Grega Repovž

Grega Repovž

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Židan

Morda se v tednu, ko so politiko zaposlovali vtisi, ki so jih povzročili izidi evropskih volitev, še ni jasno zaznalo, a politični prostor je ta teden doživel izjemno spremembo, ki bo vplivala na celoten prostor. Ta sprememba ima ime, Dejan Židan. Za Socialne demokrate je to velika sprememba, najprej zato, ker se je vodenju stranke odrekel njen dolgoletni politični in ideološki arhitekt, kljub razhodu leta 2011 teoretski oče Boruta Pahorja, Igor Lukšič. In kakorkoli obračamo: oba, Pahor in Lukšič, kot se je izkazalo po njegovem prevzemu predsedniškega položaja, sta bila ječarja te stranke. Najprej je bila ujetnica nenavadnega Pahorjevega narcisizma, in ko se je zdelo, da se ga je znebila, je njen predsednik postal Lukšič, za katerega se je šele nato izkazalo, da ima s Pahorjem začuda prav te skupne lastnosti, neverjetno zagledanost vase in nečimrnost.

Z vidika predčasnih parlamentarnih volitev Židan vodenje stranke prevzema v najboljšem trenutku. Je nov obraz in je brez madeža. Kaj že zahteva javnost? In ima javno podporo. Ankete sicer zavajajo: Židan je na lestvicah priljubljenosti že od začetka ministrovanja zelo visoko, pa ne zato, ker bi bil tako priljubljen, ampak ker ga nihče ne zavrača. Preprosto ne zbuja negativnih čustev na nobeni strani – in prav njegovi nekonfliktnost in neobremenjenost sta privlačni. Mar ne kažejo izidi evropskih volitev, da si volivci želijo nekoga, ki ni konflikten – in ki je v podobi in nastopu slehernik? Verjetno se Socialni demokrati sami ne zavedajo, kako izjemna politična poteza jim je uspela. Židan v nasprotju s predhodnikoma ni politik, ki se je znašel v socialdemokratski stranki, ker je želel biti politik, ampak ta človek dejansko govori socialdemokratski jezik. Ima torej vse tisto, kar volivcem ponujata Cerar in Šoltes – le da ima za sabo že resno stranko. Na levici se bodo zaradi njega razmerja zelo spremenila.

Ne posega le v Cerarjeve in Šoltesove volilne glasove. Posega tudi v prostor, ki ga želi zasesti Alenka Bratušek, ki bo verjetno na volitve šla z veliko bolj levimi stališči, kot jih je bila pripravljena ali zmožna izkazovati, ko je bila predsednica vlade. Pa ne samo to: Židan bo posegel po volilnem telesu Združene levice in Solidarnosti, Pozitivne Slovenije in Zaresa. Predvsem pa je zmožen spet pritegniti volivce, ki so stranko podprli na volitvah leta 2008. Pri čemer ne gre pozabiti, da ga cenijo tudi kmetje in podeželski volivci.

Je Židan res socialdemokrat, je levičar? Ni dvoma, da bodo prihodnji tedni namenjeni dokazovanju, da ne zastopa levih stališč. Pomeni namreč resno grožnjo novim in starim strankam, tudi desnici. V tej vladi je bil eden redkih, ki so dejansko zastopali sodobna stališča evropske levice, ne pa evropske socialdemokratske tople vode. Najbolj se je to izkazalo pri vprašanju prodaje Mercatorja. Tihi konsenz levega in desnega pola slovenske politike je bil, da je veletrgovca treba prodati, ne glede na posledice. Politika kot da bi videla v prodaji Mercatorja nekakšno očiščenje: vsi so pri Mercatorju naredili toliko napak, da so se ga vsi želeli znebiti, s tem pa tudi odgovornosti. In prav glede Mercatorja je imel Židan ves čas jasna stališča, prvega zaveznika pa je dobil šele z gospodarskim ministrom Metodom Dragonjo. To sta edina ministra v tej vladi, ki sta razumela, da je dolžnost vlade, da pri prodaji največjega podjetja v državi razmišlja strateško. Danes se pač leva politika ne izkazuje več z odnosom do manjšin itd., ampak z odnosom do gospodarstva, v smislu državne suverenosti. Namen gospodarstva v neki državi pač ni, da maksimira dobičke, z vidika države je namen ekonomije, da tej državi čim več da in da ji omogoča suverenost. Tega pravila se na primer zelo jasno drži Nemčija, ne glede na vlado, majhne evropske države pa toliko bolj. Židan je eden redkih, ki so to v vladi uveljavljali. Mar ni Solidarnost na primer zunaj parlamenta in vlade govorila prav to, kar je Židan govoril v vladi? Mar o tej suverenosti ne govori tudi Združena levica?

Židanov prevzem socialdemokratske stranke pomeni samodejen premik Socialnih demokratov na levo, čemur pritrjuje tudi sam. Za družbo je to zelo dobro. Židan ni obremenjen z Giddensovo in Blairovo tretjo potjo, ki sta jo v Slovenijo pripeljala Pahor in Lukšič in je danes največje breme preteklosti socialdemokratov po vsej Evropi. Tretja pot je bila pač posvojitev neoliberalizma, ki jo je pohvalila še Margaret Thatcher.

Seveda sam Židanov prihod na vrh socialdemokratske stranke ne pomeni zmage levice na volitvah. Pomeni pa premešane karte, predvsem pa, da je na levici, kjer danes vlada zmeda, ena stranka na volitve nenadoma pripravljena. In to ravno tista, ki je bila še včeraj v neizogibnem zatonu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.