Uroki RTV Slovenija

Dr. Boris Vezjak, Filozof in publicist

30. 5. 2014  |  Mladina 22  |  Komentar

Janez Janša je pred nekaj dnevi v kamere POP TV zabrusil, da ne bo dajal izjav za »Murgle TV«. Tako pa vsaj nekaj časa ne bo mogel imenovati TV Slovenija – po ogledu »Uroka Depale vasi« je lahko kvečjemu le zadovoljno predel od ganjenosti.

Nobenega dvoma ne more biti, dokumentarec je izdelek angažiranega novinarstva, ki se vnaprej odpoveduje želji po objektivnosti. Prešernov nagrajenec Jože Možina se ni le potrudil, da bi Janšo kot ikono osamosvojitve naslikal kot ultimativno žrtev »stare nomenklature«, ki se ga je znebila kot obrambnega ministra davnega leta 1994, temveč je »zadevo Smolnikar« interpretiral kot simbol večne, še danes omnipotentne udbomafijske in komunistične sprege, ki drži državo v šahu. Današnje stanje je istorodno tistemu pred dvajsetimi leti, zarota je trajna, država je uročena, ker ljudstvo ne želi spregledati. Ali kot resignirano ugotovi v oceni trenutnega stanja: »Zapeljani smo v blato preteklih praks in razkroja, kjer bom tudi ostali, dokler ne bo dozorelo spoznanje večine.«

Možina dokumentarec začne s hitro prepoznavno grobo manipulacijo, pripisano Milanu Kučanu, ki praznuje že dvajseto leto lažnivega potvarjanja. Z zimzeleno vižo »Najprej diskvalifikacija, potem likvidacija«, brano na način, kakor da se je Kučan davnega februarja 1994 kar naravnost javno hvalil, da bo začel z likvidacijami svojih nasprotnikov. Besede predsednika države so merile na obsodbo teh metod, ne malikovanje, bile so opis dejanj njegovih političnih tekmecev, ne njegovih lastnih. A tudi to nikogar ne moti iz preprostega razloga: ker se vsi pretvarjajo in dopuščajo, da je tudi manipulacija oblika alternativnega medijskega in političnega delovanja s svojim prostorom pod soncem. Od kod takšna samoumevnost in kaj točno počnejo izdelki politično angažiranega novinarstva na RTV Slovenija?

Na vprašanje, ali morda njegov dokumentarec ne bo predvajan, je novinar Možina pred tedni predvidljivo odvrnil s »Če ne bo vmes posegla cenzura«. Zanj je RTV Slovenija javni medij, ki mora z zanesljivostjo zagotoviti odprtost in pluralnost. Toda v kakšnih okoliščinah jo res mora? Bogokletne dvome o navidezno nujnih novinarskih načelih izrekam premišljeno in strogo resno: mar ni ponavljajoča se reciklaža načel o uravnoteženosti, pluralnosti in »sproščenosti« javnega zavoda, ki je vzniknila točno ob prevzemu Janševe oblasti leta 2004 in njegovem nespornem političnem prevzemu, ves čas figurirala le kot alibi za njegovo politizacijo, zapisano v še danes veljavni famozni Grimsov zakon? Skupaj z vodstvenimi kadri, pomembno politično zaznamovanimi z eno ali drugo barvo? Ker kako razumeti opevani pluralizem glede na zapisana programska načela zavoda?

Če kaj, ne sme in ne more predstavljati zanikanja nekega drugega profesionalnega standarda: nepristranskosti. Možina kakor da ne skriva, da mu je to načelo zelo tuje, saj ga, še zdaleč ne edini, očitno žrtvuje za nedefinirani pluralizem mnenj. Če »poklicna merila« od zaposlenih na RTV zavodu zelo naravnost terjajo nepristranskost, ki je »celovita predstavitev okoliščin«, če pozivajo, da se je treba izogniti vtisu vsega, kar spodbudi upravičeno domnevo, da je novinar ali javni zavod pristranski ali pod vplivom neke skupine za pritisk, ne glede na to, ali je ta ideološka, politična, finančna, socialna, jih zdaj očitno zamenjuje (in zamegljuje) modno sklicevanje na uravnoteženost in pluralnost. Ohlapno interpretiranih na način dopustitve drugačnega stališča, kar pomeni kakršnegakoli, tudi pristranskega. Pa smo tam, pri legitimaciji pristranskosti.

Možinova pristranskost se tako rekoč predpostavlja in avtor je niti ne taji. Njeno sled pušča tudi delovanje, ki ga odlikuje skrajno dobra časovna izbira človeka, ki je vedno na pravem mestu ob pravem času: tako kot je ob Janševi oblasti postal direktor TV Slovenija, da je lahko zagotovil omenjeno pluralnost, je lani v času največjih uličnih protestov proti njemu ustanovil Civilno družbo za pravično Slovenijo in ljudi popeljal na »protiproteste«. In ker se naključja dogajajo nenehno, danes to institucijo vodi dr. Mitja Štular, ki je po drugem naključju letos februarja postal predsednik Programskega sveta RTV Slovenija, po tretjem pa je pred tedni organiziral zborovanje v podporo »novi« Majniški deklaraciji z enakim motivom. S tem je zgolj ponovil zgodovinsko vlogo svojega predhodnika dr. Staneta Grande, ki se je kot programski predsednik na polno angažiral v t. i. Zboru za Ljubljano. Skupni imenovalec: omenjeni ne le vodijo ali so vodili RTV-hišo, temveč so vpeti v organizacijo največjih maskiranih civilnih dogodkov v podporo eni in isti politični figuri: pravnomočno obsojenemu, ki te dni po njej najbolj hrepeni. A zdaj razumemo, kakšno funkcijo igra sklicevanje na »pluralnost in odprtost«?

»Uroki Slovenije« so še en indic o visoki spolitiziranosti javnega zavoda. O dobrikanju vodstva, njegovi voljnosti in ustrežljivosti do politike, a tudi o popolni dezorientaciji (ali celo pišmeuhovstvu) glede profesionalnih načel in standardov. Kakor da bi se odgovorni znašli na bolšjem sejmu: kaj bi z objektivnostjo in nepristranskostjo, raje izvajajo igro barantanja, zdaj popuščajo in dajejo prav eni, potem spet drugi ideološki ali politični strani, temu rečejo pluralnost, vmes pa skrbijo, da bi bilo čim manj nezadovoljnih, kar lahko pomeni samo še več popuščanja na vse strani. Kar pričakujemo zdaj, je najmanj prikaz nasprotnih dejstev: recimo okroglo mizo zgodovinarjev, ki bo smela pokomentirati predvajani dokumentarec.