• 26. 6. 2020  |  Mladina 26  |    Za naročnike

    #k# Prelistaj izdajo

  • Ahilova peta Janševe vlade

    Sto dni nove slovenske vlade je običajno priložnost za poračun njene dejavnosti in oceno dela. Trije meseci so v politični kulturi zahodnih demokracij nekdaj pomenili obdobje kristalizacije vladnih usmeritev, pri nas jo vseskozi razumejo kot čas nenapadanja opozicije. Vmes vlade vseh barv opravijo svoje kadrovske menjave in mir spreminjajo v vojno za utrjevanje oblasti. Tretja Janševa vlada je to logiko prignala do skrajnosti zaradi pandemije, skrajšanja mandata in lastnih oblastnih frustracij. Njenih sto dni sta zaznamovala pandemija in krizni menedžment ob njej. Na zdravstvenem področju je uspela, ekonomsko precej manj, politično pa je povsem zavozila. Janšizem ostaja tako bolj političnoideološka kot političnoekonomska označba politike, ki jo pooseblja karizmatični predsednik vlade. Njegova tretja vlada je poglobitev pristopov prvih dveh. Politična lekcija volilnih porazov ga očitno ni izučila. Toda politika je zanj vedno pomenila plen, ekonomiko prisvajanja za koristi ozkega kroga ljudi. To je pragmatizem politične ekonomije janšizma tudi po stotih dneh vladanja.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Kolumna

    Nevaren

    Janeza Janše v tako surovi varianti, kot je njegov tokratni mandat, še nismo videli. Tretjič je res nevaren, toliko bolj, ker se marsikaj prelamlja ne samo v Sloveniji, ampak tudi okoli nas. Te spremembe lahko postanejo nepovratne.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Pamflet

    Boj se naprednih

    Ob totalni politični konfrontaciji, ki je skozi medije še bolj vneta, kot so predvolilne kampanje, se vsiljuje opredeljevanje: si za ali proti vladi. Dominirajo čustva, iz katerih sta skepsa in razum malodane izgnana. Poglejmo daleč stran v druge čase. Jean Giono (1895-1970) je bil francoski pisatelj, ki je zaslovel v tridesetih. Ob nemškem napadu na Poljsko 1939 so ga mobilizirali v francosko vojsko, takoj nato pa ga zaradi njegovega pacifizma zaprli, a nekaj zatem izpustili in ga oprostili služenja vojske. Mož je bil goreč pacifist, ne brez razloga – kot vojak je v prvi svetovni vojni preživel klavnico na fronti. Zanj je bilo življenje pomembnejše od katerekoli vzvišene ideologije, tudi od patriotizma. Po nemški okupaciji Francije je ostal pacifist in nasprotoval uporu proti okupatorju. Režim v Vichyju ga je imel za svojega, všeč mu je bil njegov tarzanizem in vrnitev k zemlji, ga vabil kot literata na državni radio, podobno nacionalsocialisti, ki so ga vabili na pisateljska srečanja v Weimarju, kamor sicer nikoli ni odšel. Sredi vojne, ko so bili eni za Petaina, drugi za de Gaulla, je bil on še naprej pacifist, proti kakršnemukoli ubijanju. Še več, izrekel je stavek: »Je préfère être un Allemand vivant qu’un Français mort.« Po umiku Nemcev iz Pariza so ga nove oblasti takoj zaprle zaradi kolaboracije z okupatorjem, a čez nekaj mesecev opustile obtožnico in ga izpustile. No, naslednja štiri leta je bil na črni listi, ni smel izdati nobenega svojega dela. Če njegov usodni stavek prestavimo v slovenske razmere druge vojne: »Raje sem živ Nemec kot mrtev Slovenec.« Slovenska literarna zgodovina resda na pozna takega primera, toda ta, ki bi izrekel, kaj takega, bi končal pod zemljo ali v najboljšem – ne bi mogel nikoli več ničesar objaviti. Giono je imel srečo, da je živel v Franciji in po letu 1949 se je z novimi deli vrnil med bralce. Med drugim je napisal roman Huzar na strehi (preveden v slovenščino 1964) in slavljen je bil kot eden največjih francoskih romanopiscev 20. stoletja. Doživel je slavo kot pisatelj, a v šestdesetih tudi politično; zdaj je kot dosledni pacifist skupaj z Albertom Camusem in Jeanom Cocteaujem branil pravico ugovora vesti alžirskih upornikov proti francoski okupaciji. Nekoč psovani nemški kolaborant se je znašel med najbolj naprednimi duhovi časa. Seveda ga ni bilo najti med protestniki zoper uničevanje okolja, kaj šele med demonstranti, toda napisal je legendarno delo Človek, ki je sadil drevesa (v slovenskem prevodu 1998). V njem je opisal življenje pastirja, ki se je znašel v popolnoma opusteli alpski dolini. Ta se ni prepustil resignaciji ali zgražanju, ampak je preprosto nabiral semena dreves, potem pa z železno palico po prazninah luknjal vdolbine in zasajeval. Dan, dva, vse skupaj 40 let. Na koncu se je sprehajal po bujno rastočih gozdovih, pustinjo je spremenil v paradiž.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Uvodnik

    Nevednost kot politični koncept

    Čudnemu dogodku smo bili priča ta teden. Večina se je dogodku prešerno smejala, je pa zadeva, katere osrednja oseba je predsednica DeSUS Aleksandra Pivec, veliko bolj resna. V ponedeljek je namreč, tako kot vsak ponedeljek že od leta 1997, ko ga je oživil kot prilogo Večera pokojni Mirko Lorenci, izšel Toti list. To humoristično prilogo Večera pozna tako rekoč vsak Štajerec (Pivčeva je Ptujčanka), pa tudi po Sloveniji ni neprepoznavna. A nobenega dvoma ni, da je zajedljivi humor Totega lista nekaj, kar mora poznati vsak politik. Za zgodovinske sladokusce naj dodamo, da je Toti list, eden najstarejših humorističnih časopisov, začel izhajati v času vzpona nacizma leta 1938, leta 1941 so ga prepovedali. Prvič so ga poskušali oživiti leta 1952.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    26. 6. 2020  |  Mladina 26  |  Dva leva

    Trg koalicijskega miru

    »Pozivanje k ubijanju posameznih oseb, nasilništvo nad policijo in izražanje sovražnih gest nimajo popolnoma nič skupnega s svobodnim izražanjem mnenj. Nasilje (besedno in fizično) na protestih ni element demokracije, je le način, kako demokracijo zatreti.«
    — Aleksandra Pivec je razkrila način, kako uspešno zatreti lastno verodostojnost (TW, 14. junij 2020)