-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Za naročnike
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Hrvaška
Hrvatov in Srbov nič ne povezuje bolj kot pokopališka kultura, čeprav ni čisto jasno, čigavi politiki prednjačijo pri obiskovanju grobišč in patetičnem klanjanju – vedno v spremstvu cerkvenih dostojanstvenikov – samo svojim »nedolžnim žrtvam«, večinoma iz tiste predpotopne vojne. Vendar so Srbi bolj naklonjeni množičnim prireditvam, na primer procesijam, pri katerih naokoli kolovratijo našemljeni popi, za njimi pa tuleči verniki in vladajoči politiki. Hrvati pa naj bi menda delovali na nekoliko višji, »akademski« ravni, zato so se domislili, da bi posmrtne ostanke Filipa Lukasa iz Rima, kjer je živel in umrl, prepeljali v njegovo rojstno vas blizu Splita. V cerkvi namreč menijo, da mož sodi »med štiri najpomembnejše intelektualce svojega časa«. Niso razkrili, kdo so preostali trije, toda omenjeni naj bi bil predsednik Hrvaške matice vse do leta 1945, torej prav v najsijajnejšem obdobju hrvaškega intelektualizma, ki ga je gojil fašistični režim Neodvisne države Hrvaške, katere zagovornik je bil Lukas. Tako je »akademik« Lukas leta 1941 v družbi ministra za verouk in avtorja rasnih zakonov Mileta Budaka razlagal, da so bile »žrtve hrvaškega naroda v boju za svobodo neizmerne in da se mora za današnje uspehe zahvaliti junaštvu brezštevilnih trpečih«. Ustaška taborišča za identitetno nečiste so takrat že delovala, Lukas pa je zasluge za »uspešnost« svoje fašistične domovine pripisal predvsem poglavniku NDH s sporočilom: »Naj Bog usliši poglavnikove in naše želje in naj živi ustanovitelj nove Hrvaške dr. Ante Pavelić.«
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Ekonomija
Četrti val pandemije covid-19 in polom s cepilno strategijo vlade znova dokazujeta nesposobnost sedanje politične oblasti. Strokovni diletantizem in avtokratska samovolja sta njen zaščitni znak. Evolucija virusa je še vedno neznanka, precepljenost prebivalstva pa očitno ni čudežna odrešitev. Ostaja pa kot edina alternativa, ker drugih podpornih rešitev ni. Cepilna strategija v Sloveniji nikoli ni delovala, ker je ni bilo, od tod vedno znova neznosna improvizacija. To načenja pravne temelje, ekonomsko vzdržnost in moralni razkroj slovenske družbe. Zadnji poizkus s PCT-pravili to zgolj potrjuje. Slab obvod obvezujočega cepljenja, ki je očitno bolj politični cilj kot zdravstveno sredstvo. Zato povzroča dodatne družbene delitve in znižuje potrebno zaupanje med ljudmi in oblastmi. Skrb za javno zdravje ljudje vse bolj razumejo kot politično prevaro. Radikalno poseganje v način njihovega življenja, izjemen nadzor prebivalstva postaja del oblastnega obvladovanja družbe. Zato se upirajo in imajo prav, čeprav s tem ogrožajo sebe in druge. In to je ključni paradoks te pandemične kakofonije.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Žive meje
Sreda, 15. septembra, je v antijanšistične proteste prinesla prelom. Po več kot 70 kolesarskih srečanjih pred parlamentom, ki so kljub občudovanja vredni vztrajnosti in številnosti vendarle postali predvidljiv in za oblast varen teatrski nastop vedno istih akterjev, se je prejšnji teden znova zgodilo nekaj, kar lahko opišemo le kot spontana ljudska vstaja. Vsi kazalniki so tu: sprožila jo je nepredvidljiva in nelogična okoliščina (vlogo, ki so jo leta 2012 odigrali radarji, so tokrat prevzeli pogoji PCT – predvsem na bencinskih črpalkah), sestavljala jo je množica ideološko raznolikih ljudi brez zvestobe tej ali oni politični opciji, organizatorjem je hitro pobegnila z vajeti v nepredvidljivo razbijanje, povrh vsega pa je naletela na nesorazmerno nasilen odgovor policije in zgražanje vseh strank. Ta nepričakovani preobrat od kolesarskih k »avtomobilskim« protestom je na Facebooku še najbolj posrečeno zajela raziskovalka Eva Matjaž: »Slovencu nastav radar al pa mu zapri pumpo pa bo končno revolucija. Kakšna kolesa, pod Alpami je avto kralj!« Organizirano antijanšistično levico so protesti presenetili in večina njenih glasov je storila vse, da bi se od sredinega dogajanja distancirala. Najbolj razsvetljeni umi naše dežele so kar tekmovali, kdo se bo bolj ponorčeval iz »anticepilskih lunatikov«, kdo bo dokazal, da je bilo »vse zrežirano od zgoraj« ali da so bili tam »najeti nasilneži«. In nedvomno je za vse to mogoče najti dokaze. Toda po dveh letih neuspešnega »padanja vlade« in neskončnih debatah o tem, zakaj petkovi protesti ne pritegnejo ljudi zunaj mehurčka univerzitetno izobraženih prebivalcev Ljubljane, se s takšno razlago ne bi smel zadovoljiti noben antijanšist. Pred parlament so končno prišli tisti »navadni ljudje«, o katerih ves čas govorimo na levici – ljudje, ki jih politika sicer ne zanima in so odtujeni od institucij. Seveda za organizacijo stojijo politični povzpetniki, a množica pred parlamentom je daleč presegla krog anticepilske strančice Resni.ca – če kaj, poskuša njen vodja Stevanović oportunistično slediti raji, ne pa obratno. Namesto iskanja zarot bi bilo bolj produktivno poiskati odgovor, zakaj so po vsem hudem v zadnjih dveh letih te ljudi na ulice spravili prav PCT-pogoji.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Kolumna
Janša nas ta čas oblega z vseh strani. Njegov način vladanja je pisan skupek metod, značilnih za avtokrate, ki delujejo v demokraciji, a jo hočejo ukiniti. V besedah so veliki demokrati, varuhi malega človeka, patrioti, v resnici pa nasprotje vsega tega.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Pamflet
Parlamentarne volite v Rusiji so prinesle novo zmago Putinove Enotne Rusije, poskok komunistov, stabilnega nacionalista Žirinovskega in še par strank, ki ne veljajo za antiputinsko usmerjene. S stališča zahodnjakov so farsa demokracije, saj je največji antagonist Aleksej Navalni v ječi, kandidate, za katere je kazalo, da v posameznih okrajih lahko ogrozijo največjo stranko, pa so volilne komisije in vladni aparat izločili pred volitvami. A pogledati velja tudi kak ruski glas. Na radiu Eho Moskvi so denimo predstavili dilemo: ali ima sploh smisel glasovati? Govorec je zadevo prikazal z metaforo: vlomilec je vdrl v moj dom. Ga bom le opazoval, kaj vse mi bo odnesel ali pa se bom vsaj upiral, četudi bo rezultat enak? Jaz se raje upiram, torej volim, saj s tem branim demokracijo, četudi je trenutno farsična.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Dva leva
Resnični misterij razkritja skrajno rizičnih stikov med lobistom in izpričanim ribičem Božem Dimnikom in Janezom Janšo se ne skriva v ozadjih, ampak v naličju. Slike videnega in vidnega so več kot povedne. Najbolj splošna značilnost morskega pejsaža ni idila, ampak globok dolgčas. Na palubi odprta vrečka čajnih kolutićev. Če ne veste, kaj so čajnih kolutići, vprašajte mamo, babico ali koga iz prejšnjih časov. In ta preprosta domačnost neprefinjenih »mašinskih« keksov se dopolni s podobo notranjosti. Scena kot iz kakšnega mafijskega filma, v katerem negativni junaki lebdijo na morju nekje med Florido in Kubo ter ne kažejo nikakršnega zanimanja za zunanje dogajanje in lepote narave. Ne, niso tam zaradi morskih pejsažev, ampak zaradi čisto določenih nalog. Zato leno poležavajo v podpalubju in čakajo, da se pojavi druga jahta, s katere bodo kaj natovorili, nanjo kaj pretovorili ali celo, khm, koga raztovorili v morje … Tudi scena z Janšo in Dimnikom ni slučajen in naključen dogodek, kjer prvi sreča drugega, ta pa ga povabi na krog ali dva za otroke in družino. Ekstremna vrednost jahte, za katero ribič Dimnik ne ve niti, ali je njegova ali Marčičeva, ni ključna. To bo Janševo ljudstvo ponižanih, razžaljenih, zafrustriranih brez težav pogoltnilo. Kot je pogoltnilo zgodbe o pregrešno dragih dopustih na eksotičnih golf destinacijah, o kakršnih Janševi podporniki niti sanjati ne upajo. Tisto pa, česar niti Janševi najbolj goreči verniki ne bodo mogli preskočiti, je pojasnilo o slučajnosti, naključnosti srečanj. Pač, malo postopaš po pravljičnem Mavriciju in srečaš Janeza, nekaj šetaš po Novi Zelandiji in naletiš na Ivana, ogrevaš motorje svoje jahte med Pelješcem in Korčulo ... in glej no, glej, v morju čofotajo Janša, žena in otroci. Pa beseda da besedo in že se peljejo krog ali dva, deci v veselje. Pač, enkrat srečaš papeža, drugič Clintona, tretjič Merklovo. Nič takega. Če imaš nekoliko več sreče, pa celo Janšo.
-
24. 9. 2021 | Mladina 38 | Uvodnik
Danes je že pretežno pozabljeno, kako se je zgodilo, da je Slovenija tako globoko zabredla, ko se je konec prejšnjega desetletja zgodila finančna kriza, oziroma zakaj je bila med najbolj prizadetimi evropskimi državami. Kdor je zadeve opazoval zgolj od daleč, vsega skupaj ni mogel razumeti: imeli smo visoko gospodarsko rast, le nekaj let prej smo vstopili v evrsko območje in še nekaj let prej v Evropsko unijo, zaradi česar so se nam trgi kar odpirali, konjunktura je omogočala, da so skrbniki javnih financ počivali. Vendar ne, zlom je bil v Sloveniji naravnost grozljiv. A da se bo to zgodilo, so natančni analitiki, na primer Veljko Bole in Dušan Mramor, napovedali že veliko pred zlomom – zlomom, ki ga sicer res ni nihče pričakoval in ki je dejansko prišel z druge strani Atlantika.
Iskanje brez piškotkov ni možno
