Žive meje / N'toko: Avtomobilski protesti
Se res lahko čudimo, da je bencin zelo pomemben del naših identitet in da se tako iracionalno odzivamo na sankcioniranje vožnje?
Sreda, 15. septembra, je v antijanšistične proteste prinesla prelom. Po več kot 70 kolesarskih srečanjih pred parlamentom, ki so kljub občudovanja vredni vztrajnosti in številnosti vendarle postali predvidljiv in za oblast varen teatrski nastop vedno istih akterjev, se je prejšnji teden znova zgodilo nekaj, kar lahko opišemo le kot spontana ljudska vstaja. Vsi kazalniki so tu: sprožila jo je nepredvidljiva in nelogična okoliščina (vlogo, ki so jo leta 2012 odigrali radarji, so tokrat prevzeli pogoji PCT – predvsem na bencinskih črpalkah), sestavljala jo je množica ideološko raznolikih ljudi brez zvestobe tej ali oni politični opciji, organizatorjem je hitro pobegnila z vajeti v nepredvidljivo razbijanje, povrh vsega pa je naletela na nesorazmerno nasilen odgovor policije in zgražanje vseh strank. Ta nepričakovani preobrat od kolesarskih k »avtomobilskim« protestom je na Facebooku še najbolj posrečeno zajela raziskovalka Eva Matjaž: »Slovencu nastav radar al pa mu zapri pumpo pa bo končno revolucija. Kakšna kolesa, pod Alpami je avto kralj!« Organizirano antijanšistično levico so protesti presenetili in večina njenih glasov je storila vse, da bi se od sredinega dogajanja distancirala. Najbolj razsvetljeni umi naše dežele so kar tekmovali, kdo se bo bolj ponorčeval iz »anticepilskih lunatikov«, kdo bo dokazal, da je bilo »vse zrežirano od zgoraj« ali da so bili tam »najeti nasilneži«. In nedvomno je za vse to mogoče najti dokaze. Toda po dveh letih neuspešnega »padanja vlade« in neskončnih debatah o tem, zakaj petkovi protesti ne pritegnejo ljudi zunaj mehurčka univerzitetno izobraženih prebivalcev Ljubljane, se s takšno razlago ne bi smel zadovoljiti noben antijanšist. Pred parlament so končno prišli tisti »navadni ljudje«, o katerih ves čas govorimo na levici – ljudje, ki jih politika sicer ne zanima in so odtujeni od institucij. Seveda za organizacijo stojijo politični povzpetniki, a množica pred parlamentom je daleč presegla krog anticepilske strančice Resni.ca – če kaj, poskuša njen vodja Stevanović oportunistično slediti raji, ne pa obratno. Namesto iskanja zarot bi bilo bolj produktivno poiskati odgovor, zakaj so po vsem hudem v zadnjih dveh letih te ljudi na ulice spravili prav PCT-pogoji.
