Avtomobilski protesti

N'toko

24. 9. 2021  |  Mladina 38  |  Žive meje

Sreda, 15. septembra, je v antijanšistične proteste prinesla prelom. Po več kot 70 kolesarskih srečanjih pred parlamentom, ki so kljub občudovanja vredni vztrajnosti in številnosti vendarle postali predvidljiv in za oblast varen teatrski nastop vedno istih akterjev, se je prejšnji teden znova zgodilo nekaj, kar lahko opišemo le kot spontana ljudska vstaja. Vsi kazalniki so tu: sprožila jo je nepredvidljiva in nelogična okoliščina (vlogo, ki so jo leta 2012 odigrali radarji, so tokrat prevzeli pogoji PCT – predvsem na bencinskih črpalkah), sestavljala jo je množica ideološko raznolikih ljudi brez zvestobe tej ali oni politični opciji, organizatorjem je hitro pobegnila z vajeti v nepredvidljivo razbijanje, povrh vsega pa je naletela na nesorazmerno nasilen odgovor policije in zgražanje vseh strank. Ta nepričakovani preobrat od kolesarskih k »avtomobilskim« protestom je na Facebooku še najbolj posrečeno zajela raziskovalka Eva Matjaž: »Slovencu nastav radar al pa mu zapri pumpo pa bo končno revolucija. Kakšna kolesa, pod Alpami je avto kralj!« Organizirano antijanšistično levico so protesti presenetili in večina njenih glasov je storila vse, da bi se od sredinega dogajanja distancirala. Najbolj razsvetljeni umi naše dežele so kar tekmovali, kdo se bo bolj ponorčeval iz »anticepilskih lunatikov«, kdo bo dokazal, da je bilo »vse zrežirano od zgoraj« ali da so bili tam »najeti nasilneži«. In nedvomno je za vse to mogoče najti dokaze. Toda po dveh letih neuspešnega »padanja vlade« in neskončnih debatah o tem, zakaj petkovi protesti ne pritegnejo ljudi zunaj mehurčka univerzitetno izobraženih prebivalcev Ljubljane, se s takšno razlago ne bi smel zadovoljiti noben antijanšist. Pred parlament so končno prišli tisti »navadni ljudje«, o katerih ves čas govorimo na levici – ljudje, ki jih politika sicer ne zanima in so odtujeni od institucij. Seveda za organizacijo stojijo politični povzpetniki, a množica pred parlamentom je daleč presegla krog anticepilske strančice Resni.ca – če kaj, poskuša njen vodja Stevanović oportunistično slediti raji, ne pa obratno. Namesto iskanja zarot bi bilo bolj produktivno poiskati odgovor, zakaj so po vsem hudem v zadnjih dveh letih te ljudi na ulice spravili prav PCT-pogoji.

Najprej v oči bode dejstvo, da je bil odziv ljudi ostrejši zdaj kot pa v času, ko nam je vlada dobesedno zaprla vso državo. Vzrok protestov torej ni večja represija, ampak nasprotno – omogočil jih je ravno sproščen pristop vlade do nove covid sezone, ko se o zdravstveni krizi sploh več ne govori. Vlada nas je namesto kot soodgovorne člane skupnosti nagovarjala kot potrošnike: »Hočete sproščeno živeti? Izberete lahko med temi tremi cepivi, prebolelostjo ali testom!« Ljudje seveda niso neumni, vsak je lahko presodil, da ne gre za prostotržno izbiro, ampak da vlada poskuša družbeno obveznost cepljenja zamaskirati v spoštovanje posameznikove svobodne volje, kar je bistveno bolj ponižujoče, kot če ti nekaj preprosto ukažejo. In čeprav so PCT-pogoji majhna nevšečnost v primerjavi z grozo lockdowna, smo se nanje odzvali toliko bolj ostro, saj razdvajajo ljudi in vnašajo nerazumljive oblike medsebojnega nadzora v navidez normalno obdobje, ko sploh ni razglašena epidemija … in vnašajo ga tja, kjer ga sicer nismo navajeni: v trgovine, bencinske črpalke in službe.

Tako so na nepredvidljiv način nastali pogoji za združeni upor. Ne gre le za to, da tokrat ni omejitev zbiranja. V prejšnjih valovih so različno prizadete skupine – delavci, učitelji, starši, upokojenci, podjetniki in kulturniki – težko našle skupni imenovalec, na katerem bi gradile splošno vstajo. Nekateri aktivisti so se trudili dati protivladnim uporom delavski predznak, drugi antifašistični, tretji so zavzeli anticepilska ali nacionalistična stališča, a nikomur ni uspelo najti univerzalne uporniške identitete. Sredin protest je to identiteto našel: ne glede na naše službe in družbene položaje smo vsi potrošniki.

Nad tem se lahko seveda zgražamo, ampak ljudje se pač identificiramo na način, ki nam ga je zadnjih 30 let vsiljeval gospodarskopolitični sistem. Vzemimo za primer samo odmevnost uporov na bencinskih črpalkah. Lahko se je norčevati iz te histerije, ampak razlogi za to bi morali biti jasni. Mar ni osamosvojitev v veliki meri poganjala prav obljuba po potrošništvu zahodnega tipa, katerega ključni simbol je bil prav nemški avto? Mar ni bil prvi in največji projekt nove države gradnja avtocestnega križa? Mar ni z deindustrializacijo celih regij in vzponom storitvenega sektorja večina prebivalcev postala odvisna od avtomobila, da jih pripelje do vse bolj oddaljenih služb? Mar ni polovica zaposlenih v prestolnici s predragimi stanovanji obsojena, da dnevno preživi nekaj ur za volanom? Mar ni velik del prebivalstva zaposlen v proizvodnji ali servisiranju avtomobilov in avtodelov? Mar se niso ključne politične alianse in spori zadnjega desetletja vrteli okoli lastništva naftnih dobaviteljev? Se torej res lahko čudimo, da je bencin tako pomemben del naših identitet in da se tako iracionalno odzivamo na sankcioniranje vožnje? Avto je v središču družbenega sistema, in čeprav smo v resnici njegovi ujetniki, ga je ideologija kapitalistične Slovenije spremenila v simbol naše svobode. Kolo je simbol svobode le za meščane, ki živijo dovolj blizu svojih služb in faksov.

Avtomobilski protesti bodo z umirjanjem krize zvodeneli, njihovi politični povzpetniki se bodo potolkli med sabo, na vse skupaj bomo kmalu pozabili. Toda takšni protesti in odzivi na njih kažejo, kako slabo na levici razumemo državo, v kateri živimo. Slovenija je še ena izmed evropskih držav, ki jo razganja od notranjih kontradikcij: vsa naša življenja in identitete so zgrajeni okoli potrošnje, ki pa nas hkrati dobesedno ubija. Ker oblasti niso zmožne ponuditi nobenega bolj smiselnega družbenega projekta, smo prebivalci na milost in nemilost prepuščeni kontradikcijam, za katere ne moremo imeti racionalnih rešitev. Zato nas preživetveni instinkt žene tudi v kratkoročne in samouničujoče rešitve, s katerimi upamo vsaj na ohranitev dosedanjih življenjskih slogov (tako so tudi protesti šli od zahteve po zaščiti ljudi pred virusom k zahtevi, da vlada opusti vsakršne ukrepe za preprečitev našega umiranja). Naloga levice ni norčevanje iz zmedenih odzivov ljudi. Razumeti mora trenutni družbeni krč ter skupaj z ljudmi poiskati prehod v racionalnejšo in humanejšo družbeno ureditev – prehod, v katerega lahko verjamejo tudi sredini protestniki.