Konzum / Dopolnilna dejavnost

Gostinski del Evina laufa od ponedeljka do petka od 8. do 23., ob sobotah od 10. do 14. ure, ob nedeljah pa ne.

Ambient: sodobno in komfortno, čeprav malo generično; od skoraj povsod se vidi v vabljivo zastekljeno trgovino z ogromno napolnjene vinske steklovine

Napitki: razumljivo nadstandardna izbira: na kozarec gre 40 vin po približno dvakratniku cen iz njihove vinoteke; začne s 4,5 evra za vina gašper in konča pri 58,2 evra za sassicaio 2022

Vegetacija: dve hladni predjedi, dve pašti, zelenjavna juha in solata

Dostopnost: veliko parkirišče ob objektu, v bar in vinoteko nato vodijo lesene stopnice

Fino: vinska izbira, pluma iberico

Ne tako fino: linguini z vongolami, žafranova rižota

Cenik: rdeča pesa s kozjim sirom je stala 12, karpačo kozic 16, goveji karpačo 18, njoki s telečjim ragujem in linguini z vongolami 19, žafranova rižota z brancinom 25, 100 g plume iberico 12,5 in bržolnega stejka 16 evrov; tiramisu in čokoladni fondant s sladoledom sta po 7 evrov.

»Glede na njihovo osnovno dejavnost lahko damo šoferjem prosto!« so dežurni inšpektorji soglasno dali prednost prometni varnosti in se na tokratno misijo, na svetega Martina cesto, kjer obratuje eden od največjih vinskih trgovcev v državi, odpravili peš. Kot sugerira že ime, je podjetje Evino sprva vinsko kapljico prodajalo po spletju, sčasoma zraslo v velikega uvoznika in distributerja, posel razširilo še na Hrvaško, v svoji glavni stavbi pa je po zadnji prenovi ob veliki vinoteki odprlo tudi nekaj, kar je po imenu sicer bar, po ponudbi – in predvsem po cenah – pa gre dejansko za restavracijo. Za sočen, nad ogljem pečen tristogramski bržolni stejk, pol ducata popečenih zelenih papričic, merico pretežno nehrustljavega pomfrija in čisto navadno malo solato boste namreč odlomili 61 evrov. Tudi če si obrok razdelita dva, to ne bo ravno poceni večerja.

A pojdimo na začetek: spoznavni krog smo raje kot z narezkastimi deskami začeli s tremi minimalističnimi hladnarijami: tanko narezane repke kozic pokapajo z olivcem, nanje napikajo kupčke citrusne majoneze in dodajo koščke hrustljave alge nori; goveji karpačo potresejo s sesekljano rukvico in grobo naribanim parmezanom, rezine kuhane rdeče pese pa opremijo s kremastim mladim kozjim sirom, segmentki pomaranče in strtimi orehi. Zelo klasično, lepo djano na krožnik, b. p., vse troje.

Pri toplih predjedeh smo na prvo zagato naleteli že pri naročanju, saj je rižote s kozicami zmanjkalo že sredi popoldneva, nam je pa natakar namesto nje (in za šest evrov več) ponudil žafranovo rižoto z brancinovim filejem (ali pač obratno), ki ni bila kak presežek. Že v osnovi je bila premalo kremasta, v čakanju na brancina pa se je povrhu že rahlo zaskorjila. Bolj bi se lahko potrudili tudi pri omačenju linguinov z vongolami, saj se omaka pašte sploh ni prijela in je vsa odtekla na dno, tako da smo zadovoljno mrmrali le med konzumacijo mehkih njokov z rustikalno zažeženim telečjim ragujem, ki je bil ob slastno pečenem ekstra sočnem kosu iberske svinjine bržkone najboljša jed večera. Tiramisu v kozarcu lahko namreč po gorenjsko označimo z navadn, malinovemu sladoledu ob čokoladnem fondantu pa je v času med izdelavo in postrežbo uspelo kristalizirati.

Ob ne ravno kreativni in žal tudi ne prav natančni kuhariji je glavni adut za obisk Evino bara prej ko slej velika izbira vin, ki jih točijo na kozarec: držijo jih na pravi temperaturi, jih natakajo v prave kozarce, mogoče ne bi bilo slabo, če bi gostu vsakega od njih še na kratko predstavili.