-
17. 11. 2023 | Mladina 46 | Kultura | Film
Michael Fassbender, ki se zadnja leta preživlja kot dirkač, igra brezimnega poklicnega morilca, ki v neki prazni pariški pisarni preži na tarčo – na nekega zelo pomembnega moškega, ki naj bi se ponoči prikazal in »nastavil« v hotelski sobi čez cesto. V svoji bogati karieri je pobil že toliko ljudi, da se je prelevil v filozofa, zato ne preseneča, da med čakanjem na dolgo in široko razmišlja o življenju, smrti, cinizmu, nihilizmu, dolgčasu (»Neverjetno, kako utrudljivo je, če ne počneš nič«), nesmiselnosti eksistence in bendu The Smiths (čigar štikli tvorijo soundtrack tega trilerja, posnetega po stripu Matza in Luca Jacamona). Njegovi morbidni offi so uvidi v njegov pascalovski eksistencializem. V tisti pisarni stoično, potrpežljivo, samurajsko čaka, meditira, izvaja jogo, se razgibava, moralizira in monologizira – na uboj se pripravlja, kot da je performans, ustvarjalni akt. Vse mu je jasno. Vse, kar počne, je precizno in skulirano in perfektno. Control-freak. Površnosti ne prenese. Ne improvizira, temveč anticipira. Izgleda kot John Doe, ki je selektivnejši od Johna Wicka in ki je za svoje »serijske« umore plačan. »Bij le bitke, za katere si plačan.« In vseeno mu je, koga ubija – svoje delo vedno opravi. Kot vsi njegovi veliki predhodniki – kot Jef Costello (Alain Delon) v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali Anton Chigurh (Javier Bardem) v Coen-Coenovem filmu Ni prostora za starce. Ubijanje je delo, ne pa »stvar« ali ideologija. Empatije si ne more privoščiti. »Empatija je šibkost.«
-
17. 11. 2023 | Mladina 46 | Kultura | Film
Francoski profesor Georges Mathé (Alexis Manenti), ki skuša izvesti presaditev kostnega mozga, eksperimentira le na miših, toda leta 1958 dobi nepričakovano darilo – v pariško bolnišnico Pierre in Marie Curie z vojaškim letalom pripeljejo štiri jugoslovanske znanstvenike, Dragoslava (Radivoje Bukvić), Roso (Alisa Radaković), Životo (Ognjen Micović) in Radojka (Jovan Jovanović), ki jih je okužila radiacija v raziskovalnem jedrskem reaktorju Vinča. »Naši ljudje vse spremenijo v krčmo, celo znanstveni inštitut,« slišimo. Mathé, ki naj bi nadzoroval njihovo zdravljenje in ki išče »formulo življenja«, »formulo smrti« – jedrske programe – pa prezira, vpraša: »Veste, kaj so delali v tem reaktorju?« Vemo – atomsko bombo (ki bi očitno izgledala kot yugo). Vsaj tak je podton. Mathé noče postati »Smrt, uničevalec svetov,« zato najprej reče, da jih ne bo zdravil, saj ne prenese imitacij Roberta Oppenheimerja, potem pa si premisli – človeškim »mišim«, ki bi jim lahko pionirsko presadil kostni mozeg, se ne more upreti. Nobelova nagrada kliče. Zgodovina kliče.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Film
Milli Vanilli / Produkt neoliberalnih osemdesetih
Robert Pilatus in Fabrizio Morvan – alias Milli Vanilli – sta bila čisti produkt neoliberalnih osemdesetih, ki jih je Gordon Gekko, antagonist Stonovega Wall Streeta, definiral z vzklikom: »Pohlep je dober!« Rob in Fab, temnopolta dolgolasca v spandeksu, plesalca, manekena in najboljša prijatelja, sta le odpirala usta, njune megahite – recimo Girl You Know It’s True, Girl I’m Gonna Miss You in Blame It on the Rain – pa so peli drugi (Brad Howell, Charles Shaw, Linda Rocco in Jodie Rocco). Tega ni kakopak nihče vedel, le nemški producent Frank Farian, njun kreator in kreator številnih artificielnih disko bendov (tudi slovitega benda Boney M., čigar dva pevca – Bobby Farrell in Maizie Williams – sta prav tako le odpirala usta), toda Fab zdaj v dokuju Milli Vanilli pravi, da sta vedela, da ju bodo slej ko prej dobili. Ne da ju je to ustavilo – au contraire: tisti »performance feeling« – občutek ob nastopanju – je bil tako nenadjebljiv, da se mu nista mogla upreti. Hotela sta vse. Na neki točki sta hotela celo zares peti!
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Film
3211 je številka jetniške celice, v kateri je – zaradi »posedovanja narkotikov« – sedel in ustvarjal Stefan Đurić Rasta, priljubljeni srbski reper/treper, ki si tako zlahka, kot razproda arene, privošči tudi tri odvetnike. Štikli, ki jih je napisal v celici 3211, predstavljajo soundtrack tega filma, ki je dejansko sedemdesetminutni videospot (poln flešbekov, reminiscenc, monologov, fantazij, nostalgije, hvalnic svobodi, načelnosti in kodeksu časti ipd.), toda ne videospot za ta ali oni štikel, temveč za album. To je precej neobičajno, ne pa tudi tako kontroverzno, kot si domišlja Rasta, ki se svojega odraščanja v Prištini spomni le po tem, da se ni kaj dosti igral na dvorišču, ker so bile stalno »neke napetosti« (in včasih je bilo slišati strele), nadaljevanja svojega odraščanja, ki se je odvrtelo v Srebrenici (le nekaj let po pokolu), pa po tem, da so imeli na šolskih zvezkih slike (nerazstreljenih) min in bomb, ki so prežale na njih. In to je vse. A kot pravi: »Živim v bablgamu.« Ne hodi ven, živi v studiu, bere pa itak le časopise in revije, ki ne pišejo o njem. Aha. Ječa – Gangsta’s Paradise – mu je dobro prišla, saj je lahko »nonstop pisal« in »vse to filtriral v kreativnost« ( ja, srbski Karl May, Sokrat s stoodstotnim posluhom), obenem pa mu je omogočila, da je zrasel v moža.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Film
»Govori z mano,« je fraza, ki se izreče na spiritistični seansi – in onostranstvo spregovori. Mia (Sophie Wilde), zbegana, odtujena, osamljena najstnica, ki skuša preživeti svoje travme, očetovo depresijo in materino smrt (overdose), se s prijateljem in prijateljico udeleži takšne spiritistične seanse, na kateri lahko udeleženci pustijo, da jih – s pomočjo balzamirane počečkane porcelanske roke – obsede demon, a se ga morajo potem v minuti in pol znebiti, sicer bo ostal in se jih polastil. »Če medtem umreš, ostane v tebi za vedno,« slišimo v temle sijajnem avstralskem šokerju, remiksu Zlobnega mrtveca, Izganjalca hudiča in Tanke linije smrti, ki sta ga posnela brata-dvojčka Danny in Michael Philippou, youtubski senzaciji, znani po vzdevku RackaRacka. Demon je pač kot droga, kot fiks, kot adrenalinski šus kokaina ali ekstazija – zgrabi te, zadene, zavrti, zaprepade, odnese, šokira ti telo: »Amazing,« dahne Mia. »Žarela sem. Vse sem videla in vse slišala.« Kmalu se vsi fiksajo s to roko – portalom v eskapistično blaženost, totalno razsvetljenost. »To sranje se nikoli ne postara.« Dokler eden izmed njih ne ostane predolgo na drugi strani – in se navleče.
-
10. 11. 2023 | Mladina 45 | Kultura | Film
V empatiji je nekaj globoko in sistemsko rasističnega
Kaj je tipični festivalski film? Film o marginalcih, deprivilegirancih, žrtvah. Filmski festivali zelo radi vrtijo tipične festivalske filme – empatične filme. Razlog več, da vsak režiser išče svojega marginalca, svojega deprivilegiranca, svojega outsiderja, svojo žrtev.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Film
Ne pričakujte preveč od konca sveta
Nina Palček (Maren Eggert), ločena dirigentka, ki se v Berlinski filharmoniji pravkar pripravlja na koncert Mahlerjeve Simfonije št. 5, odpelje Larsa (Jona Levin Nicolai), svojega čedalje bolj tesnobnega, depresivnega, jeznega, napetega in travmatiziranega trinajstletnega sina na morje, da bi ga spravila k sebi, saj se mu povsem očitno trga. Samopoškodoval se je, padel ali skočil je skozi šolsko okno, morda je poskušal narediti samomor. Ločitve staršev ne more predelati, še manj smrt sošolke. Toda morje – itak zimsko, hladno, sivo, turobno, morbidno – ju ne zbliža. Au contraire: mali postaja čedalje agresivnejši. Napadalnejši. Vnetljivejši. Nasilnejši. Kot vreme. Kot vulkan v Stromboliju. Kot Smrt v Benetkah. Kot Kevin, o katerem bi se morala pogovoriti.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Film
John Cena, alias Mason Pettits, in Alison Brie, alias Claire Wellington, obtičita sredi latinskoameriške džungle. Ona je novinarka, ki je prišla naredit ekskluzivni in zgodovinski intervju z lokalnim diktatorjem (Juan Pablo Raba), on – nekdanji specialec – pa je njen telesni stražar. Ko ju puč požene v džunglo (skupaj z diktatorjem), kjer ju čakajo vsi klišeji Izgubljenega mesta, Hitrih in drznih in Lova za zelenim diamantom, pričakujete romantično komedijo z veliko pokanja, dobite pa le brezoblično, neinventivno, antiklimaktično pokanje – romance med Masonom in Claire ni, ker je Mason poročen.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Film
Tale slasher, posnet po videoigrici (ki je že porodila knjige, stripe ipd.), nas odpelje na teren Stephena Kinga – otroci, ki izginejo, travme, duhovi, bizarni bavbavi, sanjska logika pripovedi. Mike (Josh Hutcherson), ki nujno potrebuje denar (v nasprotnem primeru bo ob sestrico), se javi za nočnega čuvaja v nekoč sloviti in priljubljeni, zdaj opuščeni in razmahani piceriji (Freddy Fazbear’s), kjer otroke, ki so tam nekje skrivnostno izginili (z Mikovim bratom vred), očitno »nadomeščajo« štiri velikanske animatronične maskote (Freddy Fazbear, Bonnie, Chica in Foxy), ki ponoči – tako kot igrače v Svetu igrač – oživijo in mutirajo v cinične, terminatorske, predatorske, dementne, pennywisovske teroriste, sence Tistega (in Zahodnega sveta, Medveda na koki, Megan in Skrivnostne reke, če hočete), toda kakega posebnega vtisa ne naredijo, ne kot liki in ne kot sejalci groze, gorja in gravža.
-
3. 11. 2023 | Mladina 44 | Kultura | Film
Italija je nekaj dni živela v strahu, italijanski mediji so se tresli, zunanji minister Franco Frattini pa se je tako vznemiril, da je skoraj doživel infarkt, ko je Žiga Virc posnel kratko komedijo Trst je naš!, v kateri skupina vojaških navdušencev, ki rekonstruira stare vojaške bitke, sklene, da bo rekonstruirala bitko za Trst. Virc je zdaj posnel Poslednjega heroja, celovečerno reimaginacijo komedije Trst je naš!, le da vojaški navdušenci, ki rekonstruirajo stare vojaške bitke (Neretvo, Sutjesko ipd.), tokrat ne napadejo Trsta, temveč nemško trgovsko podjetje, ki hoče nekje ob Soči postaviti svoj supermarket (Kaufdorf ). Nemci so nacisti – spet stegujejo kremplje, slišimo. »Tako kot pred sedemdesetimi leti si hočejo prisvojiti nekaj, kar jim kulturno in zgodovinsko ne pripada.« Ja, nemški okupator je spet aktiven. »A bojo Nemci vašim otrokom jogurte prodajali?« Ne, vzklikne France (Primož Pirnat), agonični poveljnik te vojske, ki vse to jemlje smrtno resno.
-
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Kultura | Film
31. oktobra 18:00: Beau se boji
(Beau Is Afraid, 2023, Ari Aster) -
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Kultura | Film
»Ne pozabite na nas,« vzklikne Bakary (Omar Sy), Senegalec, ki ga Francija, kolonizatorka in vladarka Senegala, med I. svetovno vojno skupaj s sinom, Thiernom (Alassane Diong), pošlje v evropske jarke, v klavnico, kjer se pridružita drugim Afričanom, prebivalcem francoskih kolonij, ki so prav tako – jasno, ne po svoji volji – prišli tja krvavet, trepetat, streljat in umirat za profite in prestiž kolonialnih velesil. V nepozabni vojni počnejo nepozabne reči, toda ko bo vojne konec, jih bodo pozabili – na fotografijah jih ne bo, ne bodo dobivali odlikovanj, iz zgodovine bodo izbrisani.
-
27. 10. 2023 | Mladina 43 | Kultura | Film
Ljubezen, ki je ponotranjila vse slabe plati kapitalizma
Kaj so vesterni, vemo – zgodbe o tem, kako so belci med svojim osvajanjem »divjega zahoda« pobijali Indijance, kako so jim zaplenjali zemljo, kako so jih brisali, kako so jih zastrupljali, kako so jih iztrebljali. Indijanci so bili prikazani bodisi kot »divjaki«, pošasti, »živali«, ki ogrožajo »nedolžne« civiliste, tako da jih je treba likvidirati ( ja, osvajalci »divjega zahoda« imajo pravico do samoobrambe), ali pa kot ponosno staroselsko ljudstvo, ki ga je povozil čas, tako da je prišel njegov čas – čas je, da se umakne s prizorišča, da torej kolektivno odmre in izgine. Indijanci so bili prikazani kot ovira razvoju in napredku. Podton je bil na dlani: če hočemo, da bo kapital na »divjem zahodu« res svoboden in da se bo kapitalizem tam končno »normaliziral«, je treba Indijance poslati v rezervate – ali pa v smrt.
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Kultura | Film
Tom Nichols (Benicio Del Toro), utrujeni policijski detektiv iz novoangleškega Twin Peaksa (poročen z Alicio Silverstone!), ki preiskuje brutalni umor nepremičninske agentke Summer Elswick (Matilda Lutz), gre po poti policijskega detektiva Franka Serpica, ki ga je v Lumetovem Serpicu igral Al Pacino. Najprej se loti običajnih osumljencev – njenega nekdanjega moža (Karl Glusman), njenega ljubimca (Justin Timberlake) in sociopatskega konspirologa (Michael Pitt). Ker ne diši po Herculu Poirotu, Reptile – briljantno počasni, zodijaško napeti, nelagodno temačni, čudovito enigmatični proceduralni triler, prvenec Granta Singerja, režiserja videospotov (Starboy via The Weeknd, Green Light via Lorde, How Do You Sleep? via Sam Smith ipd.) – pa ne po Agathi Christie (temveč bolj po Sicariu, Preprodajalcih in Živeti in umreti v Los Angelesu), o kakem butlerju ni ne duha ne sluha, toda nemir, ki ga njegova preiskava povzroči na policijski postaji, na kateri dela, mu daje slutiti, da je trčil ob nepričakovane ekonomske interese.
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Kultura | Film
Predstavljajte si, da bi zmiksali Nazaj v prihodnost in Noč čarovnic – in predstavljajte si, da bi obdržali tako grizlijevsko, slashersko mizoginijo Michaela Myersa kot bebavo, metafikcijsko farsičnost Martyja McFlyja. Totally Killer je meta, retro in post – Jamie Hughes (Kiernan Shipka), najstnica iz neke ameriške vukojebine, je hči Pamele (Julie Bowen), edine izmed štirih prijateljic, ki je leta 1987 preživela pokol nikoli prijetega maskiranega serijskega morilca (imenovanega »Sweet Sixteen Killer«), toda ko se ta psycho – kompulzivni fen Krika (okej, Krikov, kompletne franšize, sicer predelave Noči čarovnic) – na lepem spet pojavi, sredi vprične zdajšnjosti, se s pomočjo časovnega stroja, ki ga odigra del lunaparka, zavihti v leto 1987 ( jasno, tik pred pokol), kjer jo ob utapljanju v nostalgiji, etnografiji, seksizmu du jour, vsakdanjem rasizmu, cinefiliji in obešenjaški ironiji (hej, v alternativnem svetu se znajde prav v času, ko so neoliberalci patentirali geslo »Ni alternative«) čaka še dvojno garanje, saj mora prenašati vse trope Krika, še preden je sploh prišel na vrsto, in obenem poskrbeti, da bo spočeta in da se bo nekoč imenovala Jamie Hughes, ne pa Molly Ringwald.
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Kultura | Film
Se spomnite irskega mjuzikla Once, v katerem sta se Fant (Glen Hansard) in Dekle (Marketa Irglova) sprehajala po Dublinu, prepevala in se zaljubljala? No, film Flora and Son izgleda kot revizija mjuzikla Once, le da se fant (Joseph Gordon-Levitt) in dekle (Eve Hewson) – ja, Flora, ločena od zavoženega basista (Jack Reynor), socialno ustavljena (prekarka, malo stanovanje ipd.), sprta s svojim uporniškim, »delinkventnim sinom (Oren Kinlan) – tokrat glasbeno družita in zapeljujeta prek Zooma. Flora se hoče z glasbo – s kantavtorskim prepevanjem in igranjem kitare – prebiti iz slepe ulice, Jeff, kalifornijski učitelj kitare (tako daleč, a tako blizu), pa postane njen spletni Pigmalion. Glasba zbližuje, osmišlja, senzibilizira, opolnomočuje – krepi tvojo neodvisnost in alternativnost, spreminja te v boljšo zgodbo. In družino lahko prelevi v bend. Film je eleganten in šarmanten, duhovit in nalezljiv, tako gladek in sladek, kot da se je sam posnel. Ob tem se seveda vprašate: zakaj Slovenci ne snemajo takšnih filmov? Mar ni Slovenija dežela izreka: kdor poje, zlo ne misli? (Apple TV)
-
20. 10. 2023 | Mladina 42 | Kultura | Film
Vsi bi morali vedeti, kje smo bili, ko smo 18. marca 2020 izvedeli, da je po Jerneju Šugmanu totalno prezgodaj umrl še en slovenski igralski genij – Peter Musevski. Ko je umrl, nismo vedeli, kako je umrl. Mediji – in nekrologi – tega niso povedali. Pero to pove. Zdaj vemo, kako je umrl. Izvemo, kje so ga upepelili. In zakaj tam. Vidimo tudi »izvještaj o obdukciji« (»patološko anatomsko diagnozo«). Damjan Kozole, ki je z Musevskim posnel osem filmov (od Stereotipa in Rezervnih delov do Slovenke in Polsestre), ne beži pred morbidnostjo. Au contraire: objame jo. Pripelje celo Tomija Janežiča, ki s svojo »psihodramsko« metodo – rikoše the Metode (ali pa remiks eksorcizma, scientološkega clearinga, spiritistične seanse in harasiranja, če hočete) – poskrbi, da slovenski dramski in filmski igralci in igralke (Nina Rakovec, Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Anja Novak, Pia Zemljič, NBG, Nina Ivanišin, Jurij Drevenšek, Primož Pirnat itd.), Petrovi nekdanji kolegi in kolegice, »delavniško« rekreirajo in podoživijo Petrovo smrt. In to dobesedno. Odpelje jih namreč pred stopnice, na katerih naj bi vsak izmed njih našel »svoje mesto« za »skok z višine« – svoje samomorilsko mesto. Še malo, pa bodo izgledali kot »skulptura«. Soočiti jih hoče z »resnico« (in ja, z »demoni«), toda ko se ljudje soočajo z »resnico« (in »demoni«), govorijo globoko občutene neumnosti. Neizbežno. Nina Rakovec pravi, da je takoj vedela, kako je umrl, Mojca Partljič pravi, da mu »privošči« samomor, nekdo pripomni, da bi bil morda še vedno živ, če ne bi nehal piti. Objemajo se, preigravajo odzive in emocije, skušajo razumeti, ugotavljajo, da te »demoni« vedno dohitijo. Jočejo, ječijo, trpijo. Janežič jim deli robčke, obenem pa zmagovito vzklika: »Nekaj se je sprožilo.«
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Kultura | Film
Ne misli, da bo kdaj mimo, dobitnik letošnje vesne za najboljši film, je eksperimentalni film, neskončni tracking shot, permanentni travelling kamere, ki jo Tomaž Grom – izredno fluidno in razigrano na monoton način ob rekvijemsko monotonem udarjanju enega in istega molovskega akorda (monotonija je tu sporočilo) – vozi po stanovanjih, ulicah, podhodih, metrojih, parkih, parkiriščih, gozdovih, drevoredih, stopniščih, gradbiščih, trajektih, mestih, velemestih in Metelkovi, ob morju, pod mostovi in po snegu, podnevi in ponoči, med stoli, hišami, železniškimi tiri, knjigami in protestniki. Nobenih obrazov ne vidimo. In nobenih velikih planov. In tudi dialogov ni. Le izredno čustvena simfonija gibanja. Ne misli, da bo kdaj mimo je trip s kamero. Tako kot je bil trip s kamero Mož s kamero, ki ga je leta 1929 posnel Dziga Vertov. In film Ne misli, da bo kdaj mimo, ki bi se lahko začel s prvim verzom Prešernove poeme Kam? (»Ko brez miru okrog divjam«) in končal z zadnjima dvema verzoma (»in de ni mesta vrh zemljé, kjer bi pozabil to gorje«), v resnici izgleda kot reimaginacija Moža s kamero – reimaginacija filma, ki bi ga morali Slovenci reimaginirati ali rimejkirati pred slabimi stotimi leti, potemtakem v času, ko so posneli filma V kraljestvu zlatoroga (1931) in Triglavske strmine (1932). Namesto Zlatoroga – ali Strmin (ki so bile itak rimejk Zlatoroga) – bi morali posneti slovenskega Moža s kamero. Če bi ga, bi danes filmsko sijali – tako pa se še vedno opotekamo v otroškem obdobju filma. Z vsemi otroškimi boleznimi vred.
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Kultura | Film
Predstavljajte si, da greste na koncert pevskega zbora, v katerem vsi – razen solista – fušajo. Nekateri bolj, drugi manj. Toda vsi – sistematično, kontinuirano, permanentno. Ušesa vas ves čas bolijo. To je neposlušljivo. Tako izgleda Šepet metulja, v kateri se dijaki neke celjske šole ne šolajo, ampak tekmujejo – kdor bo za neko podjetje razvil prezračevalni sistem s pogonom na umetno inteligenco, bo zmagal in dobil štipendijo.
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Kultura | Film
Friedkinov Izganjalec hudiča je dobil kopico sequelov, prequelov in imitacij, ki so vse njegove posebnosti spremenili v takšne klišeje, da Vernik – nova iteracija Izganjalca hudiča, ki se ne začne v Iraku, ampak na Haitiju, kjer ameriški turist Victor (Leslie Odom Jr.) v potresu izgubi nosečo ženo ter dobi hčerko in Božji/Satanov srd – nima kam. Levitacije, kontorzija, telekineza, glosolalija, bruhanje, vreščanja, nizek glas, sakrilegij – nič novega ali originalnega, le repetiranje najbolj zlajnanih klišejev. Ergo: Izganjalcu hudiča se zgodi najhuje – imitira le svoje lastne imitatorje.
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Kultura | Film
Luc Besson se je vrnil. Nekaj let ga ni bilo. Imel je težave – različne ženske so ga obtoževale spolnega nadlegovanja, celo posilstev, toda sodišča so ga spoznala za nedolžnega. In Dogman – film o trpečem, po krivici mučenem moškem – je avtobiografski. Douglasa Munrowa (Caleb Landry Jones), fanta iz New Jerseyja, najprej muči in trpinči abuzivni, dementni, pošastni oče – zapre ga v kletko h gladiatorskim psom (namenjenim za ilegalne borbe), potem pa ga s puško tako pohabi, da postane invalid.
-
13. 10. 2023 | Mladina 41 | Kultura | Film
Moško trpljenje postalo prioriteta slovenske kinematografije
Novi slovenski filmi izgledajo tako, kot bi jih napisal Chat-GPT: vsi moški namreč brezmejno trpijo. Vsak novi slovenski film je zgodba o moškem, ki ga brutalizirajo, mučijo, trpinčijo. V Opazovanju huligani brutalno pretepejo fanta, ki se potem – ja, ves film – bori za življenje, v Šterkijadi oče brutalizira sina (»Igor, pejt na kolena, pa te ne bo pretepu«, kriči njegova mama), v Poslednjem heroju agonično, patetično trpi France, ker ne more preseči svojega očeta-partizana-heroja (Primož Pirnat, ki ga igra, bi lahko brez problema igral Cankarjevo mater), v filmu Zbudi me mladi kriminalec (Jure Henigman) tako krčevito trpi, da izgubi spomin, v Možu brez krivde lastnik gradbenega podjetja (Brane Završan), ki ga paralizira infarkt, le še groteskno hrope, ječi, hrza in trza, v Vzorniku začnejo Jana (France Mandić), novinca na neki novomeški šoli, vrstniki takoj maltretirati, v Šepetu metulja pa začne Jana (Ali Ogrizek), novinca na neki celjski srednji šoli, takoj maltretirati profesor.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Kultura | Film
Huligani ponoči sredi Ljubljane brutalno pretepejo Kristjana Gričarja, masaker, ta snuff, ki ga prenašajo prek Facebooka, pa v živo gleda 20 tisoč ljudi – in nihče ne pokliče policije. Kristjan – Jezus dobe socialnih omrežij – obleži v mučeniški komi. V Kliničnem centru se bori za življenje, toda Lara (Diana Kolenc), članica reševalske ekipe, ki ga je rešila, nenadoma od njega dobi smileyja.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Kultura | Film
Žaga X je nov reboot Žage, neuničljive franšize o neuničljivem na smrt bolnem Johnu Kramerju (Tobin Bell), ki zadnje – resda neskončne – trenutke življenja posveti pikantnim maščevalnim igram. V mitotvorni Žagi X, novo gradilko svetov, ki kronološko stoji nekje med prvo in drugo Žago (ne sprašujte), Kramer izve, da ima terminalnega raka in da ga lahko reši le neki norveški doktor, ki eksperimentira v Mehiki – bajno plačaš in morda čudežno preživiš. In res, Kramer bajno plača – kaj mu pa preostane? Vse svoje prihranke investira v svoje preživetje – v čudež. Živelo alternativno zdravstvo! Živel Hipokrat! A kot se hitro izkaže, je čudež le »čudež« – prevara. Naletel je na prevarante, ki so pogruntali »igro«, s katero obupanim pacientom tik pred smrtjo poberejo vse prihranke, kar je prava privatizacija zdravstva. Toda Kramer ne bi bil Jigsaw, kralj personalizirane torture, če udarca ne bi vrnil – njegove igre, srhljivi dialekti torture porna, so pikantnejše in šokantnejše od pohlepnega, pokvarjenega, mazaškega, izrojenega zdravstvenega sistema.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Kultura | Film
V McKayevi Veliki potezi ste videli, kako so veliki investitorji in borzni igralci pred letom 2008 stavili proti ameriškemu hipotekarnemu trgu (pri tem so obsceno obogateli, a zrušili globalni finančni trg), v Gillespiejevem Odpuljenem denarju, robustni farsi, pa lahko vidite, kako so mali, res drobni, amaterski investitorji in trgovalci – naivni, tesnobni, zadolženi, zapostavljeni, pozabljeni, anonimni »združeni proletarci«, ki jih vodi Keith Gill (Paul Dano), manični robinhoodski podtalni vplivnež z Reddita in YouTuba – med pandemijo na bajno in viralno zaslužili z množičnim in neomajnim kupovanjem delnic slovite, slabo stoječe, degradirane in podcenjene trgovske verige GameStop, s čimer so povsem pokvarili igro velikim ribam, etabliranim, prestižnim, goljatskim, pohlepnim investitorjem (Seth Rogen, Vincent D’Onofrio, Nick Offerman, Sebastian Stan, Rushi Kota), zlatim ajatolam hedge skladov in Wall Streeta, ki so počeli ravno nasprotno: stavili so, da bo GameStop propadel. Stavili – in igrali – so proti njemu.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Kultura | Film
Kaj, če umetna inteligenca dobi kode za aktiviranje jedrskega orožja? V Kreatorju, ki je prežet z nostalgijo za prihodnostjo in ki ga je posnel Gareth Edwards, avtor franšiznih spektaklov (Godzilla, Rogue One: zgodba Vojne zvezd), se zgodi natanko to: umetna inteligenca dobi dostop do jedrskega orožja – in ga uporabi.
-
6. 10. 2023 | Mladina 40 | Kultura | Film
Aki Kaurismäki, auteur auteurjev, je leta 2017 posnel Drugo stran upanja, svoj zadnji film. In to dobesedno – rekel je namreč, da je to njegov zadnji. Kdaj je že Steven Soderbergh rekel, da ne bo več posnel nobenega filma. Davno. In kdaj je že Anthony Hopkins rekel, da v filmih ne bo več igral. Davno, res davno. A oba se vračata. Tudi Kaurismäki se je vrnil, toda Jesensko listje, ki ga je verjetno naslovil japonski transcendentalist Yasujiro Ozu, avtor Pozne pomladi, Zgodnjega poletja in Jesenskega popoldneva (liričen, asketski, homogen, kontemplativen, melanholičen in velikodušen kot Kaurismäki), izgleda kot Kaurismäkijev »izgubljeni« film – kot film, ki ga je posnel že pred leti, a so ga našli šele zdaj. Bari so videti tako, kot da bi padli iz preteklosti, džuboks – ja, Wurlitzer – vrti stare štikle, mobilnih telefonov ni na spregled, karaoke nadomeščajo Tinder, vsi izgubljenci in outsiderji, ki naseljujejo ta demi-monde, so tako osamljeni in zapuščeni, kot da so tik pred odkritjem socialnih omrežij, ne obračajo se po vetru, vsi tako vneto in permanentno kadijo, kot da kajenje še ni prepovedano, a cigaretni dim, ki ovija, zavija in spodvija njihovo anonimno žalost, osamljenost in zapuščenost, je – tako kot Mornarjev džeket iz kačje kože v Lynchevih Divjih v srcu – simbol njihove individualnosti in vere v osebno svobodo.
-
29. 9. 2023 | Mladina 39 | Kultura | Film
Filmi so vedno glorificirali ženske, obenem pa so jih brezsramno objektivirali, poniževali in klofutali – v filmih je bilo pretepanje žensk nekaj povsem »normalnega«. Protislovje? Vsekakor. In film Prvič po vsem ga poosebi: Hardin (Hero Fiennes Tiffin), protagonist te franšize (Prvič …), pisatelj, avtor avtofikcije, ki je postala bestseller, je v ustvarjalni krizi – naslednjega romana ne more in ne more napisati. Blokiran je. Pije. Rešila bi ga lahko le njegova nekdanja muza – Tessa (Josephine Langford), ki pa ga je pustila, jasno, zaradi toksičnosti, sebičnosti, arogance, narcizma. Ker ji je zagrenil in uničil življenje, ga noče več. Hardinu tako ne preostane drugega, kot da se odpravi v Lizbono, kjer živi Nathalie (Mimi Keene), njegova prejšnja muza – tudi njej je s svojo toksičnostjo zagrenil in uničil življenje. Ergo: v ženski vidi muzo in objekt.
-
29. 9. 2023 | Mladina 39 | Kultura | Film
»Matt Turner, pod tvojim sedežem je bomba!« Matt Turner je berlinski bančnik, igra pa ga Liam Neeson, ki v temle rimejku španskega enopremisnega Maščevanja nima priložnosti, da bi demonstriral svoj »set veščin«, s katerim rožlja že vse tja od Ugrabljene – ves film namreč obtiči v avtu. Za volanom. Z otrokoma, ki ju je hotel odpeljati v šolo in ki zrušita vse rekorde zoprnosti (kot da bi hotela poudariti krizo sodobne patriarhalne družine). Nihče ne sme vstati. Nihče ne sme ven. Kdo je nastavil bombo, ne ve, kakor tudi ne ve, čigav je vsevidni in vsevedni glas, ki ga po telefonu izsiljuje in režira. Ja, ugrabljeni so. In ja, zgodi se jim Hitrost, toda na dolgočasen način. Vsi svoje vloge le recitirajo. Tudi strah le recitirajo.
-
29. 9. 2023 | Mladina 39 | Kultura | Film
P’estanian in trije smrčketirji
Tale španski animirani film, sicer predelava televizijske serije z začetka osemdesetih, je povsem zvest Dumasovi klasiki Trije mušketirji (kraljeve mušketirje igrajo psi, fatalno milady igra mačka ipd.), a je obenem tudi povsem brez duha. Animacija brez imaginacije. Vse je tako poceni, da skušajo kot produkcijsko vrednost tržiti tudi prdenje. (kino)