Red Sonja

Rdečo Sonjo, akcijsko junakinjo, ki jo je leta 1985 igrala Brigitte Nielsen (njen partner je bil Kalidor, Arnold Schwarzenegger), igra Matilda Lutz, ki je tako briljirala v ultrafizično briljantnem Maščevanju (via Coralie Fargeat) in ki se zelo trudi, da bi izgledala epsko, navsezadnje, edina je, ki preživi pokol svojega plemena, potem pa postane celo gladiatorka (zgodi se ji tudi del Gospodarja prstanov), toda film, zbit na skupni imenovalec serije Xena, jo pušča na cedilu, saj bi jo – navkljub njenemu vgrajenemu feminizmu – najraje slekel. (VOD – Prime Video)

Downwind Mark Shapiro & Douglas

Američani so atomski bombi najprej vrgli na Hirošimo in Nagasaki, potem so pa v Hirošimo in Nagasaki spremenili še Nevado, kjer so, kot pokaže tale aktivistični doku (z vokalom Martina Sheena), med letoma 1951 in 1992 izvedli 928 jedrskih detonacij, alias »testov«, s čimer so del Nevade tako okužili, da je več kot polovica 200-članske filmske ekipe, ki je tam leta 1956 snemala Džingiskana (The Conqueror), umrla za rakom, z Johnom Wayneom vred, toda zdravstvena kriza, ki so jo sprožili z vso to tako rekoč epidemično radioaktivnostjo in ki so jo ameriške vlade stalno prikrivale in relativizirale, ni pogubila le filmarjev, temveč številne druge, ki so živeli v peklu Nevade, pa tudi v Arizoni in Utahu. (VOD – Prime Video)

Downton Abbey: Veliki finale

Tole pa je res videti kot Grand Finale Downton Abbeyja – vsi običajni osumljenci, ki so pilotirali šest sezon serije, pet božičnih specials in dva filma, se vrnejo (Maggie Smith, alias grofico Dowager, ki je lani umrla, nadomešča Arty Froushan, ki igra slovitega dramatika Noëla Cowarda), vsak dobi svojo podzgodbo (ali dve), vrnejo se kakopak tudi vsi kostumi (in ves production design), vse je prežgano z neurgentno elegantno nostalgijo (itak izgleda kot podaljšana epizoda razkošne quality serije), elegantno neurgentnemu mežikanju »zvesti« publiki ni ne konca ne kraja (kdo bo dobil Downton Abbey?), na voljo so številne telenovelistično »šokantne« situacije (Mary se loči, Harold vse zapravi, Downton Abbey finančno hira, butler Carson se upokoji, Maryjina ločitev navdihne Cowardov hit Private Lives ipd.), pride celo do rahlega razrednega prerivanja, a nič hujšega, saj bogataši tu povsem nekritično uživajo v tem, da so bogati (delitev kolonialnega plena je gladka, sladka, neproblematična), služabniki pa uživajo v tem, da so služabniki (vedno komaj čakajo, da lahko rešijo čast svojih gospodarjev, bogataške dinastije Crawley), čeravno zatekanje v preteklost – ki je, kot slišimo, »udobnejša od prihodnosti« – še najbolj spominja na tisti morbidni terapevtski beg v preteklost iz Shyamalanove Vasi ob gozdu. (kino)

Razhod

Razhod je romantična komedija, v kateri se poročita komedija odprte zakonske zveze in komedija ponovne poroke. Carey (Kyle Marvin) in Ashley (Adria Arjona), sicer zakonca, ki drug z drugim nista več tako zadovoljna kot nekoč (ona hoče seks, on otroka), se med vožnjo k svojima prijateljema, Paulu (Michael Angelo Covino) in Julie (Dakota Johnson), tako vnameta, da sprožita hand-job (»Z roko ali usti?« »Roka je fajn«), ki pa povzroči prometno nesrečo. Ne, nič hudega jima ni, toda nesreča je ravno dovolj prelomna in disruptivna, da Ashley razkrije, da ga vara in da hoče ločitev. Carey ponori in zdrvi čez drn in strn, se – ves preznojen, umazan, razcapan, potrt – priplazi k Paulu in Julie, ki mu povesta, da sama drug z drugim nimata težav, ker imata odprto zvezo. In še preden rečete eks, Carey že pograbi seks z Julie, toda ko Paul izve, kaj se je zgodilo, se s Careyjem zaplete v silovit, brutalen, destruktiven, neskončen pretep, ki burleskno pokaže, koliko resentimenta, ljubosumja, posesivnosti, frustracij, nezadovoljstva in emocionalnega kaosa moraš potlačiti, da bi živel v odprti zvezi (z željo ni šale, ne moreš je prevarati), poliamoriji, ki pa se ji izredno fleksibilno – con gusto – preda Ashley, tako da lahko Carey le nemočno gleda prihode in odhode njenih spolnih partnerjev. Včasih kateremu naredi celo sendvič ali pa mu zavrti Lorenzovo olje.

Fiume o morte!

Na Reki – no, na Fiumeju – se je nekoč, pred drugo svetovno vojno, vse – od ulic do šol in vojašnic – imenovalo po Gabrieleju D’Annunziu, italijanskem pesniku, pisatelju, dramatiku, vojnem heroju, letalcu, nacionalistu, iredentistu, demagogu in fenu hrtov (»Drhtijo od želje po ubijanju«), ki je leta 1919 s svojimi grenadirji okupiral Reko in za petnajst mesecev postal njen gospodar, njen diktator, njen duce. Preizkus njene krvi. Reški Italijani so jokali, D’Annunzijevi grenadirji pa vzklikali: »Fiume ali smrt!« In: »Eja, eja, eja, alala!« Jasno, oba slogana si je izmislil D’Annunzio. Drugega so takoj posvojili tudi fašisti.

Brick

Nemški triler Brick je film premise: stanovalci neke večje stavbe nenadoma v grozi ugotovijo, da jih obraščajo zidovi iz kovinskih opek. Jasno, stanovalci, ki jim predseduje stravmatizirani par (Matthias Schweighöfer & Ruby O. Fee), postanejo ujetniki teh opek – ne morejo ven. Kričijo, se žrejo, odkrivajo svoje supermoči. In jasno, panično iščejo ključ, ki bi jih odklenil. Minecraft sreča Ruševine, ki srečajo Sobo za pobeg, ta pa Kocko, toda vse skupaj, zavito v trendovski distopični orwellizem, je videti kot cinična karikatura »stanovanjskega vprašanja«. 

Priklicano zlo 4: Poslednji obredi

Priklicano zlo se dogaja leta 1986, zato bi pričakovali, da bo številčna krščanska družina, ki jo napadejo zli duhovi (krivo je demonično zrcalo!), na pomoč poklicala Petra, Raymonda, Egona in Winstona, parapsihologe, poklicne izganjalce duhov, protagoniste tedanjega megahita Izganjalci duhov (1984), a – kot je običaj v sagi o Priklicanem zlu – na pomoč pokliče zakonca Warren, Lorraine (Vera Farmiga) in Eda (Patrick Wilson), paranormalna detektiva, šarmantna izganjalca demonov, ki še enkrat pokažeta, da lahko Zlo premaga in preseže le močna, tradicionalna, heteronomna zveza in da zakonski par naredijo preizkušnje, ki jih mora – magari s kančkom samoironije – prestati in pretrpeti, če hoče, da njuna zveza dobi aplavz večnosti.

Jona

Jona je depresiven film, ki neskončno uživa v depresivnosti – v vsakem njenem vidiku, vsakem njenem odtenku. Ne more se ji upreti. Munir (Georges Khabbaz), lakonični, otopeli, razrvani Nemec turškega rodu, tihi desperado, je namreč videti tako, kot da je fasal popolni vihar kapitalističnih bolezni – stres, tesnobo, depresijo, izgorelost in kar jih je še (z onemoglo, dementno materjo vred). In ker mu zdravnik priporoči, naj se malo odpočije in sprehodi, se odpravi na otok, kjer se nastani pri starejši hotelirki (Hanna Schygulla), utelešenju najcenejše arty empatije, toda otok hitro postane morbidni impersonator Munirjeve agonije – pokrajina je mučna, ogolela, siva, mračna, turobna, zapuščena, močvirnata, nebo visi kot skala, morje poplavlja, pripravlja se nevihta.

Ujet pri dejanju

»Ljudje umirajo zaradi mene,« dahne Hank Thompson (Austin Butler), stravmatizirani newyorški natakar, nekdanji bejzbolist in alkoholik, antijunaški in brezciljni nobody v dobi Giulianijevega železnega županovanja (situiran z Zoë Kravitz), ki se mu svet nenadoma, res v trenutku, postavi na glavo – ničesar ni zagrešil, le ustregel je sosedu (Matt Smith), Britancu z mohawk pričesko, ki ga je prosil, če mu čuva mačka. In zdaj ga preganjajo, mučijo in terorizirajo vsi od temnopolte policijske detektivke (Regina King) in rusko-ukrajinskih gangsterjev do dveh »pošastnih« hasidskih ortodoksov (Liev Schreiber & Vincent D’Onofrio) in portoriškega zavratneža (Bad Bunny), ki hočejo »nekaj«, a sam ne ve, kaj, dokler v mačkovi igrački ne najde ključa, ki odklepa tisti »nekaj«.

Raj temelji na fašizmu

Ker se Nemčija deset let po prvi svetovni vojni čedalje bolj gospodarsko sesuva, politično mrači in fašizira, se dr. Friedrich Ritter (Jude Law), fanatični, mizantropski, kvaziničejanski filozof bolečine (»V bolečini najdemo resnico in v resnici odrešitev«), in njegova žena Dore (Vanessa Kirby), sicer žrtev multiple skleroze, protestno preselita daleč stran, na Floreano, enega izmed Galapaških otokov, kjer se jima čez tri leta pridružijo še Heinz Wittmer (Daniel Brühl) z ženo Margret (Sydney Sweeney) ter elegantna, manična, hedonistična, makiavelistična »baronesa« Eloise Bosquet de Wagner Wehrhorn (Ana de Armas), samozvano »utelešenje popolnosti«, ki hoče tam zgraditi razkošen hotel in ki pride z dvema ljubimcema (Felix Kammerer & Toby Wallace), toda z njimi pripotuje tudi fašizem.

Mladi heglovci

Petra Seliškar je tale doku posnela v makedonskih planinah, kjer mali Basri poletne počitnice preživlja s svojimi tremi starejšimi brati, Zekirjem, alias Junakom, Zarifom, alias Direktorjem, in Zanijem, alias Kavbojem, ki tam – kot že četrta generacija pastirjev – pasejo na stotine ovac, jasno, s pomočjo kopice šarplanincev (z imeni kot Hitler, Tito, Stalin ipd.), bolj ko ne potomcev in potomk iste matere, saj je to edini način, da se ne pobijejo med sabo. Zarif s čredo vsak dan prepešači 30 kilometrov, Zani čofota v vodi, Zekir pa se spomni dne, ko se je rodil. Vsak ima svojo nalogo. Včasih molzejo, včasih sanjarijo.

Skice

Amber (Bianca Belle), tipična žalostna, žalujoča, introvertirana, neogotska, a zelo kreativna deklica, na veliko presenečenje svojega očeta (Tony Hale) in ravnateljice (Nadia Benavides) riše grozne, strašne, pošastne reči, ki potem – z velikansko modro pošastjo (»Oko z nogami«), pošastno mačko in invazivnimi megapajki vred – oživijo v vsej komični srhljivosti, kar tole fantazijsko spielbergiano, ki lepo povzame otroški užitek v »nežnosti« in »ljubkosti« terorja (ni ga čez boj s pošastmi iz ida!) in otroško nelagodje v dešifriranju, predelovanju in razreševanju travmatične bolečine, prelevi v igrivo, nevsiljivo reimaginacijo Vojne svetov. (kino)

Vojna zakoncev Rose

Pravljična monogamna, tradicionalna, heteroseksualna zakonska zveza je zadnji odcep pred morilsko norostjo. Theo (Benedict Cumberbatch) in Ivy Rose (Olivia Colman), zakonca iz kalifornijskega Mendocina, obešenjaška protagonista rimejka DeVitove Vojne zakoncev Rose (1989), sta srečno poročena, dokler ne gre njena kariera gor, njegova pa dol, tako da se spolna dinamika povsem spremeni – Theo, tradicionalni, patriarhalni moški, izgubi svojo privilegirano tradicionalno, patriarhalno vlogo, ki jo v nekem smislu, z emancipatoričnim kariernim prebojem (in demistifikacijo ameriškega sna, ki ženski predpisuje dom, kuhinjo, skrb za družino ipd.), prevzame Ivy, zato začnejo najprej leteti kruti, živčni, mikroagresivni, zlobni, cinični pogledi (histerični, spiralni, viralni remiksi prezira, resentimenta, zavisti, jeze in ogabe), potem pa še perje. Želja se napne in popači, ambicije se militarizirajo, ljubezen postane sabotaža. Ja, Theo postane toksičen, a film se obnaša tako, kot da prej – v svoji »naravni« tradicionalni, dominantni vlogi – ni bil. Zakaj je potem iz njune zveze bruhnilo toliko gneva, toliko patologije, toliko sovraštva, toliko vojne? (kino)

Chuckovo življenje

Chuckovo življenje je končno postalo zanimivo – povsod so oglasi, v katerih se kolegi Charlesu Krantzu (Tom Hiddleston), alias Chucku, zahvaljujejo za dolgoletno predano delo. Za 39 nepozabnih let. Letalo celo na nebu izpiše »Hvala Chuck«. Kdo je sploh to, se sprašuje učitelj (Chiwetel Ejiofor), ko se pelje mimo orjaškega reklamnega panoja s Chuckovo fotografijo. »Še nikoli nisem slišal zanj.« Nihče še ni slišal zanj. Chuck je brezimni uradnik, bančni računovodja, mož brez posebnosti, ki ga ni nihče opazil. Življenje je preživel v anonimnosti. Nikoli se mu ni nič zgodilo. In zdaj očitno odhaja. Toda ironično, ni le konec njegovega življenja, temveč tudi konec sveta – vesolje razpada. Kopičijo se potresi in požari, vulkani bruhajo (v Nemčiji!), mesta gorijo, ljudje umirajo in bežijo, zvezde izginjajo, celo Mars eksplodira, internet odpoveduje. Pornhub ne deluje več. »Jebena tragedija.« A kaj počne Chuck na oglasnih panojih? Kdo še oglašuje tik pred koncem sveta? Nič, kapitalizem očitno računa, da bo preživel konec sveta. In Chuck – čakajoč na aplavz večnosti – je zadnji mem apokalipse. Učitelj, utopljen v melanholiji, zadnje trenutke – kot da bi bral ono Kafkovo »apokaliptično« pismo Mileni – preživlja z bivšo ženo (Karen Gillan), toda njegov »Ljubim te« preseka konec sveta. A potem se film zavrti nazaj, tako da spoznamo Chucka, bančnega računovodjo, ki je prišel na seminar. Med odmorom tava po mestu in išče beat, na katerega bi zaplesal – in ko gre mimo ulične bobnarke, njegovo telo nepričakovano trzne in zapleše. Chuck odlično pleše, a ne ve, zakaj je začel plesati. Vseeno – nekoč itak ne bo mogel ne hoditi ne plesati, niti jesti ne bo mogel več, le spominjal se bo, kako se je nekoč ustavil in za hip zaplesal in kako je še prej, kot otrok (kar izvemo, ko se preselimo v njegovo mladost in otroštvo), plesal z babico (na Dance Hall Days) in z njo gledal mjuzikl Dekle z naslovnice, v katerem sta plesala Gene Kelly in Rita Hayworth, ter se prelevil v izvrstnega, šampionskega plesalca ter potem namesto umetnosti podlegel matematiki.

Strupeni maščevalec

Strupeni maščevalec, rimejk kultnega mikrobudžetnega komičnega splatterja (1984), travmatičnega produkta Trome, ki je povzročil pravo »evforijo« (številna nadaljevanja, mjuzikl, animirano serijo, videoigrice ipd.), ni ravno ne vem kaj, a je dobrodošel: »nesmrtna« zgodba o superjunaškem maščevalnem pohodu nedolžnega proletarca (Peter Dinklage), hišnika v pohlepni, brezobzirni, toksični farmacevtski tovarni, ki ga vržejo med kemične odpadke, a potem mutira in ponovno vstane (in postane kombinacija najbolj smiselne reimaginacije Jezusa Kristusa, najbolj realistične vizije okoljevarstvenika in najbolj logične verzije antikapitalista), je namreč dober odgovor na industrijsko onesnaževanje in levitev podnebnega kaosa, saj s satirično, sarkastično, ekscesno brutalnostjo pikantno poudari grozljivi cinizem, ki preveva vse velike besede o skrbi za okolje. (kino)

Modrost sreče

»Ne pričakujte preveč,« dahne dalajlama Tenzin Gjatso na začetku tegale dokuja, kombinacije dolgega intervjuja z njim, arhivskih posnetkov (otroštvo in mladost, beg iz Tibeta, kitajsko nasilje nad Tibetanci ipd.) in materialov, ki vizualno poudarijo njegov stand-up. Dalajlama ima kakopak značilen, avtorski, nalezljiv, viralen nasmeh – tako kot britanski komik Jimmy Carr, ki s svojimi stand-upi skrbi za dobro počutje. Kar počne tudi dalajlama: skrbi za dobro počutje, kaže poti do notranjega miru (tudi Carr deluje katarzično, ljudi skuša očistiti vseh nestrpnosti, predsodkov, agresivnosti, resentimenta ipd.), ljudi navdaja z občutkom skupnosti, sodelovanja, empatije, solidarnosti, netekmovanja in enakosti (»Vsi smo isti«), obenem pa svari pred jezo, sovraštvom, strahom, stresom, nezadovoljstvom, obupom, tekmovanjem, osamljenostjo in frustracijami – kapitalističnimi boleznimi. »Vsi so busy, busy, busy. Vsi hočejo še več, še več, še več in to takoj.«

Ljubezen

Ko Marianne (Andrea Bræin Hovig), samski urologinji srednjih let, specialistki za odkrivanje raka na prostati, njen asistent Tor (Tayo Cittadella Jacobsen), sicer gej, razkrije, kako zlahka in brezkompromisno s pomočjo Grindra prihaja do hitrih, naključnih, neobveznih fukov, včasih kar na trajektu (cruising pač), med potjo domov, tudi sama sklene, da se bo prepustila temu novemu spolnemu trgu, tako Tinderju kot analognemu dejtanju na slepo, a je razočarana, saj se ji zdi dober fuk, do katerega jo pripelje Tinder, premalo (vprašanja vse pokvarijo, profil vedno obljublja preveč), ločeni moški (Thomas Gullestad), do katerega jo pripelje analogni zmenek, pa ima dva otroka in zapito ženo (Marian Saastad Ottesen), ki – zaradi lažje skrbi za otroka – stanuje kar v sosednji hiši. Izhod iz nuklearnega, tradicionalnega, heteronormativnega, monogamnega seksualnega okvira je travmatičen – in kaotičen.

Fall for Me

Ojej, tale naivni, inertni, turistični nemški »erotični triler«, poln »preobratov« iz tretje roke in stisnjen na razgledniško jet-set Mallorco, premore več sopihanja kot napetosti (ko naj bi bil najbolj napet, se najbolj vleče), a že samo sopihanje ni ne vem kaj (tem bolj, ker je fuk past, motor zarote in intrige), kar seveda pojasni njegovo prvo mesto na Netflixovi slovenski lestvici (Top 10 Movies in Slovenija Today). (Netflix)

Kokomo City

Sijajen, bujno estetiziran, eleganten črnobeli doku o štirih čudovito neinhibiranih temnopoltih transspolnih seksualnih delavkah, Danielli Carter, Dominique Silver, Koko Da Doll in Liyah Mitchell, ki so polne tako življenja kot strahu za življenje, saj so klienti pogosto nasilni in morilski, zakaj se to dogaja, pa lažje razumemo, ko ena izmed njih pripoveduje, da do nasilja – do brutalnega pretepanja – ne pride med seksom, pred orgazmom, ampak šele po seksu, po orgazmu, ko si skušajo ti klienti – spolno zmedeni cis moški – na vsak način dokazati, da so moški, ko skušajo torej z nasiljem razpihati vso spolno dvoumnost (negotovost, paniko), »očistiti« svoje življenje, afirmirati svojo »normalno« spolno identiteto in uprizoriti svojo moškost.

Nihče 2

Hutch Mansell (Bob Odenkirk), mali človek, lakonični »nihče«, iz katerega je v filmu Nihče planil notranji hipersenzitivni desničar/vigilant/ fašist/mesija in začel – v slogu Paula Kerseyja (»opolnomočenega« s pridihom Johna Wicka in Bryana Millsa) – delati red, se tokrat, v nadaljevanju, v katerem itak večne, neodplačljive dolgove odplačuje z naročenimi umori ( ja, tip je morilski stroj, hurikan non-stop eskalacije, deregulirani tekoči trak neoliberalne učinkovitosti, »Better Call Hutch«), z družino odpravi na nostalgične akvalandijske počitnice, kjer pa ga ne razjezi rusko podzemlje, temveč – precej bolj kot lokalni šerif in lastnik akvalandije – kruta, diabolična, sadistična, eksorbitantno brezobzirna gangsterka (Sharon Stone), res groteskna karikatura »opolnomočene« ženske (ljubi pse, sovraži moške), tako da lahko film potem povsem mirno in neženirano – brez slabe vesti in brez strahu pred »črtanjem« – izživlja mizoginijo in antifeminizem.

Drakula: Večna ljubezen

Saj poznate zgodbe o starejših moških in precej mlajših ženskah – no, Luc Besson, sicer ne ravno fen grozljivk, najde neminljivo metaforo teh ljubezenskih zgodb, saj Drakulo pozicionira kot zgodbo o fatalni ljubezni med štiristoletnim moškim in precej, precej mlajšo žensko, ki ga zelo, zelo spominja na njegovo mladostno ljubezen, za katero sam trdi, da je bila, kot bi rekla Taylor Swift, loml – »love of my life« (»What we thought was for all time / was momentary / still alive, killing time at the cemetery / never quite buried«). Ko namreč princ Vlad (Caleb Landry Jones) v 15. stoletju izgubi ženo Elisabeto (Zoë Bleu), ljubezen svojega življenja, besno križa duhovnika, se odpove Bogu in potem s svojega gradu samomorilsko – in burleskno – skače v smrt, dokler ne mutira v vampirja in se – kot grof Drakula – »prežarči« v Pariz 19. stoletja, kjer začne zalezovati Mino (Zoë Bleu), ki je videti kot reinkarnacija ljubezni njegovega življenja in ki se vanj zaljubi. Ljubezen je teror – izgubljena tem bolj.

Seks

Tradicionalna, normativna, heteroseksualna moškost ni le dolgčas, ampak je tudi utrudljiva – vprašajte le njenega velikega mučenika, Jacka Torrancea (Jack Nicholson), protagonista King-Kubrickovega Izžarevanja. Haugerudov Seks, prvi del trilogije Seks/Sanje/Ljubezen (ki jo pri nas gledamo v rahlo drugačnem vrstnem redu), ponuja nova mučenika te zadrgnjene, normativne, skrčene, inhibirane, toksične moškosti, brezimna uslužbenca dimnikarskega podjetja, navdušena družinska človeka, ki na lepem – z mešanico nepanične groze, ležerne tesnobe in uglajene začudenosti – spoznata, da je spolna identiteta bolj fluidna in eksperimentalna, kot sta mislila. Najprej svojo transformativno spolno prigodo razkrije ta, ki ga igra Thorbjørn Harr: v sanjah se mu je prikazal Bog, za katerega se je zdelo, da je Frida Lyngstad (iz benda ABBA), a se je potem hitro izkazalo, da je v resnici David Bowie – in Bowie, že itak ves postbinaren in neinhibiran, ga je gledal kot žensko. Ja, sanje se spreminjajo, ko o njih govorimo, kot pravi Harr. In ja, Harr uživa v tem, da ga Bowie »napada« – da ga torej objektivira in seksualizira.

Skupaj

Nekoč, pred mnogimi leti, še v času globokega socializma, ko se je zdelo, da bodo imeli Slovenci večno brezplačno zobozdravstvo, ko je nastalo »sedem čudežev socializma« in ko še ni bilo multipleksov, so morali v ljubljanskem kinu Union nenadoma prekiniti projekcijo filma – ljubimca sta začela v tej fini, vzburljivi temi fukati, njo je zgrabil silovit krč, on, ves agoničen, pa ni mogel ven, tako da sta obtičala skupaj. V dobrem in zlu. Kar je neznosno bolelo. Posredovati je morala stroka, ki ju je ločila – odnesli so ju na nosilih.

Popolna zveza

Popolna zveza je romantična komedija, ki ni komična, do romantike – romantične ljubezni – pa je skeptična. Zato se prolog odvrti v kameni dobi – med jamskimi ljudmi, sredi jamske romance, sredi »popolne zveze«. Kot romantična verzija Kubrickove klasike 2001: Odiseja v vesolju. In Popolna zveza, film Celine Song, avtorice Preteklih življenj, je res Odiseja – zgodba o vračanju domov, metazgodba pravzaprav, saj po eni strani popisuje vračanje povnanjene, svojemu bistvu odtujene romantične komedije k sebi, k »duhu« romantične komedije, po drugi strani pa orisuje vračanje ponovno združenih ljubimcev k svojemu izvoru, k prekinjeni, izgubljeni ljubezni. A vmes morata premagati hudo, strašno, največjo oviro – ljubezen. Lucy (Dakota Johnson) je ženitna posrednica – analogna verzija aplikacije za zmenke, analogni algoritem za popolno zvezo, perfect match, tinder za bogate. Zaposlena je pri prestižnem newyorškem podjetju, ki prestižnim možem išče žene in prestižnim ženskam može, jasno, na osnovi skupka lastnosti in preferenc (potencialnih ujemanj), ki ga klienti in klientke iščejo, a tudi sama Lucy, ki je sicer prepričana, da se z nikomer ne ujema, in ki svoj posel res obvlada (kopica njenih »posredovanj« se je končala s poroko, happy endom), postane le tinderski predstavitveni skupek lastnosti in preferenc, ko na zabavi – v duhu Petdesetih odtenkov sive – spozna Harryja (Pedro Pascal), atraktivnega, inteligentnega, razgledanega, duhovitega, nežnega, netoksičnega finančnika (private equity), skupek lastnosti in preferenc, ki bi bil perfect match za vsako njeno klientko (če ne že kar za vsako žensko). Vsaj tako meni Lucy, ki pa na isti zabavi – v vlogi natakarja – sreča svojega nekdanjega fanta Johna (Chris Evans), revnega, nesojenega igralca, ki še vedno – pri dobrih štiridesetih – živi s trumo cimerjev in ki ga je pred leti pustila zaradi finančnih razlogov, saj njegova falirana igralska »kariera« ni obetala ekonomske varnosti in stabilnosti. Ljubezni se je odpovedala iz strahu pred revščino.

Sanje

»Moje življenje je v oblaku,« pravi Johanne (Ella Øverbye), norveška najstnica, ki piše dnevnik/roman. Ko je bila mlajša, je plesala klasični balet, a je potem brala, da klasični balet temelji na zastarelih odnosih med spoloma. »Morali bi ga ukiniti.« Zdaj jo bolj vleče sociologija. Veliko bere, a ne zato, da bi izvedela resnico, temveč zato, da »kam grem in da pridem do sebe«. In res, ko bere, vidimo, da joče, sanjari, hrepeni, zgrabi jo tudi »močen, ščemeč občutek želje, da bi bila ob nekom popolnoma gola«, da pa tega, kar pade z oblakov, ne bi odplaknil dež, se skrivaj zaljubi v Johanno (Selome Emnetu) – svojo novo učiteljico norveščine in francoščine. Na vsak način ji skuša ugajati. Če je ne vidi, je dan izgubljen. Občutek ima, da je nekaj med njima. Ko vidi volnen pulover na njeni goli koži, ji telo kar zadrhti. Ves čas misli nanjo. Ob njej se počuti tako, kot da sta par. Kot da sta si namenjeni. Sanja in sanja in sanja, tako da bi lahko citirala Prospera, ki v Shakespearovem Viharju famozno oznani: »Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem.«

Tvoj oče se je rodil star 100 let

Palestinska režiserka Razan AlSalah poskuša prek Googlovega uličnega pogleda poiskati hišo svoje babice, a je ne najde. Tako se odvrti Tvoj oče se je rodil star 100 let, tako kot Nakba, kratki film, ki ga je Razan AlSalah posnela leta 2017 – če bi danes posnela nadaljevanje, potem v Gazi s pomočjo Googlovega uličnega pogleda ne bi več ničesar našla. Praktično nobene hiše. Tako kot so Izraelci izbrisali Gazo, so leta 1948 izbrisali številne palestinske vasi, tudi Ma’loul, kamor so se Palestinci, kot vidimo v kratkem filmu Ma’loul praznuje svoje uničenje, posnetem leta 1984, obredno vračali, da bi se spominjali hiš, od katerih so ostale le fotografije in risbe. Danes Izraelci delajo vse, da od Gaze ne bi ostale niti fotografije in risbe – izbrisati hočejo palestinske spomine na Gazo. Knjižnice, univerze, arhive, družinske albume, generacije otrok, ki bi se lahko spominjali. Naša domovina so besede – naslov kratkega palestinskega filma, ki se dogaja v imaginarni prihodnosti, v kateri se Palestinci vrnejo v priznano in neodvisno Palestino – je še kako precizen. Palestinci svojo deželo spletajo iz besed. Tu malce spominjajo na Slovence, ki jih je pri življenju, kot so nas učili, ohranjala prav beseda.

Barabe 2

Kriminalce, ki se v Barabah 2 vrnejo iz ječe, ste že videli v številnih roparskih komedijah, recimo v Oceanovih 11 (pa 12, 13), le da so bili ljudje, ne pa živali, celo animirane živali, kot so to karizmatični gospod Volk in njegovi reservoir dogs (no, gospod Kača, gospod Morski pes, gospod Piranja in gospa Tarantela), ki se – v odsotnosti kakih smiselnih alternativ, navsezadnje, rednih zaposlitev zanje ni (gospod Volk ne dobi službe niti v banki, ki jo je že večkrat oropal in na katero ima tako lepe spomine) – prekarizirajo (grozijo jim tudi deložacije, dolgovi, socialna smrt), zato hitro osvojijo naše simpatije, tem bolj, ker delo, profite, komplikacije in srečo združijo z žensko tolpo (snežna leopardinja, divja svinja, krokarka), tako da Oceanovih 11 sreča Oceanovih 8 (oh, in Jaz, baraba sreča Madagaskar), in ker za začetek ošabnemu tehnološkemu gigantu in vesoljskemu »vizionarju« – ja, karikaturi Elona Muska – sunejo raketo, kar tole duhovito, poskočno, lucidno animacijo, ki se začne z michaelbayevskim pregonom v Kairu (vključeni tudi slow-motioni, pa vzvratne dirke ipd.), prelevi v nadomestek bondiade v letu Bezosovega iskanja novega 007, kdo ve, morda Toma Cruisea. (kino)

Še bolj odštekani petek

Psihiatrinja Tess (Jamie Lee Curtis) in njena uporniška najstniška hči Anna (Lindsay Lohan) sta pred dobrimi dvajsetimi leti – v Odštekanem petku, itak rimejku Odštekanega petka iz leta 1976, posnetega po romanu Mary Rodgers – spričo mističnega kitajskega fortune cookieja zamenjali telesi. Mati se je znašla med motocikli in histeričnimi, nevrotičnimi učitelji, hči pa med kreditnimi karticami in psihotičnimi, nevrotičnimi pacienti. Ista reč.

Ura izginotja

Ko na ameriške šole prikoraka kak do zob oboroženi psycho, otroci nenadoma izgubijo deset ali petnajst sošolcev in sošolk. V trenutku izginejo. Tako kot v lunatičnih glavah trumpovskih qAnonskih konspirologov nenadoma »izgine« kopica otrok, ki jih ugrabi in zlorabi liberalna pedofilsko-satanistična kabala.

The Damned

Mala islandska ribiška skupnost, ki jo – leta 1871, v času pariške komune – vodi Eva (Odessa Young), vdova prejšnjega vodje, in ki je pozimi – v mrazu, snegu, viharjih ipd. – povsem in nepredušno odrezana od sveta in hrane, zavrne pomoč nasedli baskovski ribiški ladji, obupane brodolomce pa pomeče v ledeno morje (ni dovolj hrane!), toda sebične, nesolidarne, »požrešne« skupnosti potem ne kaznuje megla (kot v Carpenterjevi klasiki), temveč mitski draugr, besni, agresivni, maščevalni spekter umrlih, pošastna nemrtva in neumrljiva življenjska substanca, ekstaza freudovskega norega, večnega gona smrti in schellingovske »duhovne telesnosti«, ki to že itak mračno, mučno, morasto, ledeno, a napeto in osupljivo atmosfero zasuje s paranojo, nasiljem, nesrečami, norostjo, emocijami na robu živčnega zloma, folklorno grozo in potrditvijo, da so živi vendarle hujši od mrtvih in da je mrtvo – tako kot v kinu, tako kot pri filmu, tako kot pri filmski spektralnosti, tako kot pri čudežno oživelih podobah – v resnici živo. (VOD – Amazon Prime Video ipd.)