• Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Kdo neki tam straši?

    Slovenija je polna turistov, tako da za Slovence praktično ni več prostora. Vsi gledajo le še turiste, ki noro zapravljajo. Če si Slovenec, se natakarji zate sploh ne zmenijo. In če že ravno kaj naročiš, te oderejo. Turisti so motnja. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Stuber: Divja vožnja

    Ste kdaj igrali šah s kom, ki je bil boljši od vas, tako da vam je dal na začetku topa ali pa kraljico prednosti? Nekaj takega je v Nebotičniku storil Dwayne »The Rock« Johnson – bil je brez ene noge, a je rešil svet. Okej, najvišji nebotičnik na svetu. V Stuberju pa nekaj takega stori agresivni losangeleški detektiv Vic Manning (Dave Bautista) – na lov za strašnim, nevarnim dilerjem (Iko Uwais), ki mu je ubil žilavo partnerko (s katero sta ravno premlevala analni seks njegove hčerke!), se zapodi, pa čeravno je začasno slep. Ker potrebuje pomoč, njegov buddy postane Stu (Kumail Nanjiani), alias “Stuber” (Stu + Uber), nežni, naivni, komični šofer Uberja, kar tale road trip – s koncem Zelene knjige – prelevi v dolgo reklamo za Uber. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Utoya, 22. julija

    Če Anders Breivik 22. julija 2011 ne bi najprej razstrelil dela vladne stavbe v središču Osla (ne, niso bili islamisti!), bi Poppejev film Utoya, 22. julija trajal le 72 minut, kajti pokol na otoku Utøya, kjer kampira podmladek laburistične stranke, traja toliko, kot je trajal Breivikov pokol – 72 minut. Posnet je v enem samem intenzivnem, šokantnem, hiperrealističnem, imerzivnem kadru (podobno kot Schipperjeva Viktorija ali pa Nemesev Savlov sin), morilca – Breivika, ki je na Utøyo prišel v policijski uniformi – ne omenja, niti ga ne pokaže (ga res hoče kdo gledati?), kakor tudi ne pokaže njegovega pokola, njegovih eksekucij norveških najstnikov (pobil jih je 69), saj je posnet skozi oči 18-letne Kaje (Andrea Berntzen), ki najprej v kamero dahne, da tega ne bomo nikoli razumeli, potem pa začne med pokolom – sredi eksplozivnega terorja, kaosa, panike, obupa, krikov – napeto iskati tako svojo mlajšo sestro (Elli Rhiannon Müller Osbourne) kot skrivališča, luknje in varna grmovja, skale in kolibe, a nikjer ni več nobene gotovosti in varnosti. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Diego Maradona

    Fernando Signorini, nekdanji kondicijski trener Diega Maradone, pravi, da je bil Diego “skromen, zabaven fant”, Maradona pa je bil nekaj povsem drugega: “Maradona je bil lik, ki ga je moral ustvariti, da se je lahko soočil z zahtevami nogometa in medijev. Maradona si ni smel privoščiti šibkosti.” In potem doda: “Z Diegom bi šel do konca sveta. Z Maradono pa ne bi naredil niti koraka.” Ko je to nekoč rekel Maradoni, mu je ta menda odvrnil: “Če ne bi bilo Maradone, bi bil še vedno v Villa Fioritu.” Villa Fiorito je bila favela v Buenos Airesu, pojem bede, revščine in socialne izključenosti – tu so živeli Maradonovi. Brez asfalta, brez pitne vode, brez sanitarij. Maradona, ki je od petnajstega leta preživljal kompletno družino (očeta in mater ter sedem sester in bratov), je delal vse, da mu ne bi bilo treba nazaj. Ali bolje rečeno: lik “Maradone” je ustvaril zato, da se mu ne bi bilo treba vrniti v favelo. Zato je grizel. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Spider-Man: Daleč od doma

    Superjunaški filmi so hitri, eksplozivni, ringelšpilski, zato ne preseneča, da tudi denar obračajo hitro, eksplozivno, ringelšpilsko, celo vse hitreje in eksplozivnejše. Prav res, vse bolj ringelšpilsko. Samo pomislite: pred pičlima dvema mesecema je štartal Marvelov superspektakel Maščevalci: Zaključek, ki je v kinih širom vesolja pridelal skoraj tri milijarde dolarjev (2,766,340,683, ko sem pogledal nazadnje), a tu je že nadaljevanje. Ne, ni naslovljeno: Maščevalci – Nov začetek. Ali: Maščevalci – Nova kri. Ali pa: Maščevalci – Novo upanje. Temveč: Spider-Man: Daleč od doma. Spider-Man: Daleč od doma? Ja, začne se tam, kjer se je film Maščevalci: Zaključek končal, da ne rečem zaključil. Kar pomeni dvoje. Prvič, da je Peter Parker (Tom Holland), alias Spider-Man (in večni adolescent, no, Spidey), zelo, zelo žalosten, četudi ne nujno zato, ker je malo prej umrlo pol človeštva, ampak zato, ker je umrl njegov mentor, Tony Stark, alias Iron Man (brez skrbi, slej ko prej se bo vrnil, magari v kakem prequelu!). In drugič, da čaka na napotke Nicka Furyja (Samuel L. Jackson), menedžerja Maščevalcev, ki v njem vidi nov začetek, novo kri in novo upanje. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    12. 7. 2019  |  Mladina 28  |  Kultura  |  Film  Za naročnike

    Propad ameriškega imperija

    Pierre-Paul (Alexandre Landry), nervozni, zagrenjeni, patetični, zadolženi kanadski luzer, “Jezus iz Montreala”, svoji punci (Florence Longpré), s katero se bo itak kmalu razšel, razlaga, da je preveč inteligenten za to družbo, ki ga ne razume in dohaja. “Ne spoštujem družbe!” Vse mu gre na živce – grebenje, pehanje za denarjem, elite, kapitalizem. Trumpa ima za “kretena”, ki ga “častijo imbecili”. Po malem izgleda kot mizantrop, po malem kot nihilist, po malem kot don Kihot, po malem kot Karl Marx. Zelo rad citira Wittgensteina, še raje pa Marka Avrelija. Doktoriral je iz filozofije, a preživlja se kot kurir. To je vse. Potem pa usoda poskrbi, da lahko pokaže svojo inteligenco: s kurirskim kombijem namreč ustavi ravno pred stavbo, v kateri se trije roparji, ki skušajo odnesti skriti plen neke gangsterske bande, pobijejo med sabo, veliki vreči z denarjem, ki obležita na ulici, pa sam v zadnjem trenutku, tik pred prihodom policije, vrže v kombi. Kar seveda pomeni, da Pierre-Paul – levičar, marksist, anarhist, socialist, socialni bojevnik, sveti norec – nenadoma silno obogati. In koga ali kaj nujno potrebuješ, ko obogatiš? Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    Človek s senco

    Če vprašate Človeka s senco, novi film Eme Kugler, sicer sklepni del briljantne tetralogije, ki jo spletajo še Fantom (2004), Za konec časa (2009) in Odmevi časa (2014), potem je človeško življenje le kafkovska hoja od vrat do vrat. Pri vsakih vratih ugotoviš, da ti nekaj manjka. Še huje: pri vsakih vratih izgubiš malce svobode. A to je le uvod v hujše nesreče in hujše katastrofe, recimo v ekonomsko neenakost, ki se s hojo od vrat do vrat, z birokratizacijo in dresiranjem življenja, le kruto poglablja. Na eni strani vidimo utrujeno, zguncano leseno mizo, na kateri leži le star hlebec kruha, na drugi pa bogato pogrnjeno marmornato mizo v zlati, katedralski palači, v kateri odmevajo orgiastični kriki elite, ki pije kri večini. Oblasti pač večino – 99 odstotkov – birokratizirajo ( ja, strogo regulirajo in dresirajo), elito – zgornji odstotek – pa deregulirajo. In seveda: oblasti ljudi vedno znova prepričajo, da živijo slabo, ker ni reda, zato ljudje potem ljubijo in volijo populiste in fašiste, ki obljubljajo red – tisto, kar jim manjka, ko hodijo od vrat do vrat. Marko Mandić igra takšnega novodobnega populista, mesijanskega temnega angela, ki – odet v bleščeč plašč demokracije, miru in odrešitve (okej, politike, vojske in religije) – obljublja, da bo ljudem odprl vsa vrata, odpre pa le vrata pekla, iz katerega skočijo vojne, opustošenje, uničenje in brezmejno trpljenje, izgubljene igrače zgodovine. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    Annabelle 3

    Kdor je videl paranormalni šoker Annabelle, ve, da istoimenska lutka izgleda kot nesojena, paralizirana nevesta legendarnega Chuckyja, pošastnega zvezdnika Otroške igre, ki je nedavno doživela soliden reboot, zato nas – v dobi “Kinematičnih vesolj”, recimo Marvelovega – ne bi smelo presenetiti, če bi se Annabelle 3 prepletla z Otroško igro, kajti to, da se – tako kot Annabelle 2, Nuna in Prekletstvo La Llorone – prepleta z “Vesoljem Priklicanega zla” (Conjuring Universe), tokrat ni ravno navdihujoče. Zakonca Warren (Patrick Wilson & Vera Farmiga), demonologa št. 1 (Ghostbusters!), zelo hitro službeno odpotujeta iz filma, tako da v mračni hiši – oh, in pred še mračnejšo sobo, polno čudnih, mističnih, nevarnih, demoničnih predmetov, “obsedenih” in “prekletih” artefaktov (z Annabelle vred), ki sta jih zbrala in v katero je vstop strogo prepovedan (pravilo št. 1) – obtiči njuna desetletna hči Judy (Mckenna Grace), toda ne sama. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Film

    3 dnevi z Romy Schneider

    Ko sem Boštjana Hladnika, avtorja Plesa v dežju in Maškarade, pred leti vprašal, kaj se je naučil od Roberta Siodmaka, kralja filmov noir, ki mu je leta 1959 asistiral pri Katji, kičasti kostumski romanci, v kateri je Katjo, ljubico ruskega carja Aleksandra II., igrala Romy Schneider, mi je odvrnil: “Naučil me je, da se igralca med snemanjem ljubezenskih prizorov ne smeta gledati v oči, ampak morata vedno gledati drug mimo drugega, to pa zato, ker sta si preveč blizu – ko si potem na filmu gledata v oči, je videti tako, kot da škilita.” Potem je prešel na Romy Schneider: “V nekem prizoru sedi v razredu med sošolkami. Za sošolke sem izbral same luštne, seksi punce, toda ko je Siodmak to videl, se je prijel za glavo. Poklical me je in rekel: a si čisto neumen – če bo Romy, ki itak ni lepa, sedela med temi puncami, bo najgrša! Potem sem moral nabrati same grde punce, da je Romy izgledala lepše, no, najlepše. Več

  • Marcel Štefančič jr.

    28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

    Anna

    Sasha Luss, ruska supermanekenka, igra Anno, supermanekenko, ki izgleda kot Kate Moss, toda ko nabiti, mišičasti, atletski moški pridejo v stik z njo, kar odletijo – Anna jih baletno meče, zvija, lomi. In strelja – v glavo. S kroglami ali krožniki. V slogu profijev, poklicnih morilk, kajti Anna – dvojna agentka, razpeta med KGB (Helen Mirren) in Cio (Cillian Murphy), med Moskvo in Pariz, med pretenciozne flešbeke in baročne preobrate, med šahovske partije in odsekane glave, med razdišane replike (“Who’s a good bitch dog?”) in štikel Need You Tonight (koliko moških lahko pobiješ med tem štiklom, ne da bi izgubil videospotski ritem?) – je natanko to: repetitivni morilski stroj hladne vojne. Restavracija, ki jo opustoši, izgleda kot ground zero gibanja #MeToo. V resnici hoče le svobodo. Več