Still: A Michael J. Fox Movie

Šele ko sem se začel nekontrolirano tresti in trzati, sem našel notranji mir – tako nekako pravi v temle zelo kinetičnem dokuju Michael J. Fox, zvezdnik serijala Nazaj v prihodnost in serije Družinske vezi, ki ga je nenadna slava, vir stresa in negotovosti, prelevila v divjega alkoholika, Parkinsonova bolezen, ki je leta 1991 napadla vse, s čimer je briljiral, pa ga je potem ozemljila. Dolgih sedem let jo je skrival – po eni strani se kar ni mogel sprijazniti s tem, da se to dogaja njemu, po drugi pa ni hotel zapraviti svoje bajne kariere. Zato je igral in igral, vedno znova »čakal na avtobus« (na to, da je tabletka prijela) in mojstrsko skrival, da je zbolel. Ker previdnost ni bila dovolj, je tresenje in krčevito trzanje, simptomatična za Parkinsonovo bolezen, skrival tako, da je v filmih – in seriji Spin City – vedno nekaj živahno, bujno, hiperaktivno počel: vedno je nekaj držal v roki, gledal na uro, tolkel po mizah in pultih, mahal, jedel, se vrtel. Skrivanje Parkinsonove bolezni je prelevil v igralski slog. Kar niti ni bilo težko – njegov igralski slog je bil itak živahen, nemiren, bujen, hiperaktiven, igriv, pompozen, vihrav.

Odraščanje je vedno strašljivo, nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo

Tiho dekle je tih film. Tih kot revščina. Tih kot obup. Tih kot ponižanje. Tih kot zapuščenost. In tih kot odtujenost. Ko hočemo videti odtujenost, gledamo Antonionijeve filme – od Avanture do Rdeče puščave. Ali pa si pogledamo Scorsesejevega Taksista, Jarmuschevo dramo Bolj čudno od raja, Andersonove Veličastne Tenenbaume ali Wendersov Pariz, Teksas. Povsem samoumevno se pač zdi, da je odtujenost nekaj, kar doživljajo odrasli – nekaj, kar je poteza odraslih. Irsko Tiho dekle ima o tem ločeno mnenje: zelo odtujeni so lahko tudi otroci. Takšna je devetletna Cáit (Catherine Clinch), tiha deklica iz revne irske kmečke družine, ki jo je pustila na cedilu – mama (Kate Nic Chonaonaigh) serijsko in živčno rojeva otroke, tako da zanjo nima časa (na poti je itak nov otrok), oče (Michael Patric) pa je takšna zguba, da revščino in socialno smrt te družine le poglablja. Cáit nihče ne opazi. Kot da je ni. Tako je tudi v šoli, kjer ji ne gre in kjer jo imajo za »čudakinjo«. In se do nje tudi tako obnašajo – zlobno, toksično, nasilno. Včasih jo »ponesreči« polijejo z mlekom. Včasih jo le užalijo. V glavnem pa jo ignorirajo. Osamljena je, zapostavljena, ustavljena – nevidna. In monumentalno odtujena. Še huje, Cáit, ki ne govori prav dosti, izgleda tako, kot da je odtujenost izumila – odtujenost jo obsede. Nanjo se nalepi kot duh. 

Dihaj prah!

»Star je bil 44 let. Ime mu je bilo Metod. Bil je moj brat.« Voditeljica Jasmina Jerant, magistrica političnih ved, okoljska aktivistka, je minuli četrtek zvečer osebno nagovorila polno dvorano Kulturnega doma Deskle pri Anhovem, nekdaj (Salonitovega) Delavskega doma. Sledila je projekcija dveh filmov o azbestu: kratkega dokumentarca Beli oblak (2020) režiserke Anje Medved in nato še pri nas predpremierno predvajanega igranega celovečerca Mož brez krivde (L’uomo senza colpa, 2022) zamejskega režiserja in scenarista Ivana Gergoleta. Če komu, potem četrtkovim gledalcem ni bilo treba razlagati ničesar: vedo, kaj pomeni rak azbesta, mezoteliom, kaj pomeni diagnoza in nekajmesečna huda, a vnaprej izgubljena bitka za zrak, predvsem pa vsi v četrtek zbrani v lokalni dvorani, vedo, kakšno breme je živeti z nemočjo in strahom, kdaj bo zadelo novega bližnjega. Ker ga bo.

V 80 dneh okoli sveta

Tele belgijsko-francoske animirane verzije Vernovega bestsellerja, v kateri je Phileas Fogg žaba, Passepartout pa opica, ne bi niti omenil, če ne bi na odprti sceni demonstrirala toksične arogance sodobnih adaptacij literarnih klasik: ekranizira klasični roman Julesa Verna, a črta vse najboljše dele! Kar je tako, kot če bi ekranizirali Romea in Julijo ter črtali vse najboljše dele, češ da so že preveč zdrsani. (kino)

Ko ljubezen spet potrka

Film Ko ljubezen spet potrka, posnet po nekem nemškem bestsellerju, izgleda kot ekranizacija Lacanovega dictuma, da pismo vedno pride na pravi naslov: Mira (Priyanka Chopra Jonas), ilustratorka otroških knjig, na telefon svojega fanta, ki se je smrtno ponesrečil, še vedno pošilja zaljubljena sporočila, toda na tej številki zdaj »stanuje« glasbeni kritik Rob (Sam Heugan), ki pa je ravno začel dejtati – z Miro.

Clock

Ella (Dianna Agron), 37-letna dizajnerka judovskega rodu (zgodbe o preživetju holokavsta so del njenega družinskega kurikuluma), ki je še brez otrok in ki ji razbija biološka ura, ne razmišlja o materinstvu, toda vsa okolica čedalje bolj pritiska nanjo. V prokreacijo in materinstvo jo skušajo vsi skupaj tako rekoč prisiliti, še toliko bolj, ker je Judinja, pri Judih pa je nadaljevanje rodu prav v luči holokavsta, ki je rodove prekinil, toliko pomembnejše.

Cherry

Cherry (Tom Holland), mladenič iz Clevelanda, nesmrtno zaljubljen v sošolko Emily (Ciara Bravo), se kot medico odpravi v Irak, ki naj bi ga opolnomočil, po vrnitvi domov, kjer ga pričakata hlad domovine in aroganca oblasti, pa se najprej prelevi v džankija s posttravmatsko stresno motnjo ( jasno, Emily gre za njim) in potem v serijskega, a relativno vljudnega bančnega roparja. Opioidi pač stanejo. Bank ni škoda – imenujejo se Shitty Bank, Bank Fucks America in Credit None. Kaj je rop banke v primerjavi z ropom Iraka?

The Forgiven

The Forgiven, ki ga je posnel John Michael McDonagh, avtor Policista, v katerem je blestela Katarina Čas (in brat Martina McDonagha, avtorja Duš otoka), je triler, pri katerem stalno, sistematično in konsistentno veš, da se bo zgodilo nekaj hudega, a ne veš, kaj. Zahodne elite, med katerimi sta tudi zakonca David (Ralph Fiennes) in Jo (Jessica Chastain), doktor in otroška pisateljica, si v Maroku – nekje v gorovju Atlas – omislijo dekadentno, hedonistično, dionizijsko, kokainsko počitnikovanje, ki spominja na zahodna kolonialna »počitnikovanja« pred stotimi leti. Film se dogaja danes, a izgleda tako, kot da se dogaja v kolonialni preteklosti ali pa vsaj v turističnem mehurčku, ki nudi »avtentično« kolonialno doživetje: zahodnjaki, kralji sebičnosti in ošabnosti, ki jih vodi dandyjevski Matt Smith in ki kar pokajo od kolonialne nostalgije, se delajo superiorne (v svoji privilegirani zdolgočasenosti brezmejno uživajo), domačini pa se delajo, da uživajo v ponižnosti in vljudnosti.

Hitri in drzni X

Avtorji Hitrih in drznih X so očitno gledali Spielbergov Lov za izgubljenim zakladom in si ob prizoru, v katerem Indiano Jonesa preganja orjaška krogla, rekli: kaj bi lahko naredili s to kroglo? Tole: ko hitre in drzne – Dominica Toretta (Vin Diesel) in njegovo razširjeno družino (»sekto z avtomobili«, kot pripomni nekdo) – pošljejo na misijo v Rim, iz blindiranega vozila, ki ga skušajo oropati, plane orjaška krogla, de facto masivna bomba, ki se začne valiti po Rimu in gaziti vse pred sabo – avti in motorji letijo po zraku, kot bi jih katapultirali. Krogla bombastično drvi proti Vatikanu, Dom pa naredi vse, da bi jo zabremzal. Vatikan ne sme pasti! V Hitrih in drznih X, ki očitno – kot vsak grand finale velikih franšiz – prihajajo v dveh delih (ta del se konča s cliffhangerjem, s kakršnim so se nekoč, v tridesetih in štiridesetih letih prejšnjega stoletja, zaključevale epizode holivudskih akcijskih serijalov, originalnih predhodnikov sodobnih akcijskih filmov), je pač vse orjaško, velikansko, monumentalno, rekordno.

Mizoginija je viralna, patriarhat je živ

Patriarhat, čedalje militantnejši alter ego kapitalizma, terja red, podreditev, kri: v francoskem trilerju Dvanajstega ponoči, dobitniku šestih césarjev, posnetem po knjigi Pauline Guéna, podalpski detektiv Yohan Vivès (Bastien Bouillon), sicer samski, osamljeni, tesnobni, fanatični kolesar, preiskuje grizlijevski umor mladenke, ki jo je – 12. oktobra 2016 v neki vasi, nedaleč od Grenobla – nekdo zažgal, toda kot se izkaže, umora ženske ni mogoče tako lahko preiskovati. Budžet je prenizek, motivi so prešibki, policijska – moška – apatija je prehuda, predsodki so preveliki, seksizem je preveč nalezljiv. Itak je dobila, kar je iskala! Kaj pa ponočuje! Umor ženske preiskujejo sami moški. Kakega entuziazma pa med njimi ni – žene jih varajo in puščajo. Vivès in njegovi osumijo številne moške, a vse to so le slepe ulice – nikogar ne primejo, nikogar ne privijejo. Eden izmed njih je polomil svoje dekle, nekemu njenemu bivšemu ljubimcu gre ob novici, da so jo našli umorjeno, na smeh, neki reper »poje« o tem, kako jo je hotel zažgati. »Vsak izmed njih bi jo lahko umoril,« dahne Vivès. In v nekem smislu jo je vsak izmed njih res umoril – mentalno.

Otroci nas gledajo

Nenadoma se vsi sprašujejo: kaj je z našimi otroki? Zakaj se mučijo in tepejo? Zakaj se izživljajo drug nad drugim? Zakaj se spreminjajo v množične morilce? Zakaj postajajo tako asocialni? In agresivni? In nasilni?

Ghosted

Chris Evans je Cole, astmatični kmet, ki na sejmu sreča Sadie (Ana de Armas), samsko in osamljeno kuratorko (»Moja hladna, prazna hiša ima hladen, prazen hladilnik«), a ne opazi, da med njima obstaja seksualna napetost. Na to ga mora opozoriti branjevka. Še celo tega, da flirtata, ne opazi. In še preden rečete romantična komedija, že eksplozivno vrtita globus, saj se izkaže, da je Sadie v resnici tajna agentka, francoski trgovec z orožjem (Adrien Brody), citat Ernesta Stavra Blofelda, pa misli, da je Evans sunil ekskluzivno orožje za množično uničevanje. Kar se začne v pakistanskem magic busu, ki se prelevi v citat Hitrih in drznih, se konča v atlantski vrtljivi restavraciji, ki se prelevi v centrifugo – brez magičnih trenutkov. Varnostni pas ni nujen – tako je več priložnosti za prepadno visenje iz avta.

Marlowe

Ko privatnega detektiva Philipa Marlowea (Liam Neeson) leta 1939 obišče bogata dedinja (Diane Kruger), tipična »osupljiva blondinka«, ki hoče, da najde njenega »pogrešanega« ljubimca, rekviziterja nekega holivudskega studia, se odpre portal v losangeleški babilonski labirint, ki ga spletajo medejske fatalke (Jessica Lange), dilerji (Alan Cumming), lastniki nočnih klubov (Danny Huston), politiki (Mitchell Mullen), dekadentne elite, pokvarjeni policaji, mehiški gangsterji in matere, ki hočejo to, kar hočejo njihove hčere, toda vsi so tako medli, sterilni, brezdušni, inertni in voščeni, kot da bi padli iz muzeja noir ikonografije.

Varuhi galaksije: 3. dejanje

James Gunn je posnel Varuhe galaksije (in nadaljevanje), ki so bili tako osebni, da so osvežili Marvelovo kinematično vesolje, toda leta 2018, ko naj bi posnel drugo nadaljevanje, so desničarji, razkrinkovalci antitrumpovskih liberalcev, obelodanili njegove stare politično nekorektne »šale« o pedofiliji, posilstvu, aidsu, 11/9 in holokavstu, tako da ga je Disney, lastnik Marvela, odslovil. Potem si je premislil: Disney je pač korporacija, ki noče razočarati svoje klientele, klientela Varuhov galaksije pa je hotela Gunna. Ko je začel vendarle snemati drugo nadaljevanje, Varuhe galaksije: 3. dejanje, je bilo že jasno, da bo kariero nadaljeval pri Warnerju, v DC-jevi superjunaški galaksiji, zato ne preseneča, da tretji Varuhi galaksije izgledajo kot film nekoga, ki je z eno nogo in mislimi že drugje. Vsi sladki, gladki, patetični Varuhi vesoljskega miru – od zapitega, depresivnega Petra Quilla (Chris Pratt) in Draxa (Dava Bautista) do Nebule (Karen Gillan), Mantis (Pom Klementieff) in Groota (Vin Diesel) – se vrnejo, tudi Gamora (Zoe Saldaña), no, njena nova, amnezična, precej ciničnejša verzija (v filmu Maščevalci: Brezmejna vojna jo je ubil njen oče, Thanos), genialni rakun Raketa (Bradley Cooper) – Space Oddity, okej, Creep – pa dobi celo travmatično zgodbo o izvoru, ki je povezana z Visokim evolucionarjem (Chukwudi Iwuji), norim znanstvenikom z božjim kompleksom (kozmični dr. Moreau), njegovim stvarnikom in stvarnikom novega »utopičnega« planeta (Counter-Earth), s katerim se hoče nahraniti tudi destruktivni, diabolični in distopični Adam Warlock (Will Poulter), toda od tiste afinitete do outsiderjev in alternativnosti, tiste lucidne nagnetenosti in tistega finega »bartonfinkovskega« toucha ostaneta le še disneyjevsko opevanje družinskih vrednot (družina je v hladnem, ravnodušnem vesolju vse) in še iskanje prizorov, ki bi se dobro podali štiklom bendov Radiohead, Flaming Lips, The Beastie Boys in The Mowgli’s ter stoprvemu comebacku Sylvestra Stallonea.

Klub zadovoljnih žensk: Naslednje poglavje

Diane Keaton, Jane Fonda, Candice Bergen in Mary Steenburgen, najboljše prijateljice in članice knjižnega kluba, ki jih ne loči niti kovidski lockdown (hvala, Zoom!), se pod vplivom svojih najljubših knjig, Coelhovega Alkimista in Normalnih ljudi, ki jih je napisala Sally Rooney, odpravijo na once-in-a-lifetime romantično komični trip po Italiji, pri čemer »najlepša mesta na svetu«, Firence, Rim in Benetke, naskočijo tako strastno, kot da so jih pravkar odkrile – tako kot nekoč Krištof Kolumb Ameriko. Pričakovali bi, da jih bo – tako kot njihova vzornika, Sally Rooney v Normalnih ljudeh in Paula Coelha v romanu Veronika se odloči umreti – zaneslo v Ljubljano, »najlepše mesto«, kar bi se morda tudi zgodilo, če bi jim Turistična zveza Slovenije za filmski »obisk« dobro plačala: film Klub zadovoljnih žensk: Naslednje poglavje namreč izgleda kot dolg, plačan oglas za Italijo. In to res zelo dobro plačan, saj popotnice, ki o staranju vedo toliko vicev, kot jih ve Cyrano de Bergerac o dolgem nosu, in ki bi se druga z drugo poročile, če ne bi bile fanatične heteroseksualke (vsaka fraza – tudi »gnetenje testa« – je double entendre, vsaka italijanska beseda je metafora »tiča«, celo cucina, kuhinja), nenehno poudarjajo, da jih je tja pripeljala »Usoda«, v vsem pa vidijo »Znamenje«.

Zveri

V Zvereh se galicijska vas prelevi v bojišče, ko se vanjo preseli francoski meščanski par (Denis Ménochet & Marina Foïs), ki hoče tam prakticirati svoj idealistični, ekološki, organski lifestyle, a pri tem ne naredi ničesar, zaradi česar se deklasirani, zakotni, zapuščeni, deprivilegirani domačini, ki komaj shajajo, ne bi čutili ponižane in izkoriščane, še toliko bolj, ker hočejo zemljo dobro prodati podjetju, ki hoče tam postaviti vetrno elektrarno, in se odseliti, na bolje, toda »kupčija stoletja« bi prišla v poštev le, če bi zemljo prodali vsi, tudi Francoza, ki pa se delata Francoza, saj tega tipa razredne solidarnosti ne priznavata. Dovolj premožna sta, da se jima ni treba solidarizirati.

Kaj bi se zgodilo, če bi si evtanazijo prisvojila populistična desnica

Balada o Narayami, brutalna mojstrovina, ki bo v Kinodvoru na voljo le 16. maja in ki je pred štiridesetimi leti pobrala zlato palmo (Imamura je pred tem posnel nekaj kultnih klasik, recimo Pornografe in Maščevanje je moje), ni za nežne, pa ne le zaradi »tistega« seksa, ki danes deluje še šokantnejše kot leta 1983, ampak zaradi neobičajne »evtanazije«, ki jo prakticirajo v neki zakotni, zelo tradicionalni, ekonomsko prikrajšani vasi ob vznožju Narayame. Tu imajo namreč navado, da človeka, ki dopolni 70 let, odpeljejo na vrh te gore, kjer se potem izstrada do smrti. Takšen je konsenz. Nihče se ne upira. Vsi imajo dovolj časa, da se pripravijo na smrt. Tudi Orin (Sumiko Sakamoto), ki bo kmalu dopolnila 70 let. Le še nekaj stvari mora urediti. Recimo: poskrbeti mora, da si bo njen najstarejši sin Tatsuhei (Ken Ogata), ki jo bo tja, na zadnji sprehod, pospremil, omislil ženo, kajti v tej vasi imajo še eno navado – poroči se lahko le najstarejši sin.

Koroška / Kaj se zgodi, če rečeš, da govoriš slovensko 

»Napisi padajo, padajo v blato, v dno naše stvarnosti, na tla sebičnosti, v prepad,« je pel Tomaž Pengov v pesmi Napisi padajo. Potem je omenil »blato našega časa« in »široka usta obljub« ter nadaljeval: »Napisi padajo, padajo, padajo.« In končal: »Napisi padajo – kdaj bomo mi?« Kaj vse to pomeni? Za kakšne napise gre? Pesem je izšla leta 1978 na singlici pri založbi ŠKUC – na drugi strani je bila Črna pega čez oči, uglasbitev pesmi Frana Milčinskega Ježka. Napisi padajo pa je bila uglasbitev pesmi koroškega pesnika Andreja Kokota, ki je lepo ujel tedanjo tesnobo koroških Slovencev in strahovlado koroškega Heimatdiensta, skrajno desničarske organizacije, slavilke etnično čiste Koroške. Napisi, ki padajo, so krajevne table z dvojezičnimi napisi – Heimatdienst zanje ni hotel slišati, kakor tudi ni hotel slišati za Slovence. Če ste vprašali Heimatdienst, potem so se koroški Slovenci leta 1920 na plebiscitu odločili za ponemčenje. Še huje: če ste vprašali Heimatdienst, potem na Koroškem sploh ni Slovencev. Obstajajo le tisti, ki so Windisch – »dobri«, »pridni« Slovenci, ki so se asimilirali in ponemčili. A to ni bilo še nič: Heimatdienst je hotel na vsak način ustvariti vtis, da Slovenci izvorno niso živeli na Koroškem, da torej niso tam doma (in avtohtoni), ampak da so se tja priselili – kot neko divje, barbarsko, parazitsko pleme.

Čas je, da stvarnikom pogledamo v oči

Maraton slovenskih filmov, za katere le redko slišimo, bo v torek, 2. maja, v ljubljanskem Kinodvoru nadaljeval to, kar je lani začel maraton slovenskih filmov, za katere niste še nikoli slišali. Slovenski filmi, za katere niste še nikoli slišali, so bili Zarota, Lažnivka, Ljubezen na odoru, Mrtva ladja in Nočni izlet. Slovenski filmi, za katere le redko slišimo, pa bodo Sončni krik, Pomladni veter, Krč, Trenutki odločitve in Dobri stari pianino. Še redkeje pa jih vidimo. Vraga, nekaterih sploh nikoli. Po malem smo pozabili, da obstajajo. A prav to, na kar smo pozabili, nas je naredilo. Ti pozabljeni, potlačeni filmi so naši originalni stvarniki, naši pravi očetje in matere. Ja, potlačili smo jih. In 2. maja se bo potlačeno vrnilo – čas je, da svojemu potlačenemu pogledamo v oči.

Mama mafia

Tale farsa, skoraj groteska, že kar burleska, v kateri ameriška predmestna gospodinja (Toni Collette), ki masturbira na kuharske šove in ki jo mož prevara s feministko (»Podpiram vašo pravico do jeze«), podeduje »nevidno družino«, mafijsko kraljestvo v Italiji, in postane doña Balbano, hoče biti feministična (toksični mafijci si bodo želeli, da doña ne bi imela tako visokih pet) in tarantinovska (tem brutalnejše, ko je nasilje, tem komičnejše je), a ne ve, kaj bi z Monico Bellucci, še manj pa, kaj bi s sloganom »jej, moli, fukaj«. (kino)

Trije mušketirji

V Franciji se leta 1627 kopičijo smeti: napetosti med katoličani in protestanti se zaostrujejo, državljanska vojna se levi, vojna z Anglijo je pred vrati, kardinal Richelieu (Éric Ruf ) rovari, polarizacija je čedalje eksplozivnejša, kraljica Ana (Vicky Krieps) skrivaj flirta z buckinghamskim vojvodo (Jacob Fortune-Lloyd), fatalna Milady (Eva Green) že leze v Machiavellija, zarot je več kot teorij zarot, kralj Ludvik XIII. (Louis Garrel) pa je tako izgubljen in nemočan, da ga lahko rešijo le trije mušketirji, Athos (Vincent Cassel), Porthos (Pio Marmai) in Aramis (Romain Duris), ki jih nepričakovano okrepi D’Artagnan (Francois Civil), podeželski Clouseau, na katerega se lepijo čudeži. Če je treba, se pred kroglo, ki leti proti njemu, vrže Biblija.

Nekega lepega jutra

Sandra, ki jo igra Léa Seydoux, nekdanje »Bondovo dekle«, je pariška mučenica samozatajenosti: ovdovela prevajalka s hčerkico, nebogljenim očetom (Pascal Greggory), nekdanjim profesorjem filozofije, levičarsko materjo (Nicole Garcia) in zakrnelim libidom – spolnih odnosov ni imela že pet let. Ko sreča Clémenta (Melvil Poupaud), svojega starega, poročenega prijatelja, sicer kozmokemika, in mu to pove, ga to vidno vzburi (hej, ker ni toliko časa, je spet devica!), toda vzburjenje je vzajemno, saj tudi on deluje tako, kot da ni fukal že pet let. Pariz postane njun »Bergmanov otok«.

Ljudi ni ravno lahko imeti rad

Film Mona Lisa in krvava luna, ki ga je posnela Ana Lily Amirpour, avtorica kultnega šokerja Ponoči hodi sama, se začne v »Domu za umsko bolne mladostnike« (Home For Mentally Insane Adolescents), kjer zagledamo Mona Liso (Jeon Jong-seo), katatonično mladostnico korejskega rodu, a »negovalka«, verjetno Trumpova volivka, ki jo ravno žali in ponižuje, ne ve, da je v resnici Carrie, ja, Carrie White – s telekinetično ofenzivo jo prelevi v krvavico. Potem pobegne. Mona Lisa je talentirana, a ustavljena. Divja, a subverzivna. Odtujena, a lačna. Zatrta, a jezna. Brez skrbi, ni Paul Kersey, še manj »titanska« Alexia, bolj Rdeča kapica (ali Milena iz Hladnikovega Peščenega gradu), ki ne razume, zakaj moški plačujejo, da gledajo gole ženske, ki plešejo – nočni, mračni, perverzni, karnevalski New Orleans postane gozd, poln volkov, ošabnih, zateženih, vzvišenih, lunatičnih, toksičnih moških. Oh, in žensk, ki so druga drugi toksični moški.

Brata Super Mario Film

Leta 1993 so posneli igrano verzijo Nintendove igrice Super Mario Bros. ( ja, japonske igrice o dveh ameriških vodovodarjih), a je povsem propadla – ker je bila povsem brez duha. Trideset let kasneje smo dobili animirano verzijo te Nintendove igrice – ker je povsem brez duha, je postala velik hit. Vidite, kako so se časi spremenili. Pa še nekaj: iz te animacije, ki si celo domišlja, da je po malem reimaginacija Homerjeve Odiseje, ne boste nikoli razbrali, zakaj je igrica Super Mario Bros. postala tak fenomen. (kino)

Čudovita polomija

Atletski, tetovirani, promiskuitetni študent (Dylan Sprouse), ki v prostem času blesti v mešanih borilnih veščinah, sreča študentko (Virginia Gardner), ki v prostem času blesti v pokru, toda ko ju stava pripelje v celibatni konkubinat, se tale nenapeta in brezkonfliktna romantična komedija – revizija Umazanega plesa – trudi le še, da ne bi žalila heteroseksualne publike, da ne bi jezila moškega gibanja, alergičnega na feministke in emancipirane ženske, da ne bi mučila tistih, ki od žensk terjajo, da so ženske, in od moških, da so moški, in da bi čim bolj izgledala kot darilo za fene telenovel, ki se začenjajo z besedico Prvič (Prvič, Prvič narazen, Prvič na robu, Prvič resnično srečna), zato niti ne preseneča, da je seks tu – magari šaljivo, burleskno, samoironično – prikazan kot mešana borilna veščina, kot »kontakten« šport, kar je seveda vesela novica za ženske, ki patriarhat doživljajo kot posilstvo. (kino)

Renfield

Nicolas Cage je leta 1988 v Vampirjevem poljubu igral literarnega kritika, ki se mu začne od osemdesetih – od narcizma, kokaina, dereguliranega seksa in japijevske ošabnosti – tako mešati, da misli, da je vampir. V zrcalu se ne vidi več. Povsod, tudi v pisarni in stanovanju, začne nositi sončna očala. Natika si čekane. In seveda – ženskam pije kri. »Jaz sem vampir!« Ja, toksičen je. Sesa in žre ženske.

Air

Legendarni Michael Jordan, bog NBA in globalne košarke, je kot Jezus Kristus v Wylerjevem Ben-Huru – v obraz ga ne vidimo. Ne pokaže ga. Tega, ki ga »igra«, vidimo s strani in od zadaj, vidimo njegove noge, njegovo senco. Njegovega obraza pa ni na spregled. Njegovih besed tudi ne. A Air – film o tem, kako je Nike vse stavil na Jordana, novi obraz v ligi NBA, in vse dobil – je Ben-Hur: film o tekmovanju in veri, le da dirko konjskih vpreg zamenjajo telefonski pogovori in sestanki. Lahko bi se odvrtel na odru. Lahko bi ga posneli s telefonom.

Danes kapitalizem povzroča takšne težave, da bi ljudi rešila le totalna legalizacija konoplje

Politika namesto prave vojne – vojne proti podnebnim spremembam, vojne proti ekscesnemu, dereguliranemu kapitalizmu – bije smešne, nesmiselne vojne, recimo vojno proti mamilom, opozarja Čelarjev epski doku Konoplja osvobaja, v katerem narator, črnogorski pevec Rambo Amadeus, dahne: »Nekoč, ko bo vojne proti mamilom enkrat konec, se bodo ljudje vprašali: je bilo vredno vse to pretrpeti samo zaradi trave?«

Kiti, varuhi planeta

Carl Sagan je rekel: »Kiti komunicirajo. Morda nam hočejo nekaj povedati. Do zdaj nam še ni uspelo ugotoviti, kaj.« Kdo ve, morda nam hočejo povedati, da so oni izumili Facebook, ne pa Zuckerberg – njihovo »oglašanje«, s pomočjo katerega globalno prijateljujejo, spominja na socialno omrežje.

Papežev eksorcist

Če Franco Nero igra papeža, Russell Crowe pa njegovega glavnega eksorcista, potem vas to avtomatično navda s skepso, pa čeravno je film – Papežev eksorcist – posnet po resnični zgodbi o Gabrieleju Amorthu, papeževem eksorcistu št. 1, sicer nekonvencionalnem teologu in odvetniku, nekdanjem partizanu in ustanovitelju Mednarodnega združenja eksorcistov, ki je Hudiča rad nejeverno testiral z zahtevo, naj mu opiše Pekel, in ki je obenem rad rekel, da je Hudič najsrečnejši, ko se mu posmehujemo in trdimo, da ne obstaja, a od resnične zgodbe ne pričakujte preveč, saj izgleda kot imitacija Friedkinovega Izganjalca hudiča (to je bil Amorthov najljubši film, če smo že ravno pri tem), le da se ne dogaja v Washingtonu, temveč v Španiji (in ja, demonično deklico, Lindo Blair z demoničnim glasom Mercedes McCambridge, zamenja demonični deček, Peter DeSouza-Feighoney z demoničnim glasom Ralpha Inesona), kakor tudi ne pričakujte preveč od vatikanskih skrivnosti, ki jih en passant odkrije Amorth (Noe z italijanskim akcentom), kar pa ne pomeni, da se ne morete zanesti na klišeje eksorcističnih filmov, ki itak vedno pridejo s takšnim gladiatorskim truščem, da skoraj upravičijo tako obstoj Cerkve kot obstoj Hudiča, ki ga je Amorth v svoji dolgi karieri izgnal tolikokrat, da bi morala psihiatrija – terapevtka shizofrenije, epilepsije, otroških travm in podobnih »demoničnih« motenj – že zdavnaj ostati brez dela. (kino)