Don’t Kill Me

»Če bova umrla, se bova vrnila,« dahne Robin (Rocco Fasano) svoji punci, Mirti (Alice Pagina). Takoj zatem res umreta – in Mirta se res vrne. Kot zombi. Zleze iz grobnice. Ne pa tudi Robin. Kaj se je zgodilo? Zakaj se nekateri mrtvi vračajo? Zakaj jo iščejo neznanci? Zakaj ji tako jebeno tekne kri? Ali lahko svojo ljubezen dokažeš le tako, da umreš? Robin, sicer džanki, kanalizira Edwarda, Mirta, ki bi zanj umrla, pa Bello Swan. Jasno, italijanska paranormalna romanca Ne ubij me (Non mi uccidere) kanalizira Somrak, le da namesto pesmi A Thousand Years (via Christina Perri) vrtijo pesem The Nightingale (via Julee Cruise). Tudi preobratov in seksa je več.

Dogodek

Anne (Anamaria Vartolomei), študentka književnosti iz Angoulêma, leta 1963 zanosi, a ve, da si otroka ne more privoščiti – njenega študija bi bilo konec. Obtičala bi. Brez prihodnosti. Brez kariere. »Nekoč bi rada imela otroka, toda ne za ceno svojega življenja,« pravi Anne. Zato hoče splaviti. Toda splav je prepovedan. Noben doktor noče tvegati. Prijateljice začnejo nanjo gledati zviška. Kot da je kužna. Obsojena na smrt. Njena osamljenost je strašna. Zboli za »boleznijo, ki napade le ženske«. Prijatelj, ki jo hoče pofukati, ker je itak noseča, tako da je »varno«, pa je odlična metafora tedanje protiženske represije, ki pa vzbuja veliko nelagodje, saj ta pradavnina deluje neverjetno moderno – tudi danes se namreč ženskam vse bolj omejuje pravico do izbire.

Kimi

Angela Childs (Zoë Kravitz) dela od doma. Po malem zato, ker se tudi Seattle utaplja v pandemiji, po malem zato, ker jo muči huda agorafobija, po malem pa tudi zato, ker je njeno delo »interpretke glasovnega toka« tako, da ga lahko v celoti opravi doma – analizira namreč komunikacijske motnje v delovanju Kimi, nove, blagoglasne, izpiljene, nadgrajene virtualne asistentke, ki ni produkt algoritmov, ampak ljudi, in ki naj bi zasenčila Alexo in Siri, a potrebuje pomoč pri prepoznavanju štiklov Taylor Swift (Me!). Angelino stanovanje je tako prostorno, tako galerijsko in tako odprto, da bi Alfred Hitchcock v njem zlahka posnel rimejk svojega Dvoriščnega okna, toda Kimi izgleda tako, kot da bi v to stanovanje dejansko vletel Brian De Palma, Hitchcockov imitator, in posnel rimejk svojega kultnega trilerja Strel ni bil izbrisan, alias Blow-Out, v katerem filmski snemalec zvoka (John Travolta) nehote posname »pok«, ki dokazuje, da je bila prometna »nesreča« v resnici atentat. Angela pa nehote ne »posname« strela, temveč krik, no, stream krika, ki kaže, da se je neki ženski zgodilo nekaj strašnega, morilskega, toda ko svoje odkritje prijavi »amazonski« korporaciji Amygdala, za katero dela, naleti na zid, tako da se sama prelevi v detektivko – v slogu Harryja Caula (Gene Hackman) iz Coppolovega Prisluškovanja in Leone Stevenson (Barbara Stanwyck) iz Litvakovega filma noir Oprostite, napačna številka.

Texas Chainsaw Massacre

Texas Chainsaw Massacre – osmi rimejk/reboot/nadaljevanje Hooperjeve klasike Teksaški pokol z motorko (1974) – je slasher, splatter in torture porn. Nobenih digresij, nobenega zavlačevanja, nobenega teženja z »dobro zgodbo«, nobenega psihologiziranja, nobenege pettinga – le fuk. Skupina multikulti mladeničev in mladenk se pripelje v Harlow, distopični teksaški ghost town, a še preden se dobro razgledajo, že vstane vsepovsodni, vsestranski, vselejšnji, vsenaokrožni, vsemočni, vsemožni, vsevedni, vseumni, vsenavzkrižni, vseskozni, vsesmerni, vseobsežni, vsepočezni, vseprešinjajoči in vsevidni Leatherface (Mark Burnham), pošastni ruralni nihilist, ki svojo motorko prelevi v ultimativni falos. Ubija v ritmu porniča.

Iskre v času – svetovni računalniški podvig

V dokuju Iskre v času izveste, kako je Iskra Delta – »organizirana anarhija, v kateri je lahko do izraza prišel vsak, ki je imel kako idejo«, kot pravi nekdo – kompjuterizirala socializem (ne le jugoslovanskega, temveč tudi kitajskega), potem pa postala trn v partijski in udbaški peti.

Prvi sneg

Ramin (Aran-Sina Keshvari), 13-letni iranski deček, z družino migrira na Finsko, kjer neusmiljena birokracija, tesnobno čakanje na azil, agonična negotovost, dirka v neznano, meje novega jezika, novi prijatelji, nov svet in deklica, ki jo mora le pogledati v oči in se nasmehniti, pa v njem vidi več kot birokracija, dodajo tisto ritualno hrapavost, zaradi katere imajo otroci med dozorevanjem občutek, da so v boju za preživetje. (Kindvor/Kinobalon)

Uncharted

Finale – zračni dvoboj starodavnih gusarskih ladij, pripetih na helikopterja, ki švigata nad morjem (in nad Pirati s Karibov, če smo že ravno pri tem) – skoraj odreši tole pustolovščino, ker je res absurden, grotesken in za lase privlečen, toda prav za lase privlečenost – čakajte, da vidite, kako je mogoče pasti s tovornega letala, zlesti nazaj nanj, še enkrat pasti v globino, zajezditi leteči avto, odskočiti, pristati na padajočem kontejnerju itd. – je tisto, kar intonira tole bolj ko ne reimaginacijo Spielbergovega Lova za izgubljenim zakladom (s pridihom Lare Croft), v kateri se hočejo trije lovci na izgubljene zaklade, ki jih igrajo Tom Holland, Mark Wahlberg in Sophia Ali, dokopati do Magellanovega zlata, pri čemer nas skušajo šarmirati s prepričevanjem, da je kapitalizem – vrtiljak pohlepa, prevar, izdaj, zahrbtnosti, stalne prižganosti, napetosti in preobremenjenosti ter nenehnega življenja na robu zmogljivosti, utelešenega v Hollandovem spidermanskem parkourju – le igra, le natakarsko, fenovsko služenje katakombam zgodovine. Je pa res, da je tista za lase privlečenost preveč derivativna – tudi od za lase privlečenosti pričakujemo malce več originalnosti. (kino)

Zlati fant

Ko hočejo danes pokazati norosti, neenakosti in neravnotežja sodobnega kapitalizma, film postavijo med borzne špekulante, ki denar – no, obscene, ekscesne, brezmejne količine denarja – ustvarjajo iz niča. Srbski Zlati fant najde lik, ki še bolje povzema vse te norosti, neenakosti in neravnotežja ter ustvarjanje denarja iz niča – nogometaša. Denisa (Denis Murić), ekstremno nadarjenega nogometaša, »novega Maradono«, ki pa je vedenjsko tako problematičen in mentalno tako odpiljen, da ga veliki evropski klub, za katerega igra, odslovi. Vrne se v Beograd, kjer se prepušča nočnim klubom, alkoholu, brezglavemu razvratu, seksu na straniščih, zapravljanju in kokainu, ki ga v slogu Tonyja Montane (Al Pacino), protagonista Stonovega Brazgotinca, snifa povsod – z mize, roke in telefona.

Cyrano

Pozabite na Romea in Julijo: Rostandov Cyrano de Bergerac, zgodba o viteškem Cyranoju, ki zaradi svojega neprivlačnega fizičnega izgleda – prevelikega in pregrotesknega nosu – ne more računati na ljubezen Roksane, v katero je nesmrtno zaljubljen, je ultimativna ljubezenska tragedija. Odvrti se brez poljuba, brez dotika – mojstrovina samozatajevanja in neuslišanosti. Joe Wright, ki je ekraniziral številne literarne klasike, tudi Prevzetnost in pristranost ter Ano Karenino, pa gre po svoje: vse skupaj prelevi v mjuzikl (z baladami benda National) in prestavi na Sicilijo, problem pa ni več v velikosti nosu, temveč v telesni višini. Cyrano, ki ga igra Peter Dinklage, je oficir izredno nizke rasti, a luciden retorik in brezhiben mečevalec, ki je mečevalske dvoboje vedno voljan preleviti v spektakel – za oči ljubljene Roksane (Haley Bennett), sicer dokaj opolnomočene izvoljenke ošabnega vojvode de Guicha (Ben Mendelsohn). To je edini način, da ga opazi. Dobro namreč ve, da s svojim izgledom ne bo prišel v njeno srce. Ali pač.

O naključju in domišljiji

Natsuko (Fusako Urabe) na obletnici mature, ki se dogaja v času, ko je apokaliptični virus izbrisal vse računalnike, po dolgih letih spet sreča svojo nekdanjo prijateljico (Aoba Kawai). Veliko si imata povedati, spominjata se srečnih trenutkov, pa četudi se Natsuko sploh ne spomni, kako je ime njeni prijateljici, s katero sta nekoč hodili. V resnici je še huje: zlagoma namreč ugotovita, da sploh nista bili prijateljici, da nista hodili na isto šolo in da sta druga drugo zamešali za neki drugi sošolki, a sta kljub temu pripravljeni druga drugi impersonirati izgubljeno prijateljico.

Peter Zajec: Skok v pustolovščino

Metafilmi postajajo vse bolj prisiljeni, narcistični in duhamorni. Primer: Peter Zajec – Skok v pustolovščino. Bea (Rose Byrne) zdaj, v nadaljevanju Petra Zajca, posnetega po zgodbah Beatrix Potter, živi s Thomasom (Domhnall Gleeson) in zajčjo družino, ki jo vodi Peter, obenem pa piše zelo uspešne zgodbe o Petrovih pustolovščinah, toda ko hoče neki založnik (David Oyelowo) odkupiti filmske pravice za njene slikanice, se zajci metazgrozijo: zdaj bodo pa vse skomercializirali! In to bodo storili Američani! In dodali bodo akcijske prizore in avtomobilske pregone! In res, takoj zatem to samoreferenčno stori film, ki ga gledamo (in ki ga režira Američan): Peter namreč z mirnega podeželja zbeži v precej komercialnejše in lukrativnejše mesto.

Smrt na Nilu

Smrt na Nilu je nadaljevanje Umora na Orient ekspresu – vrne se detektiv Hercule Poirot (Kenneth Branagh), vrnejo se njegovi brki, ki dobijo celo zgodbo o izvoru ( ja, naredila jih je vojna – kot vse »prave« moške!), vrne se njegov zaupnik Bouc (Tom Bateman) in vrne se eksotična lokacija, le da predvojni Balkan, čez katerega drvi luksuzni jet-set vlak, zamenja predvojni Nil, po katerem pluje luksuzni jet-set parnik. Toda Smrt na Nilu je boljša od Umora na Orient ekspresu, morda tudi zato, ker jo gledamo drugače kot Umor na Orient ekspresu, navsezadnje, pri Umoru na Orient ekspresu smo vnaprej prekleto dobro vedeli, kdo je žrtev in kdo so morilci – ta roman Agathe Christie je pač tako pregovoren, da je bilo to nemogoče ne vedeti. Pri Smrti na Nilu pa tavamo v megli: če se že ravno spomnimo, kdo je žrtev, pa smo zagotovo pozabili, kdo je morilec.

Vrnitev v Reims (odlomki)

V Vrnitvi v Reims, kratki zgodovini francoskega delavskega razreda (od konca II. svetovne vojne do danes), posneti po esejistični avtobiografiji filozofa Didiera Eribona, se prikaže arhivski posnetek govora Georgesa Marchaisa, nekdanjega generalnega sekretarja francoske komunistične partije, ki zahteva takojšnjo prepoved priseljevanja. Partija proti priseljevanju? Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je v Franciji že dva milijona brezposelnih in ker delavci za brezposelnost očitno krivijo priseljence, to pa jih navdaja z rasizmom! Jasno: to, da delavci podlegajo rasizmu, je slabo za partijo in levico – ko se bo delavcev polastil rasizem, jih bo ugrabila skrajna desnica. Natanko to pa se je začelo dogajati v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja: delavski razred, ki je prej volil socialiste in komuniste, je prestopil na temno stran in začel voliti skrajno desničarsko Nacionalno fronto, ki jo je vodil Jean-Marie Le Pen in se je predstavljala za zadnjo utrdbo delavskega razreda. Situacijo, ki delavski razred hrani z rasizmom, je treba odpraviti, oznani Marchais, kar pa je bilo nemogoče – demagoških sil, ki podžigajo predsodke in polarizirajo ljudstvo, je bilo vse več. Razredni boj je preglasil kulturni boj.

Kupe št. 6

Ruski vlak, s katerim se Laura (Seidi Haarla), finska študentka arheologije, razočarana po spodleteli aferi s svojo profesorico, na začetku še analognih devetdesetih iz Moskve odpelje proti ledenemu, sivemu, mračnemu, arktičnemu Murmansku, izgleda tako, kot da se bo na njem zdaj zdaj zgodil umor (ali pa »izbruh« zombijev), toda Ljoha (Jurij Borisov), zapiti, agresivni, mizoginični, obritoglavi rudar, s katerim obtiči v kupeju št. 6, začne zlagoma kanalizirati Jesseja, občutljivega protagonista Linklaterjeve študentske romance Pred zoro. Jasno, Laura začne kanalizirati Céline, protagonistko te romance. Kupe št. 6 polzi v ritmu cigaretnega dima. Francoski štikel Voyage Voyage (via Desireless), ki se oglasi tu in tam, povzema vrvež njunega notranjega potovanja. Pred njima pa ves tisti mrak, vsa tista megla, vsa tista sivina, ves tisti mraz, vsa tista distopija. Laura hoče videti petroglife na morskih skalah, ker misli, da bo imela iz preteklosti boljši razgled na sedanjost, toda želja, ki ima vedno revolucionarni potencial, je brez preteklosti. Nenehno prehajata od besed k besedam, da bi prešla od besed k dejanjem, toda veliko besed porabita, da od besed k dejanjem ne bi prešla. Kar pa ne preseneča: njuno melanholično arktično potovanje je dolgo naštevanje besed, ki so prišle med besede in dejanja. Ljubezen je kaos, črna luknja, tveganje, vdor nereda, stalitev družbenega tkiva, sprememba voznega reda, spodletelo naključje – ker je produkt tega, da ne vemo, kaj hočemo, in ker poveže osebi, ki sploh ne vesta, da sta kompatibilni.

Poročiva se

Obstajajo romantične komedije, v katerih sta moški in ženska spletom nenavadnih, običajno absurdnih okoliščin prisiljena v zvezo, celo poroko, zato si rečeta: Okej, pa se delajva, da sva zaljubljena! Delajva se, da sva poročena! In res, potem storita natanko to: le delata se, da sta zaljubljena! Le delata se, da sta poročena! Toda: bolj ko se »le« delata, da sta zaljubljena, bolj se res zaljubljata. Pretvarjanje je le uvod v stvar samo. Pretvarjanje je pogoj za pravo ljubezen. Ta podžanr romantične komedije, ki je cvetel v klasičnem Hollywoodu (Zgodilo se je neke noči, Zgodba iz Philadelphije, Njegovo nezvesto dekle, Lady Eve, Adamovo rebro, Vzgoja otroka, Grozna resnica), so krstili za comedy of remarriage.

Padec Lune

V Netflixovi superprodukciji Don’t Look Up je proti Zemlji drvel apokaliptični komet, v Emmerichovem Padcu Lune, filmu katastrofe, ki je katastrofa, pa proti Zemlji drvi – ja, Luna, ultimativna pošast! Vesolju se je zmešalo. Neka tuja, skrivnostna, zunajzemeljska sila je »tam zgoraj« premaknila orbite. Zemljo lahko pred fatalnim trkom in apokaliptično pogubo reši le ultimativna sodobna sveta trojica – opolnomočena multikulti ženska (Halle Berry), sicer astronavtka, degradirani, užaljeni, jezni moški (Patrick Wilson), sicer znanstvenik, in lunatični konspirolog (John Bradley), sicer šolski hišnik, ki skrbi za co(s)mic relief.

Memoria

Bam! Kot bi nekdo silovito treščil po gongu ali bobnu. Memoria je film, ki se začne z velikim pokom. Slišimo ga le mi in Jessica (Tilda Swinton), škotska botanistka, ki ne more spati in ki skuša v Kolumbiji ugotoviti, zakaj se ji stalno ponavlja ta strašen, morast, iritanten, vedno znova šokanten prisluh. Kot »grmenje iz jedra Zemlje«. Kot »betonska krogla, ki trešči ob kovinski zid, obdan z morsko vodo«. Kot »orjaška skala, ki pade v vodnjak, obdan z morjem, in ki potem eksplodira«. Občutek ima, da ji bo razneslo glavo. Ker pa ji zdravniki ne morejo pomagati (bi xanax?), se iz Medellina odpravi v Bogoto, kjer upa, da bo Hernán Bedoya (Juan Pablo Urrego), zvočni tehnik, možev nekdanji študent, v glasbenem, zvočnem studiu – no, v knjižnici filmskih zvočnih efektov – »arheološko« izkopal, rekreiral in sprocesiral ta zvok, ki je tako fantomski, skrivnosten in neopisljiv, kot je invaziven, grozeč in zavojevalski.

The Tragedy of Macbeth

Shakespeare je hotel, da bi bile njegove drame več kot le teater – Joel Coen pa hoče, da bi bili njegovi filmi več kot le filmi. V črno-beli Macbethovi tragediji, polni ekspresivnih senc, morastih ujed, mračne megle, senzualne atmosfere, labirintnih hodnikov, morbidne obsedenosti, okrutnih mahinacij, norosti, brezizhodnih emocij, »krvavega biznisa« in »trohljive smrti«, se končno srečata totalni teater in totalni film, v celoti posnet v studiu – kot nekoč filmi noir.

Šola čarobnih živali

Ida (Emilia Maier), nemška verzija Harryja Potterja, se v Šoli čarobnih živali, evforičnem, a čudno zapetem in neduhovitem harrypotterjevskem mjuziklu, posnetem po zgodbah Margit Auer, nemške J.K. Rowling, zavihti na šolo Winterstein, nemško verzijo Bradavičarke, kjer spozna Bennija (Leonard Conrads), nemško verzijo Hermione Granger, in učiteljico, gospodično Cornfield (Nadja Uhl), nemško verzijo Rubeusa Hagrida, ki poskrbi, da oba, Ida in Benni, totalna outsiderja, dobita čarobno govorečo žival (prva lisjaka, drugi želvo), kombinacijo imaginarne prijateljice in motivacijske gurujke, dvigovalko samozavesti in samospoštovanja. Če hočeta preživeti kapitalizem in njeno šolo, morata – tako kot Harry Potter – zaigrati na tisto, kar najbolje obvladata, ostalo pa prepustiti tistim, ki bodo vrhunce svoje kariere doživeli v osnovni šoli. (kino)

Clean

»Moje roke so krvave. Omadeževan sem. Umazan. Svoje preteklosti ne morem izmiti, pa naj se še tako trudim,« zahrope Clean (Adrien Brody), lokalni smetar, ki se ves čas obnaša tako mučeniško, kot da bi skušal zrušiti svetovni rekord v samopomilovanju, a to je le zatišje pred viharjem, saj se na koncu »čudežno« prelevi v Johna Wicka – za pikantni obračun z bando, ki terorizira malo, zapuščeno, iztirjeno, opioidno mesto, uporabi vsa možna orožja, tako da mu za likvidacijo velikega šefa (Glenn Fleshler), plešastega debeluha, ki bi ga lahko mirno igral Louis C. K., zmanjka idej. Škoda – pa tako oskarjevsko vse pomete na kup. (Amazon Prime Video)

The Fallout

Tale psihodrama ponuja unikatno ameriško doživetje Amerike: gimnazijka (Jenna Ortega), ki v šoli preživi pokol sociopatskega sošolca (ničesar ne vidimo), skuša dojeti, kaj se je zgodilo, in »urediti« svoje kaotične emocije, tudi s pomočjo terapevtke in testov (in trave in »naravnih« krikov), a na precej poenostavljen način ugotovi, da vsi hočejo le, da se počuti dobro. Hej, kaj pa njena jebena pravica do tega, da se po iracionalnem, tipično ameriškem pokolu počuti slabo? Mar ne izgleda kot stravmatizirana iraška veteranka? Ne da to preseneča: pokole, kakršne doživljajo ameriški šolarji, običajno doživljajo šolarji v deželah tretjega sveta, ko jih napadejo Američani. Na to se morajo privaditi. Tako kot se morajo na pokole – in pogrebe sošolcev – privaditi ameriški šolarji. (HBO Max)

Munich: The Edge of War

Kaj, če bi Jezus Kristus s svojo vojsko zrušil Rim in ustanovil teokracijo? Kaj, če bi Martin Luther postal papež, ne pa protestant? Kaj, če bi Mohamed postal krščanski svetnik? Kaj, če bi ameriška revolucija spodletela? Kaj, če Amerike ne bi kolonizirali Evropejci, temveč Afričani? Kaj, če bi ameriško državljansko vojno dobil Jug? Kaj, če bi Italijani izgubili I. svetovno vojno? Kaj, če I. svetovne vojne ne bi bilo? Kaj, če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki, ne pa v Rusiji? Kaj, če bi se Američani leta 1941 spopadli le z Japonci, ne pa tudi z Nemci? Kaj, če Japonska leta 1941 ne bi napadla Pearl Harborja, ampak Sovjetsko zvezo? Kaj, če bi Hitler sklenil pakt s Poljsko? Kaj, če bi hladno vojno dobila Sovjetska zveza? Ta vprašanja so si zadnja desetletja zastavljali kontrazgodovinski romani.

Velika svoboda

Na začetku gledamo filmček, ki so ga skrivaj posneli na nekem nemškem javnem stranišču: Hans Hoffman (Franz Rogowski), brkati moški srednjih let, se tam seksualno srečuje in zapleta z različnimi moškimi – včasih analno, včasih oralno, včasih pasivno, včasih aktivno. Toda vedno konsenzualno. A ne ve, da ga policija snema. In kot se izkaže, filmček gledajo na sodišču, ki ga potem strogo kaznuje – 24 mesecev ječe (brez možnosti pogojnega izpusta). Piše se leto 1968, čas revolta, kontrakulture in seksualne revolucije, toda Hans zaradi svoje homoseksualnosti pristane med morilci, roparji in drugimi kriminalci – v Nemčiji namreč še zmeraj velja člen 175, ki so ga uvedli leta 1871 in ki so ga z neizmerno vnemo uveljavljali predvsem nacisti. Kar je izkusil tudi Hans – nacisti so ga med vojno poslali v koncentracijsko taborišče. Tudi »žigosali« so ga. Ironija je v tem, da ga po istem členu zaprejo tako nacisti kot antinacisti.

Titan

Alexia (Agatha Rousselle), titanska protagonistka Titana, serijska morilka, »kiborška« morilska mašina, plesalka na avtomobilskih razstavah, se v nekem trenutku znajde v hiši, v kateri začne napol ritualno pobijati – moškega ubije s stolom, žensko s špriklo, potem steče po stopnicah navzgor, da bi ubila še neko drugo, pobeglo žensko, a iz sosednje sobe nepričakovano stopi moški. »Joj, koliko vas je,« vzdihne Alexia. In ga ubije. Hladnokrvno, brutalno, profesionalno. Čas je za redefinicijo bolečine, ugodja – in spola. Titan, brezhibno groteskna ekstaza body-horrorja, splatterja, punka in porno chica, ne dela kompromisov. Ko Alexii po prometni nesreči, ki jo prikrajša za družino, v glavo vstavijo titansko ploščo, postane telo prihodnosti – bizarno, fluidno, divje, morasto, transformativno, transgresivno, blasfemično in posthumanistično, popolni fetišistični remiks biologije, tehnologije in teorije spola, perverzija Terminatorjevih fantazij.

Preko meje

Otroci v mladinskih filmih običajno bežijo pred izmišljenimi pošastmi, v norveškem mladinskem filmu Preko meje pa bežijo pred realno pošastjo – pred fašizmom. Štirje otroci – med njimi sta dva Juda – namreč med II. svetovno vojno sklenejo, da bodo iz okupirane, terorizirane Norveške zbežali na Švedsko, pri čemer morajo premagati trdo zimo, nemške patrulje, pse in groteskno antisemitko, tu in tam pa se kdo izmed njih tudi »partizansko« – no, »mušketirsko« – žrtvuje.

»Politike in aidsa ni mogoče ločiti«

Wojnarowicz, doku o Davidu Wojnarowiczu, newyorškem avantgardnem multimedijskem umetniku (slikarju, filmarju, performerju, pesniku, hustlerju, aktivistu ipd.), »rivalu« Jean-Michela Basquiata, Burroughsovem ljubljencu, enem izmed princev East Villagea, ki ga je na začetku devetdesetih vzel aids (»Ugotovil sem, da me je ob bolezni okužila tudi sama bolna družba«), me je spomnil na Velvet Underground, doku o bendu Velvet Underground, o katerem ni ravno preživelo prav veliko filmskih posnetkov, zato si je moral Todd Haynes izmisliti nadomestni vizualni jezik, s katerim je ujel prelomnost, globino in širino tega benda.

Izgubljene iluzije

Balzac je pisal v času, ko se je v Franciji vse obrnilo in prelomilo – zgodovina, religija, umetnost, pravo, običaji, razredi. Ostanki starega Imperija, ki je razpadel, so vztrajali in se mešali z novo buržoazno plutokracijo, ki je imitirala običaje in rituale stare aristokracije. Celo kralj Louis-Philippe je bil le artificielni buržoazni kralj. S padcem Napoleona, restavracijo in julijsko revolucijo je bilo herojskega obdobja Francije konec – heroje so zamenjali špekulanti, »uživalci kapitalističnega družbenega reda«, kot je rekel György Lukács. Vstajal je kapital – in to nezadržno, neodjenljivo, neubranljivo. Geslo dneva se je glasilo: »Enrichissez-vous!« Ja, geslo dneva je postal hedonizem – vsi so hoteli uživati, trošiti, bogateti.

Vzporedni materi

Douglas Sirk je v petdesetih letih prejšnjega stoletja posnel serijo pastelnih, sentimentalnih, kičastih, artificielnih melodram (Veličastna obsedenost, Vse, kar dovolijo nebesa, Zapisano v vetru, Imitacija življenja), ki so najprej zelo vplivale na Rainerja Wernerja Fassbinderja, potem pa še na Todda Haynesa in Pedra Almodóvarja, toda ko gledate Almodóvarjevo melodramo Vzporedni materi, imate občutek, da so jo navdihnile, intonirale in zapečatile še starejše holivudske melodrame, tiste iz tridesetih let, v katerih so ženske rojevale otroke, ki so jih morale skrivati, in ugotavljale, da moški niso na njihovi strani.

Ulica nočnih mor

Tyrone Power je v Gouldingovi Morasti aleji (1947), slovitem, kultnem, klasičnem filmu noir, posnetem po romanu Williama Lindsaya Greshama, igral Stantona Carlisla, socialnega outsiderja, ki skuša preskočiti razred – svojo razredno Usodo. Najprej obtiči v malem, zakotnem, drugorazrednem, dehidriranem cirkusu, zlagoma pa se prelevi v »Velikega Stantona«, showmana, mentalista in spiritualista, ki začne – s pomočjo psihologinje Lilith (Helen Walker), brezobzirne, strupene femme fatale – zabavati, navduševati in izkoriščati bogataše. Omogoča jim »stike« z mrtvimi, kot da bi skušal poudariti Marxov dictum, da je kapital »mrtvo delo«, toda bolj ko skuša kapitalu zagotoviti »duhovno udobje«, bolj je videti kot morbidna karnevalska karikatura mitov o ameriškem snu, iskanju sreče, odrešilnem podjetniškem individualizmu, drugi priložnosti, svobodi, neskončnem samoizumljanju, samoprenavljanju in samoizboljševanju ter socialni mobilnosti.

Obvoz

Al Roberts (Tom Neal), depresivni, obupani, zagrenjeni, vidno propadli, neobriti newyorški barski pianist, odštopa proti Los Angelesu, da bi se pridružil svoji punci (Claudia Drake), prav tako pevki, ki hoče narediti holivudsko kariero (»Saj sem talentirana!«), toda gostobesedni »biznismen« (Edmund MacDonald), ki mu ustavi, na lepem omahne, z glavo trešči ob tla in umre. Al si misli: policija mi že ne bo verjela, da je šlo za nesrečo! Zato truplo skrije, obenem pa prevzame Haskellovo identiteto. Natakne si njegova oblačila. In odpelje skozi dež – v puščavo. In proti zahodu. Zahod je puščava. Zahod je poceni motel. Zahod je pretveza. Mimo drvi Amerika. V vzvratnem ogledalu se prižigajo slike in glasovi iz preteklosti.