Marcel Štefančič jr.

1. 7. 2022  |  Mladina 26  |  Kultura  |  Film

Elvis

Baz Luhrmann, 2022

zelo za

Forrest Gump.

»Jaz sem človek, ki je dal svetu Elvisa Presleyja,« dahne polkovnik Parker (Tom Hanks), Elvisov menedžer in navigator, narator Elvisove biografije (od rojstva do smrti), ki je prepričan, da je Elvisa ustvaril, navsezadnje, kontroliral in superviziral je vsak njegov gib, vsako njegovo potezo, vsak njegov nastop, vsako njegovo pesem, vsako njegovo pogodbo, vsako njegovo preobrazbo – odkril ga je, nagonsko je dojel njegovo revolucionarnost, zagotovil mu je pogodbo z založbo RCA Records in sponzorje, zapakiral je njegove televizijske nastope, spravil ga je v Hollywood (»Spremenil sem ga v najbolje plačanega igralca v zgodovini Hollywooda«) in vojsko (da bi ga rešil pred moralno policijo), peglal je njegov imidž, zaprl ga je v slonokoščeni Las Vegas (1969–76), stiskal ga je, gnal, prodajal, izkoriščal, zlorabljal, izžemal, tržil, izsuševal, deprimiral in ubijal. Elvis – belski pevec s črnskim glasom, idealni »črnec« za belski srednji razred, kreator ultimativnega nebelskega belskega zvoka, izumitelj »kulturne prisvojitve« (črnski rhythm & blues je zblendal z belskim bluegrassom, črnski gospel z belskim countryjem) – je bil njegov proizvod, njegovo podjetje, njegova manipulacija, njegova fantazija, njegova usoda.

Ko ga zagleda in zasliši, je to ljubezen na prvi pogled in prvi sluh: »Bil je največja karnevalska atrakcija, kar sem jih kdaj videl.« In polkovnik Parker se je spoznal na karneval, saj v resnici ni bil niti polkovnik niti Parker, temveč nekdanji cirkuški delavec. Ni bil »čisti« Američan, temveč priseljenec nizozemskega rodu, ki je skrival, da se je v Ameriko priselil ilegalno – zato Elvisa ni nikoli odpeljal na svetovno turnejo, ker se sam potem ne bi mogel več vrniti v Ameriko. A hotel je ostati v Ameriki, kjer je postal ultimativni Američan – samoizumljeni, samoustvarjeni hustler in showman, ki se mu je izpolnil ameriški sen. Na grotesken, napol sociopatski, kriminalen način. »Vsi zabavljači so snežaki.« Luhrmannov Elvis, bleščavi, sočni, hiperaktivni, ekscesni, hipnotični, nezemeljski vizualni ringelšpil, vrtoglavi džuboks, spektakel o spektaklu, Elvisu Presleyju (Austin Butler), meteorskem sinu Misisipija in črnskega geta (kjer pristanejo, ko se njegov oče kriminalizira), baročni zveri južnjaške gotike, orgiastični pošasti iz ameriškega ida, reinkarnaciji Velikega Gatsbyja, je film o ameriškem snu. Drugi, ki se mu izpolni, je kakopak Elvis, »prepovedani sadež«, ki ga polkovnik Parker, veliki negativec največje ameriške pravljice, tragedije in komedije, brezmejen, vsepovsoden, spolzek, avtokratski, mefistovski, agresiven in egoističen kot profiti (le z manj smisla za ironijo, a z apetitom kanibala), prelevi v karneval za »pravo«, »urejeno«, »patriotsko«, »normalno« Ameriko (ste kdaj videli filme, v katere ga je spustil?), a mu – kot se tipičnim ameriškim proizvodom rado primeri – včasih pobegne, tako da seže dlje, višje in globlje, kot je hotel, saj pri naciji, svoji fenici, sproži občutke, za katere sploh ni vedela, da jih ima, še manj pa je vedela, ali sme v njih uživati. Ženskam, ujetim v patriarhalni sedativ, se zdi boljši od seksa. Moškim pokaže, kako daleč je mogoče. Ko zarola boke, izgleda kot voditelj seksualne revolucije, toda ko turbulentnega leta 1968 – po atentatu na Martina Lutherja Kinga in Roberta Kennedyja – v posebni božični oddaji, svojem comebacku, namesto predvidenega štikla I’ll Be Home for Christmas z vsem srcem zapoje protestni, tvegani štikel If I Can Dream, izgleda kot voditelj politične revolucije. Pa vendar: ko gledate, kako je obtičal v Las Vegasu, v bombastičnem kiču stockholmskega sindroma (za pet milijonov dolarjev letno), se vprašate: je sploh razumel to, o čemer je pel? A kaj, če je tako dobro pel prav zato, ker tega, o čemer je pel, ni razumel? In ja: kaj če glasba ve več kot ta, ki poje? Več kot Elvis, divji, šokanten in bistven, grandiozni vokal ameriške prerokbe, ki je zamudil Moulin Rouge.

Ko se na odru znoji, imamo občutek, da se znoji tudi sam film. Ko zapoje Heartbreak Hotel, Suspicious Minds ali Hound Dog, ni nobenega dvoma, da so bile njegove pesmi kinetičnejše od filmov, v katerih je igral (»Nikoli nisem posnel filmske klasike, na katero bi bil lahko ponosen«). Ko se poroči s Priscillo (Olivia DeJonge), je jasno, da se zakon ne bo obnesel, ker je poročen s sabo. In ko gledamo Butlerjevo brezhibno impersonacijo Elvisa (v času, ko ga vsi impersonirajo), ne smemo spregledati Luhrmannove impersonacije Martina Scorseseja in Oliverja Stonea – Kazino sreča Doorse. Ko pa na koncu – no, ne čisto povsem na koncu – sedi za klavirjem in poje Unchained Melody in ko se potem izkaže, da to ni Austin Butler, njegov impersonator, temveč on sam, Elvis Presley, ni več nobenega dvoma, da je bil najboljši Elvisov impersonator prav sam Elvis – ta impersonacija deluje tako originalno, da vzbuja nelagodje, obenem pa sproža vprašanje: kateri Elvis je bil pravi? In seveda: kdo je bil v tej zgodbi Forrest Gump – Elvis Presley ali polkovnik Parker? (kino)

wBDLRvjHVOY

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.