Saint Omer

Rama (Kayije Kagame), genialna pisateljica in profesorica književnosti senegalskega rodu, ki je zanosila z belcem, ki ima hladen odnos z materjo, ki ji noče povedati, da je noseča, in ki se boji postati mati, iz Pariza odpotuje v Saint Omer, kjer sodijo Laurence Coly (Guslagie Malanga), genialni senegalski priseljenki in študentki filozofije, ki je zanosila s precej starejšim belcem, ki je imela z materjo hladen odnos, ki materi ni povedala, da je noseča, in ki ni več hotela biti mati – svojo petnajstmesečno hčerkico je utopila v morju, v valovih pri Bercku, rekoč, da bo »tako vse enostavneje«. Ko jo sodnica (Valérie Dréville) vpraša, zakaj je umorila svojo hčerkico, brezizrazno odvrne, da ne ve in da ne pričakuje sočutja, a da upa, da ji bo na to vprašanje odgovorilo sojenje, ki potem res izriše toksično okolje, v katerem ni imela nobenih možnosti: sovražnosti, ki so jo stiskale v belski družbi, nevidnost, v katero je bila prisiljena (še celo oče njenega otroka, mevžasti, pasivno-agresivni kipar, jo je skrival), zlonamernost, ki je grozila njeni hčerkici (ni hotela, da jo vidijo z otrokom), strah pred neuspehom, socialna osamljenost (brez zdravstevnega zavarovanja, brez službe, brez diplome ipd.), srhljiva prekarnost (obsojena je na večno negotovost, vsako jutro ji bo slabo), moška toksičnost (skrb za otroka je prepuščena ženski), hladna mati (Salimata Kamate), ki je ni naučila, kako biti mati (zato se je morala materinstva naučiti z interneta), trk kultur, ki jo je utrujal, mučil in deprimiral, rasizem (porota je itak belska in še celo njena profesorica se na sojenju sprašuje, zakaj ni namesto hladnega, racionalnega Ludwiga Wittgensteina raje študirala kakega filozofa, ki je »bližje njeni kulturi«). Vse to pomeni, da je rodila otroka, ki ga ni nihče odobraval. Otroka, ki ga ni nihče hotel.

Ninja želve / Mutantski najstniki, ki so tako »drugačni,« da se morajo obnašati kot superjunaki

Film Ninja želve: Mutantska ujma – groteskna kombinacija utrudljivosti in duhovitosti, oh, in kulturne apropriacije, če hočete (ameriške nindže?) – je zgodba o izvoru, zato vas čaka nekaj izvornih flešbekov, toda ko zgodba skoči v sedanjost, čedalje bolj spominja na Maščevalce, le da se superjunakov, ki Manhattan rešujejo pred mutantsko, diabolično Supermuho (lahko bi ga reševali tudi pred neonom), ne grejo Iron Man, stotnik Amerika, Hulk, Thor, Črna vdova in Hawkeye, temveč Donatello, Michelangelo, Leonardo in Raphael, mutantski najstniki, ki so tako »drugačni,« da se morajo obnašati kot superjunaki, da bi izgledali kot normalni, vsakdanji najstniki, ki jih lahko spustijo v šolo.

Maggie Moore(s)

»Nekaj od tega se je resnično zgodilo,« piše na začetku tegale filma, ki svari: nikar se ne poročajte! Zakon le prebuja morilsko imaginacijo. Jay Moore (Micah Stock), pokvarjeni menedžer malomestne sendvičarne, ki išče bližnjice do ameriškega sna (servira mesnine s pretečenim rokom trajanja, dela s tipom, ki trguje z otroško pornografijo ipd.), najame gluhega poklicnega morilca (Happy Anderson), ki naj bi prestrašil njegovo sumničavo, jezno ženo Maggie (Louisa Krause), a ta jo grizlijevsko umori. Ker pa se Jay ustraši, da bo policaj št. 1 (John Hamm) – vdovec in ljubimec njegove preradovedne sosede (Tina Fey) – osumil njega in da bo pristal v ječi, hitmanu naroči, naj taktično umori še drugo Maggie Moore (Mary Holland), ki stanuje nekaj kilometrov stran. Zabrisati hoče sledi in ustvariti vtis, da je morilec njegovo ženo umoril pomotoma in potem napako popravil. Bruno Antony – psycho iz Hitchcockovih Tujcev na vlaku – je dobil naslednika.

Showing Up

Michelle Williams igra kiparko, ki v garažnem ateljeju pripravlja svojo prvo samostojno razstavo (ne v kakem New Yorku, temveč v Portlandu), toda zdi se, da je vse proti njej – vsi, znanci in neznanci, družina in prijatelji, njen »genialni« bipolarni brat (John Magaro) in njena živahna soseda/prijateljica/stanodajalka/umetnica (Hong Chau), golob in mačka, osamljenost in resentiment, jo namreč nenehno ovirajo, motijo, stresajo, prekinjajo in ustavljajo, zato lažje razumete, zakaj so tema njene razstave keramične figurice zamišljenih, žalostnih, ustavljenih žensk (anti-Barbik), in zato lažje razumete dictum Virginie Woolf, da ženska potrebuje »lastno sobo«.

Megalodon 2: Predator iz globin

Odveč je govoriti, da so vsi človeški liki v tem filmu – od ekstremnega ahabskega potapljača Jonasa Taylorja (Jason Statham), po novem tudi okoljskega aktivista, njegove hčerke (Shuya Sophia Cai), male znanstvenice, in njenega zen-komičnega strica (Jing Wu) do negativcev, plenilcev podmorskih naravnih bogastev (film ima obvezen okoljevarstveni spin) – totalne karikature, a tu so totalne karikature tudi megi, alias megalodoni, alias predatorji iz globin (remiksi morskega psa iz Žrela in T-Rexa iz Jurskega parka, strah in trepet azijskih voda), ki izgledajo tako pretirano, absurdno masivno in za lase privlečeno kot kitajski BDP. Ne delujejo grozljivo, temveč komično – na dolgočasen način. Res so orjaški in goljatski, požrejo pol sveta, s kitajskim disneylandskim Otokom zabave vred (Wheatleyjev money shot!), toda proti Jasonu Stathamu – Davidu na skuterju – nimajo nobenih možnosti.

Ne moreš se zbuditi, če ne zaspiš

Ne vem, kaj se dogaja, pravi nekdo. Nekdo drug, da ne pozna samega sebe. Spet tretji, da ne razume gledališke igre, v kateri igra. In alien – oh, zunajzemeljsko bitje, ki se pojavi v Asteroid Cityju (87 prebivalcev), »atomskem mestu,« puščavski vukojebini zraven orjaškega asteroidnega kraterja (Area 51 je blizu, Los Alamos še bližje), turističnem gulagu, idealnem opazovališču nočnega vesolja, kjer si lahko parcelo lahko kupiš kar v prodajnem avtomatu, kjer se v ozadju, nad kaktusi, bliskajo »testne« atomske gobe in kjer se vsako leto zberejo najboljši mladi zvezdogledi z enostarševskim spremstvom, pravi »tromatični« gimnazijci atomskih ravnic – ve, da je metafora, a ne ve, česa. Svet je postal zagoneten, zapleten, kompliciran, nerazumljiv, kompleksen – predapokaliptičen. Vsega je preveč. Preveč je scenografije, preveč rekvizitov, preveč artificielnosti, preveč sladke patologije, preveč ironije. Težko je slediti pripovedi, v katero nenehno skačejo druge pripovedi in drugi pripovedovalci. Če hočeš »preživeti« sodobni »postapokaliptični« pripovedni direndaj, potrebuješ veliko pomagal, veliko okvirnih pripovedi – filme v filmu, gledališke igre v gledališki igri, televizijske šove v televizijskih šovih, pa filme v gledaliških igrah in televizijske šove v filmih in gledališke igre v filmih in tako dalje.

Follow Her

Jess (Dani Barker), nesojena vplivnica, se preživlja kot igralka – v svojih filmih. V njih nastopajo tudi različni moški, njeni kvazitinderski »dejti«, a tega ne vedo – ja, nimajo pojma, da jih med izpolnjevanjem njihovih skrivnih želja skrivaj snema in da nastopajo v njenih spletnih komičnih »porničih«. Da ne bi imela problemov in da bi njen kanal, ki ni brez fenov (naročnikov, konzumentov, voyeurjev), mirno prosperiral, njihove obraze zamegli. Potem pa se vse zaplete, ko se obraz nekega moškega – njene žrtve – nepričakovano in nehote za hip odmegli. Jess končno zadene tombolo – končno je viralna. Potem pa se odzove na mali oglas, ki bi ga morala ignorirati – čedni, sladki, šarmantni mladenič (Luke Cook) hoče, da mu z igranjem vlog pomaga pri pisanju scenarija (za erotični triler). Tip je očiten, a Jess je opolnomočena (še toliko bolj, ker računa, da ji splet jamči varnost), zato si misli: »če sem obrnila druge moške, bom tudi tega!«. Vi si mislite: »oh, žrtev!«.

Grad strahov

Samohranilka (Rosario Dawson) in njen sin (Chase W. Dillon) ugotovita, da v stari neworleanški graščini, ki stoji na nekdanji plantaži in v katero se preselita, straši – njun boj s temi duhovi je nekaj osebnega. Na pomoč jima priskočijo duhovnik (Owen Wilson), turistični vodnik (LaKeith Stanfield), medij (Tiffany Haddish), profesor zgodovine (Danny DeVito) in kristalna glava vedeževalke (Jamie Lee Curtis) – njihovo »izganjanje« duhov je prav tako nekaj osebnega, še toliko bolj, ker se izkaže, da tam notri za paranormalni direndaj skrbi 999 duhov. Toda Grad strahov, posnet po sloviti disneylandski atrakciji, je totalno brezoseben. In brezdušen. »Strašen« pa je le toliko kot film Pri Addamsovih, le da ni niti približno tako duhovit.

A Thousand And One

Ko Inez (Teyana Taylor) na začetku devetdesetih let po letu in pol spustijo iz ječe (Rikers Island), se vrne v Harlem, geto hladnega, divjega, kompetitivnega Giulianijevega New Yorka, ki jo sili v hitre, impulzivne, drastične odločitve, tako da obtiči v brutalnem, nevarnem, prekarnem, gentrificiranem, neoliberalnem polsvetu kapitalizma, v katerem ljudje drug drugega zapuščajo, in ki od nje terja številne talente in še številnejše tehnike preživetja (z materinskim nagonom vred), še toliko bolj, ker sina (najprej ga igra Aaron Kingsley Adetola, kasneje Josiah Cross), ki si ga socialno ni mogla privoščiti, in ki je pristal v reji, preprosto odpelje (okej, ugrabi), ga taktično preimenuje in potem z njim živi pod radarjem, v globoki ilegali, povsem razlaščeno, diskriminirano, marginalizirano in deprivilegirano, a odločno, angažirano, energično, jezno, vztrajno, uporno in neumorno, z revolucionarno željo po boljšem življenju.

Diler, zvodnik in prostitutka stopijo v bar – in odkrijejo največjo zaroto vseh časov

Diler, zvodnik in prostitutka stopijo v bar – in odkrijejo največjo zaroto vseh časov. Fontaine (John Boyega), Slick Charles (Jamie Foxx) in Yo-Yo (Teyonah Parris) v podzemlju nekega distopičnega, getoiziranega, gentrificiranega mesta odkrijejo tajni laboratorij, v katerem belska kabala, stvariteljica »bele substance«, eksperimentira z nadzorovanjem, obvladovanjem in discipliniranjem – peklenskim pomarančenjem – črncev.

Cvetje zla

»Kaj pa jaz?« dahne Mojca (Blanka Florjanc), protagonistka Galetovega filma Srečno, Kekec, posnetega pred natanko šestdesetimi leti. In doda: »Tudi jaz bi šla v planine.« Mojca je kakopak slepa. In Kekec (Velimir Gjurin), njen junak, se skuša na vsak način dokopati do Pehte (Ruša Bojc), strašne gorske čarovnice, in njenega tajnega, čudežnega eliksirja, ki bi Mojci vrnil vid. Toda Kekec je le moški – in moški niso ravno tisti, ki bi hoteli, da ženske spregledajo. Zakaj se skuša potem na vsak način dokopati do tistega eliksirja? Zakaj hoče potem Mojci vrniti vid? Da bi lahko videla slovenske planine? Da bi lahko uživala v pogledu na Triglav? Ne, vid ji hoče vrniti le zato, da bi lahko gledala njega, Kekca, patološkega narcisa, potemtakem zato, da bi lahko ob pogledu nanj tudi ona uživala tako, kot ob pogledu nase uživa on sam. In tam zgoraj, v osrčju pojočih gora, res hoče, da ga Mojca vidi, kajti videla ga bo v barvah – Srečno, Kekec je bil namreč prvi slovenski barvni film.

Roboti

Roboti, posneti po 50 let stari noveli Roberta Sheckleyja (Robot, ki je izgledal kot jaz) in postavljeni v leto 2032, ko je ameriško-mehiška meja neprehodna in ko ceneno migrantsko delovno silo zamenjajo roboti, izgledajo kot epizoda, ki manjka v novi sezoni kultne serije Črno ogledalo. Charlie (Jack Whitehall) vse delo prepusti robotu, ki izgleda kot on – sestanke, opravke, tudi zmenke s puncami.

Chevalier

Leta 1789 – tik pred veliko revolucijo – v neki pariški dvorani koncertira Wolfgang Amadeus Mozart, Bruce Springsteen tedanje dobe, zato sprejema tudi glasbene želje. Nekdo v publiki si zaželi neki concerto. Aha, dahne Amadeus – in hoče začeti, ko ga prekine glas iz dvorane: se vam lahko pridružim? Na oder stopi moški in ko se obrne proti publiki (nam!), se izkaže, da je temnopolt. Amadeus se mu začne posmehovati (»temni tujec«). Iz njega se norčuje, kot da je Salieri. Moški enemu izmed violinistov vzame violino in začne se njegov violinski duel z Amadeusom, njun Duelling Banjos. Ko končata, Amadeus besno, začudeno, ljubosumno vzklikne: »Kdo hudiča je to!« Ne, ni Salieri, temveč Chevalier de Saint-Georges, Joseph Bologne (Kelvin Harrison Jr.), otrok z guadeloupske plantaže, sin bogatega plantažerja in najstniške sužnje, ki ga glasbeni talent pripelje najprej na akademijo, na kateri ga tepejo, brcajo, psujejo, žalijo in ponižujejo, potem pa v francoski jet-set, kjer se grofice in baronese – s kraljico Marijo Antoaneto (Lucy Boynton) vred – kar lepijo nanj. Joseph postane njihov Amadeus – direktor pariške kraljeve opere in avtor izgubljene opere, tako da lahko le fantaziramo. A tudi sam film nas prikrajša.

Nostalgija

Nostalgija je lep, brutalen film. Felice (Pierfrancesco Favino), 55-letni lastnik gradbenega podjetja, se po štiridesetih letih iz Egipta vrne v rodni Neapelj, da bi še zadnjič videl svojo – revno, pozabljeno, napol slepo – mamo (Aurora Quattrocchi), toda ko začne napol elegično, napol flâneursko postopati po četrti Rione Sanità, v kateri je odraščal (in srečuje ljudi, ki ga ne prepoznajo, ki so ga pozabili, ki so se mentalno premaknili drugam in ki jih je pustil zadaj), ga premaga nostalgija po dobrih starih časih, ki so, kot slišimo v Premingerjevi noir klasiki Padli angel (1945), tako dobri prav zato, ker so stari. V resnici pa so dobri stari časi prežeti z neprebavljenimi travmami, destruktivnimi skrivnostmi, dvoumnimi spomini, duhovi nelagodja, mučnostjo tuje domačnosti, umazanijo odraščanja. Ko duhovnik (Francesco Di Leva), socialni bojevnik, izve, da je Felice – zdaj musliman – mladostni prijatelj grizlijevskega kriminalca Oresteja Spasiana (Tommaso Ragno), alias Zlobneža, lokalnega kamorista št. 1, s katerim ga ne veže le prijateljstvo, temveč tudi kri, mu reče, naj odide in se ne vrača, toda nostalgija v nasprotju z maščevanjem, ki tekne hladno, tekne topla.

Barbie / Moški potrebujejo fantazme, da bi lahko uživali v patriarhatu

Ko zaslišite Straussovo simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, najprej pomislite na Kubrickovo epopejo 2001: Odiseja v vesolju ali pa na Friedricha Nietzscheja, ki je to pesnitev navdihnil, toda zdaj se bo to spremenilo – ko boste odslej zaslišali simfonično pesnitev Tako je govoril Zaratustra, boste najprej pomislili na Barbie. Vse skupaj se začne v puščobni, skaloviti, primitivni pradavnini, ko so imele deklice na voljo le eno samo igračo – dojenčka. Kar seveda pomeni, da niso imele veliko možnosti – družba je od njih pričakovala in terjala, da postanejo matere. Nobene kariere. Nobene zabave. Nobenih sekularnih užitkov. Le garanje. Trpljenje. In ta igrača je poskrbela, da so se s tem sprijaznile. In da so »materinstvo« sprejele kot svojo usodo. Edino usodo. Edini možni poklic. Potem pa se je pred njimi nenadoma pojavil karizmatični, spektakularni, prelomni monolit – Barbie (Margot Robbie), prva Barbie, generična Barbie, stereotipna Barbie. Toda njen nasmeh, njen glamur, njena stiliziranost, njena lepota, njeni modni dodatki, njeni outfiti in njena modernost so ženske vabile ven. Vsak dan je zabava! Uživajte!

The Starling Girl

Še en film zorenja, ki bi ga lahko gledali na double-billu s srbskim filmom Poletje, ko sem se naučila leteti, le da ima mlada protagonistka – Jem Starling (Eliza Scanlen), najstnica iz Kentuckyja, skritega »edenskega vrta« – tokrat hujše dileme, hujše rituale in hujše skušnjave, saj živi v mračni, mučni, rigidni, represivni krščanski fundamentalistični skupnosti, ki Biblijo jemlje dobesedno in v kateri je prepovedano in črtano vse, kar vzburja (modrček, ki se vidi, sekularni ples, internet ipd.) in s tem zaseda prostor, ki sicer pripada Bogu. Toda ko ji pastor Owen (Lewis Pullman), poročen, klišejsko frajerski, organsko nastrojen in svež po portoriški misiji, v avtu reče, naj mu v roko izpljune žvečilni gumi, je jasno, da je to pick-up fraza, ki predpostavlja izmenjavo »daril«: le kaj hoče on njej »izpljuniti« v roko?

Oppenheimer / Oče atomske bombe, genij, kavboj, nevrotik, egoist, mučenik, rock zvezda

Ameriški znanstvenik J. Robert Oppenheimer se je nekoč zaljubil v verz iz hindujske Bhagavad-gite: "Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov." In potem je delal vse, da bi to postal.

BlackBerry

BlackBerry, kultni pametni telefon, je imel leta 2007 30-odstotni tržni delež, leta 2010 pa že 45-odstotnega, toda le nekaj let kasneje je njegov tržni delež znašal 0. Nič. Zero. BlackBerry, posnet po knjigi Jacquie McNish in Seana Silcoffa (Losing the Signal: The Untold Story Behind the Extraordinary Rise and Spectacular Fall of BlackBerry), sijajno – satirično, žmohtno, že skoraj mockumentarno, v duhu Fincherjevega Socialnega omrežja in Mamet-Foleyjevega filma Glengarry Glen Ross – popiše to pot od junaka do bedaka. Od Austerlitza do Waterlooja. Ja, BlackBerry je kot Titanik – vnaprej vemo, kako se bo končal. Introvertirani Mike Lazaridis (Jay Baruchel) in klovnovski Doug Fregin (Matt Johnson), ustanovitelja kanadskega tipično garažnega, gikovskega softverskega podjetja RIM (Research in Motion) iz kanadskega Waterlooja (nomen est omen), sta ugotovila, da bo svet spemenil ta, ki bo v telefon prvi vgradil računalnik. Prototip sestavita iz delov otroških igrač. Nihče ju ne jemlje resno. Delujeta naivno, otročje, razpuščeno, neprepričljivo. »Odreši« ju Jim Balsillie (Glenn Howerton), Machiavelli biznisa, ki prevzame prodajo.

Totalno odštekan izlet

Hočete videti vrhunsko komedijo? Komedijo leta? Komedijo te dekade? Poglejte si Totalno odštekan izlet, v katerem mora Audrey (Ashley Park), mlada, uspešna, ambiciozna pravnica, Američanka azijskega rodu, posvojenka belskih Američanov (iz White Hillsa!), ki je izgubila stik s koreninami, ja, s Kitajsko, na res karierno nujno poslovno pot prav na Kitajsko. Ker ne zna Kitajsko, vzame s sabo svojo bestico, uporniško, nerazumljeno, seksualno pozitivno konceptualno postumetnico Lolo (Sherry Cola), ki zna, da bi bilo potovanje – okej, odiseja – zabavnejše, pa s sabo vzameta še televizijsko zvezdnico Kat (Stephanie Hsu), promiskuitetno »devico«, Audreyjino bestico s faksa, in Lolino sorodnico Deadeye (Sabrina Wu), sramežljivo fenico K-Popa, ki dobita toliko frenetičnih replik, vicev in gegov kot Audrey in Lolo. In v tem je briljantnost te drzne, predrzne, neustrašne komedije: ne diskriminira. In ne inhibira. Vse štiri so duhovite. Vse so sposobne komedije. Vse so lahko povsod naenkrat. Ko pride do seksa, to ni le seks, ampak vprašanje – kako lahko nadkrilimo komedije Judda Apatowa? In Totalno odštekan izlet, ki Noro bogatim Azijcem pokaže, kaj je to norost, si to vprašanje – o popolnem timingu, popolni krivulji domislice, popolni besedni igri, popolni progresiji vicev, popolni poanti, popolnem ugrizu, popolnem trojčku, popolnem tetoviranju vagine, popolnem snifanju, popolnem body-horrorju, popolnem užitku v drugačnosti, alternativnosti, eksplicitnosti in subverzivnosti – zastavi v vsakem trenutku, v vsakem prizoru, ob vsakem gegu.

Zakaj se nam vedno odšteva čas do nove katastrofe, nove krize, novega konca sveta? 

Najprej zagledamo rusko podmornico, ki pluje nekje pri Aleutih – itak je fantomska, nevidna, tako da je Američani ne morejo videti. A posadka nenadoma v grozi ugotovi, da je podmornica vidna – na sonarju zagledajo neko drugo podmornico, ki proti njim lansira torpedo. Panika! Znoj! Kriki! Toda ko torpedo trešči v rusko podmornico, se nič ne zgodi. Kot da ga ni bilo. Tudi ruska podmornica izstreli torpedo, ona druga podmornica pa s sonarja izgine, še preden vanj trešči torpedo. Kot da je ni bilo. Toda ruski torpedo se obrne in zdrvi proti ruski podmornici – ta pa je. Kot se izkaže, se je z rusko podmornico poigrala Entiteta, skrivnostna, vsevedna, vsevidna, viralna umetna superinteligenca, ki se je osamosvojila – misli, čuti in dela na lastno roko, okužila je vse globalne sisteme, vse podatkovne baze, vse države, pozna vse naše skrivnosti, lahko počne, kar hoče (izsiljuje vlade, korporacije ipd.), toda zaenkrat se je potuhnila in taktično čaka.

Extraction 2

Čakajte, a ni Chris Hemsworth, alias Tyler Rake, pred tremi leti – na koncu filma Extraction, Netflixovega megahita – umrl? In to junaško! Žrtvoval se je! Padel za skupno dobro! Izkaže se, da je preživel. Njegovo telo, »klinično mrtvo«, kot slišimo, priplava po reki, potegnejo ga ven, spravijo ga k sebi, zašijejo mu rane, malce si odpočije, ponovno vstane, kot steroidni Jezus Kristus, in že je zrel za comeback, ki takoj rezultira v robustni enaindvajsetminutni akcijski sekvenci – spektakularnem, destruktivnem, eksplozivnem, kostolomnem, hiperaktivnem pobegu iz gruzijske ječe, posnetem v enem kadru (via Greg Baldi).

Ruby, najstniški kraken

DreamWorksovo animacijo Ruby, najstniški kraken bi lahko vrteli na double-billu s Pixarjevo animacijo Jaz, rdeča panda, le da zdaj vesela, energična, najstniška Ruby, prepričana, da njena družina – ja, zelo »drugačna« – prihaja iz Kanade (»Mi smo Kanadčani,« je njihov refren), ob – sicer prepovedanem – stiku z vodo mutira v orjaško morsko zver (kraken pač), kar je metafora njene »spremembe« (pubertete), obenem pa tudi znak njene skrivne notranje moči, njenega notranjega titana, ki v nasprotju z maturantskim plesom ni le »postkolonialni patriarhalni konstrukt«. (kino)

Mad Heidi

Kič je plehek in naiven, brez globine in prave vrednosti, boste rekli. Heidi – ja, tista deklica iz švicarskih Alp – je kič, tako rekoč pregovorni kič. Toda v filmu Mad Heidi – samozvanem »swissploitationu«, ki so ga financirali feni – se prelevi v borko za svobodo, revolucionarno partizanko, rušiteljico represivnega, fašistoidnega režima, ki ga vodi predsednik Meili (Casper Van Dien), kralj sira. Ker so njeni borci (igra jo Alice Lucy) kreativnejši od Meilijevega eksekutorja, komandanta Knorra (Max Rudlinger), čokolado servirajo hladno, zombije spreminjajo v švicarski sir, nič analnega jim ni tuje, fraza »rest in cheese« pa postane njihov »Yippee-ki-yay, motherfucker«. Ergo: kič je subverziven. Ne podcenjujte ga. Njegov utopični potencial je brezmejen. (https://madheidi.com/stream)

Evil Dead Rise

Sestri Beth (Lily Sullivan) in Ellie (Alyssa Sutherland) s tremi otroki – in enim na poti – obtičita v velemestnem nebotičnem stanovanju, v katerem potres odpre vrata Necronomicona, iz katerega bušnejo demoni, ki so očitno alergični na samske ženske, tako da se morata Beth in Ellie res obnašati materinsko – svoji telesi morata nesebično preleviti v orožje.

Reality

Reality je res reality, ultimativni reality show – in ja, ultimativni spektakel: ena lokacija in le tri osebe. Ena izmed oseb je Reality Winner (Sydney Sweeney), nekdanja specialka in prevajalka pri Nacionalni varnostni agenciji (National Security Agency), ki jo leta 2017 na domu, v Augusti (Georgia), obiščeta dva FBI-jevca, Wallace Taylor (Marchánt Davis) in Justin Garrick (Josh Hamilton), toda ekstremno vljudno. Prijateljsko. In brezizrazno. Tudi Reality je ekstremno vljudna. In mirna. In voljna. In ustrežljiva. Kot da dvema turistoma kaže pot. A FBI-jevca jo v resnici zaslišujeta. In Reality ve, da jo zaslišujeta – portalu The Intercept je malo prej skrivaj, žvižgaško posredovala strogo zaupne podatke o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve. Zato sprejme igro mačke in miši. Nič ni bolj nelagodnega od te mirnosti in uvidevnosti. FBI-jevca ji skušata priti do dna, a Reality je enigma. Ali bolje rečeno – metaenigma: preveč tujih jezikov govori, preveč dobro obvlada jogo, preveč se ji jebe za dobiček, preveč dobro zna s psi, preveč dobro obvlada specialne operacije in gverilsko bojevanje, preveč dobro prenaša pritisk in napetost, preveč je opolnomočena, da bi izgubila živce in samokontrolo.

Zadnji križarski pohod / Zakaj je Indiana Jones skoraj Slovenec 

Je film Indiana Jones in artefakt usode (Indiana Jones and the Dial of Destiny) dober? Rekel bom le to: vedno neskončno uživam, ko vidim film, v katerem garbajo fašiste. Še bolj pa uživam, ko vidim film, v katerem kak lik neskončno uživa v garbanju fašistov. In Indiana Jones – spet in znova Harrison Ford, originalni antifašist z bičem, brazgotino, klobukom in fobijo pred kačami, magari občutno pomlajen v uvodni sekvenci (kot Robert De Niro v Scorsesejevem Irishmanu) – neskončno in brezmejno uživa v garbanju fašistov.

Flash

V Zemeckisovi klasiki Nazaj v prihodnost se Marty McFly (Michael J. Fox) s časovnim strojem zavihti v preteklost, kjer poskrbi, da njegova mati shodi s fantom, ki ga bo spočel, ne pa z vsiljivim barabinom, ki bi ji spočel nekoga drugega, tako da se sam ne bi nikoli rodil. Flash je Nazaj v prihodnost v času superjunaških spektaklov – Barry Allen (Ezra Miller), alias Flash, preiskovalec kriminala v Gothamu in obenem bliskoviti superjunak (dekleta ob pogledu nanj kar omedlevajo), ki je strukturiran kot časovni stroj, se zavihti v preteklost, da bi preprečil nasilno smrt svoje matere, a s spreminjanjem preteklosti spremeni tudi prihodnost. Marty McFly bi lahko o tem pisal knjige, pa ga ni na spregled. Nič hudega – nadomešča ga Batman (Ben Affleck), ki Flasha posvari pred pogubnimi posledicami (diabolični general Zod!), toda posledice so v superjunaških filmih, še posebej teh novejših, ki se modno stegnejo v multivesolje, itak nekonsekventne. Ali bolje rečeno: posledice so le razlog, da lahko Flash aktivira svoje superjunaške sposobnosti.

Elementi

Joseph Losey je leta 1948 posnel Fanta z zelenimi lasmi, v katerem malemu Petru (Dean Stockwell), obritoglavi vojni siroti, nenadoma zrastejo zeleni lasje. Skuša si jih umiti, toda zelena barva noče in noče stran, tako da fant povsod štrli ven – zeleni lasje mu življenje zagrenijo in zakomplicirajo, prelevijo ga v izobčenca, v tarčo šikaniranj, ogovarjanj, šovinizma in nestrpnosti. V Elementih, Pixarjevi animaciji, pa v Element City – okej, Ameriko – imigrira zakonski par z gorečimi lasmi. Ja, z večnim ognjem v laseh. Na uradu za priseljevanje – na »Ellis Islandu« – jima sicer spremenijo ime (Útrí dár ì Bùrdì in Fâsh ì Síddèr postaneta Bernie in Cinder Lumen), toda lasje jima še vedno gorijo. Zato jima vsi tisti, ki so se v ta metropolis priselili pred njima (in ki so v nasprotju z njima narejeni bodisi iz vode, drevja ali oblakov), zaloputajo vrata.

Raj za norce

Chance (Peter Sellers), preprost vrtnar, ki v Ashbyjevi satiri Dobrodošli, Mr. Chance po izgonu iz »gospodarjeve« hiše pristane najprej na cesti in potem v Beli hiši, v all-star Raju za norce mutira v preprostega, nemega, regresivnega mentalnega pacienta (Charlie Day), ki po izgonu iz psihiatrične bolnišnice pristane najprej na cesti in potem v Hollywoodu, kjer njegove motnje v duševnem razvoju razumejo kot vrhunec igralske Metode – Chance je rešil Belo hišo, Latte Pronto, ki zamenja zblojenega, zapitega, kretenskega igralca, pa reši Hollywood in postane globalni zvezdnik.

Misija Kandahar

Nedavno smo videli Ritchiejev film The Covenant, v katerem je skušal ameriški oficir (Jake Gyllenhaal) zbežati iz Afganistana – brez vdanega, požrtvovalnega prevajalca (Dar Salim) mu ne bi uspelo. V Misiji Kandahar pa skuša iz Afganistana zbežati Tom Harris (Gerard Butler), britanski tajni agent – jasno, s pomočjo vdanega, požrtvovalnega prevajalca (Navid Negahban). The Covenant kanalizira Polja smrti, Misija Kandahar pa Siriano, saj dela vse, da bi izgledala kompleksno, kot geopolitični puzzle, kot križišče interesov talibanov, pakistanskega režima, iranskih frakcij, podružnic Islamske države, zahodnih obveščevalnih agencij (MI6, CIA), plačancev, žvižgačev, vohunov, teroristov, operativcev in karizmatičnega motorista (Ali Fazal), ki skuša Harrisa ujeti in ga prodati na črnem trgu, kar bi neskončno užalostilo njegovo najstniško hčerko, ki si – podobno kot Butlerjeva hčerka v Nevarnem letu – želi le eno: da bi čim prej videla svojega očeta. Le zakaj ne?