Ouija

Ko so Rdeče brigade leta 1978 ugrabile Alda Mora, nekdanjega italijanskega premiera in voditelja krščanskih demokratov, ga policija ni in ni mogla najti. Toda iskala ga ni le policija, ampak vsa Italija. Ni ga mogla najti. Iskali so, brskali, obrnili vsak kamen, potrkali na vsaka vrata, pregledali vsako stanovanje – pa nič.

Hotel

Tale švedski film se začne tako smrtno resno, da gre na koncu celo njemu samemu na smeh (Bergmanu se to zlepa ni zgodilo), toda zgodba o Eriki (Alicia Vikander), kontrolfrikici, ki je svoje življenje in svojo dizajnersko kariero splanirala do zadnjega detajla, pa potem rodi prezgodaj, kar jo butne v hudo, mučno depresijo, zveni itak kot kozmični vic, tako da uvodoma potrebuje res veliko mazohističnega psihiranja, spiralnega travmatiziranja, agonične kakofonije, fantazijskega kaosa, naturalistične panike in eksorcistične improvizacije, da bi izgledala resno, potemtakem kot drama, ne pa le kot sitkomska farsa, recimo sestrična norveške obešenjaške Umetnosti negativnega mišljenja, čeravno Eriki do spoznanja, da je življenje kot hotel (nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, nikoli ne veš, koga boš srečal, vedno si lahko nekdo drug, nikoli se ti ni treba odjaviti ipd.), pomaga prav terapevtska skupina, v kateri mrgoli umetnikov negativnega mišljenja, ki živijo vsak v svoji hotelski sobi, komični, a legitimni.

Sprehod med nagrobniki

Tako kot zna Liam Neeson barabam povedati, da jih bo dobil in zlomil, ne zna nihče. In običajno to barabam pove po telefonu, kar ga naredi še silnejšega, še karizmatičnejšega. Kar izgubi z leti, pridobi s telefonom. Drugi pravičniki – recimo Steven Seagal – to počnejo v živo, mano a mano, v direktnem kontaktu. Tudi Sylvester Stallone je to najraje počel mano a mano, full-contact, toda če je kje našel kak tokivoki, je znal barabo kar dobro prestrašiti: Lahko bežiš, a ne moreš se mi skriti! Dobil te bom in zmlel! Ti si bolezen – jaz sem zdravilo! Tako je izgledal še silnejši – in strašnejši.

Dobrodošli v New Yorku

In vi ste mislili, da je pravi volk z Wall Streeta Jordan Belfort, ki ga je igral Leonardo DiCaprio! Ne, ni. Spoznajte Georga Devereauxa (Gérard Depardieu), pravega volka z Wall Streeta. Devereaux je francoski megafinančnik, kralj visokih financ, ki deluje v New Yorku.

Iskanje Pernatega kralja

Zgodovina filmov je zgodovina šokov: tuširanje v Psihu, levitiranje Linde Blair v Izganjalcu hudiča, gola plavalka v Žrelu, glava Gwyneth Paltrow v filmu Sedem. To so bili šoki, ki so stresli svet. Toda nič ni bilo šokantnejšega od prizora v Bambiju, v katerem umre Bambijeva mati – in seveda, nič manj šokanten ni bil prizor v Levjem kralju, v katerem umre ata Mufasa.

Bettie gre

Catherine Deneuve igra Bettie, nekdanjo lepotico, zdaj lastnico vaškega bistroja, ki sklene, da bo odšla. Dovolj ima. Njeno življenje ni več to, kar je bilo. Njena lepota ni več to, kar je bila. Njen bistro ni več to, kar je bil. Njena mati ni več to, kar je bila. Njeni bližnji niso več to, kar so bili.

Drakula: Skrita zgodba

Kako je grof Vlad postal Drakula? Kako se je iz ljubečega, benevolentnega princa prelevil v nerazumljeno, nesmrtno vampirsko pošast? Zelo preprosto: vsi Evropejci so po malem Fausti, nagnjeni k temu, da svojo dušo v zameno za večnost in nadnaravno moč prodajo Mefistu – in grof Vlad je bil le Evropejec.

Labirint

Najstniki – “mladi odrasli”, “odrasli mladi”, “young adults”, “YA” – imajo vse razloge, da živijo v strahu. Če namreč gledajo distopije, posnete po YA-bestsellerjih (ki so jih itak že prebrali, no, požrli), potem vedo, da živijo v totalitarnem svetu, da jih čakajo hude preizkušnje in gladiatorske tekme (Igre lakote, če hočete), da si bo treba ponovno priboriti svobodo in da lahko vse ovire premaga le elitni, genialni izbranec, novi mesija.

Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil

Življenje je škatla z eksplozivom – nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Hej, lahko rešiš življenje fašističnemu generalu Francu! Lahko srečaš “Manhattan Project” – in Einsteinovega idiotskega dvojčka! Zgodovino lahko stalno mečeš v zrak – in kljub temu dočakaš 100 let in sodnikov podaljšek!

Pravičnik

Robert McCall (Denzel Washington) ne trzne, ko strelja, tolče in in lomi. Svoje tarče pobija hladnokrvno, tako rekoč birokratsko, profesionalno, po vojaško – to so likvidacije, eksekucije. Precizne, rutinske. Izbiro orožja prepušča naključju. Vse lahko ubija, tudi odpirač.

Varuh spominov

Varuh spominov, posnet po najstniški senzaciji à la Igre lakote in Razcepljeni, nam da že po nekaj kadrih vedeti, da je enakost nekaj slabega in represivnega. Amerika se namreč po veliki vojni preseli v Utopijo, ki temelji na enakosti. Vsi imajo enake hiške, enake zelenice, enaka kolesa. Razlike niso dovoljene, zato imajo vsi enake spomine, kar pomeni, da spominov nimajo.

Zapelji me

Luka (Janko Mandić) je mladenič, ki se skuša osamosvojiti, zato ga socialna delavka iz mladinskega doma, v katerem je preživel zadnja leta, preseli k neki starejši ženski, pri kateri naj bi bil podnajemnik. Zaposli se v obratu za predelavo mesa, toda ne kot mesar, ampak kot čistilec. Le zakaj bi rezal meso, če pa bi to lahko dalo njegovemu liku spin?

Ni je več

Zakonska zveza je le še predstava, ki od zakoncev terja, da preigrata vse dobro in zlo. In publika – starši, prijatelji, znanci, tudi mediji, če hočete – od zakoncev terjajo le še dobro predstavo, dobre alibije, dobro hlinjenje nedolžnosti in dobro igro, ki jo morata igrati, dokler ju smrt ne loči. Še več, publika dobesedno terja, da ju smrt loči. In ko ju loči, vse skupaj ponovita.

Moje poletje v Provansi

Ko Jean Reno zagleda svoje tri vnuke, ki jih – zaradi starih družinskih zamer – ni še nikoli videl, ga v trenutku mine vsa medgeneracijska solidarnost, toda ko na njegov obraz sede led, veste, da ga bo takoj stopilo provansalsko sonce, kajti Provansa vedno reši vse probleme, kar ve vsakdo, ki je kdaj videl dobre stare filme Marcela Pagnola. Moje poletje v Provansi je peresno lahka počitniška komedija, v kateri so druge priložnosti dobrodošle, v kateri že štikli, ki bobnijo s soundtracka, povedo vse (tu lahko ostaneš “Forever Young”, ko “sije sonce, so vsi srečni”, magari ko že “trkajo na nebeška vrata”, le “sonce spusti vase” ipd.), v kateri modernosti še niso odkrili in v kateri bi Renojev gluhonemi vnuk čudežno spregovoril, če ne bi bil tam le zato, da bi se lahko film začel s štiklom Sounds of Silence (via Simon & Garfunkel).

Čarovnija v mesečini

Woody Allen vedno izgleda kot vernik, ki je izgubil vero v Boga, zato je zadnji, ki bi verjel v nadnaravne reči, toda do zdaj je režiral že 44 filmov, kar pomeni, da ima zelo močno vero v iluzije, iluzionizem, čarovnije ipd., potemtakem v vse tisto, kar filme drži skupaj. Čarovnija v mesečini, postavljena v dvajseta leta prejšnjega stoletja, je film o iluzionistu, klubskem čarodeju, ciničnem mizantropu, ki je izgubil vero v iluzije, iluzionizem in čarovnije.

Mesto greha: Ženska za umret

Če bi Ameriko po islamističnih obglavljenjih ameriških reporterjev preplavila taka patriotska histerija, kot jo je po 11. septembru 2001, potem Mesta greha 2 zdajle po svetu ne bi vrteli v integralni, ampak v porezani, cenzurirani verziji: film se namreč začne z obglavljenjem – bad guy z nožem zareže v vrat, ki kar eksplodira. Ta prizor bi letel ven.

Alabama Monroe

Težko boste našli film, ki bi popisoval ljubezensko kalvarijo dveh bolj protislovnih bitij, kot sta Elise (Veerle Baetens) in Didier (Johan Heldenbergh), zakonca iz flamske prikolice, člana belgijskega bluegrass benda, toda Elise in Didier nista le v protislovju drug z drugim, ampak tudi sama s sabo.

Popotovanje tisočerih okusov

Lasse je spet tam, kjer je najraje – tam, kjer je udobno, mehko, sladko, čokoladno. In predvsem nekontroverzno. Ne le da Lasse vsa družbena protislovja vedno posladka, ampak jih vedno utopi v pudingu. Če ženska beži pred svojim posesivnim, psihopatskim možem (kot recimo v Zavetju), ne izgleda kot ženska, ki beži moškim (in kakopak pred nasiljem v družini), temveč kot ženska, ki išče moškega – pravega moškega, potemtakem vdovca z dvema otrokoma, z ready-made družino.

Novembrski mož

Pierce Brosnan zelo pogreša Jamesa Bonda. V Novembrskem človeku, posnetem po vohunskem trilerju Billa Grangerja (There Are No Spies), se znajde na njegovem terenu – na “divjem” vzhodu, med eksplozijami, dirkami, intrigami, komplikacijami, dvojnimi in trojnimi igrami, plačanci, tajnimi agenti, atentatorji, prebitimi arterijami, tajkunskimi politiki, korupcijo, brezobličnim bojem za oblast, trgovino z belim blagom, vojnimi zločini in špijonkami z akcentom, v katerega bi lahko spravil vso sodobno geopolitiko.

Jimmyjev dom

Ken Loach, veliki politični naturalist in portretist delavskega razreda, je letos poleti dopolnil 78 let. In svet so obšle govorice, da bo filme obesil na klin. Ne bo jih več snemal. Jimmyjev dom naj bi bil njegov zadnji film.

Pot v raj

Slovenski filmski junak je lahko depresiven brez razloga. In lahko je depresiven z razlogom. Žak (Klemen Janežič), glavni junak Poti v raj, je depresiven z velikim, težkim, strašnim razlogom – oče in mati umreta v prometni nesreči. Izsili ju tovornjak. Zelo slovensko. Toda to je sreča v nesreči. Ta “težki” razlog namreč prihrani veliko časa – vse je jasno, tako da ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je Žak tak, kot je.

Inferno

Slovenski filmi so imeli vedno probleme z realnostjo. Imeli so jih v socializmu. In imajo jih zdaj, v kapitalizmu. V socializmu so imeli največje probleme prav s temeljno celico socializma – delavcem. Tistim iz neposredne proizvodnje. Iz realnega sektorja, bi rekli danes. V slovenskih filmih namreč delavca ni bilo na spregled. Kot da ga ni. Slovenski film ni vedel, kaj naj z njim počne. Če pa se je delavec že ravno pojavil, potem je šlo za Neslovenca, ki je posilil Slovenko (Zgodba, ki je ni) – ali pa za Neslovenca, ki je skušal plesati s Slovenko (Po isti poti se ne vračaj).

Fantovska leta

Življenje je kratko. Traja le 39 dni. Vsako leto le nekaj dni. Filmi so tisti, ki spuščajo čas v življenje. Tisti, ki odločajo, koliko časa bo kdo živel. In česa se bo spominjal. Tisti, ki stojijo na vratih – in v življenje spuščajo čas. Vratarji časa. In film Fantovska leta je vratar, ki se tega zaveda. Richard Linklater ga je snemal 39 dni, toda 12 let – vsako leto le nekaj dni. Snemal pa ga je z istimi igralci, tako da se v filmu postarajo za 12 let. In tudi film se postara. Igralci – in liki, ki jih igrajo – se postarajo s filmom. Film jih postara. Ko se film konča, je Mason (Ellar Coltrane), glavni junak, star 18 let – odpravlja se na kolidž. Pred njim je novo obdobje, življenje, prihodnost, vznemirljiva daljava, v katero zre. Ko se film začne, je star 6 let – leži na travi in zasanjano zre v nebo. Poln pričakovanj. In pred njim je še vse – še ves film. Ko leži v tisti travi, se zdi, kot da komaj čaka, da se mu zgodi življenje. V njegovem pogledu prasketa vprašanje: le kaj je to življenje? Le kaj bo to življenje?

Hrabri avtek Plodi

Plodi ima oči. Plodi ima usta. Plodi govori. Ni čudno: Plodi je avto. Toda njegova beseda je zakon. Plodi je namreč policijski avto. Tokrat je na sledi divjim lovkam, ki plenijo norveški nacionalni park. Aha, boste rekli: plodi je norveški James Bond. Ne, ni. Plodi ni padel iz James Bonda, ampak iz Pixarjevih Avtomobilov. Ali bolje rečeno: Plodi izgleda kot avto, ki je zamočil avdicijo za Avtomobile, tako da so raje vzeli Strelo McQueena – oh, in Šerifa, če smo že ravno pri policijskih vozilih. Kar ni naključje. Nekje vmes se namreč v akcijo vključi tudi vidra, ki izgleda tako veveričje, kot da je zgrešila avdicijo za Ledeno dobo, le da se ne muči z želodom, ampak z jajcem. Tale norveška animacija se zaveda, da ni tako dobra kot Avtomobili in Ledena doba, zato ponuja oboje hkrati.

Odpleši svoje sanje: Združene moči

V prejšnjem delu te plesne sage so nas na vse načine in vse pretege prepričevali, da je “Mob” najboljša plesna skupina svetu. Peti del, ekstatično naslovljen Združene moči, zdaj to razveljavi, saj teh sanjskih plesalcev po vrnitvi v Los Angeles noče nihče angažirati, tako da morajo na novo veliko tekmovanje, tokrat v Las Vegas.

Bog, le kaj smo zagrešili?

Če ste opazili, kako začne ameriška desnica ob očitkih, da je rasistična, vedno na vso moč “dokazovati”, da ni, da je rasizem stvar preteklosti in da so rasistični in nestrpni dejansko črnci (pri nas začne desnica na očitke, da je nestrpna, kakopak “dokazovati”, da so dejansko nestrpni tisti, ki ji očitajo nestrpnost), potem vas bo ob gledanju tele komedije, velikega francoskega hita, spreletaval srh.

Nikec na počitnicah

Ko se mali Nikec (Mathéo Boisselier) – z mamo (Valérie Lemercier), očetom (Kad Merad) in babico (Dominique Lavanant) – zapraši na morje, je to priložnost, da spozna trumo novih prijateljev, s katerimi lahko uganja poletne morsko-mivkaste norčije, po malem groteskne, celo burleskne, kajti v času počitnic je – tako kot v Alpah nad tisoč metri – dovoljeno vse, česar se tale razglednica, prepojena z deregulirano nostalgijo za sedemdesetimi leti in posneta po stripu soavtorja Asteriksa (René Goscinny), tako dobro zaveda, da skuša Malega Nikca preleviti v turistično kombinacijo Tatijevega Gospoda Hulota na počitnicah in Van Dormaelovega Totoja heroja.

Kakor zgoraj, tako spodaj

Scarlett (Perdita Weeks) izgleda kot nesojena hči – okej, ali pa nesojena posvojenka, magari nesojena partnerka, kakor hočete – dr. Roberta Langdona, glavnega junaka Da Vincijeve šifre in drugih Brownovih supersellerjev, Indiane Jonesa simbologije, navsezadnje, punca jih šteje le dobrih dvajset, pa je že doktorica arheologije in simbologije in še poliglotka za nameček.

Plačanci 3

Ste imeli zadnje čase občutek, da je Mel Gibson mrtev? Da ga ni več? Da je izginil? Tak občutek je imel tudi Sly Stallone, alias Barney Ross, a se je zmotil: Mel Gibson, alias Conrad Stonebanks, nekdanji plačanec, ki mu je sanjsko ekipo plačancev – pred leti – sploh pomagal koncipirati in sestaviti, ni mrtev, kot je mislil, ampak se je prelevil v malopridnega trgovca z orožjem, ki orožje najhujše sorte prodaja totalnim globalnim malopridnežem (v Somalijo! vzhodno Evropo!).

Dva dneva, ena noč

Če bi radi videli, kako si brata Dardenne, dobitnika dveh zlatih palm (Rosetta, Otrok) in trume drugih prestižnih nagrad, predstavljata vestern Točno opoldne (ali pa film Teci, Lola, teci, če smo že ravno pri filmih o tekmi s časom), potem si obvezno poglejte film Dva dneva, ena noč, kombinacijo reboota njune Rosette, naturalističnega trilerja, moralke in road movieja, v kateri ima Sandra (Marion Cotillard), “depresivna” uslužbenka neke belgijske tovarne sončnih panel, le dva dneva in eno noč, da ohrani zaposlitev.