Ninja želve

Megan Fox igra reporterko, ki pride na sled veliki zgodbi: v New Yorku so se pojavili novi maskirani maščevalci – štiri govoreče ninja želve! Želvaki v resnici. Jasno, nihče ji ne verjame. Kar je čudno: New York, ki ga redno rešujejo superjunaška bitja, od Batmana do Spidermana, res ne bi smel biti tako skeptičen.

V osrčju viharja

Sem videl letečo kravo? Ne, tisto so bili leteči tovornjaki in leteča potniška letala, s katerimi tornado – motherfucker tornadov, twister twisterjev, multipli twister, največja furija v zgodovini! – počne to, kar so džihadisti 11. septembra 2001 počeli z ugrabljenimi potniškimi letali.

Dva obraza januarja

Film Dva obraza januarja se dogaja v Grčiji, na njenih barvitih, zapečenih ruševinah pravzaprav, toda ne danes, ampak leta 1962. Posnet je po kriminalki ameriške pisateljice Patricie Highsmith, ki jo je na zemljevid postavil Alfred Hitchock, jasno, s klasiko Neznanca na vlaku, v kateri je skušal Bruno, ojdipski fičfirič, teniškega prvaka prepričati, da bi “izmenjala” umora – Bruno bi umoril ženo teniškega zvezdnika, teniški zvezdnik pa bi umoril njegovega očeta, s čimer bi zagrešila “popolni zločin”.

Zulu

Če ste brali Brownov Inferno, potem ste brali neomalthusijanski triler – mesijanski lunatik, ki hoče ustaviti globalni populacijski bum, lansira novodobno “kugo”, s katero skuša ustaviti nekontrolirano rast prebivalstva, ki ogroža preživetje planeta. Njegova “kuga” naj bi pobijala na slepo, povsem naključno, brez kake posebne rasne ali etnične genocidne agende.

Lucy

Če na filmski sliki vožnjo avtomobilov ekstremno pospešiš, izgine. Ne vidi se jih več. Vse je odvisno od časa. “Brez časa ne obstajamo,” dahne Lucy, glavna junakinja tega sci-fi trilerja, ki izgleda kot hiperaktivni B-film, v katerem o evoluciji debatirajo Kubrickova Odiseja v vesolju, Malickovo Drevo življenja in Nolanov Izvor. Lucy igra Scarlett Johansson, ki s tem sklepa svojo neformalno posthumanistično trilogijo (Ona/Pod kožo/Lucy). Režira Luc Besson, ki ne more pozabiti svoje Nikite.

Reši nas hudega

Ko so džihadisti 11. septembra 2001 sesuli Svetovni trgovinski center, je Busheva administracija rekla, da je šlo za povsem iracionalno dejanje, da so Ameriko napadli brez razloga in brez osnove in da so džihadisti to storili le zato, ker so zlobni. S tem so hoteli reči, da to, kar Amerika počne po svetu, nima nobene zveze s tem, kar se je zgodilo v New Yorku. Kritiki ameriške zunanje politike pa so rekli: dobili so, kar so iskali.

Signal

Signal nam najprej obljubi road movie. Avto z dvema fantoma in punco drvi čez planjave ameriškega jugozahoda. Da so daleč od doma, ni dvoma. A po drugi strani – doma verjetno nimajo več. Vsaj tako se zdi. Drug drugemu so dom. Fanta sta Nic (Brenton Thwaites) in Jonah (Beau Knapp), gika z elitnih šol (MIT), punca pa je Haley (Olivia Cooke). Peljeta jo v Kalifornijo – na drugo šolo, v drugi svet. S Haley hodi Nic.

Varuhi galaksije

Prvič: ste videli zadnje superjunaške filme studia Marvel? Ja, postajali so vse bolj resni, celo resnobni. In ja, vse bolj so se držali Zemlje. Spomnite se le Thora, Iron Mana in Stotnika Amerike – potrebovali so Zemljo, da bi izgledali superjunaško. Marvelovi Varuhi galaksije pomenijo predah, celo diverzijo. Superjunaki se tu ne jemljejo resno. In tudi film jih ne jemlje resno. A da ne bo kakega nesporazuma: film jih jemlje resneje, kot jemljejo sami sebe. Varuhi galaksije so intergalaktični wisecracking, vesoljski stand-up, ringelšpilski kozmični vic. Kot da bi Lucas šepnil Spielbergu: Tega pa še nisi slišal! Hej, vesolje je neskončno, brezmejno in nepredvidljivo – zakaj bi se držal utrujene, enolične, dolgočasne, predvidljive, majhne Zemlje, na kateri nihče več ne sliši tvojih vicev?

Antboy

Zadnja leta smo videli trumo holivudskih superjunaških filmov, v katerih so Marvel-mani reševali dom in svet, zato potencialnega superjunaka zlahka prepoznamo. V resnici smo teh filmov videli toliko, da potencialnega – magari rojenega – superjunaka prepoznamo že tedaj, ko je še otrok, recimo pri dvanajstih.

Vroči posnetki

Vroči posnetki so nizka komedija visokega koncepta: kaj se zgodi, ko zakonskemu paru intimni posnetki, s katerimi je skušal začiniti svoj dolgčas, uidejo v javnost? Spomnite se Severine. Pa Pamele Anderson. Kim Kardashian. Paris Hilton. Colina Farrella. In Roba Lowa, ki ga – ironično – najdete tudi tu.

Šef

Jon Favreau igra Carla Casperja, chefa, zelo cenjenega, prefinjenega kuharskega mojstra, ki dela v veliki, prestižni, modni losangeleški restavraciji. Sam bi rad malce eksperimentiral in pripravljal svoje jedi, jedi z guštom, jedi, ki bi imele njegov osebni pečat, avtorske jedi, narejene s strastjo, toda Riva, ošabni lastnik restavracije, ki ga igra Dustin Hoffman, ga sili v pripravljanje povsem rutinskih, konvencionalnih, modnih, brezosebnih, brezdušnih jedi.

Globina

Ko je svet leta 1984 končno padel v leto, v katerem se dogaja Orwellov roman 1984, in ko so vsi na veliko premlevali Velikega brata, ki je tedaj, v času hladne vojne, še vedno deloval predvsem kot alegorija sovjetskega tipa totalitarizma, je bil Guðlaugur „Gulli“ Friðþórsson, island-

Herkules

Vemo, kako zelo Hollywood ljubi nadaljevanja in rimejke. Toda dobro vemo, da ne ljubi le rimejkov filmov, ampak tudi rimejke TV-serij, ki jih potem sam prelevi v kino-serije (21 Jump Street, 22 Jump Street, in ja, 23 Jump Street je neizogiben). In vemo, da po novem ljubi tudi reboote, ponovne začetke oz. osvežitve svojih kino-serij, pri čemer z rebooti ne čaka prav dolgo (spomnite se le Spidermanov, če je že pri Zvezdnih stezah počakal malce dlje), kar pomeni, da jih res ljubi.

Racija 2

Če smo že ravno pri nadaljevanjih, ki niso ravno zgled dobre prakse (Avioni 2, 22 Jump Street), je prav, da glorificiramo film, ki pokaže, kaj je to umetnost nadaljevanja. Racija 2 je pri nas te dni doživela le eno samo projekcijo – v murskosoboškem Cineplexxu, v okviru 10. Grossmannovega festivala fantastičnega filma in vina.

Avioni 2: V akciji

Avioni (govoreče, dirkaške mašine), ki so izgledali kot nadaljevanje Avtomobilov (govoreče, dirkaške mašine), so dobili nadaljevanje, ki se začne kot drugo nadaljevanje Ramba: Praško, humanoidni glavni junak, je po vseh tistih silnih triumfih, z dirko “Krila okrog sveta” vred, v tako hudi eksistencialni – pa tudi mehanični – krizi, da nujno potrebuje ogenj, ki bi ga heroiziral, očistil, odrešil in ponovno beatificiral, zato se pridruži letalski gasilski brigadi.

22 Jump Street: Mladeniča na faksu

Ko je Bruce Willis v filmu Umri pokončno 2 potarnal, da se mu je še drugič zgodila ista stvar, je bil to signal, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju, sequelu velikega hita. Tudi stotnik Dickson (Ice Cube) nam v filmu 22 Jump Street signalizira, da se zaveda, da nastopa v nadaljevanju hita 21 Jump Street: Jenku (Channing Tatum) in Schmidtu (Jonah Hill), svojima “tajnima agentoma”, velikima infiltratorjema, namreč razkrije, da ju čaka misija, ki je dobesedno identična tisti prejšnji.

Kongres

Ko so začeli v filmih uporabljati digitalne igralce, narejene iz pikslov, ne pa iz mesa, in ko so začeli uporabljati motion-capture, s katerim so igralcem vzeli digitalni odtis telesa, so se vsi spraševali: ali bodo filmi v prihodnosti sploh še potrebovali igralce? Al Pacino je v filmu S1m0ne igral holivudskega producenta, ki ustvari digitalno igralko, s čimer reši vse svoje probleme – ker je igralka digitalna, ne teži, ne izsiljuje, ni kapriciozna, nima zvezdniških zahtev in tako dalje.

Michael Kohlhaas

Kdo je Michael Kohlhaas? Predstavljajte si Cankarjevega hlapca Jerneja, ki v srednjem veku sreča Kafko. Michael Kohlhaas je natanko to: kafkovski hlapec Jernej, le da nazaj noče kmetije (na kateri je pustil svoja najboljša leta), ampak svoja dva konja, ki mu ju pribočniki lokalnega barona vzamejo kot neke vrste mostnino.

Zora Planeta opic

V fantastični Zori Planeta opic, ki se začne deset let po nič manj fantastičnem Vzponu planeta opic, rebootu Planeta opic, je svet povsem opustošen – ljudi je okužil in pokončal pandemični opičji virus, produkt znanstvenega eksperimentiranja. San Francisco je zapuščen, popolna distopija: ljudje, ki so preživeli in ki jih vodi militantni Dreyfus (Gary Oldman), živijo v stari vojaški orožarni, med ruševinami, panično se stiskajo drug k drugemu, obenem pa obupano iščejo vir energije, ki bi jih ohranil pri življenju.

Čistka: Anarhija

Piše se leto 2023. V Ameriki je brezposelnost manj kot petodstotna, kriminala tako rekoč ni, vse manj ljudi pa živi pod pragom revščine – po zaslugi Čistke, letnega rituala, ki so si ga izmislili zato, da bi lažje živeli. Na ta dan – dan Čistke, dan nove neodvisnosti, dan prerojene Amerike – lahko ubiješ, kogar hočeš.

Njegov porednež

Njegov porednež je brutalno bebava komedija, v kateri moškega tiča omenijo tolikokrat, da postane človek – no, moški. In to dobesedno: od ekscesno potrebnega lastnika, serijskega fukača z imenom Rich Johnson (ha!), se namreč loči in zaživi svoje življenje, kar pomeni, da manično pofuka vse, kar zagleda, s prostitutkami vred (tič pač misli le na seks), medtem ko se Johnson – il castrato – utaplja v neznosni impotenci in askezi, kar pomeni, da dobi lekcijo.

Pa ne že spet ti!

Adam Sandler je samohranilec z nekaj otroki. In glej, no: Drew Barrymore je samohranilka z nekaj otroki. Kakšno naključje! Toda njun uvodni zmenek na slepo se ne konča dobro. Ker pa v romantičnih komedijah ni slepih ulic (niti naključij), se spet – res nehote – srečata v Afriki, kamor na počitnice odpeljeta svoje froce, kar je lepa priložnost, da odkrijejo čare masturbiranja in takih reči.

Joe

Ko je luč dneva ugledal Joe, so vsi rekli, da je to film, ki je Nicolasa Caga vrnil med žive. Film, ki ga je vrnil v “prave” filme. Film, ki ga je odrešil vseh tistih bednih, idiotskih, avtopilotskih filmov. Film, ki je prekinil urok. Primerjali so ga tudi z Matthewom McConaugheyjem, ki se je po seriji bednih, idiotskih, avtopilotskih filmov vrnil v “prave” filme, toda ta primerjava ni bila najbolj posrečena – Cage se je takoj po Joeju vrnil v bedne, idiotske, avtopilotske filme (Tokarev).

Mraz v juliju

Mraz v juliju, postavljen na konec osemdesetih let (videokasete, nobenih mobitelov), je triler, kakršen mora triler biti: strašen. Strašen kot starogrške tragedije. Strašen kot elizabetinske tragedije maščevanja. Strašen kot otroci, ki žrejo svoje starše. Strašen kot očetje, ki žrejo svoje sinove. Strašen kot uboj v samoobrambi.

Trgovinica za samomore

Če bi Tim Burton Addamsove poslal v magrittovski South Park, bi dobili Trgovinico za samomore, animirano grotesko o družinskem podjetju, ki prodaja orodja za samomore (če ne uspe, denar vrnejo!), toda ko se izkaže, da lahko vso mračnost, depresivnost, morbidnost in avtodestruktivnost tega sveta odpihne že rojstvo srečnega otroka z večnim nasmeškom, postane jasno, da je Burton izstopil, še preden je vstopil.

FIFA: Združene strasti

Nogomet je fenomen 20. stoletja – kot film. Toda film še vedno ne ve, kaj bi počel z nogometom. Še vedno ne ve, kako bi ga prelevil v nekaj gledljivega, kinetičnega in napetega. Ko gre za nogomet, film ne more premagati televizije. Tega, kar z nogometom počne televizija, ne more preseči. Ko se film loti nogometa, vedno tvega, da se bo osmešil. In Združene strasti so tak film – spodletelo srečanje nogometa in filma.

Kako izuriti svojega zmaja 2

Mali Bush je rad rekel, da lahko ljudje in ribe živijo v sožitju. Toda očitno ni videl Spielbergovega Žrela, v katerem ljudje in zelo velika riba niso živeli v sožitju. V Spielbergovem Jurskem parku je bila ta riba, s katero je nemogoče živeti v sožitju, tako velika, da je izgledala kot T-Rex. Zdaj, v animiranem filmu Kako izuriti svojega zmaja 2, posnetem v produkciji Spielbergovega DreamWorksa, ki se trudi, da bi ujel Pixarjev magic touch, pa se krog sklene: ljudje in zmaji živijo v sožitju.

Občudovani

Predstavljajte si razglednico rajske avstralske obale, ki jo boža kristalno čisto morje in na kateri sije večno sonce. V tej razglednici, ki bi jo lahko prodajali na dalmatinskih štantih, živita Lil (Naomi Watts) in Roz (Robin Wright), že vse življenje – od malega – najboljši prijateljici in nerazdružljivi sosedi.

Transformerji: Doba izumrtja

Če ste mislili, da se bodo najnovejši Transformerji začeli na kakem akutnem geopolitičnem žarišču, recimo v Iranu ali pa na meji med Sirijo in Irakom, ste se motili. Začnejo se v Jurskem parku, okej, med dinozavri, nad katere nenadoma – kot strela z jasnega, no, kot meteor z jasnega – prihrumijo mračni, hladni, diabolični deseptikonski transformerji, ki jih z napalmom iztrebijo. Toliko, da boste vedeli, kako in zakaj so izumrli dinozavri.

9 mesecev šoka

Gotovo poznate frazo “nasprotja se privlačijo”. To je obenem tudi definicija romantične komedije. Če kje, potem se nasprotja privlačijo prav v romantični komediji. Romantične komedije si filmarji ne znajo več predstavljati brez nasprotij, ki se privlačijo. In bolj ko romantična komedija ne ve več, kaj bi počela s sabo, bolj ekstremna postajajo ta nasprotja.