Enderjeva igra

Če vprašate “mladoodrasle” fantazijske bestsellerje, ki jih tudi pridno ekranizirajo (Igre lakote ipd.), potem lahko sklepate, da je svet v taki riti, da ga lahko rešijo le še otroci. Odrasli so poskusili, pa ni šlo. Preostanejo le še otroci. Pač po analogiji z grozljivkami, v katerih lahko pošasti pokončajo le device, ki jih v fantazijah, namenjenim mladim odraslim (in odraslim otrokom), nadomeščajo otroci.

Svetovalec

Svetovalec je film o človeku, ki misli, da je pametnejši od kapitalizma. Gotovo obstaja temperatura, pri kateri kapitalizem zagori (vprašajte Lenin, Castra in Kima Džonga Una), toda naoljeni jet-set odvetnik iz El Pasa (Michael Fassbender), ki ga vsi kličejo Svetovalec, pride le do temperature, pri kateri začne goreti človek.

Thor: Svet teme

Drugi Thor, ki je videti kot Gospodar prstanov s preveč gospodarji, kot Igra prestolov brez seksa in kot Vojna zvezd med Zvezdnimi stezami, ni posnet po resnični zgodbi, toda lahko bi bil, kajti zlovešči, malopridni, vilinski, tujerasni Malekit (Christopher Eccleston), ki si skuša prisvojiti Eter, vsemogočno orožje za množično uničevanje, alias “starodavno energijo neizmernega uničenja”, s katero bi zavladal svetu (ter tako spodnesel demokracijo, svobodo, mir in ameriški način življenja), izgleda le kot kostumirana metafora tistega geopolitičnega Zla, ki stalno straši Ameriko in buri apokaliptične fantazije njenih politikov.

Nesramni dedi

Predstavljajte si Borata, le da ni Kazahstanec, ampak Američan. In predstavljajte si, da ni mlad, ampak zelo star. In predstavljajte si, da ga ne igra Sacha Baron Cohen, ampak Johnny Knoxville, gospod Jackass, alias Nesramni dedi.

Dirka življenja

Ko boste gledali Dirko življenja, ki popisuje svet formule 1 ter veliko rivalstvo med divjim, uživaškim, nonšalantnim, playboyskim Jamesom Huntom (Chris Hemsworth) in asketskim, zadržanim, uradniškim, pridnim Nikijem Laudo (Daniel Brühl), vključno z dirko, na kateri je Lauda leta 1976 zagorel in ostal brez obraza (a se je hitro vrnil, zmagoslavno, četudi ne brez živega smisla za črni humor in aroganco), se boste lahko še enkrat prepričali, da imajo dirkaški filmi dramaturgijo porniča: med dirkaškimi prizori oživijo, ko pa začnejo dirkači govoriti, uplahnejo.

Gremo mi po svoje 2

Gremo mi po svoje 2 je tipični in obenem netipični sequel. Tipičen je v tem, da skuša biti večji, bogatejši in glasnejši od originala. Recimo: Juretu Zrnecu, ki se skozi vlogo bolj ali manj sprehodi (le zakaj bi se trudil, če je pa “smešno” že to, da se pojavi), priloži še Tadeja Toša, starešino rivalskega štajerskega tabora, ki Zrneca skoraj požre. In verjetno bi ga tudi požrl, če ne bi z neba padla gorenjska Cruella De Vil, ki ju tako znervira in ogrozi, da podpišeta pakt o nenapadanju.

Peta veja oblasti

Ministrstvo za javno upravo ima na svoji spletni strani tudi portal za mladino in otroke, kjer lahko mladina in otroci preberejo: “Po ustavi je oblast v Republiki Sloveniji razdeljena na tri veje. Prva je zakonodajna oblast, ki jo pri nas izvršuje državni zbor. Druga veja je sodna oblast, v sklopu katere deluje sistem sodišč z ustavnim sodiščem na čelu.

Naslednji ste vi

Za bogataše ni dobro, da živijo na samem. Ni več varno. To napako naredi bogataška družina, ki se zbere v precej osamljeni vili – oče in mati, njuni trije sinovi in hči ter njihovi partnerji. Vsi so veseli tega vrha, no, napeto veseli, toda še preden dobro nazdravijo svoji blaginji in požvenkljajo z nakitom, že enega izmed njih prestreli puščica – naravnost skozi glavo. In še preden začnejo dobro kričati na pomoč, jim skrivnostni napadalci – maskirani in anonimni, se razume – že zabrusijo: Vi ste naslednji! Telefoni ne delajo, do avta ne morejo, sosedje so mrtvi, države, ki bi jih magično rešila (in njihovo neizogibno izgubo podružbila), pa ni, tako da jim preostane le boj za golo preživetje, toda padajo kot muhe – film Naslednji ste vi, fino dopolnilo Koče v gozdu, je invazijski slasher, ki pokaže, da bogataši v resnici sploh niso tako konkurenčni, kot mislijo, in da pošast, ki jo zabava ubijanje, tli v njih samih.

Carrie

Gus Van Sant je pred leti posnel dobesedni rimejk Hitchcockovega Psiha – rimejkiral je vsak kader posebej, le da v barvah. Carrie izgleda podobno: kot skoraj dobesedni rimejk De Palmove Carrie. V barvah.

Kapitan Phillips

Predstavljajte si ameriško trgovsko ladjo, polno kontejnerjev. Predstavljajte si, da pluje mimo Somalije. Predstavljajte si, da ladjo zavzamejo somalski pirati. In predstavljajte si, da začne potem kapitan te ladje šahirati s pirati in da se v to živčno vojno vključijo tudi pravi vojaki, specialci, “tjuljnji” ameriške mornarice.

Načrt za pobeg

V filmih je vse mogoče. Čisto vse. Film se lahko dela, da sta Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger stara 30 ali pa 35 let, lahko se dela, da sta najpametnejša in najlucidnejša človeka na svetu, lahko se dela, da sta najmočnejša in najodpornejša človeka na svetu, lahko se dela, da vesta odgovor na vsako – še tako obskurno – vprašanje, lahko se dela, da matematiko obvladata tako dobro kot psihologijo in teorije iger, lahko se celo dela, da lahko visita s helikopterja.

Otožna Jasmine

Filmi Woodya Allena so vedno rahlo retro, zato v njih kakega silnega odzivanja na vprično realnost ne morete pričakovati, toda Otožna Jasmine je prav to – Allenov najbolj aktualistični film.

Mačeta ubija

Mačeta ubija, manična kombinacija absurdne zgodbe (Mehiko lahko korupcije in kartelov odreši le ameriški jedrski shock & awe), absurdnih situacij (napol gole Rambete kar kličejo po mačeti Dannyja Treja), absurdnih likvidacij (smrt je le gag), absurdnih likov (morilskega Kameleona igra kopica igralcev, z Lady Gaga vred), absurdnih anticastingov (Charlie Sheen kot ameriški predsednik, Mel Gibson kot blofeldski megaloman z vesoljsko postajo) in absurdne estetike (spraskan film), je meksploatacijska imitacija dobrih starih B-filmov, ki so z manično absurdnostjo kompenzirali in prikrivali svoj nizki budžet, obenem pa kar klicali po Filmu, da te kap.

Jimmy P.

Georges Devereux, francoski antropolog in psihoanalitik, je pred mnogimi leti famozno popisal svoje seanse z Jimmyjem Picardom, Indijancem (Blackfoot), sicer veteranom II. svetovne vojne, ki so mu vojne rane povzročale hude napade tesnobe in slepote, Arnaud Desplechin pa zdaj te prelomne terapevtske seanse, ki jih leta 1948 v vojaški bolnišnici (Topeka, Kansas) preigravata energični Mathieu Amalric (Devereux) in stoični Benicio del Toro (Jimmy), spodvije v epos klinične distanciranosti in emocionalne zadržanosti, ki iz nevroz in halucinacij Indijanca, že praktično obosojenega na Let nad kukavičjim gnezdom, zlagoma – ob usedlinah freudovskega Ojdipa – izlušči tudi nepredelane smeti ameriške mitologije, rasizma, asimilacijske represije, evangelijske divjine in vesternov Johna Forda, kar je verjetno namig, da je nezavedno strukturirano kot film, ultimativni faustovski »skupni jezik«, ki ga tako christophwaltzevsko išče Devereux.

Ponarejevalec

Ponarejevalec, farsična revizija Kusturičevega Očka na službeni poti, je zgodba o najboljšem človeku Jugoslavije. O človeku, brez katerega ne bi bilo Jugoslavije. O človeku, ki je svoje življenje posvetil blaginji ljudstva. O človeku, brez katerega bi bili vsi ljudje brez dela, njihovi otroci pa bi stradali.

Gravitacija

Ko gledate Cuarónovo Gravitacijo, si rečete: če bi filmu pustili, da je film, če bi mu torej pustili, da izkoristi ves svoj potencial, potem bi vsi filmi, ki smo jih videli do sedaj, izgledali le kot predzgodovina filma.

Jaz, baraba 2

Gruja (Steve Carell), nekdanjega zlobneža št. 1, ki se s svojimi posvojenkami prepusti kičastemu predmestnemu življenju, vpokličejo, da bi zlomil novega zlobneža št. 1 (magnet je njegov WMD), kar pa je le priložnost, da se Jaz, baraba 2 prelevi v animirano predadolescentsko imitacijo holivudskih superjunaških ringelšpilov, ki pa so itak le animacije, tako iritantne kot Grujevi hiperaktivni dominions.

Kaj ko bi živeli vsi skupaj

V času, ko se prebivalstvo stara, ko se delovna doba podaljšuje, ko neoliberalci odpirajo nove trge za upokojence, ko domovi za ostarele postajajo sončni slumi za nekonkurenčne in ko industrija pomlajevanja izumlja nove in nove terapije, napoje in tehnike, ki preprečujejo staranje, vas ne bi smelo presenetiti, da je Hanekejeva Ljubezen pobrala Zlato palmo in da se je končala tako, kot se je, da se je ta problematika stegnila tudi v naše filme (Srečen za umret, Nočne ladje) in da so ostareli, upokojeni in nekonkurenčni začeli iskati nove utopije, bodisi v Indiji (Eksotični hotel Marigold) ali pa v francoski komuni, v katero se v filmu Kaj ko bi živeli vsi skupaj – jasno, v izogib domu za ostarele in drugim grozotam »tretjega dejanja« – zbije pet upokojencev, nekdanjih radikalcev, ki so zdaj, na stara leta, tako »nebistveni«, da jih policija med protesti niti ne aretira, toda film v to skupnost – kot sprehajalca psov – vtakne tudi Dirka (Daniel Brühl), mladega etnologa, pač nekoga, s katerim se bo publika »lažje« identificirala, kajti Jane Fonda, Geraldine Chaplin, Pierre Richard, Claude Rich in Guy Bedos, nekdanji zvezdniki svetovnega filma, očitno niso več dovolj konkurenčni, še toliko bolj, ker film – kljub melanholični gracioznosti, s katero maha – v njihovi starosti vidi le nekaj regresivnega in eksotičnega, zgolj priložnost za odpuščanje starih »grehov«, kot da je bila »napaka« že njihovo življenje.

Malavita

Robert De Niro igra Giovannija Manzonija, brooklynskega mafijca, ki je ovadil svoje šefe, zato ga ameriške oblasti v okviru programa za zaščito prič preselijo najprej na Azurno obalo (ne sprašujte), potem pa v Normandijo (ne sprašujte, part deux).

Samo bog odpušča

Samo bog odpušča je film, ki sanja, da je film, ki gori počasi – kot senca v noči, kot znoj v krvi, kot tesnoba v neonu, kot blato v zlatu, kot seks z nekom, ki ga poznaš ravno toliko, da ga ne slečeš takoj. Drive, ki ga je posnel Nicolas Winding Refn, je bil eden izmed boljših filmov zadnje čase, film Samo bog odpušča, introspektiven kot zamah z mečem, pa izgleda kot njegovo nadaljevanje, le da se Ryan Gosling iz Los Angelesa preseli v Bangkok, v katerem vsak pogled pove več kot tisoč besed.

Diana

Lady D., princesa Diana, velja v očeh mnogih za mučenico. Zakaj, je dobro znano: ker so jo vsi mučili. Kraljica, princ, mediji, paparazzi, nehvaležno ljudstvo. Niso je razumeli, niso ji privoščili sreče – in tako dalje.

Duh leta ‘45

Zdaj, v času, ko družba razpada, ko jo skušajo ponovno razbiti le na kolekcijo volčjih posameznikov in ko že tudi sama ideja družbe ne leti več, je lepo videti dokumentarec o tem, kaj je to družba. Kaj družbo naredi družbo?

Čefurji raus!

Čefurji raus! – zgodba o Marku (Benjamin Krnetič) in njegovih fužinskih prijateljih, sinovih priseljencev, ki se jim prikazujejo Slovenci v narodnih nošah – je film, ki je sam proti sebi. Prva stvar, ki jo ima proti sebi, je ironična: roman je postal tako razvpit, da imajo zdaj vsi občutek, da so že zdavnaj videli tudi film.

Drzna igra

S trdim delom ne prideš nikamor. Vsi hazardirajo. Vsakič, ko tvegaš, hazardiraš. Nihče ne igra zastonj. Tako nekako pripoveduje Richie Furst (Justin Timberlake), podjetni in narcisoidni študent, ki na univerzi Princeton vodi spletni hazard. Vse mu je jasno. Prepričan je, da ne more zgrešiti in izgubiti. Toda ko hazardiraš, nikoli ne veš, kdaj si tarča – in natanko to se zgodi Furstu: sistem ga nategne in ogoljufa.

Abeceda seksa

Če zmiksate Ameriško pito, Superhudo, Film 43 in Pri pujsu, dobite Abecedo seksa, le da izguba devištva tu ne muči kakega hormonskega fanta, ampak punco.

Priklicano zlo

Žaga nas je strašila s tem, kar se je videlo – z grotesknim torture pornom, s katerim je Ugankar mlel svoje žrtve. Šoker Insidious nas je po drugi strani strašil s tem, česar se ni videlo – s staro hišo, v kateri straši. Zla se ni videlo, toda bilo je tam – nevidno, fantomsko, sugerirano.

Hannah Arendt

11. maja 1960 so Izraelci v Argentini skrivaj ugrabili Adolpha Eichmanna, nacističnega vojnega zločinca, enega izmed arhitektov Holokavsta – in mu potem sodili.

Avioni

Top Gun.

Riddick

Riddick, ki ga igra Vin Diesel in ki vidi v temi (še sreča), obtiči – da ne rečem obleži – na oddaljenem planetu v oddaljeni galaksiji. Še sreča, da je tam kisik, tako da lahko diha.

Skozi čas

Richard Curtis je napisal Štiri poroke in pogreb, Notting Hill in Dnevnik Bridget Jones ter režiral Pravzaprav ljubezen in Rock’n’roll pirate, kar ga je prelevilo v kralja evropske romantike, zato ne čudi, da skuša zdaj, v filmu Skozi čas, to romantiko malce podžgati in prirediti trendom sedanjega časa, obsedenega s sci-fi premisami.