David Attenborough: Življenje na našem planetu 

Avtorja nebroja televizijskih oddaj na BBC in vrste poljudnih knjig vodi radovednost, da bi našel zakone, ki vladajo v prirodi. Ker ni deloval v akademskem svetu, je razvil redko sposobnost, da posebnosti narave nazorno predstavlja laikom. A ker narava ne obstaja sama zase, jo v najnovejši knjigi postavi v zgodovinsko primerjavo vizavi človeške civilizacije. Slabo se ji piše: leta 1937 je zajemala 66 odstotkov površine Zemlje, leta 2020 pa le 35, skoraj polovico manj. Kaj pomeni krčenje divjine, pojasni primer amazonskega pragozda. Ko ga bodo izkrčili četrtino, ga bo pač le tri četrtine? Ne, ta izguba je fatalna, takrat bo zaradi manjše površine krošenj bistveno manj vlage, zato bo gozd nad seboj emitiral manj deževnih oblakov in bo končal v sušah.

Andrzej Stasiuk: Fado

Poljak Andrzej Stasiuk (1960) je pisec, pri katerem med potopisom in fikcijo ni prav velike razlike, saj je vselej popotnik skozi prostore, ki jih je zgodovina, vsaj tista velika in pomembna, zaobšla, pozabila. Zato pridobivajo skrivnostnost, mrakobno pravljičnost. Za navdih se potika po vmesnem pasu vzhodno od Zahoda, povsod, kjer gumijaste škornje, ko se blato presuši, zamenjajo z natikači. Potuje med skoraj enakimi, sivimi in od živine posranimi zaselki, pri čemer z zanimanjem opazuje valjenje množic nikamor, vse te slovanske in romanske narode, ki si želijo nekam proti imaginarnemu, v glavah povzdigovanemu Zahodu, kjer bodo počeli isto kot doma: postopali s pivom kje ob bencinskih servisih, teh zadnjih centrih druženja in zapika. Kraji v zaledju Evrope s svojimi sanjami in brezperspektivnostjo potegnejo na ameriški Srednji vzhod, scenerijo iz proze Sama Sheparda – enaka ravnica, enaka tipizacija prostorov srečevanja, tretji svet.

Maryanne Wolf: Bralec, vrni se domov

Nikoli poprej ljudje niso toliko prebrali kot danes. Na spletu na dan po sto tisoč besed, torej vsakodnevno po en roman. Zakaj bi v razcvetu pismenosti zaskrbljeno proučevala, kaj se dogaja v tem procesu? Ja, vsako branje ni enako, obstaja tudi slabo in plitko. Ker prebiranje spreminja način, kako mislimo, ni vseeno, kaj beremo. Njena teza je enostavna: digitalno odvrača od kritične misli, empatije, refleksije in domišljije. Ko bereš na ekranu, v povprečju 27-krat na uro preskočiš iz teksta v tekst. Je to usodno? Bralec izgublja potrpežljivost, tihi pogled in sposobnost globokega branja. Zakaj? Če hočeš misliti, potrebuješ čas za obdelavo tega, kar si zaznal in prebral. Kadar pa nagomiliš mnoštvo informacij, ko stremiš, kako bi vsrkal čim več podatkov, izgubiš vmesne trenutke pozornosti, materialno skrajšaš čas, ki ti je na voljo za odzivanje in premlevanje. Smisel prebiranja je namreč sposobnost ustvarjanja analogij, ki so gorivo in ogenj mišljenja. Kognitivna potrpežljivost ti omogoči, da se vživiš v like in zgodbe.

Dušan Merc: Črna maska

Domači avtor Dušan Merc (1952) je pisec širokega in strastnega pripovednega zamaha, to dokazuje v obsežnih romanih o izobčencih in obstrancih, o tistih na robu zakona in proti postavam, o žrtvah in rabljih – tudi v najnovejšem Črna maska, »fragmenti iz življenja Marija Kogoja«. Osredišča se okoli neločljivega prepleta genialnosti in norosti skladatelja Črnih mask, opere na besedilo Leonida Andrejeva.

Robert Castel, Karel Bleiweis: Psihiatrični red. Blaznice 

Na videz enostavno: blaznim se pomaga tako, da se izločijo iz družbe in zdravijo v posebnih bolnišnicah. Toda kako določiti, kdo je blazen? V Franciji tiste dobe so se množile zasebne norišnice, v katere so na zahtevo družin, ki so se hotele znebiti kakšnega svojega člana, pospravili odtujenega; domači so kajpak lepo plačevali za njegov azil. Jasno, nastala je dilema, kdo naj odloča. – Sodnik ali izvedenec? Zmagal je slednji, a med neozdravljive so vtaknili tudi številne neukročene ženske, ki so se vdajale seksualnosti.

Paula Hawkins: Ogenj, ki že dolgo tli

Britanska pisateljica Paula Hawkins je že s prvim romanom, jako prodajano in prevajano kriminalko Dekle na vlaku, zadela pravo struno in potem nanjo zabrenkala še enkrat v romanu Pod gladino; gre za prepoznavno pisavo, ki ob zapleteni in preobratov polni zgodbi, saj je storilec pogosto tudi mojster prikrivanja in zvijačen ter dobro razvit morilski um, postavlja pred bralca kopico nekredibilnih prič in pripovedovalcev. Nikogar ni, ki ne bi bil sumljiv, nikogar, ki ne bi imel motiva – in tisti, ki ga nimajo, ga zgolj uspešno prikrivajo, ali pa se jih temeljita preiskava še ni dotaknila –, večina pa jih zase ne ve čisto zares, kaj je dejansko bilo in kaj se jim je pritaknilo ali kaj so si napačno razlagali. Tokrat se zadeva zaplete še za en obrat, saj dobronamerni, vendar zato nič manj maščevalni podtikajo dokaze, da bi razbremenili krivce, ki jih imajo za pravičniške vigilante, s tem pa obremenjujejo druge in temeljno premešajo kriminalistične postopke. Zgodba tako teče na več ravneh, na katerih beži in se izmika bralcu, ki bi morda hotel v skladu s tradicionalno detektivko kakorkoli sodelovati pri reševanju enigme krvoprelitja.

Primož Premzl: Zbirka Primoža Premzla 

Toda sama vsebina gre v drugo smer, zbiratelj nam ne predstavlja fonda družinskega albuma, nabiral je namreč podobe Maribora. Najsi bodo to zemljevidi Panonije iz 16. stoletja ali mestne vedute zadnjih štirih stoletij. Še močnejše so zbirke fotografij: železniškega mostu iz 1856, ženskega akta iz 1898, ormoških sokolic z začetka 20. stoletja, tedanjih gostilniških vrtov z gosti, železniških nesreč, letalskega bombardiranja etc.; kdaj se zdijo še bolj oddaljeni posnetki avtomobilov na glavnem trgu izpred pol stoletja. Posebej izstopajoči so fotoji na razglednicah, denimo domiselna reklama za časnik Marburger Zeitung okoli leta 1900, sploh vabilo na samski ples čitalnice, poseben biser je fotorazglednica lepotice, operne pevke in igralke Elfie Mayerhofer, ki jo je z avtogramom poslala oboževalcu leta 1942. Za domoznanstvo so pomenljiv vir posnetki avstro-ogrske pivovarne, govorov pred publiko ob odprtju gorske koče na Pohorju, jasno sokolskih in orlovskih zletov, kolesarskega društva, ob tem pa plakati, bodisi gledaliških predstav bodisi reklamni, potem jedilni listi in nekdanje ulične table.

Ivo Svetina: Malabar

Domači avtor Ivo Svetina (rojen leta 1948) je zanimanje za daljne svetove in poznavanje teh že dokazal, pesniško, dramatično in prevajalsko, tam je obdeloval okruške perzijske tradicije ali pa se ukvarjal s Tibetansko knjigo mrtvih in prevajanjem indijske in severnobudistične dramatike, vse pa s tistim za eksotične kraje in njihovo k cikličnosti naravnano literaturo značilnim bohotenjem, vlaganjem zgodb v večje, s posebnim in izrazitim poudarkom na čutnosti, tudi erotiki. Zdaj se, spodbujen s pisanjem svojega predhodnika, Duarteja Barbose, z ladjo z imenom ene od Kolumbovih odpravlja na daljne zahodnoindijske, malabarske obale, da bi zbežal, da bi predelal veliko ljubezen, ki se zaradi zunanjih okoliščin ne more in ne sme nadaljevati.

Robert Hofrichter: Skrivnostno življenje gliv

Kaj povzroča razširjeni sindrom pomanjkanja narave? Preprosto – kadar je ljudem narava tuja, je ne dojemajo kot vrednote, to pa jim potem daje pravico, da jo brez zadržkov uničujejo. Avstrijski zoolog in žurnalist Hofrichter nam v svojem delu približa neznani fenomen. Glivo si običajno predstavljamo v podobi majhne gobe, v resnici pa je tudi največje bitje na svetu. Orjaška mraznica v Oregonu se razprostira na 880 hektarih in sega meter v zemljo. Iz gliv industrija izdeluje sončna očala, pralne praške, citronsko kislino etc. Ta bitja imajo številne izjemne lastnosti: na zemljiščih opuščenih industrijskih objektov in bencinskih servisov jih posujejo skupaj z ivermi, saj so sposobna predelovati zastrupljena tla, kdaj celo radioaktivna. Kerozin jim recimo uspe posrkati s hifami in ga iz tal varno uskladiščijo v svojih koreninah. Spet nekaterim uspe preživeti celo zmrzal, saj imajo v sebi protizmrzalne beljakovine. V Mrtvem morju, ki slovi po slanosti, ki onemogoča življenje, vseeno prebiva 70 vrst gliv.

Lana Bastašić: Ujemi zajca

Ujemi zajca je literarni prvenec o najboljših prijateljicah, ki sta se izgubili in se po 12 letih nejavljanja ena oglasi in od druge – ta zdaj živi svoje irsko in malo tudi pisateljsko življenje z lokalnim tipčkom, ki ves čas tipka nekakšne vsem in tudi nam skrivnostne kode, in avokadom v Dublinu – zahteva, da jo pelje iz Mostarja na Dunaj. Hkrati se pišoča, pomenljivo rojena na dan Titove smrti, na tej presenečenja polni poti zapelje v svoje spomine, v črno luknjo preteklosti. Tudi vožnja s spet najdeno prijateljico ni čisto brez nedoumljivih preobratov in presenečenj.

Mark Mazower: Hitlerjev imperij

Zgodovinarji to obdobje običajno popisujejo skozi premikanje fronte in vojaško nasilje nad civilisti, Mazower pa je pozornost preusmeril na upravljanje okupiranih dežel. Gospodarstvo je očitno navzlic vojni dobro teklo; Bolgarija, Romunija, Madžarska in Češka so celo poslovno cvetele. V zasedeni Sovjetski zvezi so Nemci kopirali britanski imperializem v Indiji, a v Evropi niso vpeljali enotnega režima. Okupirana Danska je bila praktično samostojna, obdržala je celo parlament, deželo je superviziral le nemški ambasador, na svobodnih volitvah je nacistična stranka zbrala samo dvoodstotno podporo. Tudi na Nizozemskem so obdržali parlament. Slovaška velja za nemško marioneto, toda neodvisnost je vzela zares: Nemci so se morali z njo trdo pogajati, ko so načrtovali prek nje napasti Poljsko. Resen problem so bili avstrijski nacisti, ki so po prevzemu oblasti plenili po Dunaju in vzpostavili korupcijski režim; ukrotil jih je šele Heydrich, ko jim je zagrozil, da nadnje pošlje gestapo. Okupacija je v Alzaciji poleg drugega vpeljala ponemčevanje francoskih imen, a reč je za hip prešla v komedijo, ko so tja naselili Nemce s francoskimi priimki.

Mart Lenardič: Boj v požiralniku

Mart Lenardič (rojen 1963) se je ondan, pred kakšnimi 30 leti, proslavil z zbirkama kratkih zgodb Moje ženske in Še večji Gatsby. Tam je z osmešene pozicije mačizma spregovarjal bolj ali manj marginalizirani akter, ki se svojih prekoračenj ni zavedal, mu pa ni manjkalo filozofičnosti in uporabne, praktične rabe filozofije, kadar je bilo treba razložiti ali opravičiti kakšno nečednost. Teh ni manjkalo, so bile pa bolj iz nabora znašanja in/ali repenčenja nad nasprotnim spolom. Razočaranju je sledilo maščevanje; v tem, kot v praznih oštarijskih grožnjah, je bil lenardičevsko postavljeni protagonist pravi car, neulovljiv, zvijačen in malo nevaren, vsaj po lastnem opisu.

Daniel E. Lieberman: Naravno gibanje

Harvardski antropolog Lieberman je napisal obsežno delo s preprostim izhodiščem: kako ljudi pripraviti, da bi se več gibali?

Claudia Durastanti: Tujka

»Tako kot materini psi za družbo, ki so bili najprej pohlevni in so zadnja leta ponoreli, se vsaka stvar, ki se je dotakneta moja starša, prilagodi njunemu propadanju; sta čudodelna kralj in kraljica, ki namesto, da bi zdravila bolne ali delala čudeže, vsako živo bitje, ki se pojavi v njuni bližini, prepričata, da se odreče svoji trdnosti in se prepusti morebitni norosti,« v prvem od petih, skoraj po horoskopskih rubrikah imenovanih razdelkov (Družina, Potovanja, Delo & denar, Ljubezen itd.) tega biografskega in vmes tudi esejističnega romana o sodobnem tujstvu pravi ena najprodornejših sodobnih italijanskih avtoric Claudia Durastanti (rojena leta 1984). Potem se ukvarja s tem, koliko je gluhota staršev vplivala na njeno osebnost in pripomogla k njenim (samo)diagnozam.

Werner Herzog: O hoji v ledu

Je sedel za volan, na vlak ali na letalo? Ne, vzel je popotno bisago, kompas, nekaj zemljevidov in odpešačil na tritedensko pot. Izbral je najtršo varianto – prek hribov in periferij, na poti pa iskal prenočišča, kot mu jih je Bog dal. Poskusil s kapelico, kdaj v skednju, drugič pod milim nebom, največkrat vlomil v osamelo kočo, hišo ali barako, spet kdaj v avtomobilsko prikolico, enkrat prespal pri dobrohotni družini, ki ni mogla verjeti, da je potepuh slavni režiser. Kadar je zaudarjal že samemu sebi, je najel sobo s tušem in radiatorjem v obcestni gostilni. Konec novembra in prvo polovico decembra so ga šibale ledene nevihte, utiral si je pot čez sneg in led. Srečal je več živali kot ljudi; v razpadajoči obleki je bil prikazen, ki je druge bolj motila kot prve.

Joseph Knox: Sirene

Sirene iz naslova kriminalke Josepha Knoxa, ki je bil razglašen za najboljši kriminalni prvenec zadnjih let in s tipičnim problematičnim kriminalistom Aidanom pod krinko obeta nadaljevanja, so punce, katerih naloga je po lokalih pobirati denar od prodaje mamil in ga nositi v Lepo vilo k šefu, ki je prevzel trg in je malo bolj uglajen in zvijačen od konkurence. Prej so ubijali bolj s priročnimi sredstvi, da je bilo več krvi in ljudje bolj prestrašeni.

Rado Pezdir: Vzporedni mehanizem globoke države

Iranska milijarda na pranju v NLB, ekipa iz zveznega državnega tihotapstva, Safti, Adit, Janez Zemljarič – prvo podjetniško ime nekdanje Udbe, Factor banka, akademiki iz omrežja, LBS New York, udbovska bančna jazbina v osrčju kapitalizma etc.

Piia Leino: Nebesa

Finska pripovednica in politična in pravosodna novinarka Piia Leino (rojena leta 1977) je za dogajalni čas romana Nebesa izbrala začetek druge polovice 21. stoletja, čase, ki so v vseh pogledih tako ubožni, da privilegirani iz njih bežijo v Nebesa. Ta po prepovedih »tuje propagande« na spletu z generiranimi svetovi, predvsem podobami neokrnjene narave, rek in travnikov, prinašajo uteho in edino zatočišče pred splošno bedo in sivino vsakdanjika. Čeprav tam nekje onstran Zidu morda živijo uporniki proti vladi, ki niso popolnoma otopeli.

Naslov: beograjski roman: Dragan Velikić

Ko so Ogri v 12. stoletju porušili Beograd, so iz njegovih kamnov zgradili Zemun. Avstrijci so med prvo veliko vojno ulili bronasti kip Franca Jožefa in ga hoteli postaviti na Kalemegdanu. Po vojni so ga našli domačini in oblast ga je prelila v zvon kalemegdanske cerkve. Ta princip recikliranja teče v vseh segmentih: tako kot si je partijska nomenklatura po letu 1945 prilaščala vile, tako si jih zdaj novi kriminalci. Toda roman, ki ima sicer sociološke vsebine, je osebna zgodba junaka s posebno potezo – vsako leto živi življenje enega izmed znamenitih pisateljev: enkrat je na sledi Ivu Andriću, drugič Dragomirju Brzaku, spet drugič Konstantinu Kavafisu etc. Se zazdi, da beži pred seboj, a nasprotno – miniti je moralo četrt stoletja, preden je spoznal, kaj bi sploh rad. No, nekoliko mu je pomagalo, da je pri petdesetih odšel iz družine na svoje.

Kevin Barry: Mesto Bohane

Mestu Bohane dajejo nezgrešljivo atmosfero kužne izparine iz reke, po kateri je dobilo ime. Obkroženo je s sipinami, na katerih živijo divja in skoraj predcivilizirana ljudstva s svojimi divjimi obredi in oblikami suženjstva, pa tudi nekakšni rovtarji, ki bi se radi polastili mestnega blišča; tega sestavljajo kadilnice gandže, kupleraji in vse, kar obljublja zadetost in pozabo. Vse to je prizorišče vesterna. Oziroma grške tragedije. Sentimentalne zgodbe o ljubezenskem trikotniku, ki se vleče že četrt stoletja. Irski pripovednik Kevin Barry (1969) namreč surov prikaz družbe na sredini 21. stoletja nalašč žanrsko kodira in pri tem uporabi cel šop ključev.

Ur. Žiga Valetič in Damir Globočnik: Hinko Smrekar: Črnovojnik in protostripi na Slovenskem

Hinko Smrekar (1883–1942) je prvi svinčnik slovenske karikature, njegove risbe fascinirajo še stoletje po prvih objavah. Danes lahko občudujemo domišljijo in drznost njegovega humorja, čeprav so sodobniki, ki jih je upodabljal, šklepetali z zobmi. Pol stoletja pred njim je zaslovel Jurij Šubic, ko je med avstrijsko zasedbo Bosne kot salonski umetnik slikal oljne portrete svojih poveljnikov, Smrekar pa je bil angažirani nasprotnik vojne in je zato leta raje preživel po zaporih in internacijah, nato pa v samoironiji in pikrosti upodobil svoje spomine na vojno. A ni bil le karikaturist, v Haškovi maniri Vojaka Švejka je sukal tudi stavke, v katerih je o sebi govoril v tretji osebi: »Nato so H. S.-ja internirali. V policijskem zaporu so ga skušali dresirati za služkinjo. Poldrugi dan je posnemal leva v kletki.« Branje Črnovojnika nas ne prestavi le v duh časa Avstro-Ogrske, ampak skozi njegovo perspektivo onemimo pred sodobno slovensko karikaturo. V časopisju je skorajda ne najdemo več, pa še ta je v prvi vrsti zgolj politična. Ironije na račun umetnikov, direktorjev kulturnih centrov, poslovnežev in podobnih preprosto ni. Svoboda ima pač svojo ceno, neizprosni Smrekar, ki ilustrirancem ni prizanašal, je del življenja živel v pomanjkanju.

Jo Nesbø: Kraljestvo

Spet prihaja neizbežna pomlad, tako nekako in do konca depresivno se zaključi Kraljestvo, bralni špeh o dveh bratih, družinski patologiji in perverznosti drugih. Švedskega pisatelja Joja Nesbøja (1960) smo doslej poznali, vsaj tisti, ki smo ga slabo, predvsem kot brend za kriminalke, tokrat pa se ukvarja z osnovno družbeno celico, z njenimi patogenostmi, zamolčanostmi in zlorabami, in tega očitno ni na Norveškem zaradi redkejše poselitve nič manj kot drugod, prej nasprotno, vse ostane med štirimi stenami tistega, kar se imenuje dom, kjer so naseljeni tisti, ki se imenujejo družina. »Družina smo. Imamo drug drugega in to je vse. Prijatelji, simpatije, sovaščani, država, vse to so le prividi in niso vredni piškavega oreha, ko gre zares. Mi proti drugim, Roy, mi čisto proti vsem drugim.« To sta tista temeljna popotnica in očetovina, ki ju dobita brata. In posestvo, ki ga radi imenujejo Kraljestvo.

Gajto Gazdanov: Privid Aleksandra Wolfa 

Ruski pisatelj Gazdanov (1902–1971) je po zmagi sovjetov prebežal v Pariz, tam delal kot tovarniški delavec in šofer taksijev, vmes pa objavljal kratke zgodbe, ki sta jih občudovala celo Bunin in Gorki. V Rusiji so ga bralci spoznali šele po padcu komunizma in spada med spregledane velikane literature.

Mirt Komel: Detektiv Dante

V prejšnjem romanu domačega avtorja Mirta Komela (1980), v Medsočju, se Erik Tlomm po živčnem zlomu zaradi nerešenega primera umakne gorvodno in tam v do konca prepletenem trškem okolju pričuje umorom, je hkrati priča in osumljenec kriminalistične izvedenke. Vpletenost v umore prikriva vsem, nam in sebi, in zdi se, da je roman bolj kot kriminalka, ki sprevrača žanre, postavljen nekam v bližino fantastike, mask, staroverstva in obrednih umorov, ki pričajo o nezaceljivi shizoidni rani. Torej o norosti in grešnosti, ki se ne more rešiti drugače kot s koncem sveta po tem, ko obredna žrtev ne zadošča.

Tore Janson: Povest o latinščini

Takrat so se gimnazijci leta brusili v konjugacijah in deklinacijah latinskega jezika, ki je imel status prelomnega predmeta, pri tem so skozi branje tekstov srkali še kulturo antike, tujke, izpeljane iz klasičnih jezikov, pa so jim bile bližje kot domači izrazi. Nekoč se je denimo pisalo o konfiskaciji časopisa in ne o zaplembi.

Stephen King: Pomlad, poletje, jesen in smrt

Ameriški pisatelj Stephen King (1947), sicer blagovna znamka in klasik srhljivk, je ustvarjalni presežek po vsakem od romanov pretopil v zgodbe, ki so manj(še) kot romani. Kljub temu imajo dovolj izdelano pripovedno lego, da zaznamujejo obdobja, in ustvarijo toliko atmosfere, da so jih tri četrt od teh, objavljenih v zbirki, uspešno ufilmili.

Ur. Željko Oset: Udbovski učbenik

Današnja izdaja ima zgodovinski smisel, saj obelodani metode nadziranja civilne družbe. Zastavek je totalitaren: sledijo duhovnikom, prevoznikom, gimnazijcem in študentom, kulturnikom, patriotom etc. Toda to ne počno le agenti, ampak mrežo razširijo na sodelavce, ki jih izbirajo med nasprotniki komunističnega režima. Temu pravijo vrbovanje, postopek, kako za špiclja pridobiti bližnjika »objekta nadzorovanja«. Jasno z izsiljevanjem, duhovnika denimo zaradi njegove homoseksualnosti, drugega zaradi drobnega prekrška. Roka Udbe je segla v zapore, kjer so zaporniku v keho kot tovariša podtaknili agenta, ki se je z njim skozi mesece človeško zbliževal. Lik vrbovanega sodelavca pa ni bil mrko režimsko bitje, ampak je bil družaben in privlačen, znal je pritegniti ljudi.

Frank Herbert: Otroka peščenega planeta

V prvih dveh delih knjižne serije Sipina (Dune), v Peščenem planetu (težko pričakovani film Denisa Villeneuva, posnet po njem, bo premiero doživel 21. oktobra) in Mesiji s peščenega planeta, se je ameriški znanstvenofantastični pisatelj Frank Herbert (1920–1986) sredi šestdesetih let, torej pred drugimi, ukvarjal z zavojevanjem. Najprej s planetarnim – sipinski in suhi planet Arrakis pride od zunaj preobrazit in žlahtnit ekolog, ki si želi nanj vrniti vodo. Nekoč je tam že bila, zdaj pa je to največja dragocenost. Vendar ima planet še drugo, večjo vrednost, parstometrski črvi, ki zlahka požrejo zaselek ali kombajne, proizvajajo melanžo, drogo, s katero potujejo medplanetarno, omogoča pa tudi vpoglede v naravo časa. V drugem delu vidimo, kako melanža na vrh naplavi Paula Ateidesa Muad’diba, nosilca vsekozmičnega džihada – Herbert prenikavo vpelje besednjak in mentaliteto puščavskih ljudstev in njihovih verskih konceptov –, in ga postavi v vlogo tirana, ki pogublja svetove, podprt z drogo, ki jo vsi potrebujejo. Tretji del, Otroka peščenega planeta, je mističen, karkoli že to komu pomeni.

Goran Marković: Beograjski trio

Čeprav je posnel tudi precej dokumentarnih filmov, že njegovi igrani filmi delujejo kot dokumentarci. Tako je tudi Beograjski trio roman le po zgodbi, saj ga sestavlja trda realnost: dnevniki, pisma, uradna poročila, zapisniki in pričevanja. Tema je Goli otok in Titov režim preganjanja ter maltretiranja nasprotnikov. Toda postavljena je kot ljubezenski trikotnik, v katerem vsak akter ljubi druga dva, enega s srcem in telesom, drugega z dejanji. To noro situacijo je lahko porodilo le komunistično koncentracijsko taborišče z udeležbo britanskega diplomata in vohuna.

Feri Lainšček: Kurji pastir

Lojze Kovačič, ki je nezakrito in neizprosno prekopaval svoje spomine, v romanu Otroške stvari piše, kako mu je služkinja v Baslu, ko je bil dojenec, po stopnicah nosila čašo mleka. Od tega naprej je vse skupaj popisoval, naslonjen na lastno porozno spominjanje. Zunaj njega, pa tudi od znotraj je ena sama negotovost, ki jo lahko uredi le pisanje, zato so nastajali debeli špehi o občutkih tujstva po prihodu na slovensko podeželje, zato se je kasneje ukvarjal s pisanjem in lutkovno pedagogiko. Tudi Feri Lainšček (1959), ki je v svojem opusu od začetnih Peronarjev prek modernistične Raze in z naratološkimi triki pregnetenega romaneta Grinta prešel vse sloge, se z Obračališčem za vračanje odmaknil v roman v verzih, se zdaj ukvarja s svojim izvorom.