• Bernard Nežmah

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Louis Adamič: Iz mnogih dežel

    Louis Adamič (1898–1951) je pri 15 letih emigriral v ZDA in se tam uveljavil kot novinar, pisatelj in politik. Slovenski partijski režim ga je slavil kot največjega emigrantskega literata, mu izdajal in prevajal knjige, ker je politično hvalil in podpiral Titov režim. Nasprotno je knjige političnih emigrantov Zorka Simčiča, Rude Jurčeca, Tineta Debeljaka etc. vrgel iz knjižnic in jih dal na črno listo prepovedane literature. Kaj je torej danes ostalo od Adamiča? Knjiga prinaša serijo osebnih zgodb emigrantov, ki so prišli v ZDA od konca 19. stoletja pa do začetka druge svetovne vojne. Prinaša usode Poljakov, Grkov, Nemcev, Hrvatov, Slovencev, Čehov, Rusov, Mehičanov, Nizozemcev, Judov, Japoncev, Armencev in Fincev, izpusti pa milijone Afričanov; jasno izbira le prostovoljne prišleke. Avtor ne sledi zgolj posameznikom, ampak tudi njihovim družinam, in to v večdesetletnem loku. Osebne sage? Nikakor, pred tem je poslal letake z vprašalniki na več sto priseljenskih časopisov in prejel množico osebnih izpovedi, nato pa jih je preuredil v tekste. A namesto etnološke študije je izdal reportažno literaturo. Kar je katastrofa, če pomislimo na Chatwina in Kapuscinskega, ki sta pisala iz svojih izkušenj potopisnega srečevanja. Adamič knjige ne piše kot etnolog, kot pisatelj pa pripoveduje v elementarnem linearnem slogu: »Gospa Evans ima 81 let, a je odličnega zdravja, seveda ne več tako močna, kot je bila pri dvajsetih ali tridesetih, toda če je treba, lahko še vedno dvigne in nese sto funtov ali vrže vlomilca iz hiše.« Vmes ga prebada s pozitivističnimi vložki tipa: plačo je imel 2,08 dolarja na dan, čez 4 mesece 2,76, ponujali so mu delo za 3,62, a ga ni sprejel. Če odmislimo silno vnemo emigrantov, ki so prijemali za vsa mogoča dela in vztrajali tudi v zli usodi, je spisal skromno delo. Razen če ga ne povzdignemo v spomenik multikulturnosti. Več

  • Matej Bogataj

    16. 8. 2019  |  Mladina 33  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Tadej Golob: Leninov park

    Prejšnji Golobov kriminalni roman, Jezero, je za dogajalni prostor vzel Bohinj in jezero z okolico, enega tistih krajev, ki burijo domišljijo piscev in kamor so pogosto umeščene skrivnostne štorije. Tokrat se vse zgodi v štirikrat preimenovanem parku, inšpektor Taras, še vedno nepopustljivo zajebantski do nadrejenih, ga najraje imenuje Leninov. Posebej zato, ker je na čelu nova oblast, ki se ji tisti pod vrhom še prilagajajo in ji lezejo tudi v nepooblaščene odprtine. Posledice so vidne pri delu na terenu: zaradi borbenih gesel, skupaj s katerimi gredo pozdravi s stegnjeno roko in sovražno stisnjenimi zobmi, privlečenimi iz nekih obskurnih časov, s katerimi opremijo klopco ustreljene klošarke, in zaradi povezave vrha policije s politiko, ki je gesla posvojila, je včasih težje dobiti kakšen nalog za preiskavo. Koalicija sovraštva je očitno trdna in precej hermetično zaprta. Več

  • Bernard Nežmah

    9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Pieter M. Judson: Habsburški imperij

    Da bi sploh lahko tehtno presojali aktualni čas, ga je treba primerjati. A ne le s spominom na predhodne vlade, ampak velja seči tudi stoletja nazaj. In prav to omogoča knjiga ameriškega zgodovinarja Judsona, ki prikazuje prelomne politične obrate. To stori kompleksno, saj potez ne niza linearno, temveč prikaže sočasne upore zoper spremembe in nadaljnje modifikacije, najsi bo vpeljava obvezne šole med 6. in 12. letom ali pa nemščine kot uradnega jezika. Avtor podvomi o številnih zgodovinskih mitih, denimo o silni Metternichovi cenzuri; vlada po napoleonskih vojnah ni imela dovolj denarja, da bi zaposlila izobražene cenzorje, pa so se ji heretični pisci izmikali z uporabo metafor. Nazorna je vloga tiska, ki začne poročati o parlamentarnih govorih, pri čemer se sklepajo naveze politikov z novinarji; prvi drugim dajejo vnaprej tekste svojih govorov. Prek medijev je mojstrsko gradil popularnost Franc Jožef; posnemal je Kristusa in enkrat na leto umil noge 12 beračem; kot vladar, ki je krvavo zadušil madžarsko revolucijo, si je pomagal z ženo Sisi, ki se je naučila madžarsko, na obisk v Budimpešto pa prišla v obleki v barvah ogrske zastave … Diahron pogled prinese podobe revolucionarjev 1848, ki pa so se že v naslednjem desetletju pretvorili v zaslužkarje. Potem prefinjeni upor proti Bachovemu absolutizmu, ko civilna društva izvedejo množične proslave stote obletnice rojstva pesnika Schillerja; jasno – bil je simbol svobode. Kasnejša epoha liberalcev je postavljala kipe prosvetljenemu Jožefu II. in množično preimenovala ulice in trge, jih poimenovala s svojimi zvezdami, s čimer so si liberalci za desetletja prilastili javni prostor. A s prihodom idej socialistov je bilo tudi njihovega primata konec. Knjiga, ki zgodovino misli in jo naredi za orodje soočenja s sedanjostjo. Več

  • Matej Bogataj

    9. 8. 2019  |  Mladina 32  |  Kultura  |  Knjiga  Za naročnike

    Leïla Slimani: Uspavanka

    Začne se v krvi: že takoj sta dva otroka zaklana, eden najprej še kaže znake življenja, zraven pa v luži in komi leži ženska, ki se je po dejanju porezala po rokah in zaklala v vrat in jo zdaj reševalci poskušajo rešiti. Več

  • Bernard Nežmah

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Knjiga

    Norman Ohler: Popolna omama: droge v tretjem rajhu

    Nemški romanopisec Ohler je proučeval arhive, se pogovarjal s preživelimi vojaki, zgodovinarji in zdravniki ter ustvaril delo, ki podre mit o arijski nadrasi. Nemški blitzkrieg v Franciji je bil farmakološka zmaga: 35 milijonov tablet pervitina je dalo vojaštvu zagon, ki je povsem demoraliziral anglo-francosko vojsko. Hitlerjeva ognjevitost je izvirala iz odmerkov dopinga, hormonov in kokaina. Nemški zdravniki so izdelali celo drogo, ki je vojake držala budne tja do štiri dni, a za ceno telesnega kolapsa. Čas vojnega nacizma kot razcvet industrije drog, katerih učinke so testirali tudi na taboriščnikih. Več

  • Matej Bogataj

    2. 8. 2019  |  Mladina 31  |  Kultura  |  Knjiga

    Noëmi Lerch: Kmetica

    Švicarska pripovednica Noëmi Lerch (Baden, 1987) je nase opozorila že s prvencem, romanom o punci, ki se po razpadli zvezi s poročenim moškim zateče v hišo starih staršev na podeželju. Tam s Kmetico – človeške osebe ostajajo brez imena, živali so dosledno poimenovane – peljeta posle, prva že malo utrujena od garanja, ko je sama in ob odsotnem možu, ki najraje smuča že kje, vzpostavila kmetijo. Iz ene krave dva ducata, vrsta strojev, nakladalnikov, kidalnikov gnoja, motor in sploh tehnika – zdi se, da je Kmetica ob tem, da je Ameriko prevozila z motorjem, blazno napredna in mobilna, vsaj za svoja leta. Več

  • Bernard Nežmah

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Knjiga

    Tanguy Viel: 353. člen kazenskega zakonika

    Pred tremi leti se je avtor pojavil v slovenskem prevodu z delom Pariz–Brest, o katerem sem zapisal, da slog prekaša vsebino. Zdaj je vsebina osmislila slog. Viel je namreč našel temo, objekt pisanja, ki je vreden forme klasičnega romana. V malem mestecu propadajoče podjetje odpusti večino delavcev, in to z galantno odpravnino v vrednosti majhne hiške. Sledijo umor, retrospektivna pripoved, sodnikov pogovor z morilcem, psihologija akterjev, case study gradbene investicije in serija nepredvidljivih obratov ter osupljiv vrhunski zaključek. Več

  • Matej Bogataj

    26. 7. 2019  |  Mladina 30  |  Kultura  |  Knjiga

    Éric Vuillard: Dnevni red

    »Veščina pripovedi je ravno v tem, da nobena pripoved ni nedolžna,« zapiše Vuillard v kratkem romanu, v katerem neusmiljeno do vpletenih, tudi do nehotenih scagancev in osramočenih pritrjevalcev, secira vzpon nacionalsocializma in Hitlerja na oblast. Več

  • Bernard Nežmah

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Knjiga

    Bronislaw Malinowski: Argonavti zahodnega Pacifika

    Prevod s stoletno zamudo. Poljski antropolog Malinowski (1884–1942) se je zapisal med velikane antropologije s proučevanjem življenja domorodnih ljudstev Nove Gvineje. Več

  • Matej Bogataj

    19. 7. 2019  |  Mladina 29  |  Kultura  |  Knjiga

    Cristina Battocletti: Hudičevo ogrinjalo

    Italijanska pisateljica Cristina Battocletti (Videm, 1972) piše o mejah, vendar nekako brez meja, kot je bil podnaslov biografije Borisa Pahorja, ki sta jo ustvarila skupaj s portretirancem. V romanu Hudičevo ogrinjalo popisuje ozračje v Čedadu – ker gre za mestece v Furlaniji in blizu meje, so seveda zraven tudi Furlani in nekaj ne preveč posrečenih, bolj iz izročila in kolektivnega napaberkovanih spominov na čase Jugoslavije ter nekaj premisleka o večetnični sestavi pokrajine. Zraven so seveda tudi spomini na fašizem in na vojno pa na fojbe; v eni od njih je pristal pripovedovalkin ded, za katerega vsi pravijo, da je bil normalen fašist, torej nič kaj posebno okruten, bolj pozer. Za uravnoteženje pa se v romanu znajdejo tudi stari partizani, ki se radi prepirajo z lastnimi sektaši in ideološkimi odkloni v eni od gostiln. Več