Parmy Olson: Prevlada: Umetna inteligenca, ChatGPT in tekma, ki bo spremenila svet

Kako umetna inteligenca kroji poslovni svet in kako programi prevajanja in pisanja člankov napovedujejo, da bo človeška inteligenca samo še opazovalec, so vsebine, ki so fascinantne. Avtorica opisuje vzpon dveh čudežnih dečkov, Sama Altmana (1987) in Demisa Hassabisa (1976), ki stojita za najprodornejšima programoma umetne inteligence – OpenAI (Chat GTP) in DeepMind (Gemini). Kariera dveh računalniških genialcev je seveda povsem drugačna od zgodb najbogatejših slovenskih poslovnežev. Njuni uspehi namreč temeljijo na idejah svetovne teže, ki dramatično spreminjajo ustroj spletnega sveta. A tudi na posebni podjetnosti, ki se ne omejuje na službe v korporacijah, saj ju presegata s svojimi imeni, ki sta postali »trademark« védenja. Ko so Altmana odpustili pri OpenAI, se je izkazalo, da je večji od korporacije, saj je sprožil množični odpor zaposlenih, lansiral napoved, da s svojimi sodelavci prestopi k Microsoftu – in hitro so ga postavili nazaj na izvršilno funkcijo. Torej bitke med velikani tehnoloških podjetij in vprašanji, kako algoritmi niso splošno dobro, ampak tudi sredstvo za zlorabe, manipulacije in nadzorovanja, denimo aplikacije, na katere so se naročali soprogi, da so sledili vsem korakom svojih žena. V tem kajpak dramatično napisano delo.

Tina Perić: Ćrtice

Andraž Rožman je v knjigi Tega se ne da izbrisati zbral pričevanja in spomine, ki so mu jih zaupali izbrisani, nekateri izmed 25.671 v Sloveniji živečih državljanov nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so jim na podlagi ukaza ministrstev uničili dokumente in odvzeli pravico do stalnega bivališča in s tem tudi vse druge pravice, ki sodijo zraven. Tina Perić (1985) v svojem pisanju z besedami prvoosebne pripovedovalke Mie in s stališča otroka, vendar tudi z današnjim uvidom, prikaže doživljanje tega od znotraj in spregovori o trenjih in lastnih strahovih, pa tudi tistih pri domačih, ki so nastali zaradi izbrisa. Oče, civilni uslužbenec v vojski, kuhar, je, ker naj bi bil nevaren za državo, kot so rekli birokrati, »imel problem s papirji«, kot so temu rekli doma. Pritisk okolice, izključujoči vzkliki nestrpnežev in nalitih domoljubov, je atmosferi dodal še nekaj srhljivih in izključevalnih tonov.

Hannah Arendt, Martin Heidegger: Pisma 1925– 1975 in druga pričevanja (Ur. Ursula Ludz)

Prepovedana, še bolj kot Romeo in Julija. Naenkrat se zaljubita 19-letna študentka in njen 36-letni profesor, globoko poročen. Romanca se konča v enem letu, a isto ljubav delita še nadaljnjih 50 let, prav do konca. Ona Judinja, ki emigrira iz Nemčije in potem na univerzah v ZDA proučuje totalitarizem in antisemitizem, on neko obdobje simpatizer nacizma – nezamisljivo.

Lidija Dimkovska: EMŠO

Roman EMŠO makedonske pripovednice in pesnice Lidije Dimkovske (1971), ki prevaja iz slovenščine in v njej občasno piše, se začne, ko gresta mladi Makedonki na sezonsko turistično udinjanje na Ciper v času, ko tega razkolje vojaško posredovanje. Ena od njiju, pripovedovalkina mati, se zaljubi v tamkajšnjega Grka, ta pa v prevratnih in turbulentnih časih, ne da bi se, ko so vas izselili, obdali z žico in zastražili, od domačinov poslovil, pride živet v Makedonijo. A tam ga zaradi naglasa in napetih odnosov med narodoma gledajo sumničavo. EMŠO je tako zgodba o prisilnem razseljevanju, o izgubi domovine in provizorični identiteti v drugi državi, med ljudmi, ki Grka ne razumejo, zaradi česar se umika v svoj svet, še prej pa vse skupaj pošlje v »puščobo«. Ta je večznačna, najprej njegova, povzročena z osamljenostjo in izgubo jezika v neprijaznem okolju, hkrati je to kraj izgubljenih iluzij in navidezni zapik brez prave varnosti. Puščoba se širi v koncentričnih krogih, prenaša se na potomce, poskrbi za osebnostne anomalije in pokvečenost, ki se kažejo v popivanju, ignoranci in zavračanju drugih.

Andrej Stare: Minister Gregor pa nič

Avtor je pred mikrofonom naredil vtis z iskrivostjo, legendarnimi lapsusi – SP v hitrostnem drkanju namesto drsanju –, statističnimi uvidi, pa tudi z osebnimi mnenji, ki so razbesnela marsikoga. Od kod torej ta persona?

Siri Hustved: Kar sem ljubil

Prejšnji roman ameriške pripovednice in umetnostne kritičarke Siri Hustved (1955) je bil posvečen teoriji spola in naratologiji, kar pri opisu umika v skupnost žensk izdatno uporablja protagonistka. Tokratni roman Kar sem ljubil je postavljen v svetovno umetnostno metropolo in tamkajšnje kroge vizualcev. Pripoveduje moški na izteku, že pretežno slep, ki se je akademsko posvečal klasičnemu slikarstvu, Goyi, teoriji pogleda in seveda svojemu prijatelju, slikarju Billu. Zdaj ga je vse zapustilo, zato pa je njegova pretežna slepota – ohranja nekaj perifernega vida – toliko bolj produktivna za spominjanje in vse tisto, kar človeku ostane, ko mu ne ostane nič drugega.

Angelo Vivante: Jadranski iredentizem

Tema je politično stremljenje, da bi se italijanski del avstrijskega cesarstva pridružil italijanski kraljevini. Kar ni bilo samoumevno in enosmiselno. Tržaški ladjarji, podjetniki in bankirji so bili namreč v tekmi z Benetkami, tako da jim je godil privilegirani položaj pod Habsburžani. Ko so Francozi prevzeli Italiji Tunizijo, pa je celo italijanska vlada nehala spodbujati iredentistične težnje avstrijskih rojakov. Avtor, ki sicer ne skriva simpatij do »zedinjene Italije«, je predvsem konsekventni mislec. Najprej opiše avstrijsko germanizacijo, ki v šolah in institucijah forsira nemški jezik, nato uspehe italijanskega nacionalizma, zazna preobrat na vladni strani, ki začne strateško podpirati razmah slovenskega nacionalizma, tako da se italijansko-germanski spopad prelevi v italijansko-slovanskega. Tega ne jemlje vrednostno, ampak poudarja čudo, po katerem so območja, kjer je bila slovenska kultura asimilirana, naenkrat zaživela v gospodarski, politični in kulturni prosperiteti. Utemeljeno na statistiki: premoženje hranilnic in posojilnih zadrug se je na Kranjskem v zadnjih dekadah 19. stoletja povečalo za desetkrat, v celotni monarhiji le za trikrat. Sploh, ko je na primerih zaposlovanja pokazala, kako je dejavnik večjezičnosti dajal prednost Slovencem.

Goran Marković: Doktor D

Roman srbskega pripovednika Gorana Markovića (1946), sicer filmskega režiserja in bolj občasnega prozaista, čeprav je njegov roman Beograjski trio (2018) precej uspešen, je preplet pričevanj fiktivnih udeležencev drame, povezane z najbolj iskanim haaškim obtožencem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, bosanskim pesnikom, psihiatrom in političnim voditeljem bosanskih Srbov Radovanom Karadžićem. Marković sicer nikjer ne omeni njegovega imena, vendar njegovo novo identiteto, početje in celo ime lokala v Beogradu, kamor je v času, ko je bil najbolj iskan, zahajal in pod svojo fotografijo vse do aretacije igral gusle, opiše dobesedno, kot se je zgodilo.

Gregor Majdič: Biologija ljubezni

Toda knjiga je odlična, profesor fiziologije v esejističnem slogu pojasnjuje neznane sile privlačnosti, ki delujejo v živalskem svetu. Branje je seveda študijsko trdo, knjige ni moč brati lahkotno le kot zgodbo, ki prinaša pitoreskne nenavadnosti. Denimo, ko z mehanizmom kemotakse, oblike zaznave, pojasni, kaj vodi bakterije, ki nimajo možganov, da se premikajo k prijetnim kemičnim snovem ali odmikajo od škodljivih. Samo pisanje sicer vodi pripovedna napetost, recimo vprašanje, kako jeleni uganejo pravi čas za paritev, da se mladež skoti v topli pomladi. S krajšanjem dneva jeseni se poveča količina melatonina v krvi in spodbudi delovanje spolnih organov. Neverjetni feromoni kot ljubezenska vaba ne potujejo le romantično skozi zrak, povodni konj izvoljenko omreži kar s svojimi izločki. Samci kresničk po drugi strani vešče utripajo z lučkami, da jim one pomežiknejo; filmsko, ampak kdaj jih z utripom pričakajo roparske kresničke in namesto v koitusu končajo kot pojedina. Modusi družinskega življenja so številni: ptice so socialno monogamne, seksualno pa radožive, saj skrbijo za pester genski material potomcev, tako da je idilični partner med gnezdenjem bolj varuh gnezda kot oče. Samci stenice pri seksu prebadajo ovoje partnerk, a te imajo sposobnost celjenja ran, ker pa seksajo vse naokoli, prebodejo tudi druge samce, vendar ti zaradi ran poginejo; za povrhu se tako znebijo še konkurence. Ker pri živalih samice privolijo v parjenje, si je vodni drsalec omislil genialno strategijo: na vodi sede na partnerko, utripa s krili in dela valove, ki privabljajo požrešne ribe, utripanje pa ustavi …, če ona privoli.

Tanja Mastnak: Sibirija: antituristični roman

Odprava antropologov, ki se ji zadnji hip pridruži za kaj takega kot da popolnoma nepriprav(lje) na knjižničarka, je skoraj izlet v neznano. Urednica nizkonakladne antropološke revije odhod v Sibirijo s fotografom in samooklicano veličino za šamanizem organizira na slepo. Sumničavi gostitelji se ob omembi šamanov nekako zaprejo, zato se jih odločijo najti pač sami in jih izpostaviti neizprosnim raziskovalnim metodam, ki vključujejo tudi obisk šamanske klinike, kjer naj bi bila poskusni zajček ravno knjižničarka. Ampak za ugodno ceno se potem podvržejo obredu vsi, razen fotografa, in vsak dobi svoje; profesorju odpredavajo nekaj v skladu s pričakovanji, torej iz tiste teorije, ki jo je najpodrobneje spisal Mircea Eliade, knjižničarka dobi vpogled v svojo poklicanost, pripovedovalka, telesno najbolj razposajena in sproščena, pa jih dobi s ptičem po glavi in bičem čez dekolte.

Iztok Geister: Soočenje z naravo

Bard narave, član legendarne umetniške skupine OHO s konca šestdesetih let, je danes kot esejist najprodornejši opazovalec narave. Ne kot pisec hvalospevov lepot prirode, ampak kot premišljevalec o človekovem odnosu do nje. Njegov topos je divjina, njegova kritika pa namenjena človeškemu polaščanju divjosti, ki se kaže denimo v akcijah pogozdovanja gozdov po požarih. Ta aroganca pač predpostavlja, da priroda ni sposobna samoobnavljanja, saj je vendar človek tisti, ki ve, kaj je zanjo najbolje. Geister v knjigi to demantira z vrsto zgledov, ki kažejo, kako so se živali in rastline sposobne prilagoditi spremembam okolja. Da bi to uvidel, pa moraš divjino najprej proučevati. Avtor resda ni poklicni biolog, je namreč mislec, ki znanja ne akumulira, da bi ga predajal klasificirano urejenega, ampak da bi radovedno sledil logiki divjega. Antropolog Claude Lévy-Strauss jo je v Divji misli povzdignil v temo znanstvenega raziskovanja in jo statusno izenačil s kulturo, Geister pa jo približa sleherniku. Divjina ima zmogljivost, da se preoblikuje, kot na primer brezov pedic v Angliji, ki je bil sredi 19. stoletja belo obarvan s tankimi črnimi črtami, potem pa se je do konca stoletja preoblikoval v črnega. Barva je varovalo pred plenilci, toda ko je industrijsko onesnaževanje počrnilo breze, je našel boljši ščit v črnini. In ko so vladni ukrepi spet spremenili okolje, je stoletje kasneje črni pedic znova postal redkost.

Ottessa Moshfegh: Moje leto počitka in sprostitve

Ameriška pripovednica Ottessa Moshfegh (1981), prepoznana kot glas nove generacije in senzibilnosti, postavlja svojo protagonistko, po vseh merilih privilegirano mlado, izobraženo in gmotno preskrbljeno, v čas, ko se odreče svetu. V čas tik pred zrušenjem Dvojčkov. Zaposlena in s podplačanim, ne vedno glede kompetenc in nalog razvidnim delom v galeriji sodobne umetnosti v New Yorku, kjer razstavljajo (tudi) nagačene hišne ljubljence in živali vobče, se med odmori in sicer odmika v omaro, v zapik, kjer v spanju najde mir pred stresnim in hitrim tempom življenja in dela v prestolnici sodobne umetnosti.

Timothy Snyder: Krvava prostranstva 

Dolgo je vladal absolutni akademski tabu, ki je za bogokletne štel študije enačenja nacizma in komunizma, sploh te, ki ne bi jasno poudarile, da je bil nacizem neprimerljivo večje zlo. Snyder v knjigi zgolj niza dejstva in ta so na obeh straneh podobna, sploh s končnim rezultatom 14 milijonov pobitih, h katerim ne šteje vojakov, padlih na frontnih črtah. Med njimi milijonski gladomor v Ukrajini, smrtna lakota, ki je pokopala več kot milijon sovjetskih vojnih ujetnikov, še več pobitih Judov v koncentracijskih taboriščih in podobno število hladnokrvno pobitih na okupiranih območjih Ukrajine in Belorusije, potem Poljakov, ki so bili žrtve nemških, sovjetskih in ukrajinskih krvnikov, še več Nemcev, ki jih je pogubila Rdeča armada med pohodom na Berlin etc.

Feri Lainšček: Kurja fizika

Kurja fizika zaključuje tisto, kar je začel Kurji pastir, prvi roman iz trilogije, in nadaljevalo Petelinje jajce; Feri Lainšček (1959) popisuje svoja otroška leta. V prvem delu trilogije so bile v ospredju stvari, povezane z rojstvom, obisk vile, ki je Fereku napovedala izredno usodo, tudi pri njem, kot pri vseh velikih posameznikih v zgodovini, so bili znaki, napovedi in obiski. Nekaj je bilo še uvajanja na dogajalni prostor, recimo popisi očetovega dela in kako so potekale zadeve v vasi. Zdaj, že šolski, se Ferek ukvarja z drugimi stvarmi. Kar takoj na začetku recimo s tem, kje je začetek sveta – če starta Titova štafeta v njegovi domači vasi, bi moral biti to začetek. Potem postopno spozna, ob navijanju za izkrcanje na Luni v neposrednem prenosu, da je svet večji in se celo ne neha s planetom. Ob tem navija, da bi tam našli Mejseke, torej Mesečane, in bi nas ti ohranili v lepem in pacifističnem spominu.

Werner Herzog: Somračni svet

Onoda je bil japonski častnik, ki ni vedel, da se je svetovna vojna končala avgusta 1945, in se je še 30 let boril na filipinskem otoku. Mož pač ni vedel, da se je vojna končala. Ljudje kdaj težko preživijo tri desetletja v civilizaciji mest, on pa v tropskem gozdu s površino 500 kvadratnih kilometrov, naseljenem z nekaj filipinskimi kraji. Na začetku še s tremi vojaškimi tovariši, potem pa sam. Kot preganjana zver, ki vse vidi in vse sliši, je vsak dan oprezal za zasedami lokalnih vojakov, neprestano menjaval bivališče, obenem pa reševal krucialne probleme: kako prižgati ogenj brez vžigalic, kako ohraniti orožje, da ne zarjavi, kako biti sam svoj zdravnik. A to je bil ništrc v primerjavi s trudom, kako ohraniti razum, medtem ko leta z nikomer ni spregovoril besede; po indicih, kot je bobnenje bombnikov v času korejske in vietnamske vojne, je sklepal, da je Japonska še naprej v vojni, vmes pa brez pisala in papirja vodil osebni koledar, ki je za realnim zaostal le za pet dni.

Stanisław Lem: Futurološki kongres: iz spominov Ijona Tihega

Poljak Stanisław Lem (1921– 2006) je eden pomembnejših piscev znanstvenofantastične proze. Je avtor Solarisa in Gospodovega glasu, romanov, ki se ukvarjata z našimi projekcijami v nerazložljivo; enkrat je to ocean z zavestjo, drugič ponavljajoči se zvok iz vesolja, ki ga potem različne veje znanosti razlagajo v skladu z lastno doktrino, po svoje humanisti in naravoslovci, čez vse še psihoanalitiki. Lem si vse dodobra privošči in jim, z osmešenjem, odvzame pravico do zadnje besede.

Baptiste Morizot: Neraziskano

Vendar ne meri na hišne ljubljenčke niti na industrijsko rejo živali, njegova topika so vse oblike življenja. Začne s fenomenom hibridov, kot sta kojvolk, mešanec med volkom in kojotom, in pizli, mešanec med polarnim medvedom in grizlijem. Očitno obdobje podnebnih sprememb prinaša razmah številnih metamorfnih bitij, do katerih pa lokalna ljudstva še niso razvila odnosov. V moderno dobo je udarila dramatičnost – stara domneva, da je znanost proučila vso prirodo okoli nas, se podira, ko poplave, požari, suše, letni časi postajajo nepredvidljivi in jim ni najti vzroka.

Jerzy Franczak: NN

Jerzy Franczak (1978), poljski pripovednik, je v prejšnjem delu, ki sem ga prebral, v romanu Da Capo, prvem iz trilogije, katere zaključek je NN, pisal o spodleteli individuaciji kreativca, ki po številnih polomih in ponižanjih – od mobiranja v šoli in trde, skoraj kasarniške očetove vzgoje – v zrelih letih prileze nazaj, v primarno družino; očitno se je vzgoja ponesrečila, a je bilo vsaj izobraževanje delno uspešno.

Lars Svendsen: Filozofija osamljenosti 

Spontano velja, da si osamljen, če si sam. A kaj ko se človek lahko počuti tesnobno tudi sredi množične zabave ali v družinski idili na božični večer, nekdo, ki je sam sredi pustinje, pa občuti polno zadovoljstvo, v katerem sploh ne pogreša družbe. Avtor v celotnem delu preigrava koncepta osamljenost vs. samota in ju motri z več perspektiv.

Andraž Rožman: Tega se ne da izbrisati

Andraž Rožman (1983) je že v prvi knjigi, Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano, mešal reportažni žanr z intervjujem in dodajal polliterarne vložke o lastnem doživljanju begunske usode, o kateri pripoveduje njegov sogovornik, sirski pregnanec in strastni, verjetno tudi zelo osebni in vpleteni poznavalec Muhamad. Tokrat se je v podobno mešani žanrski tehniki lotil izbrisa.

Ivan Illich: Orodja za sožitnost; Pravica do koristnega brezdelja; Vernakularni spol 

Slovenska izdaja si je izbrala ponesrečeno formo naslova, ki bolj spominja na klasifikacijski listek v biblioteki. Čeprav je avtor tekste napisal pred pol stoletja, še pred časom spletne revolucije, so danes še bolj aktualni. V izhodišče namreč postavi tržno gospodarstvo, ki ljudem ponuja neskončno ponudbo izdelkov in storitev. A Illich v tem ne vidi paradiža, temveč zaton človeka, ki ni več vodilo svojih lastnih potreb. Pravi, da se posameznikove potrebe ujemajo skoraj izključno s potrošnim blagom. Njegove želje izvirajo iz reklamnih oglasov, ki mu diktirajo, kaj si mora še kupiti, da bo potešil potrebe. A kaj ko očaranost nad moderno produkcijo vsega zamisljivega in nezamisljivega paralizira ljudi. Dobesedno, ko koga zadene slabo počutje telesa, se bo odzval na dva načina: tekel v lekarno ali pa k zdravniku. Da bi sam poskušal rešiti svoje telesne tegobe, je iz sveta pozabe, čeravno so to počeli nekoč malodane vsi. Poplava izdelkov in obilja ohromi človekovo avtonomno delovanje. Obenem državni predpisi izničujejo podjetnost, saj ljudem vcepijo predsodke do samogradnje. Reveži so znali uporabljati odpadke in ropotijo in si iz njih postaviti bivališča. Omenja resda Caracas, toda tudi slovenski zakon izpred desetletja, ki prepoveduje sosedsko pomoč, ima natanko isti učinek pasivnosti. Jasno, da nasprotuje nuklearkam, vendar ne le zaradi sevanja, ampak ker njihova dominacija v državnih projektih blokira razmišljanje o manjši porabi energije.

Constance Debré: Play boy

Constance Debré (1972) je bila uspešna odvetnica, poročena in s sinom, ko je ugotovila, da se dolgočasi, da je življenje postalo preveč predvidljivo in da se mora ozreti po alternativah. Med te je sodila sprememba spolne orientacije in v romanu Play boy, ki je osrednji del romaneskne trilogije, se posveča predvsem lezbičnim začetkom, negotovim in brez jasne predstave, kam vse skupaj pelje in kako preobrazbo izpeljati.

Igor Omerza: Franc Jeza: Separatist

Jeza (1916, Sp. Hajdina pri Ptuju–1984, Trst) je bil zunaj kategorij političnega emigranta. Član OF, zaprt pod fašizmom, poslan v Dachau, po vojni pa urednik Slovenskega poročevalca je bil prototip akterja povojne partijske nomenklature, ki bi lahko napravil lepo kariero pod starim režimom. Toda mož je hotel pisati svobodno, brez cenzorjev za vratom, in tako je leta 1948 prebegnil v Italijo, kjer je deloval v slovenskih programih RAI in pisal v zamejske časnike in revije. In postal ena najbolj zasledovanih tarč UDBE. Praktično zgolj iz njenega arhivskega gradiva je nastala Omerzova knjiga. Jeza je napisal knjigi, ki bi postali uspešnici, če bi prišli med bralstvo: Nova tlaka slovenskega naroda (1959) in Neodvisna Slovenija (1983, soavtor). Temi gospodarskega izkoriščanja v času Jugoslavije in ustanovitev lastne države sta bili živi, a prepovedani. Kako minuciozno je delovala UDBA, pove recepcija njegovega nepolitičnega dela Skandinavski izvor Slovencev (1967). Kot iznajdljiv avtor je dal dostaviti nekaj izvodov knjige knjigarni DZS v Ljubljani in ta je celo prodala dva izvoda, tajna policija je zaplenila preostale ter v zapleteni akciji celo izsledila enega kupca! V drugem primeru pa legendarnega prof. Dušana Pirjevca, ki se je zelo zanimal za prepovedano knjigo.

Miha Jambrek: Usodni polet

Kakšni so postopki po letalski nesreči, kdo koga obvesti, kdo koordinira, kdo preiskuje, kdo poroča in kdo odmerja podatke za javnost, kakšna so razmerja med strokovnimi in političnimi vejami preiskave, se sprašujemo neuki, in kriminalni roman Usodni polet ponuja odgovore na ta vprašanja.

Lewis Dartnell: Biti človek

Torej učinek epidemij, demografije, družine, kognitivne pristranskosti, poživil in opija. Kuge so denimo zdesetkale, kdaj celo razpolovile prebivalstvo – kot v Firencah v 14. stoletju, ko je zmanjkalo grobov, saj je naenkrat pomrlo 60 odstotkov meščanov. Toda črna smrt je prinesla splošno prosperiteto: višje zaslužke in več svoboščin za podložni razred. Kako? Enostavno, s pogrebom levjega deleža prebivalstva se je tudi obdobje lakote končalo, poceni hrane je bilo zdaj dovolj, delovne sile pa premalo, zato so narasle plače in druge ugodnosti.

Simon McCleave: Umori na plaži Harlech

Britanski pisatelj Simon McCleave postavlja svoje kriminalke na idilične sipine in zelene griče Snowdonie v Severnem Welsu. Sama krajina, skrivnostna in odmaknjena, lepoto razkrije šele pogledu od zunaj. Zanj poskrbi po mučni londonski policijski epizodi vrnjena preiskovalka, inšpektorica Ruth Hunter, ki jo najprej skoraj degradirajo na mesto izobraževalke otrok o policijskem delu. Vse to, tudi boleče izginotje njene prejšnje partnerice na javnem prevozu brez sledu, jo dela tesnobno, kar ublaži šele na plažo naplavljeno truplo, zaradi katerega se spet vrne na teren in na lov za zlikovci.

Bijal Shah: Biblioterapija: zdravilna moč branja 

Avtorica, ki deluje kot biblioterapevtka, ni inovatorka ne izumiteljica terapije s knjigami, je pa iz izkušenj popisala vrsto strategij, ki branje povzdignejo v zdravnika duha. Predstavlja torej različne osebne stiske svojih pacientov ter načine, kako so se pod njenim moderiranjem izmotali iz njih. Branje resda omogoča tri izkušnje: identifikacijo, katarzo in uvid v lastno stanje na podlagi opazovanja literarnih likov, ki so v podobnih situacijah. Skratka, uprizori odskok od samega sebe, kar omogoča, da se posameznik lahko iztrga iz patologije, ki ga poseda. Mojster biblioterapije, čeprav se sam ni nikoli tako imenoval, je francoski esejist iz 16. stoletja Michel de Montaigne.

Sofi Oksanen: Pasji park

Sofi Oksanen (1977), ena bolj uveljavljenih finskih avtoric, nas v roman uvede s srečanjem dveh Ukrajink z vzhoda države v helsinškem parku za pse. Tam opazujeta srečno štiričlansko finsko družino s psom; ena je fantova, druga dekletova biološka mati, obe sta sodelovali v programu prodaje jajčec neplodnim zahodnim parom in po neuspešnem plezanju proti vrhu agencije za tovrstne storitve zdaj brez upa stika gledata svoj naraščaj.

Edmund White: Pohajalec

Francoski izraz flâneur, s katerim označujemo pohajkovalca, je daleč od ideje turista, ki hodi po mestu, sledeč vodiču ali vodniku. Meri na sposobnost, da hodiš brez cilja v tri dni, a ne kot mesečnik, marveč kot pozorni opazovalec, kakršen zna zreti v ljudi, ki gredo mimo, in to občuti kot najlepše preživljanje prostega časa.

Slava Kurilov: Sam v oceanu: zgodba o pobegu

V Kazahstanu rojeni Slava Kurilov (1936–1998) je sredi sedemdesetih let v bližini filipinske obale skočil s sovjetske ladje, ki je turiste brez pristanka peljala čez ekvator, ker ga je poklicalo morje. Ne le tisto, v katero je sredi noči skočil in se, oborožen z dihalko in masko in plavutmi, do bližnjega otoka prebijal tri dni in medtem marsikaj doživel, temveč morje od prej. Čeprav daleč od morja, je prebiral vse o njem, želel postati mornar, se odločil za oceanografijo in sanjal o delu na gladini in pod njo, vendar mu zaradi sestrine emigracije niso dali vizuma. Moral je pobegniti in pri tem se je zibal v valovih neurja in mrtvem morju, žarel od planktona in čudežno priplaval na filipinski otok, med začudene domorodce. Tudi zato, ker je bil zanj skok z ladje v neznano Dejanje, na katero se je pripravljal in zanj vadil dolga leta.