Tomaž Kosmač: Ko jebe

+ + +

Rob roba, na tankem ledu

Tomaž Kosmač (1965) jemlje pisanje nadvse zares, kot poslanstvo, ker je po poklicu brezposeln. Že v prejšnjih prozah smo videli, da lahko ženska in trdna zveza pri garaškem ukvarjanju s pisavo pomenita oviro. Zdaj, v zbirki sedmih novel, ki so dobile naslov po repetitivni izjavi protagonistke ene od njih, ki je avtodestruktivno navijala in ožemala tipe in si hodila odpočivat na psihiatrijo, vidimo, da ima enak zastranitveni učinek tudi alkohol. Kavsna, bula, plastenka z bevando, še bolj gajst, žganice, ki ga vedno nokavtirajo in tudi tokrat, vendar kot da to pozabi, in spet. Zato je kar nekaj te proze namenjene praktičnemu modrovanju o tem, da je odnos z alkoholom vzajemen in je zanj nujna disciplina, nujni so preskoki med nalivanji. Veseljačenja v dvoje in skupinsko ne manjka, ne pri njem ne pri spremljevalcih obeh spolov, večinoma samih originalih, s katerimi potuje in se druži.

V Ko jebe so zbrane zgodbe, ki zajemajo daljša časovna obdobja, osebam se posveti od takrat, ko so vstopile v avtorjev sociotop, pa do paradoksalnega zaključka ali celo izstopa. To so zgodbe dolgega diha in ne več drobir s pijanskih in počitniških vandranj. Prej je hodil na kraje služenja vojaščine in na pretežno nizkocenovne destinacije, tokrat se odpravijo na Češko, kjer imajo originalnega prijatelja konvertita, ki zlahka prehaja med verami in prepričanji. Z Markom Brecljem jo užgejo v Makedonijo in vse je prava nizkoproračunska epopeja. Zgodba je namenjena tudi punci, ki se sicer obogati z njegovim denarjem z neizplačilom na študentsko napotnico, ampak za ceno izrazito negativne reklame. Prav smešno pogumen in neomajen je, ko kazen za vožnjo z mopedom po cesti »na lastno odgovornost«, prepričan, da mu potem ne morejo soliti pameti ali zasoliti kazni, oddela v domu starejših občanov in sproži pobudo za proporcionalno kaznovanje glede na prihodke in premoženje, ki jo posvoji politična stranka. Seveda pomisli, da bi po zgledu visokih politikov pošto s sodišča ignoriral, ampak se mu zdi to bedno in neodgovorno.

Ko jebe je zbirka pikaresknih prigod s streznjenim zaključkom, obenem pričevanje o prekarcih v kulturi, kakor se zdaj reče dninarjem, ki so pod minimalcem, in Kosmač ponosno fura socialno, ker mu omogoča več svobode, se pa zato zasanja o nagradi, ki ga bo rešila finančnih skrbi, in ko mu res kaj refundirajo in se skoraj povzpne na zeleno vejo, ga kaj drugega zafrkne, očala, že kaj. Iz zgodb veje kinična drža, za katero je poleg prijateljevanja nujno tudi samotarjenje, obenem ugotavlja, da bi moral imeti že beneficirani staž, tako naporno se ogiblje zaposlitve in vztraja pri sociali. Ta mu zagotavlja svobodo in čas za pisanje, vse drugo bi bilo potratno.

Ko jebe je dokumentarističen popis margine, z vsemi taktikami prekarnosti in stranskih zaslužkov, je poveličevanje socialne države in zahvala vsem, ki mu pri njegovem početju pomagajo, socialnim delavkam in referentkam, ki zanj izpolnjujejo formularje in obkrožajo prave odgovore, da je sprejet in grejo stvari skozi; zbirka poleg tega kaže njegovo postopno vse večje obvladovanje členjene zgodbe.