Ian McEwan: Stroji kot jaz

Ian McEwan, uveljavljen in cenjen britanski pripovednik (1948), se rad ukvarja z etičnimi dilemami. V prvencu Cementni vrt v družini, kjer pomrejo starši, otroci prevzamejo njihovo vlogo in uspešno črpajo materin varčevalni sklad, vendar se zdi, da ne bo šlo v nedogled. V romanu V imenu otroka prevprašuje ugovor vesti, sodnica v imenu prihodnosti in odraslih odločitev zavrne ugovor fantovih staršev, da bi bil deležen infuzije krvi, saj je v krvi duša in se je z njo – kakor pravijo najstarejši sveti spisi – prepovedano hraniti, torej si jo tudi vbrizgavati. Roman Solar pa v treh delih, ki po stopnjevanju spominjajo na grško tragedijo, govori o znanstveniku, ki je zdaj napol v službi industrije oziroma njenih eksploatacijskih idej, in njegovem (vse manj) uspešnem prikrajanju znanstvenih dejstev v korist izkoriščanja; tokrat sončne energije z rabo sončnih električnih celic, torej fotovoltaike. McEwan je ob etičnih dilemah ves čas psihološko prepričljiv, občutek imamo, da za pisanjem stoji temeljito raziskovanje gradiva, vse pa je spisano v duhovitem in okretnem slogu.

Iztok Geister O zaupanju v naravo

Eden redkih, ki razumejo svet kot topos, ki si ga delijo vode, zemljine, kamnine, rastline, živali in ljudje. Ker prirode pač ne bo podučeval o njej sami, piše pisma spoznanja človeku. Da bi sploh lahko spoštoval druge, jih moraš prej spoznati.

Manka Kremenšek Križman: Tujci

Vseh dvajset zgodb domače avtorice Manke Kremenšek Križman iz zbirke Tujci je ubranih in zgoščenih okoli tematskega naslova, čeprav gre za različne načine tujstva. To je enkrat eksistencialistično ponotranjeno, posamezniki so si tuji in tudi nimajo dostopa do lastnega notranjega, večinoma zapletenega in njim nedoumljivega sveta. Tuj jim je zunanji svet, kar naenkrat ali od nekdaj. Drugič je tujstvo mišljeno bolj dobesedno, kot razseljenstvo, migrantstvo. Tujci iz zgodb so v lastnem, od vojne opustošenem bosanskem mejnem mestu z mostom, tujci so v mestu, kjer razvajena otročad nima početi drugega, kot da jim očita, da so od drugod. Ali pa iz objestnosti uničuje predmete, ki njim s polnimi ritmi ne pomenijo ničesar, drugim, ki se težje prebijajo skozi življenje, pa skoraj vse.

Richard Askwirth: Češka lokomotiva: Emil Zatopek

Biografija izpostavlja tri njegove posebnosti: športni, tovariški in politični angažma. Fantič, ki je delal po osem ur kot čevljar, si je izmislil edinstveni sistem treninga, s katerim je bil tako suveren, da je tekmece premagoval za krog in več. Ker češke partijske oblasti prijatelju tekaču niso izdale vizuma za olimpijado, se tudi sam ni vkrcal na letalo in je zastavil svojo kariero, dokler nista čez dva dni odletela oba. S tekmeci je med tekmami rad poklepetal, na zadnji olimpijadi 1956, ko ga je premagal dolgoletni rival Mimoun, je zmagovalca objel in poljubil. Desetletje kasneje se je srečal z Ronom Clarkom, nesrečnim zunajserijskim rekorderjem, ki nikoli ni dobil olimpijskega zlata, in mu je podaril svoje.

Bernardine Evaristo: Dekle, ženska, druga_i

Britanska pisateljica Bernardine Evaristo (1959) se v obsežnem romanu Dekle, ženska, druga_i, s katerim je leta 2019 kot prva temnopolta ženska osvojila nagrado booker, posveča nekaj temam. Njene pretežno obarvane ženske različno doživljajo svoje spolne usmeritve in te so z razvejenostjo in različnostjo res reprezentativne za današnje nove ljubezenske nemire, segajo od hetero- do homoseksualnih, zaobjamejo pa tudi nekatere mejne, trans in nebinarne prakse in opredelitve. Hkrati so njene protagonistke bolj ali manj ozaveščene in dejavne feministke, ki nosijo – in poudarjajo ali skrivajo – različne odtenke temnopoltosti in različno samozavest glede izvora, tudi socialnega. (Tudi) pri tem roman ponuja širok razpon, od razmeroma uspešne Amme do tistih, ki so se povzpele na vodstvene položaje v finančni panogi z dna, spoznavamo življenje in delo dvanajstih žensk, ki se zberejo na skoraj programski predstavi Poslednje dahomejske amazonke, ki obuja spomin na ženske vojščakinje s črne celine. Hkrati hoče izpisati zamolčano ali vsaj ne dovolj upoštevano preteklo herojstvo in poiskati predhodnice ženskemu aktivizmu.

Dragan Radulović: Auschwitz Café

Čeprav kritiki poudarjajo, da je po žanru znanstvena fantastika, sem jo bral kot realistično verzijo stvarnosti, v kateri oblast vpelje režim, kjer javnost sprejme samopašnost kot lokalno vsakdanjost, zoper katero ne protestira. V Boki Kotorski, kjer je bila po zakonu obala javno dobro, si je predsednikov brat postavil palačo na robu kopnega in jo zagradil z visokim zidom še 50 metrov v morje. O tem vzdušju pripoveduje avtor, o dolgih lovkah »ekscelence«, ki sežejo celo do obdukcijske mize. Kako izpeljati revolt v polisu, kjer se vrhovnik dogovori celo z nihilistom, da bi ta zbral okoli sebe skupino oponentov, ki bi jo potem na dlani ponudil v eksekucijo?

Roman Rozina: Sto let slepote

Z letošnjim kresnikom nagrajeni roman Romana Rozine (rojen 1960) se osredišča okoli slepega Matije, ki se rodi v noči, ko se zdi, da se je zlo spustilo na zemljo. Na sosednjem hribu zdrsne cerkev, njim odnese pol hiše, lije kot iz škafa in vse se zdi, da bo po takšnem silovitem, tudi nekoliko kataklizmičnem, skoraj gotskem začetku vse naprej eno samo prekletstvo. Posebej še, ker so – po naturalističnem ključu – zaznamovani, to so kraji, v katerih so moški trdi, nepopustljivi, pa tudi zapiti, in če bi sledili logiki krvi in rodu, bi moralo iti z družino samo navzdol. Pa ne, Matija je svetal lik onstran vsake ideologije, tudi glasbeno nadarjen in z glasbo ustvarja podobe iz tistega, kar sliši in sluti in kar mu o svetu pripovedujejo bližnji videči, in njegovo ponotranjeno, glasbeno videnje je drugim všeč, jih nagovori in pretrese.

Samo Rugelj: Soncu naproti

Delo ne pripada redu del potopiscev, ki mesece ali celo leta stopajo po daljnih deželah in potem opišejo popotne izkušnje s srečanji z domačini. Avtor je reč poenostavil na desetdnevni dopust v paru z družico. Žanrsko zato malo spominja na Branka Gradišnika in njegove družinske izlete po Irski in Siciliji. S pomembno razliko – Rugelj ne stremi za prigodami z lokalci, njegova tema je pohodniški podvig pod peklenskim soncem. Kaj tam običajno počno turisti v vročem juniju? Pohajkujejo od zaliva do zaliva, posedajo po tavernah in se slastijo s prvinsko grško hrano. Knjiga obrne perspektivo: namesto da bi sledila agencijskim itinerarjem industrije prostega časa, si omisli avtorski pristop. Pohod od svita do mraka po kozjih stezicah gorovja, po katerem v tem letnem času ne bo stopala živa duša, pač – Krečani znajo povedati, da je nekaj turistov drznost pokončala.

Svens Kuzmins: Hohma

Že v prvem poglavju je jasno, da je Hohma generično mesto, ki ustreza stanju duha nacije v prehodnem obdobju. Da je Hohma nekaj sorodnega Butalam, le zemljepisno položenim drugam. Da je Hohma kar Latvija v malem in njena srčika in duh, kakor se je izvil iz steklenice vodke v času tranzicije.

Biti mlad v kapitalizmu

Roman Luster (naslov bi lahko prevedli kot Lesk) zadnje leto kraljuje na lestvicah vrhuncev milenijske književnosti. »Napeta, ostra, zabavna knjiga o tem, kako je biti mlad ta hip. Brutalna je in briljantna,« ga je posrečeno opisala znana britanska pisateljica Zadie Smith, ki je njegovo avtorico le nekaj let prej poučevala na Univerzi v New Yorku. Gre za Američanko Raven Leilani, rojeno leta 1990, ki je diplomirala iz angleščine in psihologije, ukvarja pa se tudi z vizualno umetnostjo. Roman Luster je njen prvenec in takoj po izidu konec leta 2020 se je v ZDA zavihtel na lestvico najbolje prodajanih knjig, prejel je nagrado kirkus za leposlovje, nagrado Dylana Thomasa, bil nominiran za žensko nagrado za leposlovje in druge. V slovenskem prevodu ga še nimamo, a zaradi aktualnosti in odlično ujetega zeitgeista si kljub temu zasluži pozornost.

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Vsebina je variacija literature NOB, ki pa je prosta tradicionalne ideološke indoktrinacije. Faktičnost z elementi ironije in kdaj črnega humorja zapelje tudi bralca, ki mu klasične partizanarice niso pogodu. Ključen je seveda osrednji lik najstnika, ki se mu v potikanje po mestu vsili italijanska okupacija. Najprej jo vključi v del mladostniške igre, a ta postane tako fatalna, da mora na hitro odrasti.

Colson Whitehead: Fantje iz Nickla

Nickel ni mesto ali vas, Nickel je prevzgojna ustanova, kamor pride Elwood zaradi avtoštopa; ustavi mu namreč avtomobilski tat in najdejo ga, ker je avto predrag in preveč nobel za njegovo barvo polti. To so časi gibanja za državljanske pravice in Elwood dobi v dar ploščo z govori Martina Luthra Kinga. Ker je nadarjen, ga spodbujajo, da bi šel na kolidž, in hkrati hodi na proteste proti segregaciji, na katerih bele gospodinje pod zaščito policije pljuvajo na sedeče. Zbašejo ga torej v Nickel, kjer zvok velikega ventilatorja v Beli hiši, hiši bičanja in kaznovanja, preglasi krike pretepenih, ki odmevajo do trenutka, ko od bolečine izgubijo zavest.

Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Zločin in kazen

Zastavek je enostaven: Razkolnikov po temeljitem načrtu ubije oderuško starko, za njim ne ostane nobena sled, a potem ga tako grize vest, da se sam preda. Popolni zločin, ki pa ga sam junak ne prenese.

Sergej Lebedjev: Dežela pozabe

S konca zemlje, z zahodnega roba Evrope in s pečin, s Heraklejevih stebrov, zre pripovedovalec v brezmejnost in se zave, da je njegova izkušnja naložena v jeziku, in se začne spominjati prejšnjih poti, vandranj in krajev službenih nalog, ki so povezane z geologijo in izrazitimi, včasih industrijsko devastiranimi krajinami. Predvsem pa je roman Dežela pozabe napol potopis, napol etnološko pričevanje in hkrati rekonstrukcija usode človeka, Dedka Mraka, ki mu je bil blizu in se je zanj tako rekoč žrtvoval, izkrvavel po darovanju krvi, služboval pa je v daljnih severnih pokrajinah Sovjetske zveze.

David Graeber in David Wengrow: Pričetek vsega: nova zgodovina človeštva

Skupna knjiga sicer ni prinesla napisane nove zgodovine, njena tema sta v prvi vrsti pradavnina in čas pred našim štetjem. Tja seveda Graeber presadi svoje antiavtoritarne poglede, ko dokazuje, da tečejo začetki civilizacij brez hierarhične oblasti. Kako avtorja rešujeta problem pičlih virov? Arheološke izkopanine, ki nakazujejo oblike življenja v velikih naselbinah, nadgradita zdaj s spoznanji evolucijskih psihologov, zdaj etnomatematikov. Šarlatana, ki ju vodijo spektakularni preobrati spoznanj? Ne, ohranjata stik s fakti.

Franci Novak: Obvoz

V Obvozu, naslovni zgodbi zbirke domačega avtorja Francija Novaka (1969), se skupina potnikov v visokem snegu znajde na čudežni in fantastični vožnji. Avtobus in njegov skrivnostni voznik sta, kot bi ušla iz kakšnega od tistih akcijskih filmov, v katerih ne smejo popustiti pri hitrosti in je potem vse pod visokimi obrati, šofer je prav strniševski vrag s steklenim očesom, čuden in čudežen glede sposobnosti, in ko po vrtoglavih bližnjicah spet pridejo na redno traso, ga pripovedovalec vpraša, kdaj. Kdaj bo ponovitev, da se bo lahko spet vkrcal, očitno mu je bolj kot varna vožnja pri srcu divja in nenadzorovana, pomeni mu adrenalinski in eksistencialni izziv.

Ramón Gómez de la Serna: Gregueríe

Čeravno spominjajo na aforizme, kdaj na cinizme, avtor pravi, da so pogum, da označimo, kar se ne da označiti, ujamemo, kar je bežno, predvsem pa ne smejo biti podobne ničemur, kar je bilo že povedano. Torej jih bo malo, saj jih ni mogoče stresati kot verze ali domislice.

Hervé Le Tellier: Anomalija

Z Goncourtovo nagrado – nagrajenca izbirajo tudi slovenski frankofonski študentje – ovenčani roman Anomalija Hervéja Le Telliera (1957), sicer predstavnika eksperimentalne literarne skupine Oulipo, se začne s svarilom Zhouang Zija, da tudi on, ki nam pravi, da sanjamo, živi v sanjah, s svarilom, da je življenje sen. Oziroma kopija, kot rečejo strokovnjaki nekje vmes, navdihnjeni z nenavadnim dogodkom, pri katerem se letalo med izrazito turbulenco reši in pristane dvakrat. To je izziv za strokovnjake za fiziko in kognitivno znanost, pa tudi za različne verske voditelje, skupaj jih naberejo iz kar nekaj ver in ločin, da bi se teološko opredelili do pojava. Ker če se ne bodo oni, se bo razjarjena, na biblični fundamentalizem oprta množica, in to predvsem proti udeleženim v izrednem dogodku.

Marc Perelman: Barbarski šport

Knjiga je pisana enosmerno, avtorju je vse vnaprej jasno in tako bralcem niza zgolj argumente o malecioznosti vrhunskega športa, ne da bi vsaj skušal pobijati njegove afirmativne momente. Od športnih tekmovanj posebej obravnava predvsem nogometne, kolesarske in atletske spektakle, a še to paberkuje selektivno. Pisanje je kdaj tavtološko: Kitajska z režimom politične diktature je organizirala olimpijske igre z namenom samopromocije, toda šport tu ni gibalo politike, ampak le še eden izmed terenov totalitarnosti. Kdor ne čuti odpora do globalnih športnih manifestacij, knjigi ne bo sledil.

Pavla Horáková: Teorija čudnosti

Češka pripovednica Pavla Horáková (1974) v romanu Teorija čudnosti okoli urbane nadizobražene intelektualke, ki dela na čudnem inštitutu, kjer proučujejo vse mogoče, če je le dovolj odbito, postavi pisano paleto čudakov. Nekaj jih je iz vrst sodelavcev, od katerih so nekateri s sinekuro in prostim časom čisto zadovoljni, drugi bi se prerivali in delali kariero. Čudaški je oče, ki si koplje luknjo v pesek na mestu stare nemške domačije, še bolj pa je čudna in presenetljiva sama narava resničnosti, ki jo Ana, kakor je glavnemu liku in pripovedovalki ime, ugleda skozi razsuto mrežo na prvi pogled nepovezanih drobcev.

Ur. Dan Podjed in Katarina Polajnar Horvat: Nevidno življenje odpadkov

Zbornik razprav, ki postavi smetenje kot obliko uničevanja planeta. Združuje dva pristopa: spoznavni in svetovalni, ki pa dominira. Jezikovna študija je denimo simpatična z evokacijo besed, kot so izmečki, nesnaga, svinjarija, nečistoča et simile, vendar se ukvarja le s poljem vidnega in skozi meščansko ideologijo, tako da opusti poskus aplikacije terminov na zrak in vodo; pomislimo le na paradoks, ko nekdo z močnimi kemikalijami kreira aseptično stanovanje in rakotvorna čistila meče v smetnjake in odtoke. Geografska posebej omeni Kornate in turizem, ki je največji dejavnik poplave plastike v morju. Antropološke pa denimo ugotavljajo, da je v Ljubljani okoljsko ozaveščena petina, a še ta večinoma na deklarativni ravni. Od tod stopi v polje metod, kako povečati udejanjeno okoljsko ozaveščenost in odgovornost. Recimo s smetnjakom, ki se pogovarja z odlagalci odpadkov in jim sporoča, koliko in kaj vse so vanj že zmetali, s čimer pritisne na njihovo slabo vest. Tu pa iz antropologije prestopa v prevzgojo oziroma v preobrazbo posameznikov s sistemi spodbud in nagrad. Bolj pragmatično bi bilo sicer navesti primere komunalnih praks posameznih mest po svetu.

Milan Dekleva: Pet za kvartet

Milan Dekleva (rojen leta 1946) se pogosto loteva portretnega romana, včasih naslonjenega na biografije izstopajočih posameznikov, zgodovinskih osebnosti, literatov ali izrazitih predstavnikov lastne generacije; razpon sega nekje od Pirjevca Ahaca do Slavka Gruma in Tomaža Pengova. V zadnjem času je njegova pisava zavila proti lahkotnejšemu, jezično okretnemu ter po pristopu in izplenu skoraj operetnemu romanu, ki naj zareže v aporije današnjosti. To zaznamujejo splošna negotovost zaradi bližajoče se kataklizme, tesnobnost in poplava tehnologije, razvezanost smisla in razblaženi, a vseprisotni občutek absurdnosti.

Gregor von Rezzori: Spomini antisemita

Deček avstrijsko-italijanskega rodu, ki je odraščal v Bukovini, na skrajnem robu habsburške monarhije, se je spominjal: »Večina drsalcev je bila žal Judov. Na mojo žalost je bilo med njimi veliko lepih punc, v katere sem se proti svoji volji zaljubljal do ušes.« Živel je v družbi, kjer so pokali štose: »Veš, kaj je smola? – Greš na lov, po poti pa srečaš Juda.« Roman torej razkriva predvsem duh časa dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja, ki je vel po romunskih in avstrijskih mestih, vsebina pa zadeva njegove ljubezenske zveze z Judinjami. Ko je iskal ženske čare, se je kot antisemit često zagledal prav v objekte prezira svojega kroga, zaradi česar ga je bilo sram pred svojimi. Tudi Judov ni imel za manjvredna bitja, nasprotno – imel je precej prijateljev med njimi. Njegov antisemitizem nikakor ni bil rasističen, zanj so bili to bolj ljudje z neke druge zvezde. Ko je torej na Dunaju po anschlussu leta 1938 doživel preganjanje Judov, je nacistično sistematično izničenje teh pri njem ugasnilo podedovani antisemitizem; zdaj so človeški odnosi prevladali nad stereotipi in ideologijami. Seveda ni postal antinacist, saj je bil vendar pobalin in dandy, ne pa junaški upornik.

Dino Pešut: Očetov sinko

Krajši roman mlajšega hrvaškega pisatelja Dina Pešuta (rojen leta 1990) je iz po nekaj strani dolgih poglavij sestavljeno posredno pismo očetu, ki se znajde s hudo boleznijo v bolnišnici v rojstnem mestu brezimnega pripovedovalca – kadar ga bližnji pokličejo po imenu, zapiše, da so ga poklicali po imenu. Pripovedovalec je zaradi splošne homofobije in nasilja someščanov pobegnil, kot iz države bežijo njegovi prijatelji in vrstniki, razselili so se čezcelinsko in v Berlin in v mesta, ki omogočajo več svobode, manj prikrivanja spolne usmerjenosti, kjer za enako delo dobiš več in imaš občutek, da živiš bolj polno in zares.

Rafael Mihalič: Energetika za vsakogar in za vse ostale

Všečne ideje je preprosto premeril s številkami. Apokaliptični krik, da Grenlandija zaradi globalnega segrevanja izgubi 100 milijard ton ledu na leto, je ocenil z njenim volumnom ter postavil, da bi potrebovali 12.500 let, da se stali polovica. Tirado, da fosilna goriva drastično povečujejo CO2 v atmosferi, odplakne preprost izračun celotnega volumna atmosfere, ki pokaže, da CO2 v njej na merilu dvosobnega stanovanja pomeni dve kapljici. Navdušenje nad baterijami odpihne izračun, da za izdelavo baterije, ki hrani energijo enega sodčka nafte, porabimo 100 naftnih sodčkov. Če hoče človeštvo ohraniti dosedanjo ponudbo energije, potem ne more staviti na dominacijo solarne in vetrne, zakaj tudi v dnevih, ko ni sonca in ne piha, energetski sistem potrebuje sočasno stabilni vir energije, saj po fizikalnih zakonih elektrike ne moreš skladiščiti kot običajne produkte. Ali nesmisel biodizla: če bi na Slovenskem vse njive zasadili z oljno ogrščico, bi pridobili sedmino potrebne nafte in ostali brez hrane. In sploh fama o sončni elektriki: solarni kotlovnik na strehi je bistveno bolj donosen od sončnih celic.

Damir Karakaš: Proslava

Hrvaški pripovednik Damir Karakaš (1967), popisovalec Like in njenih ljudi, je trdno zasidran med bralci neizprosne, ogolele, skoraj etnološke proze. Že v zbirki Kino Lika, kjer so v slovenskem prevodu v dolenjščino združili dve njegovi zbirki, poleg Kina Like še sedem let kasneje izdane Eskime, se posveča trdim in neizprosnim, tudi strah prikrivajočim staroselcem iz zakotja, ki se potem preselijo v mesta, vendar ohranijo navezanost na plemenskost, patriarhalnost, potlačeno čustvovanje, ki ga ne smejo pokazati, ker sodi vse človeško med šibkosti. Edino, kar šteje, je junačenje, prenašanje življenja s stisnjenimi zobmi in ignoriranje bolečine, vse do zadnjega diha. Roman Šumenje gozda je bil zaostrovanje te poetike z dodatnim brisanjem pripovedi na račun opisnega, predvsem žive, nevarne in nespoznavne narave in nelagodja, ki ga zbuja.

Paolo Cognetti: Divji deček

Ta ameriški filozof je v prvi polovici 19. stoletja za dve leti zapustil mestno civilizacijo in si postavil kočo sredi divjine. Cognetti je njegov čas skrčil na četrtino in tudi ni bival kot eremit. Toda postavil je antipod hribovskemu turizmu, ki pritegne meščana, da odide iz betonske džungle v lično hišico, kjer ima ves luksuz bivanja in high tech ter dnevno zre na planine in pohaja po njih, zvečer pa pošilja fotke po družabnih omrežjih. Zaživel je namreč kot gorjan v skromnem bivališču brez tople vode, plina in elektrike. Od tod se potika po brezpotjih, išče jezero, ki ga ni, spi med potmi v spalki v polpodrtih lopah, običajno lačen, vseskozi utrujen in izčrpan, za posladek si speče žaltave pistacije, ki jih je nekoč nekdo pozabil v šupi. Živi kot divjak. Odkriva samoto: ni ga bolj družabnega bitja, kot je samota, sicer pa – človek, ki misli, je vedno sam. Osama kot terapija duha – če smo v družbi, smo kmalu izčrpani. Čeravno običajno sam, zahaja v družbo gorjanov. Ta je posebna, saj ne potrkaš na vrata in ne začneš klepeta ob ponujenem šnopsu. Divji gorjan zre hribolazce kot mimobežnike, z njimi se ne bo ukvarjal, bo kratko odrezav in ignoranten. Kako pristopa avtor, divji deček? Pritegne jih s samobitnostjo, se jim ponudi v pomoč pri delu. Gorjan je posebno bitje: nima družine in ne hiše, ne voli, prek spleta je nedosegljiv, ne potrebuje denarja za hrano in pijačo, nima televizorja in avta. Njegov pastir je anarhist, ki je v nekem hipu spoznal, da mu manjka besed, in je zato začel brati Sartra in eksistencializem. Koliko meščanov pomisli, da bi razširili svoj besedni zaklad, ki je besedišče, pobrano s spleta in iz kramljanj? Koliko jih obrne načelo dnevnega ugodja in opiše potikanje: opijanil sem se s soncem, naporom in vetrom?

Goran Vojnović: Đorđić se vrača

Razvpiti in nadvse uspešni prvenec Gorana Vojnovića (1980) Čefurji raus! govori o odraščajnikih z ljubljanskih Fužin, natančneje o Marku Đorđiću, ki se po krizi v športnem udejstvovanju znajde v bližini delinkvence in dela z vrstniki težave, tako da ga oče pošlje v Bosno, k svojim, da bi poglobljeno razmislil o kariernih možnostih. Že v Čefurjih je Marko enako izkoreninjen in brez temeljev v obeh provizoričnih domovinah. V nadaljevanju, romanu Đorđić se vrača, je občutek brezdomnosti in brezdomovinskosti še močnejši. Predvsem so se pri Marku, še bolj pri njegovih mladostnih prijateljih, zaostrile in nabrusile značajske poteze, ki jih pri mladcih še razumemo, hormonalne nevihte in neprilagojenost in podobno, v zrelih letih pa delujejo kot tovor in kot zid med posameznikom in svetom, torej drugimi, zato nenehni poskusi zoprvanja, izzivanja in opozarjanja nase.

Miodrag Majić: Otroci zla

Osnovni žanr je kriminalka, postavljena v sodobni Beograd, ozadje pa zakrita nedavna srbska zgodovina. Poligon je sojenje, ki določi glavne akterje: advokata, politika, tožilko, sodnika, kriminalista, novinarko, klošarja, plesalko, osebnega stražarja, advokatskega pripravnika, vdovo in detektiva, ki so upodabljani kot psihološki portretiranci. Sočasno ob ljubezensko-morilskih skandiranjih izstopata razkrivanje sistemske korupcije in vloga medializacije sodnih procesov. Tema, ki je na Slovenskem celo literarni tabu – smo kdaj naleteli na roman o podkupljenem predsedniku sodišča in od kriminalcev plačanih tožilcih?

Darko Tuševljaković: Vrzel

Vrzel iz romana srbskega pisatelja Darka Tuševljakovića (1978) je na vse strani, najopaznejša je tista med obema deloma; Vrzel je namreč diptih, katerega prvi del se dogaja srbskemu oficirju Bogdanu na dopustu na grškem otoku Krfu, na katerega se je v prvi svetovni vojni umaknila srbska vojska in je tam Modra grobnica, torej morje, v katero so metali umirajoče vojake. V drugem delu vstopi sinov – Damirjev – glas, ki popisuje študentska leta v Šumadiji, potem ko ni opravil sprejemnih v metropoli in se je zatekel v Kragujevac, kjer harajo primitivni starejši kolegi.