• Bernard Nežmah

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga

    Ur. Alojzij Pavel Florjančič: Otmar Črnilogar – človek mnogih talentov

    Biografija Otmarja Črnilogarja (1931–1999), duhovnika, profesorja grščine, latinščine in filozofije na semenišču v Vipavi in na Teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalca, filologa, ljubitelja gora in gostitelja mnogih simpozijev, v zborniku več kot 70 kolegov in prijateljev. Erudit, ki znanja ni prenašal, ampak ga je utelešal. V eni izmed diskusij o antiki se je tako razživel, da je pred osuplim avditorijem z oponentom polemiziral v starogrščini. Ko je v starem režimu na željo vdove vodil pogreb komunista, ki je potekal v poplavi partijskih barv, se je od njega poslavljal z izdatnim škropljenjem blagoslovljene vode tudi po partijski nomenklaturi, ta pa se je groteskno umikala in bežala pred kapljami božjega blagoslova. Bil je temeljit prevajalec Svetega pisma, ki je mislil besede, pa je denimo stavek »ne vpelji me v skušnjavo« prevedel v skladu z originalom v »ne vpelji me v preizkušnjo« (Bog pač ni zvodnik). In doživel, da so mu uredniki mojstrski prevod kot osnovnošolcu popravljali z rdečo. Ko so arheologi kopali neandertalske ostanke v Divjih babah, je redno prihajal na najdišče, si izprosil nekaj koščic in vprašal: ali je imel neandertalec dušo? Antike ni predaval ex cathedra, ampak je iz nje razbiral človeške drže. Ko je Sokrat, čakajoč na smrt, govoril zbranim prijateljem, se je vmešal ječar, češ naj ne govori tako ognjevito, ker se bo pregrel in strup ne bo učinkoval, pa bo moral namešati novega. Filozof mu je poslal odgovor: moj posel je, da govorim, njegov, da meša strup! Nekoč je hodil po Vipavskem, da bi izvedel kaj o starodavnih poklicih in starih imenih za orodje, iskal je namreč izraze za prevod takrat izginulih antičnih poklicev. Več

  • Matej Bogataj

    24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Knjiga

    Javier Marías: Berta Isla

    »Preveč ljudi katere koli države same sebe imenuje za tolmača potreb svoje države in si jo sčasoma s svojim nalezljivim zanosom navadi lastiti,« zapiše španski stilist in prozaist širokega zamaha Marías (1951, Madrid). Njegov Tom oziroma Thomás, v Španiji živeči in kasneje z naslovno junakinjo poročeni Anglež, v angleškem akademskem okolju naleti na ravno takšne ljudi. Domovina je zanje v ospredju, žrtve za njeno ohranitev pa nepomembne, tudi kolateralne – kajti domovina zahteva žrtve, predvsem med sovražniki, kadar in kakor je to le mogoče. Več

  • Bernard Nežmah

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Knjiga

    Gavin Francis: Preobrazbe telesa

    Nekomu je pognal roževinasti rog na glavi, drugi je z anaboliki postal agresiven in neploden, tretja se je čudežno pomladila, četrti ob polni luni dobi lastnosti volkodlaka, peta spremeni biološki spol et simile. Več

  • Matej Bogataj

    17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Knjiga

    Anita Nair: Vaje v pozabljanju

    Vaje v pozabljanju so iz dveh delov, eden je žajfničast in bollywoodski, drugi iz vsakdanjika revnega južnega dela Indije. Kot bi se združevala in bila v konfliktu dva principa – to pa ona, Meera, do nedavnega srečno poročena in uspešna pisateljica precej popreproščenih knjižnih nasvetov, kako biti soproga uspešnega poslovneža, razume skozi vzporedno zapleteno zgodbo o Zeusu in Heri. To za Indijce, za nas pa osnove hinduizma. Več

  • Bernard Nežmah

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Knjiga

    Vitomil Zupan: Obraz sežganega

    Ne, žal ne, založba je v eno knjigo stlačila tri odlične romane: Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro in Levitan. Uredniški postopek seveda ni nov, tudi moderni prevodi Solženicinove knjige Arhipelag Gulag so običajno nekajkrat krajši od originala. Čeravno je argument boljša promocija avtorja, je knjiga literarni ponaredek – delo, ki ga pisatelj ni napisal. Več

  • Matej Bogataj

    10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Knjiga

    Ingo Schulze: 33 trenutkov sreče

    Schulze (1962, Dresden) je menda kronist združene Nemčije; v prevedenem romanu Adam in Evelyn popisuje, kako erotično sproščen vzhodnonemški par odide na madžarski približek morja, tam pa doživi trenutek svobode in obeta. Na prej hermetično neprepustni meji ne streljajo več, zato zapeljejo v privid in obet raja, brez razmišljanja. Več

  • Bernard Nežmah

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Knjiga

    Aleš Gabrič: V senci politike

    Knjiga o politični opoziciji večino na Slovenskem med letoma 1945 in 1959, ko je ukinjena Revija 57 in na devetletno zaporno kazen obsojen Jože Pučnik. Avtor se je lotil nemogočega projekta: ker pojem opozicija predpostavlja večstrankarsko parlamentarno demokracijo, v povojni Jugoslaviji sploh ne moremo govoriti o kakršnikoli opoziciji. Iz te zagate se je spretno rešil, ko je poudaril, da so bili nekateri člani nekomunističnih strank na prvih volitvah izvoljeni v skupščino. V kasnejših letih, ko so bile stranke prepovedane, je našel sledi opozicije v posameznikih, ki so jih nekoč vodili. Še kasneje je moral med opozicijo prišteti mladega Pučnika, ki je bil takrat član KP, in kriterij opozicijski razširiti na revijalno kritiko politike. Pred tem je v zanimivem poglavju našel nepričakovano opozicijo v predvojnih najvišjih komunističnih funkcionarjih D. Gustinčiču in P. Vorancu, ki ju nomenklatura ni pripustila v visoko politiko, onadva pa sta poskušala kar neposredno kandidirati na volitvah. V obdobju diktature partijskega monizma je kajpak razumljivo, da je zgodovinar k opoziciji vštel še oporečništvo. Nekako nerazumljiv je časovni okvir; bralec bi pričakoval, da bo delo zajelo celotno obdobje komunističnega režima. Je pa piscu uspelo razbliniti sliko o enotnem obdobju vladavine trde roke, denimo to, da s Titom in njegovimi v javnosti sploh ni bilo dopustno polemizirati. Konec leta 1945 bi morala skupščina z aklamacijo sprejeti zakone, a se je k besedi javil D. Jovanović in ostro in na dolgo napadel poglede E. Kardelja in M. Pijadeja. Med njimi se je vnel oster besedni spopad, ne da bi zaradi tega nastopa poslanca zaprli; no, na devetletni zapor so ga obsodili čez nekaj let. Toda: ali je bila to res javna polemika? Časniki in radio o njej sploh niso poročali, tako da je bila omejena na zaprt politični krog. Skratka, tema, o kateri se bo še pisalo. Več

  • Matej Bogataj

    3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Kultura  |  Knjiga

    Milan Dekleva: Institut doktorja Faullstaffa

    Deklevov Institut nadaljuje tam, kjer se je pasel in prebavljal roman Svoboda belega gumba: pri tesnobni izročenosti svobodi in neskončni izbiri, pri stvareh, v katerih je človek čisto preveč primitiven in upošteva preveč parametrov, zato ni učinkovit. Vsaj ne v primerjavi z vezjem svojega mesa, kovino svoje krvi – mislečim strojem. Več

  • Bernard Nežmah

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Knjiga

    Umberto Galimberti: Besedo imajo mladi

    Italijanski filozof je po študijskih esejih Nihilizem in mladi, Miti našega časa in O ljubezni objavil pogovore iz svoje rubrike v tedniku La Repubblica. Namesto običajnih psiholoških svetovalnic je v časopisu odprl prostor za mlade, ki se nanj v pismih obračajo s svojimi življenjskimi stiskami, on pa jim odgovarja kot filozof. Torej – filozofska svetovalnica. Več

  • Matej Bogataj

    26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Knjiga

    Hjalmar Söderberg: Doktor Glas

    »Prišel bo in mora priti dan, ko bo pravica do smrti priznana kot daleč najpomembnejša in bolj neodtujljiva človekova pravica od te, da vržemo listek v volilno skrinjico. In ko bo čas zrel za to, bo imel vsak neozdravljiv bolnik – kakor tudi vsak ’zločinec’ – pravico do zdravnikove pomoči, če se bo hotel osvoboditi,« premišlja nekje vmes doktor iz naslova romana. Zaradi tega bi mu verjeli, da se na protitrpljenski fronti angažira in bori na strani človečnosti, da težko prenaša bolečino drugih, če ne bi med bolnike v istem stavku tlačil še kriminalcev kot kolateralnega plena. In imel v predalu zase črnih tabletk s ciankalijem za vsak primer – ki pa mu pridejo prav tudi za druge, ko jih začne naokrog nositi v ohišju ure brez kazalcev. Več