Lojze Kovačič: Resničnost

Kaj je torej napisal, da je doživel anatemo? V času, ko so po državi peli ljubeče pesmi o Titovi armadi, je on popisal svojo vojaščino v kazenskem bataljonu bogu za hrbtom v hribih med Makedonijo in Kosovom. Kraj izničenja človeka. Dnevni program: čiščenje zarjavelih granat z nafto, stradanje, kjer vojaki med pretovarjanjem vreč žrejo iz njih surove makarone; drugače jedo pomije, ki pa so takšna dragocenost, da soldat, ki ga med hranjenjem častnik pokliče k sebi, pljune v svojo načeto porcijo, da bi mu je sodrugi medtem ne pojedli. Sodrugi? – V kasarni države, ki je rekla ne Stalinu, vladajo najtrše stalinistične metode. Vojaki ovajajo drug drugega, si izmišljujejo obtožbe, da bi se prikupili komandantu. Tu je človek izgubil vsakršno dostojanstvo. Še huje, če je hotel, da ga pohvalijo, je moral samega sebe obtožiti najhujših zločinov proti državi. Govoril torej ni to, kar je mislil, da je resnično, temveč to, kar so od njega zahtevali. Če ne bi bil pekel, bi rekli, da je v teatru absurda. Kazenska doba se po dobrem letu izteče, pride torej v normalnost? Nak, iz strahu pred ponovno kaznijo otopi v uslužnosti do vseh povprek. Ko se naposled konča služenje vojski, se vrne v Ljubljano. Zadnji del na svobodi je še bolj peklenski: kaj naj počne v mestu, v katerem ni več njegovih, on pa brezdomec? – Ne naredi samomora, ampak opazuje. Ker nima tovarišije, so njegovi objekti stavbe, ulice, grmovja, uporni duh je zlomljen, ostane mu samo opazovanje in besede, s katerimi opisuje resničnost.

Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo

Roman zadnja leta v Sloveniji živeče pisateljice Adriane Kuči (1975) Ime mi je Sarajevo pelje po treh tirih: tri pripovedne linije se na preskok stekajo v celovito zgodbo o Laninem odraščanju v predvojnem in – na presenečenje vseh – kasneje vojnem in obleganem Sarajevu ter o takratni mladostni ljubezni, ki jo Lana spet sreča 27 let kasneje med parado ponosa v rodnem mestu. Ponosna, da prireditev je, čeprav zastražena in varovana pred manjšino, ki bi raje vrnitev tradicionalnih vrednot in prejšnje stigmatizacije, ponosna na Sarajevo kot strpno mesto in vesela starih prijateljev, bivše, še vedno tleče ljubezni.

Georgi Gospodinov: Časovno zaklonišče

To temo si je izbral bolgarski pisatelj Gospodinov, ko je v roman postavil kliniko za preteklost. V njej seveda ne zdravi, pač pa zbira paciente, ki nenehno proizvajajo preteklost. Eden obuja II. vojno, ko na steno obesi frontni zemljevid z zastavicami, ki označujejo premike vojska, zraven pa prebira časnike iz teh časov, drugi skoči v šestdeseta, jasno z gramofonom in skladbami dobe, a zraven puha cigarete iz arhivske škatlice, se umiva z znamko takratnega mila ter se oblači v relikvijske kose oblačil.

Oliver Sacks: Dnevnik iz Oaxace

Oliver Sacks (1933–2015) je sicer znan po delih o nevrologiji in nenavadnih posledicah motenj, zaradi katerih se pokažejo prej speče sposobnosti. Ta so pozornost zbudila tudi pri nas. Po njegovem kratkoročno uspešnem zdravljenju spalne bolezni in encefalitičnih okvar so denimo posneli slovenski film Prebujanja, Evald Flisar pa je v Sacksovi zbirki zgodovin bolezni Mož, ki je imel ženo za klobuk nanovačil svoje paciente v ustanovi za dramo Kaj pa Leonardo?.

Sylvain Tesson: V sibirskih gozdovih

To je pred desetletjem storil francoski pisatelj in alpinist Tesson. Pol dneva hoda do prvega soseda, več kot sto kilometrov do prve vasi. Kritiki so knjigo pospremili z opisi, da je šel iskat samega sebe. Kar seveda ne drži, na koncu epopeje je bil tak kot na začetku. Sam avtor ponudi bolj ciničen odgovor – bil sem v zaostanku z branjem, pa sem moral to nadoknaditi. In priloži seznam 60 knjig, ki jih je skupaj s konzervami in opremo pripeljal v tajgo. Toda da bi si tam izbral le bralni kotiček? Jasno, prva je bila divjina – minus 35 februarja, minus 10 še na začetku maja in osrednji junak globoko zamrznjeno jezero, veliko za poldrugo Slovenijo. Tam drsanje ni športni užitek: ko od raztezanja poči led, nastane v njem 50 metrov dolga razpoka; ko je prek njega zapihal silni veter, se bi znašel na drugi strani, če bi po njem ne racal globoko sklonjen. Drugače pa sekanje drv, vzponi na gore, branje; znanilec pomladi ni zvonček, ampak zbujeni medved. Utaplja se v bogastvu neskončnega časa. Da ne bi trpel, manično piše; ko ne gre več, so tu zaloge vodke in tobaka. Luksuz je savna. Ko kdaj mimo prikolovrati Sergej, ne potrka, ampak plane v kočo. Prideta pomlad in poletje, ko drsalke zamenja s kajakom; pozimi je edina stalna obiskovalka sinica, zdaj ima ob sebi par mladih psov. Prehodi so abruptni – 48 ur majske nevihte in valovi odnesejo ledene plošče v nepovrat. Ko se pri vratih pojavi holandski turist, mu v zameno za skodelico čaja pusti izvod teden starega Herald Tribuna. Dogodek je tu iz drugačnih snovi.

Peter Božič: Ko oblasti sploh ni

Peter Božič (1932–2009) je bil eden stebrov slovenskega modernizma. Močan glas je prispeval s svojo deziluzijo, ki jo je doživel ob izkušnji delovnega taborišča v bližini Dresdna, ko se je v mestu zaradi zavezniškega bombardiranja talilo jeklo in steklo, še bolj zaradi popolnega razpada vrednot in vsakršnih etičnih standardov med vračanjem taboriščnikov in delovnih obveznikov iz rajha na njegovo obrobje, kar je popisal v svojem najbolj izdelanem in pretresljivem romanu Očeta Vincenca smrt (1979). Vse to ga je zaznamovalo in z Lojzetom Kovačičem, prišlekom, izgnanim zaradi slovenskega rodu iz Basla in potem tu prepoznanim za tujca, Nemca, sta začetnika moderne pisave. Kovačič z neposredno in neprizanesljivo introspekcijo, Božič z marginalnim eksistencializmom in absurdizmom ter večnim dvomom o realnosti. Marginalnim zato, ker je kljub službam živel na socialnem obrobju, napol klateško, in o teh letih je nastalo nekaj njegovih najudarnejših romanov, o brezdomcih, obiskovalcih bifejev, prelivanju med družbenimi vlogami, ki jih ogroženi preigravajo pred oblastjo.

Herwig Wolfram: Rimsko cesarstvo in njegovi Germani 

Ob tej šabloni, ki jo pri urah zgodovine vtiskajo šolarjem, se samo po sebi postavlja vprašanje: kako je bilo to sploh mogoče? Nemški zgodovinar Wolfram nanj odgovarja posredno, ko se sprašuje, kdo so sploh bili ti barbari in v kakšnem odnosu so bili z Rimljani. Bili so v mnoštvu: Vzhodni in Zahodni Goti, Alemani, Franki, Germani, Sasi, Skiti, Huni, Burgundi, Langobardi, Vandali etc. In stoletja so se bíli z vojskami cesarstva, a noben spopad ni prinesel velikega preobrata. Nasprotno, tekla je zgodovina mirovnih pogodb, ki so jih kršili eni in drugi; še več je bilo vsakovrstnih pogajanj – kvadski poslanci so bili leta 375 tako nesramni, da je cesarja od razburjenja zadela kap. Barbarska ljudstva so ob uspehih ustanavljala lastna kraljestva, a obenem so se med seboj bojevali celo posamezni klani in potem iskali zaščito v cesarstvu, ki jim je dodelilo ozemlje. Goti so kdaj dobili avtonomijo, postali del imperija, bili prosti davkov, vendar so služili v rimski vojski. Zmagoviti Huni so prodrli do Galije, toda tam so se pod rimskim vodstvom zoper njih združila vsa barbarska ljudstva in jih porazila. Cesar Valentijan je denimo dosegel silno zmago nad Alemani, a poprej sklenil pakt s Franki.

Virginie Despentes; Vernon Suburtex

Kot so Dumasovi Trije mušketirji zgodba o četrtem, je tudi naslovni junak v prvem od menda treh romanov francoske pripovednice Virginie Despentes (1969) nekako v senci ravno umrlega pevca štanc, ki je zadnji dve leti obtičal in postal neproduktiven, razen da se je ukvarjal z vplivanjem na počutje ljudi z različnimi frekvencami. Ko umre, naslovni Vernon, ki je bil prej uspešen lastnik trgovine s ploščami, a ga je situacija z glasbo z nakladalnih spletnih ploščadi pahnila na dno, ob deložaciji reši le nekaj stvari, med njimi nekaj kaset s posnetki zvezdnikovih izpovedi ali samointervjuja. In ko se pretika med različnimi ljubicami in prijatelji, pa tudi hoteli, ker noče priznati, da je na cesti, se sprašuje, ali posnetki sploh koga zanimajo. Vsa zgodba, kolikor ni osredotočena nanj, je ravno o tistih, ki jih posnetki še kako zanimajo.

Irvin D. Yalom in Robert L. Brent: Poklical bom policijo

Knjiga Poklical bom policijo je v angleščini kajpak izšla kot samostojna knjižica. Resda šteje le 41 strani, toda njena moč je tolikšna, da jo celo slovenska izdaja ne otopi.

Igor Karlovšek: Še sem živa

Igor Karlovšek (rojen leta 1958), po poklicu odvetnik in torej poznavalec pravnih zank in slepih peg zakona, se je v romanih ukvarjal s temnimi platmi tranzicije, s tem, kako so olastninili podjetja prek odvodnih firm iz tujine, kako so zadevo zabrisali in kako pobasali denar. Njegovo pisanje ni bilo le napeto, ampak zraven še poučno, predvsem v tistem delu, kjer je popisoval odpiranje bančnih računov v tujini in sorodne načine pranja denarja; zadeva je v hipu, ko so takšne obvode javno in glasno začeli oglaševati živine z vrha finančne uprave in bivši kaznjenci, izgubila aktualnost. Se preselila iz literature v javnost in nato v medije.

Janko Prunk: Zgodovina slovenske politične misli

Že kazalo je obetavno; avtor ni segel do Karantanije, ampak je začetek postavil v leto 1848. Tudi končna letnica je za zgodovinarja stvarna – čas po osamosvojitvi 1992 je resda mamljiv objekt obravnave, a nekaj časovne distance spada v akademsko držo, sploh danes, ko najdemo knjige o zgodovini vojne v Ukrajini, napisane sredi vojaških spopadov.

A. M. Ollikainen: Zabojnik

Čeprav se s kolonialno preteklostjo po dolgih letih srečujejo bolj pomorski in mediteranski narodi, tudi Finci niso kar tako. Ker so imeli v Zahodni Afriki kolonije, še zdaj štejejo tisti del sveta za svoj. Zaradi pomoči je tam menda – piše v kriminalki – kar nekaj lokalcev dobilo imena, za katera avtohtoni ne vedo, da so finska. Potem so na podlagi misijonarjenja v Namibiji stekli projekti, iz njihovih presežkov pa se napaja humanitarnost finančno sumljivega izvora in Zabojnik finskega pisateljskega tandema A. M. Ollikainen, ki ga sestavljata mož Aki (1973) in žena Milla (1974), poseže ravno v delovanje na tujih trgih. Nekajkrat se zlovešče pojavi svarilo, da Finca zlahka nategneš le, če za prevaro stoji drug Finec.

Julio Valdeon et al.: Zgodovina Španije 

Podrobno se prične šele pri muslimanskem formiranju Al Andaluze, ki doseže materialno in duhovno blaginjo v X. stoletju. Posebna v Evropi, saj jo formira muslimansko-krščansko-judovska dediščina. Entiteta, ki je doživela malone vse: od delitve na pet kraljestev, imperialne moči, angleških in francoskih zasedb, habsburške roke, številnih državljanskih vojn, treh revolucij samo v XIX. stoletju, poskusov štirih vojaških udarov v desetletju in pol v naslednjem stoletju, diktature generala Franca, ki je doživela mirno tranzicijo v parlamentarno demokracijo, ta pa ni obračunala z diktatorskim režimom, ampak je za ceno pomiritve sprejela neverjetno načelo – preteklost se prepusti pozabi.

Tanja Špes: Nedaleč stran

Sedemnajst kratkih zgodb v prvencu domače avtorice Tanje Špes (1992) Nedaleč stran je zaokroženih okoli iste teme; gre za nadaljevanje današnjosti z istimi sredstvi, včasih za radikalizacijo, drugič za razširitev tendenc sedanjosti. Predvsem v smeri vse večje družbene delitve vlog, poklicne specializacije, nadzora in splošne ne-čustvenosti, tudi atomizacije družbe, ki je posledica načrtnega raz-skupinjenja, kar vse vodi v manj upora in manj dela za represivce.

Mira Furlan: Imej me rajši od vsega na svetu

Jasno, emigrirala je v ZDA, živela na dnu kot priložnostna natakarica, obstranka; ko je njen režiser Rajko Grlić prišel v Ameriko, je ni tovariško podprl, brez zadrege jo je v restavraciji vzvišeno jemal samo kot točajko; podobno Emir Kusturica. A še enkrat je preživela – v novem jeziku je postala priljubljena igralka tudi onkraj oceana (Babylon 5, Izgubljeni), po desetletju spet igrala v teatru, tokrat na Brionih, posnela še en izjemen film Cirkus Columbia z Mikijem Manojlovićem. Tik pred smrtjo je napisala avtobiografijo, tako trpko knjigo, da jo lahko bereš le po koščkih, a te njena zgodba vsakič znova uroči v nadaljnje branje. Nad zvezdo v blatu se naslajajo na beograjskih avtobusih, hrvaški publicisti pišejo o »težkem življenju lahke ženske«, še huje njeni sopotniki. V trenutku, ko v New Yorku obupuje, ko po cesti pobira stole in kavče, povabi ikono yu-feminizma na večerjo, ta pa ji tedaj oznani, da bo po njenem pismu napisala esej za ameriške medije. Mira, ki nima ničesar, bi rada sama objavila svojo zgodbo, gospa Slavenka Drakulić pa jo, jedoč njeno večerjo, hladno zabije, da ne, da nima avtorskih pravic do svojega medijskega življenja. Enako šarmer Rade Šerbedžija, ki jo povabi kot Medejo v svoj teater na Brionih, a ker ona novinarjem ne spregovori v duhu sprave, jo odtlej ignorira. Zanj postane nič – na finalnem sprejemu se noče niti rokovati z njo, da si ne pokvari svojega novega imidža. Slike življenja, vse od otroštva (s staršema Golootočanoma), ki so v subtilnosti bolečine še fatalnejše od njenih filmov.

Benedict Wells: Hard Land

Priljubljeni nemško-švicarski pisatelj Benedict Wells (1984), ki ga poznamo po romanu o prebolevanju O koncu žalosti, je tokrat spisal roman o odraščanju in žalovanju. Fantu na šestnajsti rojstni dan umre mama, medtem ko se zabava s prijatelji, ki se bodo ravno študijsko raztepli, se prvič zares poljublja in počasi gleda, kako njegovo mestece Grady v ameriški zvezni državi Misuri zlagoma propada. Po tovarni, zaradi katere so odrasli brezposelni, bo neizbežno propadlo tudi osrednje zbirališče in vse, kar bo od mesteca ostalo, bosta oponašalec Walta Whitmana in njegova menda sporočilno zakodirana zbirka narativne poezije Hard Land, ki morda govori o izgubi nedolžnosti.

Mauro Corona: Dvajset veselih in ena žalostna 

Za Homerjem so še naslednji dve tisočletji in več po Balkanu krožili potujoči pevci, rapsodi, ki so peli in pripovedovali fascinantne zgodbe, zaradi katerih so jih gostitelji izdatno gostili. Ta poklic je medtem izumrl, zgodbe pa nam odtlej prinašajo filmi, televizije in spleti.

John Williams: Klavčev Prehod

Roman Klavčev Prehod je vestern, sodi v žanr, ki se posveča osvajanju in podrejanju nove celine, sporom s staroselci in obvladovanju neugodnih naravnih danosti ter spopadanju z atmosferilijami. Običajno je podobno spodbuden kot brodolomna avantura Robinsona Crusoeja, ki je, obdarjen z umom in pridnostjo, na samotnem otoku ne le preživel, temveč tudi obogatel. Le da ameriški pisatelj John Williams (1922–1994) žanr subvertira, in sicer tako, da ga prižene do roba in čez, namesto bogatenja in uresničitve ameriškega sna so na koncu kupi odrtih trupel, katerih kosti bodo pobelile krajino in bodo v opomin prihodnjim rodovom. Ob tem spremenjeni, tudi poškodovani moški, ki so vsemu temu pričevali.

Miha Lampreht: Kratka zgodovina vojne v Ukrajini

Naslov se je pojavil v protislovnem trenutku: ukrajinska vlada je ravno sprožila veliko ofenzivo, pisec pa je že spisal zgodovino vojne!? Zgodovinarji potrebujejo časovno distanco, pisanje o aktualnih dogodkih je domena publicistov. A knjiga je tu: o čem torej pripoveduje?

Jernej Dirnbek: Ledena kraljica

Domači avtor Jernej Dirnbek (rojen leta 1971), tudi član glasbene zasedbe Mi2, je roman Ledena kraljica spisal, kot da bi ga navdihnila ena tistih novic iz črne kronike, kar ni nič slabšalnega, navdih ima svoja pota in tudi veliki svetovni klasiki so za kakšno delo priznali, da so jih drobni izseki iz stvarnosti, kakršna se kaže skozi optiko zločinov, prekoračenj in čudaštev, spodbodli k pisanju velikih del.

Ludwig Wittgenstein: Logično-filozofski traktat

Wittgenstein (1889–1951) ni osupnil akademskega sveta samo s svojimi traktati, o njegovem liku bi lahko snemali filme. Po študiju pri Russllu, ki v njem prepozna genialni um, se po prvi vojni zaposli v Avstriji kot učitelj v srednji in nato v osnovni šoli. Mož, ki bi moral predavati na svetovnih univerzah, poučuje podeželske otroke matematiko, pri čemer pa ne slovi kot izjemen učitelj, ampak po incidentih zaradi pretepanja šolarjev. Eden najbogatejših ljudi svoje dobe živi kot asket, ki večerja kos trdega kruha z maslom in koščkom kakava. Ko da sestri postaviti hišo, sam načrtuje od kljuk in radiatorjev do višin stropa. Počel je vse, da bi ne delal tega, v čemer je bil najboljši. Ni mu uspelo – leta 1927 je postal predavatelj na Cambridgeu.

Haruki Murakami: Vsi božji otroci plešejo

Harukija Murakamija, japonskega pripovednika (rojenega leta 1949) z veliko privrženci ter enako številnimi bralci z zadržki in pomisleki, je potres v Kobeju, ki je leta 1995 razdejal mesto, pri čemer so ruševine pokopale več kot šest tisoč ljudi, očitno močno prizadel. O njem je konec devetdesetih let spisal in revijalno objavil pet zgodb, zadnjo pa je napisal posebej za zbirko Vsi božji otroci plešejo. Vendar potres in njegove posledice ne vplivajo na usode zgodbarskih protagonistov, vsaj ne neposredno, se pa v nekatere literarne osebe naselita tesnoba in negotovost. Podobe na zaslonih in poročila o smrtih vdrejo v njihov vsakdanjik in poslabšajo stanje odtujenosti, brezsmiselnosti, pač občutje modernosti, ki jo Murakami priklicuje tudi s sklicevanjem na zahodno množično kulturo, plošče, kultne in kulturne produkte.

Sylvain Tesson: Na črnih poteh 

Leta 2014 pa je ob izidu nove knjige odšel mrtvo pijan iz restavracije ter se za alpinistično vajo povzpel na bližnjo stavbo, od koder je zgrmel z višine osmih metrov. Dolgo v komi, nato pa na novo sestavljen iz vijakov in žebljev je začel prve korake rehabilitacije. A nezadovoljen s počasnim tretmajem je sklenil, da stopi na pot samoozdravljenja s hojo, in se nameril prehoditi Francijo po kozjih stezicah, vrisanih na specialkah.

Tereza Vuk / Zakaj ima moj hudič krila

Roman domače avtorice Tereze Vuk (rojene leta 1976) sodi med tiste klateške, pikareskne romane, v katerih si protagonisti skoraj ne morejo zares privoščiti, da bi bili pošteni, njihovo življenje na margini je namreč en sam boj za preživetje in je zato tudi upravičeno, vsaj po njihovem globokem prepričanju, kaj odtujiti. Recimo najbližjim, recimo roditeljski generaciji, saj je ta najbolj kriva, da so sploh na svetu, kjer je vse skupaj ena sama jeba. No, večinoma jeba, pa tudi lepi trenutki zadetosti pred mačkom, pa vesele posteljne dogodivščine z negotovim, večinoma vnaprej zanikanim izidom.

Jacques Le Goff: Trgovci in bankirji v srednjem veku

Tako se vrstijo razvoj menic, bankirstvo, zavarovanje trgovskega blaga, sejmi, menjalci denarja, a obenem stalen prehod trgovcev med ljudi plemiških nazivov. Čas ni statičen, ob transformacijah gospodarstva, ki jim stari bankirji niso več kos, ti preusmerijo kapital v nakupe zemljišč in stavb. Cerkev v teoriji nasprotuje posojanju denarja, ker se s tem prodaja čas, ki pa ni individualna lastnina, temveč last Boga. Oderuhe sankcionira z ekskomunikacijo in prepovedjo cerkvenega pogreba, toda v praksi jih tolerira, potem pa jih prek pridigarjev in slikarjev, ki slikajo grozote pekla trgovcem, pripravi do tega, da odidejo med menihe ter premoženje razdelijo cerkvi in revežem, že prej jih kajpak napelje na dobrodelnost. Ob likvidacijah podjetij je bil Bog prednostno izplačan!

Alain de Botton: Tok ljubezni

Alaina de Bottona, sicer v Švici rojenega francoskega pisca, uvrščajo med pop filozofe, saj se ukvarja z marsičim, na to namigujejo že naslovi njegovih del, recimo s tem, kako ti lahko Proust spremeni življenje, ali z uteho ljubezni. Tokrat se je lotil poteka ljubezni, recimo nekje od zaljubljenosti do starosti, ko se nesporazumi in pričakovanja obrusijo in postanemo, tako de Botton, pravzaprav šele zreli za ljubezen in zakon.

Renata Salecl: Čas grobosti

Avtorica izbira drobne dogodke, ki dominirajo v vsakdanjiku, in jih povzdigne v objekt razmišljanja. Najsi bo brezbrižnost do izkoriščanja tujih delavcev, slow-food, za katerim se često skrivajo slabo plačani manualci, ali pa učinek selfijev, ko ta producira množice nezadovoljnih z lastno podobo; če zreš na spletu ure v samohvalne fotke, boš sam kajpak utonil v nejevolji nad samim seboj. Njena strategija pisanja povezuje te male incidente, ki se zgodijo tu ali kjerkoli na svetu, s knjigami in teorijami, ki jih družbeno osmišljajo. Slog je marsikje vpet v blagi cinizem, kot recimo ta, ko brezposelne bombardirajo z idejami, da se morajo znati prodajati, ali pa, naj si revni poiščejo življenjskega trenerja, da se rešijo revščine. Vsakdanje preprostosti sodobnega časa tako postajajo objekt sociologije, ki je na voljo vsaj nekoliko razgledanemu laiku. A k temu dodaja tudi nevidno, denimo fenomen »tihe odpovedi«, ki v kapitalizmu podira Webrovo protestantsko delovno etiko, saj zdaj številni delajo v službi le toliko, da jih ne odpustijo.

Anja Mugerli: Pričakovanja

Roman domače avtorice Anje Mugerli (rojene leta 1984) Pričakovanja se ukvarja z letom, ko na Goriškem živeča Primož in Tina prvič obiščeta kliniko za reprodukcijo, kjer visi ogromna slika žensk, ki so ravno nakupile dojenčke; v nekakšnem nakupovalnem središču ali na promenadi jih nosijo v plastičnih vrečkah, kot stvari med stvarmi, ne kot sad telesa in kri krvi. To idilično podobo in lahkotnost nakupa potem skozi celoten roman demantira praksa umetne zanositve oziroma takšne z medicinsko pomočjo.

Dean Komel: V paralelah smisla

Recimo pojem enciklopedije, ki ga večina vzame za samoumevnega. A kaj se zgodi, ko ga začnemo misliti skozi paralele z antologijo, panoramo, slovarjem? Ali ko brskamo po vzporednicah tako, da se ustavljamo pri konkretnih primerih enciklopedij? Jasno, od Wikipedije nazaj mimo Diderot-d’Alembertove enciklopedije, vendar to predvidljivo pot avtor zapelje do nepredvidljivega – bizantinski patriarh Foti (810–893) je zapustil Myriobiblos, ki je zbirka 280 knjižnih recenzij. Recenzija je torej enako oblika enciklopedije. Po drugi strani se mišljenje kaže skozi zaznamke, ki jih pripisujemo k tekstom, toda od tod spet odskok k paralelnim spiskom, seznamom, ki pripelje do avtoritete avtorja. Stvari mislimo tako, da jih postavljamo v odnose, ustvarjamo red, ki daje vtis zaključenega spoznanja. Ki se lahko uporablja kot arhiv. Toda v hipu, ko potegnemo vzporednico s spominom, tudi arhiv ni več isti. Španski filozof Preciado gre recimo tu po drugi poti kot Komel: spominu zoperstavi pozabo, ki pa jo vzame za objekt spoznanja – ravno to, kar sem pozabil, mi pove največ o meni. A naš filozof prav s koraki prek paralel podarja bralcu izzive, kako se lotevati sveta. Ko parafrazira Foucaultovo igranje z Borgesovo taksonomijo živali: tiste, ki pripadajo cesarju, balzamirane, udomačene, tiste, ki jih je mogoče prešteti etc., resda prinaša nekonsistentne vzporednice, a hkrati osvobaja od vsiljenih perspektiv. Zakaj ne bi reči pogledal od drugod? To te pripelje do drugačnega smisla. Toda ali so najbolj razširjeni smisli oziroma dominantna politična pojmovanja tudi resnica sveta?

Peter Handke: Ponovitev

Nobelovec Peter Handke (1942), avstrijski Korošec, je o rojakih svoje slovenske matere že pisal, recimo v romanu Žalost onkraj sanj pa v napol proznem in napol dramskem delu Še vedno vihar, ki je sploh posvečeno kleni skupnosti na senčni strani Karavank. Tokrat se v tridelnem romanu ukvarja z dvajsetletnikom Filipom Kobalom, ki ga lasten nemir in samoiskanje, materino umiranje in očetovo pogrezanje vase poženejo na popotovanje za izginulim bratom. Opremljen z dvema njegovima knjigama prespi v predoru blizu jeseniške železniške postaje, prekinjeno potovanje nadaljuje skozi Bohinj in Posočje na Kras.