Daniel H. Pink: Moč obžalovanja

Kaj je torej bolje: da nič ne obžalujemo ali da se prepustimo obžalovanju? Oziroma še radikalneje: ali nas izkušnja stanja obžalovanja predrugači?

Nicolas Dickner: Šest stopenj svobode

Šest stopenj svobode je knjiga, ki jo Lisa najde pri prenovi stare hiše, ko pomaga očetu, ki se s tem poklicno ukvarja, vendar na robu fanatizma, odvisnosti. Pomaga mu, ker imata z malce avtističnim najboljšim prijateljem, ki zaradi strahu pred odprtimi prostori sploh ne zapušča stanovanja in medtem razvije hekersko, kasneje še programersko in tržno genialnost, strašen mladostniški načrt: v orbito bosta poslala balon – helij dobita pri klovnu – sešit iz plastike in svilenih srajc, ga opremila s fotoaparatom in sledilnikom in pogledala fotografije vsega od zgoraj. Vemo, kdor gara za znanost, bo kasneje daleč prišel ali pa propadel, in naslednji projekt, potem ko se Eric z materjo preseli na Dansko in že obogati, je nekaj podobnega, samo z ladijskim hladilnim zabojnikom. Bolj zapleten in profitabilen, seveda.

Jean-Claude Larchet: Epidemija novih medijev

Razvija kar nekaj prodornih konceptov. Miselna preobremenitev – ko posrkamo tolikšno količino informacij, da jih od tedaj možgani niso več sposobni prevesti v sheme. Princip preletavanja proti sposobnosti osredotočanja pozornosti. Burn-out – zaradi spleta, ne službe. Nezasedeni čas – ne moreš živeti polno, če si manično ujet v dejavnosti. Homo connecticus, ki se brez medijskih vezi počuti slabo in prazno.

Richard Bassett: Zadnji dnevi v stari Evropi

Richard Bassett (1955) je bil dopisnik Timesa iz različnih delov Srednje in Vzhodne Evrope, navdušil se je nad Plečnikovo arhitekturo in prijateljeval z Ravnikarjem in Vodopivcem, dve leti je igral v opernem in baletnem orkestru v Ljubljani, prijateljeval je s plemiškimi elitami v Trstu in se zrinil na gala prireditve na Devinskem gradu, živel v Gradcu in Pragi, ob tem pa skrbno zapisoval vtise. Njegov potopis je trodelen, zaznamujejo ga glavne postaje na poti, ki jih našteje v podnaslovu: Trst ’79, Dunaj ’85, Praga ’89.

Igor Omerza: Jovanka in UDBA

Leta 1977 je iz družbenega življenja poniknila soproga predsednika Tita, ki je bila četrt stoletja prva dama Jugoslavije. Brez besed – ne Tito ne državni vrh nista nič pojasnila, tako da so odtlej o njeni usodi krožile le govorice.

Javier Castillo: Snežna deklica

Javier Castillo (rojen leta 1987), španski pisec krimičev s po več kot izdano knjigo na leto, kriminalko o izgubljeni deklici iz naslova sklene na javni prireditvi, na kateri Miren, ki je že prej dobivala različne pošte in anonimne namige, prejme kuverto. V njej so slikovni dokazi iz naslednjega primera, ki se ga bo očitno lotila: primera ugrabljenega dekleta, ki gleda v fotoaparat z zvezanimi rokami. To nakazuje, da se bo pisatelj z likom Miren še ukvarjal, predvsem verjetno zaradi njene novinarske trme, in tudi v primeru Snežne deklice ne popušča niti takrat, ko vsi drugi obupajo; posebni agentje, policija, še njeni v redakciji ji odškrnejo sredstva in pozornost in potem pobegnejo še praktikanti, češ da je študentsko delo pri tako brezupnem primeru mrtvi rokav novinarstva. Ampak Miren, seveda, pride zadevi do dna. Castillo postavi izginotje triletne deklice v čas paradiranja in vsesplošne evforije. Hkrati vsi delujoči opozarjajo, da je čudnih primerov izginotja otrok veliko, da pa so nekateri nepojasnljivi; otroci denimo izginjajo iz od znotraj zaklenjenih hiš. Potem sledimo dvema linijama dogajanja, eno je rekonstrukcija časa izginotja, drugo petletnica, ko se pojavijo čudno starinske VHS-kasete, na katerih je odraščajnica pri igri in plesu, vse do razpleta zgodbe ob dekletovem prehodu v puberteto.

Boris Furlan in Staša Furlan Seaton: Skozi gosto noč: dopisovanje 1951–1957 

Po formi sentimentalne epistole z vsebino daleč presegajo to obliko, prinašajo namreč zgodovino zasebnega trenutka političnega kaznjenca v času Kidrič-Kardeljeve vladavine. Boris Furlan je bil tržaški begunec pred fašizmom, univerzitetni profesor, med vojno minister kraljeve vlade v Londonu in obenem podpornik partizanstva, po vojni dekan Pravne fakultete v Ljubljani, nato pa na montiranem Nagodetovem procesu kot angleški vohun obsojen na smrt, čez čas »pomiloščen« na 20-letni zapor, a ker je v ječi hudo bolan skoraj umrl, mu dovolijo odslužiti kazen na domu.

Metod Pevec: Greh

Greh, četrti roman Metoda Pevca (1958), ki ga širša javnost pozna predvsem kot filmskega režiserja, je po dveh desetletjih nadaljevanje Večera v Dubrovniku. Kriminalist in prej dipsoman Kajetan se znajde pred novim primerom, naplavljenim truplom klateža, ki preiskovalčevega watsona Rudija takoj spomni na Sokrata. Kajetan je tudi nabiralec, začne se z njegovim občudovanjem pomladnih zdravilnih zelišč, in Pevec je oboje, spust med brezdomce in njihovo usodo ter tradicionalno zeliščarstvo že literarno obdelal, v romanih Carmen in Marija Ana.

Alan Mikhail: Božja senca: Sultan Selim, njegov Osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta

Osvojil je celotno sredozemsko Afriko razen Maroka, segel v Etiopijo, še prej v Sirijo in Jeruzalem, se približal Indiji, skratka osvajalec, ki je šel po sledeh Aleksandra Velikega. A težji kot vladavina na treh kontinentih je bil spopad za sultanski prestol – ne le med tremi brati, ampak tudi med očetom in sinom. Kar je šlo kajpak iz roda v rod. Že oče Bajazit se je vojskoval z bratom Đelimom, ki je kot poraženec utekel na Rodos, potem pa brez vojske postajal vse močnejši. Gostili so ga evropski vladarji, ki so preračunavali, da lahko prek njega napravijo razpoko med Osmani in v novi križarski vojni porazijo tedanjega sultana. Diplomacija je sicer tekla tudi v drugo smer, saj je sam Bajazit ponujal papežu 120 tisoč dukatov (več, kot je znašal rimski proračun), da upornega brata vzdržuje v luksuzu in daleč od Istanbula.

Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste

Piknik na robu ceste, roman bratov Arkadija (1925–1991) in Borisa (1933–2012) Strugackega, ki je prvič izšel leta 1972, popisuje skrivnostno Cono, v kateri se v nekaj desetletjih zgodi kar nekaj sprememb. Proti koncu so okoli nje nebotičniki in živahna dejavnost vseh, ki bi se radi čisto ali malo manj legalno polastili predmetov, ki jih je ob Obisku na zemljišču delujočega rudnika pustila neznana civilizacija s še bolj nejasnimi nameni. V teh desetletjih se spremenijo tudi stalkerji, tisti, ki ilegalno in kljub kaznim odhajajo v Cono in iz nje nosijo stvari. Te potem proučujejo znanstveniki in jih zlorabljajo vsi drugi, včasih tudi mimo izvirne rabe; tiktaki so recimo baterije, ki jih vgrajujejo v avte, neznana sta namen in način njihovega delovanja, se pa v nekaterih razmerah razmnožujejo. Pa so tiktaki samo ena od najdb v Coni, preostale so pogubnejše. Enkrat ti sapice ožgejo hrbet in še kaj, drugič ti zmehčajo noge v žolco, mesoreznica je sploh pogubna. Za prehod mimo nje je pač treba enega žrtvovati.

Žužkasta poezija

Najprej spoznajmo Ota. Črv je, še mladiček, in živi kar razburljivo življenje. Enkrat ima bližnje srečanje s ptičem, drugič ga črviči po trebuhu, ker je pojedel celo bombonjero – a ne čokolatinov, teh ne mara, pač pa karton in celofan. Vmes se zgodi še marsikaj – črv Oto pade v joto, črv Rene pa v pire, tu so še gliste, ki se skrivajo v špagetih, gosenice, ki jim burja izmaliči pričesko, pikapolonice, ki skušajo modnim smernicam slediti ob pomoči popartističnih slikark, čebele delavke, ki se spominjajo za vedno minulih žurerskih časov, polži, ki trenirajo za vzpon na Triglav, pa pijavka, paramecij, rogač, muhe, mušice, muha cece, hrošč govnač. Slednjega so nekoč, v starem Egiptu, častili kot boga, danes pa ... »Tam sem bitje bil duhovno, / tukaj pa sem zadnje govno!«

Iztok Geister: Tako imenovane stvari

Okoljski aktivisti branijo naravo pred posegi industrije in politike s čustvenim angažmajem, Geister se ji približuje. Tako da jo ogovarja, da jo prikliče z imeni. Ampak tu ne zadoščajo več emocije, temveč vednost. Torej brska po stari literaturi, kjer pri Zoisu najde ime za kragulja – golobar. Drugod pomišlja ob izrazih – plaža, nabrežje, obrežje, breg, obala, ki jih ne jemlje kot sinonime, saj se razlikujejo v potankostih. Spet drugod išče drobne razlike med pojmoma gol in nag, neporaščen vs. slečen, a tako, da besedne zveze postavi v svet ljudi, živali, rastlin in skal. Ga pritegne izpuhteli spol: čeprav je sliva ženska oblika, so marmeladi spremenili spol – namesto slivina govorijo slivova, tudi smreka ne daje smrekinega medu; toda to igrivo premišljevanje zapelje v pomensko natančnost: lipov list je generični pojem, lipin list pa utrgan z drevesa pred nami. Lov je danes samoumevno moškega spola, nekoč so poznali tudi ženski spol: ribja in ptičja lov, a s pomenskim odtenkom – ujeta žival je bila živa, torej bi jo lahko tudi izpustili.

Irena Svetek: Beli volk

Že v Rdeči kapici, prvem iz niza romanov domače avtorice Irene Svetek (1975) o problematičnem tožilcu Miu, zasvojenem s hazardom in podloženem s popivanjem, je bilo jasno, da ne gre za kriminalko, ki naj bi kot enigmatični žanr bralcu omogočala pošten, torej s preiskovalčevim sočasen vpogled v razvozlavanje kriminalnega dejanja in iskanje krivcev. Truplo umorjenega dekleta, oblečenega v rdeč plašček in nič drugega, je razkrilo še veliko več od storilca – dobili smo zapleteno zgodbo s koreninami v eni južnih regij nekdanje Jugoslavije, predvsem pa vpogled v družbeno patologijo, v paleto skoraj dosledno travmatiziranih posameznikov, ki jih po zlorabah vseh vrst v otroštvu tudi v zrelih letih goni in peha v prekoračenja, tudi krvna.

Damir Barbarić: Filozofske disputacije

Najbolj zlorabljen pojem sodobnosti je demokracija, ki je postala prazna lupina, brez smisla, pravzaprav krinka, pod katero prek množičnih medijev vladajo globalni in lokalni plutokrati ter oligarhi. A Barbarić je radoveden, in da bi razumel sedanjost, stopi na začetek, v antično mestno državico. Atene niso bile država, temveč polis, katerega značilnost je bila, da so v politiki sodelovali vsi, ki so imeli status državljanov. In ti so bili med seboj enakopravni. Strogo dobesedno – vsak je lahko postal svetnik, a samo za eno leto, skupaj največ dvakrat v življenju. S tem so eliminirali razred poklicnih politikov. Sploh, ker so namesto volitev opravili žreb in tako onemogočili lobiranje za kandidate ter delovanje neformalnih centrov moči. So potem meščani usodo na slepo prepustili odločitvam svetnikov? Nikakor, deloval je princip prisotne demokracije. Zbirali so se v agori, na javnih zborovanjih pod milim nebom, kjer so razpravljali, presojali, svetovali in se prepričevali. Katerokoli dejanje je mestna oblast podvzela, so ga najprej meščani družno premišljevali, si vzeli čas za disput, četudi se je polisu bližala sovražna vojska. Razložiti in obraniti misli v javnosti je bil način politike, ki je Atene postavil za središče demokracije. Svobodni ljudje niso preložili odločitev na izžrebane svetnike in se medtem posvečali svojim opravilom. Nasprotno, v neposredni demokraciji so ob vseh pomembnih odločitvah pustili posle in prišli v agoro, saj so bili prepričani, da šele kosanje v razpravi privede do dobrih odločitev. Prva vrednota polisa je bila tako sodelovati s someščani v kolektivnem razmišljanju, in to pri vseh zadevah.

Tana French: V gozdu

Preiskovalci zločinov radi nastopajo v parih, v kriminalnih romanih, seveda. Recimo v romanih Tadeja Goloba je ob Tarasu vedno nekje, ne glede na njegov trenutni status, simpatična in pronicljiva kolegica, junak J. K. Rowling Cormoran Strike ima pomočnico in tudi pri Tani French je tako: Ryan, z nejasno travmatično izkušnjo iz otroštva, ima partnerico Cassie s podobno, pa ne tako radikalno, iz časov študija. Najboljša prijatelja, ki jima prenikavi zločinski um očitno nastavlja lažne indice, inscenira zavajajoče prizore in manipulira z izjavami vpletenih, se morata hkrati boriti še proti temu, da se zdita drug drugemu telesno privlačna. Kot najboljša prijatelja skupaj preživljata prosti čas in sta čudno brez kakšnih partnerjev s strani in samo čakamo lahko, kdaj bo počilo.

Paolo Cognetti: Nikoli na vrh

Italijanski pisatelj, ki je v Divjem dečku predstavil življenje gorjana, se je podal na planote in prelaze pod Tibetom. Če se po Alpah lahko potikaš sam, greš po Himalaji v skupini, ki takoj naraste na 20 članov, s tovornimi osli še enkrat toliko. Tu avtor kajpak ni več suveren, ni gospodar svojih poti, zato delo tudi ne doseže moči predhodne knjige. Potrebuje berglo – med potjo prebira legendarno delo Matthiessena Snežni leopard, ki opisuje iste kraje izpred pol stoletja, in okoli katerega razvija svoje perspektive. Seveda je zvest svoji sposobnosti opazovanja, s katero gleda drugače kot alpinisti, ki popisujejo agonije osvajanja vrhov. V Katmanduju se opremi v prodajalni rabljene robe, kjer izbira med gomilami gojzarjev in vetrovk, ki so jih plezalci ob vrnitvi podarili revnim šerpam, ti pa prodali za drobiž preprodajalcem. Ne gleda v vrhove, ampak naokoli. A ne le v to, kar je, temveč v ono, kar bo: ko naleti na hribovski zaselek, v katerega so speljali cesto, pomisli na podobne italijanske vasice, katerim ni cesta prinesla nič; po njej so počasi odšli vsi domačini.

Avgust Demšar: Tajkun

Tajkun je druga kriminalka domačega pisca kriminalk Avgusta Demšarja iz trilogije Vodnjaki, v kateri so vse zgodbe tako ali drugače povezane s fiktivno vasico na obronkih Pohorja. Tam se je v prvem delu prelilo toliko krvi, da celo naslovni junak – ženo smo že spoznali – Štefan Matjašič premišlja o smiselnosti gradnje wellness glampinga in kar je še tako imenitnih poimenovanj; najprej sam, potem s partnerjem ocenita, da je človeški spomin kratek in bodo trupla, požgane hiše in podobno pozabljeni, naložba v luksuzno pozidavo ’zaklete’ odročne vasice pa dobičkonosna. A objestnost in buldožerske biznis taktite so kratke sape. Kmalu se mu začne dogajati in vse skupaj poteka po zanj najslabšem mogočem scenariju. Partner odstopi, v vodnjaku je spet truplo, ne prvo med tistimi iz njegove bližine, preiskava pa ovira delavce na gradbišču, in kot kaže, bodo ostaline gradbišča s trupli produktivno prizorišče tretjega dela.

Mario Rigoni Stern: Divjerasli arboretum

Manguel se je v Zgodovini branja spraševal, koliko knjig naj bo na policah, da jim lahko rečeš biblioteka, Stern pa je drevje ob svoji gorski hiši spontano popisal kot arboretum. Z razlogom, zakaj poleg kulturne in botanične predstavitve 20 vrst je skozi tekst pripovedoval še avtobiografijo srečevanja z njimi. Macesen je bil v prvi vojni prestreljen s kroglami, rane je potem zapolnila smola, tako je otroštvo preživel plezaje po njem. Murve, ki so v njegovih krajih izginjale, so mu s plodovi sladkale bridko vojno v Albaniji. Z vrb so pri njem ščipali omelo, božje seme, s katerim so za novo leto obdarovali prijatelje. Jerebike se spominja prek pogleda skozi okno, ko je njene polne veje rdečih jagod v hipu opustošila jata pegamov. Breze prek brezovine, ki so jo spremenili v smuči, drugače dveh ljubih topolov, ki ju je zasadil ded, čez desetletja pa ju je bil primoran lastnoročno posekati, da bi mu ne uničila doma, povsem drugače pa gorske sekvoje, ki jo je sam zasadil, edino zunaj naravnega rastišča, jo občudoval in zabičal potomcem, naj jo ohranijo, četudi bi morali zaradi nje izruti domačo hišo. Lahko bi rekli – knjiga o drevesnih prijateljih, a avtor intimo presega s podobami povezanosti domačinov z drevesi. Češki kmetje so iz jagod jerebike kuhali šnops, viničarji iz maklena izdelovali kole v vinogradih, iz kostanjev so gorjani od Kavkaza pa do Španije za martinovo pekli slavnostni kruh, pastirji alpskih dolin so iz zmečkanih tisovih listov delali obkladke za gadje pike, s polaganjem jabolčnih olupkov na lončene peči pa v bajture vnesli vonjave, ki jih celo v dobi parfumerije ne pozabiš.

Primož Mlačnik: Otok psov

Domačemu avtorju Primožu Mlačniku (1990), sicer doktorju kulturologije, se pozna, da prihaja iz akademske sfere: že takoj v uvodu romana Otok psov – tega je LUD Literatura na lanskem natečaju za izvirni slovenski roman izbrala za najboljšega in nedavno je izšel – na oddelku za politične vede v Las Palmasu na Kanarskih otokih odjekne eksplozija in ubit je priznani profesor. V bližini je tudi glavni lokalni politik, znanstvenik in človek sumljivih prijemov in še bolj sumljivih značajskih lastnosti – seveda izkoristi priložnost in trdi, da je šlo verjetno za spodletel atentat, namenjen njemu. In napove ukrepe.

Rajko Grlić: Še ne povedane zgodbe 

Bravo Maestro, Samo enkrat se ljubi, Karavla, Naj ostane med nami … Luis Buñuel, Ingmar Bergman in Dušan Jovanović so pred bralci odprli tajne, norosti in sramote svoje preteklosti, Grlić je aseptičen. Nobenega zla, nikakršnih prevar, bog ne daj drugih žensk. Avtor preprosto ne secira samega sebe, razen v benignih popisih ljubezni do sirov in vina. Torej polomija? Nikakor, ima deda, starše, prijatelje in tovariše, ki so polni zgodb, on pa jih zna povedati tako, da so boljše od originalov. Kot režiser si je izmislil formo pisanja po kopitu filmske enciklopedije, kar mu omogoča lahkotno preskakovanje po časovni osi. Seveda ima tudi sam več kot pol stoletja staža prodornega cineasta in je poln anekdot od Prage šestdesetih let, ki pa jih ne pripoveduje štosersko, ampak skoznje sestavlja duha časa. Kdor bi hotel razumeti zgodovino povojnih mentalitet vzhodne Evrope, je bolje, da seže po Grliću kot po zgodovinskih knjigah.

Romain Gary (Émile Ajar): Življenje pred seboj

Francoski pisatelj Romain Gary (1914–1980) se je, potem ko je že dobil nagrado goncourt za najboljše francosko prozno delo in so ga vsi hvalili, brali pa ne, obrnil in pod psevdonimom Émile Ajar spremenil slog, se sredi sedemdesetih let približal francoski raziskovalni in jezikovno živahni prozi, dobil pod pretvezo, da je psevdonim pravzaprav nečakov (o tem in o avtorstvu in o splošni norosti piše v romanu Psevdo), še enega goncourta in potem vse skupaj pojasnil v še eni knjigi. Roman Življenje pred seboj je Ajaru zagotovil preboj, obe ekranizaciji sta zasloveli, v prvi je madame Rose igrala Simone Signoret, v drugi, na italijansko pristanišče adaptirani varianti, pa Sophia Loren.

Viki Grošelj: Križ čez Nepal

Ima kaj povedati: tja je odšel 55-krat, tam preživel pet let, plezal v 20 odpravah na visoke vrhove Himalaje. Kajpak bodo osrednji del zmagoviti vzponi, neverjetni spust s smučmi s Čo Ojuja (8201 m), podvigi torej, ki jih slehernik lahko primerja le s herojstvi antičnih junakov. Tu ni refleksa kot pri modernih potopisih, kjer bralec takoj pomisli, da bi to šel tudi sam izkusit. Identifikacija je nemogoča: ko se Grošelj spušča z osemtisočaka in se znajde v viharju, ki mu vzame orientacijo, lahko potegneš iz spomina kvečjemu meglo v mraku z domačega hribovja in občutek pomnožiš s sto. Tu je branje stvar osuplosti in občudovanja. Toda avtor poleg svoje zgodbe, likov šerp, domačinov in dežele prinaša še posebno spoznanje – naravo. Potem ko se je umaknil iz osvajanja še nekaj neosvojenih vrhov, si je zastavil načrt prekrižariti Nepal od vzhoda do zahoda in od severa do juga. Medtem pa je doživel potres 2015, ko se sredi sončnega dne začne tresti cesta, potem pa z gore proti njegovi skupini začnejo leteti skale – od nekaj kilogramov do nekaj ton – in opustošijo cele vasi. Človek jemlje neživo naravo kot nekaj togega, kar stoji in čaka. A zdaj pozor – pride pod ledenik, ki je spolzel 40 metrov nižje, kot se ga je spominjal izpred 20 let. Še huje – ploščadi pod goro ni več, vmes je zgrmela v prepad. In najhuje – Anapurna, ki mu je nekajkrat ni uspelo osvojiti, je zakleta: potres je odnesel ledeno pobočje, nekdanje pristopne trase ni.

Yasmina Reza: Blagor srečnim

Yasmina Reza (1959) sodi med najbolj priljubljene francoske avtorice in po začetnih uspešnih ekranizacijah dramskih besedil ostaja ves čas prisotna v pripovedništvu. Tu podobno kot v igrah o višjem in srednjem sloju pa o trkih med različnimi prepričanji na način premolkov in potem skoraj izbruhov kaže, kako je tisto spodaj, pod skorjico, razgreto in nepredvidljivo. Njeni protagonisti plavajo na razbeljeni mentalni magmi, katere pregretost od zunaj le težko prepoznamo; to so namreč igre o tistih, ki so družbeno uspešni. Roman Blagor srečnim preverja, koliko sreče ostane tistim, ki so v intimnem na zunaj uspešni in zgledni, koliko so ti zares srečni.

Tomaž Grušovnik: Midva ne bova rešila sveta! Eseji o teorijah zarot 

Opozori na razlike med slabo utemeljenimi in neutemeljenimi sklepi, odsotnost empiričnosti, ko zadovoljno trdim, da je za blokom nevidni dinozaver, saj me sogovorec ne more demantirati. Primere jemlje iz pogovorov slehernikov, priključi pa jim precej dociranja, ko preskakuje v ekskurze zdaj k Aristotelu zdaj k Don Kihotu etc., s čimer iz eseja zaide v predavanje.

Zora del Buono: Maršalinja

Zora del Bouno (1962, Zürich) je ime dobila po babici, ki je na Bovškem po prvi vojni spoznala italijanskega vojaka, enega prvih rentgenologov, in sta se preselila k njegovim tja dol na jug v času, ko se je dvigoval fašizem. Bila sta oponenta, vključena in tudi sicer politično aktivna. Zora in malo tudi njuni sinovi so zoprvali fašizmu, sama je imela v načrtu celo nekakšno ekspedicijo z zdravili za partizane, vendar so jo zvijačno premamili z opero v Trstu in je pustolovščino opustila, z izdatno pomočjo bližnjih, ki so njen odhod med hostarje zavlekli in preprečili. Mož Pietro pa je v Parizu zdravil Tita in potem še enkrat, ko so ga hoteli v času stalinizma operirati ob obisku v Moskvi, kjer se verjetno ne bi zbudil iz narkoze.

Kenneth M. Adams in Alexander P. Morgan: Poročen z mamo

Tu seveda sin ni poročen z materjo, pač pa mati zanj nevidno določa izbire partneric, oblike odnosov in način čustvenega življenja, ki travmira njegove družice. Delo sta spisala klinični psiholog Adams, ki je prispeval 25 let izkušenj, in pisatelj Morgan, ki je oblikoval slog pripovedi.

Lenart Zajc: Odred

Po neposrednih pričevalcih in udeležencih narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno je v času modernizma obstajala literatura, ki se je z bojišča preselila v imanenco, v kaotična beganja po notranjih meandrih v spremenjenem, vojščaškem času. Takšna sta bila roman Zdenka Kodriča o Pohorskem bataljonu in Raza Ferija Lainščka. V zadnjem času realistična partizanarica dobiva nov zagon, pred desetletjem recimo z romanoma Maruše Krese Da me je strah? in Maje Haderlap Angel pozabe in zdaj z Odredom Lenarta Zajca. V novejši, sodobni literaturi je NOB popisan bolj zgodovinsko, enkrat je pisanje naslonjeno na pričevanja in rekonstrukcijo vloge staršev, v Angelu pozabe na koroško partizanjenje, drugič, recimo pri Zajcu, na spomine udeležencev, predvsem na zapise Stanka Semiča - Dakija.

Juan Carlos Kreimer: Kolesarski zen 

Ko kolo ni sredstvo, s katerim nabiraš kilometre ali ga uporabljaš kot prevozno sredstvo, ampak je v prvi vrsti modus vivendi. Knjiga je pisana kot hvalnica filozofije zena, a kljub temu pritegne kolesarje vseh vrst, še posebej potepuhe in pohajkovalce. Perspektiva in hitrost bicikla prinašata poglede na ulice in stavbe, ki jih drugače zgrešite. Možnost, da vsakič izbereš malce drugačno pot po mestu. Sladko svobodo, ko se izmuzneš cestnim gnečam, in priložnost, da se mojstriš v spretnosti, saj te v vsakem hipu lahko preseneti avto, drug kolesar, luknja na stezi, skiro ali pešec. S tem pa prvo pravilo, da se na kolesu ne jeziš na druge, ampak sprejmeš igro nepredvidljivosti. Kamor spadajo tudi prekrški, ki jih povzdigne v alegalno vožnjo. Ključ je paradoksalna povezava pozornosti in hkrati sproščenosti. Avtor pravi, da sta s kolesom eno. In zavije v svojo smer meditacije, ko se na vožnji povsem osredotoči na dihanje. Njegov moto bo kajpak – kolesarim zato, da kolesarim. In je dosleden, saj še vedno prekolesari na dan od 32 do 48 kilometrov. Spada med tiste, za katere velja, da jih je zadela največja milost, ker niso umrli v hospicu, ampak na kolesu.

Ian McEwan: Stroji kot jaz

Ian McEwan, uveljavljen in cenjen britanski pripovednik (1948), se rad ukvarja z etičnimi dilemami. V prvencu Cementni vrt v družini, kjer pomrejo starši, otroci prevzamejo njihovo vlogo in uspešno črpajo materin varčevalni sklad, vendar se zdi, da ne bo šlo v nedogled. V romanu V imenu otroka prevprašuje ugovor vesti, sodnica v imenu prihodnosti in odraslih odločitev zavrne ugovor fantovih staršev, da bi bil deležen infuzije krvi, saj je v krvi duša in se je z njo – kakor pravijo najstarejši sveti spisi – prepovedano hraniti, torej si jo tudi vbrizgavati. Roman Solar pa v treh delih, ki po stopnjevanju spominjajo na grško tragedijo, govori o znanstveniku, ki je zdaj napol v službi industrije oziroma njenih eksploatacijskih idej, in njegovem (vse manj) uspešnem prikrajanju znanstvenih dejstev v korist izkoriščanja; tokrat sončne energije z rabo sončnih električnih celic, torej fotovoltaike. McEwan je ob etičnih dilemah ves čas psihološko prepričljiv, občutek imamo, da za pisanjem stoji temeljito raziskovanje gradiva, vse pa je spisano v duhovitem in okretnem slogu.

Iztok Geister O zaupanju v naravo

Eden redkih, ki razumejo svet kot topos, ki si ga delijo vode, zemljine, kamnine, rastline, živali in ljudje. Ker prirode pač ne bo podučeval o njej sami, piše pisma spoznanja človeku. Da bi sploh lahko spoštoval druge, jih moraš prej spoznati.