Benjamin Abelow: Kako je zahod pripeljal vojno v Ukrajino 

Avtor je ameriški raziskovalec in pisatelj, njegovo knjigo pa je podprl tudi osrednji filozof Zahoda Noam Chomsky. Njegova teza je bogokletna: zgodba o Putinu – sodobnem Hitlerju, ki je kanil zavzeti vzhodno Evropo, je lažna. Pogled na napol uničeno in razseljeno Ukrajino jo vnaprej demantira. Toda Abelow jo postavi v sodobni zgodovinski kontekst, v katerem so ameriške vlade sistematično širile Nato do meja Rusije, financirale protiruske prevrate in režime v njenih sosedah, v njih nameščale raketne sisteme in z najsodobnejšim orožjem v dvomestni milijardni vrednosti oboroževale vojske v ruski soseščini. Je bilo nameščanje ameriških raket srednjega dosega, podprto z mrežo protibalističnih izstrelkov, pot k miru ali v vojno? Ko bi Rusi počeli podobno na Kubi, kakšna bi bila reakcija ZDA? Pisec poleg faktičnih podatkov uporabi tudi načelo drugačnega toka zgodovine: bi se vojni lahko izognili? Namesto hipotez vzame politično realnost: Zelenski je postal predsednik z napovedjo, da bo kot iskalec miru preprečil eskalacijo nesoglasij z Rusijo, toda predsedniške politike ni vršil v skladu z volilnim programom, ampak pod ameriško taktirko; zavrgel je opcijo nevtralnosti in za zahodni svet postal junak. K temu pridoda še poročanje ameriških medijev, ki so cenzurirali kritiko na račun ameriških vladnih jastrebov. Abelow poleg tega replicira na študije Chomskega o medijski politiki, ki je podpirala ameriške vojaške intervencije v Vietnamu, Nikaragvi etc., vendar brez podrobnih analiz. No, v dihotomnem spopadu dobrega in zla mu uspe zamenjati vlogo negativca. Knjiga, ki je v Ukrajini seveda ne bodo prevedli. A to odpira še drugačno raziskovanje: kdaj, kako in s kakšnimi sredstvi je tamkajšnjo tradicijo svobodnih političnih duelov med proruskimi in proameriškimi pogledi odpravila apriorna aklamacija, namenjena ZDA?

Ana Marwan: Krota/Wechselkröte

»Zima je bila dolga. Obraz se mi je pod masko FFP2 polenil. Kar čutim, da je tako. Obraz kot maska. /.../ zdaj pa že dolgo nimam nobenega svežega obraza, samo dva ali tri ponošene, če lahko k temu prištejem še obraz za poštarja, ki si ga nadenem le za delček dneva; vsi moji obrazi, ki niso v rabi, počasi lenijo v neuporabljivo,« zapiše v povesti Krota/Wechselkröte, za katero je prejela ugledno avstrijsko nagrado Ingeborg Bachmann, v slovenščini in nemščini pišoča pisateljica prekmurskih korenin Ana Marwan (1980). Na literarnem nebu je zasijala že s prvencem Zabubljena, duhovitim romanom o odraščanju in težavah pri lovljenju vseh vrst identitet in odločanju med njimi; ravno zaradi takšnih težav se roman dogaja nekje med nebrzdanim fantaziranjem in psihiatrično ustanovo.

Lucijan Zalokar: Dirka od bloka do drevesa 

Avtor je kompetenten: kot novinar pozna zgodovino športa in dopingiranje šampionov, kot nekdanji atletski reprezentant pa se zna postaviti v kožo lovcev na zmage.

Sally Rooney: Kje si, prelepi svet?

Irska pripovednica Sally Rooney (1991) je v prejšnjih romanih, v Pogovorih s prijatelji na primer, skozi prijateljstvo in partnerstvo dekliškega para, ki se zaplete z drugim, bolj hetero parom, premišljala o prihodnosti svoje generacije, obveljala je tudi za njeno glasnico in v imenu tega dosegla ne le priljubljenost, temveč tudi podirala prodajne letvice. Njeni liki načeloma sodelujejo v družabnem in kulturnem življenju, so jezikovno artikulirani in premišljajo prihodnost, če se jim že fluidna in neulovljiva sedanjost izmika in jim polzi skozi prste. Predvsem se jim zdi, da so časi težki in odgovori na vprašanje, kaj početi in kako stvari početi v splošno zadovoljstvo, tudi notranje, še težji.

Ryszard Legutko: Demon v demokraciji

Avtor je bil disident pod komunizmom, profesor filozofije na Jagelonski univerzi v Krakovu, minister in evropski poslanec. Teza njegove knjige je kajpak šokantna – vladajoče ideje liberaldemokratov so moderna variacija idej starih komunistov, še več – nekdanji komunisti vzhodne Evrope so zdaj v prvih vrstah liberalne demokracije (LD). Ponudi številne argumente: v obeh primerih je na delu družbeni inženiring, s katerim svoje ideje vsiljujejo celotni družbi kot edino alternativo, kot absolutni napredek. Obe ideologiji pripovedujeta, da svet spreminjata na bolje. Tako kot pod partijskimi režimi tudi danes vsako zakonodajno spremembo in nove predpise spremljajo medijsko orkestrirane hvalnice.

Mirt Komel: Akiles

Literarne osebe filozofa in pisatelja Mirta Komela (rojen 1980) tokrat niso poimenovane z anagrami avtorjevega imena in priimka, kot so bili preiskovalci z nejasnim ontološkim statusom v Medsočju ali v romanu Detektiv Dante, posvečenem Goricama, kjer je mesto, predvsem pa simbolni prelomi, ki omogočajo vpogled v vzporedne in fantastične svetove, igralo skoraj enako pomembno vlogo, kot je bila za preiskavo nepomembna preiskovalčeva prisotnost. Nepomembna je bila zato, ker je bolj kot za kriminal šlo za iskanje prehoda v fantastične svetove, v kroge dantejevskega pekla, vse kot variacija in parodiranje žanra. V romanu Akiles je Komel našel še bolj vzvišeno in žlahtno temo – junaštva antičnih junakov z zvijačnim in okrutno okretnim Ahilom na čelu.

Louis Althusser: Za Marxa

Danes še vedno priljubljeno čtivo med marksisti in marksologi, za preostalo publiko pa je deplasirano. Vzemimo na primer Althusserjevo razpravo »Marksizem in humanizem«, ki jo je sprožil nastop sovjetskega vodstva, ko je razglasilo konec diktature proletariata in začetek socialističnega humanizma. Preprosto – namesto parol o razrednem boju in proti izkoriščanju delavcev prihaja v ospredje človek, torej humanizem. Avtor v minuciozni analizi dokaže, kako nova usmeritev ni utemeljena na znanstveni podlagi Marxovih tekstov, saj na mesto konceptov postavi ideološko predstavo humanizma. Odlično, toda Althusser je za dogodek vzel politični razglas, ne pa stvarne realnosti. V času, ko je polemiziral s parolo gospodarjev Kremlja, ki postavlja v ospredje človeka, je ta režim poslal v gulag pesnika Josifa Brodskega, ki ga je sodišče obsodilo na večletno zaporno kazen, češ da je bil družbeni parazit. Navzlic verbalnim deklaracijam, da je zdaj v ospredju človekova svoboda, je sovjetski režim še naprej zapiral svoje prebivalce in onemogočal njihove svoboščine.

Leïla Slimani: Dežela drugih. 1. del: Vojna, vojna, vojna

V prejšnjem prevedenem delu, v Uspavanki, se je francoska pripovednica maroških korenin Leïla Slimani (1981) potapljala v odnose med služabniki in gospodarji doma, v Franciji. Zgodba se že začne v luži krvi, krvava je tudi storilka, ki je poklala varovance. Ker začne s krvoprelitjem in ni dvoma, kdo ga je zagrešil, se potem roman ukvarja s tistim zakaj. Podobno kot Marie Ndiaye v romanu Moje je maščevanje tudi Leïla Slimani secira odnose med priseljenci in domačini, med državljani z več pigmenta in vladajočimi z manj, med elitami in tistimi, ki jim služijo. Le da se tega tokrat loti z drugega zornega kota, maroškega.

Igor Grdina: Med zemljo in zvezdami

Zgodovina je seveda nasprotje pozabi. A o preteklosti najpogosteje pišejo zgodovinarji, ki bi radi ugajali zmagovalcem. Posledica bo potem negacija – prav zgodovinopisje, ki ignorira naracijo o svetlih obdobjih preteklosti, bo kreiralo pozabo. Torej, zgodovina sama ustvarja pozabo. Ne povsem sama, pod nekaterimi režimi je kdaj pomnjenje dosežkov nekdanjosti tudi nevarno. Pod komunizmom denimo hvaljenje vladavine kralja Aleksandra in bog ne daj – četniškega upora. A četudi so nekateri spomini na preteklost sistematično zadušeni, lahko preživijo. Leta 1954 se je dogodilo največje zborovanje vseh časov na Slovenskem. Na Ostrožno je prišlo 350 tisoč ljudi, da bi poslušalo govor maršala Tita.

Dušan Jelinčič: Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca

Dušan Jelinčič (rojen 1953 v Trstu) je izstopajoč zamejski pisec, poleg žanrskih in na gorništvo vezanih potopisnih del je recimo izdal zbirko o tržaških originalih in driblarijah med narodnima skupnostma, ki si mesto delita. Spisal je kriminalko, ki se dogaja v Himalaji, roman o skali nad Devinom in podobno, napisal je igro o nameravanem atentatu na Mussolinija v Kobaridu ob ducejevem obisku, vendar zaradi otrok v bližini atentator ni sprožil. Za krajši roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca, ki je nastal kot redakcija zaporniških in internacijskih zapiskov njegovega očeta s sinovim pripovednim okvirom, je letos prejel nagrado Prešernovega sklada, ker pa zamejske knjige, žal, niso enako dostopne kot tiste, izdane pri nas, sem ga prebral z zamudo.

Damir Globočnik: Alešovčev Brencelj

Stari Slovenci so listom satire dajali imena osti: Osa, Rogač, Brencelj, Juri s pušo. Toda današnji bralec bo v zadregi: iskric humorja izpred stoletja in pol ne bo zapopadel v prvotni smešnosti ali pikrosti. Umetnostni zgodovinar Globočnik, ki je največji poznavalec starih časnikov, umesti Brencljevo satiro v kontekst časa. Tako ob nizanju člankov prinaša še podrobnosti o tarčah bodic, se pravi – kulturni in politični eliti njihove dobe. Knjiga v velikem formatu je obširna, napisana na več kot 300 straneh, in prinaša praktično celotno zgodovino legendarnega tednika. No, njegov ritem je bil redko tedenski, časnik je doživel mnoštvo zaplemb, njegov urednik je bil reden gost sodišč, preživel pa je tudi kar nekaj tednov v zaporu. Bil je večinoma one-man band, dobesedno – ko je Brencljev agens movens Jakob Alešovec oslepel, časnik ni več vstal. Tragični lik, enfant terrible, ki je nemškutarje bičal prav tako kot liberalce in župnike, je bil časnikar, prevajalec, polemik, pisec dram in knjižnih uspešnic, končal pa je kot berač na ljubljanskih ulicah.

Marie NDiaye: Moje je maščevanje

Ga. odv. Susane, tako jo pripovedovalka dosledno naslavlja, da bi bolj poudarila njen družbeni položaj, pripadnost pravniški eliti, si v romanu francoske pripovednice Marie NDiaye (1967) Moje je maščevanje prizadeva na več koncev. Ob rednih primerih, bolj ko ne nepomembnih – razen kolikor so indikator njene poklicne neuspešnosti in ujetosti, pa tudi splošne pokolonialne francoske sodobnosti – prevzame medijsko zanimiv in sodno izpostavljen primer.

Bruno Šimleša: (P)ostati zdrav

Kje je skrivni vir zdravja? Ko dobi pljučnega raka kadilec, vam medicina in država (z davki na tobak) pokažeta krivca v podobi nikotina. Toda kaj, ko za istim rakom oboli nekadilec? In to celo tak, ki je jedel zdravo hrano, se vneto gibal in ni varčeval pri spanju? Tu nastopi Šimleša, ki izvor bolezni najde v potlačenih čustvih. Ni klasični šarlatan, saj se desetletja ukvarja z rakavimi bolniki. Njegov zastavek je povsem racionalen: če ste v odnosih, v katerih imate občutek, da od drugega dobivate veliko manj, kot mu dajete, boste v stanju permanentne nejevolje, ki vas bo žrla. Recept je torej logičen – prekinite takšne zveze. Enostavno, a v človeški praksi težko uresničljivo. No, pisec bralca oboroži tudi s perspektivo drugačnega pogleda na čustva. Stari Grki so sledili filozofski misli Spoznaj samega sebe, seveda z uporabo razuma, tu pa imamo parafrazo – čustva so naš najboljši prijatelj, saj nam lajšajo spoznavanje samih sebe, tako prijetna kot neprijetna. Ob enem pogoju – ne skladiščite jih za leta, bog ne daj desetletja. Zamere vas namreč utrjujejo v vlogi žrtve, a če premislite njihov neugodni izvor, imate možnost, da naslednjič v podobni situaciji ne ravnate enako. Preprosto, če čustva izrazite, lahko tudi čez nekaj dni, in če travmo predelate v spoznanje, ste se postavili na zdravo distanco do samega sebe.

Jure Godler: Doktor Nobody

Jure Godler (rojen leta 1984) je že pred najnovejšim romanom Doktor Nobody spisal dve parodiji na Jamesa Bonda in bondiade obče; junak teh knjig Spencer S. Spencer je namreč računalniški kot da ekspert za kibernetsko podporo butastih vohunskih akcij, ki potem bolj ko ne spodletijo. Tokratni roman uvede napaka v slabo premišljeni akciji, s katero poskuša britanska obveščevalna služba MI6 izk oristiti krizo s čečenskimi ugrabitelji v ruskem gledališču, zato pošlje mojstra mimikrije in maskiranja lastnoročno in v mesu v središče ruske tajne službe, da bi na ključek naložil imena ruskih vohunov širom po svetu. Zalomi se pri spremembi kode za identifikacijo, ki je SS Spencer ne pogrunta pravočasno, njegov kolega pa zagrezne v sovražnem brlogu. Morda mrtev, si mislijo tudi na procesu ob razpustu MI6 zaradi slabih rezultatov in prepredenosti s korupcijo, ki ga priredijo našemu štorastemu vohunu, vendar se potem izkaže, da je ujeti še kako živ. Ter maščevalen v sto spremembah videza in pri tem še prvovrsten maliciozni um.

Jean-Baptiste Poquelin Molière: Šola za žene – Kritika šole za žene – Improvizacija v Versaillesu 

Bralec, ki bi hotel čim dlje od sedanjosti, si umik najde v Šoli za žene. Arnolf si zastavi življenjski projekt – najti idealno ženo. Kako bo pristopil? Komaril po salonih in izbiral med številnimi, 500 let pred spletnimi portali? Morda najel raje ženitnega posrednika, ki bo kot ekspert zadel njegovo željo? Nikakor, za tako usoden korak si vzame čas: 20 let bo opazoval usode mož v zakonu ter potem predvidel vse zaplete – ponavljajoči je kajpak nezvestoba – in domislil okvir rešitve. Zdaj si mora samo še poiskati izvoljenko, ki bi ustrezala njegovemu načrtu? Nak, ne bo se prepustil naključju, ženo si bo kot demiurg ustvaril sam. Igra, v kateri ne more priti do napake.

Anne Mette Hancock: Smrdljivka

Smrdljivka iz naslova romana Anne Mette Hancock (1979) je tropska roža, ki v eksotičnem rastlinjaku čudežno cveti že tretjič v štirih letih. Čeprav je cvet ne samo v opraševalne in plodilne namene, smrdljivka z njim, sumljivo falične oblike, privablja žuželke, saj smrdi po mrhovini in je insektom v obet slasti. O tej roži v enigmatičnih dopisnicah iz tujine piše tudi osumljena umora, ki so jo posneli krvavo na kraju zločina, skoraj negibno in prav nič panično – potem je izginila. Zdaj začne pisati novinarki, ki ima že takoj na začetku problem, ker so ji na najvišjih, ministrskih mestih nastavili napačne podatke in ima težave z zastopniki bralne javnosti, s tiskovnim ombudsmanom tako rekoč. Pa še s čim, recimo z opredeljevanjem, ali ji je bil nekoliko bolj grob seks všeč ali je šlo za prekoračenje – posebej še, ko zve, da je bil njen ljubimec z ministrstva že obravnavan zaradi nasilja in spolnega nadlegovanja, ima živahne pesti in sploh.

Robert Whitaker: Pogubnost kemopsihiatrije

Knjiga ameriškega raziskovalnega novinarja, ki je bil tudi urednik znanstvenih medicinskih publikacij na Harvardu, spominja na teorijo zarote, saj demonizira psihiatre, ki množično predpisujejo odrešilne tabletke. Toda zastavek je osupljiv: Američani so leta 2007 (knjiga je iz 2010) porabili 25 milijard za antidepresive in antipsihotike, kar je pol več od proračuna države Kamerun. Sploh, ker stroški zdravljenja in invalidnin v zadnji polovici stoletja naglo naraščajo. Sklep bi bil na dlani: višji je vložek, bolj se povečuje število nikoli končanih zdravljenj.

Agata Tomažič: Čmrljev žleb

Čmrljev žleb, najnovejša knjiga domače pisateljice Agate Tomažič (1977), je kriminalka, zapiše in zagovarja v spremni besedi Maja Novak. V žlebu v snegu najdejo terenca, v njem zeta lokalne matrone in matriarhinje, 90-letne lastnice hotela in investitorke v žičnice. Moža njene hčere, ampak ta je čista zguba, najprej ji ni šlo smučanje, to veliko veselje hotelskih gostov in njene matere, lokalne kraljice na Betajnovi, ki se tokrat imenuje Strmčnik in je nekje na prelazu, kjer se z obeh strani prožijo snežni plazovi, potem se je hči izkazala za nesposobno še za vse drugo, vsaj v materinih očeh. Ostaja v senci premočrtne oblastne figure, denacionalizacijske upravičenke in prej gradbene inženirke, ki okoli nekdanjega družinskega hotela s pajdaši zgradi snežni raj, v njem pa brezsrčno, kot nekakšna snežna kraljica, tudi vlada, zlepa ali zgrda.

Andrzej Stasiuk: Prevoz

Roman enega vodilnih poljskih literatov je postavljen v junij 1941 v vzhodno Poljsko, na rečno mejo, ki ločuje deželo pod nemško okupacijo od sovjetske; trenutek tik pred Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo. Osrednja figura je brodar, ki za denar na skrivaj prevaža z brega na breg. Toda tu nastopi presenečenje: ko poljski begunci ponoči trkajo na okna po zaselkih rojakov, jih pričakajo nezaupanje, sovraštvo in vile. Nič ni v redu pričakovanega – po vasicah živijo pritepenci, ki se z nemškimi vojaki korektno razumejo. Razcapani poljski vojaki brez uniform se skrivajo po gozdovih in mrcvarijo tavajoče Žide. Vladajo lakota, smrad, bolhe in strah pred smrtjo. Na drugi strani reke so Rusi in NKVD, ki oskrunja cerkve in pleni trgovce. Eden se jim izmakne, ko se zateče na britof, kjer zleze v sveži grob k mrliču; vojaški psi ga ne zavohajo, vonj mrtveca je močnejši od njegovega. No, tod vlada bizarna trgovina: brodarja zasačijo Nemci, a ima alibi – ujeto ribo – in potem ostriža zamenja za zavojček cigaret. Vaščanka gre s Fritzem, ta se oddolži z daljnogledom. Mladi in razcapani Žid, ki je bil nekoč gospod, tekoče govori francosko in angleško, a vidi, da je tudi tu zgrešil – prav bi mu prišli nemščina in ruščina, reši pa ga poželjiv pogled na zeliščarko. Vmes padajo trupla; za napačno gesto pritepenec konča z odprtimi črevi. Ni ključa, po katerem bi ločil zaveznika od sovražnika. Tudi narodnost in vera ne delujeta, zdaj morijo Ukrajinci, zdaj Rusi, zdaj Germani, vseskozi Poljaki. Žid preživi le, če je neviden. Plemenita ideja osvobodilnega boja proti zavojevalcu ne zaživi, saj ni več jasno, od kod prihaja zlo.

Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju

Decembra lani umrli gledališčnik Lado Kralj, ustanovitelj in motor gledališč Glej in Pekarna, profesor gledaliških ved ter poznavalec teorije in prakse avantgardnega gledališča, je po zbirki Kosec koso brusi, v kateri se sklicuje na žanr moralitete, spisal še roman Če delaš omleto o komunistki Mileni Mohorič, ki je prisegla Stalinu, kar je imelo po resoluciji Informbiroja kaznovalne posledice. Omleta je iz vica o francoskih nadrealistih, simpatizerjih kompartije, ki so obiskali Sovjetsko zvezo in jim je eden od gostiteljev povedal, da je treba za omleto razbiti kakšno jajce. »Razbita jajca vidimo, ampak kje je zdaj tu omleta?« naj bi ga bili vprašali.

Daniel H. Pink: Moč obžalovanja

Kaj je torej bolje: da nič ne obžalujemo ali da se prepustimo obžalovanju? Oziroma še radikalneje: ali nas izkušnja stanja obžalovanja predrugači?

Nicolas Dickner: Šest stopenj svobode

Šest stopenj svobode je knjiga, ki jo Lisa najde pri prenovi stare hiše, ko pomaga očetu, ki se s tem poklicno ukvarja, vendar na robu fanatizma, odvisnosti. Pomaga mu, ker imata z malce avtističnim najboljšim prijateljem, ki zaradi strahu pred odprtimi prostori sploh ne zapušča stanovanja in medtem razvije hekersko, kasneje še programersko in tržno genialnost, strašen mladostniški načrt: v orbito bosta poslala balon – helij dobita pri klovnu – sešit iz plastike in svilenih srajc, ga opremila s fotoaparatom in sledilnikom in pogledala fotografije vsega od zgoraj. Vemo, kdor gara za znanost, bo kasneje daleč prišel ali pa propadel, in naslednji projekt, potem ko se Eric z materjo preseli na Dansko in že obogati, je nekaj podobnega, samo z ladijskim hladilnim zabojnikom. Bolj zapleten in profitabilen, seveda.

Jean-Claude Larchet: Epidemija novih medijev

Razvija kar nekaj prodornih konceptov. Miselna preobremenitev – ko posrkamo tolikšno količino informacij, da jih od tedaj možgani niso več sposobni prevesti v sheme. Princip preletavanja proti sposobnosti osredotočanja pozornosti. Burn-out – zaradi spleta, ne službe. Nezasedeni čas – ne moreš živeti polno, če si manično ujet v dejavnosti. Homo connecticus, ki se brez medijskih vezi počuti slabo in prazno.

Richard Bassett: Zadnji dnevi v stari Evropi

Richard Bassett (1955) je bil dopisnik Timesa iz različnih delov Srednje in Vzhodne Evrope, navdušil se je nad Plečnikovo arhitekturo in prijateljeval z Ravnikarjem in Vodopivcem, dve leti je igral v opernem in baletnem orkestru v Ljubljani, prijateljeval je s plemiškimi elitami v Trstu in se zrinil na gala prireditve na Devinskem gradu, živel v Gradcu in Pragi, ob tem pa skrbno zapisoval vtise. Njegov potopis je trodelen, zaznamujejo ga glavne postaje na poti, ki jih našteje v podnaslovu: Trst ’79, Dunaj ’85, Praga ’89.

Igor Omerza: Jovanka in UDBA

Leta 1977 je iz družbenega življenja poniknila soproga predsednika Tita, ki je bila četrt stoletja prva dama Jugoslavije. Brez besed – ne Tito ne državni vrh nista nič pojasnila, tako da so odtlej o njeni usodi krožile le govorice.

Javier Castillo: Snežna deklica

Javier Castillo (rojen leta 1987), španski pisec krimičev s po več kot izdano knjigo na leto, kriminalko o izgubljeni deklici iz naslova sklene na javni prireditvi, na kateri Miren, ki je že prej dobivala različne pošte in anonimne namige, prejme kuverto. V njej so slikovni dokazi iz naslednjega primera, ki se ga bo očitno lotila: primera ugrabljenega dekleta, ki gleda v fotoaparat z zvezanimi rokami. To nakazuje, da se bo pisatelj z likom Miren še ukvarjal, predvsem verjetno zaradi njene novinarske trme, in tudi v primeru Snežne deklice ne popušča niti takrat, ko vsi drugi obupajo; posebni agentje, policija, še njeni v redakciji ji odškrnejo sredstva in pozornost in potem pobegnejo še praktikanti, češ da je študentsko delo pri tako brezupnem primeru mrtvi rokav novinarstva. Ampak Miren, seveda, pride zadevi do dna. Castillo postavi izginotje triletne deklice v čas paradiranja in vsesplošne evforije. Hkrati vsi delujoči opozarjajo, da je čudnih primerov izginotja otrok veliko, da pa so nekateri nepojasnljivi; otroci denimo izginjajo iz od znotraj zaklenjenih hiš. Potem sledimo dvema linijama dogajanja, eno je rekonstrukcija časa izginotja, drugo petletnica, ko se pojavijo čudno starinske VHS-kasete, na katerih je odraščajnica pri igri in plesu, vse do razpleta zgodbe ob dekletovem prehodu v puberteto.

Boris Furlan in Staša Furlan Seaton: Skozi gosto noč: dopisovanje 1951–1957 

Po formi sentimentalne epistole z vsebino daleč presegajo to obliko, prinašajo namreč zgodovino zasebnega trenutka političnega kaznjenca v času Kidrič-Kardeljeve vladavine. Boris Furlan je bil tržaški begunec pred fašizmom, univerzitetni profesor, med vojno minister kraljeve vlade v Londonu in obenem podpornik partizanstva, po vojni dekan Pravne fakultete v Ljubljani, nato pa na montiranem Nagodetovem procesu kot angleški vohun obsojen na smrt, čez čas »pomiloščen« na 20-letni zapor, a ker je v ječi hudo bolan skoraj umrl, mu dovolijo odslužiti kazen na domu.

Metod Pevec: Greh

Greh, četrti roman Metoda Pevca (1958), ki ga širša javnost pozna predvsem kot filmskega režiserja, je po dveh desetletjih nadaljevanje Večera v Dubrovniku. Kriminalist in prej dipsoman Kajetan se znajde pred novim primerom, naplavljenim truplom klateža, ki preiskovalčevega watsona Rudija takoj spomni na Sokrata. Kajetan je tudi nabiralec, začne se z njegovim občudovanjem pomladnih zdravilnih zelišč, in Pevec je oboje, spust med brezdomce in njihovo usodo ter tradicionalno zeliščarstvo že literarno obdelal, v romanih Carmen in Marija Ana.

Alan Mikhail: Božja senca: Sultan Selim, njegov Osmanski imperij in nastanek novoveškega sveta

Osvojil je celotno sredozemsko Afriko razen Maroka, segel v Etiopijo, še prej v Sirijo in Jeruzalem, se približal Indiji, skratka osvajalec, ki je šel po sledeh Aleksandra Velikega. A težji kot vladavina na treh kontinentih je bil spopad za sultanski prestol – ne le med tremi brati, ampak tudi med očetom in sinom. Kar je šlo kajpak iz roda v rod. Že oče Bajazit se je vojskoval z bratom Đelimom, ki je kot poraženec utekel na Rodos, potem pa brez vojske postajal vse močnejši. Gostili so ga evropski vladarji, ki so preračunavali, da lahko prek njega napravijo razpoko med Osmani in v novi križarski vojni porazijo tedanjega sultana. Diplomacija je sicer tekla tudi v drugo smer, saj je sam Bajazit ponujal papežu 120 tisoč dukatov (več, kot je znašal rimski proračun), da upornega brata vzdržuje v luksuzu in daleč od Istanbula.

Arkadij in Boris Strugacki: Piknik na robu ceste

Piknik na robu ceste, roman bratov Arkadija (1925–1991) in Borisa (1933–2012) Strugackega, ki je prvič izšel leta 1972, popisuje skrivnostno Cono, v kateri se v nekaj desetletjih zgodi kar nekaj sprememb. Proti koncu so okoli nje nebotičniki in živahna dejavnost vseh, ki bi se radi čisto ali malo manj legalno polastili predmetov, ki jih je ob Obisku na zemljišču delujočega rudnika pustila neznana civilizacija s še bolj nejasnimi nameni. V teh desetletjih se spremenijo tudi stalkerji, tisti, ki ilegalno in kljub kaznim odhajajo v Cono in iz nje nosijo stvari. Te potem proučujejo znanstveniki in jih zlorabljajo vsi drugi, včasih tudi mimo izvirne rabe; tiktaki so recimo baterije, ki jih vgrajujejo v avte, neznana sta namen in način njihovega delovanja, se pa v nekaterih razmerah razmnožujejo. Pa so tiktaki samo ena od najdb v Coni, preostale so pogubnejše. Enkrat ti sapice ožgejo hrbet in še kaj, drugič ti zmehčajo noge v žolco, mesoreznica je sploh pogubna. Za prehod mimo nje je pač treba enega žrtvovati.