Christel Petitcollin: Kako razmišljati bolje

Kadar avtorica popularni priročnik nadgradi z novo knjigo na isto temo, je to znak, da prvotno delo ni delovalo na bralce, da bi se skozi branje predrugačili. V isti koži bodo poskusili v drugo.

Markus Werner: Kmalu nasvidenje

Markus Werner (1944–2016), švicarski prozaist, popisuje življenjske zaplete zagnanega varuha nepremične kulturne dediščine Lorenza Watta, zbiralca starih stolov in precej zasedènega možaka, ki med potovanjem po severnoafriških letoviščih doživi infarkt. Kmalu nasvidenje je skoraj afterparty, kakor ga povzema neznanemu poslušalcu pretežno iz bolniške postelje. Očitno je našel dovolj trpežnega, saj je eruptivni monolog tipično starčevsko godrnjanje, ki ravno zaradi zakrčenosti pred novim in spontanim ni brez humornih prebliskov in elegantnih izpeljav.

Didier Eribon: Vrnitev v Reims 

Številne knjige, predavanja in članki so ga umestili v svetovni intelektualni svet, ki seže do Berkeleyja in Cambridgea. On pa ne piše o uspehih, ampak o bolečini. Ne sledi slavi, ne stresa anekdot, motri bolečino. Bil je otrok tovarniških delavcev na periferiji, in ko je v sebi začutil geja, je bil deležen šikaniranja, posmehovanja in poniževanja, nič ni kazalo, da se bo lahko kdaj afirmiral v meščanskem svetu. Seveda ni bil povzpetnik, ki bi si prizadeval za promocijo za vsako ceno in bi za to zatajil samega sebe. V samoanalizi svojega bivanja ne poantira jeze na surovi milje, temveč sledi svoji miselni formaciji. Zapečatil ga je Sartre: »Pomembno ni to, kar delajo iz nas, temveč kaj sami delamo iz tega, kar so naredili iz nas.«

Tomaž Kosmač: Ko jebe

Tomaž Kosmač (1965) jemlje pisanje nadvse zares, kot poslanstvo, ker je po poklicu brezposeln. Že v prejšnjih prozah smo videli, da lahko ženska in trdna zveza pri garaškem ukvarjanju s pisavo pomenita oviro. Zdaj, v zbirki sedmih novel, ki so dobile naslov po repetitivni izjavi protagonistke ene od njih, ki je avtodestruktivno navijala in ožemala tipe in si hodila odpočivat na psihiatrijo, vidimo, da ima enak zastranitveni učinek tudi alkohol. Kavsna, bula, plastenka z bevando, še bolj gajst, žganice, ki ga vedno nokavtirajo in tudi tokrat, vendar kot da to pozabi, in spet. Zato je kar nekaj te proze namenjene praktičnemu modrovanju o tem, da je odnos z alkoholom vzajemen in je zanj nujna disciplina, nujni so preskoki med nalivanji. Veseljačenja v dvoje in skupinsko ne manjka, ne pri njem ne pri spremljevalcih obeh spolov, večinoma samih originalih, s katerimi potuje in se druži.

Werner Herzog: Le crépuscule du monde

Onoda je bil japonski častnik, ki ni vedel, da se je svetovna vojna končala avgusta 1945, in se je še 30 let boril na filipinskem otoku. Peklensko resno: preživel je 111 zased, postrelil nič koliko domačinov, dokler ni cesar poslal njegovega medvojnega poveljnika, da mu sporoči, da je vojne konec. Kako mu je uspelo na naseljenem otočku dolžine 125 in širine nekaj kilometrov? Skrival se je v gostem tropskem gozdu, vsak dan spremenil lokacijo, deloval kot žival, ki vse vidi in vse sliši. Mnogi se gredo igre preživetja v divjini, toda tri desetletja? Kako v vlažnih tropih prižgati ogenj, kako ohraniti orožje, da ne zarjavi? Predvsem pa – kako ohraniti razum? Ko se mu je na koncu iz grmovja prikazal 88-letni nekdanji major Tanaguči in mu povedal, da je tistega dne 9. marec 1974, je prebledel. V svojem koledarju se je namreč zmotil za pet dni! Brez časopisov, brez ure, brez papirja in svinčnika. A vseskozi ga je vodil razum, neko obdobje je delil še s tremi vojaki, večino preživel v dvoje, zadnja leta sam. Kako so lahko verjeli, da vojna še kar traja? Iluzija norosti? Nikakor, v petdesetih letih so prek njih bobneli ameriški bombniki in dobro desetletje pozneje spet nekaj let; prvič so bombardirali Korejo, drugič Kambodžo in Vietnam. A kako sta se sploh našla vojak in režiser? Ko so slednjemu med obiskom na Japonskem ponudili sprejem pri cesarju, jih je zavrnil, češ kaj naj se pogovarja s svetostjo, in potem so osupli gostitelji izdavili: koga pa bi rad spoznal? – Jasno, Onodo. Toda zakaj bi mu ta sploh razkril svojo zgodbo? Avtor Fitzcarralda je poznal govorico džungle, sam brodil po gozdovih v avtobioromanu Hoja v ledu. Varlam Šalamov je 30 let preživel v gulagih Sibirije in sam napisal Kolimske zgodbe, Onoda je živel film – po vdaji ga je slavnostno sprejel ekstravagantni filipinski predsednik Marcos –, njegovo ekosofsko podstat bojevnika pa je razumel šele Herzog.

Tove Alsterdal: Slepi rov

Tove Alsterdal (1960), ki sicer velja za eno bolj nagrajevanih švedskih avtoric (velja za oba spola) kriminalnega žanra, se tokrat loteva povojnih pobojev. Seveda v tistih mračnih in nepreglednih srednjeevropskih pokrajinah, ki jih je usodno zaznamoval komunizem in še prej habsburški multikulti, selitve narodov znotraj imperija ter zato mešanje krvi in negotovost etničnih meja. Švedski par z zakonsko krizo, on pa še s krizo brezposelnosti, zaradi katere sika in je nejevoljen, se odloči, da gre malo po svoje. Nabavi si hišico z vinogradom in, kot ugotovi pri iskanju vhoda v vinsko klet, ki gre k takšni nepremičnini zraven, z rovi, ki so od srednjega veka povezava med hišami in reko in ponujajo možnost pobega. Tam pa, zgodovinskemu plastenju na naše in njihove primerno, otroško trupelce z reichsmarko v žepu.

Malcolm Gladwell: Bombniška mafija

Med drugo vojno je skupina ameriških aviatičarjev prišla na idejo, da bi namesto strahotnih bombardiranj sovražnikovih mest zadela v srce vojaškega stroja – tovarne vojaške opreme; in to z natančnimi merilniki, zaradi katerih ne bi pustošila daleč naokoli. Avtor prinese dva primera: nemški Schweinfurt in Japonsko 1945. V prvem so skoraj ustavili proizvodnjo krogličnih ležajev, kar bi pomenilo izbris tankovske in letalske sile rajha, a so takšne akcije odpovedali zaradi grozljivih ameriških izgub. Japonska je pa sploh šokantno razkritje zamolčane strani zgodovine. Letalskega poveljnika, ki je z eskadriljami minuciozno uničeval proizvodnjo letalskih motorjev, so zamenjali z ambicioznejšim kolegom. Ta ni imel zadržkov do civilistov in je japonska mesta obstreljeval z napalm bombami, tako da je v enem napadu praktično požgal Tokio in pustil za seboj 100 tisoč mrtvih meščanov. Ja, hiše so bile iz lesa. Dim nad Tokiem je segal 8000 metrov visoko, sočasno je gorelo od 50 do 1000 uličnih blokov, v šestih urah je zaradi požara izgubilo življenje več ljudi kot kadarkoli v zgodovini. Pekel na Zemlji! A sedaj presenečenje: učili smo se, da so atomski bombi vrgli, da bi z enkratnim dejanjem končali vojno, toda dnevne devastacije z napalmom so se vrstile dan za dnem tudi po Nagasakiju. Ko so se posadke vrnile s poslednjega požiga Isesakija, so v oporišču izvedele, da je pred tem Japonska že kapitulirala. In še finalni šok – komandant LeMay je požgal 67 japonskih mest, ne da bi ameriški vojaški vrh to odobril! Post festum pa še finalni cinizem: 20 let po tem mu je japonska vlada podelila najvišjo nagrado za pomoč pri razvoju japonske letalske samoobrambe!?

Marjan Žiberna: Dedič

Kar nekaj športne literature, kjer je enkrat poudarek na športu in drugič na literaturi, poznamo. Od začetnega plezalnega eksistencializma, kjer je šlo do konca in zares. Z daljšanjem prostega časa sta šport in pisanje o njem postajala bolj razširjena in razčlenjena, v pisavi je prišlo do obrata v popise adrenalinskega lova na trenutke blažene izčrpanosti in samopreseganja, česar spremenjena narava dela ni več prinašala. Spisana so pričevanja o treningih za ultramaratone, gorske teke, pohajanja po domačih in tujih pohodnih transverzalah, o veslanju s kajakom na dolge proge in čezoceanskem jadranju, zraven še marsikaj. Potopisni roman se je sčasoma iz eksotičnih, nevarnih in izpostavljenih krajev preselil v razmerje med udobjem in naporom, atrakcija v premagovanje utrujenosti in preizkus psihofizičnih sposobnosti.

Mauro Corona: Kot kamen v rečnem toku

Italijanski pisatelj in kamnosek Corona ne prihaja iz vrst kulturnih nevladnikov. Tudi nima težav, o čem bi pisal, kaj bi upodabljal. Bogastvo inspiracije zanj je peklenska mladost. Imel je srečo, da je živel bogu za hrbtom in zato ni končal na naslovki revije, ki bi pozivala dobrodelnike, naj pomagajo fantičku brez čevljev in igrač. Seveda je imel moč, da se ni omejeval z bedo in je iz nje potegnil več, kot mu je ponujala. Z nožem je v kos lesa vrezal luknji in si ustvaril prijatelja v igrivem škratu, leseno skledo je spremenil v ščit in v družbi bratov se je naenkrat znašel, obdan s skladovnico igrač. Kljub temu je bolečina prevladovala nad veseljem, a pomanjkanje ga je gnalo – ker fantič pozimi ni imel kaj početi, vendar je poslušal klic telesa, je podrl javor in si stesal priložnostne smuči. Vmes je prišel božič, najtrpkejši trenutek – dan, ko so vsi otroci dobivali darila, le on z bratoma nikoli nič. To je zarezalo v dušo, vendar sprožilo v njem razmišljanje, tako da je doumel: babica jim ni mogla reči, da nima darov zanje, ker je brez soldov, ampak zato, ker so bili poredni. S tem jim je nevede prišepnila modrost gorjanov – sam se lahko izkoplješ iz brezupa. Ko so ga po dedovi smrti poslali med salezijance, se je kot hribovec upiral redu, a mu je uspelo pogled od mikov narave prestaviti še na magijo literature.

Javier Cercas: Slepar

Španski pisatelj Javier Cercas (1962) tudi tokrat ne razočara, njegov slog je malo bolañevski, zmes dokumentarnega, popisov lastnega pisateljskega angažmaja in dvoma o njem; že v romanu Vojaki Salamine je ustoličil posameznika, ki se je kot protifašistični aktivist in vojak potikal od španske državljanske vojne do fašističnih utrdb v severni Afriki in s tem postal poosebljenje upora, eden tistih, ki so omogočili, da je bil v Španiji frankizem premagan, žrtve rehabilitirane, da se je sredi sedemdesetih let začela tranzicija.

Drago Jančar: Ob nastanku sveta 

Osrednja junakinja je jasno – femme, tokrat nekoliko drugačna kot v To noč sem jo videl ali v In ljubezen tudi. Ksenija je bila fatalka z vseh zornih kotov, pokončal pa jo je pornosadizem partizanov, Sonja je zadela drugi tabu: dekle ujetega aktivista je stopilo v romanco z nemškim oficirjem. Tokratni romaneskni vložek je znatno manjši, a vseeno – diva v vukojebini, čeravno jo lahko prepoznamo kot največje mesto ob Dravi. In kako se nerešljivega projekta loti pisatelj? Kako pristopi h gospodični Leni? Osrednje junakinje v romanu preprosto ni. Seveda nastopa, a le skozi zgodbe svojih moških. Njenih besed, potez in občutij roman ne predstavi. Dovolj so vratolomni obrati usode. Ti pa ne padajo v fikcijo, zakaj Jančar v svoji tradiciji zgradi historični kontekst, ki nam ulovi duh časa. Zapiti partizan, ki živi za proslavo svoje brigade, na katero pride sam Stari, in se potem ohromel od mrtvouda vleče naprej skozi vsakdanjik. Lik učitelja, ki je plačal za eno napako, ker je pod okupacijo na šoli poučeval v nemščini. In akterji s te in one strani, katerih bivanje je izklesala partijska doba. Predvsem pa to moštvo stranskih igralcev ne more ponuditi okolja, v katerem bi lahko diva zablestela. Vendar to ni njihova osebna krivda, izvor je obči: socializem, ki takega lika ni predvidel, natančneje – njegove publike.

Gabriel García Márquez: Patriarhova jesen

V proznih delih kolumbijsko-mehiškega nobelovca, novinarja in najžlahtnejšega pripadnika magičnega realizma Gabriela Garcíe Márqueza (1927–2014) imajo diktatorji posebno mesto. Že Sto let samote je epopeja o uporih in polkovnikih, ki jim klestijo penzijo, Patriarhova jesen pa je bralni špeh, posvečen tiranovim vzponom in padcem, atentatom in popisom skrunjenja trupla s ploskimi, deformiranimi podplati in bingljajočo kilo. Takrat so vsi vzhičeni, tudi njegovi potomci, vsi rojeni s sedmimi meseci in spočeti v hitrih, trzavičnih popoldanskih patriarhovih kopulacijah kje na podu, z od sieste upočasnjenimi kuharicami, s čistilkami ali številnimi priležnicami, ki si delijo palačo s kravami in razkrivajo caudillev kmetavzarski izvor. In bolj, ko si ljudstvo vedno znova oddahne, češ da se ga je dokončno znebilo, bolj živ in okruten, bolj premočrten in skrivnostno močan se vrne in bolj krvavo se maščuje pučistom.

Petra Bole, Ivan Esenko, Andrej Šalehar: Svet opraševalcev

Aktualna knjiga ostaja pri klasičnem okolju, kjer pridelek sadja in cvetočih rastlin omogočijo medonosne čebele, samotarke, čmrlji, metulji, kdaj celo kačji pastirji. Ob bogatem zbiru fotografij knjiga prinaša zavedanje njihove usodne povezanosti s človeško vrsto. Marelica lahko bogato zacveti, a na njej ne bo plodov, če je ne bodo množično obiskale te žuželke. Njihovo nalogo poznamo iz šolskih dni: pelod (m. sp. celice) morajo prenesti na pestič (ž. sp. celice). A kako to deluje?

Jedrt Lapuh Maležič: Napol morilke

Pisava Jedrt Lapuh Maležič (rojena leta 1979) je bila v prejšnji prozi osrediščena na duhovite avtobiografske in avtofikcijske elemente. Naslov njenega zadnjega romana, ki govori o treh generacijah žensk, je prispeval pregovor, zasmehovalna rimanica, da so Tržačani – »Triestini mezzo ladri, mezzo assassini« – napol lopovi in napol morilci. Mularija, ki to skandira prišlekinjam v Istri, ni nič bolj ali manj žleht kot tista v Mariboru, kjer se njihova migrantska usoda zašpili; tam tamalo, vnukinjo in hčer, zaradi narečja, naglasa in osončenosti okličejo za »ciganico«.

Mauro Coron: Zadnje izpovedi

Mauro Corona podira moderne poglede o večvrednosti urbane kulture, ko nonšalantno afirmira fizično delo: telo je narejeno za gibanje, mi pa ga ne gibljemo več, namesto nas se giblje mehanizacija. Je čudo metamorfoze: oče ga je mlatil kot psa, mati je utekla iz družine, ni imel niti navadnih škornjev, živel je v bedi in garal kot podiralec dreves, sedaj pa živi kot pronicljivi lik mislečega pisatelja, ki kapitalizira trde izkušnje. Ni kompliciral z materinsko ljubeznijo, jo je pač dobil pri starih starših in teti. Energijo je usmeril v alpinizem, kamnoseštvo in opazovanje narave. Doživel je, kako je jez hidroelektrarne popustil in pustil za seboj tisoče mrtvih in odplavljene vasice v Vajontu. Zakaj pod goro stoletja ni nihče gradil, sedaj pa arogantni človek tam postavlja naselbine in potem se bo čudil, ko se bo oglasila narava s svojo huronsko močjo. Izdaja prastari trik življenja: bistveno je ločiti potrebno od nepotrebnega. Zakaj bi se gnal in dan ustrojil za pridobivanje nečesa, kar pravzaprav sploh ni pomembno? A da bi vedel, kaj šteje, se moraš osvoboditi medijsko-reklamnega sveta, ki ti dopoveduje, kaj je fancy, namesto da bi si svoja veselja našel sam.

Doug Gold: Ljubezen za bodečo žico

Kako zaidejo v novozelandski ljubezenski in vojni roman prekmurska gibanica, pohorski partizani, mariborska kavarna Astoria in kino Udarnik, taborišče za zavezniške vojne ujetnike v Podbrežju Stalag XVIII-D in poti reševanja od tam pobeglih na osvobojeno ozemlje, po katerih jih vodijo lokalne članice OF? Zlahka, novozelandski medijski lastnik in svetovalec Doug Gold je bolj faktično, tudi slogovno bolj stvarno kot literarno pretenciozno izpisal srečanje ženinih staršev, Jožefine in Brucea, ki se je začelo ob žici taborišča, ko je bil on v ujetništvu in ona v odporu. Zgodbo je, kot je le mogoče zvesto, rekonstruiral iz škatle pisem, pričevanj in zapisov zgodovinarjev, tudi v angleščino prevedenih slovenskih avtorjev.

Roger Scruton: Moderna kultura 

Avtor je seveda zgrožen nad sodobno umetnostjo nasploh, ki skozi industrijo produkcije prinaša neskončno mnoštvo arta, ob katerem se človek spontano vpraša, ali ni to samo še umetelno štancanje domislic, daleč od korpusa velikih umetnin. Čeravno tradicionalist, rad poseže po provokativnih primerjavah: med pornografsko sliko, ki deluje na ravni fantazije, in Tizianovo Venero, ki sega v imaginacijo. Toda to počne na ravni dokse, ne da bi iskal razlike med percepcijo ženske, ponujene prek pornografskih podob, in misterioznim pogledom božanske Venere, ki leži gola, ne da bi spodbujala slo po telesu, ampak napeljuje na razmišljanje, kakšna je kot ženska. Ker torej piše monolog, si zapira vrata do bralcev, ki niso njegovi adepti. Kljub temu prinaša relevantna vprašanja, denimo o refleksu mladostniške kulture, ki vsako kritiko na svoj račun pospremi s porogom ali ogorčenjem. In jo kajpak s tem postavi kot novo obliko državno subvencionirane elite. Ko se ustavi pri grafitih, jih definira kot nižjo obliko umetnosti, saj delujejo na ravni črke, ko se postavljajo proti svetu pisave. Jasno, da bo zagovornik kanona velikih literarnih del in ne protikulture, ki se ponaša z destrukcijo. A spet ostaja pri načelnem, ne da bi to izpeljal kot case study.

Dragan Petrovec: Stopinje upora: časopisni eseji 2015–21

Penolog Dragan Petrovec (roj. 1952) je med drugim tudi pripovednik in avtor nekaj strokovno-publicističnih del. Kot marsikdo danes je spoznal, da je medtem nekdo odnesel šalo. Kot kolumnist časnika Dnevnik je na podlagi bogatih izkušenj iz penologije, prava, podprt s tehtnim premislekom o etičnih zagatah in zastavku za spremembe, potrdil, da je kolumna pogosto res (mali) esej. Komentarji z zgodbo prehajajo od izkustvene ravni k splošnosti, raba literarnih sredstev in osebnih osvetlitev ter menjava pripovednih perspektiv sta tako pogosti in izraziti, da dosegata učinke mimo zahtev za etični angažma. To je mogoče samo pri avtorjih, ki jemljejo pisanje do konca osebno in zavzeto.

Marie-Louise von Franz: Apulejev Zlati osel

Ironično bi rekli: hvala bogu!, da je, zakaj »zdravi« Lucij bi se ukvarjal bržkone z vsem drugim, kot je pisanje na robu morale. A pozabimo na antično mojstrovino in se prestavimo v moderno interpretacijo. Zakaj glavni junak vseskozi izkuša nove svetove in se spušča v nepredvidljive dogodivščine? Skratka, puer aeternus, ki preskakuje meje, saj se ne more ustaliti. Izvor je hladna ali nevrotična ali nezadovoljna mati, ki sina pohabi in zatorej ta beži pred njo v intelekt, domišljijo in potepuštvo, ko pa se vrne v realnost, spet naleti na lik matere. Lahko tudi v podobi žensk, ki jih napačno izbira: ker je prelen, da bi si žensko osvojil, se ujame v mreže dejavnih očarljivk, kar običajno ni ravno uspešno. Zakaj neuspehi pri ženskah osrednjega lika tega dela? NMK ga deloma odreže od htonične moškosti, od njegovih prvinskih in vsakdanjih reakcij. Preprosto – v situacijah, ko bi moral z dekletom ravnati odločno zoper njene muhe, ostaja v položaju, v katerem ji vseskozi godi.

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Serija, ki je avtorico pri pisanju tega avtofikcijskega in hkrati zgodovinskega romana najbolj okupirala, je bila Območje somraka, v latinskoameriških državah predvajana pod naslovom Neznana dimenzija. Opisovala je, kako ljudje izginejo skozi tanko špranjo v realnosti in se naselijo v nekem drugem svetu, v katerem ne veljajo več zakonitosti, ki so jih vajeni. Ti ljudje v romanu None Fernández (roj. 1971) so večinoma mrtvi, s katerimi je imel opravka Mož, ki je mučil – čilski letalski oficir, ki so ga nanovačili za posebne naloge, za straženje, uboje in pokope nasprotnikov Pinochetovega režima.

Roman Mavec: Moj sadovnjak

Avtor, ki je vodja poskusnega sadovnjaka, je napisal vademecum za sadjarske začetnike. Zakaj imeti lastno breskev? Ne le da ponuja edinstveni užitek polne sočnosti pravkar utrganega sadeža, ki je tudi prost pesticidov oziroma jih ima toliko, kot ste jih razpršili sami. Seveda pa sadno drevo ni polica, s katere enkrat na leto poberete pridelek. Je izziv, rastlinski tovariš, s katerim drugujete skozi leto. Z drobnimi triki obrezovanja in gnojenja, a tudi s pomočjo proti škodljivcem.

Svetlana Aleksijevič: Vojna nima ženskega obraza

Beloruska, v Ukrajini rojena in v ruščini pišoča novinarka in nobelovka Svetlana Aleksijevič (1948) je napisala nekaj knjig intervjujev o spominih – z vdovami afganistanskih vojakov, z ljudmi iz okolice Černobila, o svetovni vojni, kakor se je spominjajo takratni otroci. Pisanja o ženskah v drugi svetovni vojni se je lotila obširno in zbrala pričevanja več kot 500 žensk, ki so bile večinoma prostovoljke v različnih rodovih Rdeče armade, od peric in bolničark do pilotk, komandirk in mitraljezk. Pri tem ji je uspelo pokazati vojno skozi spominske drobce udeleženk, ki jih pri sestavljanju splošne slike o bojih niso povsem pripustili k besedi, ker so »kvarile« moško, junaško podobo dogajanja.

Lado Ambrožič: Spotikanja

Avtor je bil v devetdesetih letih odgovorni urednik informativnega programa na nacionalki, naslednje desetletje in pol voditelj intervjujev, nato varuh pravic gledalcev, zatem član programskega sveta, še prej novinar na nacionalnem radiu. Mož je hodeči spomin osrednjega medija. Redki si drznejo objaviti takšen pogled v zakulisje. V času vladavine LDS je doživel, da je direktor zahteval prekinitev predvolilnega soočenja, ker je bil voditelj oster do Milana Kučana, in naj on nemudoma prevzame oddajo. Jasno je zavrnil ukaz, nekaj let kasneje je zgrožen ugotovil, da so mimo njegove vednosti uvrstili v neposredni prenos proslavo 50-letnice Jankovićevega Mercatorja, a takrat se je znašel pred izvršenim dejstvom. Tako eklatantni prevzem televizije s strani politike, vendar njeni novinarji, uredniki in hišni sindikat takrat niso priredili protestnih shodov – ne damo nacionalke!

Jasmin B. Frelih: Piksli

Domači avtor Jasmin B. Frelih (rojen leta 1986) sledi pisavi, ki jo je razvil že v romanu Na/pol; gre za gladko in jezikovno nadvse okretno, žanrsko spogledljivo pisanje, ki kaže temeljno razpoko sveta, nadrobljenost je vidna tudi v sami formi romana. V Pikslih je ta pisava dobila še višje obrate.

Bernardo Stamateas: Toksični ljudje

Ker zadovoljni človek knjige zlepa ne bo vzel v roke, njen uspeh implicira obstoj nezadovoljnih množic, ki bi rade v svojem bivanju kaj spremenile – najlažje druščine okoli sebe. Avtor jih naniza celo vrsto: obtoževalci, zavistneži, nasilneži, psihopati, opravljivci, manipulatorji, nevrotiki, samoljubneži, povprečneži, nergači in podobni. Za zgled vzemimo zavist, v kateri trpimo, ker imamo manj denarja in uspeha kot drugi. Ponujena rešitev gre v smer, da jo zamenjamo z občudovanjem, ki bo izziv in vir navdiha, da se zganemo, odpovemo lenobnemu obdobju in sami kaj postorimo. Težji primer so kajpak manipulatorji, saj jih kdaj prepoznamo šele po letu ali dveh, ker odnos pričnejo z zapeljivostjo in navdušenjem, ki se potem neopazno pretvorita v nadzorovanje, odvisnost in druge oblike toksičnosti.

Hubert Klimko-Dobrzaniecki: Islandski triptih

Islandski triptih je s stališča tujca spisana zmes fikcije in realizma vsakdanjika, doživetega in dopisanega, portretov čudakov in krajine. Poljski pripovednik Hubert Klimko-Dobrzaniecki (1967) se teme loteva pronicljivo, tudi sočutno do v trdo in vremensko nepredvidljivo okolje izročenih in narojenih ter tja doseljenih, izpostavljenih sto spremembam in prekaljenih v njih. Trdih kot vseprisotni led in mehkih kot židko blato poleti; na Islandijo in na njeno gospodarstvo, mentaliteto lokalcev, (skoraj) odsotnost kulture in podobno gleda z očmi izločenega simpatizerja. In včasih nostalgično, ko se spomni dreves, čeprav v triptihu uspešno orabutajo kosmulje, morda edine na otoku.

Morgan Housel: Psihologija denarja

Avtor, ki ni psiholog – bil je kolumnist pri Wall St. Journalu –, najprej popisuje zgodbe teh, ki so na borzah zaslužili milijone, desetine milijard. Išče princip, a ga ne najde. To, kar je enega pripeljalo na vrh, je drugega pognalo v bankrot. Izlušči pa stalnico pri poražencih: da bi dobili denar, ki ga niso imeli in niso potrebovali, so tvegali in potem izgubili to, kar so imeli in so potrebovali. Še presenečenje: 40 odstotkov sijajno rastočih podjetij je v nekaj letih izgubilo vso vrednost.

Therese Ann Fowler: Prijazna soseska

Na koncu balad o nezadržni in prepovedani mladostni zaljubljenosti, recimo tiste o paru iz Verone, grobova preraščata prepleteni plezalki. V romanu Prijazna soseska pa je jabolko spora hrast na sosedovem vrtu. Svetotvorni hrast, o katerem si ženske izmišljujejo bajke in povestice o porodu sužnje in tem, kako so se duhovi porodnice prelili v mogočno drevo.

Bojca Januš: Permakultura na vrtu in v življenju 

Namesto razlag o principih, ki jih moramo aplicirati na svoj vrt, poudarja posameznikovo pot. Začnimo z manjšim koščkom zemlje, da nas delo ne preobteži. Ukvarjanja z vrtom namreč ne razume kot muko, ampak kot življenjsko držo, ki nam je pisana na kožo. Namesto da bi letali naokoli in denimo kupovali zastirko iz slame, uporabimo tisto, kar imamo pri roki. Radikalno: če nimamo vrta, lahko izkoristimo balkon ali zgolj okensko polico v bloku, na kateri je moč vzgojiti marsikatero vrsto zelenjave.

Gorazd Garvas: Feuer frei

Gorazd Garvas – gre za psevdonim domačega avtorja, s katerim ta uspešno razširi načine branja, saj se tako odmaknemo od dobesednosti in naivne memoarskosti – sledi Gorazdovemu odraščanju. Od otroštva, napornega in stresnega, kot se spodobi: očetu, ki ga mečejo iz službe, se odpre žleza za biznis, vsaj zdi se tako, vendar mu po obljubi blaginje in začetnem sestavljanju seznamov najnujnejšega, malih mercedesov za družinske člane in vikendic za zraven, nekako ne steče. Nadaljuje se s skrivanjem pred upniki in konča z deložacijo, ko gredo z materjo po svoje, oče pa s svojo mamo neznano drugam. Oče samozavest podkrepi z udarci in grožnjami, predvsem takrat, ko gre za denarje in ko teh ne dobi, tudi sicer so batine njegov priljubljeni mnemotehnični pripomoček. Predvsem zaradi njih je debelušni fant nesamozavesten, še najbolj ga veseli, kadar se vrstniki spravljajo na šibkejše in na punce, ki presunljivo cvilijo ob ošlatavanju: to je namreč čas, ko ima mir, brez šikan ali zafrkavanja. Vendar gre z njim navzgor, spozna prave fante, gladko zabrite kamerade v bulerjih in bomber jaknah, pogovarjajo se o preboju obroča pri Stalingradu ali hrabrem odporu »apostolov« svetega Urha proti rdečim oblegovalcem, zraven rečejo tudi kakšno o orožju, radi načenjajo domoljubne teme. Ob njihovi pojavnosti pogledujejo v tla in so malo presrani čefurji in tisti s puncami, Gorazdu in njegovim sicer nedostopnimi. Tudi če bi jih katera hotela, se ga fantje prej do bruhanja napijejo.