Krust & Die: I Kamanchi

Polsveže vibracije iz bristolske džungle, točneje polnega kroga okoli Ronija Siza, so se dale slutiti že ob njegovem lanskoletnem albumu Touching Down. Zdaj dva od soustanoviteljev založbe ter dela gibanja strežeta s prvim skupnim albumom, ki iz komada v komad dviguje tempo. Komanča sta uspela skombinirati trdoigrive basovske linije z visoko frekvenčnostjo bobnov, ki občasno ponudijo podlago Violet, Tali ter...

Chris Brokaw: Red Cities

Opa, naelektreni strunarji, tisti iz avant-rockovskega polja, ki niti ni dajalo zgolj pleva, kakor žebrajo trendovska grla, se dajejo v poslušanje prek enega svojih vidnejših uporabnikov strun, ojačevalca in studia. Multi-inštrumentalist, predvsem kitarist Chris Brokaw seveda ni od včeraj, saj se je kalil in tvoril raznolike godbe v čikaških, bostonskih, newyorških bendih, ad hoc “delovnih"...

Supertones Surf/ Modern Surf Band Spotlight

Supertones, ena vodilnih zasedb neo-surf rocka, že kakšno desetletje ponujajo svojo (newyorško) vizijo instro-surfa. Tokratna kompilacija iz njihove založbe pa izstopa zaradi svežega nabora ter (med drugimi) odličnega doprinosa naših Bitch Boys, ki so eno vodilnih imen današnje svetovne surf scene.

Townes Van Zandt:For the Sake of the Song

Leta 1997 preminuli teksaški trubadur, mojster introspektivno angažirane country poetike, legenda bluesa lačnih ust in zagotovo eden izmed najvplivnejših samotnih jezdecev ameriške folk glasbe v skoraj tridesetletni karieri ni naplavil nepreglednih količin plošč in nastrelil impozantne količine zadetkov številka ena.

Dave Ellesmere: Angry Young Computer

Tehno heroj meseca seveda ni kak domači, v vlakovodjo preoblečeni udarnik niti Kanzleramtov Diego, ki z novim ploščkom le potrjuje vtise o tudi najbolj nažvečenim preveč divje jage iz gostovanja v K4, temveč nova pridobitev nemške založbe, Amsterdamčan Dave Ellesmere. Če smo se tolikokrat spraševali, ali ni besedna zveza tech-house le propagandni gimmick, ki naj ustvari novo tržno nišo za s "housy" sempli...

Venetian Snares: Winter in the Belly of the Snake

Veliko o Kanadčanu Aaronu Funku bo poučenim povedal že podatek, da izdaja ploščke pri založbi, ki jo vodi u-Ziq alias Mike Paradinas. Za razliko od Paradinasa in premnogih varovancev Planeta Mu pa gospod Funk ne kaže že izigranih kart in ne dolgočasi s prežvečeno rutino. Čeprav ga, tule bo treba v enačbo pritegniti še Squarepusherja in Aphex Twina, z velikimi vzorniki druži minuciozno programiranje tolkal...

Manos Arriba - Your Introduction to Mexico's Electro Scene

Potem ko se je berlinska založba Bungalow namenila odkrivati domače untergrunt ustvarjalce s kompilacijo RO 3003 in si je s krasnemu japonskemu popu posvečeno serijo Escalator-Sushi 3003-Sushi 4004 nabrala oponašalcev, jo je nuja po ekspanziji popeljala v daljno Mehiko, odkoder sta se izvidnika založbe, Le Hammond Inferno, vrnila s kupom zanimivosti.

Mnemic: Mehanical Spin Phenomena

Ob križanju vseh mogočih glasbenih zvrsti izvrže pogoltna glasbena industrija vsake tol.iko na tržišče kakšen zanimiv izdelek, ki je kasneje opora nedomiselnim glasbenikom za kloniranje v raznolikih odtenkih. Mnemic so eden tistih bendov, ki so pokradli od vsakega malo in še največ od skupin kot so Fear Factory, Soulfly in Metallica. V slabi uri Mnemic navržejo devet pesmic nu metal/industrial križanca,...

Peter Broetzmann: The Inexplicable Flyswatter, Works on Paper 1959-1964

Zgodba je dvojna: socialna in nadvse intimna, osebna, vsaj kar se umetnostnih praktik dotičnega tiče. Nerazložljiv muhalnik je pravzaprav naslov slikarij na papir, ki jih je od konca petdesetih do srede šestdesetih slikal nadarjeni slikar, študent iz nemškega, univerzitetnega Wuppertala, Peter Broetzmann. Danes ga pač vsi, no, poslušna večina na kakem festivalu gre med njegovim špilom še vedno ven, vsaj...

Masked and Anonymous: Music From the Motion Picture

Make no mistake, na prvi pogled je pred vami res le glasba iz rahlo arty in dokaj neodvisnega filma o propadlem rokenrol zvezdniku po imenu Jack Fate, ki, pozabljen in pohojen, po vrnitvi iz aresta dobi novo priložnost, da v talilnem loncu ras, kultur in značajev nekje na skrajnem koncu Amerike razgiba prisilno zaspane prste in zašpila na sumljivem dobrodelnem koncertu.

Astrobotnia Part 01

Če se ob drugi, mnogo razvpitejši nadaljevanki, katere platnice krasijo posnetki ozvezdij, nemški Space Night, zdi, da ni na njej zbrano mlačnjaštvo tekom kariere okusilo nič bolj psihedeličnega od ecstasyja in da so njegova astralna potovanja kaj benigen približek, bi avtorju Astrobotnije zlahka pripisali pronicljivejše izkušnje. Sicer pa se je prav glede avtorstva pri Aphex Twinovi založbi Rephlex izdane,...

Prisoners: A Taste of Pink!

Eno najpogostejših brezčasnih rekel malo starejše mladine zadnjih 40 let je, da rokenrol umira, če že ni smrdeči kadaver. Tudi za jazz radi govorijo podobno. Konstatacija ni za odmet, vendar ne na običajni ravni konstrukcije novosti, novih slogov, zvenenj za "pasivno" konsumpcijo. Vsaj malo bolj socialno senzibilna zgodovina bi rekla, da ni več enak, da se njegove družbene rabe spreminjajo, da...

Billy's Private Parking: Modra pravljica

Šit, kako ima tale sicer prelepa punca po imenu Urška Majdič, ki sodeluje v bendu kot pevka, podoben vokal kot Lara Baruca. Vplivi primorskih ženskih poprokeric so razmetani po celi plošči, in kadar se BPP izvlečejo iz objema Barucinih krempljev, jih zgrabi Tinkara Kovač.

The Berzerker: Dissimulate

Ko je že kazalo, da založba Earache ne more profiliranemu konzumentu ponuditi skoraj nič več zanimivega, so se nekje iz avstralskega podzemlja prikradli Berzerker. Štiri besneče pošasti strežejo na zgoščenki z ultra hitro godbo, ki bi jo na hitro lahko opredalčkali kot techno grind.

Bitch Boys: Behind The Hound Dog Walls

Tale plošča bi morda ostala zgolj demo ali zafrkancija, toda med pripravo ovitka se je zaprl klub Hound Dog, med drugim dolgoletna baza rockabillyjevske - in sorodne surferske - kolone v Ljubljani. V posvetilo času in prostoru je zadnji CD (iz domače pekarne) ljubljanskih surf-fanatikov postal prvi spominek na šišenski klub. Glasbeno Bitch Boysi ne presenečajo in odlično izvajajo surf'a'billy kompozicije, dokaz...

Victory: Metulj

Victory je rahlo pozabljen slovenski pop bend, ki je pred časom kazal celo nekaj več ambicij za sodobno glasbo kot v zadnjem obdobju. Po mojem je bila prelomnica v času komada Land of green, kot se imenuje največji hit te skupine, preveden v esperanto. Na žalost jim je ta hit vzel še tisto malo šusa, kar so ga imeli prej. Fantje so postali rahlo patetični in predvidljivi.

Moveknowledgement: Sun Sun

Čezžanrsko, na funku temelječe muziciranje, v naši domovini ni ravno pogost pojav, a zanimivo je, da skoraj vse zasedbe, ki se spopadejo z urbanim šprudlanjem, kaj kmalu pridobijo kultni status pri 20+ stari mestni mladeži. Žal je zanimivo tudi to, da se skoraj vsi tovrstni pogoni (denimo Miladojka Youneed, Heavy Les Wanted in Planet Groove) slej ko prej zaciklajo sami vase, izgubijo stik z asfaltno / plesno bazo,...

Samo Šalamon Quartet: Ornethology

Pri tem albumu gre v več rečeh za izjemo v pojmovanju in prakticiranju jazza v domačih logih. Največja je kajpada skrita kar v naslovu albuma, saj nedvoumno izdaja navdih, študiozna poslušanja, učenje in navsezadnje spopad z regelci, ki jih dandanes mlademu glasbeniku vcepljajo jazzovske šole, revije, mediji, mainstreamovska jazzovska poslušalska skupnost.

Skinless: Foreshadowing Our Demise

Skinless so lep dokaz, da vsi death metal bendi vendar le niso čisto enaki. Newyorška čupava tolpa popelje slušatelja preko sofisticiranih in obenem maloumnih nasnetih uvodov v svoj svet groze in nasilja, v bistvu kar simpatično mešanico death metala in grind cora. Brez elektronskih olepšav in nepotrebnih kitarskih solaž, a zato z brzečo ritem sekcijo, s satanom obsedenim zamolklim brundavcem, primerno efektiranim...

Marvin Dash: Model Turned Programmer

Visokokaloričen odmerek skočnega in obenem nežnega, kot v spomin na prvi E ustvarjenega housa prihaja iz delavnice vzhodnonemškega didžeja Ronalda Reuterja, ki se kljub milini sporeda ni spustil tako nizko, da bi prodajanosti ploščka v dobro priobčil tudi kak sluzav, najraje vokalen, na prvo žogo zvijačen kompromis. Namesto fukotožnih, na zadovoljevanje kar najširših množic tempiranih popevk in bebavih lalala...

Ken Ishii: Future Light

Kosti se nekaterim z leti hudo zmehčajo in tako ni nikakršno čudo, da se ambasador Japonske Ken Ishii, ki je s svojimi sončnimi motivi že vseskozi hodil po robu tanka s saharinom, v prvi polovici pričujočega ploščka predstavlja tudi s takimi, da jih pred neugodno primerjavo s Claydermanovim prebiranjem klavirskih tipk ne reši še tako muzikalično vijačenje in skrbno programiranje ne še tako izboren aranžma.

Willie Nelson: The Essential

Ena od stvari, ki si jih zagotovo ne bi upal narediti, je the best of kompilacija (kaj šele da bi si jo potem drznil krstiti za esencialno) trdožive legende ameriške glasbe Willieja Nelsona, ki ga dejstvo, da je 30. aprila letos dopolnil 70 let, prav nič ne ovira pri ustvarjanju novih markantnih albumov - in to v tempu, ki bi pošteno oznojil pol mlajše brate po orožju.

Gotta Serve Somebody: The Gospel Songs of Bob Dylan

Vsakemu se slej ko prej tako ali drugače pripeti, da sreča Jezusa. Bobu Dylanu se je to zgodilo po koncu turneje leta 1978. V hotelski sobi je začutil neko prezenco, ki ni mogla biti nič drugega kot prav On. Zato je Bob prve tri mesece leta 1979 v lastni režiji porabil za intenziven študij Biblije s poudarkom na Stari zavezi. Spoznanja, občutke in asociacije je nato strnil na bazično odličnem albumu Slow Train...

Dying Fetus: Stop at Nothing

Kljub popolnoma prenovljeni postavi benda je gospodu J. Gallagherju uspelo sestaviti novo ploščo death/grinda, ki se obenem ne spogleduje z trenutnimi modnimi trendi. Na zgoščenki Stop At Nothing, Dying Fetus po svoji stari navadi, poleg ultra hitre ritem sekcije in hripavca na mikrofonu, postrežejo nič hudega slutečemu slušatelju še z nekaj sekundnimi, bizarnimi solažami, ki si jih spretno podajata peklenska...

Sound Attack: 24/7

Ne vem, zakaj se mi zdi, da je Sound attack s tem izdelkom bližje tistemu, kar si pod attack predstavlja slovenski poslušalec. Več raznovrstnih sodobnih zvokov, nekaj vrnitev v standardni disko zvok, simpatičnejša pevka. Sound attack zdaj več napadajo in se več vrtijo.

David S. Ware Quartet: Freedom Suite

Freedom Suite velja - suho enciklopedično vzeto! - za "prvo eksplicitno protestno inštrumentalno skladbo v zgodovini jazza". Devetnajstminutni izvirnik je leta 1958 družno z basistom Oscarjem Pettifordom in bobnarjem Maxom Roachem posnel Sonny Rollins. Bilo je dve leti zatem, ko je izdal produktivna albuma Saxophone Colossus in Tenor Madness in se z njima vpisal med najprepoznavnejše pihalce svojega časa.

Eurovision song contest Riga 2003

Evo še CD-ja z letošnje Evrovizije. Neverjetne štiri jurje košta, na ploščku pa je toliko šita, da se vam res ni treba truditi in jo kupovati. Največji feni ste lahko itak posneli zgodbo na video, kvaliteten zvok pa je pri takšnem brezvezju, kot ga je ponujal letošnji festival, povsem neumesten kriterij. Tako kot ni nobenega kriterija pri tem, zakaj kateri komad dobi več, kater...

Darryl Worley: Have You Forgotten?

Daleč od tega, da bi nadebudnemu domoljubu Darrylu Worleyju odrekal popevkarski talent in žanrsko razgledanost pri pacanju tradicionalne ameriške govedine, toda tale plošček dejansko predstavlja 24-karatni specimen vulgarnega oportunizma in učno uro (okej, dve sekundi manj) o neznosni transparenci glasbenega okusa Busheve nacije. Ne, dragi moji, Amerika ne ljubi pajacev in pajacinj tipa Madonna, ki guncajo afne po...

Metallica: St. Anger

Joj, prejoj, tecimo, bežimo, fantje iz podjetja Metallica so jezni. Ja, kaj pa se jim je hudega zgodilo, kakšne krivice jih pestijo? So jezni, ker je zmanjkalo koncertnih posnetkov, demotov, B-strani in ostale krame, ki so jo zadnjih šest let basali v ekskluzivne bokse za tanjšanje fenovskih denarnic?

Barry Guy: Symmetries

Načinu, kako je angleški avant-kontrabasist, skladatelj, improvizator, strunar Barry Guy dominiral na več koncertih minulega ljubljanskega jazzovskega festivala, lahko pripnemo le izraz - popolna predanost godbi. Tu ni blefa, ni priznavanja rutine, ki se še kako rada zavleče pod prste, tudi muziku, kakršen je Guy. A veličina improvizatorjev je, da zanjo vejo, se včasih z njo tudi rešujejo, toda vsak trenutek jo...