Omega Sun: Opium For the Masses

Vodilni predstavniki obalne in širše domače stoner rock scene so se z izidom prvenca resnično izkazali. V zadnjih letih so občinstvu že s koncerti dokazali, da imajo težke, s hašiševim oljem podmazane kitarske rife v malem prstu, s prvo ploščo pa so to suvereno potrdili. V šestih težkokategornih epopejah so celostno zaobjeli udarnost svojih živih nastopov. Album se očitno sklicuje na vrhunce zapohanega metala devetdesetih let, hkrati pa so, predvsem pri vokalu, prisotne tudi reference na zapuščino klasičnega hard rocka sedemdesetih. Album se v sporočilnosti besedil občasno sicer spotika ob klišeje, vendar jih zasedba s počasnim, a ognjevitim žaganjem družno preglasi.

cupcakKe: Ephorize

Dvajsetletni raperki cupcakKe zaradi naglo naraščajoče priljubljenosti, ki so ji botrovali izzivalni komadi, videospoti in sodelovanje s Charlie XCX, ponudb velikih založb najbrž ne manjka. Kljub temu je tudi tretjo ploščo izdala v samozaložbi. Ker ne mara cenzure in ovijanja v celofan. Ja, ob njenih vulgarnih, eksplicitno seksualnih besedilih bi verjetno nerodno postalo celo Lilu Waynu in Lil’ Kim. Ravno najbolj umazani komadi bodo gotovo največji magnet na novi plošči Ephorize, vendar cupcakKe z njo dokaže, da v rokavu ne skriva le enega aduta. Suvereno, s humorjem, intimnostjo in brez klišejev se loti tudi bolj angažiranih tem, najsi bo to podpora LGBTQ-skupnosti ali pa vprašanje dvojnih meril za raperke in raperje. Varuhi spodobnosti si zatisnite ušesa.

Esperanza Spalding: Exposure

Nova plošča ameriške basistke, pevke, nekoč wunderkinda, zdaj splošne jazzovske obvladačice Esperanze Spalding je igra sedmic. Posneta je bila v 77 urah neprekinjenega dela in izdana v 7777 fizičnih izvodih. Z nično spletno prisotnostjo. So pa zato na spletu v živo predvajali celotni malce več kot tridnevni delovni proces. Exposure, Izpostavljanje, razkrinkanje ali demistifikacija studijskega čaranja, je še eden od ambicioznih izzivov Spaldingove, je projekt mičnega manevriranja med spomeniki jazzovskega srednjetoka in šablonskimi rockerskimi prijemi. Je plošča zavidanja vrednega znanja žanrskega jezika, kar bi nedvomno držalo tudi brez pretiravanj z vokalno gimnastiko po lestvicah kanona. Dostava pričakovanj.

Errorsmith: Superlative Fatigue 

Kadar se glasbeniki z novo ploščo na sceno vrnejo po desetletju ali več, bi bilo po navadi bolje, če bi karierni premor podaljšali v nedogled. Vrnitve veteranov so najpogosteje pač razočaranje. Zato je Superlative Fatigue, prvi dolgometražni album, ki ga je nemški producent Erik Wiegand, znan kot Errorsmith, izdal po trinajstletnem zatišju, še toliko večje in slajše presenečenje.

Brockhampton: Saturation III

V Teksasu nastali štirinajstčlanski kolektiv oziroma samooklicani »boy-band« Brockhampton za lanski vzpon ni potreboval velike promocijske investicije. Ker so se člani našli v priljubljeni hiphoperski spletni klepetalnici, jim pozornosti ni manjkalo, to pa so zelo prepričljivo upravičili z lansko trilogijo plošč Saturation. S tretjo, izdano decembra, so stvari postavili na svoje mesto. Rime, v katerih duhovito in spretno prevračajo raperske stereotipe, od uličnega gangovstva do spolnih usmeritev, samoironičnega spoprijemanja z novim »zvezdniškim« statusom in še česa, oživijo v tekočih raperskih flowih in zabavnih beatih. Bo pa kolektiv z že napovedano naslednjo ploščo verjetno moral pokazati, ali ima na repertoarju še kakšno skrito orožje.

Bibio: phantom Brickworks

Britanski glasbenik Stephen Wilkinsons, ki ustvarja pod psevdonimom Bibio, glasbene sladokusce že dvanajst let zalaga z izjemno svojevrstno produkcijo različnih odvodov elektronskega popa in eksperimentalnih popotovanj v vsaj toliko žanrov, kolikor jih lahko preštejete na prste rok in nog. S šesto izdajo pri elektronski avtoriteti Warp je eklektični opus obogatil z izvrstno ambientalno ploščo, na kateri z rabo razglašenih klavirskih tonov, terenskih posnetkov in prasketajočih organskih tekstur poslušalca počasi utaplja v pomirjujočo melanholijo. Album, ki je njegovo najkoherentnejše delo doslej, je hkrati sproščujoč in zahteven: lahko bi deloval kot spremljava seanse joge ali pilatesa ali pa kot filmska glasba morbidne postapokaliptične drame.

King Gizzard & The Lizard Wizard: Gumboot Soup

Obljuba dela dolg in avstralski psihedeliki iz zasedbe King Gizzard & The Lizard Wizard so svojega poplačali. Za leto 2017 so obljubili kar pet plošč in zadnjo so iz rokava potegnili prav na zadnji dan starega leta. Leta Gizzarda, torej, benda, ki ni le izdal pet razdelanih, premišljenih ali udarnih plat, ampak tudi pet med seboj ravno prav različnih, da scene ni zasičil. Gumboot Soup je praznik tega edinstvenega angažmaja, brez velikobesednih konceptov ali štorij. Bolj skupek pestrih in prostodušnih posnetkov kot resnejši in sklenjeni izraz. Z vsemi prepoznavnimi sestavinami: mastnimi gruvi, večglasnimi domislicami, psihedeličnimi tripi, folkaškimi prebliski in kančkom garažnega šuma. Juha je stekla iz škornja, prerokba je izpolnjena.

N.E.R.D.: No_One Ever Really Dies

Stranski projekt hitmejkerskega producentskega dvojca The Neptunes se je po prvencu In Search Of ... iz leta 2001 znašel v zelo nehvaležnem položaju. Zdi se, da je bil to pravzaprav edini N.E.R.D.-ov album, ki sta se ga Pharrell Williams in Chad Hugo, skupaj s pridruženim Shayem Haleyjem, lotila povsem neobremenjeno. Pop sceno je takrat bolj kot to, ali Williams in Hugo lahko ponovita uspehe hitov, ki sta jih kot The Neptunes klepala za takrat najvidnejše R & B in hiphop ustvarjalce, zanimalo predvsem, s čim lahko presenetita kot samostojna avtorja. Rezultat je bila ena najizvirnejših plošč iz tistega obdobja, ki je povozila ločnice med rapom in rockom ter bendovskim zvokom in studijskim čarodejstvom. Bilo je jasno, da je šlo za projekt, v katerem sta Williams in Hugo lahko izživela vse domislice, na katere mainstream še ni bil pripravljen.

John Maus: Screen Memories

John Maus, ameriški postpunkovski kantavtor in doktor politične filozofije, je po dolgih šestih letih ponovno dokazal, da je eden največjih mojstrov svoje domene. Ta je trdno zasidrana v temačno synthpop nostalgijo, a hkrati odločno zazrta v prihodnost, kar se kaže v edinstveni sodobni interpretaciji klasične postpunkovske zapuščine. Kot se spodobi, novo ploščo zaznamujejo ponavljajoči se nihilistični vzkliki, ki so z bogato paleto efektov pogosto zmaličeni do nerazumljivosti. Čvrste basovske linije so podkrepljene z blaženimi, kanček baročnimi synthovskimi linijami, kar pričara resnično evforično, hkrati pa tudi precej gotsko naravo plošče. Prejšnjega studijskega presežka Mausu vseeno ne uspe doseči – a vprašanje je, ali je to sploh mogoče.

Buraza: Hitovi

Prvenec domačega spletnega fenomena (tudi zaradi komada Olga, ki so ga v Carigradu peli naši košarkarski prvaki) ni plošča za tiste, ki svet okoli sebe jemljejo preveč resno. Dvojec Buraza ga gotovo ne. Iz njegovih spoken word blodenj in prepotencirane samoironije boste težko izluščili karkoli zares oprijemljivega in pomenljivega. Ampak ob poslušanju skupaj nametanih absurdnih referenc se boste zabavali tako kot nekoč ob prepirih najrazličnejših posebnežev v šovih Jerryja Springerja. Pa se pod površinskim humorjem in brezsramno zafrkancijo skriva kaj več? Morda, a najbrž ne. To pa ne spremeni končnega vtisa »hitova«, ki se v trendovska ušesa hitro ujamejo tudi zaradi sodobnega, hipnotičnega sintovskega manevriranja. Kult v nastajanju?

Eminem: Revival

Eminem je na svetovni zemljevid priletel kot eden od številnih velikih metov raperskega superproducenta Dr. Dreja in postal ena največjih glasbenih zvezd. Ogrevanje za deveto ploščo je opravil šolsko, z enim najbolj viralnih videov leta v svetu hiphopa, v katerem fristajlersko, impro, z ad hoc besednimi igrami udari po Trumpu. Prologu sledi predvidljiva, »politična« zgodba v kodrlajsasti obleki sodobnega, a tudi zastarelo zvenečega popa, z mastnim pečatom Ricka Rubina, enega od producentov. Ja, spet so tu zlajnani rockerski rifi. V stranskih vlogah pa prva liga srednjetoka, od Beyoncé in Eda Sheerana do Pink in Alicie Keys. Brezobrazno ponavljanje ali Eminemov Neskončni dan.

Iztok Mlakar: Porkaeva!

To, da je Mlakarjeva prejšnja plošča Romance brez krjance ob izidu leta 2008 poldrugi mesec vztrajala na vrhu lestvice najbolje prodajanih plošč, pove veliko o priljubljenosti tega kantavtorja, ki ga imajo številni (upravičeno) za naslednika Franeta Milčinskega - Ježka. A od kod taka priljubljenost, če pa ne mara medijskega izpostavljanja in raje kot na gala koncertih nastopa na majhnih odrih, morda za zgolj sto ljudi? Odgovor se ponuja sam od sebe. Občinstvo prepriča z glasbo, žlahtno (in žlehtno) poezijo in interpretacijo, v katero izliva dolgoletne izkušnje dramskega igralca.

Morrissey: Low in Highschool

Morrissey se je očitno že pred leti odločil, da bo britansko in svetovno javnost poskušal šokirati s precej protislovnimi izjavami, pa naj bodo te vključene v besedila, knjige ali zgolj v njegovo javno nastopanje. Tudi enajsta plošča tega nekoliko ostarelega, a še zmeraj vitalnega zvezdnika je takšna: je dobro dodelana zbirka novih pesmi, hkrati pa je na njej nov kup nasprotujočih si izjav, ki se glasbeno in tematsko precej naslanjajo na Mozovo prejšnjo studijsko ploščo World Peace Is None of Your Business (2014). Očitno je, da ima Morrissey še zmeraj izjemen občutek za pop melodijo in izbiro spremljevalnih glasbenikov. Le odločiti se ne more, koga bi rad šokiral z (vsaj občasno) neposrečenimi besednimi zvezami.

Moses Sumney: Aromanticism

Prvenec ameriškega trubadurja Mosesa Sumneyja postavi prozorno, zelo očitno tezo, ki pa je v popevkarskih disciplinah popularne muzike vseeno redko zastopana: romanca in ljubezen sta konstrukt. Ko ju postavimo na stran, laže vsrkamo vso lepoto in grdoto sveta. A ko mi, poslušalci, postavimo na stran ta eksplicitni konceptualni okvir, prisluhnemo eni najprepričljivejših plošč zasanjanega soul-folk-indie-popa tega leta. Aromanticism je zvočni kanjon, prostranost intimnih kitarskih rifov, posrečeno izbranih gostov (najbolj znan je basist Thundercat), vrhunskega aranžiranja in seveda pronicljivega Sumneyjevega falzeta, ki ga verjetno zaradi prostorske, čudaške odtujenosti (površno) primerjajo z glasom Thoma Yorka. Mojstrska potrpežljivost.

Charli XCX: Pop 2

Feni Charli XCX se bodo do izida njene tretje plošče očitno še načakali, to pa ne pomeni, da se angleška pop posebnica medtem le zabava. Pravkar je objavila drugi letošnji mikstejp, ki ponudi logično nadgradnjo prvega. Nekaj ekscentričnih novih skladb bo sicer še vedno (pre) trd oreh za širše občinstvo, prinaša pa Pop 2 precej več skladb z očitnim hitovskim potencialom in zrelejšimi besedili. Ja, XCX je v producentu A. G. Cooku (PC Music), specialistu za avantovski plesni pop, očitno našla idealnega glasbenega partnerja, zato njena igriva, radovedna vizija sodobnega popa zasveti v vsem sijaju. Tudi ob pomoči gostujočih vokalnih somišljenikov Carly Rae Jepsen, Cupcakke, Mykkija Blanca, Jaya Parka, MØ in drugih.

Različni izvajalci: Uglaševanje v svet: Slovenija (Tuning into the World: Slovenia)

Pred leti sta izšli kompilacijski zgoščenki Jazz Slovenia in Etno Slovenia (2011), predlani je Slovenski glasbenoinformacijski center izdal plošči Jazz Slovenia 2015: čas za improvizacijo in Klasika Slovenia 2015: Skladbe za orkester, 1. del, letos pa je izšla nova kompilacija in na njej so pozornost namenili domačim glasbenikom, ki ustvarjajo na področju etnoglasbe, glasb sveta in ljudske glasbene tradicije, a svojo godbo – pod vplivi globalnih glasbenih gibanj in prevladujočih glasbenih žanrov – prepletajo s sodobnimi popularnoglasbenimi žanri.

Gary Numan: Savage (Songs From a Broken World)

Enaindvajseta plošča britanskega pionirja synthpopa, industriala in sorodnih glasbenih žanrov Garyja Numana je pravzaprav nadaljevanje njegove zadnje plošče iz leta 2013 Splinter (Songs From a Broken Mind), na kateri se ukvarja z apokaliptično tematiko posledic globalnega segrevanja. S temačnimi, hkrati agresivnimi in atmosferičnimi sintetizatorskimi ter kitarskimi vložki, ki bi jih lahko primerjali s poetiko zgodnjih Depeche Mode ali Nine Inch Nails, Numan na zelo sodoben način dokaže, da si zasluži status pionirja elektronskih glasbenih žanrov, pri čemer se nikakor ne naslanja na svojo preteklost iz obdobja skupine Tubeway Army ali plošče The Pleasure Principle, temveč ponosno zre v utopično prihodnost.

Miguel: War & Leisure

Miguel, ameriški zahodnoobalni predstavnik R & B-jevskega »krunerskega« zibanja, je s prvimi tremi ploščami nekako bingljal med šablonskim popom in bolj osebno, rahlo odklonsko štimungo, z novim prispevkom pa očitno zavrže večino »umetniških aspiracij«. Meri na množično klikanje in vrhove lestvic. Njegov pečat ostaja nadstandardna količina kitarskega brenkanja, le da se dvanajstih posnetkov tokrat ne trudi skleniti, ampak raje stavi na skupek všečnih, počasnih popevk pregovorne kalifornijske ležernosti, večinoma erotiziranih metafor in kančka družbenega komentarja. Korekten pop, ki si ga bomo težko zapomnili po čem drugem kot po tem, da eden od gostov, J. Cole, omeni Makedonijo in Srbijo.

Paloma Faith: The Architect

Potem ko se je ekscentrična pevka in ustvarjalka pesmi že s prejšnjima ploščama znašla v prvi kategoriji angleških pop zvezdnic, ne skriva, da z novim albumom meri še više. Zanj je angažirala ekipo vidnih hitmejkerjev, ali je bila odločitev pravilna, pa bo pokazal čas. Za zdaj se zdi, da so ji s spolirano radijsko pop povprečnostjo odvzeli precej očarljive norčavosti, ki sta jo denimo s Pharrellom Williamsom tako mojstrsko ovekovečila na nekaterih njenih starejših singlih. Ni pa k sreči ničesar kompromitirala z besedili. Ta so postala celo bolj – tudi politično – angažirana, česar ne skrivata niti »inspiracijska« monologa igralcev Samuela L. Jacksona in Owna Jonesa. Ob pogumnejši izbiri producentov bi novo ploščo Palome Faith bržkone laže umestili med letošnje pop favorite.

John Carpenter: Anthology: Movie Themes 1974–1998

Da je tretja studijska plošča filmskega režiserja in skladatelja Johna Carpenterja izšla dober teden pred dnevom čarovnic, je logično. Ne zato, ker je po tem dnevu naslovil svoj kultni horror iz leta 1978, pač pa zato, ker je osrednja, suspenzivna glasbena tema iz njega postala tako rekoč univerzalen halloweenovski soundtrack. Tudi to skladbo je Carpenter, tako kot skladbe za številne druge svoje filme, napisal sam. Ker pa se marsikdo ob omembi filmov, kot so Noč čarovnic, Megla, Napad na policijsko postajo številka 13 ali pa Beg iz New Yorka, prej kot filmskih prizorov spomni glasbe, je bil skrajni čas, da se je naposled odločil objaviti prvo antologijsko zbirko svoje filmske glasbe.

Žen: Sunčani ljudi

Zagrebški ženski trio Žen se oglaša že s tretjo ploščo; tudi ta je izšla pri slovenski založbi Moonlee Records, ki že vrsto let deluje kot talilnica talentov z nekdanjega ex-YU območja. Žen na tokratni plati predstavi brezkompromisno mešanico postrocka, shoegaza in sorodnih psihedeličnih kitarskih žanrov, oplemenitenih s subtilnimi, a še zmeraj aktivističnimi LGBTQ-besedili, ki poslušalca nagovarjajo k strpnosti in odprtosti do različnosti, angažma pa je pospremljen še z zasanjanimi kitarskimi in sintetizatorskimi vložki, ki se gibljejo med tradicijo shoegaza (Slowdive, My Bloody Valentine), alternativnega kitarskega rocka (Warpaint) in deloma krautrocka. Sončno in zato toplo.

Bowrain: distracted

Hauschka, Nils Frahm, Grandbrothers ... Izvajalci, ki nimajo veliko skupnega, a jih povezujemo, ker glasb, katerih osišče je klavir in ki vključujejo vsaj košček neoklasičnih prijemov, v polju popularnega pač ni veliko. Enako za lase privlečeno lahko sedaj v isti krog bašemo tudi domačega Bowraina, ki z drugo ploščo opusti lep del elektronske draži prvenca in v središče postavi svojega favorita med instrumenti – klavir. To pa ne pomeni, da je Distracted tog ali enozvočen. Prej nasprotno, plošča, v katero je vmešanih kup (post)rockovskih primesi, zveni prav bendovsko, a za tiste, ki Bowraina spremljajo na nastopih, to ni presenečenje. Zrela plošča kolektivnega premika, saj si glavni junak avtorstvo približno polovice materiala deli s sobendašema.

U2: Songs of Experience

William Blake, pri katerem si je U2 izposodil naslov prejšnje in tudi te plošče, se ob Bonovih refrenih s slednje verjetno obrača v grobu. Pa naj bodo to pesmi z ljubezensko tematiko, v katerih se Bono zdi kot fatalno zaljubljen najstnik, ali pa politične, kjer se dotakne aktualnih, postbrexitovskih in posttrumpovskih dogodkov, zaradi katerih se je izid plošče Songs of Experience prestavil za slaba tri leta. Nenavadno je, da zasedba v tem času, razen posodobljenih besedil, ni napravila nič novega ali drugačnega. V studio je spet povabila kopico hitmejkerskih producentov, rezultat pa je medla plošča, na kateri ni niti ene potencialne skladbe za kakšno od zasedbinih bodočih »best of« turnej. Ja, »izkušnje« iz naslova bi bile v tem primeru lahko tudi sopomenka za prežvečenost.

King Gizzard & the Lizard Wizard: Polygondwanaland

Avstralski psihedelični rockerji iz skupine King Gizzard & the Lizard Wizard so si leto 2017 zastavili velikopotezno. Napovedali so, da utegnejo v tempu, ki se spogleduje z morda kar najhitrejšim ploščarskim revolverašem Frankom Zappo, v pičlem letu izdati pet plošč. To jim nemara ne bo uspelo. A tudi, če jim časa zmanjka in decembra ne bodo potegnili asa iz rokava, bodo napoved zgrešili le za las, saj je ravnokar izdana zastonjska plošča Polygondwanaland njihova letošnja četrta.

Sharon Jones & The Dap-Kings: Soul of a Woman

Točno leto po smrti gromkega glasu soula in izjemne performerke Sharon Jones prihaja njena finalna, poslovilna, posthumna plošča. Na njej še enkrat, še zadnjič pokaže, zakaj so jo mnogi označili za pevko z najmarkantnejšim glasom sodobnega soula novega tisočletja. Bend, ki jo je spremljal na tej poti, pa še enkrat upraviči sloves najbolj uigranega, točnega in žmohtnega benda scene. Soul of a Woman je zbirka žlahtno orkestralnih balad, na dušo pihajoče nostalgije, ljubezenskega šarmiranja, vedno prisotnih razočaranj, večnega tona optimizma in redkih plesnih trenutkov. Je skratka šablonski soul album, katerega okvire Jonesova lomi in drobi s številnimi odtenki interpretacije, z vso čarobnostjo svojega glasu. Konec ere.

Rudi Bučar in Istrabend: Šentiment

Rudija Bučarja že nekaj časa poznamo kot žanrsko neobremenjenega gosta različnih popevkarskih festivalov, ki poskuša istrsko glasbeno izročilo razširiti tudi v druge kotičke Slovenije. Na peti plošči se predstavi skupaj s spremljevalno skupino Istrabend (Janez Dovč, Marko Črnčec, Gaber Radojević) in gostujočimi glasbeniki (Lea Sirk, Matevž Šalehar - Hamo, Boštjan Gombač), pri čemer se spretno sprehaja med različnimi glasbenimi žanri, ki se gibljejo med etnom, folkom, rockom in zborovsko glasbo. V tej (sicer spretno zastavljeni) glasbeni mešanici še najbolj izstopajo priredbe ljudskih istrskih pesmi, pa tudi avtorske skladbe z močno poudarjeno istrsko poetiko. Istrska mineštra.

Taylor Swift: reputation

Trik pop zvezdnic, ki prepevajo o svojih zmenkarijah, potem ko enkrat vstopijo v zrela leta, je, da najdejo ravnotežje med tem, kar si želijo slišati mladostniki, in tem, kar še lahko pogoltnejo njihovi vrstniki. Dober recept za slednje je (subtilna) samoironija, a o njej na šesti plošči Taylor Swift ni ne duha ne sluha. Zdi se, da bo njeno ukvarjanje s fanti zanimivo le še za tiste, ki sledijo njenim ljubezenskim sagam, ostali se bomo pač morali zadovoljiti s sicer obrtniško dovršenimi, a povsem generičnimi popevkami, ob pomoči hitmejkerjev Maxa Martina, Shellbacka in Jacka Antonoffa tokrat recikliranimi iz aktualnega (elektro) popa in hitičev iz devetdesetih let. No, razloga za skrb za zdaj ni, saj plošča reputation pričakovano vztraja na vrhovih lestvic.

Björk: Utopia

Björk je izjemno vplivala na popularno glasbo zadnjih 30 let. Razlogov, zakaj je ta Islandka, ki je mednarodno zaslovela že kot članica prve svetovno znane islandske skupine The Sugarcubes, postala ena najvplivnejših sodobnih glasbenic, je seveda več – nedvomni talent, izjemne vokalne zmogljivosti, izvrstno zastavljeni nastopi, na katerih zadnje čase rada obleče oblačila slovenskega oblikovalca Petra Movrina. Če k vsemu temu prištejemo še odkrito, na trenutke celo vsiljivo politično držo, dobimo recept za uspeh sodobne, osveščene, močne glasbenice, ki se je v dolgoletni karieri preskušala še v drugih umetniških zvrsteh.

Gašper Torkar: Dreams of Others

Gašperja Torkarja smo do nedavnega srečevali predvsem na literarnih in gledaliških dogodkih, priložnostno v vlogi didžeja, lani pa je kot Klubski maratonec Radia Študent zatresel še domačo (klubsko) glasbeno sceno. V čigave sanje se zdaj zazre s ploščo Dreams of Others, ni znano, je pa iz dramatičnih, klavstrofobičnih in izvrstno zvočno zdizajniranih komadov jasno, da v podzavesti teh subjektov ni prostora za romantična sanjarjenja. Nekaj žarkov posije le v zaključnem oneohtrixovskem ambientu, preostale skladbe pa poslušalca k tlom tiščijo s plastmi hrupa in atmosferično (post)tehnaško brutalnostjo. Dodelana in konceptualno lepo zaokrožena plošča, s katero se Torkar suvereno znajde v polju sodobne elektronike.

Robert Plant: Carry Fire

Legendarni »Led Zeppelin« Robert Plant je tudi pri skorajda sedemdesetih letih aktiven, to dokazuje enajsta samostojna plošča Carry Fire, s katero nadaljuje odisejo po brezpotjih rocka, folka, bluesa in drugih zahodnjaških in nekoliko intimnejših temah, kot so posledice minulih ljubezenskih razmerij. Na plošči pa gotovo preseneti z glasbenimi praksami, ki jim občasno dodaja elemente etno glasbe. Plant se tokrat tematsko loti celo politike, zlasti zahodnjaškega kolonializma in naraščajočih nacionalizmov po svetu, duet s Chrissie Hynde v skladbi Bluebirds over the Mountain pa je srečanje legend rock’n’rolla na visoki ravni. Sveže.