Gregor Kocijančič

7. 2. 2019  |  Mladina 6  |  Kultura  |  Plošča

Beirut: Gallipoli

2018, 4AD

+ + + +

Zach Condon, idejni vodja ameriške indie zasedbe Beirut, je sodobni trubadur in večni romantik. Skladbe rad piše v samoti, navadno si pri tem pomaga s komaj delujočimi preperelimi orglami, ki mu jih je v mladosti poklonil klaviaturist iz potujočega cirkusa. Spoprijema se z bipolarno motnjo, kronično nespečnostjo in strahom pred nastopanjem, in čeprav je neustavljiv svetovljan, ga muči tudi strah pred letenjem. Vso zbeganost in notranje boje že petnajst let učinkovito zliva na papir, pa naj gre za otožna besedila ali melanholične melodije. Tako je storil tudi na tej plošči, ki slogovno združuje vsa dosedanja obdobja njegovega ustvarjanja. Zdi se, kot bi skrbno analiziral dosedanji opus, prepoznal skupni imenovalec preteklih plošč in na podlagi tega posnel Gallipoli.

Že v mladih letih je navdih za glasbo iskal po vsem svetu. Tokrat ga je najprej našel v Berlinu, kasneje v Turčiji in nazadnje v južni Italiji, kjer je zamisli izpilil, posnel ploščo in jo poimenoval po mestecu Gallipoli v pokrajini Lecce na peti italijanskega škornja, ki ga je obiskal v času snemanja. Med sprehodom po mestu je naletel na praznično procesijo, v kateri je duhovnikom, ki so po ozkih srednjeveških ulicah nosili kip mestnega svetnika, sledil pihalni orkester. Prizor ga je tako ganil, da je z zasedbo odvihral v studio in v enem dnevu posnel naslovno skladbo Gallipoli, nesporni vrhunec nove plošče, ki v značilnem slogu zasedbe elegantno krmari med zamolklim indie popom in nostalgičnimi odmevi tradicionalnih godb. Naj gre za vpliv balkanskih trubačev, francoskih šansonov, nemških valčkov ali glasbe iz italijanskih filmskih klasik, Condon si zamisli izposoja z vseh koncev Evrope in onkraj ter jih domiselno poveže v edinstveno interpretacijo ameriške indie folk glasbe.

Gallipoli v značilnem slogu zasedbe Beirut elegantno krmari med zamolklim indie popom in nostalgičnimi odmevi tradicionalnih godb

Gallipoli v značilnem slogu zasedbe Beirut elegantno krmari med zamolklim indie popom in nostalgičnimi odmevi tradicionalnih godb
© Arhiv založbe

Ta značilni slog pa ne zaznamuje zgolj naslovne skladbe, temveč ves novi studijski izdelek – na trenutke tako zelo, da skladbe postanejo nekoliko predvidljive. Zasedba je s prejšnjim albumom predstavila rahel žanrski zasuk, opustila pihalne harmonije in se posvetila lo-fi estetiki folk glasbe. Z novo ploščo se te formule še naprej oklepa, le da v enačbo vrne donenje fanfar. Lo-fi elementi so pretanjeno umeščeni v ozadje skladb, a so kljub temu prisotni v vsakem trenutku. Condon je ob izidu plošče povedal, da je z zasedbo v studiu prav vsak posneti ton obdelal s pokvarjenimi ojačevalci zvoka, magnetnimi trakovi in različno vintidž studijsko opremo. »V razpokah skladb sem želel obdržati vsako škripanje glasbil, vsak šum ojačevalcev, vsak razglašen ton in vsako tehnično nepravilnost,« je zapisal. Takšne nepravilnosti ustvarjajo subtilne disonance, ki v povezavi s Condonovimi spevnimi vokalnimi linijami in očarljivimi instrumentali pričarajo resnično edinstveno razpoloženje.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.