Luka Prinčič / Glasbenik, ki v gojenju skupnosti vidi zdravilo proti tehnofevdalizmu

»Sem kritični umetnik inženir. Računalnik je moj inštrument in produkcijski studio,« se opiše producent, didžej, medijski umetnik in založnik Luka Prinčič. Kot multipraktik – ustvarja računalniško, elektroakustično, klubsko in v živo programirano glasbo (livecoding) ter eksperimentalno gledališče, vodi pa tudi založbo Kamizdat – se je uveljavil v vlogi graditelja scene, ki zavrača status quo.

Milan Ramšak Marković / Dramaturg in letošnji Grumov nagrajenec, ki raziskuje odnos med posameznikom in družbo

Za Trilogijo o mestih in ljudeh je letos na 55. Tednu slovenske drame prejel nagrado Slavka Gruma za najboljše dramsko besedilo. Trilogija je sestavljena iz že uprizorjenih besedil, ki so bila zasnovana in na oder postavljena v sodelovanju z njegovim tesnim sodelavcem, režiserjem Sebastijanom Horvatom: My name is Medea v Narodnem gledališču v makedonski Bitoli, Deževen dan v Gurlitschu v Prešernovem gledališču Kranj ter Prometej: ena lepa apokalipsa v SNG Maribor. Čeprav vsak deluje kot zaključena celota, jih združuje razmišljanje o odnosu med posameznikom in mestom ter družbo, pa tudi z načinom, kako filmsko dramaturgijo prenesti v gledališče in omogočiti potovanje znotraj štirih sten gledališkega prostora.

Brina Vidic / Modna oblikovalka, ki jo navdušuje preplet starinskega in sodobnega

Morda ste bili že kdaj pri prijateljici, znancu ali sorodnici, pa so v njenem ali njegovem stanovanju vaš pogled pritegnili copati. Pa ne takšni povsem navadni copati, pač pa taki v kombinaciji kraljevsko modre in zelene z izvezenimi spiralami, zlato-sivi z okrasnimi viticami, rdeče-zeleni z vzorcem čebel ali pa vinsko rdeči s črno brokatno tkanino z razkošnimi elegantnimi vzorci na vrhu. Takšni, ki so bili videti, kot bi jih lahko našli v razkošni sobani kakšnega kraljevega dvora, obenem pa nosljivi, udobni in sodobni, celo malce hudomušni. Morda so bili to ravno Papucci modne znamke Brencha, za katero stoji mlada modna in grafična oblikovalka ter kostumografinja Brina Vidic (1994), katere ustvarjanje zaznamuje zanimanje za preplet starinskega in sodobnega. V njenem modnem izrazu se stikajo sanjavost, vintage eleganca in igrivi odkloni, združeni v estetiki, ki noče biti ujeta v funkcionalnost ali trend. Copati pa – kljub temu da so eden njenih najbolj priljubljenih in »viralnih« izdelkov – še zdaleč niso edini modni kos, ki nastaja v bogati domišljiji in pod prsti mlade modne oblikovalke.

Ester Ivakič / Filmska režiserka in vizualna umetnica, ki se uveljavlja kot edinstveni glas v slovenskem filmu

Še malo, pa bo luč sveta ugledal njen težko pričakovani celovečerni igrani prvenec z bržkone najdaljšim naslovom v zgodovini slovenskega filma: Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo. Nastal je pod okriljem produkcijske hiše Temporama in je zgodba o zvedavi desetletni deklici Idi, ki v sedemdesetih odrašča v oddaljeni prekmurski vasici, ob poslabšanju babičinega zdravstvenega stanja pa je prepričana, da smrt lahko odžene s petjem – a kaj, ko je povsem brez posluha. Scenarij za film sta s scenaristko in režiserko Niko Jurman napisali po literarni predlogi Suzane Tratnik Noben glas (2016, Beletrina), zbirki sedmih kratkih zgodb, v kateri ju je navdihnilo edinstveno tankočutno prikazovanje otroškega pogleda na (domači) svet in neizogibne spremembe v njem.

Toni Cahunek / Filmar, voditelj in novinar, ki je posnel dokumentarec o otrocih priseljencev s Kosova

Zagotovo ima enega najbolj prepoznavnih in vsestranskih obrazov, pa tudi glasov domačega medijskega prostora. Generacije otrok in mladostnikov je navduševal kot voditelj mladinske oddaje Šolska košarkarska liga (ŠKL), spomnimo se ga kot Storža iz kultnega režijskega prvenca Mitje Okorna Tu pa tam, pa kot prodornega novinarja oddaj RTV Slovenija Aritmija, Tednik in Studio City, povezovalca številnih prireditev in komentatorja športnih prenosov na Sportklub Slovenija. Že dolga leta pa je tudi ustvarjalec dokumentarnih filmov, v katerih se vselej loteva žgočih družbenih tematik. Takšen je tudi njegov najnovejši dokumentarec Novi sošolci, ki v ospredje postavlja zgodbe štirih otrok priseljencev s Kosova – Floralbe, Suele, Ledrija in Masarja – in njihove izzive vsakdanjega življenja v novi državi ter vključevanja v naš šolski sistem.

Tina Perić / Pisateljica in prevajalka, ki je literarni prvenec posvetila izbrisanim

Zdi se nenavadno, a otepa se naziva pisateljica, češ da še zdaleč nima dovolj kilometrine zanj. Pa vendar – njen knjižni prvenec Ćrtice, ki je lani izšel pri založbi Goga, je bil nedavno uvrščen v deseterico nominirancev za nagrado kresnik za najboljši slovenski roman. Še prej je na Slovenskem knjižnem sejmu prejel plaketo za najboljši literarni prvenec leta. Žirija ga je opisala kot knjigo, »ki nagovarja vse generacije, od mladih, ki bi jo morali brati za maturo, do starejših, ki iščejo globlje razumevanje zgodovinskih in osebnih zgodb«, in kot delo, ki ima »moč, da lahko postane kultna umetnina za bralce s področja celotne bivše Juge in širše«. Roman namreč tematizira enega najtemnejših madežev slovenske zgodovine, izbris, ki se je pripetil tudi v njeni družini in zaznamoval še tisoče drugih.

Keiko Miyazaki / Vizualna umetnica, ki razmišlja o vplivu kapitalizma na naše intimne odnose

V prostorih ljubljanske galerije Vžigalica te dni lahko opazimo veliko peščeno uro brez dna, iz katere na tla odteka pesek. Pa videoprojekcijo umetnice, ki si z agresivnim stresanjem glave z obraza poskuša spraviti pomlajevalno masko za obraz. Blagemu neprijetnemu občutku, ki nas ob tem preveva, svoje pridoda še stena z animirano projekcijo para, ki se žene po tekalnem kolesu za glodalce, le da je to sestavljeno iz položnic. Par ima na glavi poveznjeni nakupovalni vrečki. Prav tako pari v različnih pozah, ki so pravzaprav s 3D-tehniko natisnjene drobne figurice, razprostrte po prostoru. Gre za razstavo Ljubezen ne plačuje najemnine v Celju živeče japonske umetnice Keiko Miyazaki (1978), ki bo na ogled še do nedelje, 11. maja, in v središče postavlja ljubezen v času poznega kapitalizma in pritiske starizma.

Klemen Kovačič / Igralec, ki trenutno navdušuje na več različnih odrih in festivalih

Na nedavnem 55. Tednu slovenske drame je za igro v avtorski predstavi Agmisterij, svojem magistrskem projektu, prejel nagrado za najboljšega igralca tekmovalnega programa. Še več, z besedilom Tvoj boj iz prvega dela uprizoritve je bil obenem nominiran tudi za nagrado za mladega dramatika. Agmisterij je namreč uprizoritev, nastala v koprodukciji Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter zavoda Bunker, v kateri se skozi avtobiografsko gradivo sooča s prelomnicami svojega osebnega in umetniškega zorenja. V osmih urah neprekinjenega performansa preizkuša meje telesa, duha in časa ter prek poglobljenega samoopazovanja odpira prostor za razmislek o človeškem bivanju, spominu, veri in samoti.

Maša Knapič / Vizualna umetnica, ki se o svetu uči skozi umetnost

Čeprav je magistra slikarstva, se že dolgo nima več (le) za slikarko. Pravzaprav se je že kaj kmalu po začetku študija začela spraševati, ali je slika sploh njen medij. Študijska leta je zato posvetila predvsem raziskovanju, kakšna je še lahko njena vsebina, kaj dandanes sploh je slikarstvo, kaj je njegova družbena funkcija. Podobna vprašanja so si zastavljali že umetniki ob rojstvu modernizma pred stoletjem, ko so prelamljali z dotlej prevladujočim v umetnosti in namesto ljudi in pokrajin začeli upodabljati denimo abstrakcijo. Ni čudno, da so ji bila kot študentki najbližje prav bela platna ameriškega umetnika Roberta Rymana ali pa znameniti ruski avantgardist Kazimir Malevič, ki je s svojim ikoničnim črnim kvadratom na beli podlagi, simbolom skrajne slikarske redukcije, dokončno opustil upodabljanje materialnega sveta. In tudi njo je vse bolj fasciniral izbris podobe. Ali pa njeno rojstvo tam, kjer jo najmanj pričakuješ.

Gregor Zorc / Igralec, performer in scenarist, ki globok odtis pušča v gledališču, filmu in animaciji

Gregor Zorc je človek številnih talentov, pogledov in zanimanj, ki ga je nemogoče pospraviti v en sam predalček. In ga tudi ni treba. Je gledališki in filmski igralec, ki je osvojil skoraj vse najvidnejše domače stanovske nagrade, od vesne na Festivalu slovenskega filma do Borštnikove nagrade za igro ter nagrade Tedna slovenske drame za najboljšega igralca. Je tudi performer in eden najprepoznavnejših obrazov domače neodvisne scene ter dolgoletni član kolektiva Via Negativa. In je scenarist, ki skupaj s svojo življenjsko sopotnico in neredko tudi sodelavko Špelo Čadež, animatorko svetovnega formata, snuje zgodbe, ki se bodo nekoč prelevile v animirane podobe.

Irena Z. Tomažin / Vokalistka, performerka in plesalka, ki se sprašuje, čemu v današnjem svetu dati glas

Ko sva se na sivo vetrovno dopoldne dobili v kavarni ljubljanskega Kina Šiška, mi je povedala zabavno prigodo, ki se ji je pripetila tisto jutro. Vozila se je v svojem avtu in poslušala Radio Študent, ko je zaslišala mrmranje in glas, na las podoben svojemu. Pa saj to je njen glas! Ampak ne, nemogoče, melodije se ne spomni. Toda način interpretacije, ta je resnično podoben njenemu. Sama sebe je prepričala, kako smo si na neki ravni vsi podobni v glasu, vsi imamo isto korenino, kako je to prav neverjetno. Potem pa je zaslišala svoj glas, ki je zapel – in notranjega monologa je bilo konec, brez dvoma je bila to ona. Le pesmi ni slišala že vrsto let, pravzaprav se niti ne spomni, kdaj, zakaj in za koga jo je posnela.

Miranda Trnjanin / Igralka, ki je za izstopajoče igralske stvaritve prejela Severjevo nagrado

»V zadnjih dveh letih se je s svojo eruptivno igralsko energijo v ustvarjanju serije presežnih odrskih podob v zelo raznolikem razponu estetik in poetik izkazala kot izstopajoča igralka svoje generacije z zrelim in dovršeno izbrušenim igralskim izrazom,« je zapisala žirija, ki ji je konec lanskega leta podelila Severjevo nagrado za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih. Prejela jo je za štiri vloge. Za vlogi v uprizoritvah Norma Jeane Baker Trojanska Anne Carson (Mini teater) in Ljubimki po romanu Elfriede Jelinek (Slovensko mladinsko gledališče), obe je režirala Nina Ramšak Marković. Za vlogo v avtorskem projektu Juriš režiserke Žive Bizovičar v Slovenskem ljudskem gledališču Celje. In za vlogo v uprizoritvi Kot vsa svobodna dekleta Tanje Šljivar, ki jo je na oder Prešernovega gledališča Kranj postavila Mojca Madon.

Vsemag / Glasbena skupina, ki je iz samostojnega projekta prerasla v družinski ansambel

V slovenski narodnozabavni glasbi je precej običajno, da so ansambli družinske naveze, na polju shoegazerskega-slowcore-postrocka pa malo manj. A zasedba Vsemag, projekt mladega čarodeja Ožbeja Rakovca, njegovega očeta Uroša (kitara) in starejšega brata Jakoba (bobni), je izjema, ki potrjuje pravilo. In kot je bilo poudarjeno v Mladinini recenziji bendovega prvenca Desetina resnice, ki je mesto našel tudi v našem izboru najboljših albumov lanskega leta, to »plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, daje še neko dodatno globino«.

Urša Majcen / Pesnica, dramatičarka in scenaristka, ki s svojo pisavo grize, gnete in prebavlja svet

»Tu spodaj ni mesa / le pesmi«-,  je zapisala v prvi pesniški zbirki Ekosistem tišine, leta 2021 izdani pri založbi Črna skrinjica. Odkar ve zase, je vedela, da bo pesnica, poezija je bila vedno njen primarni izraz dojemanja in premlevanja sveta. Kar ne pomeni, da piše največ poezije. Urša Majcen (1998) je namreč tudi plodovita, izvirna in vznemirljiva dramatičarka, scenaristka in dramaturginja. Navadno hkrati piše pesmi, dramska besedila in scenarije, ki se neredko, pa čeprav nenamerno, dotikajo sorodne teme ali motiva, ki ga pregnetejo z različnih zornih kotov. »Človek na življenje gleda skozi kalejdoskop pogledov, in to, da imam lahko (vsaj) tri različne načine mišljenja in ubesedovanja ter vzpostavljanja stika z ljudmi, je zame izredno dragoceno pribežališče,« pravi.

mal pre mal / Bend, ki v kitarskem hrupu in ekspresivnih verzih išče katarzo

Frišna ljubljansko-novomeška naveza je stranski produkt druženja na ljubljanskih skejtarskih vozliščih, srečevanja pod metelkovskimi odri, ljubezni do alter muzike in potrebe po samoizražanju. Kvartet v sestavi Matic Flajs (vokal in sinti, 1994), Jakob Padevski (bobni in bas, 1996), Jan Robek (bas, kitara in vokal, 1996) in Luka Demšar (kitara in bas, 1997) je začel ustvarjati aprila 2023. Že nekaj mesecev kasneje je grupa prijateljev, ki je svoje frustracije prelivala v katarzične džeme, dobila vabilo za prvi nastop. Damjan Manevski (LELEE), ki je kasneje posnel njihovo prvo izdajo, je slišal zmotno govorico, da imajo bend. In tako so res postali bend, zasluge za to pa pripisujejo predvsem lokalni sceni, v katero so tudi aktivno vpeti, saj redno obiskujejo koncerte. Debata s članoma benda balans je denimo prinesla sodelovanje z založbo ŠOP, kjer je izšel njihov prvi komad sedé. Lani septembra pa so v samozaložbi izdali svoj prvenec – spontan in nespoliran dokument svojih strastnih glasbenih seans v Bunkerju (prostoru za vaje, ki je gostil številne ljubljanske zasedbe), ki je dobil tudi lično kasetno izdajo.

Nika Erjavec / Intermedijska umetnica, ki raziskuje čutne zaznave v umetnosti

V svojem delu, ki vselej prehaja med različnimi mediji, raziskuje kompleksne povezave med zaznavo prostora, materiala, zvoka, vibracije in svetlobe. Pravzaprav je, odkar pomni, zanjo kakršenkoli najdeni ali odpadni material imel zmožnost postati medij. Bržkone zato, ker oba njena starša izhajata iz prostorsko-kreativnih področij, njena mama je krajinska arhitektka, oče pa arhitekt in likovni pedagog. Že zgodaj sta jo obogatila z zavedanjem, da je tudi najpreprostejši, vsakdanji material lahko dragocena snov za raziskovanje in eksperimentiranje. In da (naravno) okolje vselej lahko ponudi močan ustvarjalni impulz.

Lara Reichmann / Intermedijska umetnica, ki išče ključne povezave med človekom in tehnologijo

V središču njenega projekta Disposable Bodies, ki ga je konec preteklega leta predstavila v ljubljanski Galeriji Ravnikar, je zgodba žensk, ki so konec 19. stoletja na Harvardskem observatoriju obdelovale fotografije zvezdnatega neba. Te ženske, »človeški računalniki«, Women Astronomical Computers, kot jih imenujemo danes, so s pomočjo steklenih fotografskih plošč dan za dnem potrpežljivo in natančno prečesavale nočno nebo, mapirale zvezde ter procesirale in klasificirale podatke. Šlo je za enega prvih projektov, kjer je bila fotografija kot orodje vključena v sistematično opazovanje in raziskovanje vesolja. Prav tako pa so prvič v zgodovini ženske na Harvardu lahko kot uradno zaposlene prisostvovale in aktivno sodelovale pri raziskavah.

Ingver in Gverilke / Bend,  ki ustvarja angažirano »ljudsko glasbo« za 21. stoletje

»Iste ptice skup lete,« v uverturi svojega nedavno izdanega prvenca Pekoče v milini (ZARŠ) pojejo članice vokalnega tria Ingver in Gverilke – pevke, glasbenice, ulične gledališčnice, cirkusantke, ljubiteljice sočnega brecljevskega jezika (denimo skovanke ’skupnjevanje’), podpornice alternativnih oblik povezovanja, predvsem pa tesne prijateljice. »25 let sem čakala, da smo se našle,« pravi Mojca Marija Frida, ki se je s kolegicama Enjo Rojenico in Evo Boke Ziblje povezala v združenju za cirkuško pedagogiko Cirkokrog. V sklopu cirkuške izmenjave so leta 2019 pod nekim hrastom v vasi Truške v slovenski Istri prvič skupaj tudi zapele. In spoznale, da za samoizražanje potrebujejo le svoj glas in ponekod kakšno spremljavo, najpogosteje iz najdenih instrumentov, kot je harmonika iz smetnjaka.

Julij Zornik / Oblikovalec zvoka, ki je z izostrenim umetniškim čutom obogatil več kot 260 filmov

Ta petek bo prejel nagrado Prešernovega sklada, najvišje priznanje za umetniško ustvarjanje pri nas. Ni namreč le eden najbolj zasedenih in plodovitih filmskih ustvarjalcev, temveč se ponaša tudi z »izostrenim umetniškim čutom«, ki »z mnogoterimi zvočnimi elementi podpre in obogati sporočilnost in učinek filmskih del«. V svoji bogati karieri je za oblikovanje zvoka prejel že deset nagrad vesna, najvišjih domačih filmskih nagrad, v zadnjih nekaj letih denimo za celovečerne filme Opazovanje (2023), slovensko manjšinsko koprodukcijo Morena (2021), ki je v Cannesu prejela prestižno nagrado zlata kamera za najboljši prvenec, in Zgodbe iz kostanjevih gozdov (2019), ki so premiero doživele na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu. Potem so tu še Razredni sovražnik, Moja Vesna, Pero, Cent’anni in mnogi drugi filmi, že več kot 260 jih je. Poskrbel je tudi za zvok, ki je pomembno vlogo odigral v kratkem animirano-dokumentarnem filmu Urške Djukić in Émilie Pigeard Babičino seksualno življenje (2021), med drugim ovenčanem s cezarjem in Evropsko filmsko nagrado.

Hannah Koselj Marušič / Intermedijska umetnica, ki stavi na brezkompromisno iskrenost

Žirija, ki je njen pesniški prvenec VSE JE ENO VSE JE VSEENO (Črna skrinjica, 2024) uvrstila med peterico, nominirano za najboljši literarni prvenec lanskega, 40. Slovenskega knjižnega sejma, je pesniško zbirko opisala kot igrivo, drzno, iskreno, brezsramno, feministično, strastno, elegično knjigo. Globoko intimno in osebno delo, v katerem avtorica pred nami razpira svoje najgloblje strahove in bolečine ter nas pripusti v najbolj neolepšane misli, surova čustvena stanja in krute življenjske preizkušnje, se dotika vse prej kot lahko prebavljivih tem. Vrata svojih notranjih bojišč odstira na polje toksičnih odnosov, samopodobe in samouničevalnosti, duševnega zdravja, čustvenega in spolnega nasilja ter družbenih vzorcev v patriarhalnem ustroju sveta.

Lovro Zafred / Igralec, ki se na odru in pred kamero preizkuša v najrazličnejših vlogah

Je sedanji prejemnik Severjeve nagrade za igralske stvaritve v poklicnih gledališčih, ustanovljene v spomin na legendarnega filmskega in gledališkega igralca Staneta Severja. Žirija ga je v utemeljitvi označila kot enega najprodornejših igralcev mlajše generacije, kot ustvarjalca »izjemne energije, senzibilnosti in emocionalne eruptivnosti«, ki »v različne gledališke poetike vstopa neobremenjeno, odprto, s strastjo do oblikovanja igralske materije in veliko mero raziskovalnega duha«. Nagrado Sklada Staneta Severja je prejel za vloge v uprizoritvah zadnjih dveh sezon na odru svojega matičnega Slovenskega ljudskega gledališča Celje, kjer se je zaposlil kmalu po zaključenem magistrskem študiju dramske igre na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo: v Tolstojevi drami Oblast teme v režiji Maše Pelko, v avtorskem projektu po motivih življenja in dela Karla Destovnika - Kajuha Juriš režiserke Žive Bizovičar, v predstavi Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije Tiborja Hrsa Pandurja, ki jo je na oder postavila Livija Pandur, ter 3JA!, avtorskem projektu Matije Solceta.

Živa Bizovičar / Gledališka režiserka, ki jo zanima pogled z različnih zornih kotov

Živa Bizovičar (1998) je gledališka režiserka, ki je kljub mladosti nase opozorila že z vrsto odmevnih uprizoritev ter domače gledališko prizorišče obogatila z izvirnim, svežim in avtentičnim gledališkim jezikom ter kompleksno avtorsko senzibilnostjo. Že v času študija gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) je za režijo Zajčeve Jagebabe prejela študentsko Prešernovo nagrado. Njen prvi projekt na profesionalnem odru, avtorska predstava Žene v testu, ki jo je režirala v ljubljanski Drami v sklopu projekta Čakajoč Supermana, pa je prejel Šeligovo nagrado na Tednu slovenske drame, nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije ter Borštnikovo nagrado za celosten pristop k obdelavi gradiva. Temu je na odru SLG Celje sledil Juriš, avtorski projekt po motivih življenja in dela pesnikov Karla Destovnika Kajuha in Franceta Balantiča, ki ji je – oziroma jima je, saj sta nagrado dobila skupaj z dramaturgom Nikom Žnidaršičem – lani prinesel še Borštnikovo nagrado za avtorski koncept in dramatizacijo.

Masharik / Bend, ki je združil »otroke cvetja«, ki prinašajo pomlad

»Obteži me s kamnom,/ da ostaneva na dnu morja,/ tam je tišina,/ tam je milina,/ tam moja duša počiva,« ponavljajo v pesmi Na dnu morja, ki ji je »akademija«, sestavljena iz domačih glasbenih kritikov, novinarjev in strokovnjakov, v glasbeni oddaji 33/45 na TV Slovenija nedavno podelila laskavi naziv slovenske skladbe leta 2024. A ni bila edina opažena; Brat moj je bila lani največkrat predvajana skladba na Radiu Slovenia International (SI), Otroci cvetja, v kateri nam kličejo »mi smo otroci cvetja / in prinašamo pomlad«, pa na Radiu Koper.

Zarja Menart / Animatorka, ki je navdušila z avtorskim prvencem Tri tičice

Modra starka s ptičjo glavo dekletu z rokami seže v dolge črne lase. Začuti, da jo nekaj bremeni, zato prikliče tri ptice, da bi dekle vodile na negotovo in trnovo pot po mračnih in skrivnostnih pokrajinah lastne duše. Gre za premiso kratkometražnega animiranega filma Tri tičice, režijskega prvenca Zarje Menart (1984), za katerega je v minulem letu med drugim prejela vesno za najboljši animirani film na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, tri stanovske nagrade Društva slovenskega animiranega filma ter nagrado za najboljši slovenski film na Festivalu kratkega filma FEKK v Ljubljani. Tankočutna animacija, ki jo je ustvarjala približno tri leta in pol, se napaja v istoimenski belokranjski ljudski pesmi o treh pticah, ki nam iz daljnih dežel prinašajo blagoslove, Zarja Menart pa jo je z lastno ustvarjalno senzibilnostjo obogatila v simbolno popotovanje po človeških notranjih svetovih.

Tina Vrbnjak / Igralka, ki ustvarja presežke na odru in pred kamerami

V tej rubriki je bila portretirana pred desetletjem. Takrat je v ljubljanski Drami navduševala v mokumuzikalu Marie Curie – Hystérie, avtorski predstavi Iniciative za mokumentaristično gledališče. Danes je prvakinja Drame in je na letošnjem, 54. Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšo igralko za vloge v uprizoritvi Mrakijada režiserke Nine Rajić Kranjac. Je tudi znan obraz s televizijskih zaslonov, kjer je odtisnila svoj pečat v priljubljenih Voyevih serijah Ja, Chef! in Gospod profesor, za vlogo profesorice Klavdije Jaklič v slednji ji je Društvo slovenskih avdiovizualnih igralcev lani podelilo nagrado Veliki plan. V kinu pa si jo ravnokar lahko ogledate v srhljivki Perice Raija Pa tako lep dan je bil. Tina Vrbnjak (1987) je igralka izjemnega igralskega razpona in raziskovalnega duha ter človek z jasno oblikovanim stališčem do sveta in svojega poklica. V zadnjih dneh iztekajočega se leta, 30. in 31. decembra, jo lahko ujamete na odru Male Drame v avtorski predstavi Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa v režiji Luke Marcena. V uprizoritvi, ki Alico v čudežni deželi razširi v razmislek o gledališču in igralskem poklicu, Tina Vrbnjak zasije z vso svojo igralsko bravuro.

Ana Maraž / Ilustratorka, ki išče bistvo v izčiščenosti in poenostavljanju

Z ilustracijami za Protideževno juho, pravljico otroške in mladinske pisateljice Majde Koren, je navdušila žirijo letošnjega 61. mednarodnega sejma otroških knjig v Bologni, ki je delo izbrala za svetovno razstavo ilustracije, za kar se je potegovalo več kot 3500 ilustratork in ilustratorjev. Ilustratorsko-pisateljska ustvarjalna naveza je sicer za slikanico, ki jo je Društvo bralna značka letos razdelilo 24 tisoč prvošolcem, oktobra prejela še nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, na Valu 202 pa sta bili izbrani celo za imeni tedna.

Špela Tušar / Scenografka, ki svoje veščine razvija v belgijski prestolnici

Celovečerni film Tukaj (Here, 2023) belgijskega režiserja Basa Devosa je na lanskem Berlinalu prejel glavno nagrado sekcije Srečanja in nagrado kritiškega združenja Fipresci, nedavno pa je bil vključen v izbor desetih najboljših filmov leta po izboru New York Timesa. Velike zasluge za vizualno podobo te subtilne, poetične, kontemplativne drame o usodnem srečanju med romunskim gradbenim delavcem Stefanom in botaničarko Shuxiu, ki preučuje mahove, pa je imela Slovenka. Scenografka Špela Tušar, ki je dom in delo pred leti našla v Bruslju, je zaradi majhnosti projekta pri filmu opravljala vse od sodelovanja pri vizualni zasnovi do iskanja in opremljanja lokacij, dekoriranja filmskega seta ter iskanja in izdelovanja rekvizitov. Film je bil zanjo prelomni projekt: poleg tega da je bil njen prvi samostojni filmski scenografski projekt, se je ustvarjalka, ki se je sprva kalila na gledaliških setih, zaljubila še v film.

Leon Marič / Plesalec, performer in plesni pedagog, ki je s solo prvencem zgradil most med tradicionalnim in osebnim

S solo avtorskim prvencem Küšni me, plesnim performansom, ki ga je v produkciji zavoda Emanat konec maja premierno predstavil v Plesnem teatru Ljubljana, je najbrž redkokoga pustil ravnodušnega. V plesni predstavi je v motivu prekmurskega pozvačina, ki v značilni pisani opravi vabi na poročno slavje, združil prekmursko ljudsko izročilo in lastno kvirovsko identiteto. Zametke uprizoritve je črpal iz osebne izkušnje in procesa, ko je za bratrančevo poroko opravljal vlogo pozvačina. Prekmurska tradicija vedrega in živahnega lika, ki vabi na slavje, pri tem pa je odet v barvite trakove, perje in cvetje, mu je razprla razmislek o kompleksnosti lastne (kvir) identitete. Spoznal je, da se mora vrniti spet k svojemu jedru, k prekmurščini, ki jo je včasih skrival, h koreninam, kjer je ogromno zanj še neraziskanega bogastva.

Žan Tetičkovič / Bobnar in skladatelj, ki je v svetovni prestolnici jazza našel novi dom

Žan Tetičkovič je eden naših najvidnejših jazzovskih bobnarjev in skladateljev mlajše generacije, ki se kljub razmeroma rosnim letom – rojen je leta 1991 na Ptuju – lahko pohvali z obsežnim opusom in pestrim življenjepisom. Ta je natrpan s številnimi prestižnimi lovorikami (med drugim je bil že trikrat ovenčan z nagrado ASCAP Young Jazz Composers Award), nastopi na slovitih prizoriščih (tako velikih dvoranah kot kletnih klubih) in sodelovanji z veličinami z mednarodne jazz scene, kot so Kyoko Oyobe, Troy Roberts Kelly Green in Yosvany Terry. Kot notni graver je delal v studiih velikanov, kot so Jack Dejohnette, Ron Carter in celo Wayne Shorter. S slednjim je le nekaj mesecev prej, preden je legendarni saksofonist umrl, sodeloval pri ustvarjanju njegovega poslednjega projekta, opere Ofelija.

Liu Zakrajšek / Pisateljica, ki je romaneskni prvenec posvetila svoji generaciji

Njen knjižni prvenec Zajtrk prvakinj, ki je letos izšel pri LUD Literatura in je bil ravnokar nominiran za najboljši literarni prvenec 40. Slovenskega knjižnega sejma, je roman o neimenovani triindvajsetletnici, ki se ob študiju primerjalne književnosti (komaj) preživlja s tremi študentskimi službami, pri čemer si utesnjujoče najemniško stanovanje deli s cimrama, Vesno in Pio. Vse tri se spoprijemajo z ranljivim ekonomskim položajem, podrtimi družinskimi strukturami in slabim duševnim zdravjem, ki poglabljajo njihovo osamljenost, stisko in občutke nevidnosti, s tem pa oblikujejo širšo sliko o težavah in posledicah prekarnosti in izkoriščevalskih delovnih razmerij, neurejene stanovanjske problematike in nezmožnosti grajenja pristnih odnosov, ki pestijo najmlajšo generacijo. Tri mlade ženske imajo svoje sanje, toda v njihovih vsakodnevnih življenjih zanje ni zares prostora. Začarano kolesje sistema, v katerem živijo, jim onemogoča, da bi resnično odrasle in se osamosvojile.