Jelena Rusjan, performerka

Na odmaknjeni kmetiji živita sestri, ki gojita svinje. Pravzaprav jih goji le starejša sestra, očetova naslednica, mlajša pa se medtem predaja učenju vedno novih umetnostnih disciplin. Ob njunih dialogih se vse bolj razkriva, da nista le čudaški, temveč sta tudi hladnokrvni serijski morilki. A čeprav jima življenje drugih ljudi ne pomeni nič, sta močno navezani na živali: starejša živi le za svinje, mlajša za ptička Fluffyja, ki je v resnici že davno poginil, s čimer je simbolično ugasnila tudi njena možnost, da bi kdaj pobegnila iz nastale situacije. Svobode si sicer želi in si jo skuša izboriti, a starejša sestra jo uspe, tudi s pomočjo represivnih metod, vedno znova zadržati v njunem grotesknem svetu.

Mark Požlep, vizualni umetnik

Konec oktobra je v ljubljanski Kino Šiška zakorakal mladenič, oblečen v oranžen kombinezon in opremljen z motorno žago. Ko jo je pognal, ni pokazala znakov življenja, a si ni dolgo belil glave, saj je imel s sabo tudi obodno žago. Z njo je, ob živi spremljavi električne kitare, pred očmi številčnega občinstva razžagal ogromno črno-belo kravo. Ta je bila sestavljena iz lesa, kartona in selotejpa, ker je imela vgrajene posode z litri kečapa, pa je naokrog vseeno nekontrolirano špricala »kri«.

Alenka Sottler, ilustratorka

Črtna koda je tisti drobni element, s katerim se, če želimo ali ne, srečujemo vsak dan. Z njo so ožigosane vse stvari, ki jih dobimo iz trgovin. Zaradi svoje vseprisotnosti je postala eden od simbolov kapitalističnega sistema in s tem tudi časa, v katerem živimo.

Multipraktik, multidisciplinarni kolektiv

Pred dobrim letom se je verjetno le redkim sanjalo, da je mogoče umetniška dela ustvarjati tudi iz selotejpa. Potem je osem slovenskih ustvarjalcev in ustvarjalnih ekip mlajše generacije zgolj s pomočjo živopisanih lepljivih trakov in nožkov ustvarilo osem poslikav v velikosti jumbo plakata. V akciji jih je ves čas spremljala kamera in igrivi filmčki so kmalu postali velik internetni hit, z njim pa je postala hit tudi selotejpna umetnost ali tape art, ki je bila dotlej dokaj podtalna ne le pri nas, temveč tudi v tujini. Projekt, ki ga je sicer finančno podprl eden naših mobilnih operaterjev, je s tem zaživel lastno življenje. Ekipa je začela dobivati nešteto vprašanj, svoje izkušnje pa je nato delila z drugimi v Barceloni, Lillu, Bruslju, v Moskvi in na Islandiji.

Bojan Brecelj, fotograf

V ljubljanskem Mestnem muzeju že od sredine oktobra stoji fotografski studio, ki pa ni povsem običajen. V fotografskih studiih stranke praviloma fotografira profesionalni fotograf, tu pa se obiskovalci fotografirajo sami. Postavijo se pred ogledalo, za katerim je skrit fotoaparat, in ko najdejo pozo, ki jim najbolj ustreza, z nogo pritisnejo na sprožilec. Če jim poza ni všeč, nanj pritisnejo še enkrat in še enkrat, vse dokler niso res zadovoljni z motivom. Z malo sreče se bo njihova fotografija znašla v sosednji sobi, na fotografski razstavi samoportretov z naslovom Kdo si?

Meta Krese, fotografinja in novinarka

Je fotografinja, ki ji pisana beseda ni tuja. Pravzaprav ji je še kako domača, saj je napisala že nešteto reportaž iz bližnjih in tudi zelo oddaljenih krajev, ki so bile objavljene v domačih in tujih medijih. Po drugi strani je novinarka, ki ji je uspelo v svoj fotografski objektiv ujeti že marsikateri trenutek, ki ni bil le povod za posamično dobro fotografijo, temveč za številne serije fotografij in fotografske razstave.

Aljaž Vindiš, načrtovalec vidnih sporočil

Ko je predlani spet zaživel študentski časopis Tribuna, so se mnogi spraševali, ali bo njegovim prebuditeljem uspelo ujeti tudi duha te nekdaj legendarne publikacije. Mlada ekipa se s tem ni obremenjevala, raje se je zazrla v prihodnost, naredila »svoj« časopis ter s tem zagnala odskočno desko za bodoče novinarje, fotografe, ilustratorje in oblikovalce. Vse kaže, da so izbrali pravo pot, saj je Tribuna nedavno prejela naše najvišje strokovno priznanje na področju vidnih sporočil, veliko Brumnovo nagrado. Do­bila je tudi dve posamični Brumnovi nagradi, in sicer za najboljše oblikovan časopis in črkovno vrsto.

Nika Ravnik, modna oblikovalka

Nika je labirinte simbolično odkrivala že kot deklica, ko je v domačem Solkanu brskala po mamini omari in pomerjala njena oblačila. Nekoliko labirintna je bila tudi njena poklicna pot, saj so jo, potem ko se je odločila za študij oblikovanja tekstilij in oblačil, sprva zavrnili, češ da ne riše dovolj dobro. Morda ji je ravno to dalo dodatni zagon, saj danes velja za eno naših najboljših modnih oblikovalk mlajše generacije.

Nevenka Šivavec in Mojca Zlokarnik, urednici zbirke “Ljubljana osebno”

‘Ljubljana osebno, alternativni vodič’ je zbirka žepnih knjižic, ki skozi osebne izkušnje senzibilnih posameznikov ponujajo ozaveščeno percepcijo mesta. Knjižice so dvojezične (v slovenskem in angleškem jeziku), opremljene z izvirnim slikovnim gradivom in ponujajo slogovno in vsebinsko zanimive mikro poglede na Ljubljano. Zbirka je izvirna dopolnitev običajnih turističnih vodnikov, urejata pa jo Nevenka Šivavec in Mojca Zlokarnik.

Simon Popek: "Pridite na Liff!"

V Ljubljani se je v sredo začel 22. ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe, na katerem si lahko še vse do 20. novembra ogledate 114 filmov, razporejenih v dvanajst kategorij. Med njimi sta tudi dva filma slovenskih režiserjev: film Izlet Nejca Gazvode se v kategoriji Perspektive bori za nagrado vodomec, film Listy do M. Mitje Okorna, ki je posnet na Poljskem, pa je umeščen v kategorijo Predpremiere. Kakšno je sporočilo letošnjega festivala, smo povprašali njegovega programskega direktorja.

Štef Grmek, predsednik športno-kulturnega društva Pank Kura

“V naši bližnji okolici je sceno alternativne kulture v preteklosti fural legendarni Brane Koncilja, pozneje so jo prevzeli metalci, zdaj pa smo to sceno, ki je medtem zamrla, prevzeli mi.

Mateja Panter in Jožica Curk, oblikovalki

V ljubljanskem salonu id:doma je te dni v okviru Meseca oblikovanja na ogled razstava Mateje Panter in Jožice Curk z naslovom “Hi konjiček”. Oblikovalki sta razstavili gugalne konjičke, ki so nastali po izvirniku iz leta 1956, ki sta ga našli na podstrešju. Njuni konjički so narejeni iz različnih materialov, od lesa do aluminija in vezane plošče, unikatni pa so tudi zaradi poslikav.

Alenka Tetičkovič, igralka

“Verjamem v ideale in v to, da bi morala biti naša osnovna vrednota človekovo srce. Žal je v kapitalizmu osnovna vrednota denar. Ko se zazrem v svoje otroštvo, vidim, da so takratne vrednote gotovo bolj postavljale v ospredje človeka. Seveda se je tudi v socializmu kradlo, nekateri so imeli več in drugi manj, a danes je prepad med revnimi in bogatimi bistveno večji. Kljub temu se mi zdi, da prav zdaj, ko ves svet živi v obdobju pretresov, mnogi spoznavajo, da denar ne zagotavlja sreče, zadovoljstva in topline. Očitno potrebujemo globalne spremembe.

Ekipa Bienala slovenske neodvisne ilustracije

POKLON AVTORSTVU

Darko Slavec, slikar

V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu lahko še danes, 10. oktobra, ujamete pregledno razstavo slikarja Darka Slavca, ki bi ga lahko slogovno umestili med magični realizem in (nad)realizem; v zadnjem obdobju pa prehaja tudi v abstrakcijo. Njegov slikarski opus sestavljajo cikli “Kruh, svet in kozmos”, “Človek in vesolje”, “Sanje velike kopalke”, “Sonca” in “Deus”, fotografski pa “Lepa Vida”, “Predori” in “Asimetrična simetrija Bohinjskega jezera”. Vsi cikli, razen fotografskega, se nanašajo na kozmos.

Kultipraktik, borci za svobodo

Ekipo Zavoda za kulturne dejavnosti Kultipraktik, ki deluje na področju literature, gledališča, glasbe in likovne umetnosti ter spremljajočih dejavnosti, kot so krajinska arhitektura, pedagoško izobraževanje predšolskih otrok, založništvo in prevajanje, smo povprašali, kaj jih vodi pri njihovem delovanju. (Na fotografiji so Matej Knep, Tomo Barić Ravbar, Julijana Jovanić, Ambrož Urh, Tomaž Dobravc, Katra Kozak.)

Ekipa predstave “FENG ŠUS v gledališču brez igralca”

“V gledališču brez igralca FENG ŠUS fabulo pleteta odsotno prisotni osebi. Protagonista sta sinteza raznih izraznih možnosti, s pomočjo katerih avtorji razčiščujemo razumevanje sodobnega sveta.

Ekipa Muzik Bizaarja

“Je Muzik Bizaar utopičen? Deluje na ulici, sam zase - brez birokratskih - administrativnih aditivov, na steni podvoza na Erjavčevi ulici. Predpostavlja, da je ulica odprt prostor, namenjen ustvarjanju. V boju med konformistično grabežljivostjo individualnosti na eni strani in redkimi občutki za kolektivno na drugi s svojim sloganom 1 za 1 poskuša spodbujati čute kolektivnega, v spomin in prakso pa želi priklicati fenomen obdarovanja, katerega bistvo ubesedujemo s tremi besedami: daš, sprejmeš, vrneš. Nasprotuje krilatici piratstvo = kriminal. Spodbuja kroženje različnih idej in okusov.

Rajko Bizjak, fotograf

“Obkroža nas svet prikritih želja in potisnjenih strasti. Živimo v svetu laži, kjer je vrednota pretvarjanje, ko umor ni umor, strast ni strast in seks ni seks, ampak le igra, simulacija. Svetu filma, televizije in drugih medijev, v katerih je vrednota zgodbo čim bolj odigrati, ne pa jo doživeti. Pristop, ki nam seks kaže kot seks, imenujemo zaničevalno pornografija. Toda definicija pornografije ne bi smela biti v motivu (ni delo pornografsko zaradi seksualnega motiva), ampak v pristopu. Banalni, klišejski in ceneni pristopi k vsakemu motivu, od politike do religije, od rože do seksa, bi se morali imenovati pornografija. Kako pa boste imenovali tisti pogled, ki seže prek meja vaše standardne vizualne predstave, pa razmislite in ga poimenujte sami.”

Panonika Harmonika 2011

Idejni oče projekta Panonika Harmonika je Tomaž Zorko, dolgoletni priznani glasbenik in umetnik, ki mu umetniška žilica ne da miru. Ker se je preselil na panonsko ravnico in ker ve, da je bilo pred mnogimi tisočletji na teh prostorih panonsko morje, smo mu dali vzdevek ‘Panonski mornar’.

Ekipa Imaga Sloveniae ...

Ekipa Imaga Sloveniae smo Janoš Kern, Petra Goneli in Irena Plešivčnik, v poletni preobleki nas spremlja Tjaša Dolinar. Ustvarjamo mednarodne festivale in koncertne cikluse predvsem klasične, etno in jazz glasbe: Imago Sloveniae, Poletje v Stari Ljubljani, Noči v Stari Ljubljani, Jazz na Gornjem trgu itd.

Majda Koren, mladinska pisateljica in urednica spletne strani www.zupca.net

Življenje v navideznih svetovih

Ekipa festivala Trnfest

“Trnfest je eden tistih festivalov, kamor vsako leto z veseljem večkrat zaideš. Tako zaradi programa kot zaradi energije in vzdušja, ki ga pričara Kudovo dvorišče z vonjem po pečeni koruzi ter sproščenost nastopajočih in domačnost obiskovalcev. V KUD France Prešeren smo Trnfest pred dvajsetimi leti ustvarili zato, da v zgoščeni obliki v mesecu dni predstavimo naše celoletne projekte, sčasoma pa smo jim dodajali vse več gostujočih zasedb. Tako je festival zrasel v 34-dnevno pisano brezplačno dogajanje s koncerti, predstavami, programom za otroke, delavnicami, razstavami, filmi ... Člani ekipe, ki festival vsako leto ustvarjamo, pa smo predvsem zanesenjaki, ki delamo s srcem in tako vsako leto sestavljamo program z morda manj znanimi, a na svoj način odličnimi zasedbami vseh mogočih zvrsti. Tako ‘na izi’, a usklajenih in srčnih ekip, kot je Trnfestova, ne delajo več.” :)

Ekipa festivala Črnfest

“Črnfest je rezultat nekega soparnega večera junija 2008, ko je bil govor o idejah, dolgčasu, mrtvilu, oživitvi, dobrih koncertih. Prišel je kot ideja, da bi obudili tedaj že nekaj let mrtev atrij črnomaljskega gradu in njegovo ‘Poletje v Črnomlju’, prišel je kot ideja, da bi aktivirali mladino in prenašali organizacijski know-how. Prostori MKK so bili za poletje preveč zaprti, atrij gradu perfektna lokacija; enovikendnih festivalov je bila možica, celomesečnih ničkaj; manjkala sta le še ime in slogan in Črn-, pripet na -fest, se je zdela samoumevna rešitev, saj so na to besedo pripeli že Trn, pa Kam, pa Šengen pa še kakšno predpono. Medtem je tudi belokranjski slogan ‘Dobro za oba’ klical po kritični revalorizaciji in distanci. Tako je nastal Črnfest, celomesečni avgustovski festival v režiji mladih aktivistov Mladinskega kulturnega kluba BK in Kluba belokranjskih študentov, ki združuje otroški program klovnov, čarodejev in predstav, kanček gledališča in stand-up komedije ter veliko dobre godbe, takšne in drugačne, tuje in domače, s ciljem, da je enostavno ‘Dobro za vse’.”

Blaž Porenta, ilustrator

“Kot otrok sem prebral na tisoče pravljic in pripovedk. Danes jih pripovedujem sam. A raje kot v besedi jih predstavim z ilustracijami. Če nam knjiga pusti prosto pot pri interpretaciji podob karakterjev in fantastičnih pokrajin, jaz počnem ravno obratno. Gledalcu dam izsek iz svojega sveta ter pustim, da si preostali del zgodbe izmisli sam.

Alenka Slavinec, fotografinja

“Narava in dom sta zame vir ljubezni, vsega notranjega nemira, radovednosti in želje po ustvarjanju, odkrivanju in čutenju. Življenjske izkušnje in misli gradijo poti, odpirajo vrata v globine duše in spontano ustvarjajo povezave, ki se čutijo in zlijejo v fotografiji, odličnem zapisu notranjega doživljanja trenutka, reflektiranega v resničnosti.