Vanja Pirc  |  foto: Uroš Abram

4. 7. 2014  |  Mladina 27  |  Kultura  |  Portret

Goro Osojnik, oče festivala Ana Desetnica

Eden od pionirjev našega uličnega gledališča, ki zdaj stavi na mlade

Če si je kot mulc česa resnično želel, je bil to poklic, zaradi katerega bi lahko potoval. Verjetno ga je tudi zato tako zelo vleklo k tabornikom in nato še v alpinizem, kjer je pustil pečat z dvema prvenstvenima smerema, eno na Koglu nad Kamniško Bistrico, drugo v hrvaški Paklenici.

A vleklo ga je tudi v brbotajočo kulturno sceno zgodnjih osemdesetih, katere vidna soustvarjalca sta bila že njegova starejša brata Iztok in Jani. Najprej je bil opazovalec, potem pa je priložnost dobil tudi sam. Osemnajst ali devetnajst jih je imel, ko so mu v predstavi Pocestnega gledališča Predrazpadom ponudili vlogo lovca. No, pravzaprav jo je bolj odstatiral kot odigral, a že prvi stik s tedaj pri nas povsem svežo obliko gledališča, ki se je iztrgala iz dvoran in si svoj prostor izborila na ulici, ga je začaral.

Še preden se je dobro zavedel, je bil tudi sam ulični gledališčnik. S tem pa se mu je nehote izpolnila tudi otroška želja: pristal je namreč v poklicu, zaradi katerega je bil ogromno zunaj. Ne le zunaj na ulicah, kjer mu je bil največji izziv, da je moral biti vse v eni osebi, od scenskega delavca do hostese, temveč dejansko tudi zunaj naših meja, od Turčije in Ukrajine do Latinske Amerike.

Res je, da se je vmes vpisal na elektrofaks in kasneje še na študij filozofije in španščine, a o tem, kje so zadnja tri desetletja njegove prioritete, zgovorno priča že podatek, da je bil soavtor in je nastopil v krepko prek 35 predstavah uličnega gledališča, tudi v Materi korajži v okviru EPK-ja, nekaj predstav pa je tudi režiral, in sicer za angleško skupino Sign Dance Collective, s katero sodelujejo hendikepirani. Največ »njegovih« predstav je seveda podpisalo Gledališče Ane Monro, ki ga sam od leta 1994 tudi vodi. Pridružil pa se mu je že leta 1983, kmalu zatem, ko sta začela Andrej Rozman Roza in Marko Kovačič pod tem imenom razvijati svojo vizijo uličnega gledališča. Takrat so nastopali brez dovoljenj, včasih je bilo treba zbežati, a tistih časov ne pomni po sivini. Nasprotno, zelo barviti so bili, vse se je zdelo mogoče.

Eden največjih hitov, s katerim so postregli monrojevci, je bil San Remo, ki si ga je sam najbolj zapomnil po tem, da so na generalki ugotovili, da je popolno sranje. A v naslednjih 24 urah so vse skupaj postavili na glavo, na premieri poželi ovacije in predstavo igrali naslednja štiri leta. Nadvse ljuba mu je bila tudi klovnovska predstava Kletka, ki jo je navdihnil boj proti terorizmu in je na grotesken način govorila o strahu pred neznanim. Doma smo bili puritanski, obveljala je za preveč kruto, na gostovanju v Kolumbiji pa so se ji, čeprav so kristalno jasno dojeli njeno trpko sporočilo, smejali na ves glas. S to izkušnjo in pozneje še s predstavo Moljerada, kjer so združili moči z mladimi, so se kot gledališka skupina razpustili na najlepši možen način.

S tem pa ni izginilo tudi Gledališče Ana Monro. Ne, le njegov fokus se je spremenil. Pravzaprav so že skoraj dve desetletji, odkar so na njegovo pobudo zaštartali naš prvi festival uličnega gledališča Ana Desetnica, usmerjeni predvsem v producentsko delo. Sam je še vedno tudi selektor tega festivala, ki je pozneje dobil tudi zimsko različico Ano Mraz, s katero so orali ledino daleč naokrog, za nekaj časa pa tudi spomladansko in jesensko. Danes si začetka julija brez Ane Desetnice sploh ne moremo več predstavljati, tudi zato, ker to nikakor ni več le ljubljanski in mariborski, temveč vseslovenski kulturni dogodek. Letos je množica uličnih gledališčnikov zavzela deset mest. Začeli so v Kranju, končali bodo v Novi Gorici.

Sam je še posebno ponosen, da se na letošnji Ani Desetnici poleg tujih skupin predstavljajo tudi mladi domači ulični gledališčniki. Spodbujanje teh se mu zdi res ključno. Pa ne le zato, ker je Gledališče Ane Monro pred sedmimi leti zagnalo Šuglo, našo prvo in edino šolo za ulično gledališče, kjer je mogoče na enem mestu pridobiti artistična znanja, nujna za preživetje na ulici, letos pa so pripravili tudi poletno šolo uličnega gledališča. Ne, pozornost si zaslužijo tudi zato, ker živijo v drugačnem, tršem in bolj konkurenčnem svetu, a vseeno bi bilo prav, da bi se, tako kot so se nekoč sami, s svojim ustvarjanjem kdaj tudi preživljali. Zato jim polaga na srce. Bodite ambiciozni – še veliko bolj, kot smo bili mi. Izborite si mesto, ki vam pripada. Prvo vodilo pa naj bo kakovost.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.