Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

19. 9. 2014  |  Mladina 38  |  Kultura  |  Portret

Vinko Möderndorfer, književnik in režiser

… svoboden človek in avtor

Njegov film Inferno, ki ga je te dni predstavil na Festivalu slovenskega filma v Portorožu, govori o družini, v kateri sta oba starša zaradi krize izgubila službo. V ospredju zgodbe je boj očeta za golo preživetje družine. Oče (igra ga Marko Mandić) se neuspešno bojuje proti krivicam, ki jih povzroča nevidna oblast kapitala, in tudi sam vse bolj drsi proti socialnemu dnu. »Takšnih stisk ljudi, ki se znajdejo na robu preživetja, je danes vse več. V filmu sem želel pokazati, kako sta nesreča in beda lepljivi. In ko se enkrat nesreča in beda, ki sta v današnjem svetu že stigma, prilepita na človeka, se ju ta ne znebi več,« pravi avtor filma, ki na prvi (p)ogled ne ponuja rešitve iz socialnega brezna. Pa ni tako, kajti pravi, da je »rešitev v boju proti krivicam in bedi. Treba se je boriti. In junak filma se bori kot boksar v ringu. Lahko nam je za zgled. In to je temeljno sporočilo Inferna«.

Vinko Möderndorfer, po poklicu gledališki in filmski režiser, sicer pa tudi avtor več deset zbirk pesmi, romanov, dramskih del, čuti posebno afiniteto do zgodb, ki se ga dotaknejo s človeške plati. Ne išče jih na silo, programsko, saj ga same najdejo. Ležijo na cesti, če povemo v prispodobi. »Čutim se prizadetega in užaljenega, ker je svet takšen, kakršen je,« pravi.

Boleče usode delavcev in marginaliziranih skupin, njihov boj za pravice, so ga spremljale že od mladosti. Pripoveduje o svojem dedku, učitelju in znanem etnologu, ki se je vse svoje življenje angažiral za dobro ljudi. V Mežici je pomagal postaviti novo šolo, vrtec in vodovod. Ko so ga oblasti hotele poslati za učitelja drugam, so se rudarji in kmetje uprli in zbirali denar za njegovo plačo. Leto 1948 so ga za zaradi oporečništva po krivici za dve leti in pol internirali na Golem otoku. »Vse življenje se je bojeval za ljudi. Letos bo dobil spomenik v Mežici. Takšen človek ne postaneš, ampak se rodiš. Tudi sam sem prizadet, ko vidim, da se komu godijo krivice. Iz tega pa ne delam literarno-umetniškega programa. Ker sem občutljiv do takšnih pojavov, jih morda hitreje opazim kot drugi. To je vse.«

Sicer pa pravi, da je največji vpliv na njegovo umetniško usmeritev imela umetnost sama. Že v mladosti, ko so živeli v Celju, tam je obiskoval pedagoško gimnazijo, se je navduševal nad poezijo Srečka Kosovela in njegovim fokusiranjem na človeka v njej, kar se »zagotovo dotakne občutljivega mladega človeka«. V tistem času se je srečal tudi z avtorskimi filmi. V Celju z Bergmanovimi mojstrovinami, globok vtis pa je nanj naredil Fassbinder s filmom Vsi drugi se imenujejo Ali, ki govori o prikriti ksenofobiji v Nemčiji. »Ta zgodba mi je dala misliti. Če me danes kot avtorja zanimajo socialne teme, je to zato, ker sta me naučila tako misliti poezija in film.«

Njegovi filmi Predmestje (o ksenofobiji), Pokrajina št. 2 (o zamolčani slovenski preteklosti) in zdaj Inferno so svojevrstna trilogija tematik, ki jih nosi v sebi že od mladosti. So tudi mejniki na njegovi umetniški poti, ki si jo je leta 1997 zakoličil z zbirko kratke proze Nekatere ljubezni, četudi v njej socialna nota še ni bila tako izrazita.

Socialna tematika pa še zdaleč ni prioritetna vsebina njegovega umetniškega ustvarjanja. Rdeča nit njegovih pesniških zbirk sta eros in tanatos; erotika, ljubezen in smrt. V svojem lanskem romanu Balzacov popek pa je tematiziral mejne trenutke med »norostjo in ustvarjalnostjo, iz česar se lahko rodi veliko delo«. Dramatika, predvsem komedija, ga prav tako zanima, saj z njo pokaže ogledalo družbi, pogosto pa se spusti tudi na čisto intimno raven razmerij brez družbenih konotacij. Kot dramatika ga zanimajo psihološke relacije med moškim in žensko v skupnosti. Srečevanja in razhajanja v zvezah. »Pravzaprav se s temi temami več ukvarjam kot s socialnimi zgodbami. Zaradi odmevnosti filma Inferno je sicer videti, da je socialna tematika v mojem delu prevladujoča, a ni.«

Doslej, verjetno pa tudi v prihodnje ne bo, še ni »okusil« sadov redne službe. Je samostojen in nikomur zavezan. Zna pa se boriti, kajti »problemi, ki jih prinaša takšna svoboda, so včasih veliki, vendar pa jih odtehta občutek, da se mi ni treba pred nikomer klanjati«.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.