V poletnih dneh leta 1960 sem kot študent sodeloval v terenski ekipi Goriškega muzeja na zgornjem Vipavskem. Delovna naloga nas je pripeljala tudi na Predmejo nad Ajdovščino, kjer sem prvič izvedel za zločin italijanske vojske nad družino Bizjak v začetku leta 1943. Dogodek me je pretresel in ga še vedno živim z njim tudi z mislijo, kako malo je ohranjen v širšem zgodovinskem spominu današnjih dni ne le kot okrutno dejanje vojne, marveč tudi kot opomin, da se kaj takega ne bi več primerilo v življenju posameznika in družbe. Obujanje spomina na Bizjakove s Predmeje mi je sedaj znova spodbudila objava članka o odkritju slikarskega dela Toneta Kralja z naslovom Panem et circenses (Mladina, 23.6. 2023/ 25). Angelska gora 1942 pa ni bila še doslej objavljana v elitnih katalogih Kraljevih del.

Namen tega pisanja je predvsem spomin na dogodek, ki se je odvijal v večernih urah 24. februarja 1943 in se je nanj zelo izpovedno odzval proti fašističnemu nasilju, ki ga kažejo zlasti njegove poslikave cerkva v zahodni Sloveniji. Tistega večera je podporočnik 5. čete 2. bataljona 256. pehotnega polka divizije Veneto Ezio Capoccioli vodil kazensko akcijo proti Bizjakovim, ker naj bi se pri njih shajali partizani in ker je mladi hišni gospodar Stanko malo pred tem odšel med partizane. Domačijo Bizjakovih so vojaki najprej obstreljevali, nato pa so vanjo vojaki vdrli in z ustrahovanjem zahtevali, da jim domači povedo kaj o Stanku. Očitno nepotešeni s sodelovanjem Bizjakovih, so jih začeli v kuhinji ubijati. Prva žrtev je bil dvoletni Stankov sin Branko, nato je bil s strelom v hrbet ubit Stankov oče Štefan. Pri poskusu pobega skozi okno je bil ubit Stankov brat Milan, naslednja žrtev je bila Stankova žena Ivana, ki je bila v sedmem mesecu nosečnosti. Ubili so jo s strelom v trebuh, da bi tako pokončali tudi otroka, ki ga je nosila. Nato so ustrelili še hišno mater Brigito. Domačijo so s trupli vred zažgali. Domačini so zgroženi spremljali zločin in nemočni izvedeli za podrobnosti zločina, ki jim jih je opisal vojak Angelo Sebardi, neposredna priča dogodka. Pretresen je bil tudi župnik na Otlici Albin Bratina, ki je v mrliško knjigo župnije na Otlici zapisal: » Na grozen način umorjeni in zažgani v hiši od Italijanov.« Tajnik ajdovskega fašja pa je dva dni nato poročal, da bo dogodek »prinesel na območja Dola - Otlice vedno bolj nevarno uporniško gibanje« in napovedal zato še večjo aktivnost partizanov ter opozarjal zato na učinkovito čuječnost italijanske vojske. Tragedija Bizjakovih s smrtjo petih članov družine in enega še nerojenega otroka pa se s tem ni zaključila. Partizan Stanko Bizjak je zaslutil, da se je doma nekaj dogodilo. Ne da bi dobil dovoljenje, je zapustil svojo četo in se napotil domov. Ko je izvedel za zločin in videl njegove posledice, si je 8. marca 1943 vzel življenje.

Tone Kralj je svojo podobo dogodka naslikal na podlagi pripovedovanja sodobnih pričevalcev. To je mogoče sklepati tudi zato, ker je za Predmejo oziroma Otlico uporabil za področje Predmeje ime starejšega izvora in uporabe – Angelska gora ter in navedel ob tem tudi napačno letnico (1942 namesto 1943). Verjetno je za dogodek izvedel potem, ko se je umaknil na Primorsko v dolino Trente, že pred 27. januarjem 1945, na dan, ko je domobranska policija odkrila pri Kraljevih v Ljubljani (na Gerbičevi ulic ), bunker z gradivom ne le o delovanju ljubljanskega VOS-a, ampak tudi ljubljanskih partijskih in OF organizacij. Takrat ga je glasilo tolminskih domobrancev Tolminski glas (24. 2. 1945) označilo: »Tone Kralj glavni arhivar komunistične stranke« in podalo tudi oceno njegovega cerkvenega slikarstva: »Vsa njegova dela, tudi tista, katerim ne moremo tajiti umetniške vrednosti, so izraz tipične masovne umetnosti, pravo komunistično posnemanje, upodabljanje kolektivnega človeka, ki po svojem in namenu spada vse bolj v ruske kolhoze in tovarne, kakor pa v cerkev.

Na upodobitvi Angelska gora 1942 se zločin dogaja v kuhinji z ognjiščem. Morda bi to lahko bila tudi izba, kar kaže »bogkov kot«. Sredi prostora v plamenu groze dviguje mlada mati svojega ustreljenega otroka, na tleh v ognju leži mrtev stari oče. Ob njem je izpraznjena posoda z napisom made in Italia. Na levih vhodnih vratih je razbita ključavnica, na desni strani pa zevajo v prostor odhajajoči italijanski vojaki.

Zločin na Predmeji je literarno povzel pisatelj Danilo Lokar v noveli Za frontami (v zbirki Sodni dan na vasi, 1958). Dve desetletji nato sta pisala zgodovinarja dr. Ljudmila Bezlaj Krevel (Srečanja, 3/1968) in v knjigi (1983) dr. Tone Ferenc. Leta 1969 pa ga je na sliki Angelska gora 1942 presunjen in na njemu lasten način, upodobil Tone Kralj. Z dramo Rdeče in sinje med drevjem (knjižna objava 1985) je Tone Partljič omogočil tudi odrsko uprizoritev poboja pri Bizjakovih.

Vsekakor si slikar Tone Kralj zasluži tako razstave (Kruha in iger) v Muzeju novejše in sodobne zgodovine kot širše predstavitve dela njegovega slikarskega ustvarjanja. Pravim: dela. Kajti o istem slikarju imamo na Slovenskem že nekaj let obsežno znanstveno monografijo zgodovinarja dr. Egona Pelikana (Tone Kralj in prostor meje, Cankarjeva založba 2016). Nova monografija, ki je dopolnila prvo, je izšla tudi v angleščini pri založbi Peter Lang v Oxfordu leta 2022 z naslovom Hitler and Mussolini in Churches. Prav tako je izšla monografija istega avtorja v italijanskem jeziku pri Istituto regionale per la storia della Resistenza e dell’Età contemporanea v Trstu. Pravkar je izšla tudi razširjena izdaja v nemškem jeziku pri Celovški Mohorjevi družbi.

Ko pa že gre za »veliko odkritje«, bi še dodal, da mi je znano, da je to sliko v tem muzeju pravzaprav odkril sam Egon Pelikan, in to že leta 2017. Pred kratkim (25. maja 2023) smo si v koprskem gledališču lahko ogledali premierno predstavitev dokumentarnega filma o Kraljevem domoljubnem in protifašistično naravnanem ustvarjanju na Primorskem pod fašizmom (Tone Kralj in prostor meje, ZRS Koper 2013). Kot so avtorji napovedali, bo film predvajan tudi na RTV, predvidoma jeseni. 

Zaradi zahtevnosti, pomembnega vpliva na družbene in ekonomske razmere in močno razhajajočih mnenj je odločitev vlade, da nekoliko odloži izvedbo davčne reforme, umestna. Ker pa je naš davčni sistem resnično potreben prenove, je koristno, da se s širšo javno in strokovno razpravo, z razčiščevanjem dilem ter z iskanjem optimalnih rešitev čim prej prične. Jasno je potrebno opredeliti osnovne cilje, ki jih želimo doseči, oblikovati realno dosegljive možnosti, omejiti populizem ter zlasti vpliv raznih zmotnih prepričanj tako imenovanih ˝zlatih telet˝. Najprej kaže opozoriti na močno uveljavljeno mnenje, da davčne obremenitve plač povečujejo stroške poslovanja in zmanjšujejo konkurenčnost gospodarstva, zaradi česar je potrebno zmanjšati davčne obremenitve z zmanjšanjem izdatkov za skupne družbene storitve. Te naj bi bolj racionalno zagotavljalo konkurenčno tržišče kot potratna država. Praksa ne potrjuje koristnosti takšne usmeritve. Države z uveljavljanjem te politike (začetnika sta M. Thatcher in R. Reagan=) niso izboljševale, ampak praviloma poslabševale svojo razvojno uspešnost. Severno evropske države so navkljub visokemu deležu družbenih izdatkov tudi ekonomsko zelo uspešne. Koristnost države potrjuje tudi izjemno uspešen razvoj Singapurja, Kitajske in nekaterih drugih držav z aktivnejšim državnim intervencionizmom.

Tudi v Sloveniji se zaostanek za razvitejšimi državami s privatizacijo ni zmanjšal. Na splošno s privatizacijo ne dosegamo pričakovane koristnosti. Pokazalo se je, da eventualno povečana konkurenčnost večinoma ne odtehta prednosti celovite skupne državne organiziranosti posameznih dejavnosti in aktivnosti, ki se predvsem odražajo v uspešnejšem obvladovanju monopolnih dejavnosti, v zmožnosti organiziranja velikih bolj racionalnih sistemov za celovito kontinuirano pokrivanje potreb prebivalstva, v manjši odvisnosti od spreminjajoče tržne interesantnosti, v večji usmerjenosti v dolgoročne kot tekoče profitne interese ter v uspešnejšem uveljavljanju želenih družbenih kvalitet. Državam, ki dajejo večjo prioriteto kvaliteti kadrov kot njihovi strankarski pripadnosti, pa celo uspeva, da je tudi upravljanje državnih dejavnosti na visokem kvalitetnem nivoju. Seveda pa pretirani državni intervencionizem, zlasti če slabi družbeno motiviranost in iniciativnost, ni dober. Primeren obseg intervencionizma za sedaj najbolje uveljavljajo skandinavske države. Slovenija še vedno ne dosega skupnih davčnih obremenitev (sem štejem tudi vse državno predpisane prispevke) mnogih družbeno in ekonomsko uspešnih držav. Problem Slovenije torej ni v pretirani skupni davčni obremenitvi, pač pa v ne dovolj racionalni organiziranosti družbenih dejavnosti. Kvalitetno družbeno upravljanje se izkazuje v sposobnosti racionalnega organiziranja in zagotavljanja čim večjega obsega tistih želenih storitev, ki so jih javne dejavnosti sposobne zagotavljati bolj celovito, bolj širše družbeno koristno in bolj racionalno kot tržni ponudniki. Mogoče se premalo zavedamo neprecenljivosti celostnega obveznega pokojninskega sistema, ki nam omogoča, da zadovoljivo preživljamo velik del svojega življenja brez večjega obremenjevanja potomcev ali humanitarnih ustanov v starosti. Kako neprecenljivo je vsesplošno solidarnostno zdravstveno zavarovanje, ki poleg individualne zdravstvene pomoči zagotavlja izboljševanje splošne zdravstvene kondicije prebivalstva in s tem tudi večje družbeno zadovoljstvo in produktivnost, kako pomembno je brezplačno izobraževanje ki omogoča da se v čim večji meri izkoristijo potencialne sposobnosti prebivalstva in s tem poveča splošno blagostanje države, kako koristno je zagotavljanje vsesplošne varnosti, ki nas razbremenjuje vsakodnevne skrbi in stroškov osebnega varovanja, kako nam izboljšujejo življenje infrastrukturne, komunalne, raziskovalne ter številne druge načrtne, dolgoročne in skladno uveljavljene skupne družbene aktivnosti. Davki, potrebni za izvajanje vseh teh družbenih aktivnosti, praviloma ne dražijo, ampak izboljšujejo kvaliteto našega življenja in obenem še povečujejo socializacijo (počlovečenje) družbe. Zato moramo glavno skrb posvetiti racionalizaciji, ohranjanju in uveljavljanju čim večjega obsega javnih storitev in uveljavljanju ukrepov, ki racionalizirajo njihovo delovanje in povečujejo njihovo konkurenčnost, ne pa zniževanju davkov. Obseg javnih storitev in s tem večja ali manjša socializacija družbe naj se ne uravnava po apriorni ideološki naravnanosti, ampak po naši sposobnosti racionalnega organiziranja skupnih družbenih dejavnosti. To zagotavlja prebivalstvu najboljšo zadovoljitev njihovih življenjskih potreb. Pripravljenost za demokratično sprejemanje višjih davčnih obremenitev je gotovo eden pomembnejših kazalnikov, ki odraža kvaliteto posamezne družbe. Seveda pa visok obseg družbeno financiranih skupnih dejavnosti ni v osebnem interesu prejemnikov nadpovprečnih dohodkov. Ker imajo le ti pomemben vpliv na sprejemanje družbeno-ekonomskih odločitev in oblikovanje javnega mnenja, ne preseneča, da je podpora ˝racionalni˝ neoliberalni politiki še vedno sorazmerno visoka ne glede na to, da je za dve tretjini prebivalstva neugodna. Prav tako ni presenetljivo, da se predvolilne obljube o večji socialni naravnanosti začnejo po prevzemu oblasti praviloma močno krhati.

Zaželeno bi bilo večje angažiranje ekonomistov in drugih zlasti socialno čutečih strokovnjakov za ozaveščanje prebivalstva in uveljavljanje učinkovitega sistema, v katerem si ne bi zastavljali apriorne davčne omejitve, ampak bi presojali koristnosti vsake posamezne dejavnosti ločeno in bi za vsak izdatek posebej ugotavljati njegovo stroškovno sprejemljivost s stališča pričakovane dobrobiti za celotno prebivalstvo. Rezerve za znižanje davčnih obveznosti je potrebno iskati v izboljševanju in racionalizaciji in eventualnem ukinjanju posameznih manj učinkovitih družbenih aktivnosti, ne pa v posplošenem demagoškem pozivanju k davčni razbremenitvi gospodarstva, k zmanjšanju obveznosti delodajalcev ali delojemalcev ipd. S takšnimi predlogi se poskuša doseči kratkotrajno korist posameznim skupinam, preusmerjati pozornost ali dokazovati svojo prizadevnost in koristnost. S stališča višine osebnih obremenitev in fiskalnih potreb je dokaj nepomembno, ali smo davčno obremenjeni kot delojemalci, kot delodajalci ali kot plačevalci DDV in drugih obveznosti, kajti breme vseh teh izdatkov ne glede na njihovo obliko, nosimo državljani, ki z davki določamo, kakšen del naših življenjskih potreb bomo pokrivali s svojimi neto prejemki, kakšen del pa s financiranjem širših družbenih dejavnosti. Konkurenčnost gospodarstva ne opredeljujejo posamezne davčne obveznosti, ampak skladnost naše produktivnosti z vsemi družbenimi izdatki in neto osebnimi prejemki skupaj, ki kot celota predstavljajo strošek dela. Seveda pa davki različno obremenjujejo posamezne skupine državljanov in imajo lahko bolj ali manj koristne družbeno ekonomske učinke. 

Slovenska diplomacija je v bitki za nestalno članico Varnostnega sveta OZN premagala Belorusijo s 153 : 38, kar je bilo ravno pred Dnevom Primoža Trubarja. Vsa čast in slava njemu in še vsem kulturnim in borbenim ljudem, ki so se v naslednjih petih stoletjih borili za človekove pravice na vseh področjih, da smo »stali in obstali« s svojo kulturo, ki je bila tudi osnova za obstoj in razvoj naše samostojne države vse do članice Varnostnega sveta. Ob tem uspehu se moramo zavedati, da se boj za obstoj in razvoj samostojne države Slovenije nikoli ne konča.

Živimo na stičišču velikih držav romanske, germanske, slovanske in otomanske kulture, kar je usodno vplivalo na našo zgodovino z morijami in mučenjem naših prednikov. Sedaj se nevarno stopnjujejo napetosti, ki zaradi nakopičenega orožja vseh vrst že ogrožajo obstoj vsega življenja na našem planetu. Svetovne organizacije OZN, WHO in FAO niso bile sposobne zagotoviti miru, zdravstvene oskrbe in ne prehrane za milijardo sestradanih ljudi. Zaradi klimatskih prememb so napovedi še posebno dramatične, saj naj bi zaradi lakote in brez pitne vode samo iz afriških držav zbežalo proti Evropi na desetine milijone beguncev. Splet vsega tega ogroža varnost na svetu.

Zato ima Varnostni svet pod vodstvom Slovenije izjemno priložnost in dolžnost, da zagotovi mir in sodelovanje vseh članic OZN za nujne ukrepe na področju klimatskih sprememb, zdravstva in prehrane! Prvi pogoj za te izjemno težke in nujne naloge pa je mirovni sporazum vseh vpletenih držav in vojaške zveze NATO v vojni na območju Ukrajine. V Sloveniji smo že pred uspešnim kandidiranjem sprejeli dve pobudi za tak mirovni sporazum. Na prvem mestu sta podpisnika naša nekdanja predsednika države. Naj gre Slovenija od tukaj naprej!

Z referendumom so se vsi prebivalci Ukrajine z veliko večino leta 1990 odločili za samostojno pot. Veliko Rusov iz Ukrajine, je tedaj glasovalo za samostojnost Ukrajine saj je bil referendum za samostojnost prepričljiv tudi na Krimu.

Leta 1991 sta Ruska federacija in Ukrajina s sopodpisniki sklenili sporazum, kjer so se dogovorili, da se Ukrajina odpove jedrskemu orožju v zameno za neodvisnost in samostojnost v obstoječih mejah z obstoječim prebivalstvom. Danes Putin države, s katero je Rusija sklenila ta sporazum, več ne priznava. Čeprav nisem strokovnjak za mednarodno pravo, menim, da sporazuma iz Minska ne moreta anulirati predhodne pogodbe med Rusko federacijo in Ukrajino.

Po drugi svetovni vojni so se vse države sveta odločile za ustanovitev OZN(UN) in prenesle na to organizacijo pooblastila za reševanje mednarodnih konfliktov in sporov. Evropska unija je bila ustanovljena za gospodarsko in ekonomsko sodelovanje, najprej za jeklo in plin. Agresijo Ruske federacije nad Ukrajino je obsodilo 164 članic OZN. Proti so glasovali Nikaragva, Severna Koreja, Eritreja, Kuba, Belorusija in Rusija. Trenutno na svetu ne poznamo višje inštance kot je OZN in jo kljub nekaterim pomislekom ne morejo nadomestiti evropski uradniki, ki poznajo statut OZN in njene določbe. Ob izzidu slovenske izdaje statuta OZN je v uvodni besedi dr. Danilo Türk kot profesor in pomočnik generalnega sekretarja OZN za politične zadeve in stalni predstavnik RS pri OZN v New Yorku zapisal: ’’OZN je najboljše, kar si je človeštvo zamislilo v svojem okrutnem 20. stoletju. Tudi zaradi njega je danes svet veliko boljši, kot je bil pred sedmimi desetletji. Prihodnost našega planeta pa je močno ogrožena in prav zato potrebujemo OZN še bolj kot doslej.’’ Tudi haaško sodišče se je opredelilo do akterjev konflikta. Večina evropskih držav se je na osnovi referendumov v svojih državah in vloge za članstvo odločila za graditev svoje obrambne doktrine in obrambne strategije v okviru zavezništva NATA, tako kot so to storili v I. svetovni vojni v zavezništvu sil Antante proti centralnim silam ter v II. svetovni vojni v okviru sil zaveznikov proti Nemčiji. Tudi zdaj morajo to, kdo je kaj razstrelil in koliko in kakšne granate meče kdo v tem konfliktu, ugotoviti mednarodne inštitucije in ne posamezni novinarji ali politiki iz ene ali druge strani, brez ustrezne opreme, znanja in dostopa do informacij.

Ne razumem razmišljanja dr. Vlada Miheljaka, da bi se morali politiki EU opredeljevati o zadevah, ki so jih prenesli na OZN, in o sklepih, ki jih je z veliko večino sprejel OZN.

Zgodovina nas uči, da vojn ne morejo zaustavljati politiki in uradniki. Niti 30-letne krščanske vojne v Evropi, niti napoleonove vojne, niti I. in niti II. svetovne vojne. Običajno morajo po obsežnih in uničujočih bojih nastopiti pogoji, da so sovražniki pripravljeni sesti za mizo in se dogovoriti za mir. Ne poznam primera, da bi uradniki zaustavljali vojne. In tega ne pričakujem niti od  EU uradnikov.

Za vstop v Nato nihče nikogar ne nagovarja in še danes obstojajo države, ki se niso odločile za to. Tudi Slovenci smo izvedli referendum, dopolnili ustavo in podali vlogo za članstvo v Natu in bili sprejeti v Nato.

Za vojno je dovolj eden, za mir pa sta potrebna dva. 

V petek, 16. junija 2023, so predstavniki sedmih afriških držav obiskali Ukrajino in dan pozneje Rusko federacijo, da bi pri predsednikih obeh držav posredovali za mir. Delegacija je s številčnostjo uglednih predstavnikov pokazala, kako negativni so učinki ukrajinske vojne na države tretjega sveta, ki trpijo zaradi pomanjkanja hrane in gnojil, višjih cen in rasti zadolževanja. Na ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega pa ni naredila vtisa, njihove prošnje je brezpogojno zavrnil.

Bolj kot ta bržkone pričakovani odziv je osupljiv evropski sprejem afriške delegacije. Vsaj dve evropski državi sta se potrudili, da bi misija afriških držav spodletela. Južnoafriški predsednik Cyril Ramaphosa je pripotoval v Varšavo na pogovor s poljskim predsednikom Andrzejem Dudo sam, v Ukrajini pa naj bi se mu pridružili njegova varnostna služba in novinarji. Letalo z novinarji in varnostniki je, kot je poročal južnoafriški novinar Samkele Maseko, najprej imelo težave v Italiji, ki mu ni dovolila preleta. Po uri kroženja nad Sredozemskim morjem je letalo lahko nadaljevalo pot. Ko je v četrtek pristalo na varšavskem letališču, jih poljski državni organi niso spustili iz letala. V letalu so jih zadrževali več kot 24 ur, jim grozili z zasegom orožja, ker da so imeli samo kopije dokumentov o orožju, ne pa originalov. Zasegli so jim tudi potne liste, zato je bilo ogroženo nadaljevanje potovanja v Rusko federacijo. Spremstvo južnoafriškega predsednika je opisalo poljsko ravnanje kot sabotažo mirovnih prizadevanj in ogrožanje varnosti predsednika. Generalmajor Wally Rhoode, vodja varnostne službe, je označil poljsko ravnanje za rasizem.

Medtem je predsedniška delegacija z vlakom pripotovala v Kijev, kjer jih je najprej pričakal alarm za zračni napad. To je vsekakor pomagalo ukrajinski vladi, da je pred svetovno javnostjo lažje zavrnila afriški mirovni načrt. Kdo bi se lahko pogovarjal o miru z nekom, ki obstreljuje mirovne poslance? A sporočilo južnoafriškega tiskovnega predstavnika Vincenta Magwenya, ki je bil z delegacijo v Kijevu, prikaže dogodek nekoliko drugače. Na tweetu je objavil tole: »Nenavadno, nismo slišali siren ali eksplozij.« Komentatorji so ga takoj obtožili naglušnosti in zaslepljenosti: da naj si očisti ušesa in da ne razume Kijevčank in Kijevčanov, ki so se že tako navadili alarmov, da ne bežijo več v zaklonišče, temveč hodijo po opravkih, kot da bi bil najbolj običajen dan. Toda, priznajte, pojasnila so vendarle nenavadna. Vprašati se moramo, ali je bila sabotaža afriške mirovne misije, sramotenje visokih afriških predstavnikov in demonstracija evropskega rasizma spektakel za nas, da si ne drznemo podvomiti v smiselnost te vojne.

Alenka Puhar se verjetno dobro zaveda vtisa, ki je nastal iz njenega pogovora z Vido Petrovčič v oddaji TVS Intervju (2.4.2023). Njena navedba, povedana v širšem kontekstu sodnega procesa iz leta 1941 proti prof. Borisu Furlanu, o tem da je njegov sin, moj oče Aljoša Furlan ovajal svojega očeta, napotuje na ugotovitev, da je sin posredno sodeloval pri smrtni obsodbi svojega očeta. To je res huda, predvsem pa krivična obtožba. S pojasnilom sem popravila njeno napako in nepošten, zavajajoč vtis. Kaj naredi en sam manjkajoči podatek! Nihče, tudi sama nisem imela razloga misliti, da se njena navedba nanaša na čas po obsodbi. V svoji pripovedi je dve zgodbi s časovnim razmakom štirih let združila v eno in s tem storila krivico.

Nikoli doslej se nisem lotila proučevanja arhivskega gradiva o tem, kako sta se pod hudimi pritiski različnih političnih operativcev znašla moja starša, oba otroka očetov, obsojenih na smrt. Z očetom, Aljošo Furlanom, ki je umrl pri mojih dvanajstih, o tem nisem mogla govoriti, mama pogovora o vsem tem ni zares zmogla. Zagotovo pa vem, da je bil Boris Furlan, potem ko so ga izpustili iz zapora, hudo bolan, zlomljen človek, politično in socialno povsem umaknjen. Z ničimer mu ni bilo več moč škodovati. Vsa škoda je bila že storjena.

Ne vem, kako je s sramotilnim stebrom, kamor Alenka Puhar zmagoslavno obeša Aljošo Furlana zaradi razkritja, vsaj zame, da je leta 1951 postal »sodelavec« Udbe (Mladina 26.5.). Sama menim, da je neodgovorno soditi in obsojati dejanja drugih, ko ne poznaš celotne zgodbe in ko so bile izbire samo med zlom in še hujšim zlom. O dedovih političnih aktivnostih vsebinsko itak ni bilo kaj poročati, ker jih ni bilo. Pri njegovih maloštevilnih kritičnih komentarjih na račun politike pa je težko presoditi, kaj je v povzemanju pogovorov med očetom in sinom profesorjevo stališče, kaj pa morda tudi Aljoševo. Mislim, da je sin svojega bolnega očeta celo dovolj spretno zaščitil pred nadlegovanjem in obsedeno sumničavostjo Udbe. Ocena vsakogar od nas danes je seveda subjektivna.

Alenka Puhar gre s sramotilnim stebrom še dlje. Ocenjuje, da je moralna senca zaradi tega padla kar na vse Furlane, tudi name. Morda v njenih očeh. Sama zavračam žigosanje novih generacij z etiketo, da so politični dediči preteklih ideologij ali dejanj svojih prednikov. Vsak človek je sam svoj in se, tako kot vsaka generacija posebej, na novo opredeljuje do problemov sedanjosti in prihodnosti. Preteklost pa lahko zgolj spoznava in jo sprejema táko, kot je bila. Ne moreš biti borec za človekove pravice, hkrati pa posamezniku ne priznavati njegove individualnosti. Nihče ni podaljšek kogarkoli ali česarkoli, vsak odgovarja le za svoja dejanja. Etiketiranje pa, nasprotno, lahko vodi v škodljivo posploševanje in lahkotno preslikovanje dejanj enega na kogarkoli ali kar na vse druge.

V polemiki izpred dveh let, ki jo sedaj obnavlja Alenka Puhar, sem predvsem nasprotovala poskusom, da bi Boris Furlan postal nekakšna politična zastava zagrizenih antikomunistov. Ti resda izčrpno odstirajo določene sence preteklosti. A se ob tem zdi, da bolj ko se ta že zdaj odmaknjena preteklost oddaljuje, bolj besno udrihajo po njenih sencah in se ob tem čudijo, zakaj jim mlade generacije v tem boju ne sledijo. Boris Furlan na vlogo dekoracije za katerokoli politično grupacijo ni pristal. Niti takrat in ne bi niti danes. Za intelektualca njegovega kova bi bil to, verjamem, moralni škandal.

Še to. Alenka Puhar je priznala, da je v oddaji Intervju TVS zamešala dve osebi in ravnanje ene osebe enostavno pripisala tudi drugi. Meni. Čeprav neutemeljeno dvomi, da sem vesela knjige, ki skozi pisma Borisa Furlana odstira sence preteklosti, njeno opravičilo sprejemam. Moj popravek je 28.5. objavila tudi TVS. 

Da na ustavnem sodišču zdaj uradno pojasnjujejo, da sodnika Jaklič in Šorli nista izvedla bojkota odločanja, s katerim je Jaklič (ob »načelni« podpori Zobca) grozil, ampak da sta bila »opravičeno odsotna«, se mi zdi razumljivo in razumno. Tudi to, da utemeljenosti takih »opravičil« ne preverjajo. Ob sedanji zaostrenosti položaja znotraj ustavnega sodišča to razumem kot razumen poskus umiritve, ki naj omogoči nadaljevanje kolikor toliko normalnega delovanja tega izjemno pomembnega organa.

Da smo prišli tako daleč, da si kar nekaj sedanjih in nekdanjih ustavnih sodnikov upa javno zagovarjati nekaj tako nezaslišanega kot je izsiljevanje odločitev z grožnjo neudeležbe pri odločanju, pa je tudi posledica obupno nizke splošne pravne kulture in ustavnopravne razgledanosti pri nas. Nobenemu ustavnemu sodniku npr. v Nemčiji, Italiji ali ZDA kaj podobnega niti na kraj pameti ne more pasti – in če bi mu vendarle, bi ga pa ne le strokovna, ampak tudi splošna politična javnost v trenutku tako raztrgala, da bi mu ostal samo še odstop. Pri nas pa Jaklič in Zobec to naredita – novinarji in drugi komentatorji pa se boječe, zbegano in nevedno sprašujejo, ali je res tudi na ustavnem sodišču možna taka »obstrukcija«. Pri čemer drugod po svetu niti odločanja v parlamentu ni mogoče obstruirati (kar pomeni na dovoljen način ovirati) na ta način (le z dolgimi govori, z vlaganjem tisočev amandmajev ipd.), le pri nas smo tako pametni, da lahko poslanska skupina delo parlamenta »obstruira« (prepreči) kar z odhodom s seje! Drugod se to šteje za kršitev poslanskih dolžnosti, ki je lahko tudi kaznovana – pri nas je pa to pravno dovoljena »obstrukcija«! In potem niti ni tako čudno, če se potem v taki državi najdejo »strokovnjaki«, ki bi celo sodnikom dovolili protestno odhajanje s sojenja – in še manj, če so novinarji ob tem samo še začudeni in zbegani.

Slaba ustavnopravna razgledanost mnogih »suverenih« kritikov zadnje odločitve ustavnega sodišča se kaže še marsikje drugod – v zadnji številki Mladine tudi pri mojem prijatelju Nežmahu, s katerim sva se nekoč skupaj borila proti zlorabam takratne e nopartijsk e oblasti, a mu tudi danes dam v marsičem prav. Tukaj pa je ustrelil hudo mimo, ko ustavnemu sodišču očita, da je v tej zadevi sprejelo »dva diametralno nasprotna sklepa: sodišče o zadevi ne more odločiti in sodišče bo odločilo«. Ne razume namreč, da sta to dva sklepa o dveh različnih zadevah, ne o eni in isti.

Nežmah seveda še zdaleč ni edini, ki ne razume posebnosti ustavnosodnega odločanja o začasnem zadržanju izvrševanja zakona, o katerega (ne)skladnosti z ustavo se odloča. O tem glavnem vprašanju (ali je novi zakon o RTVS v skladu z ustavo ali ne) ustavno sodišče še ni odločilo. Je že večkrat poskušalo, a se je pri tem izkazalo¸ da potrebnih petih glasov vsaj še daljši čas ne bo mogoče doseči. Možno pa je bilo spremeniti pred meseci sprejeti sklep o začasnem zadržanju izvrševanja tega zakona, kar je bilo po mnenju za tak sklep potrebne večine štirih sodnikov nujno zaradi nevarnosti, da bi z nadaljnjim zadrževanjem nastala večja škoda kot tista, ki bi lahko (še vedno) nastala, če bi se zadržanje nadaljevalo, a zakon potem na koncu ne bi bil razveljavljen. Pri odločanju o začasni odredbi (o zadržanju ali nezadržanju) gre torej za povsem drugačno vprašanje kot pri odločanju o glavnem vprašanju. Laiki mislijo, da sprejetje začasne odredbe že pomeni začetek odločanja o tem glavnem vprašanju in znak, da se mnenje sodišča nagiba k odločitvi o neustavnosti izpodbijanega zakona, a je to povsem zgrešeno razumevanje. Ker odločitve o tem, ali je zakon v skladu z ustavo ali ne, še ni, mora sodišče pri odločanju o predlagani začasni odredbi miselno izhajati iz tega, da je enako možno oboje (da je zakon v skladu z ustavo ali, da ni) in mora izvesti povsem hipotetično tehtanje, kaj bi bilo lahko ob taki predpostavki bolj škodljivo (večja kršitev ustave in ustavnih pravic): zadržanje ali nezadržanje. In táko zgolj prognostično odločitev lahko sodišče seveda tudi vedno spremeni – še zlasti, če se razmere s potekom časa spremenijo. O tem ni ne v teoriji ne v sodni praksi nikakršnega dvoma. Stališče sodnika Svetliča, ki je temu nasprotoval, je zato brez vsake strokovne podlage – vključno z njegovo trditvijo, da je doslej ustavno sodišče tako ravnalo le enkrat ali dvakrat, v več sto drugih primerih pa svoje začetne odločitve o tem ni spreminjalo. V teh primerih pač potrebe za spreminjanje te prognostične odločitve ni bilo (ali ni bila zaznana) – če jo ustavno sodišče zazna (ugotovi), pa ima seveda pravico in dolžnost, da prvotni sklep (prvotno prognozo) tudi ustrezno spremeni.

»Ali takšni akrobaciji sploh še lahko rečemo sodba?????????«, se je ob to spotaknil Nežmah. Ne – in ji tudi sploh ne rečemo sodba, ker to ni. To je res le nekakšna »miselna akrobacija«- prognostična ocena, kaj hipotetično grozi v enem in kaj v drugem primeru in katera od teh dveh potencialnih nevarnosti je večja. In sodišče (ne le ustavno, ampak vsako, kadar odloča o predlagani začasni odredbi) to »miselno operacijo«, to prognostično oceno, mora narediti. Se zavedam, da laiki te posebnosti sodnega odločanja večinoma ne poznajo in ne razumejo – to pa še zlasti medijskim komentatorjem takega odločanja seveda še ne daje pravice, da bi se iz nečesa, česar ne poznajo in ne razumejo, norčevali. 

Z veliko zaskrbljenostjo spremljamo medijske objave pričevanj preživelcev in prič nasilja v Psihiatrični bolnici Polje. Preživelim nasilja izrekamo sočustvovanje in trdno podporo.

Pričevanja so nas šokirala, niso pa nas presenetila. Iz dolgoletnih izkušenj vemo, da mediji praviloma zaznajo le vrh ledene gore in da se ljudje iz strahu, da se bo njihov položaj še poslabšal, bojijo pripovedovati in pričati. Psihiatrična bolnišnica bi morala biti prostor varnosti in podpore, saj v njej iščejo pomoč ljudje, ki jih je strah, so žalostni in pogosto močno travmatizirani. Dogodki v zadnjih tednih govorijo o nasprotnem, da gre za prostor, ki generira institucionalno nasilje.

Psihiatrične bolnice so bile zgodovinsko prostori nasilja in prostorskih omejitev. Če so nekoč ljudi vezali za verige, so bili do nedavnega stisnjeni v prisilne jopiče, danes jih vežejo jermeni. Nekoč so bili mučeni z nasilnimi operacijami, lobotomijo in elektrošoki. Danes so jih nadomestile injekcije za umirjanje. Psihiatrične institucije so imele zamrežene postelje, izolirnice, danes sobe za umiritev. Nasilje se je dogajalo brez prič in tudi danes praviloma ni drugače.

Ob pričujočih dogodkih nasilja, za katere verjamemo, da so tudi le vrh ledene gore, zahtevamo:

1.) Da vodstvo Psihiatrične bolnišnice Polje nemudoma zaustavi vse oblike nasilja na vseh psihiatričnih oddelkih in nemudoma odstrani osebje, ki je bilo nasilno pri delu z uporabniki in uporabnicami bolnišnice.

2.) Da vodstvo Psihiatrične bolnice nemudoma izreče obžalovanje in se opraviči vsem, ki so bili žrtve nasilja ali sekundarne žrtve.

3.) Da neodvisni organi raziščejo zgodbe preživelcev in ustrezno ukrepajo.

4.) Da vodstvo Psihiatrične bolnice Polje nemudoma organizira izobraževanja o ničelni toleranci do nasilja za vse zaposlene in poišče strokovno pomoč pri strokovnjakih in organizacijah, ki so specializirane za področje individualnega in institucionalnega nasilja in vzpostavi protokole za ničelno toleranco do nasilja.

5.) Da vodstvo Psihiatrične bolnice Polje nemudoma zagotovi, da postane psihiatrična bolnišnica varen prostor za vse uporabnice in uporabnike, ki v bolnišnico prihajajo prestrašeni, travmatizirani, v duševni krizi in od katerih so mnogi že doživeli številne vrste fizičnega, spolnega, psihičnega ali materialnega nasilja.

6.) Da vodstvo Psihiatrične bolnišnice spoštuje in uresničuje Konvencijo Združenih narodov o pravicah ljudi z ovirami (MKPI), ki v 16. členu Konvencije določa in obvezuje institucije v Sloveniji, da sprejmejo vse ustrezne zakonodajne, upravne, družbene in izobraževalne in druge ukrepe, da bi ljudi s težavami v duševnem zdravju zavarovali pred nasiljem in zlorabami.

7.) Da zastopniki pravic na področju duševnega zdravja proaktivnoponudijo svoje storitve žrtvam nasilja, vodstvo Psihiatrične bolnice Polje pa jim to omogoči; obenem pa naj se dovoli vstop v institucijo tudi drugim organizacijam, ki se ukvarjajo s pravicami ljudi s težavami v duševnem zdravju in neodvisnim zagovorniškim in vrstniškim organizacijam in naj se jih ne ovira pri opravljanju neodvisnega zagovorništva za uporabnike in uporabnice.

8.) Da vodstvo Psihiatrične bolnice Polje z vso resnostjo in doslednostjo upošteva opozorila in delo organizacij in strokovnjakov, ki se zavzemajo za razvoj skupnostnih služb na področju duševnega zdravja, individualizirano obravnavo in prične s procesi dezinstitucionalizacije.

9.) Da se Minister za zdravje in pristojno ministrstvo zavzeto opredelita do ravnanj, o katerih smo izvedeli iz medijev.

10.) Da Varuh človekovih pravic v zvezi z izpovedanimi dogodki nasilja nemudoma opravi izredni nadzor v instituciji v okviru državnega preventivnega mehanizma.

Čeprav so duševne krize del človeškosti in vsakdanjosti, je psihiatrična hospitalizacija tisti rez v življenju posameznika, ki pogosto, zaradi nespoštovanja individualnih potreb, in stigme, šele zares spremeni človekovo življenje.

Bolj ko so psihiatrične in socialnovarstvene institucije zaprte, večja je verjetnost nasilja in zlorab. Bolj ko so odprte in usmerjene v skupnost, močnejša ko je skupnost, manjša je verjetnost zlorab, saj je manjša verjetnost, da se institucija postavi »nad ljudi« in ne sledi potrebam posameznic in posameznikom. Psihiatrična bolnica Polje bi morala spodbujati lastno preoblikovanje v storitve v skupnosti, ki bodo transparentne, mobilne, bližje ljudem, še posebno tistim, ki so v duševni krizi. Osredotočenost na nadzor in prisilne ukrepe naj zamenja osredotočenost na pomoč posameznikom in posameznicam.

Upamo, da bodo dogodki nasilja, o katerih poročajo mediji, spodbudili strokovne in javne diskusije o človekovih, socialnih in pacientovih pravicah vseh, ki uporabljajo servis psihiatričnih institucij v Sloveniji in da se bodo okrepili raznovrstni procesi razvijanja dostopnih, skupnostno usmerjenih multiprofesionalnih centrov, ki bodo delovali tako, da bodo v njih imeli enakovredno besedo posamezniki v duševni krizi in strokovnjaki. Prav tako si želimo, da bi tudi mediji in raziskovalni novinarji v bodoče bdeli nad dogajanjem v psihiatričnih ustanovah in v interesu javnosti in posameznikov razkrivali osebne zgodbe in pričevanja preživelcev. Samo tako bo prišlo do ozaveščanja v zvezi s človekovimi pravicami ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju in se bo uveljavila praksa pomoči, ki bo del rešitve in ne del problema.

— IMHCN - International Mental Health Collaborating Network, WFMH - World Federation of Mental Health, Validity Foundation
– Mental Disability Advocacy Centre, Katedra za duševno zdravje Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, Katedra za socialno vključevanje in pravičnost Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, Katedra za dolgotrajno oskrbo Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani, Sonček
– Zveza društev za cerebralno paralizo Slovenije, Muzej norosti, Trate, PIC
– Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Dom na Krasu
– Posebni socialno varstveni zavod, Društvo Altra – odbor za novosti v duševnem zdravju, Mreža za dezinstitucionalizacijo Slovenije, YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa, Slovenija, Varstveno-delovni center Koper, Društvo Poglej! Društvo za vseživljenjsko pomoč, Zavod RisaCenter za splošno, funkcionalno in kulturno opismenjevanje, Sekcija za duševno zdravje pri ZOPS, Association for Mutual Assistance in Mental Distress TK »Feniks« Tuzla, Information Centre for Persons with Disability »Lotos«, Tuzla

Ker na proteste aktivistov Ambasade Rog in na moja poziva predsedniku vlade g. dr. Robertu Golobu in predsednici republike ga. Nataši Pirc Musar, da preprečita deportacije na Hrvaško, ni bilo nobenega odziva in ker nimamo nobene informacije o tem, kaj je za begunce storila predsednica državnega zbora ga. Urška Klakočar Zupančič, ki se je s protestniki sestala pred parlamentom in prosilcem za azil obljubila svojo pomoč, svoj tretji poziv naslavljam na celotno vladno koalicijo.

Zaustavite te nehumane deportacije na Hrvaško, ker je ta za begunce nevarna država! Hrvaška policija, dokazano, ravna z njimi skrajno nasilno in ponižujoče, s tiho podporo svoje vlade, kiignorira vsa mednarodna opozorila in dokaze o številnih policijskih grozodejstvih. Zato je zagotavljanje ministra za notranje zadeve g. Boštjana Poklukarja, da je Hrvaška varna država, čisto zavajanje javnosti! Če pa tega, g. minister, res niste vedeli, pa si lahko podrobno o varnosti Hrvaške preberete v prispevku ga. dr. Barbare Vodopivec, predsednice Društva Humanitas v Dnevniku 1. 6. 2023.

Vladni poslanci! Trkam na vsa vaša vrata, na vašo vest, na vašo človeško odgovornost in vas pozivam, da to zavržno deportacijo preprečite, zaščitite te ljudi in jim omogočite, da ostanejo pri nas! Volivci in aktivni državljani smo vas podprli, ker ste obljubili, da se boste zavzemali za človekove pravice, zato pričakujemo, da boste preprečili, da se te ljudi ponovno izpostavi nasilju. Spomnite se tragedije v Srbiji! Če teh nasilnih deportacij ne boste ustavili, bo to vaše nedvoumno sporočilo ljudem, da je nasilje, ko gre za begunce, tudi v naši državi dopustno.

Ne pozabite g. predsednik dr. Robert Golob, da ste se na soočenju z ljudstvom zavezali, da bo vaša imigrantska politika humana in pričakujemo, da boste v vaši vladi to obljubo tudi izpolnili!

Sramota je, da se, kot berem, pripravlja uvoz tuje »delovne sile« s Filipinov, mlade perspektivne izobražene ljudi, pripravljene delati in se učiti, pa izganjate iz države! Je to sodobna migracijska strategija, za katero se, kot ste zapisali, v zakonu zavezujete, da jo boste pripravili v šestih mesecih, s poudarkom na izvajanju v praksi? Ste imeli v mislih uvoz poceni delovne sile in »izvoz migrantov«? 

V 22. št. Mladine se gospod Gregor Hrovatin iz Maribora odziva na moj članek v pismih bralcev, napisan ob Pohodu za življenje v Mariboru. Očita mi, da se kot moški moram „umakniti iz razprav o blaženju in reševanju nosečniških težav“. Celo ginekologinjam daje prednost pred ginekologi, najbrž nevedoč, kakšna kapaciteta je bil primarij ginekologije dr. Vasilij Cerar.

Sicer pa so bile na Pohodu za življenje kot govornice - razen povezovalca - same ženske: vodja projekta Za življenje (Pro life) v Sloveniji Urša Cankar Soares, pa znana ginekologinja in zdravnica na oddelku za rakava obolenja, ter pričevalka, ki je naredila splav in ga še do danes ni predelala. (Moram pa reči, da je bila gospa v neverjetno hudi stiski!) Tudi glasbeni del je bil obarvan izključno žensko. (Upravičeno lahko sklepam, da gospoda Hrovatina na zborovanju in pohodu po ulicah Maribora sploh ni bilo!) O, še kako smo moški soudeleženi pri spočetju in kasnejšem odnosu do nosečnice in nošenčka! Eni so ljubeči in podporni v nastali družinici, spet drugi, „Don Žuani“, ki izkoriščajo dekleta zgolj za lastne spolne užitke - na raznih zabavah jih celo omamijo - pa se potem ob šankih pridušajo: „Saj ga bo ona prinesla domov! Sicer pa: naj se gre „spucat““. (Pa „pucanje“ sploh ni tako preprosto; ne moreš ga opraviti niti v zdravstvenem domu, niti v manjši bolnišnici, ampak izključno na ginekološki kliniki.)

Vztrajam: „Nočeš otroka? Prav! Ne spočni ga!“ Je kar nekaj sprejemljivih kontracepcijskih prijemov. 

Spoštovani g. Zidar!

Bodite brez skrbi: vaša »plat zvona« glede splava se zelo dobro sliši … Tudi vaša zgodba o »mladi mamici«, ki je rodila, preden je maturirala, in zdaj toči »solze sreče«, ker se v zgodnji nosečnosti ni odločila za splav, še zdaleč ni edina te vrste. Ljudje, ki skušate »uglasiti svoje življenje po nauku Jezusa iz Nazareta,« nasprotnike splava često obstreljujete s takšnimi in podobnimi zgodbami o »mamicah«, ki jih poznate, in kljub stiskam v nosečnosti niso splavile. A to so zgodbe: lahko so resnične, lahko niso. Vsi vemo, kako rade ženske klepetajo o svojih odločitvah za in proti splavu … Vsak moški jih ima v rokavu cel kup, ki so jih z njim delile sorodnice, prijateljice, sodelavke, znanke in neznanke, mar ne? »Ženska seveda ne sme biti stroj za rojevanje,« pravite, in malo zatem: »Res se lahko znajde nosečnica v težkih razmerah. Ampak čez devet mesecev je nosečnosti konec, in mati lahko otroka sprejme ali odda v urejeno družino.« Ah, ta neznosna lahkost bivanja! Zakaj si trapaste posode v obliki ženskih teles zapletajo življenje z nekakšnimi splavi, ko pa je vse tako enostavno?

Napisali ste tudi, da je »nosečim ženskam, ki so v stiski, treba dati več podpore in upanja.« Za začetek »bi bil lep odziv,« če bi se moški umaknili iz razprav o blaženju in reševanju nosečniških težav. To ni naša stvar. Pojma nimamo, kako je biti noseč – in ga ne moremo imeti. O splavu bi morale v prvi vrsti govoriti: ženske, ki so splavile, pa jim ni žal; ženske, ki so splavile, pa jim je žal; ženske, ki niso splavile, pa jim ni žal; in ženske, ki niso splavile, pa jim je žal. Že to, da bi nekaj takšnih žensk o tem javno spregovorilo, bi bilo za razpravo o splavu izjemno blagodejno. Vsi bi izvedeli reči, o katerih se nam zdaj niti ne sanja. In pomislite, kaj bi pomenilo za družbo, da bi lahko ženske o tem sproščeno in javno govorile, ne da bi se bale blatenja in napadov ljudi, ki »svoje življenje uglašujete po nauku Jezusa iz Nazareta«! … Šele potem bi prišli na vrsto za javno razpravo strokovnjaki: ginekologi, psihologi in psihiatri, ali še bolje: ginekologinje, psihologinje in psihiatrinje. Moški bi lahko kaj povedali le o svoji izkušnji nehotenih osemenjevalcev, ki so ali niso stali ob strani ženskam pri odločitvi, kaj narediti. Moški, ki o splavu govorite v imenu vere, pa v javno razpravo na to temo ne sodite. Pod nobenim pogojem pa vanjo ne sodijo duhovniki.

S spoštovanjem! 

Kmalu bo pol stoletja od takrat, ko so mi pri planinskem krožku v Pivki prvič dali v roke vojaški kompas, mi pokazali smeri neba in njihova imena. V naslednjih letih sem znanje utrjeval s pomočjo vojaških zemljevidov in orientacijskih pohodov po gozdovih in travnikih Nanosa, Javornikov in Snežnika. In tako sem se za naslednjih nekaj desetletij naučil, kako poiskati sever, jug, vzhod in zahod, če ti kompas, severnica, mobilni telefon, ali sonce pokažejo eno od smeri neba.

Zdaj pa so prišli drugačni časi. Nove smeri neba niso več tam, kjer so bile včasih. In to je razlog za pisanje tega prispevka, saj bo novo določen zahod, jug in morda še kaj, prej ali slej vplival tudi na življenja bralcev tega sestavka. In tako kot sem se o starih smereh neba učil s pomočjo vojaških pripomočkov jugo-vojske, tudi nova pravila o smereh neba, ki so ilustrirana na priloženi sliki, prihajajo s strani institucije, ki je v današnjem času najbolj pristojna za to, da po potrebi doda, izbriše, ali pa na novo določi kakšno smer neba. To je slovenska vojska.

Pa gremo od začetka. Konec lanskega oktobra sta nas po celodnevnih bučnih vojaških vajah v spalnici na podstrešju pričakali dve okni s popokanimi stekli. Nato smo ob menjavi stekel ugotovili, da v družini nismo pretirano vestni bralci podrobnosti na zavarovalnih policah in smo se zato za povračilo škode obrnili na slovensko vojsko. Zdelo se nam je, da je krivec za popokana stekla očiten in o povračilu škode nismo dvomili. Seveda takrat nismo še nič vedeli o na novo določenih smereh neba. Sledilo je par elektronskih sporočil in nato obisk našega stanovanja s strani visoke vojaške delegacije, ki se je posebej zaradi naših počenih stekel v snežnem metežu pripeljala iz Ljubljane v imenitnem nemškem džipu z znamenito zvezdo. Na koncu je na našo uradno prošnjo za povrnitev škode sredi marca prispel odgovor državnega odvetništva, v katerem so nam pojasnili, da naša stekla niso počila zaradi streljanja na Počku. Iz odgovora je jasno, da sta poškodovani okni, ki sta bili v starih časih obrnjeni na jug, po novem obrnjeni na zahod. In ker se vadbišče Poček, ki je bilo v starih časih približno na jugo-vzhodu, danes nahaja na jugu, je seveda razumljivo, da škoda ni mogla biti posledica topovskega streljanja. Vsakomur je jasno, da streljanje na jugu ne more poškodovati stekel, ki gledajo na zahod.

Da ne dolgovezim, na priloženi skici sta vrisani tako počeni okni kot tudi novi smeri zahoda in juga, usmerjeni skladno z dopisom državnega odvetništva. Orientacijo naše hiše smo pred risanjem še enkrat preverili z zračnimi posnetki na dveh javno dostopnih spletnih zemljevidih. O morebitnih spremembah smeri severa in vzhoda iz dopisa državnega odvetništva ne izvemo nič, zato sta na skici narisani po starem. Za morebitne napake na skici ne prevzemam nobene odgovornosti. Če kdo od bralcev potrebuje natančno lego severa ali zahoda v novem sistemu, se mora seveda obrniti na slovensko vojsko.

Za konec še nekaj strateških špekulacij. Menim, da slovenska vojska ni na novo določila smeri neba zaradi 400 evrov škode na oknih stanovanjske hiše. Razlog za spremembe do zdaj veljavnih smeri neba postane jasen, če pogledamo priloženo skico in države, ki se nahajajo v na novo določenih smereh. S premikom zahodne smeri za približno 90 stopinj in s premikom juga za približno polovico 45 stopinj se na enostaven načina okrepi obramba države s strani Balkana ter s strani Ukrajine in Rusije, kjer pravkar divja krvava vojna. V novi obrambni strategiji je sicer bolj razgaljena stran obrnjena proti Italiji (bivši zahod), vendar pa nam po strateških ocenah s tiste strani v naslednjih desetletjih očitno ne preti prevelika nevarnost. 

V prispevku z zgornjim naslovom smo napačno zapisali, da je bivši predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Žiga Schmidt lastnik podjetja Margento, ki razvija sisteme za potrebe koriščenja študentskih bonov. Schmidt ni lastnik, pač pa je direktor podjetja. Ob čemer takisto velja dodati, da je podjetje z ministrstvom sklenilo pogodbo leta 2009, se pravi še preden je Scmidt postal predsednik ŠOS ali direktor Margente. Za napako se opravičujemo. 

V tiskani in spletni reviji Mladina je bil 19. maja 2023 objavljen članek avtorja Boruta Mekina z naslovom Koritniki. Ker članek vsebuje zavajajoče informacije, ki mečejo slabo luč na družbo SDH in sistem korporativnega upravljanja družb s kapitalsko naložbo države, podajamo spodnje pojasnilo. Ob tem ne želimo komentirati siceršnjega nespoštljivega konteksta za SDH in vse menedžerje družb s kapitalsko naložbo države.

V zvezi z uskladitvijo prejemkov uprave je SDH namreč že v ponedeljek, 15. maja, vse medije, med njimi tudi Mladino, obvestil, da je uprava SDH nadzornemu svetu podala pobudo za preklic uskladitve višine plač z veljavnostjo za nazaj, torej od 1. aprila 2023 (informacijo o uskladitvi plač je SDH že 1. aprila objavil na svojem spletnem mestu). Podala je razloge za preklic, nadzorni svet pa je pobudo sprejel. Kljub temu je Mladina pet dni po obvestilu SDH v članku objavila neresnične informacije, da sta vodilna menedžerja SDH kar sama sebi krepko zvišala prejemke, čeprav je za to pristojen nadzorni svet in ne uprava, kar je avtorju članka nedvomno poznano. Celo več, avtor kasneje v članku sam navede, da je prihodke v skladu z njegovimi pristojnostmi v resnici zvišal nadzorni svet družbe in s tem prizna, da je uvodoma navajal zavajajoče informacije.

Prav tako je zavajajoča trditev, da SDH povečuje dohodke in bonitete vsem z državo povezanim menedžerjem. Članek navaja, da je SDH na isti dan, ko je nadzorni svet SDH zvišal plače upravi, sprejel še dokument z nazivom Priporočila in pričakovanja SDH, »ki pa ga je spretno zamolčal« in o tem ni poročal javnosti. Glede na to, da je SDH informacijo o prenovi treh ključnih aktov, med njimi omenjenega, skupaj s celotnimi vsebinami objavil na svojem spletnem mestu na dan sprejetja, 4. maja, in o tem obvestil vse medije, med njimi tudi Mladino, je trditev o zamolčanju informacije neresnična in nekorektna. Vsak zainteresirani novinar je lahko iz objavljenih dokumentov razbral in vedel, da je trditev o povečanju dohodkov in bonitet menedžerjev bodisi napačno razumljena ali izmišljena. Članek namreč predstavlja zvišanje prejemkov in bonitet »veliki množici menedžerjev« kot izvršeno dejstvo, čeprav akt v resnici predstavlja zgolj okvir, torej najvišje dopustne zneske prejemkov menedžerjev, ob izpolnjevanju vnaprej določenih pogojev, upoštevajoč zakonodajo in vsa druga priporočila SDH. Zato je računanje, kakšne plače, sejnine in druge bonitete naj bi na podlagi sprejetih sprememb avtomatično imele vodilne strukture v podjetjih s kapitalsko naložbo države, v nadaljevanju članka manipulacija.

Sicer za boljše razumevanje tematike prejemkov pojasnjujemo, da SDH nenehno spremlja, posodablja in izboljšuje prakso korporativnega upravljanja, pri čemer se problematike loteva sistemsko, tako da ustrezno naslavlja vse družbe s kapitalsko naložbo države ob upoštevanju razlik med njimi. Z aktom Priporočila in pričakovanja je SDH v delu, ki se nanaša na prejemke organov nadzora, prvič po 12-ih letih (od leta 2011) prilagodil zgornje meje prejemkov (slednji niso bili usklajeni niti z inflacijo), na ta način pa omogočil pridobivanje kompetentnih strokovnih kadrov na vodstvene funkcije ter ustrezno odmeno za prevzemanje vse zahtevnejših nalog in odgovornosti.

Glej no, kaj skriva naslovnica z mogočnim prašičem! Na 16. strani Bernard Nežmah piše o spominskem obeležju, ki bi ga zaslužil profesor dr. Boris Furlan, na 4. strani pa Špela Furlan, da se je njen oče Aljoša Furlan znašel na sramotilnem stebru! Oba (vsaj delno) zaradi mene, ker sem poskrbela za knjigo Skozi gosto noč, torej za dopisovanje med Borisom Furlanom in njegovo hčerko Stašo, ki je izšla januarja letos pri Beletrini. Prestopek pa sem menda zagrešila še s pomočjo Vide Petrovčič, ki je imela aprila intervju z mano na TV Slovenija (ali »Možinovi TV«), eno ali dve vprašanji pa sta bili povezani s Furlani. In ker na TV niso bili za popravljanje, nas je dala v časopise!

V misli se mi krade Radovljica s sramotilno klopjo na glavnem trgu … Res, tam nimajo prangerja v obliki stebra, temveč klop … Nesrečnemu Furlanu je včasih prav prišla, da si je oddahnil. Zlahka si tam zraven predstavljam kakšen njegov kip ali ploščo … A da ne sprožim nove bitke na Orlah, k besedam. Nežmahu samo prijazno pokimam, Furlanovi pa bom poskusila odgovoriti. Špela Furlan nama z Vido Petrovčič očita neznanje na vse mogoče načine: Da sva si privoščili dodatke, dali na sramotilni steber, nobena ne pozna dejstev, suvereno izrečena neresnica, blato na nedolžnega človeka, čiste izmišljotine, novinarski in uredniški zdrs, kleveta … Vse to zaradi tega, ker sem v knjigi Skozi gosto noč načela mučno temo ovajanja, oziroma ker sem v spremni besedi objavila (in potem na različnih predstavitvah o tem bežno spregovorila), da sta Borut in Aljoša Furlan očeta ovajala Udbi. Špela Furlan ima to za grdo laž, vztraja v otroški veri v brezmadežnost očeta. Kako to utemeljuje, ni čisto jasno; da se je v Jugoslavijo vrnil šele septembra 1947, po obsodbi Borisa Furlana, ni prav trdna podlaga. V spremni besedi, ki jo je napisala za knjigo Vrnitev, je zatrdila: »Aljošev svet se je podrl. O tem, kako se je spopadel z bolečino, kako je zmogel preseči mrakobnost tistega časa, družinsko izročilo molči. O tem ni ne pisal ne pripovedoval.«

Verjamem. No, nekaj malega o tem se da zvedeti, ker je pisal in pripovedoval drugim, če že otrokom ne; in ker so pisali in pripovedovali drugi. Ko bi se Špela Furlan manj jezljivo ukvarjala s popravljalsko ambicijo in podučevanjem Možine, bi se lahko bolj poglobila v knjigo Skozi gosto noč. Opazila bi, da sem prispevala 200 opomb, solidno dolg spremni esej, množico podpisov pod bogat izbor fotografij, in na koncu bi težko prezrla, da navajam glavne vire. Tudi arhivske škatle iz fonda Borisa Furlana (v AS 1931) in mikrofilmane Biltene državne varnosti. Vse to so dokazi resnega dela, za kolikor toliko razgledanega človeka. Tista suverenost, ki jo Špela Furlan povezuje z »neresnico«, ima podlago v dolgotrajnem prizadevanju za resnico.

K stvari in tej resnici: Aljoša Furlan je začel ovajati očeta poleti 1951. Poročal je o tem, kdo ga obiskuje in kaj govori. S kom si dopisuje in kaj piše. S kom bi rad prišel v stik. Kaj bi rad bral. Kaj misli o tekočih dogodkih. Bil je njegova zveza s tujimi dopisniki, ki so prihajali v Slovenijo, da bi se seznanili z dogajanjem in ki jih je zanimala tudi usoda političnega kaznjenca Borisa Furlana.

Podrobnosti o tem nisem razlagala ne v Vodiču skozi noč, ki spremlja knjigo, in jih ne bom niti v pismih bralcev. Če pa kakšno uredništvo želi o tem tehten članek, sporočam: Prav, bom napisala!

In zdaj k popravkom. Špela Furlan sporoča, da je vložila še četrti poskus. Urednikom in pravni službi na TV Slovenija sem že takoj na začetku spora sporočila, da je med intervjujem prišlo do enega samega zdrsa, povezanega s Furlani: Vsi potomci niso enakega mnenja o knjigi Skozi gosto noč. Dr. Boris Furlan ima, kolikor mi je znano, tri vnukinje. Vnukinja iz Amerike, ki je podedovala pisma (njena mama, soavtorica knjige Staša Furlan Seaton je junija 2022 umrla), je zelo zadovoljna s knjigo. Vnukinja Meta Kozin iz Ljubljane je zelo nejevoljna in se pripravlja na tožbo. Vnukinja Špela Furlan pa je vesela objave knjige … Nič nimam proti, da se to objavi na televiziji. Kakorkoli že to izvedejo. Zaradi mene lahko Vida Petrovčič to prebere v nedeljo zvečer pred intervjujem. Ali pa Jože Možina pred utripom.

Televizijskemu uredništvu sem tudi sporočila, da nimam nič proti, če se za popravo lotijo oddaje, pogovora ali omizja o množičnem ovaduštvu, ki ga je vpeljala komunistična partija, ko je prevzela oblast. Strinjam se namreč s Špelo Furlan, da je zgodba o njenih prednikih »pretresljiva in da veliko pove o takratni brutalni politični mentaliteti«. Res je, a po mojem mnenju spadajo vrbovanja za Udbo, to je napeljevanje k ovajanju, tudi med najbližjimi, med glavne razpoznavne poteze te brutalnosti. 

Bolj kot nasprotniki nekih osebnih drž glede prekinitve življenja nošenčka, smo borci za življenje, borci za premislek o človeku, ki se je morda nepričakovano in neželjeno pojavil. Da ne bomo potem gledali shode - kot v tujini - prizadetih mater z napisi: „I regred my abortion!“

Ženska seveda ne sme biti stroj za rojevanje; o tem se je tako slikovito (za nekatere celo sporno) izjasnil tudi papež Frančišek. Vemo za naravno neplodne dni, za kondome, in če ne gre drugače tudi za sterilizacijo. Sicer pa: nočete otrok! Prav! Ne spočnite jih! Stroka ponuja druge rešitve za „načrtovanje družine“. Tudi mi, ki skušamo uglasiti svoje življenje po nauku Jezusa iz Nazareta, - vsaj zase - splava ne moremo zlahka sprejeti. Ne bom govoril o moralnih zadržkih; ampak, če postavimo za nedotakljivost človeškega življenja meji pri spočetju in pri naravni smrti, smo absolutno varni pred vso grobostjo vsiljenih zgodovinskih izjem! Iz čistega naravoslovja bom izhajal. Če obrnemo tok našega življenja v zgodovinsko smer, je jasno, da smo bili včeraj mlajši, v šolskih letih še mlajši, ob rojstvu še mlajši in manjši, in potem še in še - nikjer ni nekega kvantnega razvojnega preskoka, nobene stopničke ni vmes, razvoj je zvezen in gladek (matematični izraz) -, dokler ne pridemo do združitve enkratne ženske in enkratne moške celice ob spočetju po podedovanih genih, tudi več rodov nazaj, in njihovi kombinaciji in se kreira enkratno človeško življenje, ki se čez čas konča z naravno smrtjo ali z odvzemom življenja. (Poudarjam pa, da sama ženska ali moška spolna celica ne more generirati spočetja; šele združitev jajčeca in semenčice je „veliki pok“, začetek novega enkratnega življenja!).

To je začetek našega, človeškega in človekovega življenja. Res se lahko znajde nosečnica v težkih razmerah. Ampak čez devet mesecev je nosečnosti konec, in mati lahko otroka sprejme ali odda v urejeno družino. Ko tehtam devet mesecev morebitnega nelagodja matere na eni strani in celotno življenje sočloveka, ki visi v zraku, na drugi strani, sem za življenje! Nosečim ženskam, ki so v stiski, je treba dati več podpore in upanja. Lep odziv bi bil, če bi jim izplačali devet nosečniških dodatkov - spodbud. In podprli civilno družbo, ki se bori za življenje. Že rimsko pravo je priznavalo nošenčku dedno pravico. Tudi naše ga! Naš pohod je bil pohod za življenje. Ne delamo si utvar, da bomo spreobrnili goreče zagovornike splava - zanje je splav zakonsko zagotovljen -, želimo pa, da se sliši še drugo plat zvona, kjer bije tudi sledeče pričevanje: Pred leti sem pomagal pri zaključku šolanja mladi mamici. Ko je uspešno maturirala in se je otročiček že postavljal pokonci v stajci, sem ji namignil, da me daje radovednost. „Vem“, je dejala, „kaj me želite vprašati: ali sem pomislila kdaj na splav?“ „O, ja, cele noči sem prebedela v takšnem razmišljanju!“ „Pa zdaj?“, sem bil kar nekako neroden. Njene tople oči so ji zalile solze sreče. 

V oddaji TVS Intervju 2. aprila letos sta novinarka Vida Petrovčič in njena gostja, publicistka Alenka Puhar, predstavili knjigo o dopisovanju med prof. dr. Borisom Furlanom in njegovo hčerko Stašo Furlan Seaton. Gre za nadvse tragično zgodbo velikega slovenskega intelektualca, pravnega filozofa, svetovljana in antifašista, mojega deda, ki se v povojnem partijskem režimu ni bil pripravljen odreči pravici do komuniciranja s tujino, zaradi česar je bil leta 1947 v Nagodetovem procesu obsojen na smrt.

Zgodba je pretresljiva in veliko pove o takratni brutalni politični mentaliteti. Prav zato ne potrebuje nobenih dodatkov, še posebej ne takšnih, kakršne sta si v pogovoru privoščili sogovornici. Brez vsakega zadržka sta na sramotilni steber postavili sina Borisa Furlana in mojega očeta, Aljošo Furlan. Vida Petrovčič se v oddaji zgraža nad dejstvom, da je bil prisiljen, skupaj s svojim bratom, ovajati svojega očeta, Alenka Puhar pa ji pritrjuje. Pri tem nobena od njiju ne pozna dejstev. Aljoša Furlan se je kot enaindvajsetleten fant vrnil v Slovenijo namreč septembra 1947, mesec dni po izreku smrtne obsodbe proti Borisu Furlanu. Med procesom in pred njim je bil v tujini, kjer se je šest let šolal in preživljal sam. Tudi fizično je torej nemogoče, da bi bil ovaduh svojega očeta. Naj dodam, da so dokumenti o Aljoši Furlan dostopni in bi jih avtorica knjige Alenka Puhar lahko pridobila, če bi se pozanimala. Tako bi se izognila tudi več drugim napakam o družinskih članih Borisa Furlana, ki jih je objavila v knjigi. Ob tem se človek vpraša, zakaj? Čemu ta tako suvereno izrečena neresnica? Čemu blato na nedolžnega človeka, ki je bil pri vseh, ki so ga poznali, visoko spoštovan in ki se ne more braniti, saj je umrl že pri 36-ih?

Novinarka in publicistka navajata, da sem nasprotovala objavi knjige. Alenka Puhar mi pripiše celo jezo, ker je knjiga izšla, in nasprotovanje možnosti, da bi izšlo še nadaljevanje knjige. Ne drži! Z nikomer nisem govorila o knjigi pred njenim izidom, o njeni pripravi sploh nisem bila seznanjena in ji nisem niti mogla nasprotovati. V resnici sem objave knjige vesela, ker so v pismih med drugim objavljeni tudi drobci o življenju moje družine, ki bi sicer šli v pozabo.

In spet se človek vpraša, čemu? Morda je odgovor v dejstvu, da novinarka povsem po nepotrebnem omenja Milana Kučana, pri katerem sem delala kot svetovalka. Gre torej verjetno prej za Milana Kučana kot zame. Poskušata sogovornici njegovemu krogu podtakniti željo prikrivati resnico o preteklosti? In se pri tem poslužita čiste izmišljotine!?

Po oddaji sem urednici informativnega programa TV Slovenija Jadranki Rebernik poslala zahtevek za objavo popravka. A je bil trikrat zavrnjen. Prvič, ker ni imel elektronskega podpisa, drugič, ker se moje uradno ime na elektronskem podpisu Andreja Furlan Šinkovec ni skladalo z neuradnim imenom, s katerim sem bila navedena v oddaji TVS in pod katerim sem v javnosti bolj poznana, in tretjič zaradi domnevne neskladnosti zahtevka z zakonskimi določili. Ali bo četrti poskus za objavo popravka uspešen, bomo še videli.

Ob zavrnitvi sem bila nemalo začudena. Uredništvo je našlo cel niz pravnih argumentov, zakaj popravka ni dolžno objaviti. Neresnica in moralna senca, ki je padla na mojega očeta, pa tudi name, uredništva ni zmotila in je bilo pripravljeno z zavrnitvijo objave na neresnici celo vztrajati. Pričakovala bi povsem drugačen odziv in sicer, da uredništvo sámo poišče pot, kako popraviti novinarski in uredniški zdrs. Gre vendarle za neke temeljne novinarske in človeške standarde.

Potem pa poslušam v Utripu z dne 13. 5. 2023 Jožeta Možino, ki s takšno uredniško držo Televizijo Slovenija označi za »sadež spoznanja«, katerega obstoj je ogrožen, gledalci in poslušalci RTV Slovenija pa da bodo z uveljavitvijo novega zakona o RTV prikrajšani za oddaje, v katerih lahko slišijo tudi »drugačne poglede«. Gre pri trditvah Alenke Puhar in Vide Petrovčič res za drugačen pogled? Ne. Gre za kleveto, ki jo Jože Možina, sicer urednik oddaje Intervju, očitno razume kot »pluralnost in večjo informiranost«, odgovorna urednica informativnega programa Jadranka Rebernik pa mu pritrjuje.

Kdor ne obžaluje zla, ga je sposoben ponavljati, pravi Možina v Utripu. Sama bi mu postregla z mislijo, da je novinar oz. urednik, ki ne obžaluje laži, laž sposoben ponavljati. Gledalci TVS pa si zagotovo zaslužimo pluralnost v resnici, ne v laži. 

Članek z gornjim naslovom, izpod peresa novinarke Monike Weiss, nedvomno pritegne vsakega elektrotehnika, kamor prištevam tudi sebe. Članek je napisan strokovno pravilno, korektno, profesionalno. V pravem pomenu besede.

V Mladini št. 18 je novinarka objavila intervju z dr. Damirjem Josipovičem. V določenih točkah sta članek in intervju neločljivo povezana.

Novinarka je v članku napisala, kar je izvedela od sogovornikov. Kot sogovornik je bil tudi stanovski kolega mag. Franko Hočevar, ki je navedel dejstva glede sistemov železniške električne vleke.

V članku so tudi navedbe, ki so jih podali različni drugi odločevalci o investicijah v železniško infrastrukturo. Te pa je treba nujno komentirati!

Mnoga leta se ukvarjam z železnico, po službeni dolžnosti sem sodeloval pri veliko železniških projektih, tako doma, kot tudi v tujini. Pri kakšnih projektih tudi oral ledino.

Če prav razberem iz članka, v noveliranem investicijskem projektu piše, da bo nova proga omogočala hitrost vlakov do 160 km/h. Katerih vlakov? Kaj pomeni DO 160 km/h? DO 160 km/h je lahko le 63 km/h. Ko sem še sodeloval na tem projektu, sem prejel načrt voznega reda za vseh silnih 200 vlakov. Predvidena hitrost je bila reci in piši okoli 65 km/h. Da, prav se prebere!

Projektni svet ima prav. Odločitev o elektrifikaciji nove železniške proge je bila sprejeta brez vsakih strokovnih analiz, primerjalnih študij in alternativ. Po mojih podatkih se je železniška proga Pragersko – Hodoš leta 2016 elektrificirala na osnovi »Študije«, javnega dokumenta, izdelane leta 2003. V tej študiji ni nobene strokovne primerjave ali analize stroškov izvedbe enega ali drugega sistema vleke. Le priporočilo, v enem stavku, »progo elektrificirajte s sistemom 3 kV enosmerno«. Pika!

Utemeljitev elektrifikacije z zastarelim sistemom električne vleke, ki so jo novinarki dali na Ministrstvu za infrastrukturo, kaže na to, da na ministrstvu o električni vleki ne vedo nič. O električni vleki ne vesta nič niti g. Boštjan Lajovic niti ga. Alenka Bratušek. Dejstvo je, da je za novo progo po projektni dokumentaciji predvidena nova napajalna postaja Črni Kal, ki se bo napajala iz prenosnega omrežja električne energije. Ker je na taki progi za zastareli sistem vleke 3 kV enosmerno ena napajalna postaja premalo, sta že zgrajeni tudi napajalni postaji v Divači in Dekanih. Tega ne pove nihče! Obe se napajata iz prenosnega omrežja električne energije. To omrežje upravlja ELES. Navedba g. Lajovica zavaja!

Druge napajalne postaje po Sloveniji pa se napajajo iz distribucijskega sistema električne energije.

Še komentar, kako je drugod po Evropi. Hrvaška je z enosmernim sistemom 3 kV enosmerno imela elektrificirano le progo Zagreb – Rijeka. Od Zagreba do Moravic so sistem zamenjali že v Jugoslaviji. Od Moravic do Rijeke in naprej do slovenske meje pa pred dobrim desetletjem.

Nizozemska ima vse proge elektrificirane s sistemom 25 kV izmenično!

V Franciji obstaja še starejši sistem (1500 V enosmerno), a ga vztrajno zamenjujejo s sistemom 25 kV izmenično. Nove proge elektrificirajo izključno s sistemom 25 kV izmenično.

Na Češkem imajo enosmerni in izmenični sistem vleke. Na spletnih straneh njihovega upravljavca železniške infrastrukture (SŽDC) se lahko prebere, da bodo v kratkem začeli z obnovo in modernizacijo železniškega vozlišča Praga.

Sistem vleke bodo zamenjali s sistemom 25 kV izmenično.

Iz vsega sledi zaključek: v Sloveniji smo slabi!

Sprašujem se, kako to, da je Projektni svet pomanjkljivost projekta glede elektrifikacije zaznal šele pred kratkim. Pobrskal sem nekoliko po literaturi. V slovenski elektrotehniški reviji ER je davnega leta 2001 o elektrifikaciji železnic pisal starosta elektro vleke v Sloveniji, mag. Viljem Kozinc, univ. dipl. inž. el. Zadnji stavek njegovega članka se glasi, citirano: »Danes lahko upravičeno trdimo, da se vse države, ki planirajo elektrifikacijo obstoječih, oz. novih prog, pravilno odločajo za sistem 25 kV, 50 Hz, razen tiste, ki imajo sistem 15 kV, 16 2/3 Hz.« Mag. Kozinc se je večkrat oglasil tudi v javnih medijih in apeliral, da je treba novo progo Divača – Kopr elektrificirati s sistemom 25 kV izmenično. Ga je kdo upošteval? Ne!

Leta 2018 je Državni svet v parlamentu organiziral posvet »Interdisciplinarni inženirski problemi in predlogi rešitev pri gradnji dvotirne železniške proge Koper – Divača«. Referat je imel tudi stanovski kolega elektrotehnik prof. dr. Ferdinand Gubina, kjer je med ostalim predstavil energetiko elektro vleke in zapisal, da je novo progo treba elektrificirati s sistemom 25 kV izmenično. Ga je kdo upošteval? Ne!

Par besed o ceni prehoda elektro vleke slovenskega železniškega omrežja s 3 kV enosmerno na 25 kV izmenično. Strokovna literatura pove, da je elektrifikacija (nove) proge s sistemom 3 kV enosmerno danes za okoli 10 % dražja od elektrifikacije s sistemom 25 kV izmenično (Tehnična enciklopedija, zvezek 4). Računajmo: kot sledi iz članka, je elektrifikacija 105 km dolge železniške proge Pragersko – Hodoš stala 80 milijonov evrov. Po članku, v Sloveniji imamo elektrificiranih 610 km železniških prog. Približno 400 km je dvotirnih. Ko med seboj uskladimo navedene podatke, je rezultat 700 milijonov evrov. Pozor, to je vrednost za popolnoma novo elektrifikacijo. Ker pa je v Sloveniji vozno omrežje zastarelo, ga je/bo treba tako ali tako obnoviti, kar seveda stane.

Kaj je treba storiti? Ne potrebujemo nobenih strokovnih podlag za zamenjavo sistema, kot to že četrtič razpisuje Direkcija RS za infrastrukturo (DRSI). Razpisati morajo izvedbo projektiranja sistema vleke 25 kV izmenično, eksplicitno je treba navesti, da se že s projektno dokumentacijo predvidi zamenjavo sistema po etapah, v tem trenutku s poudarkom na elektrifikaciji proge Divača – Koper s sistemom 25 kV izmenično.

Takoj je treba ustaviti investicije v obstoječi sistem vleke, tudi postopke za gradnjo novih napajalnih postaj Borovnica in Postojna. DRSI je naročil izdelavo predstavitvenega gradiva »Dvotirnost gorenjske proge«. Elektrificirana mora biti s sistemom 25 kV izmenično!

Močno upam, da se bo po vseh teh apelih in dogodkih kaj premaknilo. Občutki so mešani. Kot mi je znano, na DRSI nimajo veliko znanja o elektrifikaciji železnic. Kolikor vem, je pri njih le en zaposleni, ki ima elektrotehniško izobrazbo. Podobno je pri 2TDK. Kot izkušnje kažejo, v državi ni želje niti volje za nobeno spremembo ali izboljšavo. Denarja je veliko, zakaj sploh spreminjati? Da o upoštevanju Aarhuške konvencije in zavezah v NEPN niti ne govorimo!

V 19. številki Mladine je v rubriki TV avtorica Stanka Prodnik navajala izjave Janeza Rebca kot predsednika družbe Perutnine Ptuj. A Janez Rebec z družbo Perutnina Ptuj nima nič, je namreč predsednik uprave Pivka perutninarstvo, pa direktor Delamarisa, pa predsednik uprave skupine Pivka – Delamaris in predsednik ZKŽP pri Gospodarski zbornici Slovenije. Za napako se gospodu Rebcu in bralcem opravičujemo. Napako gospe Prodnik pripisujemo dejstvu, da ne loči kure od jajca, kako bi torej Pivko od Ptuja. 

Sašo Hribar je v sporu s Peterletom, ker si ta in še nekaj oseb prilašča vse zasluge za osamosvojitev. A v boju zoper to prilaščanje ne smemo izgubiti spred oči, da je bila osamosvojena Slovenija rezultat daljšega procesa. Naj spomnim samo na eno pomembno dogajanje – na sprejem ustavnih amandmajev; z njimi je osamosvojitev dobila pravno oporo.

A sprejemanje ustavnih amandmajev nikakor ni bilo neboleč proces, kar kot pričevalec zelo dobro vem. Nasprotniki so v Beogradu počakali, da je predsednik predsedstva SFRJ Janez Drnovšek odšel na uradni obisk v ZDA in je predsedovanje začasno prevzel srbski član predsedstva Jović. Na dan pred napovedanim sprejemanjem amandmajev v slovenski skupščini so v Beogradu sklicali nujno sejo Centralnega komiteja ZKJ, nujno sejo Ustavne komisije SFRJ in nujno sejo Zveznega zbora Skupščine SFRJ. Zaporedje sej je bilo dobro zrežirano: najprej naj bi CK že pred večernimi poročili obsodil ustavne amandmaje, v istem časovnem pasu naj bi jih obsodila Ustavna komisija, zadevo pa bi zaključil sklep zvezne skupščine še med trajanjem večernih poročil. Sledilo bi ukrepanje po formuli „a da se pri tom ne stvara antislovenačko raspoloženje“.

Da bi tak potek na hitro sklicanih sej omogočili, je nam, slovenskim članom CK, zagotovila let v Beograd armada. (Prijatelji so mi svetovali, naj nikar ne grem, nekateri kasnejši „osamosvojitelji“ so se umaknili čez Karavanke, „da bi obvarovali intelektualno substanco slovenskega naroda“, kot so to kasneje pojasnjevali.) Sam in še nekaj drugih, denimo Lev Kreft, smo bili člani tega organa le zadnjega manj kot leto dni, glavnina slovenskih članov pa je bila vanj izvoljena tri leta prej. Mi smo bili zamenjava za nekaj članov, ki so molčali, ko bi bilo treba govoriti.

V polni zavesti, da je naša pot v Beograd pot v nevarnost, sem poskrbel, da bi moja družina ne ostala še brez moje mesečne plače. A naša dolžnost je bila, da ne gremo v Beograd molčat.

V Beogradu je (zdaj že pokojni) Štefan Korošec poskrbel, da se CK ni sestal v stavbi Skupščine, temveč v Sava centru, kjer je bilo za morebitne Miloševićeve demonstracije manj ugodno, nam pa bi omogočilo umik skozi hotel Intercontinental.

Že sredi popoldneva smo (ob pomoči dela Hrvatov) pokvarili začetek seje: kar nekaj ur smo spodbijali dnevni red, zelo slišni smo bili pri tem trije filozofi z javljanji za besedo in neskončnimi replikami, poleg naju s Kreftom še (zdaj že pokojni) Borut Šuklje. Ko je bil dnevni red sprejet, je že tekel televizijski dnevnik. Prva nakana nasprotnikov naših ustavnih amandmajev je s tem padla v vodo, kot smo izvedeli kasneje, je padla v vodo tudi ustavna obsodba, za kar je z dobrimi argumenti poskrbel ... Kristan.

Mi pa smo se v diskusiji, ki je trajala potem skoraj do osmih zjutraj, najprej naposlušali neprikritih groženj armade, tam nekje okrog tretje ure zjutraj pa je armada ublažila ton in prešla na svarila. In na koncu z obsodilnim sklepom CK, proti kateremu so poleg nas glasovali Hrvati in Albanci, ni bilo mogoče doseči ničesar več. Armada nam je morala omogočiti vrnitev domov, a demonstracij besa ni manjkalo.

Drugi del dogajanja pa je povezan z Janezom Drnovškom: V Ameriki je imel za več dni zaporedoma na tuje ime rezervirane karte za JATova letala, v pravem trenutku je skrajšal obisk ZDA in vstopil na JATovo letalo, ko pa je bilo letalo v zraku, je oznanil, da je v njem predsednik predsedstva, in po mednarodnem pravu je bil v letalu državne kompanije že na državnem ozemlju. (Ko so to izvedeli režiserji beograjskih dogodkov, so zamenjali ton.) In Drnovšek je letalo preusmeril v Ljubljano, tukaj pa potem s svojim prihodom v skupščino še dodatno potrdil legitimnost ustavnih amandmajev. Mi pa smo se dobro uro zatem na Brniku izkrcali iz vojaških letal, zadovoljni, da smo opravili svojo dolžnost.

Če gledamo nazaj, je bil Drnovškov zmagoviti manever, za katerega smo izvedeli šele post festum, zelo riskanten. Kaj bi bilo, če letalo v pravem trenutku ne bi moglo odleteti? Stvar bi bila žgoča tudi za nas. Srečno smo jo odnesli. Kot pričevalec pa še enkrat poudarjam: Skupaj z drugimi sem tudi jaz samo storil svojo dolžnost.

Podobne upodobitve še drugih dogodkov z drugimi konkretnimi pričevalci in udeleženci bodo seveda resna ovira temu, da bi si peščica posameznikov prilastila tako veliko dogajanje, kot je proces osamosvajanja. Naj kar na tihem sanjajo o ljubljanskem Trgu Janeza Ivana Janše, Peterletovi cesti, Bavčarjevem parku, Aleji Dimitrija Rupla in Kacinovem mostu, a nas naj s tem pustijo na miru. Kot razumem, hoče Sašo Hribar prav to.

Za izpolnitev dolžnosti niso potrebna ne priznanja ne odlikovanja. Tisti, ki pa izpolnjevanje dolžnosti štejejo za svojo zaslugo, so nevarni.

Odzivamo se na prevod intervjuja z izraelskim zgodovinarjem, Tomom Segevom, z naslovom »Družba je krenila daleč na desno«, ki je bil v Mladini objavljen 28. aprila 2023. Vsebini intervjuja umanjka kritična presoja. Nekatere informacije so prikazane izkrivljeno ali pa so izpuščene, kar bralki in bralcu onemogoča ustvarjanje celovitejše in pravičnejše slike. V odzivu se osredotočamo le na najbolj očitne netočnosti.

Intervju s Segevom se začne z vprašanji in odgovori o nastanku Izraela, v katerih ni omenjeno, da so judovske milice leta 1948 in že leto prej z domov pregnale vsaj 750.000 Palestink in Palestincev, jih 15 tisoč ubile in z zemljo zravnale več kot 400 palestinskih vasi in mest. Takrat pregnanim in njihovim potomcem izraelske oblasti še danes ne dovolijo vrnitve na njihove domove. Ko bodo torej judovski prebivalke in prebivalci Izraela praznovali 75 let Izraela, bodo Palestinke in Palestinci obeleževali nakbo – katastrofo.

Novinarki Der Spiegla v intervjuju judovsko državo označita za demokratično, kar Segev, zgodovinar, sprejme kot dejstvo. Mnogi mednarodni pravniki in pravnice ter tudi izraelski zgodovinarji in zgodovinarke opozarjajo, da judovska država ne more biti hkrati demokratična in judovska, če demokracijo razumemo tako, da enakopravno upošteva in vključuje vse svoje prebivalke in prebivalce ne glede na osebne okoliščine. Kot judovska država je Izrael lahko zgolj država, ki izključuje iz polne enakopravnosti vse ljudi, ki niso judovskega porekla – to pa jo dela za rasistično.

V tem nesmislu leži srž protestov judovskega prebivalstva. Protestirajoči želijo, da svet še naprej verjame, da je Izrael judovska in hkrati demokratična država, vladajočim strankam ter njihovim podpornicam in podpornikom pa je za to vse bolj vseeno, na kar je opozoril izraelski zgodovinar Ilan Pappé v enem svojih zadnjih zapisov. O apartheidu in človekovih pravicah Palestink in Palestincev protestirajoči molčijo.

Segev lahkotno, brez ugovora novinark, zavrne apartheid in kolonialni sistem kot dve poimenovanji za nadvlado države Izrael nad vsemi aspekti življenja Palestink in Palestincev, četudi gre za ugotovitev Združenih narodov ter vodilnih mednarodnih (npr. Amnesty International) in izraelskih organizacij za človekove pravice.

Ti so zbrali dokaze in pričevanja ljudi, da država Izrael nad palestinskimi ljudmi izvaja apartheid. Sicer na različnih ozemljih različno, a povsod so posledice za Palestinke in Palestince neznosne. Za lažjo predstavo: nam povsem samoumevna vsakdanja dejanja, kot je obisk prijatelja, bolne babice v bolnišnici, so za nekatere Palestinke in Palestince odvisna od prepustnic, ki jih izdajajo izraelske oblasti, in od dobrohotnosti posamezne pripadnice ali pripadnika izraelske vojske, ki se kljub prepustnici lahko na kontrolni točki odloči po svoje. Segev pa vse to zvede na »konflikt med narodoma, ki se kaže v zasedbi območja«, kar implicira dve strani na enakih pozicijah moči.

Izrael si še naprej prisvaja in kolonizira palestinsko zemljo – Palestinke in Palestince nasilno izseljuje z njihovih domov. Gradi vedno nove, mednarodnopravno nezakonite naselbine, namenjene izključno judovskemu prebivalstvu. Palestinskim kmeticam in kmetom onemogoča dostop do vodnih virov in obdelovalne zemlje.

Apartheid in kolonizacija nista samo besedi. Ne smemo ju zamenjati s takimi, ki minimalizirajo ali celo izničijo odgovornost oblikovalk in oblikovalcev rasističnih in nepravičnih izraelskih politik do Palestink in Palestincev; odgovornost ljudi, ki te politike vsakodnevno udejanjajo; odgovornost ljudi, ki te politike olepšujejo in jim dajejo legitimnost; ter nenazadnje odgovornost ljudi, ki (po)gledajo stran.

Pozdravljamo in cenimo prevajalsko/novinarsko delo, s katerim se bralkam in bralcem Mladine ponudi informacije, ki pojasnjujejo trenutno situacijo v Palestini in Izraelu. A morda bi veljalo izbor opraviti natančneje in ponuditi prispevke, ki bolj argumentirano in celoviteje pojasnjujejo to situacijo – denimo že omenjeni zapis zgodovinarja Ilana Pappéja z naslovom »Fantasies of Israel«, ki je dostopen na https://newleftreview. org/sidecar/posts/fantasies-of-israel.

Imamo pa tudi v Sloveniji vrsto izkušenih posameznikov in posameznic, novinark in novinarjev, ki podrobno poznajo situacijo v Palestini in Izraelu in bi jo lahko argumentirano in celovito predstavili bralkam in bralcem Mladine.

Politične stranke niso podjetja, a financiranje in njihovo obnašanje ni daleč temu, zato je potreben premislek, kako naprej, da bodo stranke in politični sistem organizirani v javnem interesu, ne v interesu političnih podjetij. Ne pozabimo, da politične stranke predstavljajo minorno število občanov.

Aktualna ureditev dopušča marsikaj in je tudi vaba za tiste, ki v politiki vidijo predvsem posel in materialno okoriščanje. Predlagam, da se političnih strank ne financira z denarjem, ampak, da se jim delovanje omogoči preko zagotavljanja infrastrukture, ki jo potrebujejo: pisarne, materialni stroški obratovanja pisarn, en zaposlen tajnik, oglasni prostor pred volitvami ... podobno kot imajo v TV in radijskih medijih brezplačne termine pred volitvami. Glede na to, da za tak način financiranja, brez bančnih računov, politične stranke verjetno ne bodo same od sebe pristale ali se za to zavzemale, predlagam, da predlog podprejo mediji in civilna družba in da se o tej zadevi ugotovi mnenje tistih, ki ta cirkus moramo plačevati in gledati in trpeti posledice. 

Slovenija je prva na svetu po številu traktorjev na prebivalca. Leta 2020 je državni zbor določil, da so živali čuteča bitja, do takrat pa so bile živali opredeljene kot stvari. To dvoje je zanimivo in poučno primerjati ob zadnjih masovnih demonstracijah kmetov na traktorjih pred parlamentom, saj tako sovražnega sevanja ni bilo na ljubljanskih ulicah vse od okupatorjev v drugi svetovni vojni. Prostaška sporočila na traktorjih so vsem oznanjala, kakšni ljudje vozijo traktorje po svoji zemlji, kjer živijo čuteča bitja v naravi in tudi nagnetena v kletkah, na gnoju po farmah in priklenjena na verigah.

Ljudje s takimi značaji in nespodobnim vedenjem ne spoštujejo nobenih zakonov, še najmanj pa zakone narave, ki so večno v veljavi. Stara modrost nam veleva, da se moramo podrediti zakonom narave, če hočemo zavladati naravi. Naši številni kmetje s traktorji in dragimi avtomobili v garažah se norčujejo tudi iz evropskih direktiv za območja Natura 2000, čeprav ta območja zagotavljajo trajnost donosov ekoloških sistemov, ki so temelj tudi za ekološko pridelavo zdrave hrane. Še hujši zločin proti naravi in našemu zdravju je pretirana raba pesticidov, herbicidov in vseh drugih strupov. Kmetje na traktorjih so odločno nastopili pred parlamentom proti omejevanju vseh teh strupov, ker jim dajejo večji pridelek in s tem zaslužek, ne glede na posledice za vse živo.

Še posebno so ogorčeni nad divjadjo, pticami vseh vrst in hrošči, ker naj bi jim vsa ta golazen, kot se izražajo, odžirala pridelke. V navezi z našo kmetijsko in gozdarsko oblastjo še posebej hitro in odločno zahtevajo od lovcev odstrel velikih zveri, ki naj bi ogrožale njihovo lastnino ter zdravje in življenje ljudi na podeželju. Na podlagi ekspertize učenjakov iz biotehniške fakultete in uradnikov zavoda za gozdove je minister za naravne vire in okolje izdal odločbo za odstrel kar 230 medvedov, predvsem mlajših, ki so menda še posebno nevarni. Medvede so lovci že od fevdalnih časov in do bolezni norih krav krmili na oddaljenih krajih v gozdovih s klavničnimi odpadki, poginulo divjadjo in sadjem. Sedaj pa mladi medvedki brez mater iščejo zavrženo hrano na smetiščih in ob hišah, s tem pa naj bi ogrožali zdravje in življenje kmetov. O škodah na traktorjih še ne poročajo.

Živali so resnično čuteča bitja, ne pa ljudje, ki se morijo med seboj v vojnah že skozi tisočletja in z vedno bolj uničujočim orožjem. Sedaj smo že v tretji svetovni vojni, kot nam sporoča tudi papež. Zaradi nakopičenega atomskega orožja bo to tudi zadnja vojna. Uničila bo vse živo, tudi vse poštene, pametne in čuteče ljudi. Seveda pa tudi vse kmete z dragimi traktorji in brez vsake vesti.

Srhljivo je spoznanje, da živimo v družbi, v kateri močni in vplivni s pomočjo odvetnikov definirajo resnico. Ob nedavnem pismu bralcev v Dnevniku in članku v Mladini, ki sta opisovala pritiske Mestne občine Ljubljana na Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Križankah sta namreč obe uredništvi prejeli več strani dolgo pismo velike odvetniške pisarne, ki zastopa MOL in Festival Ljubljana z zahtevo po objavi prave (beri „njihove“) resnice. Uredništvi sta, skladno z zakonom, popravke resnice tudi objavili. A živimo v času, ki nam omogoča, da lahko vsak z nekaj kliki poišče izjave in medijske objave iz preteklosti in z nekaj kritičnega razmisleka sam presodi kaj, je res.

Zvedavi bralec bo hitro naletel ne nedvoumne izjave Festivala Ljubljana, da bo samo: » z ureditvijo lastništva Križank na način, da Festival Ljubljana prevzame v upravljanje celoten kompleks, zavod lahko celovito pristopil k idejnim zasnovam za obnovo stavbe kot celote z namenom vzpostavitve kulturnega centra v kompleksu Križank.« Našel bo tudi zapise, ki dokazujejo servilnost šolskih ministrov iz vrst SD, ki so brez ugovorov prepuščali lastništvo Križank v roke MOL. Do leta 2010 je bila namreč, navkljub sporazumu o skupni rabi iz leta 1973 v zemljiško knjigo kot izključni upravljalec nepremičnine vpisana Srednja šola za umetno obrt, pravna predhodnica sedanje SŠOF. Tisto leto je MOL s tožbo na Okrožnem sodišču dosegla vpis spremembe lastniškega razmerja – 48% je pripadlo občini, 52% pa je ohranila država oziroma Ministrstvo za šolstvo in šport. S strani Festivala predlagana delitev nikakor ni ustrezala dejanskemu stanju uporabe prostorov, saj šola namreč že od Plečnikove prenove naprej uporablja približno 85% prostorov. Leta 2019 je tedanji minister MIZŠ dr. Jernej Pikalo z županom podpisal sporazum o nameri, ki predvideva menjavo celotnega lastništva Križank za parcelo za izgradnjo bodočega Centra znanosti v Trnovem. Ob tem še danes ni sprejet niti prostorski načrt za lokacijo nove šole, ki je predpogoj za razpis obveznega arhitekturnega natečaja, na osnovi katerega bi se lahko šele začelo njeno projektiranje.

O primernosti in subtilnem sožitju nove strehe s spomeniško zaščiteno arhitekturo se lahko bralec prepriča ob ogledu Križank. Leta 2016 je pozni aprilski sneg porušil spomeniško zaščiteno pomično streho nad letnim avditorijem v Križankah. Do porušitve ne bi prišlo, če bi bila streha pravočasno zložena. Za to je odgovoren Festival Ljubljana, saj ta upravlja avditorij in streho. Ob porušitvi je prišlo do večjih poškodb starih objektov, v katere je bila pomična streha vpeta. Namesto da bi se lotili statične sanacije poškodb ter obnove in ponovne montaže uničene pomične strehe, je MOL brez javnega arhitekturnega

natečaja, ki bi bil zaradi višine investicije in občutljive lokacije znotraj spomenika državnega pomena nujen, zgradila novo streho. Obstajajo videoposnetki, ki kažejo škodo, ki jo ta povzroča na starih objektih.

Po pozivu Šole je ZVKDS izdelal usmeritve za prenovo kompleksa v katerih je podana zahteva za izdelavo konservatorskega načrta. SŠOF prosi MOL, da bi ta načrt čim prej skupaj naročili in pristopilo k sanaciji propadajočih objektov. Ta to dosledno zavrača in vsakršno sanacijo pogojuje z razdelitvijo Križank na način, ki bi ustrezal izključno Festivalu. Takšna delitev za Šolo ne more biti sprejemljiva, saj bi ostala brez prostorov, ki jih nujno potrebuje za izvajanje učnega procesa.

Razumeti je potrebno, da spomenik niso samo stavbe, ampak tudi dejavnosti, ki v njih potekajo. Šola je vse od Plečnikove prenove v začetku petdesetih let 20. stoletja del spomenika. V civiliziranih kulturnih družbah velja pravilo, da je potrebno za delovanje v spomeniško zaščitenih stavbah program in način njegovega izvajanja prilagoditi spomeniku in ne obratno, kot to počne Festival.

Kritični bralec bo zasledil tudi zapise o nekdanjih prizadevanjih stranke Levica v Državnem zboru in Mestnem svetu, da bi vitalni del Šole ostal v Križankah. Ob tem pa bo lahko opazoval njen boleč molk sedaj, ko je postala del oblasti.

Vse pa nas lahko skrbi sprenevedanje novega podžupana, ki meni, da se o očitni gentrifikaciji mesta govori brez pravih podatkov in da bi bilo najprej potrebno izdelati natančne analize. Gentrifikacija pomeni, da se iz različnih razlogov v določenem predelu mesta poveča pritisk kapitala, to pa tam povzroči spremembo socialne strukture prebivalstva. V središču Ljubljane ne gre več le za gentrifikacijo, gre za urbicid. Središče mesta se namreč pospešeno prazni in spreminja v tematski park, ki privlači trume turistov in omogoča družabne rituale premožnih. Poskušajmo se sprehoditi (prebiti) skozi staro mestno jedro, pomislimo na stanovanjske stavbe, ki se spreminjajo v hotele, nezmožnost regulacije Airbnb, nasilno izpraznitev Roga, farso s spomeniško zaščitenim kopališčem Ilirija, hiperprestižni »Palais Schellenburg«, selitev fakultet v novi kampus pri živalskem vrtu ... In spomnimo se opustelega mestnega središča v času epidemije.

Mestna oblast kljub opozorilom meščanov in strokovnjakov ni pripravljena prepoznati škodljivosti procesov, ki jih dopušča ali s svojim delovanjem celo spodbuja. Prepoznavanje problema je seveda predpogoj za njegovo reševanje. In mesto ima v rokah vse vzvode, s katerimi bi lahko, če bi si to želelo, praznjenje mesta zaustavilo.

In tako so Križanke le še en kamenček v mozaiku umirajočega mesta.

Za ilustracijo mestnih prioritet omenimo še novo mestno čudo, ki se nam obeta. Za nepotrebni vodomet, ki ga namerava postaviti ob Slovenski cesti v izteku Tomšičeve ulice, bo MOL namenila kar dobrih 900.000 EUR. V nedavnem konservatorskem načrtu za Plečnikov stadion pa je vrednost prenove celotnega stadiona v izvorni obliki, vključno z obnovo hortikulturne ureditve, ocenjena na nekaj čez 2,5 milijona evrov.

Župan, kot je pred meseci izjavil, svojo zmago v prvem krogu lokalnih volitev razume kot referendumsko podporo vsem njegovim projektom. Med njimi je tudi sežigalnica smeti. Ker v Ljubljani argument moči že dolgo prevladuje nad močjo argumenta, se zdi, da bodo smeti končno, po zgledu Francije, morale zagoreti. Seveda ne tiste v peči sežigalnice. 

Že dolgo berem kolumne Vlada Miheljaka ter ga cenim kot pronicljivega in duhovitega kritika družbe. Me je pa precej začudila njegova kolumna iz 16. številke Mladine.

Prepoved živali v cirkusu se mu namreč zdi »splošna evropska norost«, čeprav je vsesplošno znano, da v cirkusu živali ne dresirajo na prijazen način, temveč z vcepljanjem strahu in drugimi vrstami nasilja. Zakaj naj bi bilo cirkuse v taki obliki vredno ohraniti, pa bralci ne izvemo, čeprav gre po mojem mnenju za preživeto vrsto »razvedrila« (kamor bi lahko npr. uvrstili tudi ognjemet). Če naj bi kot civilizacija napredovali, bi morali izkoreniniti vse oblike nasilja in mučenja živih bitij.

Še bolj pa me čudi očitek protestnikom, ki se zavzemajo za živali v cirkusu, češ, zakaj se ne borijo raje za neke druge zatirane in v družbi spregledane skupine – ljudi. V današnjem svetu je žal res vedno (pre)več skupin ljudi, za katere kot družba nismo poskrbeli in ki bi si zaslužili, da se nekdo zavzame zanje. Toda boj za nekaj dobrega je samo po sebi plemenito dejanje, malce manj pa se mi zdi plemenito ljudem, ki se borijo za nekaj dobrega, očitati, ker se ne borijo raje za nekaj oz. nekoga drugega.

Ali torej obstaja nek vrstni red, po katerem bi se morali ravnati, če hočemo protestirati? Ko je za neko skupino poskrbljeno, je lahko na vrsti naslednja? Žal pa nam je iz zgodovine še predobro znano, da ni nič dokončno in da se je treba vedno znova boriti za že pridobljene pravice. Kdaj so torej na vrsti živali in kdo se bo boril zanje, če ne prav ljudje? Same si namreč ne morejo pomagati, saj so nam tako ali drugače podrejene in so odvisne od nas. Kakšnih očitkov bi bili protestniki šele deležni, če bi se zavzemali za pravice tistih živali, katerih edini »namen« je, da končajo na našem krožniku?

Pred leti je prijateljica z dražbo umetniških del zbirala denar za pomoč žrtvam poplav v Srbiji. Na spletnem portalu televizije, ki je o tem objavila prispevek, so v komentarjih kar tekmovali, kdo se bo bolj zgražal nad tem in naštel več takšnih, ki bi jim namesto tega lahko pomagala, češ, zakaj pomaga otrokom v Srbiji, v Sloveniji pa ne. Jaz pa sem se spraševala le, zakaj ljudje tako polni dobrih idej in namenov tratijo čas za računalnikom, namesto da bi odprli denarnice ali pa vzeli transparent v roke in se podali v boj za boljši svet, kajti pri tem jih ne bi oviral prav nihče, razen oni sami.

Na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo Ljubljana (SŠOF) že nekaj časa živimo v negotovosti zaradi neurejenosti lastniških razmerij prostorov v Križankah. V naše pedagoško delo vdira strah za streho nad glavo dijakov in učiteljev. Odgovorne pozivamo k dolgoročni razrešitvi težave, ki sega v leto 2007, ko je razdelitev lastništva med Mestno občino Ljubljana in državo spregledala dejansko rabo prostora in nenazadnje vizijo arhitekta Plečnika, ki je Križanke namenil primarno izobraževalni dejavnosti.

Šoli grozi, da jo bosta MOL in Festival Ljubljana stisnila na kvadraturo, ki je premajhna za opravljanje njene dejavnosti. To jima omogoča pravnomočna sodba iz leta 2010, ki temelji na dogovoru med mestom in državo in po kateri ustanoviteljici šole pripade le dvainpetdeset odstotkov prostorov. Dejansko šola uporablja petinosemdeset odstotkov kvadrature.

Zakaj je država na takšno razdelitev pristala, je vprašanje za politično-ekonomske analitike. Razlog, da se šola v zakonskem roku ali pozneje na sodbo ni pritožila, je verjetno, kot se kaže z današnjega vidika, v naivnem pričakovanju, da mesto in država mladostnikov ter učiteljev niti v najbolj nadrealističnih sanjah ne bosta metala na cesto.

Danes je Festivalu Ljubljana in MOL pravno omogočeno, da šoli odvzameta znaten del vitalnih učilnic, delavnic in ateljejev; povedano drugače, Ministrstvu za vzgojo in izobraževanje bo odvzet tisti del Križank, za katerega mu sedaj MOL zaračunava najemnino za uporabo prostorov, s katerimi je šola upravljala od vsega začetka. Vse to bi bilo manj zaskrbljujoče, če bi država znala sezidati šolo na drugi lokaciji, a v bližnji prihodnosti tega ni pričakovati, saj prostorski načrt še ni sprejet. Iluzorno bi bilo pričakovati, da bi nov objekt šola dobila v štirih letih, ko bi se morali izseliti. Šoli je bila gradnja novega objekta obljubljena že leta 1993, ko je bil ob prisotnosti vladnih predstavnikov slovesno položen celo ( jalov) temeljni kamen. Prav tako je ministrstvo odgovornost za iskanje nadomestnih lokacij prepuščalo vodstvu šole in brezobzirnosti nepremičninskega trga.

SŠOF podpira festivalsko umetniško produkcijo v Križankah, a ne na škodo izobraževalne dejavnosti. Navsezadnje smo vitalni del kompleksa skozi vse leto, Festivalu pa koristi le v poletnih mesecih. Menimo, da si mladi kreativci zaslužijo navdihujoče okolje. Nasprotujemo gentrifikacijskim težnjam MOL, ki nepridobitne dejavnosti izrinja na zemljepisno in s tem družbeno obrobje. Ne razumemo inertnosti ustanovitelja, ki našo težavo preklada iz mandata v mandat, od enega do drugega sekretarja.

Vlado in MOL pozivamo, da prepoznata pomen naše dejavnosti v osrčju glavnega mesta. Kot pedagogi se ne želimo ukvarjati s trgovino med mestom in državo. Lahko pa tudi se in iz omar potegnemo politično-ekonomske okostnjake in jih obesimo na vrata parlamentarnih pisarn ali pa na nagrobnike propadlih političnih strank. Absurdno se nam zdi, da ustanoviteljica ne daje zagotovil, da dijakinje in dijaki, učiteljice in učitelji ne bomo izgnani v tretjo izmeno ali v industrijsko cono. Ne razumemo, kako lahko ministrstvo bodoče oblikovalce in umetnike sili v podnajemništvo v garderobi ali pisarni Festivala Ljubljana.

Menimo, da je na svetu le malo stvari večnih in da med temi zagotovo ni kupčij o lastništvu zidov. SŠOF se je znašla v vlogi Shakespearjevega beneškega trgovca, od katerega oderuh zahteva funt mesa z njegovega telesa, ker je tako zapisano v pogodbi. Funt mladoletnega mesa terja Mestna občina Ljubljana, ker je tako zapisano v za nas sporni in nerazumljivi kupčiji med mestom in državo.

Učitelji in člani Sveta SŠOF podpiramo prizadevanja ravnateljice Apolonije Simon za ohranitev delovanja šole v Križankah. K temu dodajamo, da minister za vzgojo in izobraževanje na pismo sveta SŠOF, poslano pred dvema mesecema, v katerem smo ga pozvali k bolj tvornemu zastopanju naše šole v pravnih postopkih, ki potekajo z Mestno občino Ljubljana, sploh ni odgovoril. Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Mestna občina Ljubljana, ki se rada ponaša s Plečnikovim delom, v tem trenutku nista pasivna in nezainteresirana opazovalca nekakšnih abstraktnih težav šole, temveč v tej situaciji njeni Scila in Karibda.

Med brezbrižnim, mačehovskim Ministrstvom za vzgojo in izobraževanje ter Mestno občino Ljubljana stojimo sami. Idealisti, ki kljub duhu časa stremimo k prenašanju Plečnikove dediščine in humanizma na mlajše rodove. Če bi odločevalci kdaj stopili v naše Križanke, bi lahko opazili napis, ki ga je Plečnik namenil mladim ljudem, ki vstopajo v uk umetne obrti in umetnosti. Opomin o dolžnosti, ki ni le dolžnost prenosa znanja, vrednot in kulture zanamcem, temveč opomin o dolžnosti, ki jo ima vsak izmed nas, posebej pa pristojni posamezniki – dolžnost delovanja v dobro družbe. Odločevalci, ki morda berete te vrstice, vam Plečnik šepeta iz davnega leta 1956: »Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.« Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter Mestna občina Ljubljana – kaj bo vaš spomin? 

Spoštovani, v tiskani izdaji vaše publikacije je našo pozornost pritegnila vsebina novinarja g. Boruta Mekine z naslovom »Kdaj z vlakom na Brnik?«, objavljena 17. marca 2023. Želeli bi opozoriti, da v njej ne držijo navedbe, da je letališče pobudnik oziroma predlagatelj nadgradnje železniškega omrežja s krožno povezavo Ljubljana–Komenda–Brnik–Kranj– Ljubljana, ki vključuje tudi predlog podzemne železniške postaje (na SV strani) z ločenim potniškim in tovornim delom. Zaradi napačno objavljenih informacij želimo uveljavljati pravico do popravka objavljenega besedila.

Fraport Slovenija za navezavo železnice na Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana pristojnim nikoli ni predlagal trase s krožno povezavo Ljubljana– Komenda–Brnik–Kranj–Ljubljana, saj ocenjuje, da bi ta ogrozila nadaljnji infrastrukturni razvoj letališča. Kot alternativni predlog za navezavo na letališče je predlagal celovito rešitev prometnih povezav, ki vključuje tudi hitro mednarodno železniško progo v X. Panevropskem prometnem koridorju, ki bi potekala vzdolž gorenjske avtoceste.

V nadaljevanju pojasnjujemo in podajamo nujna dopolnila za ustrezno razumevanje tematike. V letu 2016 smo s strani Ministrstva za infrastrukturo prejeli dopis o opustitvi trase hitre železniške proge v X. Panevropskem prometnem koridorju. Proga, ki bi potekala mimo letališča (JZ stran) ob avtocesti iz Ljubljane proti karavanškemu železniškemu predoru v smeri Avstrije in Bavarske, je bila zaradi ekonomskih in ekoloških razlogov ocenjena kot neustrezna. Kot alternativa za opuščeno progo nam je bila predstavljena krožna železniška povezava Ljubljana–Komenda–Brnik–Kranj–Ljubljana, ki je v članku zmotno navedena kot predlog letališča.

Stališče Fraporta Slovenija je, da predlagana krožna regionalna proga poteka povsem izven glavnih prometnih tokov in je zato dejansko lokalnega značaja, hkrati pa v svojem poteku pod že zgrajenim letališkim kompleksom ruši komunalno infrastrukturo in sklenjeno funkcionalno celoto letališkega območja. Prav tako ne omogoča transporta tovora, kar bi moralo predstavljati eno od izhodiščnih prednosti. Iz tega razloga je Fraport Slovenija pristojnim večkrat uradno izrazil stališča, da je opisana rešitev neustrezna in bo ogrozila nadaljnji infrastrukturni razvoj letališča. 

Že leta se soočamo z bolečim problemom, da nekateri ključni operacijski sistemi v elektronskih napravah, ki delujejo na področju Republike Slovenije, ne podpirajo slovenščine. Medtem ko operacijska sistema Windows in Android omogočata tudi slovenski elektronski vmesnik, sistema macOS in iOS mednarodne korporacije Apple funkcionirata samo v angleščini in v drugih tujih jezikih, ne pa tudi v slovenščini. Nekatere države, ki so po številu govorcev manjše od Slovenije, so se z Applom uspešno dogovorile za uporabo svojih jezikov. Kljub ustavnemu postulatu o rabi slovenščine v Republiki Sloveniji dosedanje slovenske vlade, tako leve kot desne, doslej žal niso spoštovale lastnega jezika in Ustave. Ta klečeplazna politika povzroča nepopravljivo škodo na izobraževalnem področju, njene največje žrtve pa so otroci in starejši uporabniki.

V Slovenskem centru PEN opozarjamo, da je skrb za slovenščino ustavno določena kategorija in da jo morajo spoštovati vsi, ki na področju naše države poslujejo in prodajajo svoje aparature oziroma storitve. Apple torej ignorira drugi odstavek 20. člena Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS, Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10): »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.«

Stališče dolgoletne predstojnice Inšpektorata za kulturo in medije pri Ministrstvu za kulturo RS, gospe Sonje Trančar, pa zanika te zakonske določbe in cinično trdi, »da se citirana določba ne nanaša na mobilne (pametne) telefone in osebne računalnike z vidika javne rabe slovenščine. Menimo, da gre v danem primeru za zasebno rabo, kjer nastopa uporabnik tovrstnih naprav kot potrošnik, katerega interese ščiti potrošniška zakonodaja ali pa pravice v obligacijsko-pravnem razmerju do proizvajalca naprave«.

Ta pravni zmazek je predstojnica Inšpektorata za kulturo zapisala 31. januarja 2019 v odgovoru, s katerim je zavrnila zahtevo tedanje Komisije za slovenski jezik v javnosti pri SAZU, da morajo državni organi RS prisiliti korporacijo Apple k spoštovanju slovenskega jezika in Ustave. Gospa iz leta v leto ponavlja ta manipulantski trik, čemur se v njeni slovenščini reče copy & paste.

Njeno stališče je nesprejemljivo, saj izničuje načelo pravnega varstva slovenskega jezika. Mar ni naloga gospe Sonje Trančar in njenih nadrejenih, da spoštujejo in izvajajo ustavno določeno zaščito slovenskega jezika? Če se ji skrb za slovenščino že dolga leta ne zdi nujna, mora zapustiti položaj predstojnice Inšpektorata za kulturo pri Ministrstvu za kulturo RS.

Še hujši kot problem cinične in arogantne uradnice, ki streže interesom kapitala, pa je dejstvo, da je štiri ali pet različnih vlad in ministrstev RS, tako desnih kot levih in vsakršnih, s pridom uporabljalo njen rokohitrski izgovor, da so elektronske naprave zasebne in ne javne, kot argument, zakaj ni mogoče ničesar narediti. Naši birokrati in politokrati si upajo zahtevati znanje slovenščine le od družinskih članov tujih delavcev, od Appla pa nikoli in nikdar. Junaki pa taki!

Seveda pa niso vsi državni uradniki pokvarjeni. Naj kot svetel primer izpostavimo g. Marka Jenšterleta, ki je kot vodja Službe za slovenski jezik pri Ministrstvu za kulturo RS vselej deloval strokovno in korektno, z velikim posluhom za družbene razsežnosti jezika. Hvaležni smo mu za odločno podporo prizadevanjem za zaščito slovenskega jezika. Zato smo bili toliko bolj osupli, ko smo izvedeli, da je g. Jenšterle, član Slovenskega PEN-a, nenadoma izgubil položaj vodje Službe za slovenski jezik na Ministrstvu za kulturo. Menimo, da mu je bila storjena krivica, in pozivamo ustrezne službe, da jo čim prej popravijo.

Ponovno zahtevamo, da vse tuje korporacije, ki poslujejo na ozemlju Republike Slovenije, upoštevajo Zakon o javni rabi slovenščine, kar še posebej velja za tiste naprave, ki so na voljo tudi otrokom in mladini, kar Applovi računalniki in telefoni nedvomno so.

Boris A. Novak, podpredsednik Mednarodnega PEN-a, Tanja Tuma, predsednica Slovenskega PEN-a, člani in članice Upravnega odbora Slovenskega PEN-a

Dokler nam bodo nove ceste (severna os) in železniške proge (Divača – Koper) »gradili« politiki, ki vse svoje ambicije vežejo na nek določen datum, ko naj bi bil »njihov projekt« končan in bodo ob zvokih »plehmuzike« in v soju žarometov zasluženo rezali vrvice, te ceste in proge ne bodo »sodobne in okolju prijazne«.

V članku ste se dotaknili samo problema vrste električnega napajanja vozne mreže, še vedno pa se ne ve natančno, ali bo nova proga Divača – Koper dvotirna ali enotirna. Ponujajo nam več »rešitev«. Da bo najprej enotirna, drugi (vzporedni) tir pa bo zgrajen pozneje, ko bodo našli denar zanj. Nikjer na svetu na tak način ne gradijo prog. Oba tira se morata graditi istočasno, drugače bo treba novo enotirno progo pri dograditvi drugega tira razdirati (zaradi novih tirnih zvez, ki jih zahteva dvotirna proga, prestavljati bo treba nove signalno-varnostne naprave, itd.), v tem času pa bo promet po novi enotirni progi zelo otežen, večino časa pa popolnoma onemogočen.

Če pa bo obveljala »cenejša« politična inačica: dve enotirni progi, stara in nova, bo treba pri spremembi načina električnega napajanja tudi staro enotirno progo Prešnica – Koper opremiti z novim sistemom, ki nas bo stal enako kot oprema drugega tira dvotirne proge.

Sicer pa lahko z optimizmom zremo v bodočnost. Prihaja doba dvotirnih prog. V Kranju je skorajda napočil čas za zasaditev prve lopate, potem bo na vrsti dvotirna »dolenjka«, samo ga. Bratušek nam mora razložiti, kje ob Gruberjevem prekopu bo speljan drugi tir med Kodeljevim in Rakovnikom. Predlagam Resljevo cesto, skozi predor pod gradom pa ostro levo na Karlovško!