V kolumni v številki 35 dr. Bogomir Kovač sprašuje, zakaj se ne izdajo državne obveznice, s katerimi bi se financirala obnova po poplavah. Sam se za izdajo zavzema zaradi tega, ker je potencialno veliko domačega varčevanja, ki bi se iz depozitov lahko preusmerile v obveznice in zaradi tega, ker bi bila oblast prisiljena k transparentnosti. Oba argumenta seveda stojita. Je pa vseeno potrebno pri sestavljanju virov financiranja za tako velik projekt, kot je obnova po poplavah imeti pred sabo širšo sliko. In ta je, da je treba za financiranje obnove dobiti tudi več nepovratnih sredstev EU. Pri tem merim na analogijo z Italijo, ki je po potresih 2016 in 2017 uspela dobiti dodatna nepovratna sredstva iz kohezije. In pot do dodatnih nepovratnih sredstev je samo skozi to, da se prej usmerijo posojilna sredstva, ki so na voljo, to je pa 2,7 milijarde EUR, ki so na voljo iz Mehanizma za okrevanje in odpornost. Od EU ne gre pričakovati, da bi za Slovenijo odkrivali kaj novega, ponudili so tisto, kar že imajo pravila Solidarnostnega sklada EU (EUSF) in na voljo so posojilna sredstva MOO, ki se v celi EU porabljajo manj, kot je bilo načrtovano. In tu je zelo gospodinjska logika: Draga Slovenija, vzemi tisto, kar imamo, če bo pa tega premalo, se bomo pa takrat pogovarjali… Od EU imamo trenutno zagotovilo, da bo letos v Slovenijo prišlo 100 milijonov in naslednje leto do 300 milijonov EUR prav tako nepovratnih EUSF sredstev. 400 milijonov EUR bo Slovenija dobila od EUSF, če se izkaže, da bo neposredne in posredne škode za 6,8 milijarde EUR, EUSF namreč financira obnovo do nekje 5,5% vse škode. Od tu naprej pa lahko vadimo, kako dobiti druga sredstva. Kolikor lahko spremljamo, je Vlada RS v kalkulacijo vključila domače vire, ki gredo v solidarnostni sklad, zavarovalnine in ko se seštejejo domači viri, še vedno manjka več kot 3 milijarde EUR. To si bo treba izposoditi in sedaj je razmislek naslednji: ali se to izposodi od EU, ki ima 2,7 milijarde EUR na voljo za Slovenijo ali pa se to naredi z izdajo obveznic in se jih proda domačim varčevalcem. In vedenje, da če se porabi 2,7 milijarde EUR posojilnih sredstev (predvsem vir Evropske investicijske banke), se bo lahko v nadaljevanju apliciralo na dodatna nepovratna kohezijska sredstva (tako kot je Italiji uspelo leta 2017 ob sanaciji potresov, so dobili še 1,6 milijarde EUR nepovratnih sredstev), če pa tega ne storimo, se lahko obrišemo za dodatna kohezijska sredstva in lahko uporabimo samo tisto, kar je ostalo iz prejšnje finančne perspektive. V tem kontekstu pa razmislek kaže, da je bolje jemati posojila EIB. Če je to vstopnica za dodatna nepovratna sredstva. Zdaj pa pozor: od 375 milijard EUR posojilne vreče od MOO, ki je pri EIB, do sedaj uporabljenih 47 milijard. Če to napotuje , da je cena kredita EIB primerljiva s tržno ponudbo, skratka, da cena ni kaj posebej ugodna, imamo dve možnosti, da se pogajamo z EIB in EU hkrati in sicer za 2,7 milijarde EUR in dodatno nepovratno kohezijsko milijardo (in se pri zadnjem sklicuje na prakso do Italije v letu 2017). Ker, če se dobi 2,7 milijarde po ceni, ki je podobna tržni in zraven še ena milijarda, smo v bistvu dobili 3,7 milijarde po nižji ceni. Če tega ni mogoče izpogajati, se suho ugotovi EU nima dobrega odgovora za obnovo ekonomij članic po naravnih nesrečah in se gre v izdajo obveznic.

Posojilni vir je ena stvar in tu je Slovenija odvisna od pogajalskih spretnosti. Po drugi strani pa imamo škarje in platno pri tem, kako se bi denar porabil. Prepričana sem, da je najbolj učinkovito, da se posojilna masa razdeli na manj svežnjev in da se hkrati opremijo večji posojilojemalci. Če je EIB posojilo, se sklene direktna posojilna pogodba in državno poroštvo za zavarovanje. Če se denar zbere s prodajo obveznic, se potem denar plasira na SID banko in slednja iz tega naredi kredite, zavarovanja pa se vzpostavljajo na kolateralih v lasti kreditojemalcev. Eden od večjih kreditojemalcev bi moral biti republiški stanovanjski sklad, da bi s tem denarjem gradil hiše in stanovanja za tiste, ki jim je voda odplavila dom. Republiški stanovanjski sklad je edina institucija, ki ima izkušnjo hkratne gradnje velikega števila stanovanj in hiš in bi se moral najmanj prilagajati na nove naloge, vsi ostali investitorji pa bi bili tu slabši. Če je v kontekstu organiziranja kreditojemalca potrebno razširiti dejavnost na »task force« za gradnjo hiš in stanovanj, pa če je potrebno dokapitalizirati stanovanjski sklad z vložkom v zemljiščih, potem naj se te stvari dokumentacijsko in zakonsko uredijo. Če je dokapitalizacija možna z vložkom zemljišč, ki so v lasti SDH, je treba zakonsko regulirati neodplačni prenos na državo in potem naprej v stanovanjski sklad in hkrati urediti, da se izguba, ki bi jo SDH doživel z neodplačnim prenosom, ne upošteva pri izračunih donosa SDH premoženja. Tako zgrajena stanovanja in hiše se lahko bodisi oddajajo, bodisi se v nadaljevanju odkupijo (predvidevati je, da bi bili ljudje motivirani take nepremičnine čez nekaj let odkupiti).

Drug velik kreditojemalec bi morala biti nova javna gospodarska družba, ki bi opravljala naloge urejanja hudournikov, sanacije hribin in plazišč ipd. Namreč, v Sloveniji nimamo neke družbe, ki bi bila sposobna dobiti večje kredite za celovito izvedbo infrastrukture (DRI je inženiring hiša z relativno majhno bilančno vsoto, DARS pa je specializiran za gradnjo cest). Ker hkrati ugotavljamo, da je potrebno uvesti novo javno službo za urejanje hudournikov, bi bilo smiselno, da se to uredi hkrati. Skratka, ustanovitev nove gospodarske družbe v 100% lasti države z nalogo izvajanja projektov za zaščito pred naravnimi nesrečami. Kapitalski vložek bi jemali iz sredstev, ki se zberejo za sanacijo, to bi potem omogočilo, da bi bila družba finančno močna za najem kredita. Kolateral bi predstavljalo državno poroštvo. Denar iz kapitalskega vložka se porabi za izvedbe sanacije. Država bi z zakonom tudi določila obvezno javno službo urejanja hudournikov in sanacije plazišč. Hkrati pa bi družba delovala kot «task force« za vodenje obnove uničene infrastrukture, gradnje protipoplavnih zaščit, novih prometnic in mostov in tudi zavarovanje poslovnih con. V ta okvir bi tudi umestili tehnične pisarne. Predvsem zaradi tega, ker je formalno lažje umestiti zaposlene v tako družbo. Če bi pisarne delale v okviru ministrstva, bi se zalomilo pri plačnem sistemu in je bolj smiselno, da se temu izognemo. Zakonsko bi morali biti odseki in objekti, ki se popravljajo, poimensko definirani in imeti poseben status zaradi tega, da se kontrolira alociranje sredstev na projekt in da se opredeli, kdo obnavlja objekt ali odsek in kdo ga vzdržuje po končani obnovi. Na tak način se potem omogoči nadaljnje financiranje rednega vzdrževanja. Taka družba bi potem jemala večjo kreditno linijo za obnavljanje infrastrukture. Kredit se zavaruje z državnim poroštvom. Ne morem izključiti, da bi tule bilo porabljeno cca 2 milijardi EUR kreditov, vendar je treba pogledati, kakšna bo škoda.

Predpostavlja se vzdržen poslovni model družbe in sicer v obliki rednih prihodkov iz javne službe urejanja hudournikov in plazišč. Poleg tega bi proračun države in vseh občin plačeval redno letno tarifo za sanacijo, iz tega bi se potem oblikoval vir za vračilo kreditov za sanacijo ob poplavi. Amortizacijski načrti in poslovni načrti se prilagodijo na način, da bi bili prispevki občin nižji od zneska, ki bi ga občine plačevale, če bi same najele kredit za obnovo infrastrukture.

Naslednji veliki kreditojemalci pa bi bili lastniki plinovoda, elektrovodov in telekomunikacijskih - s tem bi financirali obnovo napeljav, ki so bile poškodovane v poplavi.

Vsekakor pa je treba imeti vse scenarije preigrane čim prej. Zlasti zaradi tega, ker je na bruseljskih mizah tudi italijanska vloga za sanacijo poplav v Emilii Romagni. Pa ne gre izključiti še vloge Malte in Grčijeza sanacijo poplav po deževju, ki se dogaja ravno v času tega pisanja. In v tem kontekstu ne morem razumeti stališča fiskalnega sveta, ki bi najprej počakali, da bi videli, kakšna je vsa škoda, potem bi pa začeli zbirati denar. 

Pozne nočne ure in utrujeni prsti so pomešali črke v podnapisu fotografije, objavljene ob članku o Rajmondu Debevcu. Poleg Debevca je na fotografiji njegov dolgoletni trener Lojze Mikolič in ne, kot se nam je zapisalo, Lojze Mikulić. Kdo ve, morda pa je nekje od zadaj sredi noči na vrata potrkal duh pokojnega Branka Mikulića, predzadnjega predsednika vlade rajnke socialistične Jugoslavije. Rajmond Debevec je v času njegovega poveljevanja sicer že tekmoval na olimpijskih igrah in drugih mednarodnih tekmovanjih. In žel uspehe.

Prizadetim se opravičujemo.

Vlado Miheljak je v odzivu na moje pismo zgrešil poanto in s tem potrdil, da ne razume, za kaj pri mizoginiji gre. Prav nič me ne »moti kritika … osebe, ki vstopa na spolzki teren nepooblaščenega prevzemanja vlog itd.«, nasprotno, takšno kritiko imam za nujno. Prav tako nisem apologetka T. Gaber, kot je zapisal, nasprotno, v veliki meri se strinjam z njegovo kritiko njenih ravnanj. Vendar obstaja kritika in obstajata etiketiranje in posmehovanje. In ko etiketiranje in posmehovanje očitno ali v podtonu merita na njen spol, imamo opraviti z mizoginijo.

Dalje, neokusno je odločitev predstavnikov ciganskih organizacij za preimenovanje v romske primerjati s »čiščenjem neprimernih vsebin« iz umetniških del. Ekonomija domislice nima s tem nič. Prav tako ne politična korektnost. Politično korektna sem, če Rominji rečem Rominja, ne pa Ciganka, čistunka pa sem, če zahtevam, da se iz književnih del odstranijo zapisi Ciganka, Cigan, ciganski.

In za konec, biti ljubiteljica živali je pač nekaj drugega kot biti nasprotnica deratizacije. Vem, da je meja zabrisana in da jo zlahka prestopiš. Vem pa tudi to, da je ne glede na razne deratizacije (ne le podgan) pobijanja živali in okrutnega ravnanja z njimi absolutno preveč. Zato se ne spodobi o ljudeh, ki se borijo proti temu, namigovati, da bi svoje početje lahko nadgradili v ogrožanje človeškega zdravja.

Tako je, ne spodobi se. Obstaja duhovitost in obstaja zasmehovanje. Tudi tu je meja tanka. Očitno pretanka za Vlada Miheljaka.

Mladinin kolumnist Vlado Miheljak je v odgovoru Barbari Rajgelj, Mojci Dobnikar in meni oziroma »zagovornicam emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja avtonomne aktivistke T.G«, kot nas je družno etiketiral, »skuhal« pravcati bosanski lonec. Bosanci_ke in Hercegovci_ke to jed uporabljajo tudi kot prispodobo, ko želijo povedati, da je nekaj mešanica različnih sestavin oziroma da gre za kompleksno zadevo ali pojav. V. Miheljak nam, žal, ne razkrije recepta, na podlagi katerega je sestavil svoj bosanski lonec. A na podlagi prebranega se mi zdi, da recepta pravzaprav sploh nima in da je v lonec, brez razmisleka, nametal vse sestavine, ki so se v tistem trenutku znašle v njegovi kuhinji. Za seboj pa je pustil razdejanje, kakršnega za seboj pusti moj desetletni sin, ko eksperimentira v kuhinji. Seveda, kot razumevajoča starša, ki razumeta, da otrok brez kaosa ne more razvijati ustvarjalnosti, razdejanje v kuhinji pospraviva soprog ali jaz, ali pa kar oba skupaj.

Kar se tiče sprejemanja odgovornosti za razdejanje, ki ga puščajo za seboj, so večinski (privilegirani) moški, kljub več kot pol stoletni starostni razliki, na približno isti ravni kot desetletni otrok. Pač, delajo, govorijo (in pišejo), kar se jim zahoče. Pa četudi s tem nekoga brez vsakršne podlage etiketirajo kot »zagovornico emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja avtonomne aktivistke T.G«. Kljub temu da je V. Miheljak vsem trem prilepil isto etiketo, govorim zgolj v lastnem imenu, Barbara in Mojca pa naj govorita zase; seveda, če se bosta tako odločili. V nadaljevanju se osredotočam na nesramna podtikanja in insinuacije, ki se nanašajo bodisi name osebno bodisi politično, kot na predstavnico Vesne – zelene stranke:

1. V svojem pismu, v katerem sem V. Miheljaka predlagala za podelitev pokala (lahko tudi za podelitev bodeče neže) za enega najbolj eklatantnih primerov »mansplaininga«, sploh ne komentiram njegovih izjav o Tini Gaber, temveč utemeljujem, da njegov »mansplaining« Barbari Rajgelj predstavlja eno najbolj razširjenih oblik mizoginije, s katero se srečujemo ženske praktično vsak dan. In tudi Miheljakov odgovor sodi v kategorijo »mansplaininga«, saj nam še vedno poskuša dopovedati, da se feministke motimo in da nas bo zato on, moški gospodar, podučil, kaj je mizoginija. Navsezadnje, kaj pa o mizoginiji vemo feministke, ki smo svoja življenja posvetile boju proti patriarhatu oziroma falokraciji, če uporabim izraz Françoise d’Eaubonne? Sodeč po pisanju V. Miheljaka, očitno (pre)malo.

2. Če pa že govorimo o pojavu »avtonomne aktivistke T.G.«, v njem ne vidim prav nobenega emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja. Ravno nasprotno, Tina Gaber igra natanko tisto vlogo, ki ji jo je določil moški gospodar, to pa je v tem trenutku njen partner Robert Golob. To, sicer nehote, potrjuje tudi sam V. Miheljak, ko zapiše, da »še portal GOV.SI objavlja fotografije in zapise njenih (T.G.) aktivnosti«. Ne vem, kako si to predstavlja V. Miheljak, ampak zapisi na GOV.SI so strogo cenzurirane vladne objave, objavljajo pa jih PR-ovci_ke v imenu vladajoče oblasti.

3. Najpodlejša insinuacija, ki si jo je dovolil V. Miheljak, pa je tista, s katero poskuša vzpostaviti ne ravno enačaj, ampak vsaj navezo med mano in SDS. Ne vem, kakšen pokal je Janševa mladež podelila V. Miheljaku, a vendarle sem prepričana, da mu niso očitali mizoginije. Prav tako ne vem, kakšna logika je vodila V. Miheljaka, da se je v tej razpravi zaletel še v Vesno – zeleno stranko, katere podpredsednica sem, ter v Vesnina sopredsedujoča Uršo Zgojznik in Uroša Macerla, ki ob napovedi ustanovitve stranke Vesna decembra 2021 v Studiu City nista želela odgovoriti na vprašanje, »ali pride v poštev tudi sodelovanje z desnico in Janševo SDS«. Očitno zgolj s ciljem, da bi dobil »potrditev«, da je Vesna, z njo pa tudi jaz, potencialna SDS kolaborantka. V. Miheljak si je tako prisvojil vlogo vrhovnega arbitra, ki presoja, kdo v slovenskem političnem prostoru je pravoverni_a levičar_ka, kdo pa odpadnik_ca od levičarske dogme. Na tej točki postane tudi jasno, da se je Vesna znašla v procesu preizpraševanja njene »pravovernosti« zato, ker je, navsezadnje, tudi ona ženska. Vesni je, kot prispodobi zelene ekofeministične politike, pač treba pojasniti, kdo je ona. In, tako kot V. Miheljak ve, kako se ne bi smela oziroma bi se morala obnašati premierjeva partnerka, in kot dopoveduje feministkam, da zapis, da je Tini Gaber treba postaviti meje, ni odraz mizoginije, tako si V. Miheljak dovoli tudi, da me poduči o Vesnini in, posledično, moji politični identiteti. A če si izposodim Miheljakov manever, s katerim me poskuša povezati s SDS, moram sporočiti, da je pri tem, žal, prepozen. Kajti, prehitela ga je SDS, ki me je preko svojih medijev označila za »bošnjaško migrantko« in »levičarsko izdajalko«, ki »slovensko vlado blati v tujini« in ki je »v prostem času aktivna v radikalni Levici« (Levičarsko kvizlinštvo: Zaposluje in plačuje jo slovenska vlada, ki jo blati v tujini! | Nova24TV). — Jasminka Dedić, Ljubljana

Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij (URSIKS) vas na podlagi 26. in 27. člena Zakona o medijih prosi za objavo prikaza nasprotnih dejstev, vezanega na članek z naslovom »Zahodni zgledi«, ki ste ga v Mladini objavili dne 18. 8. 2023. V pričujočem prispevku sta objavljena dva poudarka, ki po našem mnenju terjata dodatno pojasnilo.

Avtor prispevka navaja, »da je zaporska populacija v Sloveniji med najhitreje rastočimi« in to podkrepi s podatki Sveta Evrope o 23 % porastu zaprtih oseb v enem letu. Ta podatek je potrebno dati v širši kontekst in opozoriti, da se v njem odražajo ukrepi iz interventne zakonodaje v času epidemije: prekinitev zaporne kazni, predčasni odpusti s prestajanja kazni zapora in nepozivanje sodišč na nastop kazni, ki so začasno znižali zaporsko populacijo. Po izteku veljavnosti teh ukrepov je število zaprtih poraslo in se vrnilo na raven pred epidemijo. Težko torej neposredno primerjamo število zaprtih oseb v letu covid-19 ukrepov in v letu po njem, ne da bi pojasnili razloge za velika odstopanja v številkah. Drži pa dejstvo, da so slovenski zapori prezasedeni (trenutno 116,1 %) in da si obetamo rešitev teh dolgoletnih težav z novogradnjo ljubljanskega zapora v Dobrunjah.

Prav tako bi želeli opozoriti še na, po našem mnenju, neprimerno primerjavo med ameriškimi in slovenskimi zapori ter zaprtim temnopoltim prebivalstvom v ZDA in zaprtimi tujci pri nas. V ZDA poznajo tudi sistem privatnih zaporov, delež zaprtih na 100.000 prebivalcev pa je tam več kot 10-krat večji v primerjavi s Slovenijo. Po drugi strani je pri nas porast deleža zaprtih tujcev posledica naraščanja kaznivih dejanj nezakonitega prehajanje meje ali ozemlja države od leta 2018 dalje in je povezan s širšim kontekstom migracijskih tokov v Evropi. Vzroki za polne zapore v obeh izpostavljenih zaporskih sistemih so torej kompleksni in različni. Sistema sta iz več razlogov težje primerljiva, zato upamo, da bo Slovenija s svojo kazenskopravno politiko in zasledovanjem namena kaznovanja ostala primerljiva predvsem s skandinavskimi državami.

Ob neproduktivni polemiki z Barbaro Rajgelj, Jasminko Dedić in Mojco Dobnikar se je spet potrdilo, da v tabuje nikakor ni priporočljivo drezati. Pred časom sem doživljal orkestriran napad, ko sem kritično ocenil nekakšen iniciacijski nastop predstavnice in predstavnika takrat nove stranke Vesna v Studiu City (13. 12. 2021). Zapomnili smo si ju po poudarjanju nadideološkosti stranke in sploh problematike okolja ter še zlasti, da na trikrat ponovljeno vprašanje, ali pride v poštev tudi sodelovanje z desnico in Janševo SDS, nista odgovorila. Torej, s politiko, ki javno minimalizira ali kar zanika podnebne spremembe; ki je prav v času omenjenega nastopa izvajala brutalno prakso urejanja problema beguncev; ki je, ne nazadnje, realizirala peklenski načrt za največjo poosamosvojitveno sramoto – izbris dela prebivalstva iz registra. Ker sem nakazal, da je nadideološki spoprijem z okoljsko problematiko iluzija in zavajanje, da tega spoprijema ne gre ločevati od boja za človekove pravice, pravice manjšin, da je navsezadnje tudi ekologija imanentno razredno vprašanje, se je vsulo name, češ da neupravičeno in nekorektno sesuvam »naše«. Khm, naše? Podobno se je vsulo, ko sem napisal, da je kandidatka Levice na lanskih županskih volitvah za MO Ljubljana Nataša Sukič vstopila v kampanjo popolnoma nepripravljena, oborožena zgolj s splošnimi floskulami, in nastopala z opazno nerazčiščenimi razmejitvami med ingerencami države in lokalne skupnosti.

In povrh v soočenjih pozivala takratnega in sedanjega župana Jankovića, naj se samoomeji (!) in ne kandidira ponovno, kot mu to omogoča zakon. Si predstavljate: gospa (ali tovarišica, če ji je ljubše) že drugo legislaturo kot poslanka Levice sedi v DZ in sooblikuje zakonodajno oblast, pa se pred tem ni spomnila, da bi sprožila proceduro za spremembo zakona? In se je spet vsulo, češ, a res moraš sesuvati ravno »našo« kandidatko … In sedaj nekatere moti kritika neke neobvladane osebe, ki vstopa na spolzki teren nepooblaščenega prevzemanja vlog v ustroju države, ki jih naša zakonodaja ne predvideva. In to je ne glede na vsebino izrečene kritike mizogonija?! Zakaj? Zato ker je ta oseba ženska. V središču zapisov vseh treh omenjenih (Rajgelj, Dedić, Dobnikar) sta dva elementa. Prvič, da sem Tino Gaber (T. G.), k delovanju katere je bila izrečena kritika, označil za starleto, drugič, da ji kot ženski odrejam meje. No, dejansko sem zapisal: »Problem nastane, ker ne gre za zgolj eno od starlet, ki kraljujejo na družbenih omrežjih, ampak za premierovo partnerko, ki si ni in ki ji (predvsem) niso odredili mej.«

Naj torej nadaljujem tam, kjer je Mojca Dobnikar končala, pri opredelitvi pojma starleta v SSKJ: »privlačna mlajša ženska, ki je medijsko znana predvsem zaradi pogostega pojavljanja v rumenem tisku«. Izpeljanke porno starleta, ki jo Mojca Dobnikar navaja, nisem uporabil in je to napletanje in podtikanje za doseganje učinka. O. K. Če nekoliko zastareli pojem »rumenega tiska« razširimo še na plažo družbenih omrežij, kaj glede na definicijo ne drži? T. G. se pojavlja prav tam, v rumenem tisku in družbenih medijih v funkciji nenehnega samopromoviranja, samorazkazovanja. Vse, tudi aktivizem in domnevna dobrodelnost, je v tej funkciji. Pač nekakšna oblika socialnega ekshibicionizma. Ta perverzija se je do obisti pokazala, ko je dan po najhujši vodni ujmi obiskala direkcijo Rdečega križa, kjer jo je sprejela generalna sekretarka in se ji zahvalila za prostovoljstvo (!?). Jo sprejela kot kaj, kot koga? Najbrž tako, kot je osebno sprejela in se poimensko zahvalila tisočem in tisočem prostovoljkam in prostovoljcem, kajne? Ta bizarni izpad je zgolj vrh ledene gore. T. G. brez formalnega statusa paradira po vladnih prostorih, nepooblaščeno organizira sestanke z izbranimi skupinami nevladnikov. Vpliva na kadrovske odločitve, na ukrepe vlade. Oporeka strokovnim elaboratom in mnenjem ... T. G. je, ko ji ustreza, neodvisna in avtonomna aktivistka, ko to bolje unovči za samopromocijo, pa je partnerka premiera. Prva dama? Še portal GOV.SI objavlja fotografije in zapise njenih aktivnosti (!?).

In tu je ključni problem in zmota Mojce Dobnikar, ko napiše: »Pravila vedenja v položaju premierove partnerke so pravila vedenja, ne pa odrejanje mej.« Namreč, pravila vedenja glede na vlogo so jasna in v tem primeru eklatantno kršena. Zato – še enkrat – kdor jih vseeno krši ali jih ne razume, mu je pač treba postaviti meje. Kako sicer? To pač nima nič opraviti s spolom, ampak s hojo čez rob.

Se pa v tej točki zapletanje apologetk T. G. ne konča. Mojca Dobnikar se zgraža nad mojim retoričnim vprašanjem, ali bo naslednja intervencija »prve dame« nasprotovanje deratizaciji podgan. Češ da je to zaničevalen odnos do vseh, ki si prizadevajo za čuteči odnos družbe do živali. Khm, čisto zares poznam osebo, ki ima udomačeno podgano, tako kot ima kdo drug kanarčka, mačko, psa, pitona … V čem je razlika? V tem, da imajo nutrije lepši kožušček od podgan? To je približno tako kot v kakšni distopiji (ali utopiji, če hočete), kjer bi ženske zavladale svetu in bi ohranile (za razplod) postavne mladeniče, grde, debele, plešaste, ostarele, neatraktivne pa bi deratizirale.

In še k problematiziranju politične korektnosti. Mojca Dobnikar evidentno ni razumela ekonomije domislice, ki jo je avtoironično lansirala sama etnična skupnost (!), ali se jih prav naslavlja Cigani ali Romi. Pravo vprašanje samega poimenovanja je vprašanje, koliko otrok skupnosti obiskuje in konča šolo, koliko je mrtvorojenih, kakšne so elementarne življenjske razmere (voda, elektrika ...), kakšne so zaposlitvene možnosti ... Zato so bili Romi ob nastanku šale tisti, ki so v partiji, ki so »na liniji«, preostali pa so se zavedali, da še naprej živijo cigansko življenje ...

Jasminka Dedić je zmotno ali zavajajoče v zaključku svojega pisma zapisala, da sem Barbaro Rajgelj obtožil intelektualne lenobe zaradi zapisa na Facebooku, v katerem me je označila za »mizoginega moškega kolumnista«. Ne, ni razumela, lenoba je, ko na mestu, ki mi ni dostopno za sledenje in ugovor, lahkotno stigmatizira in se z eno besedo ne potrudi utemeljiti kategorizacije. Sicer pa me je J. Dedić predlagala za nekakšen pokal. Prepozno! Takšno priznanje mi je pred časom že podelila Janševa mladež, torej podmladek tiste politike, s katero njena stranka Vesna ne bi imela apriornih težav sodelovanja.

Sicer pa v razmislek in pomoč zagovornicam emancipatornega potenciala in subverzivnega naboja avtonomne aktivistke T. G.: ko še ni vedela, da bo prva dama, je v eni svojih objav lansirala vic, za katerega trdi, da je njena domislica. Torej: »Lek je poslal v Afriko tono zdravil. A so pošiljko v celoti zavrnili.

Zakaj? Ker je pisalo: vzemi po jedi!« V nekem drugem zapisu pa je v času, ko se je pri nas sredi zime zbirala pomoč za žrtve uničujočega potresa na Haitiju, duhovičila: »Prosim Karitas, da se na poti na Haiti ustav še kle pr men ... rabm dodatne odeje. Lp Zmrznjeni Slovenije.« Pa dober tek!

Julija smo poročali, da je »komisija za splošno maturo Državnega izpitnega centra (RIC)« po oceni zagovornika načela enakosti ravnala diskriminatorno, ko naj bi dijakinji s potrjenimi težavami pri branju – med drugim naj bi trpela zaradi skotopičnega sindroma, ki ga uradna medicina resda ne priznava – onemogočila rabo pripomočka za lažje branje pri pisanju mature. Ob tem so nas iz izpitnega centra opozorili, da RIC ne odloča o prilagoditvah za kandidate s posebnimi potrebami na maturi, niti nihče drug, ki bi ga RIC lahko pooblastil. Člane Državne komisije, s katero sodeluje RIC pri pripravi in izvedbi splošne mature na šolah, po zakonu o maturi imenuje pristojni minister za šolstvo in ne RIC. O prilagoditvah za posamezne kandidate s posebnimi potrebami odloča izključno Državna komisija, ki mora pri odločitvah upoštevati področno zakonodajo. Za nejasnosti v objavljenem članku se RIC-u opravičujemo. 

Že od nekdaj so govorili, da ob nesreči spoznaš ljudi. V letošnjem letu, ko smo doživljali vremenske ujme, kakršnih ne pomnimo, se je ta stara resnica dokazovala po vsej naši državi in tudi širše. Naši prostovoljni gasilci so to dokazovali že ob silovitih požarih na Krasu, letos pa še ob neurjih s strelami, nalivi in točo, ki so uničevali polja, sadovnjake in vinograde, viharji so odkrivali strehe in lomili drevje, z divjanjem naraslih vodotokov, ki so odnašali mostove, rušili hiše in druge objekte ter poplavljali naselja. Pri svojem strokovnem in požrtvovalnem delu so naši prostovoljni gasilci upravičeno umeščeni na sam vrh takih organizacij v svetovnem merilu.

Ob letošnjem vremenskem peklu je veliko družin izgubilo streho nad glavo, pogosto je bilo ob tem uničeno tudi vse v hiši, od kleti do podstrešja. Ob takih nesrečah so jim priskočili na pomoč številni sosedi, sovaščani in drugi, ki so jih reševali iz vode in blata, nato pa nudili tudi nastanitev v svojih hišah in lokalih. Ob tem reševanju ljudi niso zapustili hišnih ljubljenčkov vseh pasem, zato so tudi njih preselili na varno. Na spletno aplikacijo Poplave 2023, kjer so ponudbe za pomoč ob poplavah, se je v dveh dneh prijavilo več kot 22. 000 ljudi. Takšno pomoč so nudile tudi organizacije Rdeči križ, Karitas in Inštitut 8. marec.

Ob taki solidarnosti in nesebični pomoči smo se prepričali, da so pri nas zelo dobri ljudje, kar je v nasprotju z ocenami pred temi najhujšimi nesrečami v naši državi, da smo vsi sprti med seboj, če že ne kar tako sovražni, da bi si z veseljem zakuhali celo državljansko vojno, ko bi »gospa s koso« kosila po levih in desnih sprtih bregovih. Na podlagi vsega tega, kar doživljamo ob teh nesrečah, lahko z gotovostjo zaključimo, da nam je ta velika nesreča dan potem odprla oči. Večina ljudi je zelo dobrih in solidarnih, ko drugi potrebujejo pomoč. Povsem drugačni pa so nam vsem znani politiki, ki netijo sovraštvo in si želijo izrednih razmer zaradi svojih blodenj in podlih interesov. 

V. Miheljak je 4. 8. 2023 v Mladini napisal, da ga je B. Rajgelj v zvezi z zapisom o Tini Gaber označila za mizoginega in da naj se mu kaj takega doslej še ne bi zgodilo. Mogoče je pozabil, mogoče pred leti ni razumel namiga, mogoče pa (seveda povsem upravičeno) razlikuje med namigom in oznako ...

V zapisu o Tini Gaber je pravzaprav naredil nekaj zelo podobnega tistemu, kar očita – Tini Gaber. Kajti »ne gre za zgolj eno od starlet«, res ne, gre »za premierovo partnerko«, kot sam pravi. Če od nje terja, da se vede v skladu s to vlogo, naj jo tudi sam obravnava v skladu s to vlogo. Naj je torej ne obmetava s starleto in naj premisli, preden napiše, da ji »niso odredili mej«. Nekdo je ni pravi čas po prstih, ali kako?! Pravila vedenja v položaju premierove partnerke so pravila vedenja, ne pa odrejanje mej. In če ji očita, da se pravil ne drži, bi javni bonton – če ga je še kaj ostalo – terjal, da se jih pri tem tudi sam drži. A Miheljak se raje posmehuje: »Kaj bo naslednji aktivistični poseg ljubiteljice živali? Boj proti deratizaciji podgan?« Prezirljivo in počez opravi z zavzemanjem za pravice živali, tako da ga poveže z deratizacijo podgan. Njegov zapis o Tini Gaber ni le mizogin, temveč tudi zaničevalen do vseh, ki si prizadevajo za čuteč odnos družbe do živali.

Poleg tega benti čez politično korektnost, v isti sapi kritizira Janeza Janšo in Tino Gaber ali pol stoletja staro formalno odločitev ciganskih organizacij za preimenovanje Ciganov v Rome in današnje lomastenje čistunov po umetniških delih. Ob tem tudi jaz bentim, a ne čez pomanjkanje politične korektnosti, temveč čez pomanjkanje teoretske in človeške poštenosti.

P. S.: Glede na razlago SSKJ, da je starleta »privlačna mlajša ženska, ki je medijsko znana predvsem zaradi pogostega pojavljanja v rumenem tisku«, in primera, ki ga navaja – »porno starleta; želi si biti prava igralka, ne le starleta« –, raje ne razpredam dalje o mizoginih podtonih Miheljakovega zapisa. 

V 32. številki Mladine smo lahko prebrali več zanimivih prispevkov, ki neposredno ali posredno zadevajo katastrofo zaradi enormne količine padavin nad Slovenijo. Najbolj tehten se zdi intervju s krajinsko arhitektko Darjo Matjašec, ki načenja kar nekaj po krivici zanemarjenih tem. Upajmo, da ga bodo brali in razumeli tudi odločevalci.

Zanimiv, a žal nekoliko enostranski, pa je intervju z zgodovinarjem Petrom Frankopanom. Tam med drugim preberemo, da bomo doživeli velik vulkanski izbruh, a da ne vemo, kdaj. Tak velik izbruh, ki odločilno vpliva na vreme, pa se je že zgodil januarja lani blizu otočja Tonga. Gre za izbruh podvodnega vulkana v globini 150 m, ki je, kot poroča NASA, (poleg žveplovega dioksida) porinil v troposfero, na višino do 58 km, ogromno količino vodne pare, tako da se je količina vode na nebu povečala za 10% (po izsledkih študije skupine meteorologov pa celo za 13%). Ta dodatna voda bo vplivala na podnebje še okoli 10 let, strokovnjaki pa ne vedo, ali bo večji vpliv ogrevanja zaradi zračne vlage ali ohlajanja zaradi SO2. Vsekakor pa je to najbolj daljnosežen izbruh v zadnjih 140 letih in sploh prvi znani izbruh podvodnega vulkana takih razsežnosti, zato meteorologi vpliva takih dogodkov še niso mogli vključiti v svoje modele.

Najverjetneje pa je ta izbruh glavni vzrok za ekstremne vremenske pojave v zadnjem letu (vročinski valovi in rekordi pri padavinah in nizkih zimskih temperaturah, kot je -53°C tri dni zapovrstjo na severovzhodu Kitajske, ali pa 3 m snega v južni Kaliforniji, kjer sneg komajda poznajo).

Pozna se, da je Frankopan Britanec in zato prezre dejstvo, da plenilski kapitalizem angloameriškega tipa nikakor ni merilo za celotno zgodovino človeštva, v kateri najdemo veliko primerov do narave in naravnih virov precej bolj prizanesljivega gospodarjenja, ki pa ga je zatrlo (ali ga še zatira) nebrzdano dobičkarstvo, ali pa so ga uničili osvajalci. Trditve, da je človeštvo že ves čas uničevalo naravo, so pač veliko poenostavljanje, če ne celo izkrivljanje zgodovine.

Sindikalne centrale izražamo veliko priznanje civilni zaščiti, gasilkam in gasilcem, vojski, policiji, reševalcem, humanitarnim in drugim nevladnim organizacijam ter vsem ključnim delom javnega sektorja, ki so s svojim delovanjem pripomogli k takojšnjemu odzivu in reševanju ljudi, živali in premoženja.

Zahvaljujemo se svojemu članstvu ter prebivalkam in prebivalcem Slovenije, ki neutrudno prispevajo k čimprejšnji pomoči in obnovi območij, ki so jih prizadele julijske ujme. Slovenija je pokazala, da je solidarnost resnično naša temeljna vrednota.

Zdaj se začenja čas obnove uničenih domov, javnih objektov in infrastrukture. Zato sindikalne centrale skupaj pozivamo delodajalska združenja, s katerimi (poleg vlade) sestavljamo Ekonomsko-socialni svet, da pozovejo svoje člane (delodajalce), naj v času obnove ne dvigujejo cen blaga in storitev.

Še zlasti to velja za ponudnike hrane in pijače, gradbenega materiala, pohištva in bele tehnike ter za izvajalce vseh oblik gradbenih, inštalaterskih, mizarskih in drugih storitev, ki bodo prepotrebne v času, ki sledi. Prepričani smo tudi, da bi se lahko pri marsikaterem podjetju marže tudi znižale. S tem pa bi se lahko znižala tudi cena blaga ali storitve. Zdaj ni čas za “vojno dobičkarstvo”, zdaj je čas, da solidarnost pokažejo tudi delodajalci.

V trenutnih razmerah, ki jih poleg naravnih nesreč krojita tudi visoka inflacija in z njo povezana draginja, banke beležijo enormne dobičke. Zlasti nesprejemljivi so tisti dobički, ki nastajajo na račun kontinuiranega dvigovanja obrestnih mer za posojila in hkratni stagnaciji obrestnih mer na depozite, ki so daleč pod stopnjo inflacije. Nekatere

evropske države (npr. Italija) so že uvedle dodatne obdavčitve t. i. izrednih dobičkov bank. Zato sindikalne centrale pozivamo Vlado Republike Slovenije k uvedbi dodatnega davka na tovrstne dobičke bank v Sloveniji ter proučitvi možnosti za odpis oziroma moratorij na odplačevanje posojil ob nespremenjenih obrestnih merah za tiste, ki so jih poplave najhuje prizadele.

Hkrati sindikalne centrale pričakujemo, da bo Vlada Republike Slovenije nadaljevala s pripravo in sprejemanjem interventnih ukrepov za pomoč ljudem, v katero bo enakopravno vključevala tudi sindikate, pri čemer bomo tvorno sodelovali.

— Zveza Svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Lidija Jerkič; Konfederacija sindikatov javnega sektorja, predsednik Branimir Štrukelj; Konfederacija sindikatov Slovenije – PERGAM, predsednik Jakob Počivavšek; Konfederacija novih sindikatov Slovenije - Neodvisnost, predsednica Evelin Vesenjak; Konfederacija sindikatov 90 Slovenije, predsednik Petar Majcen; Slovenska zveza Sindikatov – Alternativa, predsednik Zdenko Lorber; Zveza delavskih sindikatov Slovenije – Solidarnost, predsednik Albert Pavlič

Uvodnik urednika Mladine in razkritja novinarjev Boruta Mekine in Luke Volka so dejansko alarmantna.

A poleg navedenih podjetnikov predstavljajo velik problem tudi uradniki paradržavnega SDH, ki že desetletja krožijo in »prodajajo« svoje znanje tistim podjetjem, kjer ima SDH vpliv. Pri zdravnikih, ki jih (delno upravičeno) obsojamo, se temu reče podjemne pogodbe. Omenjeni uradniki, ki se za seje NS in raznih komisij »pripravljajo« znotraj delovnega časa v okviru redne zaposlitve v SDH in s tem svetovanjem zaslužijo bistveno več kot večina zdravnikov po podjemnih pogodbah, pa so pred javnostjo skriti. Sam bi jih imenoval koritniki. Pri koritu se podpirajo, saj drugače ne moremo razumeti, da je bivši šef SDH, Janez Žlak, še vedno predsednik NS Petrola.

Ob prebiranju letnega poročila SDH, ki je objavljeno na spletni strani, je ocenjen dosežen ROE portfelja RS in SDH 2,8 odstotka!? Torej mnogo pod višino inflacije, kar pomeni, da so bili upravljalci neuspešni, davkoplačevalci pa oškodovani. Toda vodstvo SDH in posamezni vodilni znotraj SDH za svoj slab rezultat niso »kaznovani«, temveč poleg plače, raznih ugodnosti, bonusov itd. dobijo »nagrado« za delo in nadzorovanje v okviru NS družb, ki so neuspešne. Razumi, kdor lahko!

Poglejmo samo predsednika uprave, ki poleg za redno delo, prejema dodatno plačo za nadzorovanje Telekoma, DUTB in GEN energije. Se spomnite »argumentacije« za višje plače (18.500 EUR) zaradi večjega obsega dela. Ob splošnem zgražanju javnosti pa smo vsi pozabili na nekaj zelo pomembnega: kako lahko ob povečanem obsegu dela hkrati nadzoruje tri strateška slovenska podjetja.

Podobno velja za druge člane uprave.

Pa tudi na primer za strokovno direktorico OE gospodarstvo in turizem, ki dosega podpovprečne donose z vidika polnjenja proračuna, hkrati pa opravlja razne nadzorniške funkcije že vsaj od leta 2012, ko je bila predsednica NS Casinoja Bled, trenutno pa opravlja, poleg ostalega dela, še funkcijo predsednice RK Slovenskih železnic in članico NS.

In uprava SDH ob vseh teh dejstvih v omenjenem letnem poročilu SDH za leto 2022 kot pomembni dosežek navede »okrepljen razvoj korporativnega upravljanja«.

Stavek: »Ustvarili smo dobro podlago za učinkovitejše upravljanje naložb v prihodnje,« pove veliko. Donosi za družbo so nekje v nejasni prihodnosti, plačila za njihovo »strokovno« delo, ki presega plačo predsednika vlade vsaj za petkrat, pa so v sedanjosti.

Torej problem ni samo v podjetnikih.

Dovolj imam starejših intelektualcev, ki si jemljejo pravico, da mlajše kolegice učijo, kaj je mizoginija in seksizem. Že 30 let poslušam in gledam naše politike, profesorje, intelektualce, umetnike, novinarje in dežurne komentatorje, kako nas podučujejo, nam razlagajo in dopovedujejo, da nečesa ne razumemo ali pa nismo zmožne razumeti. Gre pa za najbolj razširjeno obliko moške mizoginije,

ki ji pravimo »mansplaining« (uporabljam angleški izraz, ker beseda še ni dobila domovinske pravice v slovenskem jeziku) in s katero označujemo strategijo pohabljanja ženskega govora. Gre za strategijo, ki jo je novinarka Lily Rothman opredelila kot »razlaganje, ki se ga poslužuje razlagalec ne glede na to, da tisti_a, ki mu / ji razlaga, o tem ve več kot razlagalec, kar pogosto počne moški ženski« (A Cultural History of Mansplaining).

Prepričana sem, da vsaka ženska ve, o čem govorim. Dubravka Ugrešić, ki je umrla pred nekaj meseci, je v enem intervjuju, objavljenem v njeni zadnji knjigi s pomenljivim naslovom »Nagobčnik za čarovnice« (Brnjica za vještice, 2021), priporočila, da v kolikor želimo spoznati pravi pomen besede mansplaining, preberemo Andrićevo kratko zgodbo »Zloraba« (Zlostavljanje). V njej bodo bralke in bralci izvedeli vse o mansplainingu, saj, kot pravi Dubravka, »Večinski ’balkanski moški’ (k temu bi sama dodala tudi večinskega srednjeevropskega ali mediteranskega moškega) – pa naj bo on politik, delavec, književnik, uradnik, profesor, nogometaš, intelektualec, kriminalec  – je gazda Andrija, Andrićev zlorabljalec. Vsaka ’balkanska ženska’ (pa tudi vsaka srednjeevropska in mediteranska ženska) bi, če bi le hotela, v liku gazde Andrije lahko prepoznala politike svoje države, svojega moža, ljubimca, prijatelja, brata, lastnega sina, soseda, pa tudi sodobne pisatelje, katerih knjige z veseljem prebira.«

V slovenskem socio-kulturnem prostoru, v katerem se prepletajo srednjeevropski, balkanski in mediteranski hegemonski maskulinizmi, je mansplaining povsem običajen in vsakdanji pojav, prepoznamo pa ga v različnih taktikah, ki segajo od omalovaževanja, prekinjanja, utišanja, sabotiranja do patroniziranja ženskih govork s strani moških. Pokal za enega najhujših primerov mansplaininga, ki sem jih v zadnjem času zasledila v slovenskih medijih, si po mojem mnenju zasluži Mladinin dolgoletni kolumnist Vlado Miheljak, ki je Barbaro Rajgelj, zaradi zapisa na Facebooku, v katerem ga je označila za »mizoginega moškega kolumnista«, obtožil »hude intelektualne lenobe«.

Da pa tudi mene ne bi doletela podobna javna diskvalifikacija, pozivam Vlada Miheljaka, da prebere esej feministične avtorice Rebecce Solnit z naslovom »Men still explain things to me«. Branje toplo priporočam tudi vsem drugim večinskim (beri privilegiranim) moškim. Tistim, ki se želijo »podučiti«, kako se izogniti mainsplainingu, pa priporočam, da si pogledajo BBC-jevo razlago »Mansplaining, explained in one simple chart« (https://www.bbc.com/worklife/ article/20180727-mansplaining-explained-in-one-chart). 

Ja, spoštovani Repovž, bo potrebno spremeniti pogled. Kot naročnik Mladine redno z veseljem preberem vaše uvodnike, ki so pronicljivi in se večinoma strinjam z vašim razmišljanjem (z razliko od Pamfletov, ki jih že leta ne berem). Ta vaš zadnji uvodnik je pa po mojem mnenju malo, če ne precej, mimo. Da ne bom opisal še drugih vaših trditev ali ugotovitev, bom pokomentiral samo naslednji del: »Slovenija je bila stoletja in tisočletja del drugih držav, nekakšna večna kolonija, vojne so nas predajale zdaj v roke enih, nato drugih, vedno znova so si ti drugi za te boje vzeli ljudi tudi s tega območja, pa tudi vse drugo, kar jim je prišlo prav. Od tu so stoletja vozili v nemške in italijanske dežele sužnje (dejanske in sodobnejše), obeh spolov, kar je bolj naprednega nastalo v Sloveniji, pa so večinoma zgradili kolonizatorji – za svoje potrebe, za potrebe obvladovanja tega območja svoje države (ker to smo bili, del neke druge države).«

Vemo, da Slovenija ni mogla biti del druge države, ker ni obstajala, obstajali smo samo Slovenci bolj in manj pogosti (večinski) v različnih deželah. In vsaj kar se Avstrije in Jugoslavije tiče, nismo bili samo del teh držav, ampak sta to bili tudi naši državi. In z »vojnami« (med fevdalci in kraljevinami) so se predajala vsa evropska območja in ne samo slovenska.

Ves čas podrejenosti avstrijskim cesarjem in cesarici smo bili enakopraven narod, če odmislimo obseg uporabe slovenskega jezika v pokojni AO natančneje Avstriji (a sploh veste, kako se je to reševalo v VB z Irci, Valižani in Škoti?) , katere del smo pravzaprav bili. In avstrijski cesarji (in plemiči) so bili nad-narodni, kot vsi kralji in kraljice od srednjega veka naprej, evropske kraljevske med sabo povezane družine kot poseben nad-narod. Njim je bilo več ali manj vseeno, katerega naroda so njihovi tlačani. Soustvarjali in so-vodili smo to državo. V vseh segmentih. Da smo bili kolonija, ne bo držalo. Za kolonijo je predvsem značilno, da tam kolonizator vlada s kolonialnimi zakoni, torej drugačnimi in predvsem slabšimi, kot v matični državi. Nisem še slišal, da bi npr. na Štajerskem, veljali kakšni drugačni zakoni, kot na Dunaju, na Tirolskem, na Češkem, Kranjskem … V osnovnih šolah so nas učili, da je AO bila ječa narodov? A res? Torej so bili tudi nemško govoreči Avstrijci v ječi, lastni ječi? Ker so bili prav tako manjšina. In tudi še nisem slišal, da bi nemško govoreči Avstrijci kaj drugače izkoriščali ljudi in zemljo glede na narodni status. A je naš kmet plačeval višje davke in imel kakšne prepovedi in zapoved več kot avstrijsko nemški?

Tudi o tem, da so »kar je bolj naprednega nastalo v Sloveniji, … večinoma zgradili kolonizatorji – za svoje potrebe, …«, je tudi potrebno spremeniti pogled. Južne železnice niso menda zgradili samo za »Dunaj in cesarja«? Gradili šole? Ceste in sadili jablane ob njih …? Res bo potrebno podrobno opisati avstrijskega »kolonizatorja«. Ga na novo izumit? Jaz ga ne vidim.

Tudi ta trditev je za osvežitev pogleda: »Od tu so stoletja vozili v nemške in italijanske dežele sužnje …«? Kdaj in kam? V času nacistične Nemčije že, kaj drugega se pa ne spomnim. Razen za časa Rima, za tisti čas pa tako ali tako ne vemo zagotovo, če smo sploh bili tu. Pozabljamo pa, da so k nam uvažali nemške »sužnje«, delavce za rudnike in železarne (furlane). In Italijane za gradnjo mostov (še danes je pri Zidanem mostu Laška vas). Celo kmete v daljni zgodovini (Kočevarje, Kozjance nemško govorečega porekla po skorajšnjem izumrtju staroselcev zaradi kuge … in Žalec je nastal kot naselbina Saksoncev: Sachsenfeld je izvorno ime kraja).

Jugoslavija, pravzaprav dve, je druga zgodba. To smo soustvarili dvakrat in je tudi bila naša država. Skoraj bolj, kot »njihova«, če pomislim na naše južne brate, predvsem Srbe. Ker smo obakrat imeli večji vpliv na državo, kot smo bili številčno in ozemeljsko težki.

Ja, in nazadnje smo dosegli napredek. Sploh v zadnjih tridesetih letih samostojnosti. A smo res? Danes nismo nič bolj suvereni, kot v času »tujih držav«. Upam si trditi, da še manj. In upam si trditi, da je napredek v zadnjih tridesetih letih relativno glede na vse okoliščine zanemarljiv v primerjavi z napredkom od druge svetovne vojne do osamosvojitve. Zakaj tako mislim, mi skoraj ni potrebno razlagati. Vsem so znana dejstva, kako stojimo s »svojo« državo. In čigava »kolonija« smo danes.

In dodatno vprašanje: ali so Katalonci in Baski v Španiji, ki so v podobni situaciji, kot smo bili mi v AO, ostali nerazviti? Ravno nasprotno. In iz praktičnega razloga jim niti ne želim uspeha v »osamosvajanju«. Naj še enkrat pridejo k nam, pa bodo razumeli. Če že niso, da je Španija tudi njihova država. 

Naše zdravstvo je odlično, primerljivo ali boljše od zdravstva v razvitih evropskih deželah. Problem, ki se vleče že dolgo in ki je vse bolj pereč, je (ne) dostopnost do zdravstvenih storitev. Problem, ki zadeva deset ali stotisoče državljanov Slovenije. Nedostopnost do ustrezne oskrbe lahko po mnenju vidnih članov zdravništva povzroča celo smrti bolnikov.

Kaj so za izboljšanje tega stanja naredile naše zdravniške organizacije? Očitno nič, saj se stanje le poslabšuje. V gospodarstvu bi ob takem polomu vodstveni delavci odstopili. Ali bi jih odstavili.

Vrhovi zdravniških organizacij tako ne razmišljajo, ampak vse sile usmerjajo v rušenje Zakona o prostovoljnem končanju življenja, tudi žaljivo z zmerljivkami, kot „rablji“ ali „evtanazatorji“, celo nekateri, ki se predstavljajo kot doktorji znanosti, pa nimajo niti magisterija. In to za vsega peščico v neznosnih mukah umirajočih bolnikov, ki jim z nikakršno medicinsko metodo ne moremo pomagati in ki si želijo le dostojne smrti.

V zadnji, 31. številki Mladine, sem dr. Dušana Pluta, geografa in med drugim zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete, nehote označila za geologa, kar seveda ni. Za napako se dr. Plutu in bralcem opravičujem. 

Neurja z viharji in točo, ki so po naši državi divjala v juliju, so po prvih ocenah povzročila škodo na okoli 10. 000 hektarjih poljščin, sadovnjakov in vinogradov, v gozdovih pa so povzročila vsaj 500. 000 kubičnih metrov škode zaradi vetrolomov. O ogromnih škodah na hišah, gospodarskih poslopjih, šolah in na drugih objektih še ni podatkov. Ob tem nas je še posebno presenetila odločitev vlade, ko je ob takih razmerah sprejela načrt razvojnih programov za investicije v oboroževanje za obdobje od leta 2023 do leta 2026 v višini več kot milijarde evrov.

Podnebje se že dolgo spreminja, saj se planet segreva, zato okolje propada, izumirajo vrste, ogrožena je pridelava hrane. Še posebno so ogrožene množice na nerazvitem jugu planeta, zato z migracijami ogrožajo tudi red in mir na bogatejšem svetu, kjer vlada neoliberalizem, ki zaradi pohlepa uničuje naravo in veliko ljudi prepušča v revščini, kar povzroča še dodatne napetosti in spopade. Tega se zavedajo tudi ozaveščeni in kulturni ljudje v Sloveniji. Zato smo v tem letu že trikrat predlagali in tudi zahtevali od vodstva naše države, da odločno in konkretno podprejo pogajanja za premirje pri vojni v Ukrajini. To je mogoče in nujno v okviru evropske skupnosti in v svetovni organizaciji za varnost. 

Spoštovani.

V članku »Svoboda sovražnega govora« (Mladina 30 / 28.7.2023) piše, da je razvpiti 133. člen v SFRJ »predvideval do osem let zaporne kazni za tiste, ki bi ogrožali državno in družbeno ureditev ali varnost SFRJ, pozivali ali ščuvali k spremembi te ureditve s silo ali k strmoglavljenju najvišjih oblasti SFRJ«.

Če bi šlo le za to, bi bralec težko razumel, zakaj je bil člen o »verbalnem deliktu« tako sporen, saj ni nenavadno, da država prepoveduje ščuvanje k nasilni spremembi ustavne ureditve. »Kdor, zato da bi ogrozil obstoj, ustavno ureditev ali varnost Republike Slovenije, poziva ali ščuva k neposredni storitvi« določenih kaznivih dejanj, se kaznuje tudi po sedanjem 359. členu kazenskega zakonika (KZ-1), sicer z drugačno dikcijo in nižjo kaznijo (do pet let).

Predvidevam, da je članek po pomoti povzel spremenjeni 133. člen KZ SFRJ, ki je bil sprejet šele l. 1990 (UL SFRJ št. 38-631/90 z dne 6.7.1990, str. 1218), v RS pa je uporaba prenehala po osamosvojitvi. To je namreč besedilo, ki ga danes najdemo v spletnih bazah podatkov, če iščemo nekdanji 133. člen.

To pa ni več bil tisti člen, ki je v osemdesetih buril duhove, saj se je zloglasni 133. člen KZ SFRJ iz l. 1976 glasil precej drugače: Kdor s pisano besedo, letakom, risbo, govorom ali kako drugače poziva ali ščuva k rušenju oblasti delavskega razreda in delovnih ljudi, k protiustavni spremembi socialistične samoupravne družbene ureditve, k razbijanju bratstva in enotnosti ter enakopravnosti narodov in narodnosti, k strmoglavljenju organov družbene samouprave in oblasti ali njihovih izvršilnih organov, k odporu proti odločitvam pristojnih organov oblasti in samouprave, ki so pomembne za varnost in razvoj socialističnih samoupravnih odnosov, varnost ali obrambo države, ali kdor s hudobnim namenom in neresnično prikazuje družbene in politične razmere v državi, se kaznuje z zaporom od enega do desetih let. […] (UL SFRJ, št. 44-654/76 z dne 8.10.1976, str. 1346) Razlika je ne le v tem, da je izvirni 133. člen kot državno in ustavno ureditev izrecno zaščitil partikularno oblast in njeno ideologijo, ampak predvsem v tem, da ju je zaščitil ne samo pred ščuvanjem k nasilju, ampak tudi pred prikazovanjem družbenih in političnih razmer.

V času, ko vodja opozicije prikliče državljansko vojno, je morda dobro, da se spomnimo, da je ščuvanje k politične mu nasilju še vedno kaznivo, nekdanji »verbalni delikt« pa je bil nekaj drugega.

Lep pozdrav. 

Alojz Ihan s svojimi komentarji že dolgo spremlja nastajanje Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Je eden redkih zdravnikov, ki v javno razpravo o tem posega prvoosebno, s stališči in argumenti, pogosto drugačnimi od stališča Zdravniške zbornice Slovenije in drugih zdravniških združenj, katerih član je. V intervjuju (Mladina, 14. 7.) je podal nekaj ocen v zvezi z ZPPKŽ, na katere bi se rad odzval. Nekatera druga bom prihranil za drugo priložnost.

Ihan nam, predlagateljem PPKŽ, očita, da je zakon nastal mimo zdravnikov in proti njim. A to drži? Med soavtorji ZPPKŽ je ugleden zdravnik. Pri posameznih vprašanjih smo se posvetovali s številnimi zdravniki, ki bodo ostali neimenovani. Res pa je, da konsenza za nastanek ZPPKŽ nismo iskali pri ZZS, ki v svojem etičnem kodeksu svojim članom nalaga, da PKKŽ »zavračajo«, kar so vodstva vodilnih zdravniških organizacij v Sloveniji doslej tudi počela in še počnejo – vnaprej zavračajo PPKŽ in si ne želijo dialoga z njenimi zagovorniki. Zdravniki, ki so sodelovali pri nastajanju zakona, so kodeks zdravniške etike kršili in so za to lahko tudi sankcionirani.

Ihana moti, da ZPPKŽ nalaga zdravnikom poklicno dolžnost, da sodelujejo pri PPKŽ. In doda, da v Avstriji zakonodaja to nalaga lekarnarjem. Drži, a avstrijski zakon ne dovoljuje evtanazije. V primerih, ko pomoč pri samousmrtitvi ne zadostuje za izpolnitev pacientove izbire, bo pacient še naprej trpel. Ihan je drugod že zapisal, da bolnikov, ki ne bi mogli sodelovati v postopku za samousmrtitev, skoraj ni. Veliko jih najbrž res ni, a so. Tak bolnik bi bil npr. fizik S. Hawking v zadnjem obdobju svojega življenja. Bilo bi kruto, če bi odrekli pomoč tem osebam, ki – za razliko od kandidatov za samousmrtitev s pomočjo – svojega življenjskega cilja same nikakor ne morejo uresničiti. Ne le kruto, bilo bi tudi diskriminatorno, saj bi osebe v tej skupini zapostavili v primerjavi z drugimi in s tem kršili njihovo enakost pred zakonom.

S tem v zvezi se ne strinjam niti z Ihanovim mnenjem, da »evtanazija ne spada med postopke, s katerimi medicina skrbi za zdravje bolnika«. Po opredelitvi STO zdravje ni le odsotnost bolezni, temveč tudi dobro počutje, kar v opredelitev zdravja kot odločilno vnaša bolnikovo samooceno lastnega zdravja. Če je dobro počutje skupaj z njegovimi obeti zanj povsem odsotno in si bolnik po neuspelih poskusih lajšanja trpljenja želi le dokončne odrešitve neznosnih muk, je pomoč pri tem del medicine, saj je to edini način lajšanja trpljenja, ki je za njegovo zdravje odločilno. Zato je vloga medicine pri PPKŽ osrednjega pomena in neodpravljiva.

Komentar si zasluži tudi Ihanova trditev, da so »v resnici zdravniška etična pravila namenjena temu, da zdravniki ohranimo duševni mir pri specifičnih odločitvah«, ki doletijo zdravnika. Strinjam se, da je ta mir eden od neposrednih ciljev teh pravil. A nikakor ni njihov poslednji in najpomembnejši cilj. Etična pravila – katerakoli – so vselej in povsod prvenstveno namenjena tistemu, ki ga je potrebno zavarovati pred moralno neželenimi posledicami kršenja teh pravil. Zlasti, če sam ni sodeloval pri njihovi postavitvi. In ta nekdo v našem primeru ni zdravnik, akter dejanj, ki si je etična pravila svojega ravnanja tudi postavil, ampak ta, ki dejanje trpi – pacient: poslednji namen zdravniške etike ni dobrobit zdravnika, temveč pacienta. Zdi se, da slovenski zdravniki občasno ali kar pogosto pozabljajo to preprosto resnico. No, tudi v tej ’pozabljivosti’ ostajajo zavezani Hipokratovi prisegi, saj ta uvodoma, še preden omeni kakršnokoli skrb za paciente, vsakega zdravnika obveže k prednostni obravnavi sinov (ne hčera!) njegovega zdravniškega učitelja.

Danes bi to obvezo Hipokratove prisege imenovali nepotizem.

Ugledni fizik Boltzman je nekoč izjavil, da ga ni lepšega kot je teorija! Vendar je tudi res, da morajo to teorijo potem potrditi eksperimenti, pa naj jih izvedejo kjerkoli na Zemlji. Tako je slavno Einsteinovo posebno teorijo relativnosti potrdil šele poskus s pospeševalnikom elektronov.

Kot fizik moram torej stati na trdnih tleh, teoriji pa z veseljem in zvedavostjo dopustiti, da nas z izvršenim potrditvenim eksperimentom preseneti. Tudi v družbenih strukturah moramo stati na trdnih tleh, liberalizmu pa dopustiti, da občasno - kakor ricinus - odpre, če smo se morebiti mi tradicionalci ujeli v zatohlost.

Ob pripravi Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, se - kakor ob splavu - naslanjam na naš, krščanski, temeljni in vogelni kamen, ki postavlja za nedotakljivost človeškega življenja meji pri spočetju in pri naravni smrti, in sem tako absolutno povsem varen pred vso grobostjo vsiljenih zgodovinskih izjem!

Mi kristjani sprejemamo življenje kot dar, ki ga dosledno ne bomo zavrgli. Verujemo v prehod iz zemeljskega življenja v obstoj onkraj izkušnje. So pa tudi ljudje, ki te vere, upanja, nimajo, in njihov pogled na končanje življenja je lahko tudi drugačen. Je pa tako: če v človekovo intimnost poseže zakonodaja in zaprta vrata komaj opazno pripre, ta vrata že najmanjša sapa lahko odrine na stežaj. Tako je bilo tudi pred 70.mi leti, ko so zakonsko omogočili splav, da se ne bi delal na črno, pa se je danes nekritično znašel v isti vreči s kondomom etc.

Je pa tako, da slabo zdravstveno stanje še ne pomeni tudi želje po smrti. Koliko starih staršev, že povsem onemoglih, moli in upa, da dočaka, da bodo vnukinje in vnuki premagali kakšno težavo in kos nalogi. Spet drugi bi še rad dočakal pogled na čudež narave - na prebujajočo se pomlad. Nevarna je sintagma: kakšna pa je sploh še kvaliteta njegovega življenja!(?) Imel sem psičko Nero. Leta so tekla in nekoč opazim, da včasih povleče zadnjo tačko za sabo. Peljem jo k veterinarju na kliniko. Ugotovijo, da ima izrastke na hrbtenici. Pa me vpraša gospod prof. dr. vet. med. prav to: „Kakšna pa je kvaliteta njenega življenja!(?) „Veste, ko se vrnem domov, od veselja cvili in se dvigne do mojih rok!“ Vem, čustva so lahko močnejša od bolečine. In kakor pravi Pavel iz Tarza:“Vera, upanje, ljubezen; to troje! In največja je ljubezen!“

Se pa imajo ljudje pravico sklicevati tudi na avtonomnost svojih usodnih odločitev. Nikakor jim ne morem in nočem biti sodnik! Se pa da ta ponujeni - zame kruti – poseg obiti. Francoski predsednik Miterrand je bil hudo bolan. Pa je vprašal zdravnika, kakšen bo potek njegove bolezni, če preneha jemati medikamente. „V tednu dni boste izdihnili!“ In bivši predsednik je preživel bližnji Božič v krogu družine, Silvestrovo pa s svojo dolgoletno prijateljico. Potem je tablete odrinil. In za sv. Tri kralje ga ni bilo več. Tudi moj dober znanec se je vozil na dializo v 22 km oddaljen kraj. 95. rojstni dan je še lepo praznoval z domačimi. Potem se na dializo ni več podal. In kmalu smo ga častno pospremili na pokopališče. 

V prejšnji številki Mladine sem v tekstu z naslovom Več ko imaš, višji so popusti zapisal, da ima 10 odstotkov prebivalcev v Sloveniji v lasti kar 60 odstotkov vrednosti nepremičnin. Geodetska uprava sicer zaradi zakonske blokade ocenjevanja vrednosti nepremičnin v zadnjih letih teh podatkov ne more izračunati, a glede na njihove podatke pred letom 2020 ima 10 odstotkov prebivalcev Slovenije v lasti 34 odstotkov nepremičnin. 60 odstotkov nepremičnin pa ima v lasti 30 odstotkov najbogatejših.

Za napako se opravičujem.

Grega Repovž je v uvodniku med drugim spregovoril o prometnih zagatah v Sloveniji. Pri tem je omenil možnost oživitve železniške proge med Vrhniko in Ljubljano, „za katero danes le malokdo ve“. Bo kar držalo, a držalo bo tudi, da danes marsikdo malo ve o sesipanju lepega dela slovenskih tirnih poti v Sloveniji pred desetletji. Podreti progo med Vrhniko in Ljubljano pa pomeni uničiti primestno povezavo, ki bi vsekakor razbremenila potniški in tovorni promet, ki se zdaj ves odvija po avtocesti in vzporedni neplačljivi cesti. Ampak to je bila le mala napaka naših preteklih brihtnežev.

Uničili so še eno primestno progo - med Tržičem in Kranjem s povezavo naprej do Ljubljane. Morda je proga od Jesenic proti italijanski meji (proti Trbižu) res nepotrebna, saj bi se po tej progi vozili le v Planico in bližnja smučišča - morda ... Izničili so tudi železnico med Velenjem in Dravogradom, po kateri so potovali dijaki v gimnazijo in delavci v železarno na Ravnah na Koroškem. In prav na tem področju zdaj stokajo prebivalci o silnih težavah v cestnem prometu, avtocesta pa je takorekoč v povojih. Kaj je bilo treba rušiti sijajno tehnično pridobitev s kupom predorov in premostitvijo drugačnih ovir na tej relaciji! In rušitev proge med Mursko Soboto in Hodošem! Res so bili Madžari tudi tako brihtni in so ukinili podaljšek te proge na svojem ozemlju - pa se je pokazalo, da progo oboji potrebujejo in so jo zgradili na novo! Upravljalci železnic so tudi že razmišljali o ukinitvi proge Ljubljana - Kočevje, a k sreči do tega ni prišlo. Je pa prišlo do ukinitve drugega tira med Mariborom in Šentiljem, oziroma mejo z Avstrijo. Tudi tega bomo zgradili ponovno! In dalje: ukinili smo tramvajske proge v Ljubljani, pa tudi tisto med Piranom in Lucijo. Je bilo res treba likvidirati te tehnične pridobitve brez avtobusnih izpuhov? No, saj nismo kar prenehali z elektrifikacijo ljubljanskega prometa, uvedli smo trolejbuse, ki so se pa kar naprej ustavljali zaradi izpadov povezave med električnimi žicami in vozili. In smo ukinili trolejbuse in uvedli avtobuse, ki onesnažujejo zrak. Tramvaji, modernizirani seveda, pa še vedno marsikje po svetu veselo vozijo, prav tako trolejbusi.

Skratka, pri vseh teh postopkih smo vedno razmišljali samo o reševanju prometa, tako kot nam je ustrezalo v tistem trenutku, torej ne da bi razmišljali o bližnji prihodnosti. In kaj imamo danes predvsem v cestnem prometu? Ko smo avtoceste gradili, smo spet reševali trenutne zagate in zgradili dvopasovne ceste. Nihče ni razmišljal o tretjem voznem pasu za prihajajočo rast prometa. Še en primer: Jeseničani so se upravičeno razburjali, ko je ves promet proti Avstriji in severozahodni Gorenjski potekal skozi njihovo mesto in so dosegli, da so se odgovorni odločili za izgradnjo avtocestnega obvoza. Ampak brez odstavnega pasu! Torej spet rešitev le za tisti trenutek. Imamo pa tudi hitro cesto med Nanosom in Vrtojbo, ki seveda prav tako nima odstavnega pasu. 

Že dolgo z nejevero opažam, kakšnih negativnih odzivov so vsakokrat deležne kakršnekoli pobude za večjo zaščito okolja, živali in posledično vseh nas, čudi pa me, da se v časih, ko vedno bolj s strahom pogledujemo v nebo, to samo še stopnjuje. V mislih imam kmečki punt, užaljenost veterinarske stroke, prizadetost raznih gospodarskih združenj in naravnost sovražno nastrojenost desnih političnih strank. Še bolj pa me čudi delovanje raznih ministrstev, agencij, uprav in kar je še tega, prav oni naj bi namreč okolje varovali, pa se mi vse bolj zdi, da bi najraje iz narave odvzeli kar naravo samo, saj nam je tako ali tako samo v breme, ker ovira razvoj, zmanjšuje gospodarsko konkurenčnost, nagaja kmetom in lastnikom kapitala …

Me pa ne čudi, da so po medvedih in volkovih na vrsto za odvzem iz narave zdaj prišle krvoločne tujerodne nutrije. Mimogrede, nutrije niso ekonomski migranti, ki so šli s trebuhom za kruhom v daljne kraje, naselili smo jih sami. Vdrli smo v njihovo domovino in jih tako kot v zgodovini številna domorodna ljudstva, ki so imela srečo, da smo jih našli, zaradi pohlepa in občutka večvrednosti privlekli k nam kot sužnje. Krivda in odgovornost za to, da so se znašle v našem sicer ’tako cenjenem okolju’, sta torej izključno naši. Najbrž nutrijam ne bi pomagalo niti, če bi se v duhu časa prekvalificirale v svizce in se naselile v hribih, kajti tam bi njihove nemarkirane luknje ogrožale nedolžne gležnje turistov v opankah. Poleg ideje, da naj bi njihovo meso uporabljali za prehrano za naše muce in kužke, bi bila to lahko tudi priložnost za oživitev krznarske industrije.

Veliko bolje se namreč sliši ’krzno divje nutrije’ kakor ’gojene nutrije’. Lahko dodamo še oznake eko, bio, trajnostno ali pa celo ’naše super krzno’.

Še to: kako bi zvenelo tole – v nočnem ruskem bombardiranju Kijeva je bilo iz narave odvzetih 63 civilistov in 16 vojakov. Saj vem, prekmalu, preveč, neokusno, neprimerljivo. Kot vsako nasilje. 

Po novem imamo v Sloveniji tri ministrstva, ki ustvarjajo hude napetosti v prostoru in med prebivalstvom. Napadalca na prebivalce, okolje, naravo in prostor sta dva: ministrstvo mag. Bojana Kumra in infrastrukturno ministrstvo mag. Alenke Bratušek. Obramba pa naj bi bilo ministrstvo za naravne vire in prostor Uroša Brežana. Naj bi. Žal, izvoljena politika kot po dogovoru vedno izbere najšibkejšo obrambo.

Dokaz je na primer kanal C0 skozi edini vir pitne vode, tega izjemnega naravnega, nekloriranega vira za glavno mesto Slovenije. Ministrstvo, obramba daje prednost degradaciji prostora, fekalijam in dokazanemu ogrožanju pitne vode pred varovanjem vodovarstvenega območja, ki je kritična infrastruktura, varovana po EU direktivi in našem zakonu. Pri tem ga ne briga pisno nasprotovanje stroke, Nacionalnega inštituta za javno zdravje niti več deset zdravnikov UKC, niti hidrogeologov pa še drugih v medijih.

Kar je iz intervjuja očitno: mag. Kumer je doživel metamorfozo, preobrazbo iz energetskega strokovnjaka v uradnika, znanstveni magisterij je porinil pod preprogo, zapustila sta ga kritično mišljenje in znanstveni dvom, ki sta gibalo napredka.

Zaradi nekih političnih odstotkov, ki nimajo znanstvene osnove, bi s 56 vetrnicami uničil Pohorje, dodal še Košenjak in naselje Ojstrica, turistično ekonomijo, prebivalce in turiste pa izgnal iz teh krajev. Podobno bi z okoli 80 vetrnicami degradiral svetovno znani Kras in pahnil prebivalce v to, kar že doživljajo ob vetrnici pri Dolenji vasi. 28. februarja 2014 so poslali ministru za infrastrukturo in prostor Samu Omerzelu pismo: ’’Ko so vremenski pogoji za delovanje vetrnice ugodni, človek težko normalno funkcionira. Ponoči, ko bi človek potreboval mir in tišino, da se naspi in odpočije za naslednji delovni dan, je to žal nemogoče. Če nam že uspe nekako zaspati, nas zbudi sredi noči in od spanja se lahko poslovimo. Kako je drugi dan, pa si lahko predstavljate - kot po prekrokani noči. In to je dan na dan, noč za nočjo. In tako nas je situacija privedla do tega, da smo začeli preko spleta „izobraževanje“ o vetrnicah, in med drugim ugotovili, da poleg fascinantnega slišnega hrupa, oddaja še nizkofrekvenčne zvoke, ki so zelo nevarni za zdravje ljudi – pa nam tudi tega ni nihče predstavil!’’ Od takrat se ni nič spremenilo. Zasebni lastnik vetrnice niti ponoči noče ustaviti.

Ministrstva pa kljub skoraj vsakoletnim opozorilom društva Alpe Adria Green nočejo zapolniti pravne praznine, saj inšpekcije na klic odgovarjajo, da nimajo pravne osnove za ustavitev vetrnice. Vetrne elektrarne oddajajo kilometre daleč poseben pulzni hrup, ki učinkuje podobno, kot bi ti kapljala voda na čelo.

Ministrstvo za okolje namreč vztraja na meritvah, ki filtrirajo (filter A), odstranijo omenjeni hrup. In tako ga ni. Strokovnjak za tovrstni hrup je meritve 850 m stran od vetrnice Dolenja vas predstavil na Mednarodnem znanstvenem posvetu: Hrup vetrnih elektrarn in mogoči vplivi na življenjsko okolje (Ljubljana, 2020). S filtrom je bil hrup 5 dBA, brez filtra pa 70 dB!

Zdravju zelo škodljiv pulzni hrup, ko gre elisa mimo stebra, je znan že od leta 1979 (dr. Kelley, ZDA). Pulzi so dosegli 100 dB na 3 km oddaljenosti. Prav tako so ugotovili ojačanje hrupa v notranjosti hiš zaradi resonance. Ta hrup gre skozi zaprta okna zaradi velike valovne dolžine (nizke frekvence). To se dogaja po vsem svetu! Vetrni lobi je najmočnejši od vseh.

Napadalcem je pomembnejši Bruselj od domačega prebivalstva. Z Beogradom bi se že dogovorili v korist prebivalstva. Gospe in gospodje odločevalci: kje je vaša hrbtenica? 

Ob branju kolumne Janka Lorencija v Mladini (št. 28, 14. 7. 2023) se mi je dvignila obrv ob naslednji pasaži »Odrečeš se nuklearki in raje sistematično varčuješ z energijo. Varčevanje je zahtevnejše, od tod toliko nukleark.« Sem ta tekst še isti dan komentirala na Twitterju. Nimam namena polemizirati z avtorjem Mladinine kolumne, ker nima samo on takega pogleda na reševanje energetskih vprašanj. Mislim, da je treba tole »dajmo raje varčevati« mantro, pogledati drugače.

Za začetek, oglejmo si stvari v našem domu. Poglejmo, koliko predmetov imamo, iz kakšnih materialov so narejeni in premislimo, koliko od teh materialnih stvari smo imeli pred 30 leti? In kako so ti materiali in produkti narejeni, koliko od tega se uvaža, koliko se pridobi v EU? Sladokusci bodo ta razmislek verjetno izvedli še za kakšno tovarno, pa za transportne poti in vozila in plovila … Rezultat bo povsod podoben: imamo več predmetov in več materialov in za izdelavo več materialnega je potrebno več energije. Edinokrat, ko je bilo porabljeno manj energije, je bilo v 2020, ko je bil svet v lock-down-u. Ali kdo želi to enkratno izkušnjo spremeniti v vseživljenjsko?

Edino realno varčevanje, ki ga lahko izvajamo, je to, da imamo prižgano kakšno luč manj, da porabimo manj energije za hlajenje, malo več uporabljamo javni transport in tu se naše varčevanje realno konča. Ne verjamem, da se je kdo pripravljen odpovedati uporabi telefonov in računalnikov, pa da kdo v imenu varčevanja ne bo spravljal svojih datotek v oblake. Samo shranjevanje podatkov naj bi se v obdobju 2016 povečalo do 2030 za petnajstkrat (od 200 TwH letno 2016 na 3 PwH v 2030). Preverite, kje je lociran oblak, ki ga vam je ponudil dobavitelj, če je zadeva narejena po nemškem pravu, prispevate k dodatni porabi umazane elektrike.

Poraba energije (vsi energenti) po gospodinjstvih je nekje do 15% vse porabe, ostalo gre za industrijo, kmetijstvo in transport. In na stopnji delitve dela, ki jo živimo, je nerealno pričakovati, da bo katerikoli sektor varčeval na način, da bo proizvajal manj. Če kdo misli, da je to možno, naj občestvu razloži nekaj od naslednjega:

1. Kako se bo zmanjšala proizvodnja v črni in barvni metalurgiji, če hkrati želimo več prometa na železnicah, pa živeti v potresno varnih objektih, pa želimo moderne stroje in robote, ki bodo delali najbolj nevarna dela? Ali pa bomo vse uvažali iz Indije in Kitajske, pa naj stane kar hoče? Ker transport jekla je strahovito drag in okoljsko tvegan.

2. Tudi če en del potreb po materialih nadomestimo z reciklažo odpadkov, s katero energijo bi pa ogreli talilne peči v železarnah in obratih za recikliranje neželeznih kovin, ker zgolj s solarnimi paneli in vetrom se ne pridobi dovolj energije, vodika za redno porabo pa še nekaj časa ne bo?

3. Ko bo vodik prišel iz eksperimentalnega stadija v realen nadomestek za energijo, kako se bodo zgradili vodi za vodik, ker verjetno zgolj uporaba obstoječih vodov za plin ne bo zadoščala? Iz česa bodo cevi, ali se da vse skupaj narediti brez kovin? Pa od kje bi imeli energijo za elektrolizo vode? Pa energijo za potiskanje vode nazaj v zemljo, če bi za elektrolizo uporabili termalno vodo? 4. Kako bomo zagotavljali proizvodnjo zdravilnih učinkovin, ki prav tako zahteva veliko energije in materialov – oziroma, ali smo zadovoljni s tem, da se več kot 80% glavnina zdravilnih učinkovin proizvaja v Aziji?

In tu mi lahko kdo reče, da sem omenila samo klasične materiale, da ima nanotehnologija rešitve za izboljšanje materialov, pa da bodo ti materiali lovili CO2 … ampak še vedno, brez energije se ne bo zgodilo nič. Pa umetna inteligenca tudi porabi veliko elektrike. Pa baterije-hranilniki, s katerimi se bo v prihodnosti odvečna energija vračala nazaj v omrežje, ta proizvodnja tudi potrebuje energijo in vetra in sonca za to nimamo dovolj.

Naše materialno življenje zahteva vedno večjo porabo energije. Ideja, da bi pa »varčevali«, je, blago rečeno, naivna.

Ne verjamem, da je ideja »varčujmo, ne imejmo nuklearke« zgolj posledica slovenskega strahu pred večjimi investicijami in s tem povezanimi korupcijskimi tveganji. Bi rekla, da so korenine globlje in da izhajajo še iz časa, ko so se okoljske teme še razvijale in je bila glavna ost uprta proti industriji kot glavni onesnaževalki (res je, pred petdesetimi leti so bili industrijski izpusti strašljivi) in proti novim elektrarnam, ki so bile percipirane kot motor že itak osovraženi industriji. Taka percepcija se je nadaljevala v idejo, da bi preselili umazano industrijo. Na prelomu stoletja se je to na področju EU ubesedilo v Lizbonski strategiji, ki je definirala EU kot »največjo uvoznico in izvoznico storitev« in spodbujala vlaganje v kadre (ki bodo mislili in načrtovali, vzhodnjaki bodo pa delali). Praktična izvedba je bila selitev industrije na vzhod. Dvajset let kasneje v Evropi ni industrijskih velikanov. Ali so šli na Vzhod, ki je danes tehnološki vodja ali pa so padle v skupine s sedeži v ZDA. Dvajset let kasneje je vzhod industrijski in tehnološki vodja, kjer si domišljajo, da so vodje. Uvažamo materiale, tudi tiste, ki imajo višji ogljični odtis, kot če bi jih izdelali v EU. Medtem ko EU ostale države na podnebnih konferencah spodbuja k zniževanju ogljičnega odtisa, je sama uvoznica CO2 emisij. Verjetno zaradi tega, ker glavnina politikov ne razume, kako funkcionirajo snovni tokovi. S tako držo se samo ohranja iskreno naivna vera v to, kako bodo OVE rešili podnebje in da je industrija predvsem onesnaževalka. Ne trdim, da industrija ne onesnažuje, ampak zanesljivo bolj onesnažuje tam, od koder uvažamo vse tisto, kar se v Evropi zaradi kopice bedastih razlogov ne splača izdelovati. In smo zaradi tega odvisni od tistih, ki proizvajajo. Verjetno je bila aluminijska folija, v katero je bil zavit sladoled, ki ste ga danes kupili, narejena na Kitajskem in je zaradi tega planet dobil vsaj še enkrat toliko CO2 emisij kot bi jih, če bi bila taka folija izdelana v Evropi. Namesto, da bi konceptualno povezali energijo in proizvodnjo materialov in izdelkov in razmišljali, kako jih doma proizvajati z energijo, ki ima manjši ogljični odtis, se naša diskusija muči s tem, kako bi zmanjšali porabo energije in v takem mentalnem sklopu dobijo vse utopične ali nesmiselne ali s fakti skregane ideje domovinsko pravico. 

Janko Lorenci je, žal, eden bolj redkih, ki je ob sedanjih javnih zahtevah po izgradnji dodatnih voznih pasov na obstoječih avtocestah, opozoril: »Če narediš kaj, kar ti kratkoročno ne godi, dolgoročno pa koristi, se odrekaš s preudarkom.

Ne razširjaš avtocest, kot bi rada naša amerikanizirana GZ, ampak pošteno spodbujaš javni promet.« Naj spomnim na kratko na naš razvoj prometnega sistema po naši osamosvojitvi in na njegove posledice. Izgleda, da si demokracije nismo mogli predstavljati drugače kot s hitrim razvojem cestnega prometa, zlasti prevoza z osebnimi avtomobili. Pospešeno smo gradili avtocestni križ in močno zanemarili druge naložbe. Veliki zaposlovalci so včasih dovažali na delo svoje delavce s svojimi avtobusi, sedaj so to opustili in jim zgradili velika parkirišča, ob tem se pa hvalijo, kako so okoljsko osveščeni. Na železnici so v prejšnji državi, v okviru prizadevanj za preusmeritev prometa s cest na železnico, zgradili Blagovno transportni center (BTC) v Ljubljani za pripravo kosovnega blaga za prevoz po železnici in to opravljali z »nočnim skokom«. Danes se je BTC spremenil trgovsko- zabavno središče. Takrat so na železnici vozili, v turistični sezoni, avtovlaki. Za prevoz kamionov so vozili oprtni vlaki. Tega ni več, vse gre na ceste. Pri navijanju za razširitev avtocest in izgradnjo raznih »osi« so spregledali, da smo se takrat tako zadolžili, da je državni proračun nekaj let samo za obresti na kredite plačal letno 1 milijardo €, da smo zanemarili naložbe v železnico (med drugim smo zamudili izgradnjo drugega tira v Koper) in razne druge nujno potrebne naložbe, da smo vse do Pahorjeve vlade, iz proračuna namenili za raziskave in razvoj samo 1% BDP in s tem zavirali prizadevanja za rast visoke dodane vrednosti itd.

Med sedanjimi navijači za dodatne vozne pasove na avtocestah se je pojavil tudi predsednik vlade Robert Golob, ko je na seji Državnega zbora obljubil dodatne vozne pasove na ljubljanski obvoznici. No telovadba pri sestavljanju proračuna za naslednji dve leti kaže, da smo precej na tesnem z javnimi financami. Odločiti se bo treba, ali bomo financirali tisto, kar nam bo dolgoročno zagotavljalo takšen gospodarski razvoj, ki bo povečeval dodano vrednost, povečal skrb za zdravje prebivalstva in zmanjševal slab vpliv na okolje in s tem hkrati povečati varnost prebivalstva pred neugodnimi vremenskimi vplivi ali bomo raje investirali v saniranje cestnih zastojev.

Navijači razširitve avtocest so spregledali izkušnje iz sveta z razširjanjem avtocest. Značilen primer je izgradnja dodatnih voznih pasov na avtocestni obvoznici okoli Dunaja. Ko so v začetku devetdesetih let spustili v promet še dodatne vozne pasove, so čez nekaj mesecev bili že enaki zastoji kot so bili pred razširitvijo. Takoj so zahtevali od dunajskega župana, naj ukrepa proti zastojem. On jim je mirno razložil, da nima moči, saj je razširitev povzročila samo to, da so začeli uporabljati osebne avtomobile še tisti, ki jih do takrat niso.

Tudi če bi se odločili za izgradnjo dodatnih voznih pasov, bi to trajalo nekaj let, rešitev je pa potrebna takoj. To je pa možno z organizacijskimi ukrepi. Zakaj ne bi sprejeli prepovedi vožnje po prehitevalnem pasu tistim, ki se sami vozijo, prepovedali prehitevanje tovornim vozilom, vpeljali tovarniške avtobuse, podražili dostop do mestnih središč itd. Če ne bomo spremenili svojih navad, ne samo na področju prometa, če bomo nadaljevali enako tudi z drugimi oblikami potrošnje, potem se ne smemo čuditi različnim »hudim uram«, ki bodo vse hujše. 

Po petsto dnevih ruske vojaške intervencije v Ukrajini potekajo spopadi tako kot se je v tem času razvijal politični in vojaški pristop do ukrajinsko-ruskega spora. Vojaška dogajanja se spreminjajo tako kot politična, katastrofalna so pa mirovna, ki jih ni.

V začetku intervencije so ruske sile hitele proti Kijevu in se iznenada ustavile iz dveh vzrokov, iz nenadejanega odpora Ukrajincev in iz prav tako nepričakovanega političnega ravnodušja dela prebivalstva, ki naj bi bilo Rusiji naklonjeno. Istočasno se je pokazalo, da vse vojaške akcije posredno ali neposredno vodijo strategi iz Pentagona in iz Kremlja. Taktika se je v zadnjih 500 dneh postopoma spreminjala od presenetljivega potopa ruske vojne ladje Moskva, do uporabe vrste letalnikov (dronov) za bojne namene. Še vedno pa prevladujejo topovi in rakete. Vzpostavila se je nekakšna frontna linija po severnih straneh pokrajin Kersona, Zaporožja, in vzhodnih Donetska in Luganska na eni strani, na drugi pa prevladujejo ruski raketni napadi po ukrajinski infrastrukturi in stanovanjskih naseljih. Skratka boji potekajo, taktika se prilagaja, zahod pa pošilja več in več orožja (tudi denarja) v Ukrajino brez kakšnega večjega uspeha. Ali res zmanjkuje vojakov?

Kaj pa je do sedaj pridobila EU? Poslovila se je od ruskih energentov, plina in nafte. Poslovila se je tudi od neke poštenosti, saj je pustila, dovolila, da je premoženje, ki so ga imeli v EU ruski državljani, propadalo, ali pa bilo konfiscirano (tudi ruski državni depoziti v zahodnih bankah) brez sodnih odredb, brez možnosti pritožb. EU ni v vojnem stanju z Rusko federacijo, nudi pa ogromno vojaško in finančno pomoč Ukrajini. Povečani stroški zaradi pomoči Ukrajini pospešujejo emisijo evrov, enako tudi neverjetno visoke donacije v številnih oblikah. EU zaradi tega, vsaj ne do sedaj, ni spremenila monetarne politike in inflacija bo še dolgo delovala v članicah unije zaviralno, predvsem pa mimo vseh tržnih in proračunskih pravil.

Vrhunski politiki EU še naprej zagotavljajo visoko politično enotnost (vrha!) unije, prebivalstvo pa ne more in tudi ne zna vplivati na pogubno politiko. Javni diskurz je vseskozi enostransko nestrpen in proti mirovniški. Evropski politični organi delujejo kot bi imel nad njimi neki mag (mogoče Biden z Blinkenom) svoj vpliv in odločilno vlogo. Vse je pokrito s plahtami dezinformacij in enostranskih komentarjev, kot bi v EU zavladali nekdanji politični komisarji.

Primer takšne dezinformacijske agitke je: »saj bodo napadli, razširili vojno na sosednje države Ukrajine«. Pa ima Ruska federacija samo 2/3 bruto družbenega proizvoda kot ga ima Nemčija. Lahko si privošči dolgotrajne vojaške operacije v Ukrajini, če bi odprla še en tak spopad na primer v Gruziji, bi jo bilo pa kar kmalu konec.

Zato vsi pod isti dežnik: Rusi prihajajo!

Vsebina članka, objavljenega dne 23. 06. 2023, v spletnem mediju Mladina.si, prof. dr. Bojanu Zalarju, generalnemu direktorju Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani in sodnemu izvedencu klinične psihologije, neutemeljeno očita, da naj bi ženske na splošno označeval za lažnivke. Ti očitki so neresnični, grozljivi in insinuirani za dosego senzacionalističnega učinka in za namerno diskreditacijo prof. dr. Bojana Zalarja kot sodnega izvedenca in kot generalnega direktorja UPK Ljubljana.

Prof. dr. Bojan Zalar nikoli ni izjavil da so ženske lažnivke, kot to lažno želi prikazati članek, ki povzema izjavo prof. dr. Zalarja, vzeto iz konteksta, za katero se je že večkrat opravičil. Še več, prof. dr. Zalar je kot generalni direktor UPK Ljubljana v svoji prvi izjavi na to temo, na novinarski konferenci govoril zgolj o lažnih prijavah spolne zlorabe, pri čemer pa spola prijavitelja sploh ni omenjal. Kljub navedenemu gre poudariti, da zgolj omemba morebitne lažne prijave spolne zlorabe še ne pomeni, da je prof. dr. Bojan Zalar kadarkoli zavzel stališče, da se žrtvam spolnim zlorab ne verjame ter da se jih označuje za lažnivce. Dejstvo je, da obstajajo tudi lažne prijave in tudi takšne je potrebno nasloviti, četudi je to občutljiva tematika. Ne glede na navedeno pa s svojo izjavo prof. dr. Zalar ni želel zmanjšati in tudi ni zmanjšal pomena odkrivanja spolnih zlorab.

Članek zavržno, navidezno in zavajajoče prof. dr. Zalarja povezuje tudi z odločitvijo sodišča v zvezi s sojenjem peterici oseb moškega spola, ki naj bi na pokopališče odpeljali 15-letno osebo ženskega spola ter se nad njo spolno izživljali.

Poudariti gre, da prof. dr. Bojan Zalar s predmetno odločitvijo sodišča ni povezan, saj v predmetni zadevi ni sodeloval kot sodni izvedenec.

Članek želi nadalje zavajajoče in nepravilno predstaviti tudi izjavo prof. dr. Zalarja, v kateri se je sicer opravičil in jasno poudaril, da je šlo za izjavo, vzeto iz konteksta, ki ni imela takšnega slabega pomena, kot ga je sicer izoblikovala javnost. Med drugim je tako poudaril, da je potrebno vsekakor ustrezno reagirati v vseh primerih, da se zaščitijo vse žrtve nasilja, morebitne lažne prijave pa sankcionirati, saj le-te onemogočajo odkrivanje in pomoč tistim, ki so žrtve spolnega nasilja. Članek povsem napačno pravno tolmači, da naj bi prof. dr. Zalar »stopil še korak dlje od svoje izjave o lažnivih ženskah«, saj to ne drži. V članku je zapisano, da naj bi bilo zavržno sankcioniranje oz. kaznovanje tistih, ki podajajo lažne prijave spolnega nasilja, kar pravno gledano ne zdrži, saj sankcijo oz. kazen za krivo ovadbo določa tudi 283. člen Kazenskega zakonika. Glede na navedeno prof. dr. Zalar v svojem pojasnilu oz. opravičilu ni izjavil nič spornega, pač pa je zgolj poudaril, kar določa slovenska zakonodaja.

V članku je pavšalno navedeno tudi o tem, da bi moral biti prof. dr. Zalar ob opravljanju dela sodnega izvedenca, pri svojih ocenah »zadržan«. Navedeno z vidika stroke nikakor ne drži. Sodni izvedenec je zavezan delovati v skladu s svojim strokovnim znanjem, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, pri tem pa mora upoštevati vse relevantne predpise, ki ga zavezujejo. Nikakor pa pri svojem delu ne sme biti »zadržan« oz. se podaji mnenj ali izjav celo »izogibati«, kot to zmotno in laično navaja članek, saj je to v nasprotju s strokovnimi zavezami, moralo in etiko sodnega izvedenca.

Članek nadalje povsem napačno navaja, da naj bi bila naloga sodnega izvedenca »ocenjevati kazensko odgovornost«. Dejstvo je, da noben sodni izvedenec, v katerikoli stroki, ne sme oceniti kazenske odgovornosti oz. se o le-tej izrekati. Delo sodnega izvedenca obsega pripravo strokovnega mnenja z njegovega profesionalnega področja na način, da poda odgovore na zastavljena vprašanja, bodisi s strani sodišča, bodisi s strani strank v postopku, vse to upoštevajoč dokaze, ki so del posameznega sodnega postopka. Pri tem se nikoli ne izreče o krivdi obdolženega oz. se ne opredeljuje do tega, ali so zahtevki strank v postopku utemeljeni ali ne. Za to je izključno pristojno sodišče. V zvezi s tem so pravno napačne in zavajajoče tudi navedbe v članku, da naj bi imel sodni izvedenec podobno vlogo kot sodnik, saj to ne drži. Članek povzema tudi izjavo odvetnika dr. Blaža Kovačič Mlinarja o tem, ko laično opisuje, da naj bi bile »izjave prof. dr. Zalarja še toliko bolj problematične« iz razloga, ker da naj bi bila psihologija nekoliko »mehkejša veda« od nekaterih drugih, npr. gradbeništva. Psihologija je znanstvena veda, ki proučuje duševne procese, vedenje in osebnost, torej psihološke procese pri človeku in zato ni nič manj eksaktna od drugih ved. Sporen je tudi zavajajoč kontekst povzetka izjave odvetnika dr. Kovačič Mlinarja, ko govori o nujnosti nepristranskosti sodnega izvedenca. Prof. dr. Bojan Zalar je pri svojem izvedeniškem delu vedno nepristranski, strokoven in etičen.

Članek opisuje tudi splošno oceno sodnega izvedenca za področje psihologije dr. Igorja Areha, ki naj bi zavzel stališče, da izvedenci psihološke stroke svojega dela ne opravljajo dovolj znanstveno. Članek s tem, ko zraven takšnega besedila pripenja fotografijo prof. dr. Zalarja, neupravičeno in zavajajoče insinuira, da naj bi se izjave dr. Areha nanašale konkretno na izvedeniško delo prof. dr. Zalarja, kar ne drži. 

V oddaji Arena 26.6.2023 je bilo izrečenih več neresnic. Izrekel jih je sicer Janez Janša, katerega laži spremljam že desetletja in me ne presenečajo več. Večji problem vidim v tem, da na njih pristaja in jih dopušča uredništvo Televizije Slovenija. Moderator pogovora Igor Pirkovič je s svojim vodenjem oddaje dokazal, da ne pozna dejstev in kontekstov, ki bi ga profesionalno kvalificirali za tovrstne pogovore. S svojo držo se je odrekel novinarskim standardom, ki jih javnost pričakuje od javnega servisa. Namesto njih je na široko odprl vrata politični propagandi z vsemi njenimi manipulacijami.

Za uvod. Igor Pirkovič je bil obveščen o odsotnosti Milana Kučana. Bilo bi torej korektno, če bi to pojasnil gledalcem, ko je Janša namigoval, da je Kučan izostal, zato da bi se izognil soočenju. V resnici Kučan vabila, ki ga je voditelj oddaje poslal meni, sploh ni prejel, ker je bil nedosegljiv. A Pirkovič je molčal.

V nadaljevanju se Pirkovič ni odzval na trditev J. Janše, češ da zaprta seja skupščine RS z dne 25.6.1991 nikoli ni bila javno predvajana zaradi stališč, ki jih je tam izrekel Milan Kučan. Janša o tem ni govoril prvič, zato bi voditelj lahko preveril dejstva in vedel, da je Kučanov takratni nastop že desetletja javno dostopen na uradnih arhivskih spletnih straneh predsednika oz. bivšega predsednika RS. S tem bi lahko soočil sogovornika in razblinil njegovo tezo o nekakšnem zarotniškem prikrivanju Kučanovih stališč. Predvsem pa bi, če bi govor poznal, svojega sogovornika lahko opozoril, da strelja na napačno tarčo. Tam izrečena stališča o povezovanju Slovenije z nekdanjimi republikami Jugoslavije namreč niso bila osebna stališča Milana Kučana, pač pa stališča politično pluralnega, kolektivnega predsedstva RS. To je tudi izrecno povedano. Janša manipulativno zamenja subjekt, predsedstvo zamenja s Kučanom, nepoznavalski voditelj pa začudeno prikimava.

Igor Pirkovič je molčal tudi ob Janševih trditvah, da ima Kučan izredno penzijo in sicer cca. 5000 eur. Stara tema in star, lažen podatek, ki ga že dolgo širi SDS. Glede na pretekla javno objavljena pojasnila bi novinar, ki vodi tovrstne pogovore, moral vedeti, da izredne pokojnine za Kučana ni. Je le pokojnina, ki si jo je prislužil s svojimi vplačili v penzijski sklad (za junij 2023 je znašala 2200 eur) in je predsedniški dodatek (1135 eur neto za junij 2023). Ta dodatek ne temelji na zaslugah za osamosvojitev, kot mu je v oddaji očital Janez Janša, pač pa na statusu prvega predsednika republike. Tudi če ne bi poznal zadnjih številk, bi usposobljeni novinar poznal razmerje in bi gledalcem postregel z dejstvi. Podatki o predsedniškem dodatku so namreč javnosti dostopni.

Nevednost ne more biti izgovor ne za novinarja ne za odgovorno urednico informativnega programa TVS. Pravzaprav me ni začudilo, ko sem od urednice prejela zavrnitev zahtevka za objavo popravka. Jadranka Rebernik brez vsake zadrege, kaj šele obžalovanja kategorično ugotavlja, da nisem ne zanikala ne bistveno dopolnila povedanega, da širim problematiko, ipd. Nevednost novinarja je ne moti. Dejstva je ne zanimajo. Verodostojnost Televizije Slovenija in njenih novinarjev ji je deveta briga. Moti jo le popravek. Z zavrnitvijo popravka pa urednica ni zavrnila moje pravice. Zavrnila je pravico gledalcev do objektivne informiranosti.

Odgovor varuhinje pravic gledalcev še pričakujem.

Uvodnik o Drami in njenem kostanju je odprl pogled na neko družbeno dramo: namesto velikopoteznosti krpanje provizorijev s provizoriji. Pred leti je ta postopek doživela Opera (z estetsko katastrofo in znanimi „tehničnimi težavami“ ostudnega prizidka). In zdaj Drama. V zadnjem obdobju habsburške monarhije, ko je Ljubljana štela osmino današnjega prebivalstva, so za ljubljanske Nemce zgradili majhno, a udobno gledališče. To, za glavno mesto Dravske banovine, ki je leta 1936 štelo 80.000 prebivalcev, kar skromno gledališče je pozneje postalo prestolnično Slovensko narodno gledališče Drama. Zdavnaj bi bilo treba zgraditi novo, prostornejše gledališče z moderno odrsko tehnologijo, staro Dramo pa dostojno obnoviti in uporabiti za primerno dejavnost manjšega gledališča, za to pa ne bi bilo treba posekati kostanja. Za tako velikopotezno rešitev so se kar po vrsti zapravljale priložnosti. Naj navedem samo dve novejši: iz porušenega Kolizeja je nastala nepremičnina za privatni pohlep; enako se je zgodilo s Šumijem čez cesto.

Pravkar zapravljajo še eno priložnost: pri dograditvi Baragovega semenišča. Plečnikova ideja dozidave je dajala možnost, da se ob zapiranju kroga z nekaj fantazije ustvari prostor za novo gledališko stavbo. A zdaj je izbrano nekaj drugega.

Rajši ne bi govoril o barbarskem videzu dozidave z brezdušnimi okni okroglega dela in enako brezdušnem kvadru pred njo (Plečnikova predstava o tem je bila mehka in lirična, kot vidimo na slikah).

Kvarjenja Plečnikovih in enako Fabianijevih zamisli smo se tako in tako že navadili; Fabiani denimo je uredil pločnik ob frančiškanski cerkvi, kovano železno ograjo je vsadil v kraški kamen. V času študentskega gibanja so očarani študentje arhitekture tedaj zanemarjeno Fabianijevo železno ograjo opozorilno prebarvali z rumeno barvo in s tem prisilili mesto, da jo je obnovilo. A pozneje je prišla katastrofa: zdaj je pločnik potlakovan s tonalitom in ostopničen, kar je sicer značilno za konjske jahalne steze, kovana ograja se tepe z umetnim kamnom, spodaj pa poteka ob mokrem vremenu spolzek pločnik iz umetnega kamna. Na frančiškansko cerkev pa je prilepljen vodnjak, ki se ga je takoj po postavitvi prijelo ime „pisoar“.

Namesto spoštovanja tradicije in pa velikopoteznosti spet in spet „krancljanje“ z dvomljivimi „popravki“.

In očitno to čaka tudi Dramo, „če se brdavs ne ukroti“. V pričakovanju arhitekturnega Martina Krpana,