Ob zapisu Bernarda Nežmaha o Althusserjevi knjigi Za Marxa se postavlja vprašanje odnosa javnih občil do teorije. Javna občila v splošnem bojkotirajo teoretsko delo, kadar pa o njem vendarle obveščajo, so poročila problematična, kakor prav Nežmahov zapis. Po njegovem Althusserjeva marksistična teorija ni nič vredna, zato ker je stalinistična vladavina zagrešila zločine. Nerodno je, da so najboljše teorije stalinizma izdelali prav v marksizmu. Denimo, Althusserjev nasprotnik Ernest Mandel. Ali Althusserjev privrženec Charles Bettelheim in njegova nadaljevalca Gérard Duménil in Dominique Lévy.

Sicer pa ni treba daleč. Zadosti je, da preberemo kakšno knjigo Marjana Britovška. Ali prispevek h kritiki stalinizma Tomaža Mastnaka. Ali besedila Marka Kržana, ki prinašajo splošno teorijo post-kapitalistične birokracije tako v stalinistični kakor v jugoslovanski samoupravni različici. Samo brati je treba, pa razumemo, zakaj je Za Marxa ena najpomembnejših knjig druge polovice dvajsetega stoletja

V izdaji Mladine 14. aprila 2023 je bila v rubriki 8 dni/teden pod naslovom Kjer je volja … napačna navedba glede OPN Mestne občine Kranj in umeščanja objekta za zimske športe. Avtor prispevka je zapisal, da »domačini o projektu niso vedeli ničesar, dokler se ta ni znašel v zadnjem občinskem prostorskem načrtu (OPN) občine Kranj …«.

Tako kot smo za Mladino že pojasnili 21. marca 2023 v odgovoru na novinarska vprašanja, Mestna občina Kranj vodi postopek priprave sprememb in dopolnitev OPN-4 in ena od več kot šeststo pobud in sprememb je tudi pobuda za spremembo namembnosti zemljišč na območju Besnice za postavitev objekta za zimske športe. To pomeni, da projekt še nikoli doslej ni bil uvrščen v občinski prostorski načrt in torej ni mogel biti iz njega umaknjen. OPN-4 prav tako ne obstaja niti v osnutku.

V postopku priprave sprememb in dopolnitev prostorskih aktov se vsako pobudo predhodno preizkusi in pridobi prva mnenja mnenjedajalcev na državni ravni. Nato sledi faza, ko lokalna skupnost predlagane spremembe in dopolnitve javno razgrne in vsakdo lahko poda svoje mnenje, do katerega se mestna občina opredeli. Nato šele sledijo naslednje faze sprejemanja sprememb in dopolnitev prostorskega akta.

Lastniki zemljišč v prvi, interni fazi priprave sprememb in dopolnitev OPN niso bili posebej obveščeni s strani MOK za to večjo investicijo, saj še ni bilo sigurno, da bo predlog sploh prišel do točke javne obravnave. V danem primeru je bil pobudnik dolžan pridobiti soglasja lastnikov zemljišč. Peticija občanov je bila glede na trenutne faze postopkov umeščanja v prostor morda preuranjena in plod številnih pol-informacij. Ko smo prejeli izjave lastnikov zemljišč, da ne soglašajo s spremembo namembnosti, je to pomenilo, da pobude ni možno uvrstiti v osnutek sprememb in dopolnitev OPN-4 za javno razgrnitev. 

Vojaški spopadi v Ukrajini se zadnje tedne umirjajo in tudi med zahodnimi politiki se vse redkeje sliši bojevite napovedi o tem, da bo Rusija v tej vojni poražena. To nakazuje, da se vendarle prebuja spoznanje, da je ukrajinsko morijo smiselno in potrebno končati za pogajalsko mizo. Verjetno vplivajo na te, za sedaj res še zelo rahle spremembe v naravnanosti zahodne politike, predvsem tri okoliščine. Najprej spoznanje, da ukrajinska vojna potiska energetsko in surovinsko bogato Rusijo v naročje Kitajske, kar utegne strateškim interesom ZDA zelo škoditi. Drugič to, da se vsaj v enem delu evropske politike prebuja spoznanje, da obravnavana vojna gospodarsko izrazito škodi EU in jo je zato potrebno čimprej končati; tako njeno razumevanje je za sedaj najbolj zaznati pri francoskem predsedniku Macronu, njemu pa bodo verjetno kmalu sledili tudi nekateri drugi vodilni politiki; upajmo, da bo med njimi tudi nemški premier Scholz, medtem ko naš premier svoje bojevitosti verjetno ne bo med prvimi opustil. In kot tretje to, da vojna v Ukrajini tudi vse bolj vplivni Kitajski ne ustreza, saj ta svojo strateško mednarodno politiko predvsem opira na lastno izjemno razvojno in ekonomsko učinkovitost, katere prednosti lahko uveljavlja le ob odprtem gospodarskem sodelovanju držav, kar pa vojna v Ukrajini zelo otežuje.

Kar nekaj upoštevanja vrednih razlogov torej govori v prid obetov, da se vojne v Ukrajini ne bo več zaostrovalo in se jo bo poskušalo čimprej končati s pogajanji. Nekaj podobnega pričakuje, kakor sem ga sam razumel, tudi Mirko Cigler, ki je svoje poglede o tej temi dne 15. aprila predstavil v Objektivu s člankom z naslovom Kompromis s hudičem. Tega sicer posebej ne omenja, a domnevam, da naj bi imel v tem primeru vlogo hudiča ruski avtokrat Putin, s katerim naj bi bilo težko ali celo nemogoče dogovoriti se za tak mir v Ukrajini, ki bi zadovoljil njeno prebivalstvo. Svojo zadržanost je Cigler izrazil z naslednjo mislijo, citiram: »Kaj torej ostane Ukrajini, če v zameno za mir izgubi svojo (ukrajinsko) dušo? Mir v nesvobodi ni mir, je zgolj utišan nemir«.

Tudi sam Putinovi avtokraciji nisem naklonjen, imam ga pa vendarle za dovolj razumnega, da verjamem, da bo pristal na mirno končanje vojne v Ukrajini ob pogojih, za katere sta se Rusija in zahodna ter ukrajinska politika nekoč že dogovorili, a se jih v ničemer ni spoštovalo, pa ne po krivdi Rusije. Predvsem gre za dva pogoja: a)Ukrajina naj se odreče članstvu v Natu in tudi sicer naj postane politično nevtralna država; b)Ukrajina naj uresniči zaveze, ki jih je s sporazumom Minsk 2 sprejela v letu 2015 in po katerih naj bi svojemu ruskemu prebivalstvu priznala pravice, ki gredo manjšini v demokratični državi. Verjamem, da sta navedena pogoja za Rusijo ključna, čeprav za Putina osebno to verjetno ne velja povsem.

Spričo njenih dosedanjih izkušenj so za Rusijo nedvomno izjemno pomembna tudi jamstva, da se bo mirovni sporazum o prekinitvi vojne v Ukrajini tudi dosledno spoštovalo; pri zagotavljanju le teh bi lahko osredno vlogo prevzela OZN, od katere se tudi sicer pričakuje, da bo v prihodnje veliko aktivneje delovala pri urejanju skupnih problemov nas zemaljanov.

Naj zaključim z naslednjo mislijo. Oba s Ciglerjem domnevava, da se nam obetajo mirovna pogajanja, ki naj bi končala vojno v Ukrajini. Pri oceni njihove uspešnosti, pa se očitno razhajava: sam verjamem v njihov uspeh, med tem ko je Cigler glede tega močno zadržan. 

Ustavni sodniki nujno potrebujejo dodatno in obvezno zdravstveno zavarovanje za vse vrste zdravja in bolezni. Tako zavarovanje naj se plačuje iz državnega proračuna, ker ustavni sodniki odločajo o pravicah in krivicah vseh ljudi v tej naši državi. Ob vsem tem se gredo pa še zahtevno igro na izpadanje pri tako usodnem odločanju. 

Pri celotni kompleksni problematiki, ki zadevajo Križanke, želim v tem pismu opozoriti predvsem na dve pomembni dejstvi. Arhitekt Jože Plečnik je zasnoval prenovo Križank leta 1946 (postopek zaključen 1956), kjer je prostore namenil Šoli za umetno obrt; pozneje se je ta preimenovala v Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo Ljubljana. Festival Ljubljana je deloval v sklopu Križank le kot poletna dejavnost. Tako je veljala prvotna razdelitev kvadrature in prostorov v Križankah med dvema uporabnikoma v razmerju SŠOF 85 in FL 15 odstotkov.

Leta 2007 so začele potekati aktivnosti na nivoju vladnih dogovorov, da bi Križanke razglasili kot spomenik državnega kulturnega pomena. Postopek vpisa se je zaključil šele leta 2016, domnevno zaradi sodnega procesa med letoma 2007 in 2010, v katerem sta se MOL in MIZŠ tožila za lastništvo. Tožba se je zaključila na prvostopenjskem sodišču, kjer se je 52 odstotkov prostorov namenilo MIZŠ, 48-odstotni delež pa je pripadel MOL.

Na odločitev sodišča se žal ni nihče pritožil, čeprav šola razpolaga z vsemi podatki in načrti ter dokaznim gradivom, da uporablja večinski delež kompleksa Križank.

V tem trenutku poteka postopek etažiranja Križank, kar pomeni, da del prostorov prehaja v last MOL. Tako šola izgublja prostore, ki jih nujno potrebuje za svoje delovanje. Poteka tudi tožba zoper MIZŠ, ki jo je MOL/ FL vložil za uporabnino prostorov, torej za tistih 23 %, ki jih šola od nekdaj uporablja, a so prešli v last MOL. Zanimivo je, da v tem pravdnem postopku FL trdi, da šola uporablja 85 odstotkov prostorov v kompleksu Križank, kar sicer drži, v omenjeni sodbi pred desetletjem pa je navedbe o naši večinski uporabi prostorov v Križankah Festival Ljubljana zanikal.

Drugi poudarek, ki ga želim izpostaviti, je, da sem kot ravnateljica SŠOF obvestila pristojno ministrstvo in MOL, da je po postavitvi nove strehe nad letnim gledališčem prišlo do nekaterih neljubih dogodkov, zato smo bili prisiljeni nemudoma pristopiti k nujnim vzdrževalnim delom na strehi poslopja. Prišlo je do zamakanja v prostore, zalivanja fasade, uničevanja strešne konstrukcije, ometa in stavbnega pohištva ter notranje opreme. Žal smo po opravljenih nujnih vzdrževalnih delih ugotovili, da izvedeni ukrepi ne zadostujejo, saj lokalno krpanje dotrajane kritine ne bi doseglo želenih učinkov. Zaradi vsega naštetega smo sprejeli odločitev, da pristopimo k celoviti obnovi strehe in prostorov mansarde, ki je bila nazadnje izvedena leta 1988. V dogovoru z MIZŠ smo 10. 10. 2022 izvedli razpis za storitve inženiringa in izbrali ponudnika LI-ING d. o. o., ki je za razpisane storitve ponudil najnižjo ponudbeno ceno v višini 19.000,00 evrov brez DDV in ki ima z obnovami historičnih stavb ustrezne reference. Pred oddajo povpraševanja za izdelavo projektne dokumentacije IDP smo – ker je kompleks zakonsko zavarovan kot zgodovinska ter kulturna dediščina in ker je del Plečnikove arhitekturne dediščine – pristopili k pridobivanju predhodnih usmeritev s strani ZVKDS. Ne nazadnje je cilj obnove tudi ohraniti vse dosedanje dejavnosti, ki dajejo mestnemu prostoru smisel in polno funkcijo. Po sestanku, ki je potekal sredi marca, je bil predlog SŠOF in MIZŠ, da lastnika naročita izdelavo konservatorskega načrta. S strani MOL do sedaj ni bilo nikakršnega odziva na naše predloge in pozive. Tako žal ne moremo pristopiti k obnovi strehe in stanje na historičnem objektu se bo le še poslabševalo, zato je nujna pozornost zainteresirane javnosti.

Šola kot uporabnica Križank izobražuje v duhu spoštovanja kulture kot tudi vseh kulturnih prireditev, ki se odvijajo v Križankah, zato so obtožbe, da šola onemogoča FL pri izvedbi kulturnih dogodkov, žalostne in nikakor niso v duhu želje po dobrem sodelovanju. 

Lahkotnost govorjenja in odločanja je pri skoraj vseh politikih v tujini in doma podobna. Znanje in prizadevanje za dobro vseh ljudi seveda skoraj nimajo nobenega pomena. Instant politiki, ki odločajo o življenju in smrti velikega števila ljudi, so bolj usmerjeni v lastno promocijo in kovanje dobičkov kapitala, vojaške industrije in še koga, kot pa v delovanje v dobro sodržavljanov. Ne mislim samo Bidena, Putina, Macrona, Scholza in podobnih, temveč na miselnost in retoriko, ki sta se »izgubili« z dnevnega reda. Govorica vojne je postala »normalna.«

In če lahko pometemo najprej pred svojim pragom. Tako dr. Robert Golob, kot Tanja Fajon in Marjan Šarec ter celotna vlada, ki na področju zunanje politike nadaljuje politiko janšizma, imajo tudi že krvave roke z vso podporo vojni rešitvi v Ukrajini. Namesto za mir si prizadevajo za granate in klanje. Absolutno ne podpiram takšnih ljudi in njihovih ravnanj.

Če v življenju ne prepoznamo prioritet ravnanja in hkrati tudi pasti oz. nevarnosti, potem smo kot v situaciji orkestra na Titaniku. Nič ne pomaga, če je uigran orkester odlično igral in imel celo dober namen. Vse skupaj je bedna in prepozna »odličnost.« Zadnje čase se pojavlja umestno vprašanje, zakaj lani izvoljeni oblastniki, stranke, pa tudi mediji, nevladne organizacije - Glas ljudstva, mladi in številni drugi akterji, ne usmerijo svoje pozornosti v mirno reševanje mednarodnih družbenih nasprotij? Zakaj podpirajo vojno, ali pa so »nevedno« in nezainteresirano tiho? Ali pa jo nekateri celo glasno podpirajo?

Vsa ta vprašanja ne veljajo le za navedene, temveč za vse oz. vsakogar izmed nas: torej od najbolj odgovornih na oblasti, ki ta trenutek »razglašajo slavo« Ukrajini, so izgubljeni na varnostnih konferencah (München) in so na strani podpihovalcev vojne, pa do raznih profesorjev ali profesoric (ne samo na FDV), ki na RTV »meritorno« in vehementno razlagajo »zakonitosti« življenja in smrti oz. vojne in bojev, čeprav puške verjetno še niso videli. Isto velja tudi za vse vojni podporne bivše načelnike Generalštaba SV - razen tega seveda o puškah.

Tudi znan in vpliven slovenski filozof dr. Slavoj Žižek je nedavno v avstrijskem Gradcu svoje predavanje naslovil: »Samo katastrofa nas lahko reši,« in navija za vojno.

Veljajo pa vprašanja, kot rečeno, torej tudi za politike z vsem diplomatskim zborom, ki jim je vzor Vilniška izjava, in v vsej svoji oblastni moči ne vidijo koraka naprej pred sabo.

Pripravlja se menda celo sprememba zakona o obrambi, da bi lažje in hitreje proizvajali in izvažali granate ter orožje za vojno območje oz. za tujino. In seveda je to izredna »priložnost« za iznajdljive »podjetnike« kot nas prepričuje vlada. No, včasih so to delali »eksperti,« berite nikoli obsojeni trgovci z orožjem, tajno, po tri do petkratnih cenah za Balkan, danes pa bi to v okviru NATA delali »legalno« in javno. Ista miselnost, isti »svetovalci,« samo drugi politiki. Žalostno, a resnično!

Vprašanja se nanašajo tudi na ogromno večino medijev z nekaterimi uredniki, ki krajšajo in spreminjajo, ali pa sploh ne objavljajo drugačnih mnenj, in očitno nimajo sposobnosti pluralnega (razen seveda uradno »uravnoteženega«) in neodvisnega novinarstva.

Vprašanja veljajo tudi za »hitro« pravosodje, ki ni nedolžno pri tolmačenju odločitev in dejanj, ki so povezana z orožjem, strelivom – skratka z vojno.

In ne na koncu za vse nevladne organizacije, s katerimi sem se solidariziral ob petkih pretekli dve leti in s katerimi se še vedno v mnogočem oz. večino vsebin strinjam ter jih podpiram.

In ne na kraju veljajo tudi za kakšen »mirovni inštitut« - tudi brez narekovaja, ki bi absolutno moral imeti drugačno vlogo in predvsem pomen ter ugled in besedo v javnosti.

Zato me ne čudi indiferentnost številnih ljudi, mladih in starih, tako tistih, ki »igrajo v orkestru na Titaniku, kot tistih, ki poslušajo,« da ne vidijo interesa ter možnosti, da je treba pripraviti rešilne čolne ter rešilne pasove za vse ljudi oz. za vse nas.

Skratka: da sem jasen, podpiram vsa prizadevanja za mir in sem odločno proti vsakemu reševanju sporov na nasilen način. Toda sam ne bom več zgubljal časa in energije s tistimi, ki jim ni mar. Umestno je opozarjati in seznanjati tiste, ki želijo rešiti situacijo in ne tistih, ki bodo poslušali orkester do konca. Ne glede na ljubezenski motiv iz filma, ki je umetniško dovršen, a vendar očitno premalo poveden za mlade in stare. No, pa najbolj seveda za oblastnike.

Da, svojo energijo je treba usmeriti v cilj in uspeh za mir, ne v tiste, ki jim je vseeno. 

V rubriki Izjave tedna smo prejšnji teden izjavo »Predstavljajmo si nekoga, ki je na primer šofer tovornjaka in je zelo redko doma. Kako naj tak par živi naravno načrtovanje družine, če hoče sploh kdaj imeti spolne odnose?«, ki je bila podana za spletni portal Iskreni.net, napačno pripisali družinski terapevtki Mateji Kraševec. Zagodli so nam jo hitri prsti (ali pač polna luna), izjavo je namreč v resnici izrekel župnik Andraž Arko. Za napako se iskreno opravičujemo. 

Mestna občina Ljubljana (MOL) in Festival Ljubljana spoštujeta koncept, ki ga je Križankam namenil arhitekt Jože Plečnik, ter nimata nikakršnega namena spreminjati ga, saj to ni v njuni domeni in moči. Zavedata se občutljivosti stanja kulturno-izobraževalnega kompleksa Križanke, tako z vidika zagotavljanja izobraževalnega procesa in vrhunskega kulturnega programa, kot z vidika ohranjanja ter spoštovanja kulturnega spomenika.

Novinarki zavajajoče govorita o apetitih direktorja Festivala Ljubljana g. Darka Brleka, pri tem pa ne navedeta dejstva, da srednja šola uporablja kar 1.095,85m2 površin več, kot ji pripada glede na njen solastniški delež. MOL že vrsto let poziva ministrstvo k ureditvi souporabe kompleksa Križanke, zato je tudi predlagal sodno delitev solastnine. Predlog temelji na ugotovljenih lastniških razmerjih in upošteva funkcionalne potrebe Festivala Ljubljana in srednje šole. Trenutno stanje souporabe ni primerno, saj srednja šola brez pravne podlage uporablja 1.095,85m2. MOL ne želi izriniti srednje šole iz Križank, temveč je kot dober gospodar dolžan skrbno in preudarno ravnati s premoženjem občine. Govoriti o apetitih direktorja Festivala Ljubljana je tako ne zgolj zavajajoče in neresnično, temveč tudi žaljivo.

Ravnateljica srednje šole ga. Apolonija Simon je voden ogled Križank, ki je bil organiziran s strani Muzeja za arhitekturo in oblikovanje z naslovom »Arhitektura v živo: Križanke – Skupna streha«, izkoristila na način, da je obiskovalcem ogleda enostransko predstavila stanje Križank. S tem so udeleženci ogleda dobili napačno predstavo tako glede dejanskega stanja, kot tudi pravnih vprašanj, ki se nanašajo na Križanke. Ravnateljica je javnosti zamolčala, da je srednja šola tista, ki brez nadomestila uporablja več prostorov, kot ji v skladu z njenim solastniškim deležem pripada. Prav tako javnosti ni predstavila ravnanj, s katerimi poskuša srednja šola omejiti izvajanje kulturnih dogodkov Festivala Ljubljana (npr. v času večernega dogodka – s prižiganjem luči v učilnicah, ki imajo okna na Poletno gledališče Križank, ipd.). Odvetnica je ravnateljico ob zaključku razprave zgolj opozorila na zgoraj opisana dejstva glede selektivnega podajanja podatkov javnosti in na mediacijski postopek, ki je trenutno v teku med MOL in Republiko Slovenijo. Ravnanje ravnateljice namreč ni bilo v duhu mirne rešitve spora, h kateremu si prizadevata obe strani, temveč je temu postopku škodovalo.

G. Brlek je v imenu Festivala Ljubljana o ravnanju ravnateljice obvestil ministrstvo za vzgojo in izobraževanje ter predlagal, da za potrebe mirne in učinkovite rešitve vseh odprtih vprašanj med MOL in Republiko Slovenijo pozove ravnateljico, naj se vzdrži tovrstnih nekorektnih ravnanj in stori vse, kar je v njeni moči, da se odprta vprašanja rešijo v najkrajšem možnem času, nikoli pa zahteval kakršnega koli disciplinskega ukrepa proti ravnateljici. 

Luka Volk je v Mladini št. 13, dne 31.3.2023 v članku »Labodji spev« o izgubi službe Jožeta Dežmana svoj tekst zaključil s povedjo; »Z odhodi Dežmana in Oseta, ki za direktorja ni bil imenovan kot najmočnejši med prijavljenimi kandidati, ter še prej Pavla Carja in Dimitrija Rupla se obdobje strokovno spornih direktorjev kulturnih institucij iz zapuščine prejšnje vlade vendarle izteka.«

Poved je zapisana kot dejstvo, ki sporoča, da je med naštetimi (za njihovo prenehanje funkcij sicer obstajajo različni razlogi) strokovno sporen tudi Jože Dežman. Dežman v pismih bralcev seveda ne potrebuje mene za svojega advokata. Zato je moj odziv namenjen splošnemu opozorilu, da je potrebno ob krivicah, ki jih drugim ljudem povzroči kdor koli, javno povzdigniti glas. Spoštovani g. Volk, kaj torej v primeru Jožeta Dežmana pomeni »strokovna spornost«? Mislim, da bi bila odgovora lahko le dva; 1. Jože Dežman v svoji dosedanji poklicni karieri ni naredil še ničesar, s čimer bi se predstavil kot zgodovinar, ki upošteva metodološke in strokovne kriterije zgodovinopisja in muzealstva. 2. Jože Dežman v svojih publicističnih delih in muzealskih predstavitvah vladajoči politični garnituri ni povšeči zaradi svojih pogledov na polpreteklo zgodovino in je zato prepoznan kot »strokovno sporen«, torej »ne naš«, in ga je potrebno odstraniti.

G. Volk, če se vaše razumevanje »strokovne spornosti« ujema z možnostjo 2, potem tale moj odziv na vaše pisanje seveda nima nikakršnega smisla in se bo končno pač treba sprijazniti s spoznanjem, da je očitno prav, da vsaka politična opcija določa svojo »strokovno ustreznost«, ki ji potem sledijo tudi ali jasneje napisano, celo novinarji Mladine. To sicer pomeni konec demokratične debate in odprt lov na, včasih se je reklo »notranjega sovražnika«. Pa samo medklic. Ko tole berete, ne štartajte takoj s primerjavami s prejšnjo politično opcijo, ker se o tem ne pogovarjava. O njih sva si, verjetno brez prepričevanja eden drugega, edina, da »notranjega sovražnika« lovijo ves čas. Tukaj, torej govoriva o novi politični garnituri, ki naj menda ne bi določala »strokovne primernosti« po »svoji podobi« in o Jožetu Dežmanu ter konkretni odpovedi službe zaradi od nove oblasti očitane »nesposobnosti«.

Če pa vseeno menite, da je odgovor o »strokovni spornosti« pod točko 1, potem dovolite, da vas usmerim na nekaj, tokrat resnično nedvomnih dejstev. Jože Dežman ima kot zgodovinar v Sloveniji daleč največjo bibliografijo. V njej prevladujejo teksti, ki izpolnjujejo vse znanstvene zahteve zgodovinopisja. Med slovenskimi muzealci, ki so vodili katerokoli od muzejskih institucij, je v zadnjih 15 letih, sam ali s sodelavci pripravil največ muzejskih dogodkov, ki prav tako odgovarjajo vsem strokovnim kriterijem muzejskih predstavitev posameznih tem. Na čem potem lahko temelji vaš zapis, da je Jože Dežman »strokovno sporen« in zato neprimeren za vodenje Muzeja? Morda na toliko izpostavljani temi premika kipov s posestva Brdo v Pivko. Tudi tu gre v javnih obtoževanjih in zgražanjih povsem za ignoranco ugotovitev Zavoda za varstvo kulturne dediščine in izdanih dovoljenjih za premik kipov ter izdelanega restavratorsko-konzervatorskega programa. Dežmanu zaradi te ignorance dejstev nekateri očitajo celo nezakonit premik. Predvsem pa gre v konkretnem primeru za zamolčevanje dejstva, da kipi na posestvo Brdo že v osnovi niso umeščeni z ustreznimi dokumenti, temveč le že davno nazaj (ker niso bili všeč Josipu Brozu!!) prestavljeni iz Vile Bled. Morda Dežmanovo strokovno spornost prepoznate v konkretnih napakah vodenja muzeja? Vem, da veste, da so poročila o delu Javnih zavodov javno dostopna in se zato novinarji z delom javnega zavoda lahko seznanite. Torej če Dežmanu očitate strokovno spornost, bi jo, če bi želeli biti nepristranski, morali bralcu predstaviti, ne pa le zapisati floskulo, da je Dežmanovo delo »strokovno sporno«. Že, če boste, brez vnaprejšnje odločitve, da mu ne boste verjeli, prebrali Dežmanova pojasnila na obtožbe, ki jih nanj stresajo, in dejstva, ki jih našteva, morda celo sami preverili, se vam vaš zapis o njegovi »strokovni spornosti« verjetno ne bo zdel več tako zelo prepričljiv. Zato na koncu samo še enkrat opozorilo. Kadar se pogovarjamo o strokovnih kompetencah, to nima nikakršne zveze s tem, ali vam je kdo osebno simpatičen ali ne. Če pa želite morda vaše ideološko drugačne poglede, ki pa so lahko pogojeni tudi z lastnim zaznavanjem in osebnostnim ocenjevanjem Dežmana, skriti za »strokovno spornostjo«, si pa postavite vprašanje, če morda to ni strokovno sporno. 

V dobi fevdalizma so bili kmečki upori proti fevdalni gospodi, ki je imela vso oblast nad podložniki, od pravice do prve noči do več kot desetine pridelkov. Ob lakotah je kmetom prekipelo, da so se s kosami in motikami spopadali za življenje z vojščaki na konjih z meči in sulicami v rokah. Seveda so se takrat med seboj vojskovali tudi fevdalci, da bi si prisvojili čim več ozemlja s podložniki. Po več stoletjih je seveda vse drugače. V demokratičnih državah, kamor naj bi spadala tudi naša, se med seboj javno in na skrivaj preganjajo za oblast stranke. Na teh političnih šahovnicah so lahko pomembne tudi kmečke figure. Saj imajo tudi kmetje enake človekove pravice, kot jih imajo uradniki in delavci vseh vrst.

Zato so bili kmetje spodbujeni, da so pobesneli že zaradi gnojevke od njihove živine in od vseh družinskih iztrebkov, ker se je mestna oblast v Ljubljani odločila že pred leti, da bo vse to in še kaj od umazanije, izpeljala po ceveh čez kmetijske površine do čistilne naprave v mestu. Kmetje so se z veliko zamudo temu odločno in glasno uprli, ker imajo po svoji presoji pravico, da lahko na svoji zemlji polivajo svojo gnojevko in svoje iztrebke, ker pognojene njive bogatijo pridelke, s tem pa tudi kmečke družine. To gnojevko sicer že dolgo polivajo na območju, kjer se spodaj pretaka izvirna pitna voda za oskrbo naše prestolnice, vendar po kmečki pameti tista voda spodaj ni njihov problem.

Na naslednjem uporu so se kmetje pripeljali na traktorjih po njihovih demokratičnih načelih kar pred parlament. Svoje bolj in manj razkošne avtomobile iz kmetijskih subvencij so pustili doma, da jim jih ne bi opraskali kakšni varnostniki, ki praviloma ob takih nastopih demokracije zavarujejo izvoljene politike in njihove prostore. Pred vrati demokracije so kmetje jasno in zelo glasno zahtevali svoje pravice na svoji zemlji. Nihče jim ne bo več prepovedal ali omejeval uporabo strupov proti škodljivcem vseh vrst, od metuljev, hroščkov in žvrgolečih ptic, do divjadi vseh vrst, ki jim odžirajo pridelke in zaslužek pri prodaji. Še posebno so ogorčeni zaradi nevarnih in zavarovanih velikih zveri, ki so za njih samo škodljiva golazen. O škodljivi veliki golazni so se odločno opredelili tudi njihovi pristaši na seji Državnega sveta, ko so zahtevali iztrebljenje vse te golazni. 

Po dvajsetih letih uspešnega posega demokratičnih držav z vojaško ekspedicijo v Irak je nastala neka stvaritev, za katero težko verjamemo, da je urejena država, kar se vidi iz članka pod gornjim naslovom.

Srbi so »proslavili« štiriindvajseto obletnico intervencije NATO-vih zračnih sil po nekdanji srbski Jugoslaviji. Napade (okoli 11 tednov) bi lahko označili za neko vrsto kaznovanja srbske politike (tudi vojske) za njihova dejanja po razpadu SFRJ, vendar brez vsakih mednarodnih pravnih norm, brez soglasnosti Varnostnega sveta OZN. Torej nič drugače kot je Rusija naredila s svojim vojaškim posegom v Ukrajino.

Evropska unija je poskusila zaustaviti vojaške spopade med upornima pokrajinama Lugansk in Donetsk ter ukrajinsko armado. Leta 2014 sta bila podpisana v Minsku dva sporazuma med Francijo, Nemčijo, Ukrajino in Rusijo. Sporazuma sta predvidela med drugim takojšnjo zaustavitev vojaških spopadov in ustavno ureditev ruske manjšine v Ukrajini. Začasno so se vojaški spopadi ustavili, potem pa spet nadaljevali. O kakšnem izvajanju obeh sporazumov ni ostalo nič.

Predsednica naše republike Nataša Pirc Musar je ob obisku OZN v New Yorku med drugim povedala tudi tole: »… če kdo od teh, ki pravijo, da Evropa ne naredi dovolj za mir, ve, kako to doseči, bom najbolj vesela in bom z veseljem delala na tej agendi.« Od antike do danes velja eno od osnovnih obveznosti v vsakem pravnem sistemu: pacta sunt servanda. Najbrž ni drugega pravnega načina kot, da se povrnemo k sporazumoma iz Minska. Po letu 2014 ni bilo več sprejetega nobenega pravnega akta, ki bi poskusil urediti spor med Ukrajino in Rusijo.

Evropska unija (zaradi podpisov Francije in Nemčije) ima vse možnosti, da začne z aktivnostmi, da se oba sporazuma iz leta 2014 iz Minska uveljavita.

Pogodbe se mora uveljaviti! 

Pisati o miru je zadnje čase »nespodobno« in po malem že tudi nevarno početje, saj si hitro obtožen neumnosti in vohunske pripadnosti eni strani. Tega si pa običajno ne želimo. Še posebej, če zase mislimo, da smo normalni. Zato so nasveti »dobronamernih« pravzaprav skoraj jasni. Podpirajte uradno politiko. Podpirajte vse, kar se nanaša na vojno in prenehajte pisariti o neumnostih ter o miru. In potem šele boste imeli mir.

Človek bi najrajši napisal, ja, potem pa izvolite, tukaj imate orožje in lepo prosim, da se pobijete med seboj. Če slučajno ne veste, koliko časa naj bi ta »aktivnost« trajala, se zmenite za npr. 10 let. Potem morda lahko zaključite s to »silno priljubljeno« ter z orožjem, zaslužkom in ideologijo podpihovalcev podprto »dejavnostjo.« Pa kar naenkrat nisem prepričan, če te »silne ideje« ne bi prevzeli trgovci z elektriko, orožjem in strelivom. Z javno objavo reklame oz. poziva k priložnosti podjetij in seveda posameznikov k proizvodnji milijona granat s strani EU za obdobje enega leta, (no, lahko tudi več) se kaže »enkratna« priložnost za vse nas, da obogatimo s tržno ponudbo streliva za Ukrajino. Dodaten zaslužek, kot npr. nekateri v preteklosti ob času covida z elastikami in maskami, pride marsikomu prav. Saj bodo slej kot prej prišli drugi »golobi« miru, ki bodo ob podpori naivnih državljanov in seveda vseh državnih sekretarjev, ministrov v Sloveniji in vrha »nenadomestljive« EU zagotavljali, da bo vsaka granata svobode zagotavljala mir in zaslužek. Predvsem pa bo »zadela.«

To postaja danes že uradna politika in miselnost, Aroganca oblastnikov do miru, tudi podpora številnih medijev ter seveda sla po dobičku, ne zagotavljajo nikakršnega prizadevanja za mir.

Zato še enkrat: podpiram mir, kot predpogoj za življenje in sodelovanje ter za napredek vseh držav oz. družb in posameznikov. Ne glede na to, kaj piše v vojaških zvezah in njihovih izpeljanih pogodbah ter vseh odločitvah o povečanjih sredstev za financiranje orožja ter smrti.

Nepotrebne žrtve opozarjajo na nesposobnost dogovarjanja in še manj razumevanja. Pravzaprav bi človek lahko napisal še kaj, a naj bo dovolj. Tisti, ki ne berejo in ne razumejo oz. nočejo razumeti, imajo pač vedno prav. Pozive k miru in mirovna pogajanja so namreč označili za „umazani mir“, pobudnike pa za neumne in vohune.

Pravijo, da smo drugače misleči neumni ostareli rokerji ter hipiji iz prejšnjega obdobja, ki se napačno odločamo – tudi zato, ker smo stari in ne razumemo »dobrih vojnih bobnov«.

Še po vsaki vojni so ljudje spoznali, da tudi organizacijsko družbe oz. države nikoli več ne bodo enake kot pred vojno. Ne samo po mejah in še čem, predvsem pa po duhovnem stanju, žrtvah in trpljenju.

Nekateri ubijajo z besedami in sejejo sovraštvo, drugi prodajajo orožje ter strelivo, tretji pa dejansko jemljejo življenja soljudem. Pravzaprav so vsi ti enaki, samo, da se tega ne zavedajo. Če pa so na oblasti, potem je to najhujša kombinacija. Kri na denarju in proizvedenih granatah je enaka. Pa smo kolesarili z geslom, da niso vsi oblastniki enaki. Začenjam dvomiti o tem. 

Glavni razlog za premajhno aktivnost pri iskanju miroljubne rešitve ukrajinske vojne so različni interesi. Ti se večinoma ne razglašajo javno, pač pa se vedno najdejo razni ˝tehtni˝razlogi za nasprotovanje mirovnim rešitvam. Menim, da bi hitrejše končanje vojne lahko dosegli le na osnovi sporazuma, s katerim bi se vojskujoče strani in njihovi podporniki odrekli težnji, da z vojaško in politično močjo uveljavijo svoje interese, in se dogovorili za vojaško nevtralnost Ukrajine ter izvedbo referendumov, s katerimi bi svojo bodočo usodo določili prebivalci spornih območij sami.

Nepripravljenost za sklenitev takšnega mirovnega sporazuma bi pokazala, kdo so tisti, pri katerih razni drugi interesi še vedno prevladujejo nad interesom za uveljavljanje mira. Če bi Rusija, kljub jamstvu mednarodne skupnosti, da bo zagotovila vojaško nevtralnost Ukrajine in da bo uveljavila samoodločbo prebivalcev spornih območij, še vedno vztrajala na okupaciji teh območij, bi bil to nesporen dokaz njenega osvajalskega interesa. Za Ukrajino je zadeva bolj zapletena. Ukrajina je nesporno žrtev nedopustne vojaške intervencije in je njena zahteva, da se v skladu z mednarodnimi pravili napadalec brezpogojno umakne iz njihove države, upravičena. Vendar pa je pri tem potrebno upoštevati nekaj specifičnosti. Rusija se izgovarja na kršenje narodnostnih torej človekovih pravic rusko govorečega prebivalstva v Ukrajini, ki naj bi se že 8 let z orožjem borilo za svoje pravice. Zato naj bi, vsaj po njenem, imela vso pravico, da zaščiti njihove človekove pravice podobno kot so zahodne države zaščitile Albance v Srbiji in kršile nedotakljivost meja še marsikje drugod po svetu. Veliko škodo je povzročilo tudi ukrajinsko nespoštovanje sporazumov iz Minska. Sklepanje mednarodnih sporazumov s figo v žepu je nesprejemljivo in zelo neodgovorno tudi če z doseženim dogovorom nismo zadovoljni. V Ukrajini, kjer so že dolgo časa potekali vojni spopadi, so se zaradi te problematične ukrajinske odločitve, da zavrne razgovore z uporniki in ne uveljavi sprejetih sporazumov, napetosti zelo povečale in pripeljale kot vidimo do grozljivih razsežnosti. Začetek resnih razgovorov za vključitev Ukrajine v Nato pa v teh razmerah tudi ni bilo najbolj razumno in je mogoče to celo sodu izbilo dno. Domnevam, da Rusija ni bila pripravljena tolerirati, da se v Ukrajini krepi sovražno razpoloženje in sovražni odnos do Rusije in da bi z vključitvijo Ukrajine v Nato Rusija izgubila vse možnosti za nadaljnjo kakršnokoli zaščito svojih sonarodnjakov. To bi razgalilo popolno nemoč Rusije in močno omajalo popularnost zlasti predsednika Putina. Vse to so verjetno bili, ob prepričanju da bodo z lahkoto zmagali, za rusko vodstvo očitno dovolj tehtni razlogi za vojaško agresijo. Tako predstavljeno jo imajo najbrž za pravično tudi ruski državljani, ki to agresijo kot kaže še vedno večinsko podpirajo.

Seveda pa se večina zlasti evropske in ameriške javnosti s tem ne strinja. Kljub nestrinjanju pa moramo vendar priznati, da je tudi Ukrajina s svojimi tveganimi ukrepi prilivala olje na ogenj in da mora tudi ona nekoliko korigirati svojo politiko. Se je večina njenih državljanov res pripravljena opredeliti za dolgotrajno vojno s tveganjem, da pride tudi do uporabe jedrskega orožja v prepričanju, da lahko z junaškim odporom in s pomočjo zaveznikov zmagajo. Ali pa bi se večina vendar raje odločila za sprejem sporazuma, ki predvideva nevtralnost Ukrajine in omogoča državljanom, ki živijo na spornih območjih, da se sami odločijo o svoji usodi, kot za dolgotrajno vojno. Ker je ukrajinska oblast popolnoma prepričana, da večina prebivalstva na teh območjih podpira enotno Ukrajino, zaradi splošnega odklonilnega odnosa do ruske agresije pa je ta lojalnost verjetno še povečana, ni logično, da Ukrajina ne bi pristala na referendumsko odločanje še posebno ker ima vse možnosti, da s spravljivejšo politiko pridobi tudi velik del tistih njenih državljanov, ki mogoče še vedno ne odobrava politike hitre ukrajinizacije in uveljavljanja sovražnega odnosa do Rusije. Mogoče bi bila večina Ukrajincev celo pripravljena pristati na odcepitev posameznih območij in to sprejeti kot enega od želenih korakov za povečanje enotnosti države, kar je za močno razdvojeno Ukrajino gotovo življenjskega pomena. Vsekakor pa bi bolj za srečo kot za nesrečo lahko Ukrajinci šteli uveljavitev predlagane vojaške nevtralnosti države z mednarodno zaščito. Ta jim namreč omogoča nizke obrambne stroške in bistveno večjo varnost in kvalitetnejši razvoj kot samo članstvo v Natu. Kakšno pot bo izbrala Ukrajina, je seveda njena suverena pravica. Predlagani sporazum bi samo odprl možnost za sorazmerno mirno in hitro rešitev sedanjega vojaškega konflikta ter omogočil umik ruske vojske z vseh okupiranih ozemelj in s tem v bistvu uveljavil ukrajinsko zmago. Odklonitev takšnega sporazuma pa pomeni, da je za Ukrajino vendar bolj pomembna zmaga kot številne nadaljnje človeške žrtve in uničevanje materialnih dobrin in da bolj cenijo ozemlje kot ljudi, ki tam živijo. S sklenitvijo sporazuma bi lahko Ukrajina najbolje dokazala, da vendar ni njen glavni interes hitra in popolna ukrajinizacija države in uveljavljanje sovražnega odnosa do Rusije, ampak da si iskreno želi trajni mir in postopno normalizacije razmer.

In kje je tu vloga EU? Ker je kot zaveznica in dobaviteljica orožja in druge materialne pomoči Ukrajini močno vpletena v to vojno, se tudi EU ne sme zadovoljiti le z demagoško posplošenim in pasivnim stališčem, da bo Evropa podpirala Ukrajino, ki je žrtev neupravičene agresije, vse dokler so se Ukrajinci pripravljeni boriti in žrtvovati za svojo neodvisnost, ozemeljsko celovitost ter družbeno ekonomske vrednote Ukrajine in njenih zahodnih zaveznic. Takšno neomejeno jamstvo ni v interesu EU. Odločiti se mora, ali je pripravljena podpreti predlagan ali kakšen drug način za hitrejšo razrešitev ukrajinskega konflikta in se aktivno vključiti v mirovna prizadevanja ter tako dokazati svojim državljanom da tudi ona nima prikritih interesov. Namreč stališče, da se v Ukrajini brani Evropa, ni prepričljivo. Ekonomska in konvencionalna vojaška moč članic Nata je zadostna in najbrž kar za 20krat presega rusko, tako da je Rusija eventualno sposobna uspešno vojaško intervenirati samo v državah, v katerih jo je, zaradi notranjih nasprotij, pripravljen podpirati vsaj del prebivalstva. V Ukrajini se je pokazalo, da niti to ni dovolj. Bojazen, da bi lahko Rusija ogrožala druge evropske države in evropske vrednote, ni realna. Zato resnično ni potrebe za oboroževalno histerijo in za podaljševanje vojne do popolne zmage ki, kljub velikanski premoči Nata v konvencionalni oborožitvi zaradi velikega jedrskega potenciala Rusije, le ni popolnoma sigurna. Zaradi globalnih strateških in gospodarskih interesov, zaradi sorazmerno majhne škode, ki jo vojna povzroča ZDA ter mogoče celo zaradi tihega interesa za slabljenjem EU, ki je njihov pomemben ekonomski tekmec, ni realno pričakovati, da bi se ZDA prizadevno vključevale v mirovna prizadevanja. EU bo morala sama prevzeti iniciativo za uveljavljanje mirovnega procesa in s tem državljanom dokazati, da ne podpira interese vojaške industrije, vojnih dobičkarjev, proizvajalcev in trgovcev z energenti in drugimi redkimi dobrinami ter vseh tistih, ki vidijo v oslabljeni Ukrajini in Rusiji svoj strateški interes za hegemonijo in priložnost za utrjevanje svojih ekonomskih pozicij v teh po končani vojni bankrotiranih državah. Če bi EU podprla vojaško nevtralnost Ukrajine in se zavzela za referendumsko opredeljevanje prebivalstva na spornih območjih, bi s tem mnogo bolj spodbudila ruski notranji odpor proti vojni kot to lahko zagotovi povečevanje vojaškega in ekonomskega pritiska. Poleg navedenih prikritih interesov je lahko ovira za sprejem mirovnega sporazuma tudi premajhno zaupanje v spoštovanje dogovorov. Rusija bo morala zaupati, da se bo, navkljub odhodu njenih vojaških sil iz Ukrajine in razorožitvi upornega prebivalstva, korektno izvedlo in spoštovalo dogovorjene referendume. Isto velja za Ukrajino, ki mora predvsem zaupati, da bo Rusija trajno spoštovala njeno neodvisnost in ne bo iskala povodov za kakršnokoli novo agresijo. To zaupanje se lahko ustvari s predlaganim sporazumom in jamstvom, ki ga poleg vojnih udeleženk sprejmejo OZN v imenu vsega sveta, EU v imenu evropskih držav in Nato v imenu držav, ki tvorijo edino sedanje vojaško zavezništvo. Tako obsežno jamstvo je praktično nemogoče kršiti. Naslednji večji problem utegne biti nezaupanje v možnost korektne izvedbe referendumov. Vendar pa se tudi ta korektnost lahko zadovoljivo uveljavi z odmikom izvedbe referendumov najmanj za eno leto po umiku vojaških enot s spornih območij. V tem času se lahko na referendumskih območjih s pomočjo mednarodne skupnosti zagotovi stanovanjske in druge potrebne razmere, ki omogočajo vrnitev v času spopadov razseljenih prebivalcev in zagotovi pod mednarodnim nadzorom vsem zainteresiranim enake možnosti za izražanje stališč v volilni propagandi ter korektno izvedbo referendumov. In kakšna je lahko tu vloga Slovenije. Zaradi njene majhnosti seveda ni realno pričakovati, da bi lahko pri tem mirovnem sporazumevanju odigrala pomembnejšo vlogo. Je pa vsako tudi najmanjše prizadevanje za mir koristno. Poziv uglednih osebnosti za mir bi bilo koristno nadgraditi s pripravo konkretnega predloga mirovne rešitve in testirati pripravljenost državnikov iz drugih držav, da podprejo ta prizadevanja. Nobene potrebe ni, da izstopamo s kakršnimkoli nekoristnim junačenjem, vendar pa tudi ni potrebno, da smo ponižno ubogljivi in vzhičeni, če nas kdo od velikih za našo poslušnost nekoliko potreplja. Slovenski politiki naj se zgledujejo po številnih uspešnih športnikih, znanstvenikih, kulturnikih, gospodarstvenikih, ki samozavestno dokazujejo svoje sposobnosti v ponos nam in svetu. 

Mestna občina Ljubljana pospešeno nadaljuje izgradnjo povezovalnega kanala C0. Mudi se ji. Če želi za izgradnjo dobiti evropsko finančno pomoč (69 milijonov evrov), mora projekt zaključiti v letošnjem letu.

Ne glede na vse ugovore župan trdi, da je projekt strokovno neoporečen in da imajo zanj pridobljena vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Ker zaupamo pravni državi, recimo, da mu verjamemo. Ob tem se seveda moramo zavedati, da so mnogi strokovnjaki iz različnih razlogov pripravljeni zagovarjati rešitve, ki niso idealne in so morda strokovno sporne, čeprav niso povsem nezakonite. Prav tako se moramo zavedati, da so mnogi uradniki po navodilih nadrejenih in pritiskih oblasti ali vplivnih odvetnikov naročnikov pripravljeni zelo ohlapno razumeti zakone in pravilnike. Kanal C0 je samo eden od primerov prostorskih in okolijskih nepravilnosti, ki imajo lahko zelo škodljive družbene posledice na širšem ali ožjem območju.

Že dolgo se kanalu C0 upirajo lastniki parcel ob trasi kanala, MOL in državne inštitucije pa jih arogantno ignorirajo ali pa nanje pošljejo redarje in policijo. Ker so mnoge civilnodružbene pobude, ki se sicer vneto borijo za ekološke teme, v primeru kanala C0 klavrno odpovedale, je spor nedavno izkoristila SDS s svojimi sateliti, kar bo koristilo predvsem županu in občini, saj se bo okolijska vprašanja, ki prizadevajo vse, dalo lažje prikazati kot politizacijo problema in večni kulturni boj.

Da bi lažje razumeli, za kaj gre, poglejmo nekaj dejstev.

Severozahodni del Ljubljane kanalizacijskega sistema še nima v celoti urejenega. Obstoječe greznice je treba nadomestiti s kanalizacijskim omrežjem. Občini Vodice in Medvode nimata ustreznih čistilnih naprav, zato naj bi se preko povezovalnega kanala C0, ki je dolg kar 22,5 km, priključili na centralno čistilno napravo v Zalogu, torej na čisto drugem koncu kotline. Od tega izredno dolgega voda za fekalije bo približno kar 6 km potekalo preko ljubljanskega vodonosnika, ki zagotavlja neoporečno pitno vodo za večino Ljubljane. Obstoječa čistilna naprava Brod bo rekonstruirana v zadrževalni bazen s kapaciteto 800 kubičnih metrov.

Strokovnjaki pri izgradnji tovrstnih infrastrukturnih projektov praviloma ocenjujejo možna tveganja. Niti uporaba najboljših materialov in tehnologij niti stalen nadzor izvedbe ne moreta v popolnosti izključiti možnost napak. Z dolžino kanala se zviša število spojev med cevmi, ti pa so potencialno tveganje. Tveganje se dodatno povečuje s številom zavojev na trasi kanala. Tveganje stopnjujejo naravni dejavniki, zlasti možnost potresa in dviga podtalnice, ki bi zaradi vzgonskih sil lahko povzročil škodljive premike. Na celotni trasi je prek 3000 spojev, nad vodonosnikom jih je približno 1000. Strokovnjaki so si edini, da ni mogoče zagotoviti, da bodo vsi spoji na kanalu in betonski kineti, v katero je kanal položen, povsem in vseskozi tesnili. V zadnjem času so se pojavila še opozorila o gorljivosti položenih cevi, kar tudi v primeru kanalov ni zanemarljiva nevarnost. Že nekaj promilov tveganja pa je velik ekološki problem. Vodonosnik je namreč kritična infrastruktura mesta, saj zagotavlja čisto pitno vodo za sto tisoče prebivalk in prebivalcev Ljubljane. Zato bi bilo nujno treba izbrati drugačne rešitve. Kanal C0 bi bilo mogoče speljati po drugi, izvedbeno sicer bolj zahtevni, a z vidika tveganja bistveno manj problematični trasi, ali pa ga sploh opustiti in raje nadgraditi ali zgraditi manjše lokalne čistilne naprave. Alternativni načrti in variantne rešitve niso bile nikoli javno predstavljene in obravnavane, čeprav bi jih bili na podlagi evropskih direktiv, vključenih v naš pravni red, dolžni pripraviti v vseh okolijsko problematičnih primerih. V nasprotju z evropskimi pravnimi normami alternativne rešitve za kanal C0 niso bile nikdar javno obravnavane po demokratičnih pravilih. Zato izbor optimalne variantne rešitve sploh ni bil argumentirano izveden. Projekt, ki je danes v izvajanju, ne more predstavljati rezultata postopka, ki bi moral biti predhodno opravljen.

Izgradnji kanala C0 na predvideni trasi javno in odločno nasprotujejo Slovensko društvo za zaščito voda (SDZV), Slovenski komite mednarodnega združenja Hidrologov (SKIAH) in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ).

Da se MOL zaveda spornosti kanala C0, kaže način, na katerega se je projekta lotila. Če bi bil projekt povsem strokovno neoporečen, ne bi bilo prav nobenega razloga, da se izvaja netransparentno. MOL se že od samega začetka poslužuje dvomljivih postopkov, ki so na meji legalnosti. Zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno za celotno traso, kot to zahteva veljavna zakonodaja, pač je bilo pridobljeno za posamezne segmente? Gre vendar za en objekt! Zato, da bi se izognila okoljevarstveni obravnavi? Zakaj pred izvedbo projekta ni bila izdelana Celostna ocena vplivov na okolje (CPVO)? Kako je mogoče, da so bila za posamezne odseke pridobljena gradbena dovoljenja, še preden so bila zanje izdana okoljevarstvena soglasja? Zakaj MOL ni sklenila dogovora z lastniki parcel vzdolž celotne trase, na njihovih parcelah pridobila služnosti in plačala primerne odškodnine? Iz kratkovidnih »pragmatičnih« razlogov? Zaradi tega trasa namreč ne poteka naravnost, kot bi bilo najbolj racionalno, temveč vijuga po dovozni poti, ki naj bi bila v lasti MOL. Lastniki se upirajo tudi zato, ker se brez njihovega soglasja na njihovih parcelah postavljajo varovalne ograje in vozi težka gradbena mehanizacija. Vse to vodi v čedalje hujše konflikte, fizično nasilje in nepravično posredovanje policije. Gre za neupravičeno prilaščanje zasebne lastnine, mimo pravnih postopkov, mimo pravne države.

Lastniki parcel, ki jim je v času poljskih opravil onemogočen dostop do njiv in vsakršen dialog z občino, zato iščejo pravne poti, da bi zaustavili izgradnjo spornega kanala. Kot neposredno prizadeti zasebniki so na žalost edini javno izpostavljeni borci proti onesnaževanju pitne vode za mesto Ljubljana! Z neodvisnimi geodetskimi meritvami dokazujejo, da gradnja kanala ne poteka po parcelah, ki so vključene v izdana gradbena dovoljenja. Tudi Agencija republike Slovenije za okolje (ARSO), ki je prvotno presenetljivo ocenila, da izdelava CPVO za kanal C0 ni potrebna, se je zdaj premislila in zahteva izdelavo presoje. V postopek so se ali bi se nujno morale takoj vključiti tudi inšpekcijske službe. Pomemben delni uspeh je dosegla akcija nevladne organizacije AAG, ki je vstopila v uradne postopke v zvezi z okoljevarstvenim soglasjem in pridobitvijo gradbenih dovoljenj. Pri tem je že dosegla pravni uspeh na Upravnem sodišču, ki ji je dosodilo pravico »stranskega udeleženca« v postopku. Nadaljuje lahko z zahtevo po »obnovi postopka«, kar bo izpodbilo veljavnost že izdanih soglasij oziroma dovoljenj. Žalostno je, da v novodobni demokraciji »osamosvojene države«, brez takih izrednih naporov s strani angažiranih okoljevarstvenikov, ali brez pravnih bitk prizadetih državljanov, nihče ne skrbi po uradni dolžnosti za »javni interes« v polnem okoljevarstvenem smislu in pri varovanju »pravne države«.

Kot v mnogih podobnih primerih (skoraj golosek na Rožniku, propadajoči Plečnikov stadion, načrtovana sežigalnica v neprevetreni kotlini) župan in njegove službe trmasto in nerazumno vztrajajo pri izvedbi spornega projekta, čeprav verodostojni strokovnjaki dokazujejo, da je ta neracionalen in potencialno okoljsko škodljiv. Upajmo, da bo inšpekcija, kakršnokoli pač imamo, strokovno in neodvisno opravila svoje delo in se ne bo ustrašila groženj mestnih odvetnikov. Vprašanje je samo, katera od inšpekcij, ki delujejo v okviru nadrejenih ministrstev, bo »popravljala« nedoslednosti ministrskih rednih služb za nadzor in usmerjanje kohezijskih in lokalnih projektov.

Predvsem pa upamo, da bo v državi čim prej uveljavljena polna (tudi kazenska) odgovornost za strokovnjake in za odločujoče, če se izkaže, da so bile njihove odločitve v nasprotju z načeli skrbnega ravnanja in z zakonodajo.

Janko Belin, Sanja Fidler, Petja Grafenauer, Marko Juvan, Milan Kovač, Helena Krapež Škoberne, Martina Lipnik, Arne Vehovar, Ira Zorko, LOM

Dvoživke in selivke se prilagajajo letnim časom, da lahko preživijo sebe in naslednje rodove. Sedanje klimatske spremembe so že dokaj zmedle življenjski ritem za vsa živa bitja na našem planetu, še posebno pa politike na vseh ravneh, ki so za vse to tudi odgovorni.

Dvoživke se preko zime umaknejo iz svojih luž in mokrišč v suha in skrivna območja, da se ob spomladanski otoplitvi ponovno vrnejo v svoje luže in mlake. Ob tem prehajanju jih seveda ogrožajo lačne živali in ljudje s svojimi potrebami in razvadami, kar je še posebej usodno zaradi vedno bolj gostega prometa, od cest do brezpotja, kje so prehodi dvoživk, ki masovno kobacajo po svojih ustaljenih poteh. Ljudje se zavedajo, da so dvoživke pomembne za biotsko pestrost, zato jim pomagajo in jih prenašajo.

Ptice selivke se pred zimo umaknejo v južne kraje s preleti po svojih zračnih poteh, celo na izredno velike razdalje in na druge kontinente. Ob spomladanskih otoplitvah se pa ponovno vrnejo vse tiste, ki ob vseh nevarnostih in sovražnikih preživijo. Tudi pticam selivkam ljudje pomagajo. Mački so še posebno nevarni za gnezda, zato jim visoko po drevju namestijo valilnice, da tam varno valijo.

Ob zavedanju, da so dvoživke in ptice selivke pomembne za biotsko pestrost in za splete ekoloških sistemov, naši politiki tudi podpirajo dvoživke v zdravstvu in selitev dobičkov na davčne oaze, celo vse do Hong Konga. 

»Če nekdo dela 30 let na kmetiji in ima tako proizvodnjo kot mi, ki obdelujemo 240 hektarjev zemlje in ki smo lani vzredili tri tisoč prašičev, menim, da si potem tak kmet zasluži, da si kupi avto, kakršnega si pač želi.« Kmet Danilo Meolic za Planet TV o nakupu novega porscheja, čeprav je prejel 800 tisoč evrov državne pomoči Zgoraj navedena objava (s karikaturo) je bila objavljena v Mladinini rubriki Izjave tedna z dne 17.3.2023. Kot kmet in bralec sicer povem le, da je to pač stvar okusa in smisla za humor – pokazane so različne reakcije štirih prašičev do izstopajočega nastopaštva petega in njegove žene.

Vendar je v predmetnem prispevku na Planet TV dne 14.3.2023 navedeno, da je 800.000 evrov znašala naložba tega kmeta v posodobitev in prilagoditev hlevov dobrobiti živali, h kateri je preko razpisa (Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, z evropskim deležem sredstev 75%) prejel manj od polovice. Tudi ne gre za kabrioleta, kakršen je na karikaturi, ampak za SUV. Slednja razlika je sicer banalna, vendar nakup starejšega klasičnega porscheja poznavalci smatrajo za naložbo, ker bo z leti avto vrednost pridobival (in kot imetnik boš »še bolj frajer«).

Prikazovanje sofinanciranja naložbe na kmetiji kot državne pomoč, zaradi česar bi se pač bilo potrebno obnašati skromno, ponižno itd., pa je nepravilno. V kmetijstvu je, vsaj v večini primerov, potreben kapital za delovno mesto bistveno višji kot drugje in to delovno mesto je relativno slabo plačano, posebej ob upoštevanju delovnih ur in, vsaj v živinoreji, dela tudi vse nedelje in praznike. S podporami naložbam se zato vsaj poskuša kmetijstvo narediti primerljivo z ostalimi panogami, pa tudi zanje obstajajo razpisi za tovrstne podpore. Predvsem zaradi premalo temu namenjenih sredstev se takšen namen sicer ne dosega, ker večini kmetijskih gospodarstev ta realno niso dosegljiva. Ampak to je druga in za to priložnost malo prezahtevna zgodba.

Pa tudi ostala javna sredstva za kmetijstvo niso nobena dobrohotna pomoč. Njihov namen je ohraniti kmetijsko pridelavo v celotni Evropi. Osnovne subvencije so namenjene pokrivanju razlike med stroški in cenami pridelkov. Pri pridelkih od drugod se te zaradi ugodnejših pridelovalnih pogojev in zahtev (predvsem glede varovanja okolja in plačila delovne sile) pač pogosto nižje, močni padci cen pa so posledica že relativno malih presežkov na trgu. Ampak koristi od nižjih cen pridelkov imajo (ali pa bi vsaj morali imeti) potrošniki v obliki nižje cene hrane. Uvoz kmetijskih pridelkov in ostale hrane od drugod v Evropo pa ima po drugi strani za posledico, da se tja lahko izvažajo mnogi industrijski izdelki, pri proizvodnji katerih imajo mnogi Evropejci delovna mesta z višjo dodano vrednostjo. Kmetijske subvencije so namenjene tudi pokrivanju višjih stroškov, nastalih zaradi pridelave na območjih z zahtevnejšimi pogoji, in izvajanja dodatnih zahtev, kot so npr. razni okoljski ukrepi in ekološka pridelava.

Ker pa hrana ni primerljiva npr. s tekstilom, katerega proizvodnja se je pri nas (Sloveniji in Evropi) skoraj popolnoma opustila in preselila drugam (brez nakupa novega oblačila se namreč lahko brez posebnih težav vzdrži tudi nekaj let, brez hrane pa je to stvar dni), je vsaj strateško potrebno vzdrževati domačo kmetijsko pridelavo in obdelane kmetijske površine.

Vprašanje tudi je, kaj bi bil boljši izdatek (pomoč) države: prej navedena podpora v ohranitev in povečanje proizvodnje ali plačevanje eno leto nekaj deset osebam nadomestila za brezposelnost s pripadajočimi prispevki?

In če se vrnem k izhodiščni karikaturi: smo kmetje res primerljivi (le) s po blatu valjajočimi prašiči? Biti kmet na delujoči kmetiji je poklic, ki zahteva mnoga znanja, veščine, trud in voljo, in tega vsi ne želijo in ne zmorejo početi. Izpred, sicer kar nekaj časa, se spomnim izjave starejšega kmeta, ki si je del denarja za začetni kapital zaslužil z začasnim delom v takratni Zahodni Nemčiji, in sicer v zvezi z ugledom (sam bi dodal še samozavestjo) kmeta. Povedal pa je, da so tam stvari (bile) jasne: kmet vozi mercedesa, obrtnik opla, ostali pa ostalo. 

V članku Davki za vse, objavljeni v Mladini številka 11, sem primerjala podatke, koliko odhodkov državnega proračuna pokrijemo z davčnimi prihodki. Napačno sem navedla podatek za leto 1992, ko so davčni prihodki krili kar 97 odstotkov vseh odhodkov proračuna - in ne 87, kot sem zapisala. Pravilno se torej stavek glasi: lani so davčni prihodki pokrili 75,7 odstotka vseh odhodkov državnega proračuna, v covidnih letih 2021 in 2020 še manj (65 in 60 odstotkov), medtem ko so v letih 2018 in 2019 krili 87 odstotkov vseh odhodkov proračuna. Kot zanimivost: leta 1992 je bilo davčnih prilivov 880 milijonov evrov, pokrili pa so 97 odstotkov vseh odhodkov takratnega proračuna. 

Zdaj, ko nas janševiški interpelacionisti davijo s „kulturnim marksizmom“ – sedanji izvor iz ZDA in sedanje mednarodne podpornike vključno z norveškim fašistom Breivikom je dobro orisal Jure Trampuš v Mladini št. 10 – se je dobro spomniti še na starejšo fazo te zmerljivke. Tudi po vsebini gre namreč očitno za remake podobnega izraza iz nemške weimarske republike in nato „tretjega reicha“: Kulturbolschewismus („kulturni boljševizem“). Za remake dostikrat spremenijo naslov, v tem primeru pa je bila sprememba nujna, saj nekdanjega boljševizma ni več, celo v njegovi matični deželi zdaj vladajo oligarhi; namesto ene od denominacij, ki so se sklicevale na Marxa, sedanji remake zmerja prav vsak marksizem.

Toda poglejmo si izvirnik: Kulturbolschewismus. Ime je nastalo v polemiki o arhitekturi. Švicarski arhitekt Alexander von Senger je ogorčeno zavračal moderne arhitekturne smeri, katerim se je odprla zgodnja Sovjetska Rusija, in rohnel proti „gradbenemu“, „umetnostnemu“ in „kulturnemu boljševizmu“.

Zadnja od treh zmerljivk je bila konservativcem in nazadnjakom posebno všeč. Njihovim napadom na novo in moderno se je uprl znameniti pacifist Carl von Ossietzky v svojem listu Die Weltbühne (v prevodu „Svetovni oder“). Iz njegovega zapisa 21. aprila 1931 se jasno vidi, da je „kulturni marksizem“ res samo remake nekdanjega „kulturnega boljševizma“:

Če maestro Klemperer jemlje tempi drugače kot kolega Furtwängler, če kar slikar v večerno zarjo nanese neki ton, ki ga v Zgornjih Gagulah celo ob belem dnevu ne moreš zaznati, če je kdo za kontrolo rojstev, če kdo zgradi hišo z ravno streho, to ravno tako pomeni kulturni boljševizem, kot prikaz carskega reza v filmu. Kulturni boljševizem uganja igralec Chaplin, in če fizik Einstein trdi, da je princip konstantne svetlobne hitrosti mogoče uveljavljati le tam, kjer ni nobene gravitacije, je to kulturni boljševizem in usluga, osebno izkazana gospodu Stalinu.

Pravi razcvet pa je beseda Kulturbolschewismus doživela pri nacistih v njihovem „boju zoper razdiralno tujerodno kulturo“ in zatiranju „izrojene umetnosti (entartete Kunst)“. V tem so bili nacisti pravi mojstri.

In Carl von Ossietzky? Nemudoma je prišel v koncentracijsko taborišče. Da bi ga iz njega izvlekli, so evropski intelektualci zanj izposlovali Nobelovo nagrado. A ni nič pomagalo; nacisti so našli način, kako se polastiti nagrade, Ossietzky pa je kmalu umrl v taborišču.

Izraz Kulturbolschewismus je v denacifikaciji poniknil, njegov sedanji enako zlobni remake pa zveni iz raznih ust. In medtem ko janševiki iščejo s to zmerljivko zase mesto nekje med pozicijama Petersona in Breivika, se marsikdo sprašuje, ali je v kotličku dovolj vode, da odplakne to nesnažno besedo. 

Vojna v Ukrajini je velika tragedija, najbolj za Ukrajino, pa ne veliko manj tudi za ostalo Evropo. Pogledi na to, zakaj je do nje prišlo in kako jo končati, se zelo razlikujejo. Evropska politika pod vplivom ZDA dokaj enotno zagovarja usmeritev, da je Ukrajina ob zadostni vojaški podpori sposobna Rusijo kot agresorja poraziti. Veliko nas meni nasprotno, da namreč ta vojna vodi v tretjo svetovno vojno ali celo v nuklearni spopad in jo je zato potrebno s pogajanji kolikor mogoče hitro končati. Tega prepričanja je tudi papež.

Zanimivo razmišljanje o tej temi je v Mladini z dne 3.3.2023 predstavil Borut Mekina. Naj kratko povzamem njegovo razlago, kakor sem jo sam dojel.

Izhodiščno poreklo obravnavane vojne naj bi bil povampirjeni kapitalizem, ki sta ga tako Rusija kot Ukrajina pričeli razvijati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po razpadu Sovjetske zveze. Pri njunem prehodu iz socializma v tržno gospodarstvo je imela eno osrednjih vlog korupcija, katere rezultat je elita bogatašev (oligarhov) na eni strani, na drugi pa revščina pretežnega dela prebivalstva. Družbena nasprotja, ki so jih porajale te, za večino nesprejemljive socialne razlike, je bila sposobna učinkovito blažiti avtoritarna politika in tako se je ta v obeh državah vse bolj krepila. Močno orodje, ki se ga avtoritarna politika poslužuje pri zagotavljanju podpore tudi revnejših slojev, je nacionalizem. Tega sta predvsem v zadnjem desetletju tako politiki Rusije kot Ukrajine načrtno krepili in to naj bi bil tudi neposreden vzrok za lansko rusko agresijo.

Gornji razlagi ne gre oporekati, za njeno razumevanje pa je koristno poznati nekatere okoliščine, ki so odločilno prispevale, da je prišlo do vojne. Osrednjo vlogo je v celotni zgodbi imela politika, ki je leta 2014 v Ukrajini nasilno prevzela politično oblast. Ta je prebivalcem ruske narodnosti – takrat jih je bilo okoli 8 milijonov – odrekla temeljne narodne pravice, kar je izzvalo državljansko vojno in je bilo tudi povod za odcepitev Krima in njegovo priključitev k Rusiji. Kmalu, že v začetku leta 2015, je bil pod vplivom zahodne politike sklenjen sporazum, znan pod imenom Minsk 2, ki naj bi državljansko vojno končal, Ukrajina pa se je z njim zavezala, da bo s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila normalne demokratične pravice. Sporazum sta poleg Rusije in Ukrajine podpisali tudi Nemčija in Francija. Žal ga Ukrajina ni spoštovala in je svojo nasilno obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila. Če bi ravnala, kot se je s sporazumom zavezala, do ruske agresije zelo verjetno ne bi bilo prišlo.

Glede na to, kar navajam zgoraj, je očitno, da je rusko agresijo predvsem izzval ukrajinski nacionalizem. Ta je bil po letu 2014 izjemno agresiven tudi zato, ker ga je spodbujala zahodna, predvsem politika ZDA. Tudi to govori v prid mnenju, ki ga številni zagovarjajo, da je namreč obravnavana vojna predvsem vojna med Rusijo in ZDA, ki jo močno podpira EU. Posebna naj bi bila po tem, da poteka na ozemlju tretje države, to je Ukrajine, in tej povzroča tudi največ človeških žrtev in materialne škode. Veliko gospodarsko škodo ima in bo še naprej imela zaradi nje tudi EU, medtem ko naj bi gospodarsko koristila ZDA in še v večji meri Kitajski. ZDA si namreč lahko veliko obetajo od tega, da bo EU v prihodnje pri energetski oskrbi pomembno od njih odvisna, ta zelo draga oskrba pa bo resno prizadela konkurenčnost EU, kar bo ZDA tudi v prid. Kitajska pa si lahko veliko obeta od tega, da vojna v Ukrajini Rusijo potiska v njeno naročje, s čimer si bo lahko zagotovila prednost pri koriščenju njenih bogatih energetskih in drugih surovinskih zalog. Pravi zmagovalec ukrajinske vojne bo torej Kitajska, poraženec pa poleg Ukrajine tudi ostala Evropa. Eden redkih politikov, ki je to očitno spoznal, je bivši ameriški predsednik Trump in od tod njegova nedavna izjava, da bi on kot predsednik ZDA vojno v Ukrajini v nekaj dneh končal.

Spričo jedrske oborožitve, s katero razpolaga Rusija, je nerealno pričakovati, da bi jo Ukrajina v obravnavani vojni lahko porazila. Nerazumno in neetično je zato pri njej vztrajati. Končati jo je možno in potrebno s pogajanji, v katerih nobena stran ne bo poražena in predvsem ne ponižana. Izhodišče za pogajanja bi lahko bil že omenjeni sporazum Minsk 2 in pa zaveza Ukrajine, da bo politično nevtralna po zgledu Avstrije in se ne bo pridružila Natu. Zakaj politika EU ne pristaja na zaustavitev vojne s pogajanji, je težko razumeti. Taka ravnanja so pogosto čustveno pogojena in tudi v tem primeru utegne biti tako; čustvo, ki naj bi vsaj v enem delu prispevalo, da politika EU tako pohlevno sledi usmeritvam ZDA, je verjetno oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, katere naslednica je današnja Rusija.

V uvodu omenjeni članek zaključuje Mekina z mnenjem, da sta tako Rusija kot Ukrajina geografsko, ekonomsko in kulturno del Evrope. Obravnavana vojna je to povezanost grobo prizadela, v interesu vseh nas pa naj bi bilo, da jo obnovimo in dodatno krepimo. Ta usmeritev je nedvomno pravilna, jo bo pa težko uresničiti, dokler se bo evropska politika tako nekritično podrejala interesom ZDA. Če odmislimo oživljeni strah pred Sovjetsko zvezo, je to podrejanje nedvomno ena od posledic resne krize, v katero je neoliberalizem potisnil demokracijo; ta sicer še vedno uporablja demokratične formalne mehanizme, kot so volitve, po vsebini pa je njeno delovanje prednostno podrejeno interesom kapitala in pohlepa na sploh. Kriza demokracije je tudi sicer osrednja težava zahodne družbe, še predvsem spričo tega, ker se je z njo v politiki temeljne človeške vrednote (poštenost, solidarnost …) nadomestilo z neoliberalnimi vrednotami (pohlep, laž, zavračanje solidarnosti …). Le politika, ki so ji neoliberalne vrednote blizu, je tudi sposobna ukrajinsko morijo tako obravnavati, kot to počne zahodna politika. 

V prispevku je sicer govora o problematiki raka, a vprašanja, ki se odpirajo z nezdravim načinom življenja, so široka. Kaj vse je tisto, kar ljudi potiska v iskanje slabih preživetvenih strategij? V uporabo alkohola, tobaka, drugih drog, v deloholizem, igre na srečo, v nekemične odvisnosti, v nažiranje z mastno in sladko hrano, v ekscentrične prehranjevalne navade, v zavračanje priporočil konvencionalne medicine, v paranojo pred cepivi in pred “Velikim bratom”, ki na nas preži tam nekje v omrežju G5 ali v SZO ali bog si ga vedi kje!?

Tak svet strahov je zagotovo v prid lobijem, ki obvladujejo svet z enim samim namenom: izkazati lastno vseobsegajočo moč. In ne gre pri tem samo za velike narcise, o katerih piše v isti številki Mladine Marcel Štefančič z apelom Ustavimo vojno! Med nami je tudi množica narcisistično naravnanih posameznikov in posameznic, ki s svojimi “plemenitimi prizadevanji” vnašajo med ljudi neupravičene strahove, načrtovano in nepotrebno agresijo, verbalno in neverbalno nasilje vseh vrst, da bi le zadovoljili svojo slo po moči. V prispodobi bi lahko rekla, da v svoje medijske arene vabijo krvoločne leve in levinje, ki raztrgajo vsakega raztrganju namenjenega gladiatorja. Naj bo ta še tako strokovno močan in trden, v sodobno vodeni areni orožje znanja in ustreznega razumevanja stvarnosti nima nobene moči. Orožje v obliki laži ga brez težav premaga. Lažne informacije se širijo 10 krat hitreje od resničnih.

Slutnja novih gladiatorskih aren pa se mi v duši na novo prebuja od trenutka, ko sem se nekoliko bolje seznanila z delovanjem Strokovnega sveta za prehrano. In dobesedno groza me je preplavila ob ideji “centraliziranega naročanja hrane”. Kot nezaslišano sprejemam namero, da naj bi Svet pripravil nova priporočila za prehrano otrok v šolah in vrtcih. Pri tem, da že nekaj let in strokovno z vedno večjimi uspehi – vse to je mogoče najti na internetnih straneh NIJZ in v mnogih brošurah - potekajo medresorna usklajevanja strokovnjakov, ki se na to zelo občutljivo področje res dobro spoznajo. Smernice so že prenovljene. Čakajo le še na objavo. Prosim, preberite zadnja dva stavka še enkrat! Pri nastajanju smernic smo sodelovali tudi pediatri primarne, sekundarne in terciarne ravni. Še posebej poglobljeno smo se ukvarjali z reševanjem zapletenih strokovnih vprašanj medicinsko indiciranih diet. Zdaj pa naj bi otroci v šolah in vrtcih vse to izgubili!? In bomo pediatri reševali probleme še večjega števila posameznikov in posameznic, ki jim veganska prehrana resno ogrozi zdravje, včasih pa tudi življenje!? Zakaj!? Ker se je na političnem parketu znašla veganska “vplivnica”? Ker se bo nekje uveljavil veganski “vplivnež”? Ker bo nove gladiatorske igre vodila gospa, ki bi morda mislila, da tudi o prehrani ve vse, ker je napisala tri kuharske knjige? Ali pa kar zato, ker bo politika prilila vode in gnojil novooblikovanemu “veganskemu šopku” Sveta za prehrano?

Če bo država blokirala objavo že pripravljenih smernic, namesto da bi jih ne le potrdila, ampak celo zagotovila pogoje, da bi do zdrave hrane lahko prišli vsi otroci v javnih in javno sofinanciranih vrtcih in šolah, bo ustvarila enega od najbolj škodljivih zasukov skrbi za lastno prebivalstvo. Jeziček na tehtnici bo predstavljala človeška zrelost in modrost. Finska je omogočila šoloobveznim otrokom brezplačno hrano že z letom 1948. Kje smo pa mi? 

Spoštovani,
strinjam se z ugotovitvami, podanimi v komentarju Boruta Mekine o glavnih razlogih vojne v Ukrajini, ki pa kažejo tudi na rešitev „problema“. Kot je napisano, rešitev je v približevanju obeh gospodarstev Ukrajine in Rusije EU. Najbolj smiselna in napredna smer razvoja neke družbe je povezovanje najprej - s sosedi (za to niti ne rabimo dokazov v zgodovini.) Brali smo, da je Putin na začetku, ko je prišel na oblast, želel zbliževanje EU in Rusije, celo, da Rusija pristopi NATU - pa na drugi strani ni bilo volje za to. Kaže, da so ZDA bile vseskozi proti takemu zbliževanju, nasprotovale so tudi severnemu toku in, kot beremo, tudi sodelovale pri uničenju cevovodov. Zato bi bilo dobro nadaljevati z osvetljevanjem preteklih dogodkov in videti, kje se je zatikalo in kdo je v preteklosti nasprotoval „povezovanju sosedov“. 

Spoštovani,
v 8. številki letošnje Mladine je bil objavljen zanimiv članek z naslovom »Dan, ko nas je razneslo«. Auteur (Marcel Štefančič, jr.) je na koncu članka (stran 33) zapisal: »In ko je Borut Pahor te dni na ves glas prodajal svojo katrco in izkupiček daroval za dobre namene, otrokom z rakom, ste si rekli: kul, toda ko je bil premier in ko je imel veliko politično moč, bi lahko za zdravstvo in otroke z rakom namenil milijone in milijone, če bi le hotel, a je raje sprejel neoliberalne politike, ki so zdravstvo desetletja kanibalizirale, siromašile in pustošile, otroke z rakom pa obsojale na smrt.«

Torej. Socialdemokratska koalicijska vlada je mandat nastopila novembra 2008 in ga končala februarja 2012. Njene ukrepe in rezultate na področju zdravstva kaže primerjava stanja v 2011 glede na 2008 (komparativna statika). V tem obdobju so se izdatki za zdravstveno varstvo povečali s treh milijard evrov na 3,2 milijardi evrov ali za 6 odstotkov. Skladi socialne varnosti so svoje izdatke povečali z 2,1 milijarde evrov na 2,2 milijardi evrov, to je za 5 odstotkov, država pa z 91,5 milijona evrov na 117,5 milijona evrov ali za 28 odstotkov. Delež izdatkov za zdravstveno varstvo v BDP se je povečal z 8,31 odstotka na 8,89 odstotka. Povprečna starost umrlega se je dvignila z 74,2 na 75,5 leta. Izboljšala se je tudi samoocena splošnega zdravstvenega stanja oseb. Leta 2008 je svoje zdravstveno stanje kot zelo dobro ali dobro ocenjevalo 58 odstotkov, leta 2011 pa že 61 odstotkov anketiranih. Ocena zdravstvenega stanja kot srednje, slabo ali zelo slabo se je v opazovanem obdobju znižala z 42 odstotkov na 39 odstotkov.

Neoliberalni udar, o katerem piše auteur, se je začel v obdobju desne vlade, to je sredi leta 2012, s sprejemom Zakona o uravnoteženju javnih financ (ZUJF). V medijih je bil z ustvarjanjem prave histerije (da Slovenija nima interesov, da država in gospodarstvo nista ustrezno vodena, da je treba prodati banke in podjetja, ipd.) pripravljan več let in to smo v obliki različnih napadov in žalitev občutili tudi člani socialdemokratske koalicijske vlade. Kot eni od žrtev takratne kampanje mi je ostalo v spominu, da so se ji novinarji Mladine zoperstavili. 

Čeprav bo kmalu minilo mesec dni, še vedno odmeva - značilno za sedanjo »kulturo« zavisti, razpihovanja sovraštva ter zlivanje gnojnice - Prešernova proslava, povezana z našo veliko pesnico. Če kdo, si Svetlana Makarovič Prešernovo nagrado za življenjsko delo gotovo zasluži. Pred leti jo je sicer zavrnila, ne zaradi svoje »jasnovidnosti« o Rupnikovem nemoralnem zlorabljanju, ampak zato, ker se upravni odbor ni držal pravil. Še vedno drži isto - da so pravila kršili, pa naj njen takratni predsednik še tako išče izgovore - bi jo pa zdaj, po 22 letih, vseeno imela. (Sama sicer menim, če kdo enkrat kakršno koli nagrado zavrne, ali vrne odlikovanja, ni ravno najbolj modro, če se kasneje premisli.) Pa se je zapletlo. Jo bo sploh dobila, ker v »njihovih zakonih« ne poznajo takega primera? Ali ker se lahko premislijo samo tisti, ki odlikovanja sramotno vračajo v Bata vrečki?

Kdo ve. Raje so planili po njej - pred, med, po proslavi in še vedno se diskreditacije ne nehajo. Igor Pirkovič za to zlorablja (pa ne samo za to) našo nacionalno RTV in »uravnoteženo« z gosti, ki Svetlani po ustvarjalnosti ne sežejo do kolen, pljuvajo po njej. Sprašujejo se na primer, kaj se je z leti z njo zgodilo. Pa kaj piše take svinjarije, če že ime pove, da so pesniki in pisatelji zavezani leposlovju. In njihova čustva vernikov je prizadela, ker tako sovražno govori o RKC ... Kaj pa, če se ni spremenila Svetlana, ampak se je RKC in vsa naša družba?

Priznam, tudi sama težko berem njeno zadnjo knjižico Vladavina muh, doživljam odpor in gnus. Pa ne zaradi Svetlaninih verzov, ampak zaradi vseh gnusnih dejanj Janše, Hojsa, policije in ostalih, ki se zrcalijo v njih. Delo umetnika je nastavljanje ogledala, je mar potem ogledalo krivo za grdo sliko v njem?

Znova in znova pljuvajo tudi po rdeči zvezdi. Nočejo uvideti, da nam simbolizira upor proti nacizmu in fašizmu, nič drugega. Zdi se mi, da bi najraje še iz morja pobrali vse rdeče morske zvezde, jih izrezali iz zastav, ali prepovedali blagovne znamke z njimi. Potem pa leporečijo o sodelovanju. Nam za to še veliko manjka? 

Ustavno sodišče (US) je zadržalo izvajanje novele zakona o RTV SLO. S tem je dopustilo, da javna radiotelevizija, ne glede na njen ustanovitveni status, kontroverzno, ostaja pod nadzorom ene stranke.

Na referendumu izraženo ljudsko voljo o noveli zakona o javni RTV je US prezrlo, teoretično upravičeno zaradi možnih nezakonitosti. Z anemično argume ntacijo pa je omogočilo, da RTV SLO do nadaljnjega ostaja satelit SDS - pomeni pod vodstvom aparatčikov stranke z lojalno, na desno uho poslušno urednico informativnega programa, z nekaj kompromitiranimi člani programskega sveta in z nedoraslimi voditelji oddaj (prednjači avtor začasne himne SDS).

Ni važno, da se diletantizem varovane ekipe odraža v padcu gledanosti »javne« RTV. Ni važen izid referenduma. Ni važna samodejna posledica - dekadenca novinarskega profesionalizma in potuhnjena ideološka indoktrinacija ljudstva. Samoohranitveni interes hobotnice SDS je prevladal.

Bolj pilatovsko angažiranega ustavnega sodišča ne bomo našli. S tremi častnimi izjemami v njem.

AmCham je gospodarska zbornica ZDA, ki ima svoje predstavništvo tudi v Sloveniji in organzira promocijo učiteljev z naslovom “Učitelj sem”. Zakaj se AmCham trudi s slovenskimi učitelji, je razumljivo. Roko, ki te hrani in boža, ne ugrizneš. Poleg drugih vplivov se tudi tako oblikuje vse širša in voljna koalicija po ameriških interesih in vrednotah. Zakaj pri tem sodelujejo slovenski učitelji, si lahko razlagamo s tem, da nimajo stanovske zveze ali nekega formalnega medija, kjer bi lahko predstavljali in izmenjavali svoje izkušnje in poglede. Tudi stanovskega glasila Šolski razgledi ni več, saj se je dokončno samoukinil z izpeljano privatizacijo. Delno so za to soodgovorni tudi učitelji sami, saj je naklada iz leta v leto padala. Kdo pa sploh še bere tiskane medije!

Akcija “Učitelj sem, Učiteljica sem” je nekakšna samopromocija, kjer AmCham išče dobre zgodbe in pri zgodbah tudi ostaja. V predstavitvah učiteljev najdemo zelo različne ideje o tem, kaj naj bi bil uspešen pouk in kakšen je uspešen učitelj. Prevzete so zamisli različnih razvojnih projektov, pri katerih so nekateri učitelji tudi sodelovali, ali pa dejavnosti od tu in tam, ki se jim zdijo primerne in izvedljive. Kriterij je bolj to, da se nekaj dela in da je vsaj na videz čim manj podobno “klasičnemu pouku”. Težko pa najdemo didaktičen pristop, ki bi bil tudi teoretsko utemeljen. Celoten vtis je, da mora biti ves pouk “fun”. Ali se učenci pri tem res bolje in več naučijo, pa ni jasnih odgovorov. Na to bi lahko odgovorili rezultati nacionalnega preverjanja znanja, ki pa med učitelji ni prav priljubljeno.

AmCham organizira tudi izbor “National teacher prize” in kandidaturo za “Global teacher prize”. Tudi tu se lahko sam prijaviš. Enajstčlansko žirijo sestavljajo direktorji in managerji različnih podjetij in ustanov, med njimi seveda AmChama. En sam član žirije pa je strokovnjak - pedagog. Nagrada je potovanje v ZDA. 

Kot ozaveščeni državljan Slovenije in Evropejec ostro protestiram proti politiki vzpodbujanja vojne do bridkega konca. Bivši predsednik Republike, Milan Kučan, je - skupaj s skupino ozaveščenih državljanov - s protivojnim pismom pokazal zrelost državnika, ki jo pogrešam pri vseh ostalih politikih, ki krojijo našo usodo brez našega soglasja. V tem kaosu vseh mogočih idej in pobud bi morala biti taka pobuda sprejeta s splošno podporo in odobravanjem - pa se je zgodilo ravno nasprotno. Beremo Mirka Ciglerja, ki na dveh Objektivovih straneh razpreda enostransko o vojni v Ukrajini in v zaključku omalovažuje pobudo uglednih Slovencev kot da gre za skupino pobalinov. G. Cigler vidi rešitev vojne v oboroževanju Ukrajine do končne zmage. Ne ve, da se vsaka vojna konča s premirjem, v katerem ni absolutnega zmagovalca. Enako lahko rečem za komentar Bojana Grobovška, ki podpisnikom pobude očita samopromocijo!

In zdaj imamo problem. Kdo bo to upal povedati ljudstvu, da bodo zadovoljni tako »rusofili« kot tudi »verniki« v Ameriko? Sam imam odgovor na to in ta je: neodvisni in pokončni novinarji, ki bodo seznanjali narode o vseh in ne samo nekaterih problemih. Bom kar odkrit. Nisem rusofil, čeprav čutim svoje slovanske korenine, a tudi ne verjamem, da je Amerika tista, ki bo rešila demokracijo v Evropi. Še svoje ne more, pa bo delala red na tujem dvorišču. Zdaj pa sem pri bistvu problema: vsaka vojna je vzpodbujena s strani ozke skupine ljudi in v zgodovini je bilo vedno tako. Nikoli vojne ni začelo ljudstvo (morda so izjema kmečki upori, ki pa jih težko razumem kot vojno), niti je ni končalo, temveč vedno nekdo z interesi, to pa je danes orožarski lobi, poleg farmacevtskega najvplivnejši globalni igralec. Tukaj pa je zdaj kavelj. V tem trenuku vsi vedo (vemo), kdo je imel interes oslabiti Evropo in Svet, tega Amerika niti v retoričnem smislu ne zanika več. Kitajska in Rusija sta trn v peti do pred kratkim svetovni velesili na vseh področjih, ki pa je prav zaradi svoje lakomnosti (čim večji profit za najnižjo ceno dela) izgubila svoj primat in jo je prehitela Kitajska, zadaj pa že »grozi« Indija.

Pa naj se vrnem k Evropi, ki naj bi bila zibelka moderne civilizacije in kulture in do danes tudi primer skupnosti, ki je znala po drugi svetovni vojni urejati večino temeljnih vidikov življenja, tudi okoljske. V tem smislu je največji naravni geostrateški partner Evrope prav Rusija in stvari so se razvijale v to smer, če ... Tukaj nastopi Amerika, ki je pravzaprav hči Evrope, a se je z razvojem svojega družbenega sistema od Evrope zelo oddaljila. Danes nastopa s pozicije svetovalca za demokracijo država, ki je od svojega nastanka, leta 1776, bila v vojni 230 let od skupno 247! Torej je v tem trenutku temeljno vprašanje, zakaj je Evropa pokleknila pred Ameriko v tem trenutku, ko je bila na poti, da ohrani svoj status urejene in najbolj napredne skupnosti na zemeljski obli? Zakaj je nemški kancler brez odpora pristal, da je Amerika Nemčiji uničila najcenejši vir energije, Severni tok II? Zakaj ni Evropa pomagala Rusiji ob padcu berlinskega zidu, svojemu naravnemu zavezniku Gorbačovu pri demokratizaciji in zakaj je požrla obljube o neširjenju NATA? Danes imamo za svojo varnost po vsej Evropi razsejane ameriške jedrske rakete - za čigavo »varnost«?

Vprašanja, ki sem jih tukaj našteval brez pravega reda, a vedoč, da so ključna vprašanja današnjega trenutka, bi morali nenehno postavljati novinarji in politiki ter s tem oblikovati javno mnenje, ki bi bilo usmerjeno ne v »vojno do zmage« ampak v nenehno iskanje rešitev za ustvarjalen mir. Pa jih iz nekega, meni neznanega razloga ne postavljajo, ampak delijo državljane na »rusofile« in »demokrate«. Sam sem demokrat in pacifist, vem da je vsaka vojna zločin in največja nesreča, svojega sina nikoli ne bi poslal na fronto, verjamem, da jih tudi netilci vojne ne bi. Tam končajo po ukazu tisti z dna in slepo poslušni sledilci liderjev, varno skritih in varovanih. Zato seveda obsojam Putina, da je sprožil napad na Ukrajino, enako obsojam pa tudi netilca konfliktov po svetu, ZDA in njihovega predsednika Bidena. Obsojam tudi vse evropske voditelje, ki v en glas podpirajo oboroževanje Ukrajine in borbo do zmage. Čigave? Za kakšno ceno? Kdaj? Ameriškemu vodstvu se ob naivnosti Evrope smeje samo od sebe, niti obljubljenih tankov jim ne bo treba dostaviti. Bo že Evropa opravila umazano delo za njih.

Na srečo nam v tem trenutku še niso preprečili dostopa do informacij oz. mnenj ljudi, ki imajo o najnovejšem konfliktu, ki grozi, da se razširi v požar neslutenih razsežnosti, mnenje s težo in jasno povedo, kdo stoji za dogodki v Ukrajini že nekaj desetletij. Ne, to niso Ukrajinci, niso niti Nemci, niti Francozi. Kar nekaj je Američanov, ki imajo pogum povedati resnico, naj omenim samo dva od njih, režiserja Oliverja Stonea in zgodovinarja Benjamina Abelowa. Pri nas doma se z jasnimi stališči izpostavlja dr. Uroš Lipušček in še nekateri. In prav danes je pozval strani k premirju tudi aktualni papež!

Obsojanja vredna ruska agresija na sosednjo suvereno državo Ukrajino postaja vse večja grožnja svetovnemu miru. Mladina je 17. februarja objavila javni poziv (večih znanih Slovencev) vodstvom držav članic EU, Nata, ZDA in Ruske federacije z apelom k prizadevanjem za čimprejšnjo končanje vojne. Po eni strani torej poziv za prenehanje ubijanja in mir, po drugi pa smo priča nadaljevanju nekritičnega navijaštva in orkestriranega hujskaštva k nadaljevanju vojnega spopada in ubijanja ter uničevanja. Ukrajinski predsednik Zelenski ponovno poziva države EU in Nata, naj njegovi napadeni domovini čimprej pošljejo dodatne tanke in bojna letala za nadaljevanje vojne. Kdo lahko to razume kot njegovo prizadevanje čimprej končati vojno in trpljenje ljudi ter prenehanje uničevanja države? V njegovih samozavestnih nastop(anj) ih ni zaznati želje in pripravljenosti za to, da bi konflikt razrešili kakorkoli drugače kot z vojaško silo – z ukrajinsko zmago. Takšno stališče izključuje možnost kakršnekoli drugačne (vsaj malo častne) rešitve. Eno leto te povsem nepotrebne (vsiljene – in izzvane) vojne je razgalilo vso bedo politike in politikov, ki krojijo usodo ljudi. In ravno navadni ljudje tako v Ukrajini kot v drugih evropskih državah že zelo drago plačujemo to neodgovorno ravnanje.

Generalni sekretar Nata je te dni celo pozval države članice, naj povečajo delež izdatkov za oboroževanje in začnejo takoj graditi dodatne tovarne orožja. Seveda, tudi ta vojna koristi predvsem orožarski industriji. In če orožarskemu lobiju v ZDA ne želi nihče omejiti vpliva in moči kljub temu, da se zaradi kovanja njihovega dobička pobijajo med seboj tam že šolarji – pravzaprav njihovi otroci, ne razumem, zakaj bi morali v Evropi slepo slediti v vsem ZDA, če je to za nas pogubno. Posledice (vse prej kot miroljubne) politike ZDA občutijo namreč vsi drugi bolj kot oni sami: vojna se ne odvija na njihovih tleh, njihovo gospodarstvo ne občuti negativnih posledic in energetske krize. Pomanjkanje in visoke cene energentov ter slabšanje ekonomskega stanja (ki so že del evropskega vsakdana) in grožnja z eskalacijo vojne čez ukrajinske meje grozijo nam Evropejcem.

Če se (povsem izgubljena in neorganizirana) EU ob samem izbruhu vojnega konflikta ni bila sposobna racionalno odzvati in poglobiti v srž problemov, ki so pripeljali do ruske agresije na Ukrajino, ter na vse možne posledice ob umanjkanju njihove takojšnje odločne zahteve Putinu po zaustavitvi napada, pa bi eno leto od takrat vendarle že moralo zadostovati evropskim voditeljem do spoznanja, da oboroževanje gotovo ne vodi k miru. Podpisniki javnega poziva so opozorili predvsem na to in na širše posledice vojne, ki zadevajo tudi nas. Odzivi na mirovno pobudo so presenetljivo negativni in kažejo na to, da je indoktrinacija javnosti z medijskim prikazovanjem enostranske resnice uspela.

Naša država, ki bi naj bila zavezana k miru, očitno spreminja kurs, če je soditi po prvem odzivu predsednika vlade Roberta Goloba, ki razočara z nerazumevanjem temeljnega sporočila javnega poziva k takojšnji zaustavitvi vojne in sporočanjem »globoke« misli, da se je še vsaka vojna končala z mirom, in da se bo (enkrat – upa da čimprej) tudi ta. Ne vem, da bi se Slovenci kdaj izjasnili glede rusko-ukrajinskega konflikta in dali politiki in našim predstavnikom mandat, da kot kakšni lakaji vdanostno kimajo in se strinjajo z vsem in vsakomer v EU, ta pa tako in tako ne zmore kritične distance do ZDA, ki se temu primerno vede do Evrope – jo skrajno ponižujoče izrablja (»Fuck the EU!). Zato je toliko bolj zaskrbljujoče, da med podpisniki poziva k miru v Ukrajini ni najti imen ljudi iz sedanje politike – kot da nimajo lastnega mnenja ali poguma, saj bi morali biti prav oni tisti, ki bi naj svojim državljanom zagotavljali pogoje za mir in dostojno življenje. Vsak dan smo priča vedno novim bolj ali manj upravičenim izbruhom nezadovoljstva naših ljudi zaradi vse težjega življenja neprivilegirane večine, za kar ni dovolj sredstev v javnih financah, po drugi strani pa bomo (so)financirali vojno na tujih tleh do zadnjega Ukrajinca oz. do zadnje pedi še nerazrušene države.

O tem je res potreben temeljit razmislek, ki mora pripeljati do pravilnih odločitev v dobrobit ljudi. V tem smislu razumem javni poziv za zaustavitev vojne kot glas razuma in opomin politikom, da naj opravljajo svoje poslanstvo (bolj) odgovorno! To velja tudi za ukrajinskega veleposlanika v Sloveniji, ki bi ga zaradi javno izrečenih žalitev na račun slovenskih razumnikov (med njimi sta dva bivša predsednika naše države!) – podpisnikov javnega poziva k miru - vsaka normalna država pozvala na odgovornost, če mu ne bi kar odpovedala gostoljubja zaradi njegovega sovražnega govora in širjenja nestrpnosti. 

Hvala vam, g. Bojan Grobovšek za vaš odgovor na zmešnjavo nasprotujočih si trditev v izjavi, ki jo je, poleg nekaj še vedno aktivnih politikov, podpisalo še več znanih Slovencev. Zelo žal mi je, da je med njimi tudi več mojih dobrih prijateljev, ki jih štejem med vrhunske intelektualce in jih tudi zato zelo spoštujem. Da so to podpisali, si lahko razlagam le s tem, da so dali soglasje k tekstu po telefonu in so dele teksta preslišali.

Za zločinca imamo vsakogar, ki nekoga hladnokrvno ubije zaradi svoje koristi. Koliko svojih nekdanjih sodelavcev in »oligarhov«, ki so leta uspešno vodili največje ruske družbe, je Putin dal umoriti samo zato, ker niso hoteli več sodelovati z njim? Koliko Ukrajincev so mučili in Ukrajink posilili v njegovem imenu? In koliko deset tisoč nedolžnih Ukrajincev in ukrajinskih ter ruskih vojakov je mrtvih zaradi njegovega cilja - imperialne Rusije. Intelektualec bi moral znati ločiti naključnega morilca od zločinca. Kdor tega ne zmore, ni intelektualec. Že sama besedna zveza »zavezništvo s takšnim človekom« pa ne bi smela priti na misel niti najbolj politično nevednemu državljanu, kaj šele intelektualcu. Osnovni ton javnega pisma slovenskih razumnikov zveni, kot da jim ga je podtaknil sam Putin! 

Javno pismo z gornjim naslovom je podpisala večja skupina javnosti znanih imen (tudi dva bivša predsednika države), v njem pa relevantne politike pozivajo, da s pogajanji kolikor mogoče hitro končajo vojno v Ukrajini. Na pismo se je v Mladini 24.2.2023 odzval Bojan Grobovšek. Ta ga v celoti zavrača in med drugim pravi, da je pismo predvsem namenjeno samopromociji njegovih podpisnikov, za slabo pa jim najbolj šteje to, da naj bi v javnosti širili zavajajoče poglede na vojno v Ukrajini.

Eden podpisnikov obravnavanega pisma sem tudi pisec teh vrstic, Grobovšku in podobno mislečim pa želim pojasniti, zakaj sem to storil. To svoje ravnanje lahko podprem z več tehtnimi argumenti, tu pa bom navedel le dva. Najprej naslednje. Leta 2014 je politično oblast v Ukrajini nasilno prevzela politika, ki je pričela številčno močno rusko prebivalstvo te države zelo sovražno obravnavati. To je izzvalo državljansko vojno, za katero se je tudi politika EU zavzela, da se jo čimprej konča. Rezultat teh aktivnosti sta bila dva sporazuma, ki sta ju poleg Ukrajine in Rusije podpisali tudi Nemčija in Francija. Drugi od njiju, to je Minsk 2, je predvsem določal, da se državljansko vojno takoj konča, Ukrajina pa naj bi s spremembo ustave ruskemu prebivalstvu zagotovila normalne demokratične pravice.

Žal Ukrajinska oblast tega sporazuma v ničemer ni spoštovala in je svojo obravnavo ruskega prebivalstva še zaostrila, pri tem pa je bila deležna polne podpore zahodne politike. Če bi ravnala, kot se je pismeno zavezala, do lanske ruske agresije, ki jo tudi sam močno obsojam, zelo verjetno ne bi bilo prišlo. Zato ne preseneča, da med tistimi, ki danes tako zavzeto napovedujejo zmago Ukrajine v sedanji vojni, sporazuma Minsk 2 praviloma ne omenjajo; ta namreč dovolj prepričljivo dokazuje, da je bila ruska agresija v nemajhni meri načrtno izzvana, to pa je za njeno razumno obravnavo eno ključnih izhodišč.

Osrednji razlog, zakaj sem podpisal obravnavano javno pismo, pa je v naslednjem. Aktivnosti, usmerjene v to, da se v aktualni vojni Rusijo vojaško porazi, vodijo v tretjo svetovno vojno ali celo v nuklearni spopad, kar se zaradi strašljivih posledic take vojne ne sme zgoditi. Z drugimi besedami povedano: državo z največjimi zalogami nuklearnega orožja je izjemno težko ali skoraj nemogoče vojaško poraziti. Če torej Ukrajino spodbujamo, da nadaljuje vojno z Rusijo s ciljem, da v njej zmaga, ravnamo do njenega prebivalstva skrajno neodgovorno in smo sokrivi za žrtve in trpljenje, ki mu ga vojna povzroča. Tako neetično početje mi je tuje in zato podpiram vse aktivnosti, ki prispevajo k temu, da se ukrajinsko morijo čimprej konča. 

Začel bom tako, kot običajno začne Dr. Vlado Miheljak.

"Dobil sem dokument, v katerem je navedeno, da bomo (ZDA) napadli 7 držav v 5 letih. Začeli bomo z Irakom in nato sledijo Sirija, Libanon, Libija, Somalija, Sudan in Iran."
Wesley Clark, general ZDA s 4 zvezdicami, 3. oktober 2007

"Fuck the EU."
Victoria Nuland, februarja 2014

Mladina nas že nekaj časa obvešča o dogodkih, vojni v Ukrajini in na splošno, skoraj v vsakem prispevku in teh med internetno in tiskano Mladino kar mrgoli in v veliki večini sledijo pro NATO, CIA naraciji. Zadnja Mladina je objavila 2 pismi bralcev, intervju s Zelenskim, odlično Miheljakovo kolumno in opis vojne v članku Pekel na zemlji.

Vse to pisanje ne pojasni in osvetli vzrokov za to ’’unprovoked’’ vojno, kot nam vedno znova pove Ursula von der Leyen. Ali je to res? Ali je res, da se je Putin 23. februarja 22 zbudil in ukazal: ’’Napadimo Ukrajino.’’ Vojna se je začela kot posledica mnogo dogodkov in predvsem agresivnega širjenja NATO proti vzhodu. NATO, ki je bil ustanovljen kot obrambna organizacija, je takrat, ko je leta 1999 bombardiral Beograd mimo vseh zakonov in resolucij OZN, postal ofenzivna organizacija. Ni bistveno to, da so hoteli zrušiti agresivnega Miloševića. Bilo je nezakonito dejanje.

Ukrajina je hotela iti v EU. Putin ni bil proti vstopu Ukrajine v EU, vsaj na deklarativni ravni. Vedel je, da Ukrajina še zdaleč ne izpolnjuje pogojev za vstop v EU (korupcija, nepravna država, preveč militantnega nacizma itd.) Bil pa je zelo proti temu, da Ukrajina postane članica NATO in to je jasno povedal v Münchnu leta 2008. Vedel je, da so obljube, ki so jih dali ob razpadu SZ, da se NATO ne bo širil, navadna laž. Od takrat so mu to obljubili 4 predsedniki (Reagan, 2 Busha, Clinton). Vsi so se lagali. O teh zagotovilih, ki so bila navadna laž je mnogo dokumentov, ki so dosegljivi na internet strani National Security Archive, Suite 701, Gelman Library,The George Washington University link: https:// nsarchive.gwu.edu/briefing-book/russia-programs/2023-01-30/first-months-us-relations-new-russia-1992.

NATO je na zasedanju v Münchnu kakšna dva meseca prej zapisal sklepe tega srečanja. V 69. členu je predviden hiter vstop Ukrajine v NATO. https://www.nato. int/cps/en/natohq/official_texts_170408. htm?selectedLocale=en

CIA je v letih 2008 14 financirala t.i. NVO s petimi milijardami dolarjev vložka. (Mimogrede, CIA je in finacira "NVO" kot je Al Kaida, Al Nusra in ISIS v Siriji). Ti NVO so organizirali državni puč na trgu Majdan. Dokazano so tam bili najeti ostrostrelci iz Gruzije, ki so povzročili kaos s tem, da so streljali na obe strani. EU se je poskušala malo vmešati v to. Takrat je Nulandova izjavila: ’’Fuck the EU.’’ Po uspelem puču se je Putin upravičeno ustrašil, da bodo rusko mornarico izgnali iz Krima, ker je bila pučistična vlada še bolj nenaklonjena Rusiji. Prišlo je do aneksije, ki jo je EU in cel svet toleriral, zavedajoč se, da je bil Krim ruski vse od leta okoli 1750. Hruščov ga je z ukazom poklonil Ukrajini. (Enako so storile antantne sile v Londonu in poklonile Primorsko in Istro Italiji, da je ta postala zaveznica). Po Majdanu so se začele upirati separatistične pokrajine, ker je bil eden prvih ukrepov pučistične vlade prepoved vseh proruskih strank in celo prepoved ruskega jezika. Upor je bil silovit, ker je pomagala mati Rusija. In takrat so bila ogrožena življenja nekaj tisoč ukrajinskih vojakov v pokrajinah. Takratni ukrajinski predsednik je odhitel v EU in prišlo je do sporazumov Minsk 1 in 2. Pred nekaj meseci sta ex PV Merkel in predsednik Francije Holland prostodušno priznala, da so bili sporazumi prevara, da Ukrajina dobi čas in ojača svojo vojsko, kar se je tudi zgodilo.

Kljub neprestanim opozorilom Putina, da Ukrajina ne sme v NATO, se je ta s podporo ZDA zelo hitro približevala k temu. Leta 2019 je bil sprejet nov dokument, ki naj bi omogočil hiter vstop Ukrajine v NATO, podpisal ga je tudi Zelenski. https://www.nato.int/cps/en/natohq/official_ texts_170408.htm?selectedLocale=en Stvari so se naglo slabšale za Rusijo. Leta 2021 so NATO sile izvedle 3 velike vojaške manevre na ruski meji, imenovane Trident. Na morju je prišlo celo do streljanja na britanske vojne ladje, ki so vplule v ruske vode.

Še približno 14 dni pred začetkom t.i. specialne vojaške operacije je Putin dobesedno moledoval ZDA, naj mu dajo garancije, da Ukrajina ne bo sprejeta v NATO. Ni bil uslišan. Le nekaj dni kasneje je Blinken javno izjavil: Vrata NATO so za Ukrajino odprta.

Mnenje mnogih zahodnih politologov in poznavalcev svetovne geopolitike je, da so ZDA načrtno potiskale Rusijo v ta spopad. Zakaj? Samo zato, ker za ZDA ni bil in ni glavni cilj suverenost Ukrajine, za njih je bil glavni cilj rušenje Rusije, povzročiti gospodarski kolaps Rusije. Navodila je naredila ZDA vladna organizacija RAND (https://www.rand.org/pubs/research_briefs/ RB10014.html).

Vojna v Ukrajini se je začela zaradi trajne hegemonistične težnje ZDA, da obvladujejo planet Zemlja. Zato ZDA rušijo Rusijo? V Rusiji bi ZDA želele predsednika, kot je Zelenski, se pravi marioneto, ki bi ubogala ZDA. S tako Rusijo bi ZDA sklenile zavezništvo proti največji grožnji za ZDA, to je Kitajska. Kitajci in države BRIKS vedo za te načrte ZDA in zato se niso pridružile embargu in sankcijam proti Rusiji. Od približno 220 držav na planetu, le države atlantskega pakta izvajajo embargo in sankcije. Japonska le delno. To je tudi razlog, da gre Rusiji po podatkih IMF gospodarsko zelo dobro.

Vojna v Ukrajini je posledica izgube gospodarske prevlade ZDA, ki poskušajo omejiti gospodarski razvoj EU in zanikajo kakršno koli samostojno vojaško obrambo. Evropo upravljajo birokratski organi, ki priznavajo hegemonijo ZDA, ki tako izvajajo globalno nadvlado, kateri se zoperstavljata Kitajska in Rusija. Ukrajina je eden od korakov ZDA k dokončni rešitvi stare zadeve: vojaške oslabitve Rusije in gospodarske oslabitve EU. To je cilj v pripravi političnega, gospodarskega in vojaškega boja s Kitajsko.

Naloga vodstva EU je, da skrbijo predvsem za varnost in gospodarski razvoj EU. Vodstvo EU je v tej nalogi popolnoma zatajilo oziroma naredilo težko popravljivo škodo. Evropa po letu 1945 ali bolje po letu 1943, ko so Rusi začeli premagovati nacistično Nemčijo v bitki pri Stalingradu, ni bila še nikoli bolj vojaško in tudi gospodarsko ogrožena. Evropa, ki je po gospodarski moči 3. entiteta na planetu, nima lastne obrambe. Ima 24 državnih vojsk. Vse te vojske ZDA silijo v nakup vojaške opreme  trilijona oziroma 92.000 na prebivalca, umiranje petro dolara, "upor" in nezaupanje afriških držav in jasno gospodarska moč in rast Kitajske.

Na Zahodu in ZDA je mnogo politologov, sociologov, novinarjev, politikov, ki menijo, da so vojno v Ukrajini sprovocirale ZDA. Da je to proxy vojna ZDA proti Rusiji. Če dobro pomislimo, ZDA niso nikoli nobenemu narodu ali naciji pomagale. Vedno so skrbele za svojo varnost in gospodarstvo. Ali morda kdo res misli, da so ZDA med 2. svetovno vojno pošiljale orožje Stalinu, zato ker so podpirale stalinizem ali komunizem? Fabio Mini, italijanski NATO general, je v svoji knjigi L’Europa in guerra na koncu napisal: »V morebitnem novem nürnberškem procesu bi tja morali pripeljati poražence in zmagovalce.«

Ivo Žbogar, Grgar