Spoštovani.

V Pošti Slovenije sta zdravje in varnost zaposlenih na prvem mestu. Zaradi obvladovanja tveganj, povezanih s povišanimi temperaturami zraka na prostem, imamo vzpostavljene številne, tako splošne kot tudi dodatne ukrepe, za varno delo v času povišanih temperatur oz. vročine. Ti med drugim vključujejo prilagoditev in prerazporeditev delovnega časa (zgodnejši začetek dostave), povečanje pogostosti odmorov v senci oziroma ohlajenih prostorih ter zagotavljanje zadostnih količin pitne vode. Ob prvem letošnjem vročinskem valu konec junija smo, glede na napovedane izjemno visoke temperature in razglašen rdeči alarm, sprejeli še dodatne varnostne ukrepe. Začasno smo omejili izvajanje dostave v času največje toplotne obremenitve, pri čemer so se zaradi višje sile, začasno dostavljale zgolj najnujnejše pošiljke. Vse organizacijske enote so bile dodatno pozvane k doslednemu izvajanju navodil za varno delo pri povišanih temperaturah, ki vključujejo redno hidracijo, pogostejše odmore v senci oziroma ohlajenih prostorih ter spremljanje počutja zaposlenih. Zdravje in varnost zaposlenih imata tudi v času vročinskih valov absolutno prednost pred izvajanjem delovnih nalog.

Poslanec in bivši minister za notranje zadeve v obdobju 2020-2022 Aleš Hojs je na seji parlamentarne komisije izjavil, da so subvencije za električna kolesa „bedarije“, ki se financirajo iz proračuna. Njegove besede, povzete iz njegove Facebook strani: »Da ne govorim o bedarijah, kot je zeleni prehod, ki financira električna kolesa. To je zeleni prehod. Ljudem bi morali reči, da so malo bolj aktivni, da kolesarijo z navadnim kolesom in vse to gre skozi proračun.« Njegove izjave so zavajajoče in kažejo na pomanjkanje razumevanja ekonomskega, zdravstvenega in okoljskega pomena električnih koles (e-koles).

Najprej, sredstva za subvencije e-koles ne prihajajo iz splošnega proračuna - davkov, ampak iz Sklada za podnebne spremembe, ki se napolni s prihodki od prodaje emisijskih kuponov. Ta namenski sklad je namenjen financiranju zakonsko določenih ukrepov za blaženje in prilagajanje podnebnim spremembam.

Ukrep sofinanciranja nakupa e-koles je bil nadgrajen in sprejet leta 2021, v obdobju, ko je Aleš Hojs sestavljal vlado. Takrat, v času njegove vlade, ni nasprotoval programu porabe sredstev sklada. Program je pripravil ministrski kolega Andrej Vizjak. Hojs je imel možnost vplivati na program že pred sprejemom, saj je bil usklajevan med ministrstvi. Njegova vlada je zvišala sredstva za 200 % za to »bedarijo«.

Bivši minister je imel še enkrat možnost posredovati svoje nasprotovanje »bedariji«, saj je njegova vlada aprila 2022 sprejela spremembe porabe sredstev sklada. Ob tem pa je potrebno povedati, da vlada Janeza Janše, katere član je bil Hojs, ni bila uspela izvesti razpisa za e-kolesa. Razpis za sofinanciranje e-koles je bil uspešno izpeljan komaj v obdobju ministrovanja Bojana Kumra. Od maja 2024, ko je bil poziv prvič objavljen, in do 15. junija 2026 je bilo subvencioniranih 13.747 koles, vrednost subvencij znaša 6,086 mio EUR, kar je v okvirni vrednosti, ki jo je predvidela vlada, katere član je bil Aleš Hojs. Mogoče še zanimiv podatek, Evropska kolesarska federacija (ECF) beleži, da je v zadnjem času na voljo skoraj 300 davčnih in subvencijskih ugodnosti, na državni, regionalni in lokalni ravni v EU.

Aleš Hojs predlaga uporabo navadnih koles. Glavni problem subvencioniranja navadnih koles je administrativna obremenitev ukrepa in učinek. Izpust CO2 je po izračunu ECF 21 g CO2 na km za navadno kolo in 22 g CO2 na km za e-kolo – torej praktično enako. Zaradi navidezno manjšega napora kolesarjenja z e-kolesom je lažje prepričati ne-kolesarja, da začne kolesariti z e-kolesom.

Kolesarstvo se spodbuja z več različnimi ukrepi, lahko gre za nakup koles, e-koles, izgradnje varnih kolesarnic, prostorov za tuširanje, e-polnilnic, kolesarskih stez … Poleg tega pa so Roglič, Pogačar, Mohorič, Tratnik in celotna zlata generacija našega kolesarstva prava spodbuda za mnoge, ki jih ni strah kolesarjenja. Zelo sem bil vesel, ko si je e-kolo kupila patronažna sestra, ki je tako obiskovala paciente na domu v razpisu spodbujanje trajnostne mobilnosti za podjetja. Danes je že težko srečati poštarja ali dostavljavca Wolt na navadnem kolesu. Raziskave kažejo, da lastniki e-koles v povprečju kolesarijo pogosteje in dlje kot lastniki navadnih koles, kar lahko pomeni podobno ali celo večjo skupno tedensko telesno aktivnost.

Imam pa osebno izkušnjo, ki potrjuje navedbe raziskave: sorodnik je za 70. rojstni dan dobil gorsko kolo in se je potem vsako nedeljo vozil in mnogokrat potiskal kolo po prleških klancih. Za 90. rojstni dan pa je dobil e-kolo in zdaj se vsak dan vozi z njim in kolesa ne potiska na vrh prleških klancev. Vsi ugotavljamo, da je njegova vitalnost posledica dnevnega kolesarjenja na e-kolesu.

Spoštovani Aleš Hojs, predlagam, da si sposodite navadno kolo, se v poslovni obleki zapeljite po eni izmed kolesarskih stez, ki ste jih tudi vi načrtovali na DRSI, če sem pravilno informiran, kajti cilj subvencioniranja je povečanje prihoda na delo in z njega s kolesom. Pot opravite pred in po končani službi in upam, da vas bo znoj prepričal o prednosti uporabe e-kolesa za mestno mobilnost in pot v službo.

Na koncu pa malo za šalo malo za res, ne razumem, da pozivate k spodbujanju aktivnega kolesarjenja, ko pa državljani aktivno kolesarijo po Ljubljani, pa vam ni všeč. 

Razmišljanje o moji deželi V zadnjem času veliko razmišljam o tem, kako zelo smo se Slovenci razdelili. Ne toliko zaradi vsakdanjih življenjskih težav, ampak predvsem zaradi politike in načina, kako jo živimo. Kot da je postalo pomembneje, kdo je „naš“ in kdo „njihov“, kot pa to, kaj je dobro za Slovenijo.

Prepričan sem, da tako široke enotnosti, kot smo jo dosegli ob osamosvojitvi, ni mogoče ustvariti z nenehnim prepričevanjem ljudi, da morajo spremeniti svoj politični pogled. Takrat nas je povezoval skupen cilj – želja, da imamo svojo državo in da sami odločamo o svoji prihodnosti.

Tudi sam sem odraščal v nekdanji Jugoslaviji. Bil sem v JLA, delovno pot sem začel leta 1987 in doživel rojstvo samostojne Slovenije. Takratna generacija je večinoma živela v socializmu. Ta ni bil enak najtršim komunističnim režimom, čeprav je imel svoje omejitve in krivice. Nekateri so živeli bolje, drugi slabše, vendar smo ob osamosvojitvi znali stopiti skupaj. Ni bilo pomembno, od kod prihajamo ali kako razmišljamo o marsičem drugem. Pomembno je bilo, da bomo končno sami odločali o svoji državi.

Danes pa imam občutek, da smo se ujeli v začaran krog. Levi prepričujejo desne, desni prepričujejo leve, pri tem pa skoraj nihče ne spremeni svojega temeljnega prepričanja. Namesto dialoga dobivamo vedno več obtoževanja, žalitev, aktivizma in medsebojnega izključevanja. Kot da takšno stanje najbolj ustreza politiki, saj razdeljena družba lažje ostaja zvesta svojim političnim taborom. Toda to Sloveniji ne koristi.

Demokracija seveda potrebuje opozicijo, kritične medije, civilno družbo in ljudi, ki opozarjajo na napake oblasti. Brez tega ne bi bila demokracija. Vseeno pa se sprašujem, ali smo šli predaleč. Ali ni mogoče, da bi izvoljeni vladi dovolili izpeljati mandat, jo ves čas nadzorovali in opozarjali na napake, hkrati pa ji dali možnost, da pokaže rezultate? Šele na koncu mandata bi lahko kot narod pošteno ocenili, ali je državo vodila v pravo smer, in svojo sodbo izrekli na volitvah.

Seveda obstajajo trenutki, ko molk ni prava izbira. Če so ogrožene temeljne demokratične vrednote, pravna država, svoboda medijev ali prihaja do zlorab oblasti, je prav, da ljudje dvignejo glas. Razumem tudi misel, da kdor molči, se strinja. Vendar se sprašujem, ali mora biti prav vsako politično vprašanje razlog za novo fronto na družbenih omrežjih, za proteste, referendume ali medsebojno obračunavanje.

Najbolj pa me žalosti nekaj drugega. Ko prebiram komentarje na družbenih omrežjih, imam občutek, da smo kot družba izgubili del osnovne kulture dialoga. Žalitve, poniževanje in sovražni zapisi so postali nekaj povsem običajnega. Še bolj me pretrese, ko pod takšnim komentarjem prepoznam ime človeka, ki ga poznam. To je lahko moj sosed, znanec ali prijatelj prijatelja. Takrat se vprašam, ali res živimo drug ob drugem, ne da bi se sploh poznali. Težko verjamem, da lahko nekdo, ki ga v vsakdanjem življenju doživljam kot prijaznega in spoštljivega človeka, na spletu pokaže toliko jeze in prezira do drugače mislečih.

Morda smo pozabili nekaj zelo preprostega. Večina ljudi si želi enake stvari. Želimo si varne države, poštenega dela, dostojnega življenja, dobrega zdravstva, kakovostnega šolstva in prihodnosti za svoje otroke. Razlikujemo se predvsem v tem, kako do teh ciljev priti. Cilji so pogosto isti, poti do njih pa različne.

Ne trdim, da imam prav. To je le moje razmišljanje. Želim si predvsem Slovenije, v kateri bi se tudi ob različnih političnih pogledih znali spoštovati, poslušati drug drugega in sprejeti, da ima v demokraciji vsak pravico do svojega mnenja. Volitve bi morale biti prostor, kjer odločamo o smeri razvoja države, ne pa razlog, da drug v drugem vidimo sovražnika.

Če bomo vedno najprej navijali za svojo politično stran in šele nato za Slovenijo, bomo kot družba težko ponovno dosegli enotnost, ki smo jo nekoč že znali pokazati.

Morda največje domoljubje danes ni v tem, da prepričamo nekoga, naj razmišlja kot mi. Morda je največje domoljubje to, da tudi takrat, ko se ne

strinjamo, drug v drugem še vedno vidimo človeka in predvsem sodržavljana. 

Skok skočil iz ilegale v javnost Anže Logar in pravosodni minister Mihael Zupančič sta predstavila predlog zakona o Skoku. Po Logarju je Skok v samem bistvu oblikovanje ekosistema za uspešno in učinkovito preganjanje organiziranega kriminala in hkrati okvir, ki zahteva odgovornost vseh vpletenih. Ha, pravniki bodo ob tem zakonu v dilemi, kateri drugi zakoni so tudi ekosistemski, hkrati bodo pa morali ugotoviti, v katerih zakonih organi pregona niso odgovorni za svoje delo. Anže Logar je vedno javno trdil, da imajo v njegovi stranki ničelno toleranco do korupcije. Ko so ga pred kratkim opozorili, da je eden od članov njegove stranke osumljen korupcije, se je samo posmehnil in dejal, da naj postopki tečejo svojo pot. Logar, ki se je vedno zavzemal, da se morajo povsod in vedno spoštovati demokratična načela, je na vprašanje, zakaj pri pisanju Skoka niso upoštevali normalnih demokratičnih procedur pojasnil, da je pisanje zakona potekalo hitreje v zaprtem krogu. Kaj pa, če je pisanje v zaprtem krogu razlog v tem, da je vsebina zakona bolj prilagojena željam sedanje vladajoče koalicije? Če se spomnimo zapletov v zvezi z imenovanjem javnih tožilcev v zadnji Janševi vladi, vidimo, da je s tem zakonom imenovanje javnih tožilcev rešeno po pričakovanju Janše in sicer tako, da bo imel glavno besedo pri imenovanju minister za pravosodje.

Anže Logar, ko je pisal svoj doktorat, je verjetno moral obvladovati metode reševanja problemov. Glede na dosedanje pripombe na predlog zakona se vidi, da Logar delovni skupini ni dal nobenih navodil, kje naj začnejo. Ugotoviti je namreč najprej potrebno obstoječe stanje, zatem z analizo obstoječega stanja poiskati vzroke slabega delovanja in nato poiskati boljše rešitve. Če bi delovna skupina šla po tem vrstnem redu, bi takoj lahko ugotovila, da je za učinkovitejši pregon najhujših dejanj predvsem nujna sprememba Zakona o kazenskem postopku.

Naslednje vprašanje je, zakaj tako hiteti z uveljavitvijo Skoka. Če naj stopi v veljavo že z Novim letom, bo to povzročilo veliko zmedo. Seveda med izročanjem zadev iz ene institucije v drugo tako tistih, ki so v postopku in kot tistih, ki so šele v pripravi, se lahko tudi kaj zgubi. V čigavo korist je to? Ali se tako hiti samo zato, da zainteresirani dobijo čim prej možnost vplivanja na potek zadeve.

Ali se lahko zgodi čudež in bo Janševa vlada upoštevala pripombe strokovne javnosti in potegnila zavoro pri uveljavljanju Skoka? 

Podatki, objavljeni v mojem članku z naslovom Spet sprevračanje dejstev (Mladina, 10. 7. 2026) so povzeti iz članka, ki sva ga z Marto Rendlo objavili v Delu, 4. 5. 2024, z naslovom Sto tisoč žrtev medvojnega in povojnega nasilja: druga svetovna vojna, žrtve, in temeljijo na takratnih podatkih o smrtnih žrtvah. Vsi podatki o žrtvah so sedaj dostopni na portalu Sistory. Ker se le ti še vedno dopolnjujejo, je sedanje stanje nekoliko drugačno od tistega iz maja 2024. Ker pa gre le za posamezne maloštevilne dopolnitve, to ne vpliva na okvirno število in medsebojna razmerja žrtev.

In še naslednje. Ob koncu vojne se je na območju Slovenije, ki je geografsko najbližja ozemlju, kamor so želeli priti tako okupatorski vojaki (Nemci) kot pripadniki kolaborantskih vojaških enot, skoncentriralo veliko število vojaštva in tudi civilistov iz drugih jugoslovanskih območij, ki so se umikali ali bežali pred Jugoslovansko armado, ko je ta osvobajala ozemlje jugoslovanske države in nazadnje tudi Slovenijo. Mnogi so uspeli zapustiti ozemlje jugoslovanske države in se predati zavezniškim vojaškim enotam (ameriškim in britanskim), a so jih zavezniki v skladu z odločitvijo, da se jih vrne v t. i. matične države, predali jugoslovanskim oblastem. V primeru pripadnikov vojaških enot NDH (ustaši, domobrani) je to pomenilo, da so jih (tako kot pripadnike Slovenskega domobranstva) iz avstrijske Koroške vrnili na ozemlje Slovenije.

Tu so bili v veliki večini primerov prepuščeni obravnavi vojaških enot Jugoslovanske armade, veliko je bilo nato pobitih in zagrebenih v razna zasilna grobišča. Za te ukrepe slovenske oblasti niso bile pristojne, o usodi teh ljudi niso odločale in pri njihovih usmrtitvah praviloma slovenske enote niso sodelovale, zato zanje ne morejo nositi krivde. Ker pa ostanki teh žrtev ležijo na njenem ozemlju, je Republika Slovenija seveda dolžna ta dolgo prikrita grobišča in grobove vseh žrtev, tako slovenskih kot drugih, ustrezno urediti.

Ocene o številu neslovenskih žrtev so različne, verjetno več kot nekaj deset tisoč. Med njimi je največ ustašev in hrvaških domobranov. Vendar števila teh žrtev jugoslovanskih oblasti ne moremo primerjati s številom tistih, ki so jih na ozemlju Slovenije zakrivili okupatorji, saj so ti šele ob koncu vojne prišli na območje Slovenije, prej pa so delovali na drugih jugoslovanskih območjih. Njihovo število zato lahko primerjamo (če že hočemo delati takšne primerjave) s številom žrtev okupatorja, pa tudi oblasti NDH, na Hrvaškem, v Srbiji, Bosni, Hercegovini … In če je premier Janša z izjavo, da je bilo po maju 1945 v Sloveniji pobitih »na desetine tisočev« političnih nasprotnikov, s čimer naj bi komunisti med vojno in po njej »očistili najbolj produktiven, najbolj vitalen del družbe«, mislil tudi na te žrtve z ozemlja celotne Jugoslavije, bi to moral pojasniti. 

“Mladi sprinter izboljšal slovenski mladinski rekord. Ljudstvo nezadovoljno, ker je temnopolt.” To je besedilo pod naslovom prispevka, ki obravnava kruto in močno zastrašujočo resnico naše države.

Kdo so državljani, ki si na FB profilu Atletske zveze Slovenije vzamejo pravico pisati komentarje, polne “ksenofobije, rasizma in nasploh sovraštva”? “Atletska zveza je sicer na prigovarjanje drugih komentatorjev pobrisala najbolj ogabne zapise …” Torej imamo v Sloveniji, moji domovini, eno ljudstvo, ki piše rasistične komentarje, in drugo ljudstvo, ki te komentarje

obsoja. A kdo sploh je ljudstvo? Katero ljudstvo sem jaz in katero ljudstvo želim biti? Zahtevno vprašanje, na katero lahko posameznik odgovori le sam zase, pač v skladu s svojo integriteto in s svojo resnico, kakršnikoli že sta.

Misel me pelje v parlament. Tja, kjer sedijo predstavniki ljudstva. Če prav raumem, predstavniki dveh zgoraj opisanih ljudstev. Veliko nelagodje

se me loteva ob misli na tiste politične zagnance, ki jim je glavno vodilo nadmoč, do katere se skušajo prigrebsti tudi z lažmi in preko trupel. Za tiste je stanje v današnji politiki idealno. In me znova vznemiri občutek prevaranosti in nemoči, ki jo čutim ob tokratni sestavi parlamenta. Od časa, ko sem v družbi sestre in staršev ponosno prvič stopala proti volišču, je povprečje mojega zaupanja v parlamentarce na najnižji točki prav letos. Da smo v brezno parlamentarnega brezupa dokončno zgrmeli z zahrbtno pozicionirano samopovzpetniško „resnico“, pa je kakor najslabṣ̌a šala tisočletja.

V knjigi Ali vi še kaj pišete? so nedavno objavili pisma Srečka Kosovela in Fanice Obid, katere prvo pesem je Kosovel uvrstil za objavo v dijaški reviji Lepa Vida. Njuno dopisovanje, ki sta ga začela še kot srednješolca, odpira osupljive uvide. Ne le o pesniškem in filozofskem geniju tega pred sto leti odletelega “belega angela”. Osupljiv je tudi uvid v izjemno podobo Fanice, vaškega dekleta iz revne in z nasilnim očetom obremenjene družine s Tolminskih hribov. Bila je najboljša študentka učiteljišča. Kot narodno zavedna in socialno močno čuteča buditeljica kulture pa ni hotela postati učiteljica, čeprav je imela otroke in učiteljski poklic zelo rada. Tako se je uprla politiki italijanskega potujčevanja. Se je pa Srečku izpovedala, kaj bi naredila v šoli, če bi jo imela: “… nato bi obesila na zid par umetniških slik, kjer so visele prej nacionalsocialistične packarije in bi povedala otroku, da je on človek, da je njegov sosed človek, ki govori v njemu neumljivem jeziku, človek in da imamo vsi pravico do življenja, do Lepote, Resnice in Ljubezni, ker smo ob rojstvu vsi enaki. In ko bi odhajali v svet … bi jim še naročila, naj ljubijo, ker življenje je za ljubav in ne za sovraštvo.” Razmišljam, da se iskrena ljubezen zmore roditi samo ob boku drugih moralnih vrednot. Kako pomembna je resnica, beremo že pri Aristotelu, saj naj bi ljudje dajali resnici prednost tudi pred prijateljstvom. Kako v današnji družbi priklicati učinkovite apele za dvig ljudi iz otopelosti in obupa? Ta je mnoge pripeljal do bega iz socialne skupnosti v osamo, predvsem nekatere mlade v naši družbi pa zaradi tradicionalno odsotnega in zato pogrešanega očeta usmeril v lažno-varni objem zlagano ljubečega naročja, ki jim obeta „dom obraniti“. Ja, vsak normalen človek si želi varen in ljubeč dom. Predpogoj zanj je varna in ljubeča domovina, to pa uteleša Parlament. Od ljudstva izbrani predstavniki!?

Kosovel je pred 100 leti zapisal: “Niso vsi ljudje dobri, a vsi bi lahko bili dobri.” O takratnih razmerah pa: “Vzeli so mi vse, razen ene vere. Vere v človečanstvo.” In kje je človečanstvo danes? Kaj počne današnji človek? “Človek, ki ima le razum, mu je sočlovek le številka. V njem ne vidi osebnosti s srcem, dušo in duhom, v njej vidi stroj z razumom, stroj, ki mu producira.” Tako o človeku Kosovel.

Kaj pa stoletje po njem? Do kod bo razum človeka zmogla uničiti umetna inteligenca, ki jo je pred nedavnim nekdo že imenoval kar umetna neumnost? Človek brez razuma je v mojem razumevanju življenja tudi človek brez srca in brez duše. Kosovel je rešitev človečanstva videl v “etični revoluciji”, ki bi “ustvarila novo harmonijo med človekom in okolico. Zato bi bilo treba vzpostaviti enačaj med moralo in politiko, med ekologijo in ekonomijo.” Vsi ti citati so iz izjemno poznavalskega dela prof. Janeza Vrečka z naslovom Čas = Prostor in s podnaslovom Ob stoletnici smrti Srečka Kosovela.

Koliko svetlobnih let smo se z današnjo politiko od tega cilja že oddaljili? 

Upravno sodišče je zavrnilo tožbo društva Alpe Adria Green (AAG) za odpravo dovoljenja za odstrel 206 medvedov. Čeprav je po mnenju sodišča dovoljenje zakonito, je vprašanje, kaj bi bilo, če bi bila zoper sodbo mogoča pritožba, saj sodba vsebuje kar nekaj spornih sodnih odločitev.

Čudno je, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, kar velja tudi za pritožbo zoper omenjeno upravno dovoljenje, čeprav 25. člen ustave določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov. Res je mogoča še revizija sodnega postopka, vendar pa so razlogi zanjo bistveno ožji kot za pritožbo. Čudno je še, da vložitev tožbe na upravno sodišče ne zadrži izvršitve dovoljenja, kar pomeni, da se lahko odstrel medvedov takoj začne, čeprav je vložena tožba. Sicer je mogoče vložiti predlog za zadržanje izvršitve dovoljenja, vendar pa postopek izdaje začasne odredbe traja kar nekaj časa. Zamislimo si situacijo, ko ministrstvo izda dovoljenje za odstrel enega »konfliktnega« medveda in ker tožba ne zadrži odstrela, je medved lahko že naslednji dan umorjen.

AAG ga tako niti teoretično ne more rešiti kljub takoj vloženi tožbi.

Vendar pa AAG ne more vložiti tožbe, ker za izdano dovoljenje sploh ne ve. Upravni organ mu namreč ne vroči dovoljenja, kar je nezakonito in lahko pomeni celo kaznivo dejanje iz 144. člena kazenskega zakonika (kršitev pravice do pravnega sredstva). Ali glede na vse to obstaja učinkovito pravno sredstvo za varstvo medvedov v smislu 25. člena ustave, pri čemer so ti strogo zaščitena živalska vrsta v smislu habitatne direktive?

V času zadržanja odstrela 206 medvedov je pristojno ministrstvo izdalo približno 10 dovoljenj za odstrel »konfliktnih« medvedov. To pomeni, da je bilo v tem času zelo malo konfliktnih situacij, da bi bil po predpisih »potreben« odstrel. Če zadržanja odstrela ne bi bilo, pa bi lovci na podlagi dovoljenja za kvotni odstrel ubili bistveno več medvedov, verjetno kakšnih 100 ali še več. Ker odstrel medvedov pri kvotnem kot pri individualnem odstrelu poteka zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, je vprašanje, zakaj bi bilo potem potrebno odstreliti še približno 100 medvedov, če je bilo v istem času odstreljenih samo kakšnih 10 medvedov, pa je bilo s tem zagotovljeno zdravje in varnost ljudi ter je bila preprečena resna škoda. Iz kakšnih razlogov bi bilo potem potrebno ubiti preostalih 90 medvedov? Trofeje in meso so pač vabljivi in njihov vonj tako ali drugače sega visoko v državne sfere. Ali je zadaj še kakšen »dinarček«?

Dobro bi bilo pogledati, kaj MOP v zadnjem času navede kot razlog odstrela posameznih medvedov. Večinoma gre za to, da je bil medved večkrat opažen v naselju ali okolici, da je neboječ, išče hrano ali da povzroči nekaj malega škode. V enem primeru letos pa je bil odrejen odstrel kakšno leto starega poškodovanega medvedjega mladiča. Namesto pomoči brutalen umor otroka. To je civilizirana in kulturna Slovenija!

Ali sta nasilje in umor medvedjega otroka javni interes?

V sodnem postopku je ministrstvo zatrjevalo, da je vladna strategija upravljanja z rjavim medvedom iz leta 2002 in na katero se je skliceval AAG, v pravnih vidikih zastarela in ne more predstavljati relevantne pravne podlage za odločanje, čemur je sodišče pritrdilo. To je zanimivo, saj se je isto ministrstvo na omenjeno strategijo sklicevalo in jo upoštevalo pri izdaji individualnih dovoljenj za odstrel »konfliktnih« medvedov in to pri večini tistih iz prejšnjega odstavka. Enkrat ne velja, drugič velja! Ali se je ministrstvo v sodnem postopku lagalo?

Potrebno je še navesti, da je AAG opozoril sodišče na to, da je ministrstvo že v času sodnega postopka javno navajalo, da uporablja omenjeno strategijo, sodišče pa je bilo gluho za to opozorilo. Zakaj je strategija pomembna? Zato, ker je v njej navedeno veliko število nenasilnih ukrepov, ki morajo biti izvedeni pred odstrelom. In ker je sodišče zavrnilo strategijo, se je s tem bolj malo ukvarjalo.

Država trdi, da je edini učinkovit ukrep za preprečitev resne škode in zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi odstrel medvedov. Če je to res, zakaj potem vsako leto odstrel večjega števila medvedov, saj po odstrelu ne bi smelo biti več konfliktov glede na to, da so »konfliktni« medvedi ubiti. Pa tudi, zakaj dovoljenje velja dobro leto in pol, saj je potrebno takoj preprečiti resno škodo in zavarovati zdravje in varnost ljudi in ne npr. čez nekaj mesecev. 

Članek z naslovom »Janševa vlada „vrača uslugo“ naftnim trgovcem« pri bralcu ustvarja napačen in zavajajoč vtis, da je bila sprememba Uredbe o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov sprejeta zaradi interesov družbe Petrol oziroma kot posledica njenega vpliva na odločanje Vlade Republike Slovenije, da naj bi šlo za »vračanje usluge« družbi Petrol ter da naj bi družba uživala neupravičeno privilegiran položaj pri sprejemanju državnih odločitev. Takšen vtis nima dejanske podlage.

Družba Petrol ni sodelovala pri pripravi ali sprejemanju navedene uredbe, ni predlagala njene vsebine in ni imela vpliva na odločanje Vlade Republike Slovenije. Odločitve o regulaciji cen naftnih derivatov in višini reguliranih marž sprejema izključno država v okviru svojih pristojnosti.

Petrol že vrsto let javno in dosledno opozarja, da regulirane marže v Sloveniji ne omogočajo pokrivanja dejanskih stroškov poslovanja in pomembno odstopajo od primerljivih ureditev v večini sosednjih ter drugih držav Evropske unije. Tudi po zadnji spremembi uredbe regulirana bruto marža v Sloveniji ostaja bistveno nižja od primerljivih ureditev v širšem evropskem prostoru, zaradi česar so trgovci z naftnimi derivati v Sloveniji v manj ugodnem konkurenčnem položaju kot primerljiva podjetja na drugih trgih. Navedbe, da sprememba uredbe pomeni posebno ali neupravičeno korist za družbo Petrol, zato ne odražajo dejanskega ekonomskega položaja družbe.

Ne drži niti namigovanje, da naj bi uredba vsebovala še druge ukrepe v korist družbe Petrol. Članek za takšno trditev ne navaja nobenih dejstev ali dokazov.

Prav tako članek ustvarja napačen vtis, da je poslovna uspešnost skupine Petrol odvisna predvsem od regulacije cen goriv v Sloveniji. To ne drži. Dobiček skupine Petrol je rezultat konsolidiranega poslovanja na vseh trgih, kjer skupina posluje, in vseh poslovnih dejavnosti, ki jih opravlja. Poslovanje v Sloveniji predstavlja manj kot polovico celotne rentabilnosti skupine Petrol, zato je povezovanje celotnega poslovnega rezultata družbe izključno s poslovanjem na slovenskem reguliranem trgu dejansko napačno in zavajajoče.

Napačen je tudi vtis, da sprememba regulirane marže sama po sebi pomeni neposredno podražitev goriv za potrošnike. Končna maloprodajna cena goriva je odvisna od številnih dejavnikov, med drugim od gibanja cen naftnih derivatov na svetovnih trgih, deviznega tečaja, trošarin, davka na dodano vrednost ter drugih elementov regulacije, pri čemer regulirana bruto marža predstavlja le enega od elementov končne cene.

Članek z navedbami o domnevnem »vračanju usluge« in z namigovanji glede nakupov delnic ustvarja tudi neutemeljen vtis, da je družba Petrol oziroma njeno vodstvo razpolagalo z notranjimi informacijami o sprejemu uredbe. Takšen vtis ne drži. Družba Petrol pred sprejemom uredbe ni razpolagala z notranjimi informacijami o njeni vsebini ali času sprejema. Posamezni člani uprave so delnice družbe kupovali izključno v obdobjih, ko je bilo trgovanje skladno z veljavno zakonodajo in notranjimi pravili družbe dovoljeno, po javni objavi poslovnih rezultatov in izven obdobij prepovedi trgovanja. Njihovo ravnanje je bilo ves čas usklajeno z zakonodajo, ki ureja preprečevanje zlorab trga finančnih instrumentov, in z notranjimi pravili družbe.

Družba Petrol zato odločno zavrača navedbe in namigovanja, ki brez dejanske podlage ustvarjajo vtis o njenem vplivu na sprejemanje predpisov, o privilegiranem položaju pri odločanju države ali o privilegiranem dostopu do informacij ter s tem neupravičeno posegajo v njen ugled in zaupanje javnosti.

Minister za kmetijstvo Janez Cigler Kralj je v izjavi za javnost ob umiku prehranskih smernic s spleta pojasnil, da so to storili, »ker ne bom dovolil, da ima aktivizem prednost pred stroko«. Res je, da je bilo pri pripravi prehranskih smernic storjenih veliko napak – zlasti zaradi nevključevanja oziroma neupoštevanja nekaterih institucij in strokovnjakov. Kljub temu pa so pri pripravi sodelovali strokovnjaki, kar dokazuje tudi mednarodna objava članka na to temo. Njihovo razglasitev za aktiviste je dejanje, ki je verjetno storjeno zgolj za PR potrebe (odnosi z javnostmi, PR za angleški izraz »public relations«) ministra. Aktivizem je njegova nova krilatica, s katero ukinja razpis za ciljne raziskovalne projekte dve uri pred iztekom roka za oddajo dokumentacije.

Minister Janez Cigler Kralj je napovedal ukinitev ukrepa, ki prepoveduje rejo kokoši nesnic v obogatenih kletkah po letu 2028. Ob tem je minister pritisnil na čustva javnosti z izjavo, da so največji odjemalci jajc iz obogatenih kletk javne institucije, kot so bolnišnice in domovi za starejše, »saj so tehnično gledano najbolj čista, pomenijo najmanj tveganja za prenos salmonele in so še cenejša«. Novinarka Dnevnika Tatjana Pihlar je v svojih člankih navajala, da se 10 odstotkov proizvodnje jajc še vedno izvaja v kletkah, kar so potrdili tudi drugi viri. Minister je zamolčal, da so se pripravljali ukrepi za finančno pomoč rejcem pri prehodu na živalim prijaznejšo rejo. Janez Cigler Kralj pravi: »Nobene revolucije ne bomo delali. Tisto, kar res ni razumno in zdravorazumsko, bomo prilagodili tako, da ne bo na slabšem žival in da lastniki oziroma rejci živali ter veterinarji ne bodo imeli birokratskih in drugih problemov.« Zanimivo bo videti, kako bo minister Cigler Kralj dal prednost stroki pri novem zakonu o veterinarstvu, ki po oceni Veterinaske zbornice in Veterinske fakultete, torej stroke, lahko povzroči veliko škodo kmetom in ogroža prehransko varnost prebivalstva.

Minister za infrastrukturo in energetiko Jernej Vrtovec je »odkril« nočno delo na avtocestnih gradbiščih – prakso, ki jo poznajo tudi sosednje države – in šel obiskat delavce na nočnem delu, da bi pokazal, kako je s svojim ukrepom prispeval k zmanjšanju prometnih zastojev. Po pompoznem nastopu v medijih pa se je izkazalo, da je bilo nočno delo predvideno že s pogodbo in da zato ni bilo nobenega novega aneksa, ki bi bil posledica na novo uvedenega ukrepa. Kmalu zatem je predstavnik ASFINAG (avstrijski DARS) pojasnil, da se oni nočnemu delu načeloma izogibajo. Minister je napovedal spremembo zakonodaje, seveda na škodo okolja in bližnjih prebivalcev, da bi olajšal izvajanje nočnih del. V soočenju z Alenko Bratušek na Televiziji Slovenija minister Vrtovec ni pojasnil, od kod so prišli delavci, ki so začeli z nočnim delom. Rezultat: prebivalci Postojne so na Facebooku poročali, da nočnega dela naslednje noči ni bilo. Tudi sam sem se v nočnem času peljal mimo gradbišča teden dni kasneje, delo se ni izvajalo.

Minister Vrtovec je napadel direktorja DARS-a Andreja Ribiča, ker je izjavil, da so za nesreče krivi objestni vozniki. Dejansko poročilo Policije iz maja 2026 ugotavlja: »V letih do 2025 je bil najpogostejši vzrok za smrtne prometne nesreče nepravilna stran oziroma smer vožnje, v zadnjem letu pa neprilagojena hitrost« – pri čemer prednjačijo vozniki osebnih vozil. Podobno ugotavlja Inšpektorat Republike Slovenije za infrastrukturo iz maja 2026, ki je zabeležil izrazito nespoštovanje omejitev hitrosti in premajhne varnostne razdalje. Iz navedenega bi lahko sklepal, da ministra bolj zanima javno blamiranje direktorja DARS-a kot prometna varnost. Namesto soočenja s problemom bi lahko predlagal, na primer, več prometnih znakov za prepoved prehitevanja v zoženih pasovih ali postavitev premičnih radarjev, kot je to izvajala Policijska uprava Celje med gradnjo zvočnih zaščit. Minister pa se raje trudi utrjevati negativno mnenje o DARS-u, kar mu bo mogoče olajšalo utemeljitev za imenovanje lastnega človeka na čelo te organizacije. Andrej Ribič je uvidel, da biti na tnalu neutemeljenih obtožb nima smisla, zato je odstopil.

Poslanci Svobode so v začetku leta 2025 vložili predlog ustavnih sprememb volilnega sistema, predlog, ki je zelo podoben tistemu iz leta 2024 izpod peresa stranke NSi, ki bi povečal število poslancev z 90 na 92, ukinil volilne okraje, uvedel 18 volilnih enot in preferenčni glas na volitvah v Državni zbor. Predlog je bil usklajen s pogoji za podporo NSi, a je stranka nazadnje zavzela stališče, da je za ustavne spremembe v tem mandatu že prepozno – kljub temu, da bi se novela uveljavila šele na naslednjih rednih volitvah leta 2030. Sedaj stranke Svoboda, SD, Levica in Vesna predlagajo začetek postopka spremembe ustave za preferenčni glas. Predlog temelji na zahtevah NSi, ki so bile upoštevane že pri predlogu iz leta 2025. Zdaj pa NSi izvede popoln časovni obrat: v odzivu na predlog zakona so navedli, da je za spremembo volilne zakonodaje »še čas«, ker »rešujejo ključne probleme države – pretočnost prometa, previsoke davke, dostopnost zdravstvenih storitev in skoraj 800-milijonski minus v državnem proračunu«.

Zagovor, zakaj ne bodo podprli predloga, je prozoren. Poglejmo interventni zakon, ki ga predlaga tudi NSi – ocene luknje, ki bo nastala kot njegova posledica, se gibljejo med 500 milijoni in milijardo evrov. Fiskalni svet je ocenil, da koalicijska pogodba prinaša dodatnih 2 % proračunskega primanjkljaja, a NSi to ne skrbi, dokler lahko očrni delo predhodnikov. Od naštetih »ključnih problemov« je v njeni pristojnosti le promet, ki ga namerava reševati s horuk nočnimi deli. Odločitev o podpori preferenčnemu glasu je, zdi se, odvisna od bodoče konstelacije planetov – ali pa morda od zapisa Janeza Janše na omrežju X – saj to vprašanje sploh ni del koalicijske pogodbe.

NSi je v prejšnjem mandatu, ko je bila v opoziciji, najglasneje protestirala proti naglemu in strokovno neusklajenemu spreminjanju zakonodaje. Zdaj, ko je v vladi, počne natanko isto – kar jasno kaže, da so njena načelna stališča odvisna zgolj od tega, ali je na oblasti ali v opoziciji.

Vrnimo se na začetno vprašanje: je NSi PR stranka? Moj zaključek je, da je. Vse počne z namenom, da očrni delo predhodnikov, gre v ideološki boj in se postavi na piedestal rešitelja v medijih. Njen vidni predstavnik Janez Pogorelec je odkrito priznal, da sta Stevanović in prvak Demokratov Anže Logar s podporo ozirom z vstopom v vlado prelomila predvolilne obljube in hkrati pravi, da sta storila čisto odgovorno potezo (Reporter), kar samo potrjuje - NSI je stranka brez integritete do volivcev.

Urad RS za makroekonomske analize in razvoj opozarja, da politična razdvojenost zavira gospodarsko rast in zmanjšuje BDP. Žal prva dejanja, pri katerih je NSi pobudnica ali sopodpisnica, delujejo ravno v nasprotni smeri – poglabljajo družbene razpoke in utrjujejo logiko »naši proti vašim«. To je morda koristno za strankin PR pred volitvami, a tokrat gre tako daleč, da je stranka pripravljena spremeniti zakonodajo, ker so njihovi predstavniki dobili pravnomočni obtožni predlog. 

Pravijo, da ima Janez rad mite. Mite iz različnih obdobij zgodovine. Denimo o noriškem kraljestvu in belem panterju, daleč v preteklosti. O domoljubnih domobrancih, ki naj bi se med drugo svetovno vojno borili proti »rdečemu zlu«, pa jim nekateri še danes ne priznajo herojstva. Kot je nekoč dejal Franc Rode: »Ko bomo zmagali mi, bomo mi napisali pravo zgodovino.« Najnovejši mit, ki ga Janez naravnost obožuje, govori o hrabrih in edinih pravih osamosvojiteljih. Takšnega fenomena človeštvo še ni videlo. Le peščica desnih mladcev naj bi kljub močnemu jugoslovanskemu sovražniku in vsem domačim levim oviram izborila samostojno državo. Tako se piše slovenska zgodovina. Zato je treba vedno znova poudarjati – in po potrebi tudi pretiravati – da je bila odločilna enotnost ljudstva, ne pa politike. Naj bo jasno, kdo naj bi bil odgovoren tudi za današnjo razklanost in nesodelovanje.

Po dolgoletnem in potrpežljivem čakanju se je Janezu končno vse poklopilo. Aleluja! V roke mu je padla »ugrabljena država«. Z drugimi besedami: dobil je svojo »obljubljeno deželo« in sestavil desno vlado po svoji meri. Za trenutek ga pustimo, naj ganjen uživa v svojem dosežku, ne da bi ga motili z naštevanjem nepomembnosti, kot so laži, manipulacije, prelomljene obljube in izdajstva, ki jih je pri tem uporabil. Čeprav je po mojem mnenju šlo za neke vrste mini državni udar.

Ste res naivno mislili, da bo ob takšnem uspehu proslavo kar prepustil predsednici države? Nataši Pirc Musar, ki po njegovem sploh ni njegova predsednica, ki jo je treba grobo zmerjati in izžvižgati? Da bo izpustil priložnost za novo samopromocijo, si nadel ovčji kožuh in ustvarjal vzdušje za uresničevanje svojih načrtov, ki Slovenijo potiskajo nazaj v prejšnje stoletje?

Še en mit druži Janeza z drugim »megaosamosvojiteljem« Lojzetom. Mit, ki je za del slovenske desnice postal tako samoumeven, da ga ni več treba dokazovati – dovolj ga je

nenehno ponavljati. Za današnjo polarizacijo naj bi bili v glavnem krivi komunizem, revolucija in dediči nekdanjega sistema, medtem ko se odgovornost lastnega političnega tabora skoraj povsem zanika.

A Slovenija je razdeljena prav zato, ker nekateri že desetletja živijo od delitev in jih načrtno vzdržujejo. Težko je najti politika, ki bi bolj sistematično gradil svojo moč na ustvarjanju sovražnikov, kot je to počel Janša. Prej ali slej so vsi postali del zarote proti njemu. Peterle pa od nas pričakuje, da bomo verjeli, da izvor antijanšizma še vedno sega v leto 1988.

Tudi mene zanima – če parafraziram Milana Kučana – po katerem kilometru romanja v Jajce je Janez spoznal, da komunizem ni več njegova intimna izbira. Morda takrat, ko so ga zaradi njegovih skrajnih stališč izključili iz svojih vrst.

Dolgo sem mislila, da največjo nevarnost za Zahod predstavljajo muslimani, begunci in migranti. Potem pa mi je Janša z intervjujem za neki poljski portal »odprl oči«: »Zahodno civilizacijo poskušajo uničiti komunisti.« Tako naj bi pisalo že v Komunističnem manifestu, potrjujejo pa mu tudi knjige nekaterih vprašljivih avtorjev ter srečanja in dogodki, ki se skladajo z njegovim prepričanjem. Komunisti naj bi se usmerili k vsem zatiranim družbenim skupinam, tudi skupnosti LGBT, samo zato, da bi uničili Zahod.

Kje je pri tem ostalo kritično mišljenje? Onkraj teorij zarot? Če Janez res verjame v takšne konstrukte, potem bi nas lahko skrbelo za njegovo duševno zdravje. Verjetneje pa je, da gre zgolj za sredstvo manipulacije množic in za vzpenjanje po politični lestvici.

Toda takšne ideje so lahko tudi prekleto nevarne. Naš Martin Krpan, Peter Klepec ali, če hočete, Krjavelj je napovedal boj komunistom – najprej v Sloveniji, nato še v Evropi. Samo še čakam, kdaj bomo dobili kakšen nov praznik. Denimo 17. septembra – dan boja proti komunizmu. 

V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je bila v torek, 23. junija 2026, maša za domovino, ki jo je vodil predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje. Maše so se med drugim udeležili predsednica republike Nataša Pirc Musar, predsednik vlade Janez Janša, predsednik državnega sveta Marko Lotrič, več ministrov, poslancev in predstavniki diplomatskega zbora.

Nerazumljivo je, da so se verskega obreda neke cerkve udeležili predstavniki državne oblasti, ki je po ustavi ločena od katoliške cerkve. In to ne samo od verske institucije kot takšne, temveč tudi od vere. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja državljana ateista ali vernika nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve? Ali sta mu dala pooblastilo? Ali so politiki pri maši tudi molili ali šli k obhajilu? Če so, v čigavem imenu? V imenu muslimanov, budistov, ateistov …? Ali so se klanjali duhovnikom?

Cerkev ne priznava svobode vesti, saj krsti dojenčke in jim s tem odvzema versko svobodo, ki jo otrokom priznava ustava v 41. členu, kar tudi pomeni, da iz cerkve sploh ne morejo več celovito izstopiti. Cerkev je tudi proti volilni pravici (to je spremenila v volilno dolžnost), svobodi izražanja in tiska (papež Gregor XVI. je leta 1832 dejal, da je človekova svobodna volja norost; bil je tudi proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno spodbujati svobode mišljenja in svobode tiska). Papež Ratzinger je dejal, da so neverujoči sile teme in zla, zgodovinar Karlheinz Deschner pa, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter zlasti v 20. stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Pa še nezmotljivi papež Pij XI. leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« In na verske obrede organizacije, za katero sam papež Pij XI. pravi, da je totalitarna, zgodovinar Karlheinz Deschner pa da je zločinska, hodijo predstavniki slovenske države in se ji tako ali drugače klanjajo. Žalostno.

Predsednik vlade Janez Janša je bil slavnostni govornik na praznovanju dneva državnosti na Polževem. Po maši za domovino je sledila svečanost, na kateri je imel predsednik vlade slavnostni govor. Na koncu govora je dejal: »Bog živi Slovenijo in vse, ki imamo Slovenijo radi«, na začetku pa je prej kot občane Ivančne Gorice pozdravil škofa Sajeta. Ali je cerkev za predsednika vlade vredna več kot občani? Cerkev prvorazredna, ljudstvo drugorazredno? 

V komentarju Bitka za osebnega zdravnika se strokovna direktorica ZD Ljubljana dr. Eva Vodnik odziva na kritike in zagovarja poskusno uvedbo administrativnega dneva, ko družinski zdravnik ne sprejema pacientov, ampak opravlja druga opravila. Pri tem našteva veliko spremljajočega dela, prostorsko stisko, digitalizacijo, dopuste, bolezni, izobraževanja zdravnikov, zgledovanje po koncesionarjih in celo češkega zdravnika, ki je pacientu predpisal recept iz kavarne. Toda naštevanje problemov ne dokazuje pravilnosti izbrane rešitve. Da bi ji verjeli, bi nam morala pokazati, da je prav enodnevni umik zdravnika od pacientov najboljša, najmanj škodljiva ali vsaj boljša rešitev od drugih možnih. Tega pa v članku ne stori niti enkrat.

Če v največjem zdravstvenem domu v državi, iz katerega zdravniki celo odhajajo, primanjkuje ambulant, bi lahko zdravniki občasno delali tudi popoldne. Če administrativna dela motijo neposredno delo s pacienti, jih je mogoče zgostiti na uro ali uro in pol vsak dan. Če digitalizacija olajšuje delo, ga olajšuje vsak dan in ne samo ob petkih. Če koncesionarji že delajo tako, to samo po sebi še ne pomeni, da delajo dobro, ampak je razlog za ustrezno inšpekcijo. In če so zdravniki zaradi bolezni, dopustov ali izobraževanj veliko odsotni, to ni argument, da je pacientom možno odvzeti dostop do zdravnika še za dodatnih 52 delovnih dni na leto.

Dr. Vodnik pravilno opozarja, da velik del tako imenovane administracije v resnici ni administracija. Recepti, bolniški staleži, pregled odpustnic, laboratorijskih izvidov, telefonski posveti in odločanje o nadaljnjih preiskavah zahtevajo strokovno presojo in so sestavni del zdravstvene obravnave. Toda prav zato iz tega ne sledi sklep, da bi bilo treba takšna opravila koncentrirati v poseben dan brez pacientov. Nasprotno. Če gre za strokovno delo, ga je treba opraviti čim prej med pregledom pacienta ali neposredno po njem in ne več dni pozneje.

Ali naj pacient, pregledan v ponedeljek, čaka do petka na recept, bolniški stalež ali napotnico? Češki zdravnik, ki je po navedbi dr. Vodnik recept predpisal iz kavarne, ni argument za administrativni dan, ampak za koristnost digitalizacije. Nihče ne nasprotuje temu, da zdravnik napiše recept iz kavarne, od doma ali z vlaka. Pomembno je, da ga napiše takrat, ko ga pacient potrebuje, ne pa štiri dni pozneje, ker je petek rezerviran za administracijo.

Članek se večkrat sklicuje tudi na Estonijo, Dansko in druge države, vendar ne pove tistega, kar je za razpravo bistveno: ali so tam zaradi administrativnih in drugih spremljajočih opravil uvedli reden dan brez pacientov. Kolikor mi je uspelo preveriti, v Estoniji in drugih državah Evropske unije takšne ureditve ne poznajo. Družinski zdravniki tam zagotavljajo ordinacijski čas pet dni na teden, čas za druga opravila pa se prišteva ordinacijskemu času. Če dr. Vodnik razpolaga z drugačnimi podatki, bi jih morala jasno predstaviti.

Članek tudi prezre dejstva, da imajo slovenski družinski zdravniki med državami Evropske unije eno najnižjih obremenitev s številom opredeljenih pacientov, da se je njihovo število v zadnjih letih povečalo in da so nove oblike dela, vključno z digitalizacijo, prinesle tudi razbremenitve.

In končno, članek se sploh ne dotakne domneve, da si bodo zdravniki za administrativni dan izbirali petek ali ponedeljek. S tem bi se odsotnost osebnega zdravnika združila z vikendom v neprekinjeno tridnevno obdobje, ko pacient ne bi mogel do svojega zdravnika.

Osupljivo pri članku pa ni le ni pomanjkanje argumentov, ampak popolna brezbrižnost za posledice, ki jih bo nov sistem povzročil pacientom. V članku ni niti enega samega stavka, ki bi pokazal, da avtorica sploh opazi, kaj šele prizna, da administrativni dan pomeni za petino slabšo dostopnost pacientov do njihovega osebnega zdravnika. Ne sprašuje se, ali je to sprejemljivo, in ne išče manj škodljivih rešitev. Ves čas govori o težavah zdravnikov, nikoli pa o težavah, v katere bo ukrep potisnil paciente.

Po naslovu članka Bitka za osebnega zdravnika bi sklepali, da govori o tem, kako več kot sto tisočem pacientom zagotoviti osebnega zdravnika, ki ga danes nimajo. V resnici pa opravičuje njegovo zmanjšano dostopnost tistim, ki ga (še) imajo. Ali naslov napoveduje novo pogajalsko taktiko zdravnikov? Ali pacientom sporoča: sprejmite štiri dni, ker bo sicer še slabše? Če bomo privolili v to, da je lahko osebni zdravnik pacientu nedostopen en delovni dan na teden, se bo zrušila dosedanja predstava o tem, kaj dostopnost v zdravstvenem varstvu sploh pomeni.

V četrtek, 18. junija, je v Državnem zboru Republike Slovenije potekala 1. nujna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki jo je sklicala predsednica komisije, poslanka Tereza Novak.

Bolj kot to, kdo se je seje udeležil – čeprav je tudi to pomembno (prisotne so bile poslanke in poslanci opozicije, medtem ko so poslanke in poslanci koalicije sejo obstruirali) – je povedno, kdo je manjkal in zakaj.

Pobudo za sklic seje je podal Ženski lobi Slovenije s predlogom, da se razpravlja o položaju žensk v politiki ter o seksizmu, poniževanju in nasilju na podlagi spola v političnem prostoru. V razpravi smo poleg članic in članov komisije sodelovale tudi predstavnice in predstavniki pristojnega ministrstva, Varuha človekovih pravic, Zagovornika načela enakosti ter organizacij civilne družbe in strokovne javnosti.

Glede na dogajanje v Državnem zboru v zadnjih mesecih bi bilo pričakovati polno dvorano. Pričakovati bi bilo več zanimanja medijev. Pričakovati bi bilo tudi, da bodo temo, ki zadeva kakovost demokracije, dostojanstvo političnega prostora in položaj žensk v njem, kot pomembno prepoznali vsi politični akterji. A se to ni zgodilo.

To samo po sebi veliko pove.

Po uvodnih prispevkih je sledila umirjena in argumentirana razprava. Poslanke so govorile o svojih izkušnjah. O žaljenju. O poniževanju. O sistematičnem razvrednotenju njihovega dela. O seksističnih opazkah, mizoginiji in verbalnih napadih, ki niso več osamljeni incidenti, temveč postajajo del politične kulture.

Prav v tem je problem. Ne gre več za posamezne izpade. Gre za normalizacijo.

Ko žaljivke prihajajo z najvišjih političnih položajev, ko se prostaštvo predstavlja kot pogum, ko se poniževanje žensk prodaja kot »iskrenost«, ne gledamo več zgolj slabega vedenja posameznikov. Gledamo erozijo demokratične kulture.

Gledamo poskus vzpostavljanja političnega prostora, v katerem naj bi bile ženske prisotne, a tihe; izvoljene, a ne preveč glasne; kompetentne, a ne preveč vidne.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da takšno ravnanje vse prepogosto ostaja brez odziva. Molk ni nevtralen. Molk je politično dejanje. Ko ob seksizmu in poniževanju ni obsodbe, se pošilja sporočilo, da je takšno ravnanje dopustno. Da nekatere oblike nasilja preprosto sodijo v politično igro.

Ne sodijo.

Ob tem je težko spregledati tudi odgovornost dela medijev, ki takšnim praksam namenjajo prostor, pozornost in pogosto celo občudovanje. Kot da gre za politično spretnost in ne za spodkopavanje osnovnih standardov javnega dialoga.

Zato želim izraziti spoštovanje poslankam, ki se s takšnimi napadi soočajo vsakodnevno in kljub temu vztrajajo. Ne zato, ker bi morale biti močnejše od drugih, temveč zato, ker demokracija potrebuje njihove glasove. Potrebuje njihovo znanje, izkušnje in prisotnost.

Ženske iz politike ne odhajajo zato, ker ne bi bile sposobne. Prepogosto odhajajo zato, ker je cena njihove prisotnosti višja kot cena prisotnosti njihovih moških kolegov. In vsaka ženska, ki zaradi takšnega okolja odneha, pomeni izgubo za demokracijo.

Zato to ni vprašanje žensk. To je vprašanje politične kulture. Vprašanje demokracije. Vprašanje družbe, v kateri želimo živeti.

Upam, da bodo zaradi vztrajanja današnjih poslank prihodnje generacije žensk in deklet v politiko vstopale z manj ovirami in z več svobode. In upam, da bo politični model moškosti, ki svojo moč dokazuje z žaljenjem, poniževanjem in ustrahovanjem, kmalu pristal tam, kamor sodi – na smetišču zgodovine.

O Logarju in njegovih Demokratih smo ugibali že dolgo pred volitvami. Danes, ko opazujemo njihove politične poteze, se marsikateri pomislek potrjuje. Poslušamo velike besede o boju proti korupciji, spremljamo projekte z zvenečimi imeni in predloge zakonov, pri katerih se postavlja vprašanje, kako naj bi sploh zaživeli v praksi.

A danes ne želim pisati o Demokratih nasploh.

Že nekaj časa me skrbi njihov minister za zdravje Tadej Ostrc. Ne zgolj zaradi potez, ki spodkopavajo javno zdravstvo, ampak zaradi njegovega razumevanja javnega zdravja in družbenih problemov, ki bi jih moral kot minister razumeti bolje od večine drugih.

Njegova izjava, da je alkohol za Slovence »neke vrste hrana«, razkriva zaskrbljujoč način razmišljanja o enem največjih javnozdravstvenih problemov v državi. Minister za zdravje bi moral biti prvi, ki opozarja na posledice pitja alkohola, ne pa prvi, ki jih relativizira. Če se ob razpravi o drogah sklicujemo na znanost, podatke in tveganja, potem bi morali enaka merila uporabljati tudi pri alkoholu. V nasprotnem primeru ne gre za zdravstveno politiko, ampak za politično prilagajanje družbenim navadam.

Alkohol je res pogosto del praznovanj, druženj, poslovnih srečanj in družinske tradicije. Toda za sabo tudi pušča številne tragedije. Ostajajo družine, ki jih je razbil alkoholizem. Ostajajo otroci, ki odraščajo ob odvisnih starših. Ostajajo ženske in moški, ki so žrtve nasilja, povezanega z alkoholom. Ostajajo prometne nesreče, prezgodnje smrti, telesne bolezni, duševne stiske in samomori.

Nobena tradicija teh dejstev ne izbriše.

Ko minister za zdravje govori o alkoholu, od njega pričakujem predvsem zdravstveni pogled. Jasno zavedanje, da je alkohol psihoaktivna substanca z dokazano škodljivimi posledicami za posameznika in družbo.

Če je namen testiranj funkcionarjev na droge zagotavljanje odgovornosti in sposobnosti odločanja, zakaj bi bil alkohol izvzet. Alkohol vpliva na presojo, reakcijski čas, samokontrolo in sposobnost odločanja. To so medicinska dejstva.

Še bolj problematično pa je sporočilo, ki ga takšna ministrova argumentacija pošilja javnosti. Zaposleni v številnih delovnih okoljih ne smejo opravljati dela pod vplivom alkohola. Vozniki so podvrženi nadzoru. Delavci lahko zaradi alkoholiziranosti izgubijo službo. Ko pa pride do najvišjih nosilcev oblasti, se nenadoma pojavi argument tradicije.

Tu se odpira širše vprašanje politične kulture. Mnogi državljani opažamo, da za politični razred veljajo drugačna merila. Poslanci imajo pravice, ugodnosti in nadomestila, o katerih večina zaposlenih lahko le sanja. Hkrati pa je politična odgovornost v praksi pogosto precej milejša od odgovornosti, ki jo nosijo običajni ljudje v svojih poklicih.

Tudi vprašanje integritete kandidatov za višje funkcije se v Sloveniji odpira vedno znova. Državljani upravičeno pričakujemo, da bodo tisti, ki sprejemajo zakone, izpolnjevali najvišje standarde. Imajo odgovornost do javnosti in vzgled, ki ga naj predstavljajo.

Ko minister za zdravje relativizira alkohol s sklicevanjem na tradicijo, prispeva k družbeni slepoti, ki je desetletja omogočala podcenjevanje alkoholizma. To je vprašanje javnega zdravja.

In naloga Ostrca je braniti zdravje ljudi. Ali mu to ni jasno? 

Bernard Nežmah ne piše kolumn zato, da bi razumeli kompleksnost politike. Piše jih zato, da bi imeli njegovi sledilci občutek, da so pametni in pošteni, vsi drugi pa hinavci in bedaki. To je učinkovita formula za pamflet, toda daleč od resne javne razprave. In prav to nam Bernard Nežmah ponuja v svojem najnovejšem zapisu, ki je šolski primer moralne akrobatike in sprevrženih primerjav. Tokrat so se v njegovi politični krpanki (patchworku) znašli poslanci stranke Resnica, ki so povsem upravičeno postali tarča medijskih kritik, saj so takoj po vstopu v parlament grobo poteptali svoje predvolilne obljube in moralne zaveze. A za Nežmaha to ni problem, ampak priložnost za kovanje novih mitov.

Njegova primerjava Zorana Stevanovića z Ivanom Krambergerjem je naravnost žaljiva za zdrav razum in vse, ki so podpirali dobrotnika iz Negove. Stevanović v zgodbo z oškodovanimi delavci ni vstopil kot nekakšen ljudski ’’pravičnik’’, temveč kot preračunljiv politični trgovec, ki je moral na vrat na nos pokrpati finančne grehe svojega poslanca Borisa Mijića, da bi sploh obdržal poslansko skupino in z njo povezane privilegije. Ko Stevanović ob tem tolče po sindikatih in Levici, dela to le zato, ker mu prav oni najbolj neusmiljeno nastavljajo ogledalo dvoličnosti. Zdaj celo poziva Luko Mesca k odstopu. Zakaj naj bi Mesec odstopil? A zato, ker je človek načel, kar Stevanović ni? To, da so opeharjeni tuji delavci pri nas pogosto prepuščeni sami sebi, je posledica luknjaste zakonodaje, ki jo prav Levica in sindikati vztrajno poskušajo spremeniti, a vedno znova naletijo na krčevit odpor podjetniških lobijev. Takšno brezvladje nekaterim koristi, kar Nežmah dobro ve.

Nežmah se sprašuje, zakaj mediji sploh izpostavljajo poslančev dolg. Odgovor je preprost: seveda se izpostavi tistega, ki je s svojim ravnanjem najbolj skregan s funkcijo poslanca. Še bolj bizarna pa je njegova obramba Mijičevega glasovanja za zakon, ki tujim delavcem jemlje lokalno volilno pravico. Nežmah cinično navaja, da imajo enake restrikcije v Franciji ali Nemčiji, pri tem pa namerno zamolči, da v EU kar 14 držav (več kot polovica) dovoljuje lokalne volitve tujcem, med njimi tudi najbolj napredne skandinavske

demokracije. Zatrjevati, da si prevarani tujci želijo le pošteno plačilo in ne volilne pravice, je podlo zavajanje. Želijo si in zaslužijo si oboje. Brez lokalne volilne pravice bodo ti ljudje v naših skupnostih še bolj odrinjeni, prevarani in potisnjeni na družbeni rob.

Ko Nežmah sindikatom očita, da ne opozarjajo na izkoriščanje tujcev, ponovno dokazuje svojo selektivno gluhoto. Delavska svetovalnica in Goran Lukić bijejo ta boj vsak dan glasno in nepopustljivo, a dr. Nežmah jih v svojih pamfletih nikoli ne sliši, ker se to ne sklada z njegovo naracijo. Tudi njegovo škodoželjno kazanje s prstom na Levico, češ da kot voditeljica ministrstva za delo ni takoj sankcionirala nasilja na nekem veleposestvu, spregleda dejstvo, da je slovenska zakonodaja polna birokratskih ovir za inšpektorje. Veliko večino teh ovir, ki ne ščitijo delavcev, so namreč izvedle prav desne vlade. Levica se je vedno trudila to spremeniti, desnica pa je takšne varovalke redno blokirala.

Za kaj, pri Zevsovih strelicah, naj Klakočarjeva kandidira proti Zoranu Jankoviću, ko je očitno zadovoljna z njegovim vodenjem mesta, se sprašuje pamfletist. Po tej unikatni logiki se moramo vprašati: zakaj Vrtovec ali Logar sploh kandidirata proti Janši, ko pa je več kot očitno, da so vsi super zadovoljni z njegovim avtoritarnim vodenjem desnice? Doktor se obregne tudi ob to, do katerih politikov javni medij vodi brezkompromisno politiko. Ali ni RTV vodila brezkompromisne politike prav proti Golobu? Se doktor sploh spominja vseh kritičnih Tarč? Če kdo dejansko vodi agresivno in brezkompromisno politiko proti javni RTV, so to Janša in njegovi lakaji.

Namesto resne družbene analize nam doktor Bernard spet prodaja ideološko motivirano demagogijo, ki poskuša prelomljene obljube in utaje davkov spremeniti v vrline. 

Seveda jo izgubljamo, o tem ni dvoma. A zakaj? Preprosto – zahodni medijski prostor zaznamuje visoka koncentracija lastništva. Večino velikih zahodnih televizij in medijskih korporacij obvladuje približno 5 do 10 velikih skupin. Znotraj teh imajo ključen vpliv dinastije, kot so Murdoch, Thomson ali Sulzberger, in gigantski investicijski skladi, kot sta BlackRock in Vanguard. V Nemčiji dominirata Bertelsmann in Axel Springer, v Franciji milijarderji (Arnault, Niel), Italija pa je sploh eden najbolj medijsko skoncentriranih trgov v Evropi. V Sloveniji prevladujejo domače poslovne skupine in javni servis, vendar ostajajo nekateri javni mediji (pogojno tudi Mladina) pomembna, a šibka protiutež tej komercialni mašineriji.

V bistvu je večina teh medijev sistemsko skorumpirana. To ne pomeni nujno dobesednega podkupovanja, temveč se kaže kot sistematična pristranskost, podrejenost politični oblasti in grobo kršenje etičnih novinarskih standardov. Namesto da bi opravljali kritično funkcijo nadzora nad oblastjo, jo nekritično podpirajo. Evropski in slovenski mediji so v vprašanjih mednarodne politike politično nadzorovani in služijo kot propagandni stroj zahodnega političnega bloka (ZDA, Nato in danes Izraela). To je najbolj očitno pri poročanju o vojni v Palestini in Ukrajini.

Strokovnjaki, ki izražajo kritična in neodvisna stališča, so nemudoma tarča medijskih napadov, pozivov k odpovedi pogodb in izključitve iz javnega diskurza. Pri nas so to dr. Uroš Lipušček, dr. Polona Petek, dr. Tomaž Mastnak in še mnogi drugi. Pod novo Janševo vlado se bodo omenjenim verjetno priključili še številni kritični novinarji, ne glede na njihovo politično provenienco.

K tej izgubi suverenosti ogromno pripomorejo družbena omrežja s kratkimi vsebinami, ki večinoma poneumljajo občinstvo. Kot piše Mekina, da se je slovenski imunski sistem zlomil ob aferi Patria, je na ravni EU vse skupaj dobilo pospešek takrat, ko so v Bruslju sklenili cenzurirati in zapreti vse kanale, ki ne ustrezajo uradni naraciji. Tu se je evropska birokracija neposredno zgledovala po nekdanji sovjetski Moskvi, ki je striktno prepovedovala vse zahodne medije. 

Če v naslovu parafraziram Frana Levstika, naši ministri za izobraževanje, bivši in bodoči, ne znajo ali pa ne zmorejo celovitega pogleda na izobraževanje. Prevladuje ozkogledi pretežno šolski, formalni sistem izobraževanja, ki izpušča in ignorira izobraževanje odraslih, ranljivih skupin in vseživljenjsko učenje. Izobražujemo se vse življenje in seveda ne samo v šolskih klopeh. Vedno več se učimo neformalno, priložnostno, s pomočjo novih tehnologij, medijev … sami ali pa v številnih institucijah, izobraževalnih centrih, podjetjih, univerzah za tretje življenjsko obdobje. Izobražujemo se, da izboljšamo in nadgradimo svoje znanje, spretnosti , sposobnosti na osebnem in družbenem področju. Učimo se ustvarjalnosti in kritičnega razmišljanja, vsega, kar nam šola in učni načrti ne morejo dati.

Pravzaprav je naivno pričakovati od vodilnega ideologa nove vlade, da ga bo, kot novega ministra za izobraževanje in znanost (novo poimenovanje resornega ministrstva), zanimalo kaj več od ideološke primernosti pravkar prenovljenih šolskih učnih načrtov ali kaj več kot privatizacija vsega, kar se bo sprivatizirati dalo, še posebej v nove »lokalne univerze in inštitute.

Pravkar se končujejo Tedni vseživljenjskega učenja, obsežen projekt, ki nam ga zavida celo Evropa in ki ga vrsto let uspešno usklajujejo v Andragoškem centru Slovenije. Sodeluje na stotine ustanov, skupnosti, posameznikov po državi, ki organizirajo številne izobraževalne dogodke. Prav množična udeležba pa dokazuje, kako pomembno je učenje vedno in do konca, tudi potem, ko zapustimo šolske klopi.

Izobraževalci odrasli menimo, da skrb za izobraževanje, še posebej odraslih in vseživljenjsko učenje, ni le naloga in skrb Ministerstva za izobraževanje in znanost, ampak je skrb vseh ministrskih resorjev. Podpora, sodelovanje, usklajevanje in skupna priprava izobraževalnih načrtov pa še kako pomembna.

Morda imam slab spomin, da se ne spomnim, da bi kateri od novoimenovanih ministrov na predstavitvah spregovoril kaj več o izobraževanju … Večkratna pobuda andragogov in izobraževalcev odraslih po ustanovitvi direktorata za vseživljenjsko učenje in izobraževanje odraslih je doslej naletela na gluha ušesa. Že ideja o ustanovitvi Andragoškega centra Slovenije je bila prava kalvarija do leta 1991, ko je ustanovitev dobila zeleno luč od takratnega ministra dr. Venclja. Ne bi se čudila, če bo novi minister takoj, pod pretvezo racionalizacije, združil Andragoški center RS s katerim od vse prej kot kompatibilnih centrov ali ga celo, kot nebodigatreba, ukinil.

Izobraževalci odraslih in zagovorniki filozofije vseživljenjskega učenja ostajamo, kljub vsemu, optimisti in » na barikadah«. Vseživljenjsko učenje ni več zgolj kaprica in filozofija andragogov, ampak je pomemben in neuničljiv del kakovosti življenja, aktivnosti in razvoja posameznika in družbe.

Še vedno smo člani Evropske skupnosti, ki v svojih številnih dokumentih zagovarja in poudarja pomen izobraževanja za blaginjo in razvoj posameznika in skupnosti ter dejavnosti na področju izobraževanja, med drugim tudi odraslih, s številnimi projekti tudi financira. 

Evropska unija temelji na vladavini prava, njene zakone in mednarodne sporazume pa morajo države članice spoštovati.

Zaskrbljujoče je, da se danes verodostojnost EU v očeh lastnih državljanov in volivcev ter večine sveta podkopava zaradi njenega neuspeha pri izkazovanju moralnega in političnega vodstva pri uveljavljanju mednarodnega prava in zlasti pri izvrševanju pravnih določb Pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom.

Drugi člen pridružitvenega sporazuma zahteva, da odnosi med EU in Izraelom, pa tudi vse določbe samega sporazuma, temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel kot bistvenem elementu pogodbe.

Očitno je, da ta pogoj ni izpolnjen.

Brutalni napadi, ki so jih 7. oktobra 2023 izvedli Hamas in druge oborožene skupine proti izraelskim državljanom in državljanom drugih narodnosti, ne morejo upravičiti dejanj izraelske vlade, ki uničuje Gazo in sistematično krši temeljna načela mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic. Izraelski vojaški napadi v Gazi so od oktobra 2023 terjali življenja vsaj 73.000 ljudi, med njimi več kot 21.500 otrok. Od „premirja“ oktobra 2025 je bilo ubitih več kot 900 Palestincev.

Mednarodno sodišče (ICJ) je že ugotovilo, da obstaja resnična nevarnost nepopravljive škode za palestinske pravice v skladu s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, medtem ko je Mednarodno kazensko sodišče (ICC) izdalo naloge za prijetje izraelskih voditeljev zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu.

Kljub temu izraelska vlada še naprej ovira zagotavljanje nujne humanitarne pomoči Palestincem v Gazi, vključno s pomočjo agencije UNRWA in mednarodnih nevladnih organizacij, hkrati pa uničuje palestinske vire za pridelavo hrane in vode, saj opustošuje njihova kmetijska zemljišča ter ruši rezervoarje in naprave za razsoljevanje vode. Potem ko je izraelska vlada Palestince prisilila, da živijo v bednih in nečloveških razmerah, zdaj namerava celotno prebivalstvo Gaze stisniti na le 30 % njihovega že tako močno prenatrpanega ozemlja, s čimer še dodatno pritiska na obupane palestinske prebivalce, naj za vedno zapustijo svojo domovino.

Julija 2024 je Meddržavno sodišče (ICJ) ugotovilo, da so vse izraelske naselbine na okupiranih palestinskih ozemljih, v katerih trenutno živi vsaj 750.000 ljudi, nezakonite in jih je treba odstraniti. Izraelska vlada je to mnenje prezrla in namesto tega še naprej aktivno spodbuja priključitev palestinskih ozemelj na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu, med drugim s spodbujanjem in podpiranjem povečanega nasilja skrajnežev, ki si prisvajajo nova ozemlja in izseljujejo Palestince iz njihovih domov. Še resneje: izraelska vlada pripravlja nadaljnje zaseganje zemljišč v okrožju E1 in območju C z namenom razdeliti Zahodni breg na dva dela in spodkopati rešitev z dvema državama, ki jopodpirata EU in velika večina članic OZN.

Dokazi so neizpodbitni: izraelska vlada deluje popolnoma nekaznovano, ko izvaja prisilno izseljevanje, da bi naredila prostor nezakonitim naseljem, poleg tega pa izvaja še druge diskriminatorne ukrepe proti Palestincem.

Evropska unija ne more ostati ob strani. Zdaj mora nujno ukrepati in izvesti priporočila, ki so bila od julija 2025 večkrat izražena v vrsti javnih izjav skupine, ki jo sestavlja že več kot 460 nekdanjih evropskih ministrov, veleposlanikov in visokih uradnikov. Konkretno mora EU začasno prekiniti trgovinske odnose z Izraelom v okviru Pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom, kar bi prizadelo tretjino celotne izraelske zunanje trgovine. To zahteva odločno vodstvo Evropske komisije in Evropske službe za zunanje delovanje, ki bi morala v skladu s preteklo prakso predlagati sprejetje teh ukrepov s kvalificirano večino glasov držav članic. Hkrati mora EU nemudoma prepovedati uvoz blaga iz nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu na notranji trg. Poleg tega bi bilo treba razširiti seznam sankcioniranih izraelskih ministrov, uradnikov, posameznikov in subjektov, povezanih z naselji, za katere veljajo prepovedi izdaje vizumov in zamrznitev premoženja. EU bi morala prav tako začasno prekiniti sodelovanje izraelskih javnih in zasebnih subjektov, ki kršijo mednarodno pravo, v raziskovalnih in drugih programih EU, ter ustaviti trgovino z vojaškim blagom in blagom z dvojno rabo.

Da bi EU lahko sprejela te ukrepe, mora tisto majhno število držav članic, ki je doslej dosledno blokiralo ukrepanje proti izraelski vladi, spremeniti stališče in omogočiti sprejetje potrebnih ukrepov.

Skratka, EU mora prenehati zapirati oči pred grozotami, ki jih izraelska vlada povzroča Palestincem v očitnem nasprotju s Pridružitvenim sporazumom med EU in Izraelom. Neukrepanje bi še dodatno oslabilo globalni ugled in vpliv EU ravno v trenutku, ko svet potrebuje močno in enotno Unijo, sposobno braniti multilateralni red ter evropske vrednote in interese.

— Massimo D’Alema, Robert Golob, Stefan Löfven, Romano Prodi, Leo Almunia, Enrique Barón Crespo, Josep Borrell, Laurens-Jan Brinkhorst, Willy Claes, Pat Cox, Sigmar Gabriel, Slavko Gaber, Eamon Gilmore, Erato Kozakou-Marcoullis, Mogens Lykketoft, Emilija Stojmenova Duh, Margot Wallström

Spoštovani, ob poročanju o filmu Preklinjam, v katerem je nazorno prikazano, kako lahko nezadostna poučenost in nesprejemanje različnosti zaznamujeta življenja ljudi s Tourettovim sindromom (TS), je dobrodošlo osveščanje javnosti o tej pogosto premalo razumljeni nevrorazvojni motnji. Ob tem pa lahko nekateri poudarki pri bralcih nehote utrjujejo že tako razširjena napačna prepričanja.

Eno takšnih je prepričanje, da gre za redko motnjo, kar lahko pri ljudeh s TS in njihovih svojcih krepi občutke nerazumljenosti, osamljenosti in negotovosti. TS ima približno odstotek ljudi (primerljivo z avtizmom), vse motnje tikov skupaj pa se pojavljajo pri 2–3 odstotkih populacije. V otroštvu imajo otroci pogosto tudi tike, ki minejo prej kot v enem letu. Če si predstavljamo avtobus šolarjev, lahko pričakujemo, da bosta na njem en ali dva otroka s tiki, na vsakem drugem avtobusu pa otrok s TS.

K stigmatizaciji prispeva tudi stereotipno in karikirano prikazovanje v medijih, ki TS pogosto povezujejo skoraj izključno s koprofenomeni – obscenimi besedami, frazami ali gestami – ter drugimi družbeno neprimernimi izjavami in dejanji. Kot pove avtor članka, ima takšne značilnosti le manjšina ljudi s TS. Za večino ljudi s TS tiki niso najbolj obremenjujoč del motnje. Pogosto jih v življenju bolj ovirajo težave, povezane z značilnostmi sočasnih nevrorazvojnih motenj, med katerimi so najpogostejše motnje pozornosti s hiperaktivnostjo, obsesivno-kompulzivne motnje in avtizem.

Tudi v Sloveniji imajo ljudje z motnjami tikov in TS možnost z dokazi podprtih farmakoloških in nefarmakoloških obravnav, skladnih s sodobnimi strokovnimi smernicami. Med nefarmakološkimi pristopi je pri obravnavi tikov kot najuspešnejša priporočena vedenjsko(-kognitivna) terapija. Usposabljanje iz vedenjsko(-kognitivnih) pristopov ima pri nas dolgo tradicijo, strokovnjaki pa se sistematično dodatno izobražujejo tudi za obravnavo motenj tikov, TS in pridruženih težav. Kljub temu potrebe ljudi z motnjami tikov in TS presegajo razpoložljive kapacitete strokovnjakov, kar ni posebnost Slovenije, temveč širši mednarodni problem dostopnosti nefarmakološke pomoči.

Za večino otrok s tiki in njihovih staršev ob začetku težav zadostujeta ustrezna razlaga in podpora. Nekateri ob večji oviranosti potrebujejo časovno omejeno vedenjsko terapijo za obravnavo tikov, pogosteje pa – posebno v obdobjih večje obremenjenosti– psihološko pomoč zaradi pridruženih težav, ki pomembneje vplivajo na kakovost življenja.

Prav zato je skrb vzbujajoče, da se je Slovenija pri sprejemanju Zakona o psihoterapevtski dejavnosti – kljub strokovnim opozorilom – odločila za ureditev, ki ne daje prednosti dokazno učinkovitim psihološkim pristopom in odpira prostor praksam, katerih učinkovitost in strokovna utemeljenost ostajata vprašljivi. V času, ko je dostopnost do kakovostne nefarmakološke pomoči omejena, bi potrebovali predvsem krepitev preverjenih oblik pomoči.

Z lepimi pozdravi.

Ko preberemo ta pogovor z visoko predstavnico za mednarodne odnose EU Kajo Kallas, lahko ugotovimo, da vsaj s strani EU namer za mirovno sporazumevanje z Rusijo ni na vidiku. Vprašljive so tudi nekatere navedbe o dejanskem stanju.

Posebne vojaške operacije v Ukrajini Ruska federacija ne more ustaviti, ker bi bil to (za državo) vsestranski poraz. To lahko naredi samo, če prej doseže mirovni sporazum z Ukrajino in njenimi zavezniki. Vsi, prav vsi vpleteni, ta problem dobro poznajo.

Že po dobrem prvem letu ruskega napada je bil dosežem glavni cilj operacije: večji del štirih pokrajin in Krim, kjer živi večina od skoraj osem milijonske ruske manjšine, je zasedla ruska vojska. Ruska federacija je vsaj do sedaj krepko podpirala vse vojaške in gospodarske načrte na zasedenih področjih. Imamo pa malo realnih podatkov, kako se je to odražalo v notranjem ruskem življenju. Ruska federacija je na zasedenih pokrajinah izpeljala referendume in jih je potem priključila v federacijo. Nihče na zahodu tega ni priznal. Če bi ruska federacija ustavila vojaške operacije brez predhodno doseženega mirovnega sporazuma, bi se morala torej prej ali slej umakniti iz zasedenih pokrajin. Brez tega ne bi mogla doseči normalizacije političnih in gospodarskih odnosov. Ruska federacija je postala ujetnik tega.

Se je pa spremenilo marsikaj drugega, kar vpliva na Ukrajino in na Rusko federacijo. ZDA so izstopile iz neposrednega financiranja Ukrajine, saj se njenim interesom v Ukrajini ne more zgoditi prav nič. Ogromna zemljišča »černozjoma« so v lasti (pravno in veljavno kupljena) ameriških finančnih skladov. Predsednik Trump je za ZDA pridobil skoraj neomejene pravice za ameriško rudarjenje po Ukrajini. Vojaške dobave iz arzenala ZDA še tečejo v Ukrajino, le plačniki tega so postali Evropejci. In EU je denar za takšne transakcije zagotovila še z dodatnim 90 milijardnim posojilom. Večino denarja bodo dobili ameriški vojaški dobavitelji. EU se je znašla v situaciji, ko je postala glavni vojaški finančnik Ukrajine in še blagovni dobavitelj za potrebe civilnega prebivalstva Ukrajine.

Če pogledamo vse skupaj, vidimo vozel, v katerega sta se zapletla EU in Ruska federacija. Zaradi enormnega energetskega bogastva enega plačuje veliko večjo ceno drugi. Največjo ceno pa plačujejo Ukrajinci, saj se danes teža ruskih vojaških napadov preusmerja na področja, ki so najbolj občutljiva prav za prebivalstvo. 

V teh kriznih časih se ljudje vse premalo smejemo in tudi dobrih šal ni več. Tudi slovenskega satiričnega lista, kot je bil Pavliha, že dolgo ni več. Nanj me spominja samo vsakoletna Pavlihova pratika. Kljub temu mi vse spremembe ob volilnih izidih in zamenjavah državnega zbora in vlade vračajo vsaj malo nasmeha na obraz. Toda nasmeh je bolj grenak.

Ko sem slabe volje in vreme sili k dežju, vzamem v roke Zbrane spise I-IV, DZS, 1978, Frana Milčinskega. In v zadnjih dneh sem poiskal zapise, ki so nastali v tridesetih letih prejšnjega stoletja. O menjavah vlade: »Čim pride stranka na krmilo, vsaka jadrno odpušča in premešča pristaše drugih strank in namešča svoje. In mora jako hiteti, da je s tem poslom gotova, dokler je še na krmilu. Za drugo delo ji itak ne preostane časa.« (Ob grivo in šoto, 29. 4. 1923) O korupciji: »Veste, korupcija ni kar tako. Korupcija je pri nas globoko ukoreninjena; utemeljena je v zgodovini naroda in spada v častitljive njegove tradicije, tako rekoč v njegovo kulturo. Kultura pa bodi sveta. V navadnem življenju korupciji pravijo laž in krivičnost in se z njima začenja že vzgoja, v političnem življenju pa se ji pravi korupcija in ne znajo brez nje vladati, in čim bolj je kdo zvijačen, bolj ga spoštujejo in pravijo: ’Ta pa zna!’ in je korupcija v veliki časti pri ljudeh. (Korupcija, 5. 10. 1924.) O neparlamentarnih izrazih: »Toda naj nihče ne obupa. Kajti na obzorju se kaže zarja lepše bodočnosti. Izdali so knjigo, ime ji je ’Poslovnik narodne skupščine’ in ima v prilogi seznam onih izrazov, ki so se s predsedniškega mesta oglasili kot neparlamentarni. ’Bitanga’ ne kaže nikomur reči in tudi ne, da ’mu fali jedna daska’, niti ne, da je nekdo ’najbolj len član parlamenta’. Vse troje je v seznamu. Niti ni potrebe o dvomih. Ko je dovolj izrazov, ki niso v seznamu, in so potem do preklica parlamentarni.« (Neparlamentarni izrazi, 15. 2. 1925)

In ko berem te stare zapise, sem boljše volje. Vendar še vedno menim, da bi morali za vse naše poslance in vodstveno osebje v vladi zahtevati »Potrdilo o nekaznovanosti«, v katerem je zapisano, da določena oseba ni vodena v kazenski evidenci.

Bernard Nežmah spet prodaja ideološko motiviran pamflet iz nepovezanih zgodbic in nam v svojem najnovejšem zapisu ponovno ponuja šolski primer politične krpanke (patchworka), z eno samo misijo: diskreditacija odhajajoče koalicije. S tem pamfletom poskuša ’’osvetliti’’ javnost pred namišljenimi grožnjami, medtem ko resnične nevarnosti (vmešavanje Black Cube) zavestno spregleda. Vrhunec Nežmahove mednarodne ’’diplomacije’’ je zgražanje nad pismom generalnega sekretarja NATO Rutteja, naslovljeno premierju Golobu glede obrambnih izdatkov. Nežmah Rutteja slika kot nekakšnega svetovnega voditelja, v resnici pa gre le za vrhunsko plačanega birokrata organizacije, ki dosledno brani predvsem interese ameriške orožarske industrije. Nežmah seveda priročno pozabi omeniti, da Rutte podobnih pisem ni pošiljal Španiji ali Italiji. Zakaj? Italija je izdatke za Nato resda nekoliko zvišala, a iz preprostega razloga: ima močno domačo vojaško industrijo, kot je svetovni gigant Leonardo. Ko Italija vlaga v oboroževanje, vlaga neposredno v lastno gospodarstvo, tehnologijo in delovna mesta. Slovenija takšne vojaške industrije nima. Če bi slepo sledili Natovim orožarskim diktatom, bi slovenski davkoplačevalski denar neposredno odtekel v tujino za nakupe tujih tankov. Zato je povsem logično in državniško odgovorno, da je Golob predlagal spremembo metodologije – da se v izdatke štejejo vlaganja v civilno zaščito, gasilce in reševanje, saj nas bolj kot tanki ogrožajo naravne katastrofe. Da gre pri vsem skupaj le za bruseljsko računovodsko telovadbo, potrjujejo tudi podatki uglednega Atlantic Councila iz aprila 2026, ki razkrivajo ogromne razlike med tistim, kar so evropske države Natu uradno obljubile, in njihovimi dejansko načrtovanimi sredstvi v domačih proračunih. Celotna Evropa se sooča z enakimi notranjepolitičnimi pritiski in neskladji, a za Nežmaha je le slovensko administrativno usklajevanje nesposobno pobalinstvo.

Nič manj manipulativno ni njegovo seciranje Golobovega govora na Jančah. Nežmah vihti domoljubno peresce in Golobu očita potvarjanje zgodovine, ker v govoru menda ni podrobno opisal partizanskega spopada z nemškimi enotami. Kakšen nesmisel, če kdo potvarja zgodovinski boj partizanov, so to desničarji z Janšo na čelu! Golob je na proslavi izpostavil tisto najpomembnejše in za današnji čas najbolj nevarno: vmešavanje tujih obveščevalnih služb (kot je izraelski Black Cube) in njihovih metod v slovenske demokratične procese. To je resnična grožnja moderni slovenski suverenosti, ki ogroža našo demokracijo prav tako, kot so jo nekoč ogrožali nemški okupatorji in njihovi domači domobranski pomagači. Ko Nežmah ob tem zaključi, da je bila STA ob govoru šokirana, ker je Golob pozval h gradnji družbe spoštovanja in sodelovanja, ponovno strelja v prazno. STA je opravila svoje delo profesionalno in objektivno – šokiran je očitno le Nežmah, ker mediji niso nasedli bojevitemu arzenalu izključevanja.

Za konec seveda ne gre brez njegove obvezne folklore. V krpanko je moral na silo stlačiti ’’prebrisanega’’ Zorana Jankovića in Luko Mesca, ki naj bi izvajal nekakšen ’’neviden upor’’. Nežmah zavestno prezre realnost, saj nikoli ni zaznal (ali pa noče priznati), da Luka Mesec in Levica na družbenih omrežjih redno objavljata jasne, argumentirane in ostre kritike celotne desnice. Ti videoposnetki so nevidni le za Nežmaha. Zaključki doktorja Bernarda so kot vedno bizarni in na silo privlečeni.

Kot je antični rimski senator Mark Porcij Katon vedno zaključil s: ’’Sicer pa menim, da je treba Kartagino uničiti,’’ jaz zaključujem s: „Pamflet je sramotilni ali napadalni spis, katerega glavni namen je kritika, zasmehovanje ali javno obtoževanje, čigar namen ni objektivna informacija, temveč povsem subjektivna, lokalna demagogija.“

B. Nežmah v zadnji Mladini ugotavlja, da je na Žalah ogromno pokopališče vojakov italijanske vojske, ki jih je pobila partizanska rezistenca (kljub vsemu je lepša slovenska beseda - odpor) med vojno. Prepričan sem, da je velika večina teh vojakov padla v bojih s partizansko vojsko. Avtor ugotavlja, da je tam tudi nemško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki nemških okupacijskih čet, ki so bili v spopadih s partizani ubiti po raznih krajih (za slednje namreč ugotavlja, da so padli v spopadih). Žrtve povojnih pobojev (kolaborante z Nemci in Italijani) bi torej lahko pokopali v njihovi bližini. Na ta način bi bile te žrtve pokopane v bližini svojih medvojnih gospodarjev. Tako bi mogoče lahko bili vsi - levi in desni - zadovoljni!

Lep pozdrav.

Poslanska skupina Resnica je poslala v obravnavo predlog Zakona o obveznem testiranju funkcionarjev na prepovedane droge. Glede na dejstvo, da v Republiki Sloveniji velja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, v veljavi od 4. decembra 2011; dostopen na https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5537 ), ki v 51. členu prepoveduje delo pod vplivom alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, se človek vpraša:
- mar za funkcionarje, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Državnem zboru, Vladi Republike Slovenije oziroma na ministrstvih, ne veljajo zakoni, ki veljajo za vse preostale zaposlene ljudi? So »druga/drugačna« kategorija zaposlenih?

Skratka – po sedaj veljavni zakonodaji Državni zbor, Vlada in ministrstva ne potrebujejo posebnega zakona, ampak interne akte, v katerih bodo opredelili postopke ugotavljanja prisotnosti psihoaktivnih snovi (kako in kdo se testira, kakšne so posledice, ukrepi, rešitve) in pa seveda izdelan načrt promocije zdravja pri delu za preprečevanje in obvladovanje uporabe psihoaktivnih snovi pri delu (kar tudi določa že prej omenjeni ZVZD-1).

V Sloveniji smo ponovno priča napovedim o odločnem boju proti korupciji. Nova vlada pripravlja zakon o specializiranem pregonu korupcije in organiziranega kriminala ter ustanovitev nove enote SKOK. Na prvi pogled gre za ambiciozen korak, toda pomisleki strokovne javnosti so upravičeni. Na Komisiji za preprečevanje korupcije opozarjajo, da se tako pomembne spremembe pripravljajo na hitro in brez vključevanja institucij, ki se s temi problemi vsakodnevno srečujejo. Tudi predsednica republike opozarja, da nova organizacijska shema sama po sebi ne bo prinesla boljših rezultatov, če ne bo zagotovljenih dovolj sredstev, strokovnega kadra, dejanske neodvisnosti institucij ...

Ampak Slovenija sploh nima težav s pomanjkanjem organov, kot jih ima s pomanjkanjem strokovne in politične volje za učinkovito ukrepanje. V zadnjih desetletjih smo ustanovili vrsto institucij, sprejeli številne strategije in pripravili obsežno zakonodajo, vendar javnost upravičeno ostaja skeptična. Prepogosto se zdi, da je boj proti korupciji predvsem politična parola, medtem ko resni primeri ostajajo neraziskani ali zastarajo.

Ob tem ne gre prezreti neprijetnega dejstva, da je oblast pogosto sama del problema. Ko so politični in gospodarski interesi prepleteni, nove institucije same po sebi ne morejo zagotoviti večje

integritete. Zato je vprašanje, ali ustanavljamo nov organ zato, da bi učinkoviteje preganjali korupcijo, ali pa zato, da bi ustvarili vtis odločnega ukrepanja.

Izkušnje po svetu kažejo, da so pri razkrivanju korupcije pogosto najuspešnejši žvižgači – posamezniki, ki so pripravljeni tvegati svoj položaj, kariero in ugled v javnem interesu. Prav njim dolgujemo številna razkritja največjih korupcijskih afer. Pri nas pa so žvižgači kljub zakonski zaščiti pogosto izpostavljeni pritiskom, šikaniranju, poskusom utišanja in celo povračilnim ukrepom.

Prav zato sem se 30. maja letos v Delu oglasil s pismom bralcev o še vedno aktualnem primeru Dunajskih kristalov in afernih dogodkih iz leta 2010. Ta primer kaže, da lahko že majhna skupina posameznikov z integriteto in podporo neodvisnih medijev prepreči posle, ki bi lahko povzročili veliko škodo javnim financam. To je tudi dokaz, da boj proti korupciji ni predvsem vprašanje novih institucij, temveč poguma, integritete, transparentnosti in zaščite tistih, ki si upajo spregovoriti.

Dokler bodo žvižgači obravnavani kot problem in ne kot del rešitve, bo vsak nov organ za boj proti korupciji zgolj nova tabla na vratih iste stavbe. 

Normalna oblast razume, da je država kompleksen sistem, ki ga lahko vodiš samo, če ljudje vsaj približno verjamejo, da nisi prišel nadnje z maščevanjem.

Tokrat pa - še preden je vlada sploh imenovana - poslušamo grožnje novinarjem, kulturnikom, nevladnikom, sodnikom, uradnikom, policiji, medijem in praktično vsakomur, ki ni dovolj navdušen nad njimi. Še preden so ministri sedli v pisarne, že letijo napovedi čistk, kaznovanj in obračunov. Kot da cilj ni upravljanje države, ampak stalen konflikt.

Janša, Mahnič, Hojs, Stevanović in pretežni del nove koalicije ne razumejo politike kot upravljanje različnih interesov, ampak kot osebni boj. Kritika ni politična razprava, ampak žalitev. Nestrinjanje ni legitimno mnenje, ampak napad. Vsak dvom je zarota. In ker vse razumejo osebno, je tudi njihov odgovor vedno oseben: agresija.

Ta je danes osrednji program slovenske desnice.

Od ulice do korita. Kdo nam bolj laže? Janša, ki trdi, da nima manjšinske vlade ali Stevanović, ki trdi, da je opozicija? Stevanović in Resnica sta v rekordnem času postala karikatura vsega, proti čemur se naj bi borila.

Leta poslušamo njihove pridige o poštenosti, ljudstvu, boju proti elitam in “umazani politiki”. Potem pa pride prvi resen stik z oblastjo — in isti ljudje začnejo trgovati za funkcije, sklepati zakulisne dogovore in politične kupčije prodajati kot zgodovinsko odgovornost.

In kako prozorno manipulirajo. Vsakič, ko se pojavi neprijetno vprašanje o njihovem paktiranju s SDS, v javnost vržejo novo dimno bombico, da ljudje ne bi videli bistva. To je stari populistični trik. Ko te ujamejo pri nečem neprijetnem, ne odgovarjaš na vprašanja. Samo ustvariš dovolj konflikta in drame, da ljudje pozabijo, kaj bi sploh morali spraševati.

Mediji lovijo novo senzacijo, družbena omrežja eksplodirajo, javnost pa se ukvarja z novo afero, medtem ko prava zgodba izgine iz fokusa.

In Stevanović to počne skoraj šolsko. Namesto da bi pošteno povedal: “Da, sklenili smo politični dogovor z Janšo, ker nam to prinaša vpliv in funkcije,” poslušamo teatralne zgodbe o pritiskih, zarotah in podkupninah. Kot da ni predsednik državnega zbora postal s politično kupčijo, s korupcijo, ampak z neko revolucionarno vstajo proti sistemu.

Janša je v Stevanoviću dobil človeka, ki politiko razume popolnoma enako: kot neprestano demonstracijo konflikta, kot potrebo po dominaciji, kot oder za osebni obračun z vsemi, ki ne ploskajo dovolj glasno.

In tu se začne slovenska verzija trumpizma. V prepričanju, da je brutalnost avtentičnost. Da je žalitev znak moči. Da je primitivizem dokaz “ljudskosti”. Da je vsak napad upravičen, če ga izreče “naš”.

Permanentna paranoja. In vsi so vedno žrtve. Najmočnejši ljudje v državi se predstavljajo kot preganjani mučeniki. Vsaka kritika medijev je “vojna”. Vsak protest je “rušenje države”. Vsaka satira je “sovražni govor”. In bolj ko imajo oblast, bolj govorijo, kot da jim je nekdo oblast ukradel.

Problem je, da nasilje postopoma uniči vse normalne mehanizme družbe. Ljudje se umaknejo iz javnega prostora. Strokovnjaki utihnejo. Institucije začnejo delovati iz strahu. Razpravo zamenja lojalnost. In država se počasi spremeni v prostor, kjer ni več pomembno, kdo ima prav, ampak kdo glasneje grozi.

To je razpad politične kulture. In najbolj nevarno pri vsem skupaj je, da se ljudje na to počasi navadijo. Bomo to dopustili? 

Učno-vzgojni proces postaja napor za učence, učitelje in starše?

Pred časom sem srečal dečka. Stopal je počasi, nekoliko upognjen nazaj. Na hrbtu je nosil šolsko torbo in vrečko v roki. Vprašal sem ga, ali je torba težka? Kot iz rafala je izstrelil: »Osem kilogramov.« Ni bilo dovolj. Dodal je, da je glava še težja. Nato sem se spomnil dogodka v Lekarni na Brodu, kjer sta dvoje mamic zaskrbljeno razpravljali o nadaljnji poti v srednjo šolo, točneje na gimnazijo. Obupani sta ugotavljali, češ, naša nima dovolj petic, da bi vstopila v eno od želenih ljubljanskih gimnazij. Beseda želenih me je vznemirila, saj sem v trenutku zaslutil: v igri so pričakovanja.

Beseda pričakovanje je težko breme za učečega, ne gre zgolj in samo za pričakovanja staršev, pričakovanja gojijo tudi osnovne šole, gimnazije, fakultete, kasneje podjetja, kjer se zaposliš, saj vodeči pričakujejo marsikaj. Nisem še zasledil, da bi učenec v pogovoru izjavil, da od sebe pričakuje - karkoli že.

Pričakovanja, pričakovanja, vse do pričakovanega življenjskega sopotnika. Otrok-subjekt je postal objekt pričakovanj, od starševskih vse do pričakovanj institucij države.

Slišali boste v obrambi pričakovanj: »Saj smo mu želeli samo dobro.« Verjamem, nisem pa prepričan v to obrambo. Še sreča, da nisem somišljenik posploševanja. Mnogi starši ubirajo pota čuječnosti, budnosti, pozornosti do otrokove narave, ki se najizvirneje izrazi v igri, kjer ni nadzora, ni ’kaznovanja’, je eno samo sodelovanje, v katerem starši prepoznavajo otroke in otroci starše. V teh odnosih je čudenje na prvem mestu, kajti le to je izvor vsakršne modrosti. Pouk z odprtostjo do narave otrok je tudi igra spoznavanja slehernika v njegovi individualnosti. Mar nismo družba demokratičnosti - ali pa je beseda demokracija samo maska, s katero prekrijemo dejanske odnose?

Naj vam zaupam iztek lekarniškega pogovora. Vanj sem se vključil s pojasnili, da sem kot profesor pri pouku srečal mnoge odličnjake osnovnih in srednjih šol ter tudi fakultet. A marsikdo je, nikakor ne vsi, klecnil v življenju. Drugi, ki so orali ledino izobraževanja z velikimi napori, pa so uresničili – tudi ne vsi – svoje sanje. A to še ni vse.

Mlado bitje se sooči s tekmovanjem, ki je pripeto k pričakovanju. Tekmovanje, kot ga pozna grški Polis, je še samo zgodovina. Tam je bilo ključno sodelovanje, tekmovanja so bila veščina za krepitev duha in telesa. Saj tekmovanja niso maščevanja, niti sesuvanja, so igre zmogljivosti posameznika ali tima.

Naglavni greh je primerjanje učencev.

Povzdigniti nekoga na Olimp za vzor drugim je več kot preveč. Vsakdo je individuum posebnih darov in dar narave se podpira, spodbuja, ne sme pa biti predmet primerjav. Jože ne more biti Franc in obratno. Če ju primerjamo in to počno nekateri starši in učitelji, storimo, milo rečeno, pomoto, kajti oba sta obremenjena, prvi, ki ne more biti drugi, ki je vzor in drugi, ki ne more sprejeti dejstva, za krajši čas, da je vzor. 

Mandatar nove vlade je izvoljen. Vse okoliščine ustoličenja kažejo na farso. Ni več smiselno ponavljati razloge, ki volitvam jemljejo kredibilnost … do oblasti so se dokopali tudi ljudje, ki se ponašajo s prevarami, lažmi, sprenevedanjem, zlobo, oportunizmom, nekatere bremenijo tudi neporavnani računi kriminalnih dejavnosti. Krepostne strankarske korifeje dojemajo značajske deformacije kot politične vrline. Vse “za narodov blagor” (po Cankarju), seveda.

Nobena uradna institucija ni ukrepala za zaščito ustavnih določb o volitvah, čeprav so bili postulati poslansko-parlamentarne politične higiene povoženi. Imunski sistem države je odpovedal.

Farsa je bila zrežirana 35 let po ustanovitvi samostojne države. Takrat so bili upi v sproščeno Slovenijo visoko, danes so na dnu. Oziroma v kloaki ugrabljenega parlamentarizma.

Nikakor ne smemo pozabiti zaslug “največjega“ Slovenca, v “vrlinah” prvega med enakimi. 

Na uredništvo se je glede članka Nedostopna dediščina, ki je bil objavljen 22.5.2026, obrnil direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož dr. Aleksander Lorenčič. Opozoril je, da je za ogled I. in III. mitreja potrebna najava tri dni vnaprej. Naša informacija v članku, da je za ogled potrebna najava teden dni pred obiskom, izvira iz telefonskega pogovora z blagajno muzeja, kamor smo se, kot bi bili slehernik, obrnili sami. 

Afera Black Cube je razgalila, kar je naša desnica dolgo časa gradila kot svojo politično metodo. Ne zanikaš dejstev, ampak diskreditiraš vsakogar, ki si jih drzne izreči na glas. V trenutku, ko se je odprlo vprašanje, ali je izraelska paraobveščevalna družba vplivala na slovenske volitve in pri tem sodelovala z domačimi političnimi akterji, bi v normalni demokraciji sledilo preprosto vprašanje: kdo je sodeloval in zakaj?

Pri nas pa, kdo si drzne o tem govoriti.

To je bistvo politične kulture, ki jo že leta gradi Janez Janša. Nikoli ni problem tisti, ki prestopi mejo dopustnega. Problem postane policist, novinar, sodnik, preiskovalec ali politik, ki na prestop opozori. Mehanizem je vedno isti: napad na institucije, diskreditacija postopkov, ustvarjanje vtisa zarote in nato predstava o političnem mučeništvu.

Tokrat je vse skupaj še bolj grozljivo. Namesto da bi nastajajoča desna koalicija zahtevala popolno razkritje povezav med Black Cube in političnimi strukturami v Sloveniji, želi preiskovati tiste, ki so javnost o tem obvestili. Ne vsebine afere. Ne tujega vmešavanja. Ne morebitnega političnega sodelovanja. Ampak pretok informacij. To je obramba politične nedotakljivosti, Zoran Stevanović, ki se je leta prodajal kot “antisistemska” alternativa, danes pomaga utrjevati sistem politične zaščite največjega akterja slovenske desnice. Strašna opozicija, ki naj bi rušila elite, v ključnem trenutku postane ščit stare politične mašinerije. Retorika o “zlorabi policije” in “medijskem konstruktu” ni nič drugega kot reciklirani janšizem z nekoliko drugačno embalažo.

Stevanović pravi, da se v delo policije “ne želijo vmešavati”. Toda ravno to počnejo. Če vnaprej politično napoveš, da so preiskovalci del zarote, če napoveduješ parlamentarno seciranje kriminalistov, njihovih napredovanj in dela, potem ustvarjaš pritisk. To je opozorilo organom pregona v smislu: če se dotaknete pravih ljudi, bomo mi prišli po vas.

Desnica je dolga leta kričala o “krivosodju”. Zdaj je naredila korak dlje. Še preden sodišče sploh karkoli odloči, že delegitimira policijo in preiskovalce. Cilj je institucije vnaprej uničiti kot verodostojne odločevalce. Če ljudje ne verjamejo nikomur več, potem ostane samo še vera v vodjo.

To je politični model iz Madžarske, Srbije in Trumpove Amerike. Vsi so pokvarjeni, vsi lažejo, vsi razen nas. In vsak, ki opozori na nepravilnosti, postane “globoka država”, “udbovec”, “aktivist” ali “režimski medij”.

Desnica, ki se sicer hrani s patriotizmom, zastavami in govorjenjem o suverenosti, danes relativizira sodelovanje s tujimi operativnimi strukturami, hkrati pa napada slovenske institucije, ker si upajo zadevo raziskovati. Patriotizem se očitno konča tam, kjer se začne politični interes.

Black Cube je v resnici test slovenske demokracije. Test, ali bomo dopustili, da postane problem tisti, ki na nepravilnosti opozarja, povzročitelj ali sodelavec pa vedno znova zaščiten in nekaznovan.

Hvala za tako državo.