Pravijo, da ima Janez rad mite. Mite iz različnih obdobij zgodovine. Denimo o noriškem kraljestvu in belem panterju, daleč v preteklosti. O domoljubnih domobrancih, ki naj bi se med drugo svetovno vojno borili proti »rdečemu zlu«, pa jim nekateri še danes ne priznajo herojstva. Kot je nekoč dejal Franc Rode: »Ko bomo zmagali mi, bomo mi napisali pravo zgodovino.« Najnovejši mit, ki ga Janez naravnost obožuje, govori o hrabrih in edinih pravih osamosvojiteljih. Takšnega fenomena človeštvo še ni videlo. Le peščica desnih mladcev naj bi kljub močnemu jugoslovanskemu sovražniku in vsem domačim levim oviram izborila samostojno državo. Tako se piše slovenska zgodovina. Zato je treba vedno znova poudarjati – in po potrebi tudi pretiravati – da je bila odločilna enotnost ljudstva, ne pa politike. Naj bo jasno, kdo naj bi bil odgovoren tudi za današnjo razklanost in nesodelovanje.

Po dolgoletnem in potrpežljivem čakanju se je Janezu končno vse poklopilo. Aleluja! V roke mu je padla »ugrabljena država«. Z drugimi besedami: dobil je svojo »obljubljeno deželo« in sestavil desno vlado po svoji meri. Za trenutek ga pustimo, naj ganjen uživa v svojem dosežku, ne da bi ga motili z naštevanjem nepomembnosti, kot so laži, manipulacije, prelomljene obljube in izdajstva, ki jih je pri tem uporabil. Čeprav je po mojem mnenju šlo za neke vrste mini državni udar.

Ste res naivno mislili, da bo ob takšnem uspehu proslavo kar prepustil predsednici države? Nataši Pirc Musar, ki po njegovem sploh ni njegova predsednica, ki jo je treba grobo zmerjati in izžvižgati? Da bo izpustil priložnost za novo samopromocijo, si nadel ovčji kožuh in ustvarjal vzdušje za uresničevanje svojih načrtov, ki Slovenijo potiskajo nazaj v prejšnje stoletje?

Še en mit druži Janeza z drugim »megaosamosvojiteljem« Lojzetom. Mit, ki je za del slovenske desnice postal tako samoumeven, da ga ni več treba dokazovati – dovolj ga je

nenehno ponavljati. Za današnjo polarizacijo naj bi bili v glavnem krivi komunizem, revolucija in dediči nekdanjega sistema, medtem ko se odgovornost lastnega političnega tabora skoraj povsem zanika.

A Slovenija je razdeljena prav zato, ker nekateri že desetletja živijo od delitev in jih načrtno vzdržujejo. Težko je najti politika, ki bi bolj sistematično gradil svojo moč na ustvarjanju sovražnikov, kot je to počel Janša. Prej ali slej so vsi postali del zarote proti njemu. Peterle pa od nas pričakuje, da bomo verjeli, da izvor antijanšizma še vedno sega v leto 1988.

Tudi mene zanima – če parafraziram Milana Kučana – po katerem kilometru romanja v Jajce je Janez spoznal, da komunizem ni več njegova intimna izbira. Morda takrat, ko so ga zaradi njegovih skrajnih stališč izključili iz svojih vrst.

Dolgo sem mislila, da največjo nevarnost za Zahod predstavljajo muslimani, begunci in migranti. Potem pa mi je Janša z intervjujem za neki poljski portal »odprl oči«: »Zahodno civilizacijo poskušajo uničiti komunisti.« Tako naj bi pisalo že v Komunističnem manifestu, potrjujejo pa mu tudi knjige nekaterih vprašljivih avtorjev ter srečanja in dogodki, ki se skladajo z njegovim prepričanjem. Komunisti naj bi se usmerili k vsem zatiranim družbenim skupinam, tudi skupnosti LGBT, samo zato, da bi uničili Zahod.

Kje je pri tem ostalo kritično mišljenje? Onkraj teorij zarot? Če Janez res verjame v takšne konstrukte, potem bi nas lahko skrbelo za njegovo duševno zdravje. Verjetneje pa je, da gre zgolj za sredstvo manipulacije množic in za vzpenjanje po politični lestvici.

Toda takšne ideje so lahko tudi prekleto nevarne. Naš Martin Krpan, Peter Klepec ali, če hočete, Krjavelj je napovedal boj komunistom – najprej v Sloveniji, nato še v Evropi. Samo še čakam, kdaj bomo dobili kakšen nov praznik. Denimo 17. septembra – dan boja proti komunizmu. 

V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je bila v torek, 23. junija 2026, maša za domovino, ki jo je vodil predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje. Maše so se med drugim udeležili predsednica republike Nataša Pirc Musar, predsednik vlade Janez Janša, predsednik državnega sveta Marko Lotrič, več ministrov, poslancev in predstavniki diplomatskega zbora.

Nerazumljivo je, da so se verskega obreda neke cerkve udeležili predstavniki državne oblasti, ki je po ustavi ločena od katoliške cerkve. In to ne samo od verske institucije kot takšne, temveč tudi od vere. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja državljana ateista ali vernika nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve? Ali sta mu dala pooblastilo? Ali so politiki pri maši tudi molili ali šli k obhajilu? Če so, v čigavem imenu? V imenu muslimanov, budistov, ateistov …? Ali so se klanjali duhovnikom?

Cerkev ne priznava svobode vesti, saj krsti dojenčke in jim s tem odvzema versko svobodo, ki jo otrokom priznava ustava v 41. členu, kar tudi pomeni, da iz cerkve sploh ne morejo več celovito izstopiti. Cerkev je tudi proti volilni pravici (to je spremenila v volilno dolžnost), svobodi izražanja in tiska (papež Gregor XVI. je leta 1832 dejal, da je človekova svobodna volja norost; bil je tudi proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno spodbujati svobode mišljenja in svobode tiska). Papež Ratzinger je dejal, da so neverujoči sile teme in zla, zgodovinar Karlheinz Deschner pa, da na svetu ni organizacije, ki bi bila v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter zlasti v 20. stoletju, tako obremenjena z zločini kot rimsko-katoliška cerkev. Pa še nezmotljivi papež Pij XI. leta 1930: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.« In na verske obrede organizacije, za katero sam papež Pij XI. pravi, da je totalitarna, zgodovinar Karlheinz Deschner pa da je zločinska, hodijo predstavniki slovenske države in se ji tako ali drugače klanjajo. Žalostno.

Predsednik vlade Janez Janša je bil slavnostni govornik na praznovanju dneva državnosti na Polževem. Po maši za domovino je sledila svečanost, na kateri je imel predsednik vlade slavnostni govor. Na koncu govora je dejal: »Bog živi Slovenijo in vse, ki imamo Slovenijo radi«, na začetku pa je prej kot občane Ivančne Gorice pozdravil škofa Sajeta. Ali je cerkev za predsednika vlade vredna več kot občani? Cerkev prvorazredna, ljudstvo drugorazredno? 

V komentarju Bitka za osebnega zdravnika se strokovna direktorica ZD Ljubljana dr. Eva Vodnik odziva na kritike in zagovarja poskusno uvedbo administrativnega dneva, ko družinski zdravnik ne sprejema pacientov, ampak opravlja druga opravila. Pri tem našteva veliko spremljajočega dela, prostorsko stisko, digitalizacijo, dopuste, bolezni, izobraževanja zdravnikov, zgledovanje po koncesionarjih in celo češkega zdravnika, ki je pacientu predpisal recept iz kavarne. Toda naštevanje problemov ne dokazuje pravilnosti izbrane rešitve. Da bi ji verjeli, bi nam morala pokazati, da je prav enodnevni umik zdravnika od pacientov najboljša, najmanj škodljiva ali vsaj boljša rešitev od drugih možnih. Tega pa v članku ne stori niti enkrat.

V četrtek, 18. junija, je v Državnem zboru Republike Slovenije potekala 1. nujna seja Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, ki jo je sklicala predsednica komisije, poslanka Tereza Novak.

Bolj kot to, kdo se je seje udeležil – čeprav je tudi to pomembno (prisotne so bile poslanke in poslanci opozicije, medtem ko so poslanke in poslanci koalicije sejo obstruirali) – je povedno, kdo je manjkal in zakaj.

Pobudo za sklic seje je podal Ženski lobi Slovenije s predlogom, da se razpravlja o položaju žensk v politiki ter o seksizmu, poniževanju in nasilju na podlagi spola v političnem prostoru. V razpravi smo poleg članic in članov komisije sodelovale tudi predstavnice in predstavniki pristojnega ministrstva, Varuha človekovih pravic, Zagovornika načela enakosti ter organizacij civilne družbe in strokovne javnosti.

Glede na dogajanje v Državnem zboru v zadnjih mesecih bi bilo pričakovati polno dvorano. Pričakovati bi bilo več zanimanja medijev. Pričakovati bi bilo tudi, da bodo temo, ki zadeva kakovost demokracije, dostojanstvo političnega prostora in položaj žensk v njem, kot pomembno prepoznali vsi politični akterji. A se to ni zgodilo.

To samo po sebi veliko pove.

Po uvodnih prispevkih je sledila umirjena in argumentirana razprava. Poslanke so govorile o svojih izkušnjah. O žaljenju. O poniževanju. O sistematičnem razvrednotenju njihovega dela. O seksističnih opazkah, mizoginiji in verbalnih napadih, ki niso več osamljeni incidenti, temveč postajajo del politične kulture.

Prav v tem je problem. Ne gre več za posamezne izpade. Gre za normalizacijo.

Ko žaljivke prihajajo z najvišjih političnih položajev, ko se prostaštvo predstavlja kot pogum, ko se poniževanje žensk prodaja kot »iskrenost«, ne gledamo več zgolj slabega vedenja posameznikov. Gledamo erozijo demokratične kulture.

Gledamo poskus vzpostavljanja političnega prostora, v katerem naj bi bile ženske prisotne, a tihe; izvoljene, a ne preveč glasne; kompetentne, a ne preveč vidne.

Najbolj zaskrbljujoče pa je, da takšno ravnanje vse prepogosto ostaja brez odziva. Molk ni nevtralen. Molk je politično dejanje. Ko ob seksizmu in poniževanju ni obsodbe, se pošilja sporočilo, da je takšno ravnanje dopustno. Da nekatere oblike nasilja preprosto sodijo v politično igro.

Ne sodijo.

Ob tem je težko spregledati tudi odgovornost dela medijev, ki takšnim praksam namenjajo prostor, pozornost in pogosto celo občudovanje. Kot da gre za politično spretnost in ne za spodkopavanje osnovnih standardov javnega dialoga.

Zato želim izraziti spoštovanje poslankam, ki se s takšnimi napadi soočajo vsakodnevno in kljub temu vztrajajo. Ne zato, ker bi morale biti močnejše od drugih, temveč zato, ker demokracija potrebuje njihove glasove. Potrebuje njihovo znanje, izkušnje in prisotnost.

Ženske iz politike ne odhajajo zato, ker ne bi bile sposobne. Prepogosto odhajajo zato, ker je cena njihove prisotnosti višja kot cena prisotnosti njihovih moških kolegov. In vsaka ženska, ki zaradi takšnega okolja odneha, pomeni izgubo za demokracijo.

Zato to ni vprašanje žensk. To je vprašanje politične kulture. Vprašanje demokracije. Vprašanje družbe, v kateri želimo živeti.

Upam, da bodo zaradi vztrajanja današnjih poslank prihodnje generacije žensk in deklet v politiko vstopale z manj ovirami in z več svobode. In upam, da bo politični model moškosti, ki svojo moč dokazuje z žaljenjem, poniževanjem in ustrahovanjem, kmalu pristal tam, kamor sodi – na smetišču zgodovine.

O Logarju in njegovih Demokratih smo ugibali že dolgo pred volitvami. Danes, ko opazujemo njihove politične poteze, se marsikateri pomislek potrjuje. Poslušamo velike besede o boju proti korupciji, spremljamo projekte z zvenečimi imeni in predloge zakonov, pri katerih se postavlja vprašanje, kako naj bi sploh zaživeli v praksi.

A danes ne želim pisati o Demokratih nasploh.

Že nekaj časa me skrbi njihov minister za zdravje Tadej Ostrc. Ne zgolj zaradi potez, ki spodkopavajo javno zdravstvo, ampak zaradi njegovega razumevanja javnega zdravja in družbenih problemov, ki bi jih moral kot minister razumeti bolje od večine drugih.

Njegova izjava, da je alkohol za Slovence »neke vrste hrana«, razkriva zaskrbljujoč način razmišljanja o enem največjih javnozdravstvenih problemov v državi. Minister za zdravje bi moral biti prvi, ki opozarja na posledice pitja alkohola, ne pa prvi, ki jih relativizira. Če se ob razpravi o drogah sklicujemo na znanost, podatke in tveganja, potem bi morali enaka merila uporabljati tudi pri alkoholu. V nasprotnem primeru ne gre za zdravstveno politiko, ampak za politično prilagajanje družbenim navadam.

Alkohol je res pogosto del praznovanj, druženj, poslovnih srečanj in družinske tradicije. Toda za sabo tudi pušča številne tragedije. Ostajajo družine, ki jih je razbil alkoholizem. Ostajajo otroci, ki odraščajo ob odvisnih starših. Ostajajo ženske in moški, ki so žrtve nasilja, povezanega z alkoholom. Ostajajo prometne nesreče, prezgodnje smrti, telesne bolezni, duševne stiske in samomori.

Nobena tradicija teh dejstev ne izbriše.

Ko minister za zdravje govori o alkoholu, od njega pričakujem predvsem zdravstveni pogled. Jasno zavedanje, da je alkohol psihoaktivna substanca z dokazano škodljivimi posledicami za posameznika in družbo.

Če je namen testiranj funkcionarjev na droge zagotavljanje odgovornosti in sposobnosti odločanja, zakaj bi bil alkohol izvzet. Alkohol vpliva na presojo, reakcijski čas, samokontrolo in sposobnost odločanja. To so medicinska dejstva.

Še bolj problematično pa je sporočilo, ki ga takšna ministrova argumentacija pošilja javnosti. Zaposleni v številnih delovnih okoljih ne smejo opravljati dela pod vplivom alkohola. Vozniki so podvrženi nadzoru. Delavci lahko zaradi alkoholiziranosti izgubijo službo. Ko pa pride do najvišjih nosilcev oblasti, se nenadoma pojavi argument tradicije.

Tu se odpira širše vprašanje politične kulture. Mnogi državljani opažamo, da za politični razred veljajo drugačna merila. Poslanci imajo pravice, ugodnosti in nadomestila, o katerih večina zaposlenih lahko le sanja. Hkrati pa je politična odgovornost v praksi pogosto precej milejša od odgovornosti, ki jo nosijo običajni ljudje v svojih poklicih.

Tudi vprašanje integritete kandidatov za višje funkcije se v Sloveniji odpira vedno znova. Državljani upravičeno pričakujemo, da bodo tisti, ki sprejemajo zakone, izpolnjevali najvišje standarde. Imajo odgovornost do javnosti in vzgled, ki ga naj predstavljajo.

Ko minister za zdravje relativizira alkohol s sklicevanjem na tradicijo, prispeva k družbeni slepoti, ki je desetletja omogočala podcenjevanje alkoholizma. To je vprašanje javnega zdravja.

In naloga Ostrca je braniti zdravje ljudi. Ali mu to ni jasno? 

Bernard Nežmah ne piše kolumn zato, da bi razumeli kompleksnost politike. Piše jih zato, da bi imeli njegovi sledilci občutek, da so pametni in pošteni, vsi drugi pa hinavci in bedaki. To je učinkovita formula za pamflet, toda daleč od resne javne razprave. In prav to nam Bernard Nežmah ponuja v svojem najnovejšem zapisu, ki je šolski primer moralne akrobatike in sprevrženih primerjav. Tokrat so se v njegovi politični krpanki (patchworku) znašli poslanci stranke Resnica, ki so povsem upravičeno postali tarča medijskih kritik, saj so takoj po vstopu v parlament grobo poteptali svoje predvolilne obljube in moralne zaveze. A za Nežmaha to ni problem, ampak priložnost za kovanje novih mitov.

Njegova primerjava Zorana Stevanovića z Ivanom Krambergerjem je naravnost žaljiva za zdrav razum in vse, ki so podpirali dobrotnika iz Negove. Stevanović v zgodbo z oškodovanimi delavci ni vstopil kot nekakšen ljudski ’’pravičnik’’, temveč kot preračunljiv politični trgovec, ki je moral na vrat na nos pokrpati finančne grehe svojega poslanca Borisa Mijića, da bi sploh obdržal poslansko skupino in z njo povezane privilegije. Ko Stevanović ob tem tolče po sindikatih in Levici, dela to le zato, ker mu prav oni najbolj neusmiljeno nastavljajo ogledalo dvoličnosti. Zdaj celo poziva Luko Mesca k odstopu. Zakaj naj bi Mesec odstopil? A zato, ker je človek načel, kar Stevanović ni? To, da so opeharjeni tuji delavci pri nas pogosto prepuščeni sami sebi, je posledica luknjaste zakonodaje, ki jo prav Levica in sindikati vztrajno poskušajo spremeniti, a vedno znova naletijo na krčevit odpor podjetniških lobijev. Takšno brezvladje nekaterim koristi, kar Nežmah dobro ve.

Nežmah se sprašuje, zakaj mediji sploh izpostavljajo poslančev dolg. Odgovor je preprost: seveda se izpostavi tistega, ki je s svojim ravnanjem najbolj skregan s funkcijo poslanca. Še bolj bizarna pa je njegova obramba Mijičevega glasovanja za zakon, ki tujim delavcem jemlje lokalno volilno pravico. Nežmah cinično navaja, da imajo enake restrikcije v Franciji ali Nemčiji, pri tem pa namerno zamolči, da v EU kar 14 držav (več kot polovica) dovoljuje lokalne volitve tujcem, med njimi tudi najbolj napredne skandinavske

demokracije. Zatrjevati, da si prevarani tujci želijo le pošteno plačilo in ne volilne pravice, je podlo zavajanje. Želijo si in zaslužijo si oboje. Brez lokalne volilne pravice bodo ti ljudje v naših skupnostih še bolj odrinjeni, prevarani in potisnjeni na družbeni rob.

Ko Nežmah sindikatom očita, da ne opozarjajo na izkoriščanje tujcev, ponovno dokazuje svojo selektivno gluhoto. Delavska svetovalnica in Goran Lukić bijejo ta boj vsak dan glasno in nepopustljivo, a dr. Nežmah jih v svojih pamfletih nikoli ne sliši, ker se to ne sklada z njegovo naracijo. Tudi njegovo škodoželjno kazanje s prstom na Levico, češ da kot voditeljica ministrstva za delo ni takoj sankcionirala nasilja na nekem veleposestvu, spregleda dejstvo, da je slovenska zakonodaja polna birokratskih ovir za inšpektorje. Veliko večino teh ovir, ki ne ščitijo delavcev, so namreč izvedle prav desne vlade. Levica se je vedno trudila to spremeniti, desnica pa je takšne varovalke redno blokirala.

Za kaj, pri Zevsovih strelicah, naj Klakočarjeva kandidira proti Zoranu Jankoviću, ko je očitno zadovoljna z njegovim vodenjem mesta, se sprašuje pamfletist. Po tej unikatni logiki se moramo vprašati: zakaj Vrtovec ali Logar sploh kandidirata proti Janši, ko pa je več kot očitno, da so vsi super zadovoljni z njegovim avtoritarnim vodenjem desnice? Doktor se obregne tudi ob to, do katerih politikov javni medij vodi brezkompromisno politiko. Ali ni RTV vodila brezkompromisne politike prav proti Golobu? Se doktor sploh spominja vseh kritičnih Tarč? Če kdo dejansko vodi agresivno in brezkompromisno politiko proti javni RTV, so to Janša in njegovi lakaji.

Namesto resne družbene analize nam doktor Bernard spet prodaja ideološko motivirano demagogijo, ki poskuša prelomljene obljube in utaje davkov spremeniti v vrline. 

Seveda jo izgubljamo, o tem ni dvoma. A zakaj? Preprosto – zahodni medijski prostor zaznamuje visoka koncentracija lastništva. Večino velikih zahodnih televizij in medijskih korporacij obvladuje približno 5 do 10 velikih skupin. Znotraj teh imajo ključen vpliv dinastije, kot so Murdoch, Thomson ali Sulzberger, in gigantski investicijski skladi, kot sta BlackRock in Vanguard. V Nemčiji dominirata Bertelsmann in Axel Springer, v Franciji milijarderji (Arnault, Niel), Italija pa je sploh eden najbolj medijsko skoncentriranih trgov v Evropi. V Sloveniji prevladujejo domače poslovne skupine in javni servis, vendar ostajajo nekateri javni mediji (pogojno tudi Mladina) pomembna, a šibka protiutež tej komercialni mašineriji.

V bistvu je večina teh medijev sistemsko skorumpirana. To ne pomeni nujno dobesednega podkupovanja, temveč se kaže kot sistematična pristranskost, podrejenost politični oblasti in grobo kršenje etičnih novinarskih standardov. Namesto da bi opravljali kritično funkcijo nadzora nad oblastjo, jo nekritično podpirajo. Evropski in slovenski mediji so v vprašanjih mednarodne politike politično nadzorovani in služijo kot propagandni stroj zahodnega političnega bloka (ZDA, Nato in danes Izraela). To je najbolj očitno pri poročanju o vojni v Palestini in Ukrajini.

Strokovnjaki, ki izražajo kritična in neodvisna stališča, so nemudoma tarča medijskih napadov, pozivov k odpovedi pogodb in izključitve iz javnega diskurza. Pri nas so to dr. Uroš Lipušček, dr. Polona Petek, dr. Tomaž Mastnak in še mnogi drugi. Pod novo Janševo vlado se bodo omenjenim verjetno priključili še številni kritični novinarji, ne glede na njihovo politično provenienco.

K tej izgubi suverenosti ogromno pripomorejo družbena omrežja s kratkimi vsebinami, ki večinoma poneumljajo občinstvo. Kot piše Mekina, da se je slovenski imunski sistem zlomil ob aferi Patria, je na ravni EU vse skupaj dobilo pospešek takrat, ko so v Bruslju sklenili cenzurirati in zapreti vse kanale, ki ne ustrezajo uradni naraciji. Tu se je evropska birokracija neposredno zgledovala po nekdanji sovjetski Moskvi, ki je striktno prepovedovala vse zahodne medije. 

Če v naslovu parafraziram Frana Levstika, naši ministri za izobraževanje, bivši in bodoči, ne znajo ali pa ne zmorejo celovitega pogleda na izobraževanje. Prevladuje ozkogledi pretežno šolski, formalni sistem izobraževanja, ki izpušča in ignorira izobraževanje odraslih, ranljivih skupin in vseživljenjsko učenje. Izobražujemo se vse življenje in seveda ne samo v šolskih klopeh. Vedno več se učimo neformalno, priložnostno, s pomočjo novih tehnologij, medijev … sami ali pa v številnih institucijah, izobraževalnih centrih, podjetjih, univerzah za tretje življenjsko obdobje. Izobražujemo se, da izboljšamo in nadgradimo svoje znanje, spretnosti , sposobnosti na osebnem in družbenem področju. Učimo se ustvarjalnosti in kritičnega razmišljanja, vsega, kar nam šola in učni načrti ne morejo dati.

Pravzaprav je naivno pričakovati od vodilnega ideologa nove vlade, da ga bo, kot novega ministra za izobraževanje in znanost (novo poimenovanje resornega ministrstva), zanimalo kaj več od ideološke primernosti pravkar prenovljenih šolskih učnih načrtov ali kaj več kot privatizacija vsega, kar se bo sprivatizirati dalo, še posebej v nove »lokalne univerze in inštitute.

Pravkar se končujejo Tedni vseživljenjskega učenja, obsežen projekt, ki nam ga zavida celo Evropa in ki ga vrsto let uspešno usklajujejo v Andragoškem centru Slovenije. Sodeluje na stotine ustanov, skupnosti, posameznikov po državi, ki organizirajo številne izobraževalne dogodke. Prav množična udeležba pa dokazuje, kako pomembno je učenje vedno in do konca, tudi potem, ko zapustimo šolske klopi.

Izobraževalci odrasli menimo, da skrb za izobraževanje, še posebej odraslih in vseživljenjsko učenje, ni le naloga in skrb Ministerstva za izobraževanje in znanost, ampak je skrb vseh ministrskih resorjev. Podpora, sodelovanje, usklajevanje in skupna priprava izobraževalnih načrtov pa še kako pomembna.

Morda imam slab spomin, da se ne spomnim, da bi kateri od novoimenovanih ministrov na predstavitvah spregovoril kaj več o izobraževanju … Večkratna pobuda andragogov in izobraževalcev odraslih po ustanovitvi direktorata za vseživljenjsko učenje in izobraževanje odraslih je doslej naletela na gluha ušesa. Že ideja o ustanovitvi Andragoškega centra Slovenije je bila prava kalvarija do leta 1991, ko je ustanovitev dobila zeleno luč od takratnega ministra dr. Venclja. Ne bi se čudila, če bo novi minister takoj, pod pretvezo racionalizacije, združil Andragoški center RS s katerim od vse prej kot kompatibilnih centrov ali ga celo, kot nebodigatreba, ukinil.

Izobraževalci odraslih in zagovorniki filozofije vseživljenjskega učenja ostajamo, kljub vsemu, optimisti in » na barikadah«. Vseživljenjsko učenje ni več zgolj kaprica in filozofija andragogov, ampak je pomemben in neuničljiv del kakovosti življenja, aktivnosti in razvoja posameznika in družbe.

Še vedno smo člani Evropske skupnosti, ki v svojih številnih dokumentih zagovarja in poudarja pomen izobraževanja za blaginjo in razvoj posameznika in skupnosti ter dejavnosti na področju izobraževanja, med drugim tudi odraslih, s številnimi projekti tudi financira. 

Evropska unija temelji na vladavini prava, njene zakone in mednarodne sporazume pa morajo države članice spoštovati.

Zaskrbljujoče je, da se danes verodostojnost EU v očeh lastnih državljanov in volivcev ter večine sveta podkopava zaradi njenega neuspeha pri izkazovanju moralnega in političnega vodstva pri uveljavljanju mednarodnega prava in zlasti pri izvrševanju pravnih določb Pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom.

Drugi člen pridružitvenega sporazuma zahteva, da odnosi med EU in Izraelom, pa tudi vse določbe samega sporazuma, temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel kot bistvenem elementu pogodbe.

Očitno je, da ta pogoj ni izpolnjen.

Brutalni napadi, ki so jih 7. oktobra 2023 izvedli Hamas in druge oborožene skupine proti izraelskim državljanom in državljanom drugih narodnosti, ne morejo upravičiti dejanj izraelske vlade, ki uničuje Gazo in sistematično krši temeljna načela mednarodnega humanitarnega prava in prava človekovih pravic. Izraelski vojaški napadi v Gazi so od oktobra 2023 terjali življenja vsaj 73.000 ljudi, med njimi več kot 21.500 otrok. Od „premirja“ oktobra 2025 je bilo ubitih več kot 900 Palestincev.

Mednarodno sodišče (ICJ) je že ugotovilo, da obstaja resnična nevarnost nepopravljive škode za palestinske pravice v skladu s Konvencijo o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, medtem ko je Mednarodno kazensko sodišče (ICC) izdalo naloge za prijetje izraelskih voditeljev zaradi vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu.

Kljub temu izraelska vlada še naprej ovira zagotavljanje nujne humanitarne pomoči Palestincem v Gazi, vključno s pomočjo agencije UNRWA in mednarodnih nevladnih organizacij, hkrati pa uničuje palestinske vire za pridelavo hrane in vode, saj opustošuje njihova kmetijska zemljišča ter ruši rezervoarje in naprave za razsoljevanje vode. Potem ko je izraelska vlada Palestince prisilila, da živijo v bednih in nečloveških razmerah, zdaj namerava celotno prebivalstvo Gaze stisniti na le 30 % njihovega že tako močno prenatrpanega ozemlja, s čimer še dodatno pritiska na obupane palestinske prebivalce, naj za vedno zapustijo svojo domovino.

Julija 2024 je Meddržavno sodišče (ICJ) ugotovilo, da so vse izraelske naselbine na okupiranih palestinskih ozemljih, v katerih trenutno živi vsaj 750.000 ljudi, nezakonite in jih je treba odstraniti. Izraelska vlada je to mnenje prezrla in namesto tega še naprej aktivno spodbuja priključitev palestinskih ozemelj na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu, med drugim s spodbujanjem in podpiranjem povečanega nasilja skrajnežev, ki si prisvajajo nova ozemlja in izseljujejo Palestince iz njihovih domov. Še resneje: izraelska vlada pripravlja nadaljnje zaseganje zemljišč v okrožju E1 in območju C z namenom razdeliti Zahodni breg na dva dela in spodkopati rešitev z dvema državama, ki jopodpirata EU in velika večina članic OZN.

Dokazi so neizpodbitni: izraelska vlada deluje popolnoma nekaznovano, ko izvaja prisilno izseljevanje, da bi naredila prostor nezakonitim naseljem, poleg tega pa izvaja še druge diskriminatorne ukrepe proti Palestincem.

Evropska unija ne more ostati ob strani. Zdaj mora nujno ukrepati in izvesti priporočila, ki so bila od julija 2025 večkrat izražena v vrsti javnih izjav skupine, ki jo sestavlja že več kot 460 nekdanjih evropskih ministrov, veleposlanikov in visokih uradnikov. Konkretno mora EU začasno prekiniti trgovinske odnose z Izraelom v okviru Pridružitvenega sporazuma med EU in Izraelom, kar bi prizadelo tretjino celotne izraelske zunanje trgovine. To zahteva odločno vodstvo Evropske komisije in Evropske službe za zunanje delovanje, ki bi morala v skladu s preteklo prakso predlagati sprejetje teh ukrepov s kvalificirano večino glasov držav članic. Hkrati mora EU nemudoma prepovedati uvoz blaga iz nezakonitih naselbin na Zahodnem bregu na notranji trg. Poleg tega bi bilo treba razširiti seznam sankcioniranih izraelskih ministrov, uradnikov, posameznikov in subjektov, povezanih z naselji, za katere veljajo prepovedi izdaje vizumov in zamrznitev premoženja. EU bi morala prav tako začasno prekiniti sodelovanje izraelskih javnih in zasebnih subjektov, ki kršijo mednarodno pravo, v raziskovalnih in drugih programih EU, ter ustaviti trgovino z vojaškim blagom in blagom z dvojno rabo.

Da bi EU lahko sprejela te ukrepe, mora tisto majhno število držav članic, ki je doslej dosledno blokiralo ukrepanje proti izraelski vladi, spremeniti stališče in omogočiti sprejetje potrebnih ukrepov.

Skratka, EU mora prenehati zapirati oči pred grozotami, ki jih izraelska vlada povzroča Palestincem v očitnem nasprotju s Pridružitvenim sporazumom med EU in Izraelom. Neukrepanje bi še dodatno oslabilo globalni ugled in vpliv EU ravno v trenutku, ko svet potrebuje močno in enotno Unijo, sposobno braniti multilateralni red ter evropske vrednote in interese.

— Massimo D’Alema, Robert Golob, Stefan Löfven, Romano Prodi, Leo Almunia, Enrique Barón Crespo, Josep Borrell, Laurens-Jan Brinkhorst, Willy Claes, Pat Cox, Sigmar Gabriel, Slavko Gaber, Eamon Gilmore, Erato Kozakou-Marcoullis, Mogens Lykketoft, Emilija Stojmenova Duh, Margot Wallström

Spoštovani, ob poročanju o filmu Preklinjam, v katerem je nazorno prikazano, kako lahko nezadostna poučenost in nesprejemanje različnosti zaznamujeta življenja ljudi s Tourettovim sindromom (TS), je dobrodošlo osveščanje javnosti o tej pogosto premalo razumljeni nevrorazvojni motnji. Ob tem pa lahko nekateri poudarki pri bralcih nehote utrjujejo že tako razširjena napačna prepričanja.

Eno takšnih je prepričanje, da gre za redko motnjo, kar lahko pri ljudeh s TS in njihovih svojcih krepi občutke nerazumljenosti, osamljenosti in negotovosti. TS ima približno odstotek ljudi (primerljivo z avtizmom), vse motnje tikov skupaj pa se pojavljajo pri 2–3 odstotkih populacije. V otroštvu imajo otroci pogosto tudi tike, ki minejo prej kot v enem letu. Če si predstavljamo avtobus šolarjev, lahko pričakujemo, da bosta na njem en ali dva otroka s tiki, na vsakem drugem avtobusu pa otrok s TS.

K stigmatizaciji prispeva tudi stereotipno in karikirano prikazovanje v medijih, ki TS pogosto povezujejo skoraj izključno s koprofenomeni – obscenimi besedami, frazami ali gestami – ter drugimi družbeno neprimernimi izjavami in dejanji. Kot pove avtor članka, ima takšne značilnosti le manjšina ljudi s TS. Za večino ljudi s TS tiki niso najbolj obremenjujoč del motnje. Pogosto jih v življenju bolj ovirajo težave, povezane z značilnostmi sočasnih nevrorazvojnih motenj, med katerimi so najpogostejše motnje pozornosti s hiperaktivnostjo, obsesivno-kompulzivne motnje in avtizem.

Tudi v Sloveniji imajo ljudje z motnjami tikov in TS možnost z dokazi podprtih farmakoloških in nefarmakoloških obravnav, skladnih s sodobnimi strokovnimi smernicami. Med nefarmakološkimi pristopi je pri obravnavi tikov kot najuspešnejša priporočena vedenjsko(-kognitivna) terapija. Usposabljanje iz vedenjsko(-kognitivnih) pristopov ima pri nas dolgo tradicijo, strokovnjaki pa se sistematično dodatno izobražujejo tudi za obravnavo motenj tikov, TS in pridruženih težav. Kljub temu potrebe ljudi z motnjami tikov in TS presegajo razpoložljive kapacitete strokovnjakov, kar ni posebnost Slovenije, temveč širši mednarodni problem dostopnosti nefarmakološke pomoči.

Za večino otrok s tiki in njihovih staršev ob začetku težav zadostujeta ustrezna razlaga in podpora. Nekateri ob večji oviranosti potrebujejo časovno omejeno vedenjsko terapijo za obravnavo tikov, pogosteje pa – posebno v obdobjih večje obremenjenosti– psihološko pomoč zaradi pridruženih težav, ki pomembneje vplivajo na kakovost življenja.

Prav zato je skrb vzbujajoče, da se je Slovenija pri sprejemanju Zakona o psihoterapevtski dejavnosti – kljub strokovnim opozorilom – odločila za ureditev, ki ne daje prednosti dokazno učinkovitim psihološkim pristopom in odpira prostor praksam, katerih učinkovitost in strokovna utemeljenost ostajata vprašljivi. V času, ko je dostopnost do kakovostne nefarmakološke pomoči omejena, bi potrebovali predvsem krepitev preverjenih oblik pomoči.

Z lepimi pozdravi.

Ko preberemo ta pogovor z visoko predstavnico za mednarodne odnose EU Kajo Kallas, lahko ugotovimo, da vsaj s strani EU namer za mirovno sporazumevanje z Rusijo ni na vidiku. Vprašljive so tudi nekatere navedbe o dejanskem stanju.

Posebne vojaške operacije v Ukrajini Ruska federacija ne more ustaviti, ker bi bil to (za državo) vsestranski poraz. To lahko naredi samo, če prej doseže mirovni sporazum z Ukrajino in njenimi zavezniki. Vsi, prav vsi vpleteni, ta problem dobro poznajo.

Že po dobrem prvem letu ruskega napada je bil dosežem glavni cilj operacije: večji del štirih pokrajin in Krim, kjer živi večina od skoraj osem milijonske ruske manjšine, je zasedla ruska vojska. Ruska federacija je vsaj do sedaj krepko podpirala vse vojaške in gospodarske načrte na zasedenih področjih. Imamo pa malo realnih podatkov, kako se je to odražalo v notranjem ruskem življenju. Ruska federacija je na zasedenih pokrajinah izpeljala referendume in jih je potem priključila v federacijo. Nihče na zahodu tega ni priznal. Če bi ruska federacija ustavila vojaške operacije brez predhodno doseženega mirovnega sporazuma, bi se morala torej prej ali slej umakniti iz zasedenih pokrajin. Brez tega ne bi mogla doseči normalizacije političnih in gospodarskih odnosov. Ruska federacija je postala ujetnik tega.

Se je pa spremenilo marsikaj drugega, kar vpliva na Ukrajino in na Rusko federacijo. ZDA so izstopile iz neposrednega financiranja Ukrajine, saj se njenim interesom v Ukrajini ne more zgoditi prav nič. Ogromna zemljišča »černozjoma« so v lasti (pravno in veljavno kupljena) ameriških finančnih skladov. Predsednik Trump je za ZDA pridobil skoraj neomejene pravice za ameriško rudarjenje po Ukrajini. Vojaške dobave iz arzenala ZDA še tečejo v Ukrajino, le plačniki tega so postali Evropejci. In EU je denar za takšne transakcije zagotovila še z dodatnim 90 milijardnim posojilom. Večino denarja bodo dobili ameriški vojaški dobavitelji. EU se je znašla v situaciji, ko je postala glavni vojaški finančnik Ukrajine in še blagovni dobavitelj za potrebe civilnega prebivalstva Ukrajine.

Če pogledamo vse skupaj, vidimo vozel, v katerega sta se zapletla EU in Ruska federacija. Zaradi enormnega energetskega bogastva enega plačuje veliko večjo ceno drugi. Največjo ceno pa plačujejo Ukrajinci, saj se danes teža ruskih vojaških napadov preusmerja na področja, ki so najbolj občutljiva prav za prebivalstvo. 

V teh kriznih časih se ljudje vse premalo smejemo in tudi dobrih šal ni več. Tudi slovenskega satiričnega lista, kot je bil Pavliha, že dolgo ni več. Nanj me spominja samo vsakoletna Pavlihova pratika. Kljub temu mi vse spremembe ob volilnih izidih in zamenjavah državnega zbora in vlade vračajo vsaj malo nasmeha na obraz. Toda nasmeh je bolj grenak.

Ko sem slabe volje in vreme sili k dežju, vzamem v roke Zbrane spise I-IV, DZS, 1978, Frana Milčinskega. In v zadnjih dneh sem poiskal zapise, ki so nastali v tridesetih letih prejšnjega stoletja. O menjavah vlade: »Čim pride stranka na krmilo, vsaka jadrno odpušča in premešča pristaše drugih strank in namešča svoje. In mora jako hiteti, da je s tem poslom gotova, dokler je še na krmilu. Za drugo delo ji itak ne preostane časa.« (Ob grivo in šoto, 29. 4. 1923) O korupciji: »Veste, korupcija ni kar tako. Korupcija je pri nas globoko ukoreninjena; utemeljena je v zgodovini naroda in spada v častitljive njegove tradicije, tako rekoč v njegovo kulturo. Kultura pa bodi sveta. V navadnem življenju korupciji pravijo laž in krivičnost in se z njima začenja že vzgoja, v političnem življenju pa se ji pravi korupcija in ne znajo brez nje vladati, in čim bolj je kdo zvijačen, bolj ga spoštujejo in pravijo: ’Ta pa zna!’ in je korupcija v veliki časti pri ljudeh. (Korupcija, 5. 10. 1924.) O neparlamentarnih izrazih: »Toda naj nihče ne obupa. Kajti na obzorju se kaže zarja lepše bodočnosti. Izdali so knjigo, ime ji je ’Poslovnik narodne skupščine’ in ima v prilogi seznam onih izrazov, ki so se s predsedniškega mesta oglasili kot neparlamentarni. ’Bitanga’ ne kaže nikomur reči in tudi ne, da ’mu fali jedna daska’, niti ne, da je nekdo ’najbolj len član parlamenta’. Vse troje je v seznamu. Niti ni potrebe o dvomih. Ko je dovolj izrazov, ki niso v seznamu, in so potem do preklica parlamentarni.« (Neparlamentarni izrazi, 15. 2. 1925)

In ko berem te stare zapise, sem boljše volje. Vendar še vedno menim, da bi morali za vse naše poslance in vodstveno osebje v vladi zahtevati »Potrdilo o nekaznovanosti«, v katerem je zapisano, da določena oseba ni vodena v kazenski evidenci.

Bernard Nežmah spet prodaja ideološko motiviran pamflet iz nepovezanih zgodbic in nam v svojem najnovejšem zapisu ponovno ponuja šolski primer politične krpanke (patchworka), z eno samo misijo: diskreditacija odhajajoče koalicije. S tem pamfletom poskuša ’’osvetliti’’ javnost pred namišljenimi grožnjami, medtem ko resnične nevarnosti (vmešavanje Black Cube) zavestno spregleda. Vrhunec Nežmahove mednarodne ’’diplomacije’’ je zgražanje nad pismom generalnega sekretarja NATO Rutteja, naslovljeno premierju Golobu glede obrambnih izdatkov. Nežmah Rutteja slika kot nekakšnega svetovnega voditelja, v resnici pa gre le za vrhunsko plačanega birokrata organizacije, ki dosledno brani predvsem interese ameriške orožarske industrije. Nežmah seveda priročno pozabi omeniti, da Rutte podobnih pisem ni pošiljal Španiji ali Italiji. Zakaj? Italija je izdatke za Nato resda nekoliko zvišala, a iz preprostega razloga: ima močno domačo vojaško industrijo, kot je svetovni gigant Leonardo. Ko Italija vlaga v oboroževanje, vlaga neposredno v lastno gospodarstvo, tehnologijo in delovna mesta. Slovenija takšne vojaške industrije nima. Če bi slepo sledili Natovim orožarskim diktatom, bi slovenski davkoplačevalski denar neposredno odtekel v tujino za nakupe tujih tankov. Zato je povsem logično in državniško odgovorno, da je Golob predlagal spremembo metodologije – da se v izdatke štejejo vlaganja v civilno zaščito, gasilce in reševanje, saj nas bolj kot tanki ogrožajo naravne katastrofe. Da gre pri vsem skupaj le za bruseljsko računovodsko telovadbo, potrjujejo tudi podatki uglednega Atlantic Councila iz aprila 2026, ki razkrivajo ogromne razlike med tistim, kar so evropske države Natu uradno obljubile, in njihovimi dejansko načrtovanimi sredstvi v domačih proračunih. Celotna Evropa se sooča z enakimi notranjepolitičnimi pritiski in neskladji, a za Nežmaha je le slovensko administrativno usklajevanje nesposobno pobalinstvo.

Nič manj manipulativno ni njegovo seciranje Golobovega govora na Jančah. Nežmah vihti domoljubno peresce in Golobu očita potvarjanje zgodovine, ker v govoru menda ni podrobno opisal partizanskega spopada z nemškimi enotami. Kakšen nesmisel, če kdo potvarja zgodovinski boj partizanov, so to desničarji z Janšo na čelu! Golob je na proslavi izpostavil tisto najpomembnejše in za današnji čas najbolj nevarno: vmešavanje tujih obveščevalnih služb (kot je izraelski Black Cube) in njihovih metod v slovenske demokratične procese. To je resnična grožnja moderni slovenski suverenosti, ki ogroža našo demokracijo prav tako, kot so jo nekoč ogrožali nemški okupatorji in njihovi domači domobranski pomagači. Ko Nežmah ob tem zaključi, da je bila STA ob govoru šokirana, ker je Golob pozval h gradnji družbe spoštovanja in sodelovanja, ponovno strelja v prazno. STA je opravila svoje delo profesionalno in objektivno – šokiran je očitno le Nežmah, ker mediji niso nasedli bojevitemu arzenalu izključevanja.

Za konec seveda ne gre brez njegove obvezne folklore. V krpanko je moral na silo stlačiti ’’prebrisanega’’ Zorana Jankovića in Luko Mesca, ki naj bi izvajal nekakšen ’’neviden upor’’. Nežmah zavestno prezre realnost, saj nikoli ni zaznal (ali pa noče priznati), da Luka Mesec in Levica na družbenih omrežjih redno objavljata jasne, argumentirane in ostre kritike celotne desnice. Ti videoposnetki so nevidni le za Nežmaha. Zaključki doktorja Bernarda so kot vedno bizarni in na silo privlečeni.

Kot je antični rimski senator Mark Porcij Katon vedno zaključil s: ’’Sicer pa menim, da je treba Kartagino uničiti,’’ jaz zaključujem s: „Pamflet je sramotilni ali napadalni spis, katerega glavni namen je kritika, zasmehovanje ali javno obtoževanje, čigar namen ni objektivna informacija, temveč povsem subjektivna, lokalna demagogija.“

B. Nežmah v zadnji Mladini ugotavlja, da je na Žalah ogromno pokopališče vojakov italijanske vojske, ki jih je pobila partizanska rezistenca (kljub vsemu je lepša slovenska beseda - odpor) med vojno. Prepričan sem, da je velika večina teh vojakov padla v bojih s partizansko vojsko. Avtor ugotavlja, da je tam tudi nemško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki nemških okupacijskih čet, ki so bili v spopadih s partizani ubiti po raznih krajih (za slednje namreč ugotavlja, da so padli v spopadih). Žrtve povojnih pobojev (kolaborante z Nemci in Italijani) bi torej lahko pokopali v njihovi bližini. Na ta način bi bile te žrtve pokopane v bližini svojih medvojnih gospodarjev. Tako bi mogoče lahko bili vsi - levi in desni - zadovoljni!

Lep pozdrav.

Poslanska skupina Resnica je poslala v obravnavo predlog Zakona o obveznem testiranju funkcionarjev na prepovedane droge. Glede na dejstvo, da v Republiki Sloveniji velja Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, sprejet v Državnem zboru Republike Slovenije, v veljavi od 4. decembra 2011; dostopen na https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5537 ), ki v 51. členu prepoveduje delo pod vplivom alkohola, drog in drugih prepovedanih substanc, se človek vpraša:
- mar za funkcionarje, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v Državnem zboru, Vladi Republike Slovenije oziroma na ministrstvih, ne veljajo zakoni, ki veljajo za vse preostale zaposlene ljudi? So »druga/drugačna« kategorija zaposlenih?

Skratka – po sedaj veljavni zakonodaji Državni zbor, Vlada in ministrstva ne potrebujejo posebnega zakona, ampak interne akte, v katerih bodo opredelili postopke ugotavljanja prisotnosti psihoaktivnih snovi (kako in kdo se testira, kakšne so posledice, ukrepi, rešitve) in pa seveda izdelan načrt promocije zdravja pri delu za preprečevanje in obvladovanje uporabe psihoaktivnih snovi pri delu (kar tudi določa že prej omenjeni ZVZD-1).

V Sloveniji smo ponovno priča napovedim o odločnem boju proti korupciji. Nova vlada pripravlja zakon o specializiranem pregonu korupcije in organiziranega kriminala ter ustanovitev nove enote SKOK. Na prvi pogled gre za ambiciozen korak, toda pomisleki strokovne javnosti so upravičeni. Na Komisiji za preprečevanje korupcije opozarjajo, da se tako pomembne spremembe pripravljajo na hitro in brez vključevanja institucij, ki se s temi problemi vsakodnevno srečujejo. Tudi predsednica republike opozarja, da nova organizacijska shema sama po sebi ne bo prinesla boljših rezultatov, če ne bo zagotovljenih dovolj sredstev, strokovnega kadra, dejanske neodvisnosti institucij ...

Ampak Slovenija sploh nima težav s pomanjkanjem organov, kot jih ima s pomanjkanjem strokovne in politične volje za učinkovito ukrepanje. V zadnjih desetletjih smo ustanovili vrsto institucij, sprejeli številne strategije in pripravili obsežno zakonodajo, vendar javnost upravičeno ostaja skeptična. Prepogosto se zdi, da je boj proti korupciji predvsem politična parola, medtem ko resni primeri ostajajo neraziskani ali zastarajo.

Ob tem ne gre prezreti neprijetnega dejstva, da je oblast pogosto sama del problema. Ko so politični in gospodarski interesi prepleteni, nove institucije same po sebi ne morejo zagotoviti večje

integritete. Zato je vprašanje, ali ustanavljamo nov organ zato, da bi učinkoviteje preganjali korupcijo, ali pa zato, da bi ustvarili vtis odločnega ukrepanja.

Izkušnje po svetu kažejo, da so pri razkrivanju korupcije pogosto najuspešnejši žvižgači – posamezniki, ki so pripravljeni tvegati svoj položaj, kariero in ugled v javnem interesu. Prav njim dolgujemo številna razkritja največjih korupcijskih afer. Pri nas pa so žvižgači kljub zakonski zaščiti pogosto izpostavljeni pritiskom, šikaniranju, poskusom utišanja in celo povračilnim ukrepom.

Prav zato sem se 30. maja letos v Delu oglasil s pismom bralcev o še vedno aktualnem primeru Dunajskih kristalov in afernih dogodkih iz leta 2010. Ta primer kaže, da lahko že majhna skupina posameznikov z integriteto in podporo neodvisnih medijev prepreči posle, ki bi lahko povzročili veliko škodo javnim financam. To je tudi dokaz, da boj proti korupciji ni predvsem vprašanje novih institucij, temveč poguma, integritete, transparentnosti in zaščite tistih, ki si upajo spregovoriti.

Dokler bodo žvižgači obravnavani kot problem in ne kot del rešitve, bo vsak nov organ za boj proti korupciji zgolj nova tabla na vratih iste stavbe. 

Normalna oblast razume, da je država kompleksen sistem, ki ga lahko vodiš samo, če ljudje vsaj približno verjamejo, da nisi prišel nadnje z maščevanjem.

Tokrat pa - še preden je vlada sploh imenovana - poslušamo grožnje novinarjem, kulturnikom, nevladnikom, sodnikom, uradnikom, policiji, medijem in praktično vsakomur, ki ni dovolj navdušen nad njimi. Še preden so ministri sedli v pisarne, že letijo napovedi čistk, kaznovanj in obračunov. Kot da cilj ni upravljanje države, ampak stalen konflikt.

Janša, Mahnič, Hojs, Stevanović in pretežni del nove koalicije ne razumejo politike kot upravljanje različnih interesov, ampak kot osebni boj. Kritika ni politična razprava, ampak žalitev. Nestrinjanje ni legitimno mnenje, ampak napad. Vsak dvom je zarota. In ker vse razumejo osebno, je tudi njihov odgovor vedno oseben: agresija.

Ta je danes osrednji program slovenske desnice.

Od ulice do korita. Kdo nam bolj laže? Janša, ki trdi, da nima manjšinske vlade ali Stevanović, ki trdi, da je opozicija? Stevanović in Resnica sta v rekordnem času postala karikatura vsega, proti čemur se naj bi borila.

Leta poslušamo njihove pridige o poštenosti, ljudstvu, boju proti elitam in “umazani politiki”. Potem pa pride prvi resen stik z oblastjo — in isti ljudje začnejo trgovati za funkcije, sklepati zakulisne dogovore in politične kupčije prodajati kot zgodovinsko odgovornost.

In kako prozorno manipulirajo. Vsakič, ko se pojavi neprijetno vprašanje o njihovem paktiranju s SDS, v javnost vržejo novo dimno bombico, da ljudje ne bi videli bistva. To je stari populistični trik. Ko te ujamejo pri nečem neprijetnem, ne odgovarjaš na vprašanja. Samo ustvariš dovolj konflikta in drame, da ljudje pozabijo, kaj bi sploh morali spraševati.

Mediji lovijo novo senzacijo, družbena omrežja eksplodirajo, javnost pa se ukvarja z novo afero, medtem ko prava zgodba izgine iz fokusa.

In Stevanović to počne skoraj šolsko. Namesto da bi pošteno povedal: “Da, sklenili smo politični dogovor z Janšo, ker nam to prinaša vpliv in funkcije,” poslušamo teatralne zgodbe o pritiskih, zarotah in podkupninah. Kot da ni predsednik državnega zbora postal s politično kupčijo, s korupcijo, ampak z neko revolucionarno vstajo proti sistemu.

Janša je v Stevanoviću dobil človeka, ki politiko razume popolnoma enako: kot neprestano demonstracijo konflikta, kot potrebo po dominaciji, kot oder za osebni obračun z vsemi, ki ne ploskajo dovolj glasno.

In tu se začne slovenska verzija trumpizma. V prepričanju, da je brutalnost avtentičnost. Da je žalitev znak moči. Da je primitivizem dokaz “ljudskosti”. Da je vsak napad upravičen, če ga izreče “naš”.

Permanentna paranoja. In vsi so vedno žrtve. Najmočnejši ljudje v državi se predstavljajo kot preganjani mučeniki. Vsaka kritika medijev je “vojna”. Vsak protest je “rušenje države”. Vsaka satira je “sovražni govor”. In bolj ko imajo oblast, bolj govorijo, kot da jim je nekdo oblast ukradel.

Problem je, da nasilje postopoma uniči vse normalne mehanizme družbe. Ljudje se umaknejo iz javnega prostora. Strokovnjaki utihnejo. Institucije začnejo delovati iz strahu. Razpravo zamenja lojalnost. In država se počasi spremeni v prostor, kjer ni več pomembno, kdo ima prav, ampak kdo glasneje grozi.

To je razpad politične kulture. In najbolj nevarno pri vsem skupaj je, da se ljudje na to počasi navadijo. Bomo to dopustili? 

Učno-vzgojni proces postaja napor za učence, učitelje in starše?

Pred časom sem srečal dečka. Stopal je počasi, nekoliko upognjen nazaj. Na hrbtu je nosil šolsko torbo in vrečko v roki. Vprašal sem ga, ali je torba težka? Kot iz rafala je izstrelil: »Osem kilogramov.« Ni bilo dovolj. Dodal je, da je glava še težja. Nato sem se spomnil dogodka v Lekarni na Brodu, kjer sta dvoje mamic zaskrbljeno razpravljali o nadaljnji poti v srednjo šolo, točneje na gimnazijo. Obupani sta ugotavljali, češ, naša nima dovolj petic, da bi vstopila v eno od želenih ljubljanskih gimnazij. Beseda želenih me je vznemirila, saj sem v trenutku zaslutil: v igri so pričakovanja.

Beseda pričakovanje je težko breme za učečega, ne gre zgolj in samo za pričakovanja staršev, pričakovanja gojijo tudi osnovne šole, gimnazije, fakultete, kasneje podjetja, kjer se zaposliš, saj vodeči pričakujejo marsikaj. Nisem še zasledil, da bi učenec v pogovoru izjavil, da od sebe pričakuje - karkoli že.

Pričakovanja, pričakovanja, vse do pričakovanega življenjskega sopotnika. Otrok-subjekt je postal objekt pričakovanj, od starševskih vse do pričakovanj institucij države.

Slišali boste v obrambi pričakovanj: »Saj smo mu želeli samo dobro.« Verjamem, nisem pa prepričan v to obrambo. Še sreča, da nisem somišljenik posploševanja. Mnogi starši ubirajo pota čuječnosti, budnosti, pozornosti do otrokove narave, ki se najizvirneje izrazi v igri, kjer ni nadzora, ni ’kaznovanja’, je eno samo sodelovanje, v katerem starši prepoznavajo otroke in otroci starše. V teh odnosih je čudenje na prvem mestu, kajti le to je izvor vsakršne modrosti. Pouk z odprtostjo do narave otrok je tudi igra spoznavanja slehernika v njegovi individualnosti. Mar nismo družba demokratičnosti - ali pa je beseda demokracija samo maska, s katero prekrijemo dejanske odnose?

Naj vam zaupam iztek lekarniškega pogovora. Vanj sem se vključil s pojasnili, da sem kot profesor pri pouku srečal mnoge odličnjake osnovnih in srednjih šol ter tudi fakultet. A marsikdo je, nikakor ne vsi, klecnil v življenju. Drugi, ki so orali ledino izobraževanja z velikimi napori, pa so uresničili – tudi ne vsi – svoje sanje. A to še ni vse.

Mlado bitje se sooči s tekmovanjem, ki je pripeto k pričakovanju. Tekmovanje, kot ga pozna grški Polis, je še samo zgodovina. Tam je bilo ključno sodelovanje, tekmovanja so bila veščina za krepitev duha in telesa. Saj tekmovanja niso maščevanja, niti sesuvanja, so igre zmogljivosti posameznika ali tima.

Naglavni greh je primerjanje učencev.

Povzdigniti nekoga na Olimp za vzor drugim je več kot preveč. Vsakdo je individuum posebnih darov in dar narave se podpira, spodbuja, ne sme pa biti predmet primerjav. Jože ne more biti Franc in obratno. Če ju primerjamo in to počno nekateri starši in učitelji, storimo, milo rečeno, pomoto, kajti oba sta obremenjena, prvi, ki ne more biti drugi, ki je vzor in drugi, ki ne more sprejeti dejstva, za krajši čas, da je vzor. 

Mandatar nove vlade je izvoljen. Vse okoliščine ustoličenja kažejo na farso. Ni več smiselno ponavljati razloge, ki volitvam jemljejo kredibilnost … do oblasti so se dokopali tudi ljudje, ki se ponašajo s prevarami, lažmi, sprenevedanjem, zlobo, oportunizmom, nekatere bremenijo tudi neporavnani računi kriminalnih dejavnosti. Krepostne strankarske korifeje dojemajo značajske deformacije kot politične vrline. Vse “za narodov blagor” (po Cankarju), seveda.

Nobena uradna institucija ni ukrepala za zaščito ustavnih določb o volitvah, čeprav so bili postulati poslansko-parlamentarne politične higiene povoženi. Imunski sistem države je odpovedal.

Farsa je bila zrežirana 35 let po ustanovitvi samostojne države. Takrat so bili upi v sproščeno Slovenijo visoko, danes so na dnu. Oziroma v kloaki ugrabljenega parlamentarizma.

Nikakor ne smemo pozabiti zaslug “največjega“ Slovenca, v “vrlinah” prvega med enakimi. 

Na uredništvo se je glede članka Nedostopna dediščina, ki je bil objavljen 22.5.2026, obrnil direktor Pokrajinskega muzeja Ptuj Ormož dr. Aleksander Lorenčič. Opozoril je, da je za ogled I. in III. mitreja potrebna najava tri dni vnaprej. Naša informacija v članku, da je za ogled potrebna najava teden dni pred obiskom, izvira iz telefonskega pogovora z blagajno muzeja, kamor smo se, kot bi bili slehernik, obrnili sami. 

Afera Black Cube je razgalila, kar je naša desnica dolgo časa gradila kot svojo politično metodo. Ne zanikaš dejstev, ampak diskreditiraš vsakogar, ki si jih drzne izreči na glas. V trenutku, ko se je odprlo vprašanje, ali je izraelska paraobveščevalna družba vplivala na slovenske volitve in pri tem sodelovala z domačimi političnimi akterji, bi v normalni demokraciji sledilo preprosto vprašanje: kdo je sodeloval in zakaj?

Pri nas pa, kdo si drzne o tem govoriti.

To je bistvo politične kulture, ki jo že leta gradi Janez Janša. Nikoli ni problem tisti, ki prestopi mejo dopustnega. Problem postane policist, novinar, sodnik, preiskovalec ali politik, ki na prestop opozori. Mehanizem je vedno isti: napad na institucije, diskreditacija postopkov, ustvarjanje vtisa zarote in nato predstava o političnem mučeništvu.

Tokrat je vse skupaj še bolj grozljivo. Namesto da bi nastajajoča desna koalicija zahtevala popolno razkritje povezav med Black Cube in političnimi strukturami v Sloveniji, želi preiskovati tiste, ki so javnost o tem obvestili. Ne vsebine afere. Ne tujega vmešavanja. Ne morebitnega političnega sodelovanja. Ampak pretok informacij. To je obramba politične nedotakljivosti, Zoran Stevanović, ki se je leta prodajal kot “antisistemska” alternativa, danes pomaga utrjevati sistem politične zaščite največjega akterja slovenske desnice. Strašna opozicija, ki naj bi rušila elite, v ključnem trenutku postane ščit stare politične mašinerije. Retorika o “zlorabi policije” in “medijskem konstruktu” ni nič drugega kot reciklirani janšizem z nekoliko drugačno embalažo.

Stevanović pravi, da se v delo policije “ne želijo vmešavati”. Toda ravno to počnejo. Če vnaprej politično napoveš, da so preiskovalci del zarote, če napoveduješ parlamentarno seciranje kriminalistov, njihovih napredovanj in dela, potem ustvarjaš pritisk. To je opozorilo organom pregona v smislu: če se dotaknete pravih ljudi, bomo mi prišli po vas.

Desnica je dolga leta kričala o “krivosodju”. Zdaj je naredila korak dlje. Še preden sodišče sploh karkoli odloči, že delegitimira policijo in preiskovalce. Cilj je institucije vnaprej uničiti kot verodostojne odločevalce. Če ljudje ne verjamejo nikomur več, potem ostane samo še vera v vodjo.

To je politični model iz Madžarske, Srbije in Trumpove Amerike. Vsi so pokvarjeni, vsi lažejo, vsi razen nas. In vsak, ki opozori na nepravilnosti, postane “globoka država”, “udbovec”, “aktivist” ali “režimski medij”.

Desnica, ki se sicer hrani s patriotizmom, zastavami in govorjenjem o suverenosti, danes relativizira sodelovanje s tujimi operativnimi strukturami, hkrati pa napada slovenske institucije, ker si upajo zadevo raziskovati. Patriotizem se očitno konča tam, kjer se začne politični interes.

Black Cube je v resnici test slovenske demokracije. Test, ali bomo dopustili, da postane problem tisti, ki na nepravilnosti opozarja, povzročitelj ali sodelavec pa vedno znova zaščiten in nekaznovan.

Hvala za tako državo.

Spoštovani rektor Univerze v Ljubljani, prof. dr. Gregor Majdič, odzivam se na vaš javni zapis z dne 18. maja 2026, v katerem ste referendumske aktivnosti sindikatov uokvirili kot vprašanje političnih pritiskov, Univerzo v Ljubljani označili kot “politično nevtralno” institucijo ter javno nagovarjanje k podpisu referendumskih pobud s stojnicami in plakati opredelili kot nedopustno politično oziroma drugo agitiranje.

To stališče razumem kot resen poseg v prostor akademske skupnosti.

Načelo “politične nevtralnosti” univerze, na katero se sklicujete, ne obstaja ne v Statutu Univerze v Ljubljani ne v Etičnem kodeksu UL v pomenu, ki bi upravičeval tako restriktivno omejevanje sindikalnega referendumskega delovanja. Statut v 7. členu prepoveduje delovanje političnih strank na univerzi. To je jasna in razumljiva prepoved. Toda sindikat ni politična stranka. Sindikalno delovanje ni strankarska agitacija. Referendumska pobuda pa sama po sebi ni zloraba univerzitetnega prostora.

Namen 18. člena Etičnega kodeksa UL je varovati avtonomijo univerze pred politično-strankarskim prevzemom, pritiski in zlorabo pedagoškega procesa ali univerzitetnih sredstev za neakademske namene. Ne pomeni pa, da je mirno, javno sindikalno delovanje na hodniku fakultete že samo po sebi nedopustna agitacija.

Statut in Etični kodeks UL ne podpirata predstave o univerzi kot vrednotno sterilnem prostoru. Univerzo razumeta kot skupnost, ki svojo avtonomijo uresničuje skozi poslanstvo, vrednote, ideje, odnose in aktivno udeležbo njenih članov. To ni model pasivne, od družbe odmaknjene institucije, temveč model odgovorne akademske skupnosti.

Etični kodeks UL je pri tem zelo konkreten. Od učiteljev, raziskovalcev in študentov ne zahteva nevtralnosti, temveč prizadevanje za udejanjanje in ohranjanje temeljnih vrednot univerze: znanstvene in pedagoške odličnosti ter poštenosti, avtonomije, svobode znanstvenega in raziskovalnega dela, spoštovanja človekovega dostojanstva, humanizma, socialne pravičnosti, enakopravnosti in resnice. Prav tako določa, da intelektualna neodvisnost zahteva kritičen odnos do pojavov v socialnem okolju, odgovorno zavzemanje za vrednote pa preprečuje, da bi se strpnost spremenila v brezbrižnost in nedejavnost.

Zaposleni na univerzi nismo zgolj izvajalci znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega procesa, temveč člani akademske skupnosti, državljani in delavci z ustavno varovano pravico do sindikalnega organiziranja, javnega izražanja in sodelovanja v demokratičnih postopkih. Temeljni akti Univerze te ne razumejo kot slonokoščenega stolpa, temveč od članov akademske skupnosti zahtevajo aktiven družbeni angažma.

Zato sem kot član akademske skupnosti v prostorih Univerze v Ljubljani javno zbiral podpise ter zaposlene in študente nagovarjal k podpisu. To sem počel odprto, brez skrivanja, zunaj pedagoškega procesa, brez prisile, brez zlorabe pedagoške avtoritete in brez predstavljanja, da govorim v imenu Univerze v Ljubljani.

Ne zato, ker bi zavračal pravila univerze. Nasprotno: prav zato, ker zavezanost temeljnim načelom Univerze to od mene zahteva.

Univerza mora varovati pedagoški proces pred pritiski, zlorabo službenega položaja, strankarsko propagando in institucionalnim prisvajanjem. Predavalnica ne sme postati prostor prisile, uradni kanali univerze ne smejo biti samovoljno uporabljeni za politične kampanje in študenti ne smejo biti izpostavljeni pritisku profesorjev, vodstev fakultet ali drugih nosilcev institucionalne moči.

Toda nekaj povsem drugega je javno sindikalno zbiranje podpisov v podporo zahtevi za razpis referenduma. Hodnik univerze ni sterilno območje brez družbe, politike, konfliktov in odgovornosti. Univerza ni prostor molka. Je prostor kritičnega mišljenja, odprte razprave, kritike in javne odgovornosti.

Tudi nestrinjanje z vodstvom univerze ni samo po sebi politični pritisk. Je legitimna razprava v akademski skupnosti. Če vodstvo univerze sindikalno nasprotovanje in javno kritiko prehitro označi za politični pritisk, s tem ne varuje pluralnosti, temveč jo zožuje.

Univerza mora biti neodvisna od političnih strank in nosilcev politične moči. Ne sme pa postati prostor, kjer se v imenu navidezne nevtralnosti omejuje zavzemanje za socialno pravičnost, enakopravnost, človekovo dostojanstvo, delavske pravice in demokratično sodelovanje.

Prav zato javno sindikalno delovanje članov akademske skupnosti ni odmik od poslanstva Univerze v Ljubljani. Je ena od oblik odgovornega ravnanja v skladu z njenimi temeljnimi vrednotami. Če temeljni akti Univerze od nas zahtevajo družbeno odgovornost in aktivno zavzemanje za vrednote, potem univerzitetni prostor ne sme biti razumljen kot prostor umika iz družbe, temveč kot prostor, kjer se te vrednote lahko tudi javno uresničujejo.

S spoštovanjem.

Glede na genocid Izraela ob ameriški ter evropski podpori v Gazi ter na Bližnjem vzhodu se iskreno zahvaljujem vodstvu RTV Slovenija, da je prepoznalo situacijo in v imenu človečnosti sklenilo, da se RTV SLO ne udeleži Evrovizije. Hkrati pa bo RTV SLO namesto navedenega nepotrebnega evrovizijskega cirkusa v teh terminih izvajala program Glasovi Palestine. S filmi, pogovornimi oddajami in analizami bo program osvetlil zgodbe ljudi in širši kontekst dogajanja na Bližnjem vzhodu.

Želim si, da bi takšno stališče zavzeli tudi na področju športa in na drugih področjih, ki so povezana z Izraelom.

Pogum in odločitev, ki ste ju pokazali, pa bi lahko bila vzor tudi za vse pristojne državne organe, kot tudi druge institucije, kot so izobraževalne, kulturne in zdravstvene ustanove, medije ter druge akterje in posameznike, ki lahko vplivajo na razmislek ljudi o človečnosti, pravičnosti in enakopravnosti ter drugih vrednotah.

Tudi s takšnimi potezami neodvisno ter z moralno integriteto vodij RTV SLO kažete svojim gledalcem, kaj je prav in kaj ne.

Slovenščina je en tak čuden jezik, ki premore poseben izraz za potek izbiranja izbrancev ljudstva, imenovan volitve. Torej ne tako kakor pri naših južnih sosedih, kjer za to dejavnost poznajo izraz izbor(i), kar se sliši logično, saj gre za izbiro, pa čeprav izvoljenih predstavnikov tam ne volijo (kar bi pri nas pomenilo, da jih nimajo ravno radi). No saj jih tudi mi nimamo, a jih vseeno volimo. In na žalost po navadi volimo tako, da izvolimo vole. Zdaj pa izvolite razumeti, ni čudno, da po volitvah nastane zmešnjava.

Janez Janša je zvečer na dan volitev stal mrkega obraza pred svojim strankarskim štabom v značilni, nekoliko zgrbljeni drži, ogrnjen s temnim plaščem. Deloval je bledo, upadlo, brez obrazne mimike kot kakšen Nosferatu, ki mu je zmanjkalo krvi, no nekaj tisoč glasov. Ti so mu bili, kot je razlagal zbranim novinarjem, seveda ukradeni. Najavljal je vse mogoče pritožbe, če bo treba, bo šel tudi na ustavno sodišče, je grozil, kajti levica ga je, kot pravzaprav vedno, spet prevarala in mu ukradla volitve. Volitve, v katere je toliko vložil, skoraj prodal državo, da bi jo lahko osvojil, za to celo najel izraelske agente, pa tudi to ni pomagalo. Toda tudi slavje leve polovice volilnega telesa ni imelo trdne podlage. Kljub dokaj prešerno razpoloženemu Golobu, relativnemu zmagovalcu volitev, je bilo kaj hitro jasno, da obstoječa levosredinska koalicija nima dovolj glasov za še en mandat in da bo sestavljanje vlade, ki bi imela v najboljšem primeru 46 glasov, misija nemogoče. Računica brez krčmarja, da bi Logarja, ki je sicer osebno izvisel iz parlamenta, lahko prepričali o vstopu v levosredinsko vlado, se je izkazala za več kot naivno. Logar je namreč kolikor hitro je lahko po avtocesti sprenevedanja in prevare odbrzel nazaj v objem k svojemu ideološkemu mentorju. Tako je požrl svoja predvolilna zaklinjanja, da ne bo šel v koalicijo z Janezom Janšo in SDS, če tam ne bo vsaj ene leve stranke. Kajti, kot je pravil, obstaja srednja pot, ki pa na koncu očitno vedno zavije ostro v desno. Na tej poti pokore je izumil še nikoli slišano in verjetno, da še dolgo nepreseženo argumentacijo, ki pravi takole: »Demokrati smo tako raznolika stranka, da bo že to dejstvo zagotovilo bodoči koaliciji pluralnost«. Od tu naprej gledamo v novoizvoljenem parlamentu le še sejem ničevosti, parado nenačelnosti, požrtijo predvolilnih obljub in kot je to že običajno izbruhe najžlahtnejšega primitivizma, ki ga premorejo nekateri vojščaki desnice. Predstavniki desnega ljudstva, ki po novem tam zasedajo večino stolčkov, strumno preštevajo glasove in so polni idej, kako čim hitreje in kar se da učinkovito uničiti državo. Metode za ta cilj so navedene in zbrane v predlaganem intervencijskem zakonu. O njegovi vsebini so dovolj povedali že mnogo pametnejši od mene, morda pa ni odveč, da nekaj dodamo o tvorcih tega zakona in bodočih oblastnikih. Interventni zakon je pač odraz razmišljanja (če temu sploh lahko tako rečemo) slovenske desnice oziroma njenih strank, ki bodo sestavljale novo vlado. Nabor je jasen, vse bo vodila SDS z njenim večnim voditeljem na čelu, kateremu se bo klanjal in uklanjal klerikalno neoliberalni cvetober zagovornikov razžaljenih in ponižanih množic. Te vključujejo malega delovnega človeka, samostojnega podjetnika v različnih odtenkih, obstoječih in novih oblikah, klenega, a ubožnega kmeta, ter večno spregledanega, malodane odpisanega upokojenca na eni strani ter razne nosilce razvojne kapice oziroma Brodnjakovega cilindra na drugi. Vse to je dodatno oplemeniteno s kmečko pametjo pripadnice sicer ljudskega, a privatnega zdravilstva, ter podprto z izostrenim fokusom stranke uspešnega podjetnika in predsednika DS, strokovnjaka za meroslovje, ki je očitno izgubil tako mero kakor čut. In na ta konglomerat se bo nacepila še proticepilska Resnica, ki sicer ni resna, je pa resnična in bo vsekakor pomagala utrjevati desno vladavino. Zanjo bi bil zelo primeren avizo, ki je bil nekoč (morda je še) izhodna misel humoristične oddaje ene od mariborskih radijskih postaj in bi se Stevanovićevim resnicoljubkam in resnicoljubom lepo podal. Slišati je bil takole: »Resnica ni plenica, pa vseeno smrdi«. Toda bilo bi krivično in vsekakor pokroviteljsko, če bi zanikali, da so v parlament prišli nekakšni zmerno brihtni polinteligenti agrikulturnega tipa, ki si tam ne zaslužijo biti in so se v najvišje zakonodajno telo uvrstili zgolj po nekakšnem naključju, malodane žrebu. Ne niso se, bili so izvoljeni. So namreč prav tisti predstavniki ljudstva, kakršne si to tudi zasluži. Kajti ponarodela modrost pravi, da ima ljudstvo vedno prav. In kakopak volitve niso izjema. Drznim si le dodati: »Ljudstvo ima res vedno prav, a kaj, ko se navadno odloči narobe«. Zato je naravno, čeprav prav nič koristno za duševno zdravje pa tudi za samo državo, da bomo naslednja štiri leta poslušali globoke in tehtne misli raznih Mahničev, Reberškov, Vrtovcev ter petelinjenje gospe Kokot in podobnih predstavnikov ljudstva, zbranih v vrhovnem državnem kokošnjaku pod taktirko postavnega vaterpolista. Pričakujemo lahko tudi to, da bodo imeli neomajno podporo njihovih zvestih sledilcev in občudovalcev ter vojske trolov in botov na družbenih omrežjih. Z vsem žarom jih bodo, kakor doslej, podpirala razna gospodarska združenja in zbornice, pa obrtniški, zdravniški in zavarovalniški cehi, ki si lahko obetajo še večje dobičke, čeprav jim je jasno, da nižji davki na koncu privedejo do slabšega življenja za vse, razen morda za peščico najbogatejših. Ker pa tja spadajo prav oni, ni prav nič čudno, da take ukrepe sebično spodbujajo in zagovarjajo. Predlagatelji zakona trdijo, da ta nikomur nič ne jemlje, kar je morda celo res, morda bo res ljudem ostal kakšen evro več, ampak res samo drobiž. Na koncu pa bo večina imela bistveno manj, ker bo zakon sesul javno dobro. Tisti, ki zakon podpirajo, naj se ne pritožujejo, ko bodo kaj kmalu v dolgih vrstah čakali na pregled pri osebnem zdravniku v javnem zdravstvu (če ga bodo sploh imeli). Bodo pač šli k zasebnikom in takrat bo tisti evro več v žepu popolnoma izgubil svojo vrednost in izpuhtel iz njihovega žepa, kot da ga nikoli ne bi bilo. Tako kot je obelodanil eden od predlagateljev zakona, je ta v prid ponovnemu zagonu »podjetniškega ekosistema«. Ob tej besedni zvezi (pa nasploh ob kakršnikoli povezavi ekosistemov z družbenimi dejavnostmi) me kot biologa zaboli glava. Je pa res, da je to edini ekosistem, ki tem ljudem pade na pamet, saj v njihovih programih o tako pomembnih zadevah kot so podnebne spremembe in varstvo narave ni niti besede. Kar je logično, saj večina nadobudnih prebivalcev podjetniških ekosistemov podnebnih sprememb itak ne priznava.

Kakorkoli, nihče ne plačuje rad visokih davkov in vsi se nad njimi vsaj občasno pritožujemo. Toda davki in prispevki so osnova in pogoj za delovanje javnih sistemov zdravstva, šolstva, znanosti, kulture in seveda tudi pokojninske blagajne in dolgotrajne oskrbe ter vseh drugih servisov in storitev, ki jih zagotavlja državni proračun. Zato je tudi prav, da tisti, ki imamo poleg izobrazbe in določenih znanj možnost, da zaslužimo več, marsikdaj pa tudi srečo, da smo zaradi takih in drugačnih socialnih okoliščin premožnejši, plačujemo tudi višje davke in prispevke. V dobrobit vseh, v dobrobit solidarne družbe. Preprosto nepravično je, da bi bogatejši plačevali manj, a kdo danes sploh še omenja pravičnost in solidarnost? Naši bogaboječi sodržavljani so nanju očitno pozabili, kajti pohlep in požrešnost očitno nista več na seznamu naglavnih grehov. Pomembno je slediti le svojim ozkim interesom, ki so poleg tega prežeti tudi s kulturnim bojem. Vse, kar le malo diši po levem, namreč avtomatično enačijo s komunizmom, pa čeprav je ta, tako kakor njihov strah, že dolgo okrog votel notri pa ga nič ni. Prepričanost v svoj prav in način razmišljanja jim dajeta tudi podpora in zaslomba bivših in tudi nekaterih sedanjih ustavnih sodnikov, odsluženih diplomatov in zunanjih ministrov, ustavnih pravnikov, akademikov in preostalih razumnikov t. i. slovenske pomladi, ki so se vedno priklanjali Janezu Janši. Sicer še vedno ne dovolj za Janševo »ustavno večino razuma«, vsekakor pa dovolj za potrjevanje in utrjevanje zakonov 2. republike. Napovedano ukinjanje prispevka RTV, podrejanje medijev, ukinitev financiranja nevladnih organizacij, ki so desničarjem trn v peti, ter nadaljevanje privatizacije javnih sistemov, s tem pa siromašenje socialne države, jasno nakazuje smer, kamor bo plula barka Slovenija. Njen novi/stari kapetan in posadka znata, ne glede na smer vetra, krmariti le v desno. Kar bo neizogibno prej ali slej vodilo v potop, se bomo pa vsaj potopili z domoljubno plapolajočimi zastavami.

Zanimiv je tudi napovedan in vsesplošen boj bodočih oblastnikov s korupcijo. Seveda je korupcija problem in to velik problem. Verjetno se s tem vsi v tej državi strinjamo. A to, da se nameravajo korupciji zoperstaviti z bodočim predsednikom vlade, ki je nedvomno eden najbolj korupcijsko omadeževanih politikov, če ne kar prvi med enakimi, pove dovolj o resnih namerah v tem namišljenem boju. Pa tudi številni križarji v tej protikorupcijski aliansi imajo več kot dovolj masla na glavi, da bi lahko prvi metali kamenje v druge. Za začetek bi lahko dosegli, da bi vsaj tisti, za katere se zavzemajo v svojih programih, pri svojih storitvah in uslugah redno izdajali račune in obračunavali DDV. Tudi s tem bi morda lahko ublažili izpad prihodkov državne blagajne, katero kanijo kleni borci proti korupciji s svojimi zakoni osiromašiti.

Nenazadnje in še kako pomembno pa je, da se bo marsikaj spremenilo v zunanji politiki. Če se je Slovenija v obdobju zadnje levosredinske vlade v zunanji politiki končno vsaj v primeru Palestine in vojn, ki divjajo po svetu, bolj ali manj odločno postavila na pravo stran zgodovine in se distancirala od avtokratskih režimov, se s prihodom Janše na oblast nedvomno obeta zasuk nazaj oziroma preobrat k zunanjepolitični agendi, ki jo pri Janši dobro poznamo. Še toliko več, ker mu je tik preden jo je uspel sestaviti, madžarska Rubikova kocka razpadla, ona črne barve pa mu visi nad glavo in grozi ponovno spodkopati njegovo oblast. Janša je izraelski dolžnik in prijatelj Izraela. Ta ga hvali, a tudi drži v šahu. Ali ni zanimivo, da je zagovornik slovenskega domobranstva, ki je priseglo Hitlerju, ter obiskovalec ustaških koncertov, kjer se dičijo s tisto vrsto ikonografije domoljubja, v imenu katerega so med drugo svetovno vojno množično pobijali Srbe in Jude, zdaj kar na lepem postal največji kritik antisemitizma in občudovalec ter podpornik genocidnega izraelskega režima ter seveda oster kritik vsega, kar le malo diši po podpori Palestincem.

Očitno se nam spet obetajo neprijetni, če že ne težki časi. Bo treba spet na kolesa in samo upamo lahko, da ne tudi v gozdove. 

V članku z naslovom »Neprimeren odnos do ljudi«, objavljenem v Mladini dne 30. 4. 2026, so bile objavljene navedbe, ki ustvarjajo napačen, nepopoln in zavajajoč vtis o mojem delu, poklicnem ravnanju in odnosu do živali.

Ne drži, da bi moj poklicni odnos do živali temeljil na neprimernem, nestrokovnem ali neetičnem ravnanju. Kot veterinarka z veljavno strokovno izobrazbo in dolgoletnimi delovnimi izkušnjami sem svoje delo opravljala v skladu s pravili veterinarske stroke, veljavno zakonodajo in poklicno odgovornostjo. Posamezne navedbe, govorice ali enostranske interpretacije ne predstavljajo celovite, preverjene in objektivne slike mojega dela.

Prav tako je zavajajoč vtis, da naj bi bile javno razširjene trditve same po sebi dokaz dejanskega ravnanja. Gre za trditve, ki jih zavračam kot neutemeljene, nepopolne in škodljive za moj osebni ter poklicni ugled. Pri poročanju o osebi, ki opravlja javno funkcijo, je dopustna kritika, vendar mora biti javnost obveščena celovito, preverljivo in na način, ki ne ustvarja vnaprejšnje obsodbe na podlagi govoric ali nepreverjenih navedb.

Proti meni ni bil nikdar uveden noben disciplinski postopek, delo v zavetišču Gmajnice sem končala predčasno zaradi zaposlitve v Zavetišču za živali Maribor. Prav tako zavetišče za živali Maribor z mano ni prekinilo pogodbe, le te po 6 mesecih dela nisem podaljšala zaradi nosečnosti.

Zato zahtevam objavo tega popravka, da se javnosti predstavi tudi moja stran in da se popravi vtis, ki ga je ustvaril sporni članek. 

Spoštovani Grega Repovž, Pravkar sem prebral vaš odgovor na Pismo bivše veleposlanice … Briljanten odgovor! Za popolno osvetlitev slovenskega prispevka naklonjenosti in prijateljstva do Izraela bi dodal, da je Slovenija leta 1946 rešila preživele po holokavstu in preganjane Jude iz Evrope. Organizirala je ladijske transporte Judov iz pristanišča Bakar v Haifo ali Tel Aviv. Na slovenski strani je vodil “akcijo” Edo Brajnik Štefan, na izraelski pa Šajke Dan. Šimon Peres se je proti koncu svojega življenja zahvaljeval slovenskemu predsedniku za to reševanje. V Mladini je bila objavljena ta zgodba, zelo natančno, več kot 20 let nazaj.

Spoštovani!

Iskrena pohvala in zahvala ter čestitke za pokončno stališče v odgovoru odgovornega urednika Grega Repovža bivši izraelski veleposlanici! Samo da sem to jasno stališče že zdavnaj pričakoval od PRS, te vlade v odhajanju, DZ, pa ga nisem dočakal. Država, ki pusti takšno vmešavanje v svoje notranje zadeve, kot to dopusti Slovenija, je milo rečeno, »čudna« država. 

Spoštovani, 

iskrene čestitke za odgovor Mladine Izraelski veleposlanici. Vsebinsko odlično argumentiran, podprt tako z zgodovinskimi kot današnjimi fakti. Verjamem oz. vsaj upam, da bo tisti, komur je odgovor neposredno namenjen, premogel dovolj objektivnosti in razuma, da o vsebini odgovora ne samo dobro razmisli, morda celo povpraša nekatera lastna prepričanja. 

Spoštovani g. Repovž.

V vašem članku z naslovom „Kšeftarska mentaliteta“ ste do obisti zadeli trenutno situacijo v Sloveniji. Moč smo na teh volitvah žal dali raznoraznim tajkunom in malim velepomembnim podjetnikom. Njihova motivacija in moto ni razvoj Slovenije, ampak kako hitro obogateti, pri čemer način  sploh ni pomemben. Tako kot je danes resnico zamenjala laž, je tudi poštenost zamenjala goljufija. In takih, včasih spoštovanih pojmov oziroma vrednot, ki so danes zgubili pomen, je še veliko.

Upam, da ravnanja bodoče desne vlade, čim več ljudem čim prej odpre oči. Kljub vsemu je več ljudi, ki komaj živijo iz meseca v mesec, kot malih izkoriščevalskih „podjetnikov“. In ti ljudje „iz meseca v mesec“ so na volitvah žal nasedli obljubam desničarjev oziroma jih je obstoječa vlada razočarala.

Lep pozdrav z upanjem na čimprejšnje volitve po formiranju desne vlade. 

Pozdravljeni, pravzaprav sem vam želela pisati že ob izdaji Mladine 24. aprila in sicer zato, da bi izrazila soglasje k pismu Sonje Logar. Če bi ubesedila svoje misli ob volitvah, bi napisala nekaj podobnega. Skratka, pobožalo mi je srce.

K njenemu pisanju dodajam: veliko ljudi je ponovno volilo Roberta Goloba oziroma Gibanje Svoboda, a onemogočen je ne zato, ker bi bil slab predsednik vlade, ampak ker ni (bil) popoln. Gre dobesedno za razvajeno ’vihanje nosu’ nad Svobodo, Levico in SD in njihovimi skupnimi dosežki. Za nas Slovence (tukaj se prav prileže izraz, ki ga je skovala Svetlana Makarovič - Slovenceljne) jih je premalo ... Rezultat: vladala nam bo skrajna desnica (ki jo, mimogrede, slovenska TV vztrajno poimenuje kot desno ali celo desnosredinsko).

Soglašam tudi z njeno kritiko vašega kolumnista Bogomirja Kovača.

Zadnji odstavek njegove kolumne v zadnji Mladini 30. aprila me je prav ’privzdignil’.

Dokončno sem namreč ugotovila, da tudi on tako kot Bernard Nežmah predstavlja kukavičje jajce v gnezdu revije Mladina.

Ne bom tratila niti svojega niti vašega časa z utemeljitvami svoje trditve, ker vemo, o čem govorimo, ko govorimo o levici in desnici. Besedi zaznamujeta sistem vrednot - tudi ljudi, ki nam vladajo ali hočejo vladati. Zapisati, da ’stanovanja in plače, zdravje in izobrazba, poštenost in učinkovitost nimajo levega ali desnega predznaka’ je blasfemija brez primere. Ker ga žal še kako imajo. In žal ’blaginja ljudi in politične svoboščine’ niso ’univerzalno skupno dobro’.

Zadnji stavek ’politični prestol v Sloveniji bi moral zasesti rešitelj te enigme’ pa bi B. K. moral zapisovati (ne samo zapisati) pred volitvami, namesto da je z vsako kolumno s svojimi pikolovskimi, samo njemu razumljivimi analizami odškrnil kos zaupanja v delo obstoječe vlade. Zakaj? Ker ni bila popolna. Zaradi dreves ni videl gozda. Je zdaj zadovoljen?

Na koncu želim pohvaliti novinarja Boruta Mekino za pogumno razkritje najnovejše (gotovo ne zadnje) afere slovenske skrajne desnice z Izraelci in Grego Repovža za pokončen odgovor izraelski veleposlanici na isto temo.