Odločitev o prihodnosti RTV

V razpravah o novem zakonu o RTV poslušamo izjave vodilnih ljudi RTV Slovenija o njihovih pričakovanjih, da bodo novinarji spoštovali standarde BBC. Nikogar od njih pa nismo slišali, da bi morali enako visoke standarde uveljavljati tudi uredniki TVS. Glede na razmere na RTV sem prepričana, da takih pričakovanj ne izražajo niti v interni komunikaciji z uredniki, kaj šele javno.

Čakajoč na Jacka Langa

V zadnji Mladinini kolumni Čakajoč na Jacka Langa vašega sodelavca Vlada Miheljaka (Mladina št. 46, 18. 11. 2022, str.6), ki ga sicer zelo cenim in ga redno preberem, se mu je zapisalo, navajam: »Kolizej se je še v Ruplovem času sesedel sam vase, na Plečnikovem stadionu, ki je v slabšem stanju kot Pompeji, rastejo sredi nekdanje zelenice visoka samozasejana drevesa in grmovje, ker različne civilne in vrtičkarske iniciative onemogočajo vsakršno obnovo.« Vlado Miheljak se tu zelo moti in najbrž ne dovolj informiran širi očitke, ki jih že dobro desetletje slišimo z vrha ljubljanske mestne hiše in od še vedno lastnika stadiona in investitorja Joca Pečečnika.

Čakajoč na Jacka Langa

Spoštovani.

Nova predsednica

Izbrali smo predsednico, ki obljublja, da bo za uveljavljanje kvalitetnih družbenih odnosov naredila mnogo več kot je to dosedanji predsednik republike. To seveda še ne pomeni, da bo tudi res tako. Namreč, delovanje dosedanjega predsednika, ki je neprestano pozival k sodelovanju, se izogibal konfliktom, ki je hotel ugajati čim širšemu krogu državljanov tako, da je dal vsakemu malo prav in se nobenemu ne zameril, poudarjal svojo ljudskost ter glavno skrb posvečal lastni promociji, ljudje cenijo, ker so močno naveličani družbenih razprtij. Udobnost takšne predsedniške vloge lahko postane privlačno tudi za njegovo naslednico. To ne bi bilo dobro, kajti takšna vloga predsednika ima vendar veliko pomanjkljivost, to je, da od njega nimamo državljani nobene koristi in da ga pravzaprav sploh ne potrebujemo.

Intervju: Klemen Boštjančič

V Mladininem intervjuju, ki je bil objavljen 28. 10. 2022, je minister za finance Klemen Boštjančič razkril, kakšno stanovanjsko politiko bi naj v prihodnje zasledovala država. Minister zagovarja idejo, da je moč zgraditi dostopna stanovanja brez proračunskih virov in z aktivacijo zasebnih sredstev, kot zgled tega postavlja podjetji Buwog in Vonovia. Kot kaže, vlada načrtuje, da naj bi takšen model stanovanjske preskrbe izvajal SDH, ki bi stanovanja gradil na podlagi premoženja, prenesenega iz DUTB ob hkratnem pridobivanju ogromnih posojil s strani zasebnega trga. To pomeni, da: 1. Stanovanja za najbolj ranljive izpostavlja tržnim nihanjem. 2. Bankam in bogatim investitorjem bodo najemniki plačevali obresti, torej bodo bogati bogateli na račun šibkih. 3. Ker se bo stanovanjska gradnja financirala iz

Inšpektor za posebne naloge

V prispevku z naslovom »Inšpektor za posebne naloge« smo priimek enega izmed policistov/kriminalistov zapisali napačno kot Robert Javoršek in s tem zakuhali določeno zmedo. Prav bi bilo Robert Javeršek.

Mladi v Sloveniji nadpovprečni uporabniki konoplje

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) z najnovejšo publikacijo Konoplja in mladostniki, o kateri je pod naslovom “ Mladi v Sloveniji nadpovprečni uporabniki konoplje” 30.10. 2022 poročala spletna Mladina, zavaja, ker ne upošteva vseh dosegljivih informacij.

Izbrisani pacienti

Pozivamo vlado Republike Slovenije in skupnost slovenskih družinskih zdravnikov, da s skupnim prizadevanjem odpravijo ustavnopravno, mednarodnopravno in človeško nevzdržno stanje, v katerem se znatnemu deležu prebivalstva odreka elementarna pravica na področju zdravstvenega varstva, to je pravica do izbire osebnega zdravnika. Po različnih virih je takih državljanov od 75 do 130 tisoč. Prepričani smo, da bi analiza pokazala, da so med njimi nesorazmerno visoko zastopani člani ranljivih družbenih skupin. Dosedanji poskusi reševanja tega problema so nezadostni in se prvenstveno ukvarjajo s položajem zdravnikov, medtem ko njihovi bolniki nimajo svojega glasu.

Zakaj ne bomo volili Zorana Jankovića?

Ker vsak, ki je predolgo na odločevalskem položaju, začne verjeti, da mu oblast pripada brez omejitev in da je najboljši možni gospodar; ker gospod Janković upravlja z Ljubljano, kakor da bi bila njegov Mercator;
ker v spregi s komercialnimi investitorji trmasto izvaja svojo agendo, drugačnih glasov prizadetega lokalnega prebivalstva, civilnih pobud, umetnikov, aktivistov in strokovnjakov pa noče slišati;
ker je molčal v obdobju, ko je država neustavno zatirala meščanke in meščane, ki so se s protesti borili za svoje temeljne pravice;
ker je sam uporabil policijsko silo za zatrtje skupnosti, ki je v Rogu preizkušala alternativne modele družbenosti, umetnosti, sociale in športa, za dodatek pa jo je prek podle medijske kampanje ožigosal za kriminalce in odvisnike;
ker vsem opozorilom stroke in nasprotovanju prebivalcev navkljub hoče zgraditi sežigalnico odpadkov v neprevetreni kotlini, v neposredni bližini stanovanjskih sosesk;
ker se namesto javnih prostorov in zelenih površin za druženje, zbiranje, sprostitev in rekreacijo v mestu bohotijo nove in nove trgovske »palače«;
ker je gluh za inovativne predloge, kako urediti privlačen mestni in primestni javni promet  izboljšati shemo prog, kako speljati obvozno železniško progo za tovorne vlake;
ker zaradi mestnega trgovanja s parcelami, špekulativnih naložb v nepremičnine in županovega popuščanja profiterskim investitorjem kopnijo zemljišča za gradnjo stanovanj, ki bi jih še lahko najeli oziroma kupili mladi ali nepremožni, medtem pa cene kvadratnega metra letijo v nebo; ker so zaradi županovega priseganja na javno-zasebno partnerstvo nasedle Stožice, ki jih leta in leta kazijo nedokončane betonske strukture;
ker svojih pogajalskih sposobnosti ni raje izkoristil za partnerstvo z državo, s katerim bi lahko preprečil, da sta ljubljanska železniška in avtobusna postaja že desetletja sramota prvega razreda, dragocena zemljišča na tem območju pa v tuji lasti; ker se ni dovolj potrudil, da bi v partnerstvu z državo zgradili vsaj kakšno novo zgradbo, s katero se ponašajo kulturne prestolnice – Ljubljana še vedno nima nove narodne knjižnice ali spodobnega narodnega gledališča; ker dopušča, da se rušijo zgradbe, ki utelešajo zgodovinski spomin: padli so Kolizej, Šumi, kopališče Ilirija, v nevarnosti je Plečnikov stadion – porušeno dediščino namesto obljubljenega arhitekturnega presežka nadomesti konfekcijska ali predimenzionirana novogradnja; 
ker se pod njegovim vodstvom ogroža ljubljanska arheološka dediščina (koliščarji, prazgodovina, rimska Emona, srednji vek), med drugim z načrtovano garažo pod tržnico in prizidkom k Mahrovi hiši; ker kulturne in izobraževalne ustanove (Zgodovinski arhiv Ljubljane pri magistratu, Srednja šola za oblikovanje in fotografijo v Križankah) preganja z njihovih tradicionalnih lokacij v mestnem središču;
ker so pod njegovim mandatom naselje Rožna dolina, nekdaj bogato z vrtovi in drevesi, zatrpali z betonskimi vila bloki in zalili s podtalnico, podobna usoda pa zaradi podžupanove dogme zgoščanja mesta navznoter grozi tudi drugim takšnim četrtim;
ker se pri premnogih preureditvah ulic in trgov odstranjuje drevesa z bujnimi krošnjami, ki se po tekočem traku izkažejo za bolna, čeprav bi nas poleti hladila še desetletja, če ne bi bilo prostorskih posegov;
ker je mestno jedro polepšal do takšne mere, da se v njem težko normalno živi in premika po opravkih, če nisi turist ali ljubitelj preštevilnih gostinskih »vrtov«;
ker se stara Ljubljana duši v turistifikaciji in množičnih športno-zabavnih prireditvah, ki vanjo ne sodijo; ker je glasilo Ljubljana, ki bi moralo biti forum različnih pogledov občank in občanov na mestne probleme, komaj kaj več kot informativno-propagandni bilten;
ker dvomimo o legalnosti, demokratičnosti in transparentnosti postopkov pri razpisih in oddaji projektov (namesto znanja in kvalitete na MOL-u zmagujejo poznanstva in oportunizem);
ker mestna oblast ni res vključujoča, odprta in demokratična, pač pa se zanaša na neformalne vezi, klane in izbrance; ker pristaja na predsodke do uporabnic in uporabnikov avtonomnih prostorov umetnosti, politike, sociale, družabnosti in kritičnega mišljenja.

Intervju: Klemen Boštjančič

K zelo zanimivemu razgovoru s finančnim ministrom Klemenom Župančičem je treba dodati nekaj opomb. Na prvem mestu je vtis, da so, ko so na hitro znižali DDV na naftne derivate, spregledali, da višje cene spodbujajo porabnike k varčevanju. Manjša poraba naftnih derivatov bi pomenila manjše onesnaževanje zraka, zmanjšanje prevoza z osebnimi avtomobili in hitrejše uveljavljanje javnega potniškega prometa. Zmanjšanje DDV pomeni tudi manjši priliv javnih sredstev v proračun, ta primanjkljaj bo pa potrebno nadomestiti z najetim posojilom. Najemanje posojil bo pa vedno dražje. Vlada se je s hitrim zmanjšanjem DDV pokazala kot operativna in razumevajoča do zahtev iz »baze«, premalo je pa upoštevala dolgoročne posledice tega ukrepa.

»Obtoževanje je napačna pot«

Profesor Andrej Robida nas je pred skoraj štirimi desetletji skrbno uvajal v otroško kardiologijo, zadnji dve desetletji pa nam pomaga razumevati vprašanja kakovosti in varnosti pacientov. Slovensko ledino kakovosti je oral po samosvoji poti. Ob tem so v širši družbi potekala preizpraševanja o kakovosti in varnosti tudi po poteh

Zahteva državnemu zboru, da krivdno odpokliče člane programskega sveta RTV!

Državni zbor Janševe vlade je, v nasprotju z zakonom, ki zahteva sorazmerno zastopanost političnih strank, izvolil enostrankarsko (pretežno SDS) sestavo programskega sveta RTV. Ta je za direktorja TV imenoval strankarskega aparatčika, ki se je s političnim zatiranjem STA strokovno in etično diskreditiral pred slovensko in evropsko javnostjo. Sledilo je odpuščanje in ustrahovanje kakovostnih in neodvisnih novinarjev, dokazani posegi v medijsko svobodo in nezakonito sankcioniranje sindikalnega zavzemanja za neodvisnost novinarstva in ustavno zajamčeno pravico javnosti do objektivne obveščenosti. Sledilo je ukinjanje oddaj visoke gledanosti, iracionalno uvajanje novih vzporednih informativnih oddaj slabe kakovosti in gledanosti in lansiranje serije strankarsko orkestriranih oddaj o prihodnosti RTV, ki so prozorna in zlagana propaganda referendumske razveljavitve novele zakona o RTV.

Za zemljiško politiko, ki uresničuje javni interes

Spoštovani predsednik vlade dr. Robert Golob.

Farsa se še stopnjuje

Še nikakor nismo na vrhuncu. Res čakajo, da bo zaradi njihove birokratske nesposobnosti še kdo umrl? »Manjše« trpljenje, ki traja že mesec in pol, pa zanje sploh ni omembe vredno. Niti odgovora na svoja jasna in nujna vprašanja ter pravno obrazložene predloge že vse od takrat nisem dobil. Odgovor (čeprav zavrnilen) bi zahtevala že preprosta vljudnost, a niti te ta »človekovim pravicam naklonjena« vlada v tej zadevi očitno ne premore. Da o humanosti niti ne govorim.

Odgovorni Vaupotič

Skupina kustosov iz MG govori o banalnosti projekta Momental=mente? Kaj je banalno? Razstava? Postavitev? Izbor slikarjev in slikark? Ideja kustosa, ki je enakovredno izpostavil slikarje in slikarke? Ali samo napisi, ki se po=igrajo nad vsakršno podobo v razstavišču Moderne galerije? Kjer so v igri prevesice postavljeni slikarjevi priimki in slikarkina imena? Za kustose MG »seksistično«, neenakomerno, ločitveno med spoloma. S poudarkom med moškimi ter ženskimi slikarji?

Vlada – boste preprečili še eno sramoto?

Komaj verjetna birokratska brezdušnost je danes včasih še hujša kot nekoč. V »socialističnih« časih je bil med pravniki znan izrek takratnega zelo uglednega vladnega pravnika (ime bom zamolčal), kako oblastnikom reče: »Vi mi samo povejte, kakšno odločitev hočete – jaz jo bom pa pravno utemeljil, da bo zakonita.« Takrat se je oblast, če se je le dalo, vsaj še trudila, da bi njeni ukrepi imeli vsaj videz zakonitosti in ustavnosti. Danes, ko imamo demokratično, na tri ločene veje razdeljeno oblast, ne izvršne ne zakonodajne veje oblasti to ne skrbi več kaj dosti: »Mi delamo, kot mislimo, da je prav – če pravno morda ni kaj prav, bodo pa to že sodišča povedala.« No, bodo, kadar bodo – če sploh bodo. Gotovi sta namreč na tem svetu, kot vemo, samo dve stvari: smrt in davki, vse drugo je negotovo.

Vrnitev Hojsovih biserov

Spoštovani.

Vrnitev fašizma

Kot vsako poletje, je tudi letos k nam prišla na obisk moja sestra, ki z družino živi na Nizozemskem že več kot dvajset let. Seveda se v naših družinskih pogovorih nismo mogli izogniti vseprisotnosti vojne v Ukrajini in tako je ob eni priložnosti 14-letni nečak z nami delil izkušnjo, ki jo je doživel pri pouku zgodovine, ko je profesor mladim Nizozemcem in Nizozemkam poskušal približati, kaj se pravzaprav dogaja v Ukrajini. Da bi kar najbolje dočaral razsežnosti ukrajinske apokalipse, jim je dejal, da je vojna v Ukrajini prva vojna na evropskih tleh po 2. svetovni vojni. Nečak, ki je intuitivno prepoznal kognitivno disonanco med profesorjevo razlago in lastno družinsko zgodovino, je profesorja nemudoma vprašal, kaj pa je potem bila vojna v Bosni? Namreč, če bosanske vojne ne bi bilo, se tudi ta fant sploh ne bi rodil v ta svet, saj se njegov oče, ki je leta 1993 z družino moral zapustiti rodno Banja Luko, in mama, Slovenka z bosanskimi koreninami, zelo verjetno ne bi nikoli srečala.

Luknja v obliki Pahorja

Pravzaprav se ne nameravam prepirati z N’tokom ali kakšnimi drugimi komentatorji, ki ocenjujejo značajske in politične lastnosti kandidatk in kandidatov za predsednika republike. Vsak ima v rokavu svoje adute, ali vsaj najmanj slabega kandidata, zato morajo vsi drugi izpasti, kot še slabši od manj slabe izbire. Ampak kar je preveč, je preveč. Ko sem v komentarju z zgornjim naslovom prebral karakterizacijo in politično umestitev Nataše Pirc Musar, sem najprej pomislil, ali je še kakšna druga Nataša? Atributi kar padajo, »poosebljenje individualističnega karierizma«, »ne prihaja iz političnih kuloarjev«, »odtujena od ljudstva«, »v letih prehajanja iz ene prestižne službe, v drugo ni srečala veliko nepremožnih«, skratka bogata odvetnica, ki dela za bogate, od nje ni pričakovati nič dobrega, je pač samo rezultat kadrovske luknje na levoliberalnem političnem polju. Take Nataše ne poznam, pa sem Natašo Pirc Musar malo bolje spoznal že pred skoraj dvajsetimi leti, po sprejemu in uveljavitvi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Ta zakon, ki temeljito vpliva na večjo transparentnost delovanja javne uprave, se zdi danes samoumeven, v resnici pa je bilo treba vložiti veliko truda, da se je prebil skozi tiha nasprotovanja državnega uradništva in si pridobil podporo v parlamentu, je vzpostavil tudi funkcijo, ki se mu danes reče informacijski pooblaščenec (ker urad vodi ženska, pravzaprav informacijska pooblaščenka). Vzpostavitev urada informacijske pooblaščenke, ki ima zobe in lahko ugrizne, kadar prihaja do oviranja dostopa do informacij javnega značaja, je bila še težja naloga in Nataša Pirc Musar jo je izvrstno opravila. Na tej funkciji je NPM opravila več, kot se pričakuje od dobrega in korektnega predstojnika, svoje delo je opravila s presežkom. Danes ta urad (tudi zaradi njene naslednice, aktualne informacijske pooblaščenke), vsaj po mojem mnenju, predstavlja državno institucijo, ki ima razmeroma velik ugled in avtoriteto v javnosti. Hočem reči, »individualistični karierizem« ne more pojasniti njenega desetletnega dela v javno korist in za javno dobro (kar informacije so), pa tudi tega ne, da se je bilo treba s strokovnostjo in politično držo zoperstaviti pritiskom, ki jih ni bilo malo.

Nespodobni bog

V svoji repliki na članek Nespodobni bog je Gregor Hrovatin nanizal nekaj izjemno povednih vprašanj na temo razžaljenih verskih čustev. Ta vprašanja že vsebujejo tudi odgovore, zato jih ne bi komentiral, bom pa opozoril na spregledan vidik, zakaj so slovenski verniki tako občutljivi v svojih verskih čustvih. Naj povem kar naravnost – zato, ker so bila za časa socializma in komunistične diktature verska čustva tabu in zaščitena enako kot kočevski medved ali nacionalna čustva. Kočevskega medveda je bilo prepovedano ustreliti, verska in nacionalna čustva pa žaliti. Zato umetnost v času socializma ne pozna sproščene, kritične ali satirične obravnave verskih tem. Za razliko od zahodnih demokracij, kjer je tega v izobilju. Naj spomnim samo na Bunuelove, Fellinijeve, Pasolinijeve filme, pa na Monty Pythonske satire. V slovenski in jugoslovanski kinematografiji pa ni filma ali vsaj kadra, ki bi vero, vernika ali duhovnika prikazoval na satiričen ali ironičen način.

Odgovor na prispevek »Posli za sinove vrhuške SDS«

V prispevku z naslovom »Posli za sinove vrhuške SDS«, avtorice Monike Weiss, z dne 30.9.2022, so podane neresnične navedbe oziroma so navedbe v navedenem prispevku izkrivljene do mere, da ne odražajo resničnih dogodkov in okoliščin. Navedbe v omenjenem prispevku grobo posegajo v moj ugled in dobro ime, s tem pa v moje pravice in pravno varovane interese. Nikakor namreč ne držijo insinuacije v prispevku, ki izhajajo iz oznak »rosno mlada odvetniška pisarna« in »mladi pravnik«. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika jasno izhaja, da se pridevnik »rosno« mlad uporablja za neizkušeno osebo. Prispevek tako povprečnemu bralcu daje vtis, da sem domnevno neizkušen, kar pa nikakor ne drži, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako nikakor ne držijo navedbe oziroma insinuacije v prispevku, da naj bi šlo v mojem primeru za klientelizem oziroma da stranke oziroma zadeve, pri katerih svetujem, domnevno pridobivam iz razloga, ker sem sin enega od članov določene politične stranke. Stranke in posle namreč pridobivam na podlagi svojih izkušenj, znanja, referenc ter konkurenčnih ponudb, in sicer: i. Po opravljeni diplomi imam več kot 10 let delovnih izkušenj v odvetništvu, če bi upoštevali še študentsko delo, pa še več. ii. Sorodstvenih razmerij ne skrivam. Kot vedo vsi, ki me poznajo, pa teh povezav nikoli nisem izpostavljal ali se nanje zanašal. Moj oče s postopki izbire pri strankah nima ničesar.

Stiske družinskih zdravnikov

Vedno kritično zgovorni zdravnik Erik Brecelj je pred nedavnim dejal, da srečuje bolnike, ki bi jim pred pol leta še lahko pozdravili raka na želodcu, ob pozni diagnozi pa so obsojeni na smrt: „Vabim Levico, da pride v mojo ambulanto gledat vsakodnevne katastrofe, s katerimi se srečujemo zdravniki, potem pa naj se igrajo z zdravjem bolnikov in čakalnimi vrstami in populizmom.“ Ne igrajmo se torej z zdravjem bolnikov in s čakalnimi vrstami. In politiko umaknimo iz zdravstva, levo in desno, nobena mu ni v prid, kvečjemu v napoto in – v škodo!

Nespodobni bog

Izključno zaradi naslova »Bog si ga drka na nas« se je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.

Mister 70 milijonov

Iz podatkov, objavljenih v članku novinarja Mekine, je razvidno, da ne gre samo za pogodbo o nakupu boxerjev, ampak tudi za finančno sodelovanje pri razvoju in investicijah za proizvodnjo boxerjev. Pogodbenik, organizacija OCCAR ni proizvajalec, pač pa posrednik proizvajalcev. Skratka bolj zapleteno kot je, ne bi moglo biti, zato se iz pogodbe ne more izluščiti niti cena boxerja, niti vsaj približni stroški sodelovanja pri razvoju in investicijah. Takšna nedoločljiva pogodba o nakupu ne more biti veljavna, saj ni določen cena za nakup s točno specifikacijo zahtev za vozilo. Pogajalci, kupec/podpisnik pogodbe niso zagotovili, da bi bila spravljena v sklad z zakonikom o obligacijskih razmerjih.

Zakaj mučitelj dr. Metke Paragi in njemu podobni ne bodo kaznovani?

Mikrobiologinja dr. Metka Paragi je aprila 2021 po 30 letih dela v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) ostala brez službe ravno v času, ko je vodstvo opozarjala, da testi za okužbo s Covidom-19, ki jih je država za 1,2 milijona evrov naročila pri podjetju Majbert Pharm, niso ustrezni za množično testiranje. Očitali so ji hujše kršitve obveznosti delovnega razmerja. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je avgusta 2022 odločilo, da je bila izredna odpoved dr. Metki Paragi nezakonita.

Nespodobni bog

S tem kratkim pismom se odzivam na prispevek v vaši reviji oziroma časopisu, ki obravnava izid pesniške antologije mladih slovenskih pesnikov in je že pred časom razburil delček slovenske javnosti. V svojem odzivu se delno nanašam na prispevka, ki sta bila objavljena v Mladini (Nespodobni bog, 9. 9. 2022, str. 62– 64) in v Delu (Po protestu cenzurirali mlade pesnike, 14. 9. 2022, str. 15), hkrati pa sem se seznanil tudi z utemeljitvijo smiselnosti naslova na svojem FB profilu, ki jo objavil objavil Igor Divjak. Slednji je vodil tudi pogovor z urednikoma zbirke na Slovenskih dnevih knjige in trdno stoji za njuno odločitvijo glede izbire naslova.

Aktualna nerešena vprašanja o dolgotrajni oskrbi

V Srebrni niti – združenju za dostojno starost vseskozi spremljamo pripravo, sprejemanje ter implementacijo Zakona o dolgotrajni oskrbi (ZDOsk). V te aktivnosti smo se tudi neposredno vključevali, čeprav naših predlogov vlada doslej večinoma ni sprejela.

Hrana za odmet

Je izkušnja nekaterih staršev in učiteljev v zvezi s hrano res tako slaba, da jih bolj skrbijo plusi odvržene hrane s strani presitih kot minusi zaužite hrane s strani lačnih?

1,7 milijona evrov provizij

Novinar v članku o nakupu družbe Actual I.T. s strani Telekoma Slovenije neposredno namiguje, da naj bi pri nakupu »morebiti šlo celo za korupcijo«, kar utemeljuje s tem, da je imela družba Actual I.T. »izredno visoke transakcijske stroške«, kjer se »kot poznamo iz drugih primerov, lahko skrivajo tudi podkupnine«. Gre za izredno težke obtožbe oz. namigovanja, ki jih v Telekomu Slovenije najodločneje zavračamo.

Policijski ali nepremičninski minister?

Na podlagi 42. člena Zakona o medijih (Uradni list RS, št. 35/2001 s sprememb.) zaradi zagotovitve objektivnega informiranja glede postopka izbire izvajalca projektiranja pri projektu Litostroj - jug s strani družbe D.S.U., d.o.o. uveljavljamo pravico do objave odgovora na članek »Policijski ali nepremičninski minister?«, avtorja Petra Petrovčiča, objavljen 2. 9. 2022 v tiskani in elektronski obliki tednika Mladina.