Henrik Tuma z Janšo – nazaslišano!

V Mladini sem zasledil prispevek o nekakšnem posvetu o poreklu Slovencev, ki ga je organiziralo Gorniško društvo dr. Henrika Tume skupaj z Janševo SDS. Vodja stranke je imel glavno besedo. Ne nasprotujem, da se ljubitelji slovenskih gora združujejo in da se poimenujejo po vidnih slovenskih gornikih. Resnični ljubitelji in samo ljubitelji gora so izbrali pravo ime za svoje društvo. Tako dr. Henrik Tuma še živi med Slovenci. Nič me ne moti, če nekdo sodeluje s SDS in Janšo. Pač stvar trezne presoje! Sodelovanje z Janšo pod imenom dr. Henrika Tume pa je več kot nepojmljivo in zelo žaljivo za vse, ki spoštujemo delo dr. Henrika Tume in njegov boj za slovenstvo ter prispevek njegove družine v narodnoosvobodilnem boju med drugo svetovno vojno. To pisanje ni namenjeno kritiki Janše in njegove SDS. Gospodi iz gorniškega duštva je namenjeno s priporočilom, naj se odrečejo sodelovanju z Janšo in SDS, ki je ideološko in politično na povsem nasprotnih stališčih, ali pa naj spremenijo ime društva. V tem primeru bi jim svetoval ime generala Leona Rupnika. Zagotovo je prehodil kar nekaj naših gora med gradnjo njegove obrambne črte.

Dr. Henrik Tuma ni nikoli zanikal svoje privrženosti delavskemu gibanju in delovanju med delavci. Sebe je smatral za dejanskega socialista, čeprav je sodeloval tudi v tedanji Jugoslovanski socialdemokratski stranki, od katere pa se je oddaljil še pred združitvenim kongresom v Vukovarju 1919 v Komunistično partijo Jugoslavije. Bil ni nikoli komunist, ostal je dosleden socialist. Čeprav je Janša na svoji politični poti s tedanjo SDSS izkoristil tudi Tumovega somišljenika Ivana Cankarja, je do sedanje SDS povsem opustil socialno, kaj šele socialistično miselnost in delovanje v politiki. Zatorej je vsako sodelovanje z ekstremno desnico, kakršna je danes Janševa SDS, pod imenom dr. Henrika Tume zlagano in pritlehno.

Naravnost v nebo vpijoče krivično pa je sodelovanje z imenom dr. Henrika Tume z Janševo SDS glede njenega odnosa do kolaboracije z obema okupatorjema. Danes Janša v družbi strankarskih somišljenikov postrojava slovenske fante v domobranskih uniformah, drži »domoljubne« govore, v katerih poveličuje domobrance kot protikomunistične borce. Žal mu družbo delajo – »držijo štango« - visoki cerkveni dostojanstveniki, med njimi tudi vojaški kurat, ko naj bi po ustavi država bila ločena od cerkve. Predhodniki teh mladcev so bili Slowenische SS Hilfpolizei v službi Hitlerjevega SS Waff en, pred tem pa kot Milizia volontaria anticommunista v službi Mussolinijevih fašistov. 3. maja 1945 je proglašena Slovenska narodna vojska. Elitni vod te vojske je po ukazu šefa »slovenske« policije dr. Lovra Hacina ob petih zjutraj 4. maja 1945 v Smrečju pri Turjaku na pragu zmage in svobode okrutno pobil 31 aktivistov OF iz uglednih ljubljanskih meščanskih družin. Zaprli so jih slovenski policisti že 2. februarja 1945. Po enodnevnem zaslišanju so jih strpali v ljubljanske zapore. Ubiti so bili brez sojenja in možnosti zagovora, čeprav so bili med njimi ugledni pravniki. Razen dveh partizanov, dr. Vita Kraigherja in Viktorja Kamnikarja, so ostali bili le terenski aktivisti OF. Med njimi sta bila tudi dva sinova dr. Henrika Tume, dr. Boris star 36 let in inž. Zoran pri 33 letih ter nečakinja Neda Gerzinič, ki je imela 27 let. Ob prekopu žrtev so preiskovalci ugotovili, da je bil Zoran pobit kar s puškinimi kopiti in nato ustreljen. Druga dva sinova Branimir in Ostoja sta bila zajeta sočasno in internirana v delovno taborišče na Jezerskem. Ustreljene so bile tudi mati in dve hčeri Arko Marica, Breda in Darja, ki sta v OF bili povezani za Ostoja Tumo. Komunista sta bila samo partizana, ostali pa niso bili v Partiji. Bili so samo rodoljubi in niso sprejemali okupacije ter raznarodovanja.

Gospoda iz Gorniškega društva dr. Henrik Tuma naj se zamisli s kom sodeluje in s kom se gre politike, če je to početje politika in ne zgolj ter samo poniglavo politikantstvo.

Zagotovo pa nima nikakršnega smisla ugotavljanje porekla našega naroda. Mar naj bi bil zaledeneli Ötzi naš praoče? V času njegove zeledenitve so Germani predniki današnjih Nemcev bili še v svoji pradomovini na severu Evrope. Dvomim, da je danes v nekem Slovencu še kakšen Ötzijev gen, zagotovo pa imamo mnogi gene slovanskih narodov. Gospoda gorniki naj se posvetijo slovenskim goram, SDS pa prihodnosti slovenskega naroda. »Princ Noriškega kraljestva« pa se naj v dobro vseh nas na »sočni strani Alp« odreče želji po kraljevanju. Mu bomo zelo hvaležni.

V duhu »pietetnega« klanjanja ustašem in domobrancem ter nenehnega pleteničenja o spravi pa naj bi se tem žrtvam v Smrečju skupaj poklonili predsednik Pahor, vodja opozicije Janša ter še kakšen škof. Več bo to dejanje prispevalo spravi kot dragi betonski bloki. Nazadnje pa še upam, da razlog temu skupnemu posvetu ni bil zastonjski »vojnički pasulj« Slovenske vojske. 

Z zanimanjem in velikim pričakovanjem sem kupil Mladino zaradi omenjenega naslova. Mladino že od nekdaj uvrščam med časopise, ki se izrazito poglobijo v tematiko in s tem veljajo za zelo verodostojne, zato Mladino kupim občasno, ko imam dovolj časa za branje in seveda ko je tematika, ki me pritegne. Tokrat pa nisem izvedel nič kaj novega o Izvoru Slovencev, vse skupaj se mi je zdelo usmerjeno v zaničevanje zanesenjakov, kot je npr. dr.Perdih, pa nekaj zasmehovanja je bilo na račun J.J. Slednje me sicer ne moti, saj J.J. ni glih “moja krvna grupa”, a to ne doprinese nič na poti do resnice kdo smo Slovenci in od kod prihajamo – to sem namreč od naslova pričakoval. Tudi sam sem sodeloval l.2007 pri raziskavah National Geographica v okviru Familly Tree DNA projekta a “svojim materialom”, torej poslal sem v ZDA svojo slino in za analize nekaj plačal. Rezultat je bil takšen, kot je najbolj verjeten zadetek med moško populacijo v Sloveniji, torej R1A1 (podskupina R1A). Kot omenja Jager, je ta haploskupina najbolj pogosta med Slovani (https:// en.wikipedia.org/wiki/Haplogroup_R1a#/media/File:Distribution_Haplogroup_R1a_Y-DNA. svg) in jo je imenoval slovanska, kar pa se v Indiji ne bi strinjali, saj je tam številčno največ nosilcev tega gena (ca. 200mio oz. 30% vseh moških). Prikaz razširjenost R1A v svetu: http://blogs.discovermagazine.com/gnxp/2012/10/r1a1a/#.WZZwn4VOJaQ.

Posledično je to eden najbolj pogostiih genov na svetu, saj ga ima več kot 300 mio moških, pa tudi enega najstarejših genov, da se je lahko tako razširil, kot se je. A to je samo genetska podlaga, ki je skupna ca. 800x večji skupini, kot je nas Slovencev s tem genom, zato je smiselno iskati več podlage za slovenskost v našem jeziku in kulturi. Veselilo bi me, če bo novinar Jager pocukal za rokav še koga od “uradnih” slavistov, da poda mnenje o Borovih dognanjih v zvezi z atestinskimi tablicami. Morda premoremo tudi kakega strokovnjaka iz uradne slavistične srenje, ki se spozna tudi na Sanskrt in zmore odgovoriti na hipoteze o naših povezavah, ki se pojavljajo v venetskih krogih. Namreč B.K.Meško, ki je avtor Slovensko-Sanskrtskega slovarja ni glih slavist, tudi sam nisem, a me ta tematika zanima, tudi zaradi toponimov, naših, avstrijskih in še katerih. Da smo najbolj sorodni s Slovaki, pove dr.Glavač, le da se je očitno med nami enkrat v zgodovini zapičila puščica (beri Madžari in Avstrijci), če smo mi bili na teh prostorih prej, v nasprotnem smo jih nekako prečkali, kar bi zgodovinarji verjetno ugotovili, razen, če smo šli okoli riti v žep (Iz Slovaške iza Karpatov čez Balkan do Slovenije). Izgleda, da se uradna zgodovina in arheologija oklepata skupnega prihoda Slovanov v 6.stoletju v naš prostor, saj ni uradnih (šolskih) razlag, ki bi prisotnost Slovanov na našem prostoru datirale že prej. “Naš” gen R1A je tudi nosilec kulture žarnih grobišč in pozneje Hallstatske kulture iz https://en.wikipedia. org/wiki/Haplogroup_R1a, a ko se bralec pozanima kaj več o tem, pa nastane nelogična vrzel. Namreč jezik teh kultur bi naj bil proto-keltski, ki pa je zanimivo poznal dvojino (https://en.wikipedia. org/wiki/Proto-Celtic_language). Na prostoru, kjer so harale te kulture, danes Keltov ni, je pa še gen R1A in pa ponekod še vedno dvojina! Zgolj slučajno, ali pa nas kdo namenoma prezre? Mislim, da bi ta vidik lahko izzval naše znanstvenike iz področij arheologije, zgodovine in jezikoslovja k novim skupnim projektom, da ne bodo taki poskusi ostali samo na plečih amaterjev.

Lep pozdrav!

Spomenik in plezalna stena

Sedeli smo in se pogovarjali. Beseda je nanesla na spomenik, ki nastaja ob Kongresnem trgu v Ljubljani. Večina ni bila ravno najbolj navdušena nad nastajajočim objektom. Prijatelj Bojan Pergovnik je pripomnil, da bi on spomenik nekoliko dodelal in predelal v umetno plezalno steno. Družba se je nekoliko nasmejala duhovitosti, jaz sem se zamislil; ideja v resnici ni slaba. Obe betonski steni, ki sta temeljno določilo spomenika naše narodne sprave, sta videti nekako pusti in prazni. Če bi bili posejani z pisanimi oprijemi, kakor jih premorejo umetne plezalne stene, bi postale nedvomno bolj likovno artikulirane in na pogled mnogo bolj privlačne. Spomenik bi nedvomno postal najbolj sloveč športni objekt svoje vrste v Sloveniji, najbrž bi šel glas o tej imenitni plezalni napravi še čez meje naše domovine. To bi se mi zdelo dobro. Pomembno se mi zdi opozoriti še na neko okoliščino. Plezalke in plezalci se morajo pri tem športu gibati na vsemogoče in celo skoraj nemogoče načine. Množica plezalcev na spomeniku bi tako tvorila umetniški mobil. Spomenik bi bil na ta način opremljen z živo in kar naprej spreminjajočo živo plastiko. Spomeniška scena bi se kar naprej spreminjala v skladu z vremenom, letnimi časi, dnevom in nočjo. Pomisliti je treba še na spremljevalce in varovalce plezalcev pod spomenikom, pa na mimoidoče, ki bi zvedavo opazovali plezalske vragolije na spomeniku. Umetnostnozgodovinska stroka bi ga lahko uvrstila in opredelila kot aktualen in sodoben »bodiart«.Nekatere plezalne smeri bi lahko poimenovali po protagonistih slovenske zgodovine. Spomeniška plezalna stena bi nedvomno postala eden od simbolov našega mesta. Zagotovo bi postala motiv turističnih razglednic. Take plezalne stene ne bi imeli nikjer na svetu. Slovenija je v plezalnem športu po naravnih in umetnih stenah svetovna velesila. Nima smisla naštevati vseh uspehov in posameznikov, ki so se odlikovali v teh podvigih. Spomeniška plezalna stena bi bila lahko prizorišče plezalnih tekmovanj na vseh mogočih nivojih. Lepšega in imenitnejšega okolja si za taka tekmovanja ne moremo zamisliti. S športno predelavo bi se otresel ideoloških konfliktov in napetosti. Vsak bi imel možnost priplezati do vrha in navzdol.

Morebitni bralci bodo morda ob mojem predlogu postali zamišljeni. Spomenik slovenske naprave kot plezalna stena bi se jim zdel idejno problematičen. V antropološke, zgodovinske, filozofske, sociološke in druge finese spomenika nisem ne vem kako uveden. Bi pa vendarle pripomnil: Spomenik v Brdih je v bistvu razgledni stolp, spomenik ustanovitvi OF v Rožni dolini v Ljubljani je bil zasnovan kot vodnjak, obelisk 7. kongresa ZKJ na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je postal reklamni steber; v bližini Kongresnega trga na podstavku Prešernovega spomenika posedajo in poležavajo utrujeni turisti, študenti in dijaki. No, ja, po Prešernu in njegovi muzi jih še nisem videl plezati! 

Z zanimanjem sem prebrala članek Vasje Jagerja, Izvor Slovencev. Več kot desetletje ljubiteljsko raziskujem dedne zapise, predvsem iz Slovenije in zamejstva, pa sem se čutila dolžno odzvati. Ko bi lahko samo vsemu zapisanemu potrdila, bi se verjetno oglasila samo na spletu in pohvalila tako ta članek kot intervju z dr. Glavačem, ker pa sem v sicer zelo pohvalno napisanem članku našla nekaj nerodnosti, čisto iz področja, ki se mu posvečam, se čutim dolžna bralcem nekaj dodatnih (po moje zelo pomembnih) pojasnil.

Na 18. strani v tretjem stolpcu, predzadnjem odstavku piše: Čisto vsak izmed migrantskih valov … Te so se v nas nalagale kot plasti, pri čemer je prav najzgodnejša, slovanska, največja in najtrdnejša. Gre za t.im. skupino R1a … Seveda ne gre za najzgodnejšo. »Najzgodnejša« je kvečjemu skupina I2a1b, ki je bila na Balkanu pred R1a. Obe pa sta res značilni za Slovane, R1a je več kot I2a1b pri vzhodnih in zahodnih Slovanih, Slovencih in severnejših Hrvatih, I2a1b pa je več kot R1a pri južnih Hrvatih, Srbih, Bošnjakih itd. Vendar R1a in I2a1b nista prisotni samo pri Slovanih. Ti haploskupini imata že veliko odkritih podskupin in te podskupine ali bolje pod pod … skupine, so mlajše, nastale bližje sedanjemu času. Tako so znanstveniki odkrili, da so I-S17250, I-Y4460 in I-Z17855 pod pod … skupine I2a1b, ki so značilne za Slovane. Prva, S17250, v kateri je večina I2a1b skupine pri nas, naj bi bila formirana pred okrog 2300 leti. Te skupine praktično ni na Britanskem otočju. Je pa druga I2a1b in sicer njena pod pod … skupina I-A10028 in še nekatere druge. Rada bi samo opozorila, da moramo biti pri navajanju genetskih skupin v odnosu do geografskih območij in ljudstev zelo natančni. Podobno velja za R1a. Tudi ta ima veliko pod pod … skupin in ene so v glavnem samo v Evropi, druge pa v glavnem bolj v Aziji. In tiste R1a, ki so v Evropi, so tudi različno locirane, v Skandinaviji recimo ne boste našli prav veliko R-Y2613, ki jo imamo veliko v Sloveniji in obratno, imajo pa več R-Z284, ki je pri nas praktično ni.

Na 18. strani v zadnjem odstavku in na 19. strani v nadaljevanju piše: Druga veja Indoevropejcev je prispevala haploskupino R1b, ki je najpogostejša skupina v Zahodni Evropi, v slovenski DNK pa je z 20 odstotki na drugem mestu; nosilci teh genov so bili predvsem Kelti. Tudi germanska in italska ljudstva so množično razširjala to skupino. In spet, ne samo ta. Po drugi strani pa: v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Danskem je poleg R1b veliko haploskupine I1. In tudi tukaj poudarjam: Potrebno se je poglobiti v pod pod … skupine.

Na 19. strani v prvem stolpcu, čisto zgoraj: … za njo pa so tri najstarejše skupine genov prvih Evropejcev (E, G, in J), ki so se z mutacijami razvile že v starejši oziroma mlajši kameni dobi. To se lahko različno razume. Samo, da ne bo pomote. Niso se  razvile v paleolitiku ali neolitiku v Evropi, ampak drugje. Je pa bila v paleolitiku v Evropi že haploskupina I. Omenjene skupine so v Evropo prišle najbolj množično v neolitiku in tudi še kasneje. Odvisno od tega, katere njihove pod pod … skupine imamo v mislih. V arheoloških najdiščih iz neolitske Evrope so našli največ dednih zapisov iz G skupine. Vendar pa tudi dedne zapise iz drugih haploskupin. Ampak, tudi tukaj gre za njihove pod pod … skupine. Tudi pri teh glavnih skupinah (E, G, J, T) se bomo morali poglobiti v njihove pod pod … skupine, da bomo bolje razumeli, kdaj, s katerimi migracijami so prišle k nam.

Samo toliko sem želela dodati, upam, res, da bomo kot skupnost našli denar za poglobljeno raziskovanje tudi naših genetskih korenin. Psihologi se strinjajo, da spomin obstaja tudi v telesu. Torej smo ga (zavestno ali manj zavestno) prejeli tudi od naših prednikov. Se pa seveda, absolutno strinjam, da je naša slovenskost zelo kulturna, po moje predvsem jezikovna, značilnost. Hvala Vasji Jagerju za ta zanimiv in potreben prispevek, tudi v kontekstu političnega dogajanja pri nas in po svetu. 

Grega Repovž je v uvodniku z naslovom Prihaja Kelly zapisal, da »je treba biti pošten in priznati, da je bilo hitropotezno imenovanje Violete Bulc /za evropsko komisarko/ dejansko izsiljeno, Cerar je bil sredi sestavljanja vladne ekipe, izsilila pa ga je Alenka Bratušek s svojim samoimenovanjem na to funkcijo«.

Alenko Bratušek je za kandidatko za evropsko komisarko predlagal svet stranke Zavezništvo, podobno, kot sta svoja kandidata Tanjo Fajon in Karla Erjavca predlagali takratni koalicijski stranki SD in DeSUS. V izvolitev za komisarko jo je nato zato, ker se je izkazala pri vodenju vlade, predlagal predsednik evropske komisije Juncker. Na listo kandidatov za slovenskega komisarja je sicer že vlada Alenke Bratušek hotela uvrstiti tudi dotedanjega komisarja Janeza Potočnika, ki je imel podporo Mira Cerarja, a se je kandidaturi odpovedal, ker ni bil edini kandidat. Cerar bi lahko vztrajal in še enkrat predlagal njega, pa ni. Ko je Violeta Bulc postala kandidatka za evropsko komisarko, je že bila ministrica v že sestavljeni vladi Mira Cerarja, bila je povsem brez političnih izkušenj. Postopek njenega imenovanja za kandidatko je potekal na enak način, kot pred tem kandidiranje Alenke Bratušek, Tanje Fajon in KarlaErjavca, a ga ni preiskovala ne Komisija za preprečevanje korupcije ne specializirano državno tožilstvo, kot se je to zgodilo pri kandidaturi Alenke Bratušek. 

V času kislih kumaric je bila že nevemkaterič, tokrat v Mladini, priobčena kritika zgleda rabe homoseksualci, ekshibicionisti in drugi spolni perverzneži, ki ga najdemo v slovarskem sestavku perverznež prve izdaje SSKJ. Da, res je bil leta 1976, ko je izšla prva knjiga tega slovarja, natisnjen zgled rabe, ki je odseval odnos tedanje družbe do homoseksualnosti. Vsi vemo, da je inkriminirani zgled rabe povsem normalen otrok svojega časa, kar je v sestavku celo na neki način zapisano. A pisec besedila je ob tem zagrešil nekaj težjih napak, kot je npr. ta, ko navede, da se homoseksualnost v prvi izdaji SSKJ definira kot perverzija. To preprosto ni res. Homoseksualnost je tako v prvi kot drugi izdaji SSKJ razložena kot spolna nagnjenost do oseb istega spola, kar je še danes točna in korektna razlaga. O tem, kako je homoseksualnost dejansko razložena v slovarju, se lahko vsakdo prepriča na slovarskem portalu www.fran.si, lahko pa tudi odpre prvo ali drugo tiskano izdajo SSKJ. Negodovanje nad dejstvom, da druga izdaja SSKJ na slovarskem portalu Fran še ni prosto dostopna, pa je leta 2017 vsaj nenavadno, saj je vsaj v jezikoslovnih krogih splošno znano, da smo oktobra 2014 javno obljubili njeno prosto objavo do konca letošnjega leta. Verjetno ni naključje, da je bilo zadnje časopisno grajanje slovarskih opisov s področja spolnosti ravno pred tremi leti, tik pred izidom druge izdaje SSKJ, ko se je v jezikoslovnih krogih že vedelo, da bodo te slovarske vsebine še posebej pozorno prenovljene.

In zakaj bo druga izdaja SSKJ prosto dostopna na Franu šele tri leta po hkratnem izidu tiskane in imetnikom te dostopne spletne izdaje? Preprosto zato, ker je prenovo starega SSKJ sofinancirala Cankarjeva založba, ki je svoje interese zaščitila s triletnim odlogom prostega dostopa do spletne objave. Na Inštitutu za slovenski jezik smo se zavedali, da je treba prvotno izdajo SSKJ vsaj v najbolj perečih posameznostih posodobiti in dopolniti. Ker v ta namen od javnih financerjev nismo prejeli ustreznih sredstev, smo se povezali z omenjeno založbo, ki je prisluhnila našim potrebam. Prepričan sem, da bi javni financerji tudi za prenovo SSKJ našli dovolj denarja in s tem omogočili njegovo takojšnjo prosto dostopnost, če ne bi stotisočev evrov vrgli skozi okno za nikomur potrebne in mrtvorojene spletne portale, kakršen je npr. Slovenski terminološki portal. Mimogrede, ali veste, da za izgradnjo portala www.fran.si, Slovarji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, ki dnevno beleži 30.000 obiskov, država še ni primaknila niti enega namenskega evra? Sredstva za izgradnjo tega splošno uporabnega in večkrat nagrajenega portala, ki dosegajo le petino zneska, ki smo ga davkoplačevalci namenili za neuporabni Slovenski terminološki portal, sta zagotovila uprava ZRC SAZU in sodelovanje s Cankarjevo založbo.

Izmed več netočnosti, objavljenih v obravnavanem sestavku, bi opozoril samo še na eno. Druga izdaja SSKJ ni projekt Mladinske knjige in Slovenske akademije znanosti in umetnosti, kot se je zapisalo avtorju sestavka, temveč projekt Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU, točneje njegovega Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, in Cankarjeve založbe.

Na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU imamo občutek, da se s takimi opozarjanji na skoraj pol stoletja stare formulacije skuša samo umetno vzdrževati spore in slabo voljo med slovenisti prav tam, kjer bi morali najbolj sodelovati. Hudo nam je, da to počnejo celo z izrabo ranljivih družbenih skupin, do katerih smo na Inštitutu v zadnjem času še posebej pozorni. O družbeni odgovornosti slovaropiscev Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU se lahko vsakdo prepriča iz Slovarja novejšega besedja slovenskega jezika, druge izdaje SSKJ in preostalih naših slovarskih in drugačnih del, tudi iz eSSKJ, ki kot rastoči slovar nastaja po najsodobnejših slovaropisnih metodah in standardih in je seveda prav tako prosto dostopen na portalu Fran. 

V tedniku Mladina in na spletni strani www.mladina.si ste 28. julija 2017 objavili prispevek z naslovom Čisto pravi policisti, v katerem izpostavljate predvsem pomanjkljivo izobraževanje policistov. Zaradi objektivne obveščenosti javnosti vam skladno z 42. členom Zakona o medijih pošiljamo odgovor Ministrstva za notranje zadeve.

V prispevku navajate, da je izobrazba policistov vprašljiva in izobraževanje policistov pomanjkljivo. To seveda ne drži. Za zasedbo delovnega mesta morajo vsi kandidati za policiste izpolnjevati zakonsko predpisane pogoje, v postopku izbire pa morajo opraviti tudi ustrezne preizkuse psihofizičnih zmogljivosti. Po uspešno zaključenem izbirnem postopku kandidati za policiste - nadzornike državne meje sklenejo delovno razmerje za določen čas šestih mesecev, v katerem opravijo usposabljanje za opravljanje nalog varovanja zunanje meje EU, kandidati za policiste pa sklenejo delovno razmerje za določen čas dveh let za izobraževanje po višješolskem študijskem programu. Poudarjamo, da so vsa izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, ki jih izvajajo v Policijski akademiji, izrazito praktična in namenjena predvsem temu, da se udeleženci seznanijo z vsakodnevnimi težavami, in njihovemu obvladovanju na terenu. Zato ne drži, da policisti »med izobraževanjem pridobijo precej manj posebnih znanj iz policijskega dela«.

Navajate tudi, da policist - nadzornik državne meje na hitro postane čisto pravi policist, saj potrebuje »dodatno leto izobraževanja ob delu za vstop med čisto prave policiste«. Policisti nadzorniki državne meje se v višješolski študijski program Policist vpišejo po tem, ko so vsaj tri leta opravljali dela in naloge policistov nadzornikov državne meje. Izobraževanje se zanje izvaja kot izredni študij, namen njihovega izobraževanja pa je, da osvojijo znanja, spretnosti in kompetence na področjih dela, ki jih za pridobitev naziva strokovne izobrazbe policist/policistka določa poklicni standard in jih niso pridobili s programom usposabljanja delavcev policije za varovanje schengenske meje in priprav na izpit za izvajanje policijskih pooblastil ali z delom. Cilji višješolskega študijskega programa, ki jih morajo za uspešen zaključek doseči študenti, so enaki, ne glede na to, ali se študijski program izvaja kot redni ali kot izredni študij.

Na koncu izpostavite, da gre v pomanjkljivem izobraževanju iskati enega od glavnih razlogov za nekatere »ekscese, ki jih doživljamo zadnja leta in se v policiji ne bi smeli dogajati«. S tem se nikakor ne moremo strinjati, take poenostavitve so popolnoma brez osnove in neutemeljene. Dejstvo namreč je, da v vsakem sistemu, in policija tukaj ni izjema, prihaja do nekaterih negativnih odklonov. Vendar je ključno, da taka odstopanja prepoznamo in jih tudi nemudoma ustrezno sankcioniramo. Da smo tega sposobni, smo v preteklosti že večkrat dokazali. Nenazadnje ste o primerih sankcioniranja v policiji poročali tudi v vašem tedniku.

Že leto in pol zelo javno in trasparentno postavljam vprašanje, kdo bo ustavil predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Borisa Štefaneca, pa vendar ga ni junaka, ki bi jasno in glasno odgovoril na to vprašanje, čeprav je odgovor več kot jasen, saj ga lahko razreši le predsednik republike, če mu to z izglasovanim sklepom predlaga Državni zbor.

Naj spomnim, kako smo pred tremi leti spremljali tragikomična dejanja, ki so spremljala imenovanje aktualnega predsednika KPK Borisa Štefaneca, saj sta takoj po njegovem imenovanju odstopila oba njegova namestnika Darko Stare in dr. Jurij Ferme, kar bi moralo biti zelo resno opozorilo predsedniku republike Borutu Pahorju, da je z imenovanjem Borisa Štefaneca za predsednika KPK nekaj hudo narobe, a vendar je predsednik republike istemu in javnosti nepoznanemu odvetniku iz Prekmurja, ki je le en dan pred imenovanjem izstopil iz sedaj že propadle Pozitivne Slovenije, imenoval dva nova namestnika, dr. Igorja Lambergerja, ki je prišel iz policije, in raziskovalno novinarko Almo Maruško Sedlar.

Že od vsega začetka sedanjega mandata KPK, druga namestnica predsednika KPK dr. Alma Maruška Sedlar predsedniku KPK Borisu Štefanecu pomeni toliko kot peto kolo pri vozu, saj ji že od vsega začetka jemlje prepotrebna pooblastila, jo preiskuje ter ji omejuje dostope do baz podatkov in dokumentov, brez katerih kot članica senata KPK ne more strokovno in zakonito sodelovati ter odločati na sejah senata KPK.

V času vladavine Borisa Štefaneca je KPK zapustila polovica zaposlenih, večina odločitev KPK iz postopkovnih razlogov pade na sodiščih, kar pomeni, da ja skrajni čas za zamenjavo Borisa Štefaneca in njegovega prvega namestnika dr. Igorja Lambergerja, ki ni storil prav nič, da bi preprečil sistematično šikaniranje in onemogočanje dela namestnice, kar bi se od nekdanjega visokega uradnika slovenske policije še kako pričakovalo.

Glede na popolno neučinkovitost in zelo nizek ugled KPK v slovenski družbi, je škoda vsakega novega dne obstoja KPK po umevanju in znanju Borisa Štefaneca ter vsakega evra davkoplačevalskega denarja za nek »neodvisen« državni organ, ki ne daje nobene dodane vrednosti pri preprečevanju in posledično pregonu korupcije, saj na ta način najbolj koristi predvsem vsem tistim, ki so jim koruptivna dejanja način poslovanja in delovanja.

Poslanci Državnega zbora Republike Slovenije bodo morali čimprej glasovati in ustrezno odločiti o usodi predsednika KPK ter svojo odločitev sporočiti predsedniku republike Borutu Pahorju, ki je pristojen, da z ukazom imenuje ter razreši predsednika KPK in njegova dva namestnika. Korupcijska omrežja postajajo neobvladljiv sistem usklajenih političnih in gospodarskih interesov koristolovskih skupin, ki delujejo tako rekoč nemoteno in brez strahu pred sicer navidezno močnim aparatom pravne države, zato je treba zdaj in takoj pričeti z učinkovitim preprečevanjem korupcije, kar pa je mogoče uresničiti le z novim, visoko strokovnim, osebnostno primernim in vsega zaupanja vrednim predsednikom KPK, ki bo znal vzpostaviti strokovno, zakonito in učinkovito delovanje KPK ter ustrezno sodelovanje z organi pregona, saj so le slednji tisti, ki lahko z dokazi in s strokovno ter pravno utemeljenimi ovadbami oziroma pravnomočnimi obtožnicami storilce pripeljejo pred kazenski senat, jim dokažejo krivdo, sodišče pa jim izreče primerno kazensko sankcijo. 

So trenutki, ko človek ob branju teksta dobi neverjetno potrebo, da napiše svoje mnenje. Gre tekst z naslovom Kdo bo ustavil tega človeka, kjer je popisano, kako je Boris Štefanec zanič predsednik KPK in kako se ne more primerjati z Goranom Klemenčičem. Hkrati pa tekst ne problematizira tega, zakaj KPK sploh obstaja.

Zakaj imajo danes države neka dodatna protikorupcijska telesa (poleg davkarije, policije, tožilstva)? Pramati današnje borbe proti korupciji je nastala v devetdesetih letih, ko je upokojeni uslužbenec Svetovne banke Peter Eigen, po izkušnji deljenja mednarodne pomoči v vzhodni Afriki, sklenil ustanoviti mednarodno nevladno organizacijo Transparency International. In kot gre pri tem odnosu, najprej civilna družba izvaja komunikacijske pritiske, potem se družba ozavesti in država potem organizira neka telesa. To je najbolj enostaven odgovor države. Ima še eno telo, notri zaposli nekaj ljudi in potem ti ljudje počnejo, kar pač počnejo. Mnogo ceneje je ustanoviti še eno telo (želeli ste, imate), pa še mednarodna praksa kaže, da imajo to povsod, pa dajmo še pri nas (naloga odkljukana), kot pa dolgoročno vlagati v kadre tistih državnih organizacij, ki so po osnovni defi niciji zadolženi za študij kriminala in za preganjanje in sankcioniranje kriminala. 30 plač, poslovni prostori, avto in kakšno javno naročilo – to je na leto manj, kot pa znaša usposabljanje ljudi za to, da bi država v kakšnem desetletju dobila osnovno znanje in potem še ljudi, ki bi v resnici razumeli gospodarske pogodbe in razumeli trende v gospodarstvu. Ni enostavno narediti sistema, ki bi omogočal kroženje ljudi po gospodarstvu in po pravosodju in z namenom dobiti ekipe, ki bi v senci svoje anonimnosti in varnosti stalne službe in solidne plače lahko delale tako v represivnih organih (policija in tožilstvo) kot tudi v drugih ministrstvih. Kar je ena od posledic varčevanja v proračunu, pa naj stane, kar hoče. Država kot sistem se že leta demontira ravno zaradi tega, ker tam niso v službi najbolj sposobni ljudje. Dokler bo tako, bomo imeli na področju boja proti korupciji komisijo za preprečevanje korupcije in podhranjeno policijo in podhranjeno tožilstvo, na koncu bo pa vse tole moralo reševati sodstvo.

Funkcija posebne komisije za preprečevanje korupcije je v doseganju javnomnenjskih učinkov, da nekaj se pa dela. Hkrati pa država dolgoročno ne vlaga v tiste službe, ki so po defi niciji odgovorne za to, da se defi nira, kaj je kršitev, kaj je kaznivo in kako se kaznuje. Je obvod od reševanja problema, problem pa ostane. In za takšno komisijo je ustrezen vsakdo, ki še ni bil kaznovan, ni naredil kakšne večje neumnosti in ga večji škandali še niso dosegli.

Vsi bivši vodje protikorupcijske komisije (Boštjan Penko, Drago Kos in Goran Klemenčič) so to pozicijo ustrezno uporabili za nadaljevanje svoje kariere. Morda so hoteli več storiti, pa ni šlo in da niso šli na komisijo za to, da bi imeli dobro naslednjo službo, ampak človek z nekaj življenjske izkušnje pa vendar ve, da ko se vse ne izide po njegovih željah, še vedno maksimizira iz tistega, kar je na voljo. Boštjan Penko je cenjen odvetnik, Drago Kos je svoje protikorupcijske izkušnje lepo unovčil skozi poklic in skozi de-o-o, v katerega je (tako AJPES) vstopil leta 2000, Goran Klemenčič je pa minister za pravosodje. Skratka, lačen danes ni nobeden. In v tej časovni vrsti očitati Štefanecu, da vedri na KPK za to, da bo dobil boljšo osnovo za penzijo, ni kakšen kritiški presežek.

Potem pa kritika Štefanecu leti skozi primerjavo s Klemenčičem. Da je sedaj manj prijav, kot jih je bilo v času Klemenčiča. Vsekakor število prijav je relevanten podatek, ampak bi ga veljalo intepretirati tudi v kontekstu tega, koliko je bilo vloženih resnih ovadb na tožilstvo, koliko zaznav kaznivih dejanj je bilo skozi obdobje 2010-2016. Te analize v tekstu ni. Pa da se je Štefanec blamiral v zadevah Setnikar in Bratušek. Pri tem pa se zamolči, da se je tudi KPK v času Klemenčiča precej blamirala, ko so poročilo o Janšinem premoženjskem stanju objavili, preden so ga poslali Janši in s tem kršili njegove pravice, ker se o poročilu ni mogel opredeliti. Ko je bila sladostrast nad Janševo zadrego močnejša od spoštovanja pravil. Za sladokusce: tekst Draga Kosa, Ko Goran in Miro prodajata bučke je na za-misli.si. In pravila so za to, da veljajo tudi pri človeku, katerega javno delovanje ti je odiozno in pravila so za to, da se institucija ne obnaša po logiki: kadija te tuži, kadija ti sudi.

Mladinin tekst navaja, da je v času Klemenčiča komisija pripravila »zanimive analize o bankah«. Pogledala sem v poročilo KPK za 2012. V delu, ki govori o bančništvu ni enega vira, ki bi kazal, kje so dobili numerične podatke (bruc ne dobi pozitivne ocene za seminarsko nalogo, če ne navede virov), kar KPK ni oviralo, da ne bi navedli, da je bilo 80% problematičnih naložb v bankah z večinsko državno lastnino. Resna ocena volumna slabih naložb v bankah bi bila možna po tem, ko bi pregledali bilančne vsote bank, njihove tržne deleže in njihove tržne segmente, primerjali odstotke segmentov v sistemskih in ostalih bankah, delali primerjave slabih naložb v sistemskih bankah v drugih državah … in šele po tem bi bili upravičeni do metodološko koherentnega sklepa. Ampak zakaj bi se mučili z metodološko doslednostjo, če so pa potrebovali municijo za svojo promocijo? Pogledali so en kredit fi zični osebi in 40 poslov po bankah. Ker je šlo za fi zično osebo, ki ni bila čisto anonimna (2009, ko je dobila stanovanjski kredit, je bila vodja kabineta predsednika vlade) in je umna KPK ugotovila, da gre za prakso, ko se znanci vse dogovorijo. In je šla zgodba iz KPK na tožilstvo. Pri tem pa se je na veliko ignoriralo dejstvo, da je leta 2007 ena ne čisto anonimna fi zična oseba dobila kredit po še nižji obrestni meri (kot ga je dobila fi zična oseba Simona Dimic) in to prav tako pri banki, ki je bila takrat v večinski državni lasti in je bila v času, ko je dobila kredit, odvetnica predsednika vlade. O tem je pisala tudi Mladina (Razkrito premoženje vodstva komisije na www.mladina.si, 2. 9. 2011). Za sladokusce: javna listina na e-sodišče k.o. 1944, parcela 44/5. Rezime: Nabijalo se je Simono Dimic za 6mEuribor + 1,6%, dodalo še 40 drugih poslov in »udari po bankirjih, nekaj se bo že našlo«. Ker je bilo to v interesu. Omenjati kredit za Nino Zidar Klemenčič za 3mEuribor + 1,3% (med zavarovanji tudi poroštvo soproga) pa ni bilo v interesu. Zraven je Klemenčič še bleknil domislico o dogovorih ob vampih v ljubljanski gostilni.

Letos je pa bleknil o letečih sodniških glavah. Se tako komunicira s sodniki? Hkrati pa se ne zaščiti ugleda sodišč vsaj toliko, da bi se preprečilo, da bi se razni odbori 2014 na redno frekvenco drli pred sodišči. Pravica do izražanja mnenj se mora tudi malo ustaviti pred državnim varstvom sodne veje in prostorov za izražanje mnenj je tudi brez uporabe funkcionalnih površnih sodišč čisto zadosti.

Skratka, pomena in vloge KPK ni posebej smiselno utemeljevati z idealiziranjem lika in dela prejšnjega predsednika te komisije.

Ker te komisije ne potrebujemo. Že podatek, da ni bilo veliko kandidatov in da je Boris Štefanec bil z naskokom najboljši na intervjuju, je zadosten dokaz, da je komisija odveč. 

Na članek o nenavadnem rušenju zdravstvene reforme ob pomoči civilnodružbenih gibanj sta se z obsežnima pismoma odzvala dr. Marjan Toš, član Društva na srcu operiranih Slovenije, in Franci Gerbec, član istega društva in član upravnega odbora Društva za zdravje naroda. Gerbca smo v članku imenovali gospod »Gerber«, za kar se mu opravičujemo in hkrati pojasnjujemo, da smo njegove navedke črpali iz uradnega magnetograma seje parlamentarnega odbora za zdravstvo, kjer je bilo očitno njegovo ime nepravilno zapisano.

Glede vsebine njunih pisem pa: skupina MC Medicor, ki je v pretežni lasti Marjete Zorc oziroma njene družine Pleskovič in ljubljanske nadškofije, je delniška družba, katere glavni namen je ustvarjanje dobička. Veliko zadovoljstvo pacientov s storitvami te skupine, ki ga izražata gospoda Toš in Gerbec, je nujna sestavina dejavnosti vsakega podjetja, tudi MC Medicorja. Če pacienti ne bi bili zadovoljni, MC Medicor ne bi imel prometa. Če pa gospoda Gerbec in Toš menita, da je organizacijska oblika nepomembna in da ima MC Medicor kako višje poslanstvo, naj poskusita lastnikom predlagati preoblikovanje družbe v zadrugo ali celo v neprofitno organizacijo.

Zgolj zato, ker so pacienti zadovoljni s storitvami MC Medicorja ali ker so se čakalne dobe v srčni kirurgiji zaradi njega skrajšale, ni mogoče sklepati, da je profitna organiziranost ključna za uspeh ali da je treba v javnem zdravstvu omogočiti več zasebne pobude. Če je to res, zakaj potem najprej ne privatiziramo urgenc, s katerimi so največje težave? Morda zato, ker se jih ne splača? Ali naj potem privatiziramo zgolj dejavnosti, ki prinašajo dobičke, zdravstvene dejavnosti, ki dobičkov ne prinašajo, pa naj ostanejo javne? Prav tukaj se skriva ključ. Za dobiček gre.

Če je MC Medicor, ker je specializirano zasebno podjetje, učinkovitejši in cenejši od javnih ustanov, ki se ukvarjajo s srčnimi operacijami, je sicer utemeljeno razmišljati tudi o širitvi podeljevanja posameznih zdravstvenih koncesij. Toda že zdrava pamet ima tukaj repliko. Če se pri operacijah na srcu kaj zaplete in so potrebni zapletenejši posegi, ima MC Medicor za to pripravljene zmogljivosti ali pri tem računa na klinični center? Čigav strošek je potem to? V resnici pa dvomimo že, da je MC Medicor cenejši od kliničnega centra tudi pri najosnovnejših posegih. Naj gospa Marjeta Zorc javno predstavi vse odhodke in prihodke – ne samo stroškov posameznih posegov – in naj pokaže, koliko pri njej stane skupni poseg na posameznega pacienta. Bo potem kot zasebnica še vedno cenejša od javnega kliničnega centra?

Oba pisca sicer tako ali drugače priznavata, da Društvo na srcu operiranih Slovenije in Društvo za zdravje naroda delujeta v navezavi z MC Medicorjem. Če bi akcije in zahteve teh društev ostale omejene na potrebe bolnikov, ki so bili operirani na srcu, denimo na preventivne ukrepe za krepitev srčno-žilnega sistema, bi jim težko oporekali. Ko pa na primer v Društvu za zdravje naroda začno trditi, da to »predstavlja vzvod civilne družbe, zainteresirane javnosti, do državnih in javnih politik na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovalništva« ali ko v društvu skupaj z ozkogledno zdravniško zbornico zahtevajo odstop zdravstvene ministrice in s tem ustavitev zdravstvenih reform ter ohranitev statusa quo zaradi strelskega incidenta na izolski urologiji, pa je že mogoče skleniti, da društvi postajata v celofan zaviti orodji za uveljavljanje posebnih interesov neke delniške družbe.

S tem, ko Marjeta Zorc na ta način izkorišča svoje bolnike, operirane na srcu, postavlja na kocko ves svoj siceršnji ugled. Tošu ali Gerbcu pa lahko očitamo, da njuni društvi postajata antidruštvi. S svojimi akcijami oglaševanja zasebne pobude in de facto upravičevanja zaslužkarstva v zdravstvu rušita ureditev, ki še vedno temelji na solidarnosti in ki je prav njima omogočila posege na srcu. Dejansko upravičujeta odtekanje denarja. S tem pa po svoje tudi odrekata pravice bodočim pacientom, ki se bodo znašli v podobni stiski, kot sta se sama. Prav to se bo zgodilo, če bo tudi srčna kirurgija šla po poti zobozdravstva. 

Spoštovani g. Franci Gerbec: V vašem prispevku v zadnji številki Mladine ste negativno ocenili oziroma zavrnili predlog novele Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je že v Državnem zboru in pričakujemo, da ga bodo poslanke in poslanci jeseni sprejeli. Vaša skrb za položaj koncesionarjev razumemo, saj je društvo, katerega član ste, eden izmed pobudnikov za ustanovitev in solastnikov družbe MC Medicor d.d, ki opravlja zdravstveno dejavnost s koncesijo, kot ste pojasnili v prispevku. Vaše stališče spoštujemo in je legitimno, bralke in bralce pa moramo seznaniti z dejansko vsebino predlagane novele Zakona o zdravstveni dejavnosti. Zapisali ste namreč, da se koncesija za izvajanje zdravstvene dejavnosti podeli za največ 15 let. To je samo »pol resnice«. V noveli zakona je dana tudi možnost podaljšanja še za dodatnih 15 let v primeru, da se ugotovi, da še obstaja potreba po podelitvi te koncesije. Skupno ima torej zasebnik možnost opravljati zdravstveno dejavnost s koncesijo skupno 30 let. S takšnim predlogom obdobja podelitve koncesije zagotavljamo trajnost obravnave pacientov pri izbranem izvajalcu zdravstvenih storitev ter zagotavljamo podeljevanje koncesij za izvajanje zdravstvene dejavnosti na transparenten in konkurenčen način, kar sta osnovni načeli koncesijskih razmerij.

Hkrati znova poudarjamo, da predlog novele Zakona o zdravstveni dejavnosti določa prioriteto izvajanja javne zdravstvene službe v okviru javnih zdravstvenih zavodov, ki so jih država oziroma občine v ta namen tudi ustanovile. Kadar pa ti ne morejo ali pa ne uspejo izvajati posameznih zdravstvenih programov ali ne v zadovoljivem obsegu, se za njihovo izvajanje podeli koncesije. Naše temeljno izhodišče pri oblikovanju novele je ohranitev javnega zdravstva, ki temelji na načelih solidarnosti, socialnosti, enake dostopnosti in celovitega nudenja zdravstvenih storitev.

Ob tem nikakor ne zmanjšujemo vloge koncesionarjev, saj so del javne zdravstvene mreže in plačani iz javnih sredstev.

Odločno zato zavračamo navedbo, da neusmiljeno obračunavamo z vsemi zasebnimi izvajalci zasebnih zdravstvenih dejavnosti. Novela zakona v ničemer ne spreminja položaja »pravih zasebnikov«, to je tistih zdravnikov, ki se ne fi nancirajo iz javnih sredstev. S spoštovanjem, 

G. Franci Gerbec je v svojem odzivu na članek z zgornjim naslovom (Mladina, 21.7.2017, str. 4) zapisal več netočnosti v zvezi s poslovanjem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) z zasebnikom s koncesijo, MC Medicor d.d.

Ne drži namreč navedba, da je ZZZS v l. 2014 »znižal cene za srčne operacije vsem trem srčnim centrom za nazaj za l. 2013 in tudi za tekoče leto, in sicer od 11.300 na 8.300 eur«. Z Aneksom št. 2 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2013 (1. odstavek 28. člen), ki ga je določila Vlada RS na seji dne 25.7.2013, je bila namreč spremenjena metodologija končnega letnega obračuna za leto 2013 za vse tri srčne centre v Sloveniji, kateri pa se MC Medicor v svojem poslovanju ni pravočasno prilagodil. Če bi namreč MC Medicor v letu 2013 zdravil približno enako zahtevne paciente kot v letu 2012, preostale težje pa napotil v UKC Ljubljana in UKC Maribor, ki sta kot terciarni ustanovi ustanovljeni in plačani prav za zdravljenje najtežjih bolnikov, bi MC Medicor v letu 2013 prejel najmanj polno pogodbeno vrednost (6.715.100 evrov), pri čemer poudarjamo, da je ZZZS tudi v tem obdobju plačal vse opravljene operacije na odprtem srcu brez količinskih omejitev (torej glede na dejansko realiziran obseg operacij), kar pomeni, da bi bilo lahko plačilo MC Medicorju tudi višje od pogodbeno dogovorjene vrednosti oziroma od dejanskega plačila. Ker pa MC Medicor v letu 2013 ni zdravil približno enako zahtevne paciente kot v letu 2012, temveč je zdravil kar za 50% težje paciente (merjeno v realizirani uteži), ni realiziral polne pogodbene vrednosti. Takšna 50% rast v realizirani uteži je neobičajna in je bila zato v letu 2014 tudi predmet nadzora s strani ZZZS. V nadzoru je ZZZS podrobno pregledal 132 primerov akutne bolnišnične obravnave v letu 2013. V 131 primerih so bile ugotovljene nepravilnosti obračuna (previsoka obračunana vrednost glede na veljavna navodila kodiranja akutnih bolnišničnih obravnav). Ugotovljeno je bilo, da je MC Medicor nepravilno (previsoko) obračunal storitve v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v vrednosti 814.767,31 evrov. Zato so bila ta sredstva v obliki povračila škode vrnjena ZZZS, ZZZS pa je zaradi napak zaračunal MC Medicorju tudi pogodbeno kazen v višini 2.000 evrov. Pogled izvajalca MC Medicor in ZZZS na kodiranje posegov pri pregledanih primerih sta se razlikovala. ZZZS pa je po več posvetih prepričan v pravilnost odločitve. V postopku je imel izvajalec možnost predložiti dodatne argumente oziroma podrobneje razložiti svoje postopke, pridobljeno pa je bilo tudi mnenje National Centre for Classifi cation in Health, The University of Sidney, ki je razvil sistem skupin primerljivih primerov (pravila kodiranja akutnih bolnišničnih obravnav), ki jih uporabljamo tudi v Sloveniji.

Nazadnje zavračamo kot povsem neutemeljene tudi navedbe, da je ZZZS izvajal »nezakonito odvzeta plačila za izvršene srčne operacije«, saj nezakonitosti ni ugotovilo nobeno za to pristojno sodišče. ZZZS je namreč izpolnil vse svoje pogodbene obveznosti in plačila do MC Medicor skladno z veljavnimi predpisi in pogodbo. 

Novinar Borut Mekina v svojih člankih o našem zdravstvu zelo sistematično in vztrajno že dlje časa neusmiljeno obračunava z vsemi zasebnimi izvajalci zdravstvenih dejavnosti, ki so po njegovem mnenju očitno največji problem našega zdravstvenega sistema. Iz zadnjega in prejšnjih njegovih člankov je pravzaprav možen samo en sklep: čimpreje ali takoj prepovedati ali vsaj zelo omejiti možnosti izvajanja zdravstvene dejavnosti s strani zasebnih koncesionarjev v osnovnem zdravstvu, pa tudi v bolnišnični dejavnosti. Pri tem novinar tudi demonizira posamezne civilne organizacije s tega področja, ki smo po njegovem samo kot krinka oz. tehnika, s katero zasebniki prikazujejo svoj interes kot splošnega. Stalna in priljubljena tarča njegovega pisanja v tej smeri so še posebej tretji srčni center v Sloveniji, to je družba MC Medicor d.d. iz Izole in Društvo na srcu operiranih, sedaj pa še Društvo za zdravje naroda. Pri tem novinar ne utemeljuje svojih ocen z dejstvi, temveč s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami. Doslej še nisem uspel prebrati z njegove strani nobenih pozitivnih podatkov o vlogi in rezultatih dela zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti, še posebej pa tudi ne o MC Medicor d.d. iz Izole. Ker sem v zadnjem članku izgleda tudi sam omenjen kot vzorčni primer »podpornika zasebne podjetniške iniciative na področju zdravstva«, naj mi bo dovoljeno zapisati v odgovor nekaj dejstev:

Društvo na srcu operiranih je bilo ustanovljeno pred 30 leti zato, ker je bilo stanje na področju srčne kirurgije v Sloveniji nevzdržno. Čakalne dobe takrat in še pred 15 leti so bile za koronografijo povprečno 14 mesecev, število čakajočih na operacije pa povprečno 1200 s čakalno dobo nad 90 dni, število srčnih operacij pa 600-800 letno. Znan je podatek Evropskega združenja za kardiologijo, da je umrljivost bolnikov z napredovalo boleznijo srca ali ožilja, ki so napoteni na operacijo z oznako »nujno«, 15-20 % v prvem letu, če niso operirani v roku 90 dni. Zato je med leti 1980-1985 veliko število srčnih bolnikov, ki so predolgo čakali na srčno operacijo v Sloveniji, začelo odhajati na operacije v tujino, največ v Švico in kasneje na Kliniko v Sremski Kamenici, ki je nastala pod vodstvom prof. dr. Ninoslava Radovanovića. Ta je tako operiral več kot 2000 bolnikov iz Slovenije, za njihovo postoperativno nego pa sta vsa leta neumorno skrbela prof. dr. Metka Zorc in prof. dr. Aleš Žemva. Tudi sam sem bil eden od teh bolnikov, ki mi je prof. dr. Ninoslav Radovanović z uspešno operacijo januarja 1996 omogočil, da lahko sedaj normalno živim in po svojih močeh tudi aktivno sodelujem že več kot 20 let pri reševanju številnih zagat srčnih bolnikov in slovenskega zdravstva. Društvo na srcu operiranih je bilo eden od pobudnikov in soustanoviteljev tretjega srčnega centra v MC Medicor v Izoli, je tudi njegov solastnik, kakor tudi številni njegovi člani. Društvo na srcu operiranih uresničuje svoje poslanstvo z organiziranjem številnih aktivnosti za zdrav način življenja svojih članov in drugih državljanov, s predavanji s področja kardiologije, izdajanjem lastne revije Utrip srca, pa tudi z aktivno udeležbo v javnih razpravah glede izboljšanja organizacije javnega zdravstva v Sloveniji. Zato je interes več kot 2000 članov tega društva za nadaljnje delovanje tretjega srčnega centra v Izoli, kakor tudi za ureditev razmer v otroški srčni kirurgiji in za zagotovitev stabilnih pogojev za delovanje vseh zdravstvenih ustanov tako javnih kot zasebnih, legitimen, podprt pa tudi z njihovim neposrednim prispevkom tako za delovanje MC Medicor, kakor tudi pri urejanju razmer v slovenskem zdravstvu.

MC Medicor d.d. ni doslej niti z enim EUR sponzoriral delo Društva na srcu operiranih in Društva za zdravje naroda. Pač pa prav obratno, kot je razvidno iz zapisanih dejstev. 

Tretji srčni center MC Medicor je bil ustanovljen l. 1999 na posebnem srečanju, ki so se ga udeležili takratna zdravstvena ministrica prof. dr. Katja Boh, prof. dr. Ninoslav Radovanović, direktor Klinike v Clevelandu dr. Ron Chufo, prof. dr. Metka Zorc in eden utemeljiteljev sodobne srčne kirurgije v svetu prof. dr. Rene Favaloro iz Argentine. Decembra 1999 je prof. dr. Rene Favaloro predstavil velike stiske in nevzdržen položaj številnih bolnikov, čakajočih na srčno operacijo v Sloveniji, takratnemu predsedniku Republike Slovenije Milanu Kučanu, ki je razumel njihov položaj in podprl nastanek tretjega srčnega centra v Sloveniji. Vlada RS pod predsednikom dr. Janezom Drnovškom in ministrom za zdravje prof. dr. Dušanom Kebrom je l. 2003 objavila javni razpis za podelitev koncesije za tretji srčni center in za najem sicer takrat nezasedenih prostorov v Bolnici Izola. Natečaja sta se udeležila MC Medicor d.d. in prof. dr. Tomislav Klokočovnik, oceno izpolnjevanja pogojev pa je opravila mednarodna komisija pod vodstvom prof. dr. Hansa Georga Borsta, svetovno priznanega srčnega kirurga iz ZR Nemčije. Tako je MC Medicor začel v popolnoma prenovljenih najetih prostorih v Bolnici Izola operacije v februarju 2004. MC Medicor je v obdobju 2004-2017 (do 30.06.) opravil program invazivne diagnostike (koronografije in stentiranje) za 12.625 pacientov ter izvršil 3.027 operacij na odprtem srcu. V ambulantni dejavnosti v Medicor d.o.o. pa so kardiologi opravili v tem času 115.000 specialističnih pregledov in UZ preiskav. MC Medicor d.d. Izola je bil na podlagi anonimnih anket slovenskih pacientov 6 let izbran za najbolj kakovostno bolnišnico v RS v letih 2006, 2008, 2010, 2012, 2014, postoperativna smrtnost pa je bila v obdobju 2004-2014 samo 2,7 %, kar uvršča MC Medicor v sam vrh evropskih srčnih centrov.

Zato je tudi skrajno neprimerno stalno napadanje in demoniziranje prof. dr. Metke Zorc kot predsednice uprave MC Medicor in ene od njegovih soustanoviteljev, saj smo ji številni pacienti neizmerno hvaležni za vse delo, ki ga je doslej opravila v slovenski kardiologiji in še posebej na področju srčnih operacij. Svoje delo na tem področju opravlja že več kot 30 let kljub številnim oviram in polenom, ki jih ji nekateri stalno mečejo pod noge. V resnici si zasluži javno priznanje in podporo, ne pa grožnjo z uničenjem te prepotrebne zdravstvene ustanove. Slovenija bi morala prepoznati dejstvo, da bi lahko preko MC Medicor in drugih javnih in zasebnih zdravstvenih ustanov izvažala vrhunsko znanje in pamet, ne pa samo lakirane avtomobilske dele.

Posebej je treba poudariti, da so cene v MC Medicor d.d. za srčne operacije za 30 % nižje kot za enake operacije v UKC Ljubljana z utemeljitvijo, da MC Medicor ni terciarna zdravstvena ustanova, čeprav to ne drži, saj se tudi v MC Medicor izvajajo zelo pomembne znanstvene raziskave na področju kardiologije in srčne kirurgije ter usposabljajo novi srčni kirurgi. Samo zaradi 30 % nižjih cen je MC Medicor zdravstveni blagajni z opravljenimi storitvami doslej prihranil 21 mio EUR v primerjavi s tem, če bi bile te storitve opravljene v UKC Ljubljana. V l. 2014 je ZZZS pod vodstvom takratnega direktorja dr. Sama Fakina znižal cene za srčne operacije vsem trem srčnim centrom za nazaj za l. 2013 in tudi za tekoče leto in sicer od 11.300 na 8.300 EUR. To je povzročilo takojšnje povečanje izgube v obeh UKC, v samem MC Medicor d.d. pa izgubo 900.000 EUR. Sočasno pa je ZZZS izkazoval za l. 2013 več kot 20 mio EUR dobička. Zadeva je bila prav na zahtevo Društva na srcu operiranih obravnavana na izredni seji Odbora za zdravstvo Državnega zbora sredi junija 2014, ki je zahteval od predsednice Vlade RS Alenke Bratušek takojšnje ukrepanje. Vlada je potem sredi avgusta 2014 sklenila, da se popravi splošni dogovor o fi nanciranju zdravstvenih storitev za l. 2013 in 2014 tako, da se cene srčnih operacij vrnejo na prejšnjo raven, hkrati pa je Vlada za pokritje nezakonito odvzetih plačil za izvršene srčne operacije zagotovila 5,6 mio EUR. Takrat je na omenjeni seji Odbora za zdravje prof. dr. Marko Noč izjavil, da je zaradi omenjene nerazumne in nezakonite poteze ZZZS ponovno naraslo število čakajočih na nujne srčne operacije na 900 bolnikov.

Ta dejstva je nujno prikazati slovenski javnosti, česar na straneh sicer meni zelo ljubega tednika žal doslej ni bilo prebrati, ker dokazujejo, kako kaotično je upravljanje slovenskega zdravstvenega sistema v škodo nas pacientov. Ta dejstva tudi dokazujejo, da je bila ustanovitev tretjega srčnega centra v Sloveniji nujna in da je njegovo dosedanje delovanje v celoti tako s kakovostjo storitev kot tudi z odnosom do pacientov opravil svoje poslanstvo. Zato bomo člani Društva na srcu operiranih in Društva za zdravje naroda odločno branili ne samo nadaljnje delovanje MC Medicor d.d. v Izoli, temveč tudi delovanje drugih zasebnih zdravstvenih ustanov, ki so vsi del javnega zdravstvenega sistema Slovenije. Vse operacije v MC Medicor in vse druge storitve je za slovenske paciente do zadnjega plačala slovenska zdravstvena blagajna in je torej sestavni del mreže javnega zdravstva. Njegovo zasebno lastništvo v nobenem primeru ne more biti odločilno merilo za odločanje o njegovem nadaljnjem obstoju. Zato tudi nasprotujemo predlogu v spremembah Zakona o zdravstveni dejavnosti, da se lahko koncesije za izvajanje zdravstvene dejavnosti podelijo največ za 15 let. Kdo pa bo vlagal velika sredstva in velik delovni napor v ustanavljanje in delovanje zdravstvenih ustanov, če bodo morali po 15 letih zapreti vrata, čeprav niso niti amortizirana vsa vlaganja? Samo birokratski pameti in slepi ideologiji ni jasno, da mora vsaka tako javna kot zasebna zdravstvena ustanova nenehno vlagati sredstva v nakup novih naprav in modernizacijo celotnega poslovanja ter je zato omejevanje koncesij samo na 15 let praktično pokop sedanjih zasebnih zdravstvenih ustanov, kakor tudi rdeča luč za ustanavljanje novih. Ideologi in podporniki takšnega predloga bi morali odgovoriti na vprašanje, ali res mislijo, da je možno zagotoviti odpravo čakalnih dob s 500.000 čakajočimi bolniki in ustrezno kakovost storitev brez bistvenega povečanja sredstev za zdravstveno varstvo v Sloveniji, torej deleža BDP za te namene. Odgovor na to smo lahko prebrali danes v javnih medijih z navajanjem številk o velikih izgubah v večini javnih bolnic. Zato bi bilo nujno ustvariti stimulativne pogoje za pridobivanje dodatnega denarja v zdravstvu, vključno z delovanjem zasebnih zdravnikov in zdravstvenih ustanov. Sedanja razprava o zdravstveni reformi ustvarja popolnoma lažno obljubo o tem, da bodo s sprejemom predlagane nove zdravstvene zakonodaje rešeni vsi ključni problemi slovenskega zdravstvenega sistema, predvsem pa 100 tisočev čakajočih na zdravstvene storitve. Zato je tudi dilema o dopustnosti nadaljnjega obstoja in delovanja zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev popolnoma zgrešena in slovenski javnosti vsiljena kot lažna dilema. Če je to res rešitev za 500 tisočev čakajočih, je potrebno takoj s posebnim zakonom v celoti prepovedati zasebno dejavnost, potem pa bomo videli rezultat. To me močno spominja na čase pred več kot 45 leti, ko se je na takratnem Izvršnem svetu SRS pod vodstvom Staneta Kavčiča vodila razprava o tem, ali ni že čas, da država neha določati, ali sme imeti obrtnik dva ali pet zaposlenih. Predsednik Stane Kavčič je odločno zahteval, da se takšen sistem ukine. Žal so znane tudi posledice za njega in druge protagoniste slovenske pomladi.

Novinar B. Mekina in uredništvo Mladine bi se lahko potrudilo točno zapisati vsaj moje ime Franci Gerbec (ne Gerber), saj je bilo razvidno tudi iz liste prisotnih na seji Odbora za zdravstvo. Ne vem pa seveda, če je bil novinar osebno prisoten na tej seji. Prilagam tudi fotokopijo legitimacije tednika Mladine št. 44 z dne 10.9.1963, ki potrjuje, da sem bil stalni dopisnik Mladine iz Domžal in Ljubljane že pred 54 leti, tednik pa ima morda v arhivu ohranjene vse moje številne članke in intervjuje, ki sem jih objavil od l. 1957 dalje. Mladina ostaja kljub vsemu še naprej moj najbolj priljubljen tednik, vendar upam, da bo na njegovih straneh možno objavljati tudi drugačna dejstva in mnenja kot pa so bila zapisana v zadnjem in drugih številnih člankih Boruta Mekine na to temo. 

V članku z zgornjim naslovom sem zapisal ime tožilke Blanke Žgajnar kot Barbara Žgajnar. Bržkone sem v zadnjem času preveč poslušal francosko šansonjerko Barbaro. Tožilki se opravičujem za nerodni imenski lapsus. 

V 28. številki Mladine smo v članku z naslovom Fašistična plaža napak zapisali, da je italijanski premier Matteo Renzi. Italijanski premier je seveda Paolo Gentiloni. Za napako se vsem prizadetim opravičujemo. 

Pozdravljeni!

V članku je dvakrat napačno navedeno ime predsednika svetovne banke. Gospod namreč ni Kim Jong Kim, kot je navedeno v članku, temveč Jim Yong Kim, oziroma, Kim Yong.

Sicer pa vse pohvale pri objavi takšnih člankov, saj so to za človeštvo teme, ki si jih večina medijev (očitno ) ne upa preveč javno izpostavljati.

Lep pozdrav, Tic Pavlin, Freelance IT Expert

Novinar g. Bernard Nežmah, je v svojem pamfletu “Narodni škodljivci in destruktivci” v številki 26. vašega tednika naslovil problem postavitve Magnine lakirnice v Hočah. V tem sestavku sicer ustrezno napade vladni diskurz glede nasprotnikov projekta, vendar se mu zgodi tudi lapsus in sicer, ko ob naslavljanju Levice zapiše: “[n]obenega resnega, odločnega in sistematično vztrajnega odziva na vladno favoriziranje Magne nismo zasledili. Biti politično okoljsko usmerjen ni stvar parol na kongresih, ampak jasne in bučne manifestacije nasprotovanja politiki, ki ignorira okoljska vprašanja, kot to počne sedanja vlada.” G. Nežmah je očitno spregledal, da se Levica ni samo resno, odločno in sistematično vztrajno odzivala na favoriziranje Magne. Levica je edina parlamentarna stranka, ki je glasovala proti Zakonu o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije na razvojnem območju v Občini Hoče - Slivnica, t.i. Lex Magna, in je edina parlamentarna stranka, ki je konsistentna v svojem nasprotovanju tej investiciji. Poleg tega smo se udeležili tudi javne razgrnitve mnenj v Občini Hoče.

Opozorili smo tudi, da lakirnica prinaša dodatne okoljske pritiske in da med drugim povečuje lokalno in regionalno vodnoekološko ogroženost izjemno občutljivih in z vidika oskrbe s pitno vodo nenadomestljivih območij talne vode. Opozorili smo na sporen obseg lakirnice, za katero se bo žrtvovalo 100 ha. prvovrstne kmetijske zemlje (celotna poslovna cona Komenda, ena največjih v Sloveniji, na primer obsega 93 hektarjev). Opozorili smo, da se je v zadnjih 25 letih površina kmetijskih površin zmanjšala za skoraj 100.000 ha - Slovenija pridela le okoli tretjino potrebne zelenjave in manj kot dve tretjini žit ter krompirja za lastno prehransko oskrbo. Kdo je že minister v tej Vladi, ki tako poudarja pomen samooskrbe?

Opozorili smo tudi, da je v podravski statistični regiji evidentiranih 83 degradiranih zemljišč v skupni izmeri 211 hektarjev. Ministra Počivalška smo večkrat spraševali o alternativnih lokacijah, jasnega odgovora seveda nismo dobili. V Levici namreč nismo nasprotovali tej investiciji per se, ampak modelu, ki ga vzpostavlja - da vlada postane odvetniška pisarna kapitala in piše zakone, s katerimi povozi okoljske, prostorske in nenazadnje demokratične standarde. Interese kapitala postavlja nad interese ljudi in okolja.

Vsaka resna rdeča politika je tudi zelena. Smo pa zelo skeptični do tega, ali je zelena politika brez rdeče (torej taka, ki pristaja na obstoječi sistem, ki zaradi gonje za profiti uničuje planet in človeštvo) lahko sploh uspešna, glede na resnost okoljske krize.

Upam, da bo bralec iz navedenega razbral, da je šlo pri tistem zapisu za lapsus (nameren ali ne). V antiki so takšnim prirejanjem dejali sofizerm. Zato vračam žogico, z Marxom - Tu je roža, tu pleši! 

Tednik Mladina, ki ga že desetletja redno in skrbno prebiram, je objavil zanimiv zapis izpod peresa novinarja Boruta Mekine o tem, kako zasebni koncesionarji v zdravstvu za uresničevanje svojih interesov izrabljajo civilne družbene organizacije. Pri tem se ne gre nobenih skrivalnic, pač pa direktno opiše konkretni primer Društva na srcu operiranih Slovenije. A na žalost povsem napačno navaja priimek predstavnika tega društva, ki ni Franci Gerber, pač pa Franci Gerbec in ki je samo član Društva na srcu operiranih. Njegov predsednik je namreč še vedno Bojan Petek. In Franci Gerbec je po navedbah novinarja Mekine na seji parlamentarnega odbora za zdravstvo zagovarjal podjetniško iniciativo v zdravstvu. Pisec ne pozabi dodati podatka, da je gospod Gerbec tudi član Upravnega odbora Društva za zdravje naroda. Na žalost tega zagovora nisem poslušal in ga ne poznam, poznam pa Društvo na srcu operiranih, katerega član sem že nekaj let. Predsednik Bojan Petek zelo dobro opravlja svoje delo, društvo pa nas res tekoče in izčrpno obvešča o vseh aktivnostih. Zato sem z njegovim delom zelo zadovoljen in vodstvo podpiram. Bojan Petek ureja tudi našo strokovno revijo Utrip srca.

Naše društvo opravlja plemenito poslanstvo, o tem ni nobenih dvomov. In to kljub temu, da smo v omenjenem članku prebrali očitek, da je tako kot Društvo za zdravje naroda registrirano na istem naslovu v Ljubljani, kjer je tudi sedež drugega največjega zdravstvenega podjetja v Sloveniji, MC Medicor, z 8,6 milijona letnega prometa. MC Medicor obe društvi tudi podpira in se preko njiju reklamira. Kaj pa je pri tem narobe? Najbrž nič,  sploh, ker MC Medicor kakšne posebne reklame sploh ne potrebuje. Njihova najboljša reklama so visoke strokovne reference in splošno zadovoljstvo bolnikov, med katerimi sem že 15 let tudi sam. In to več kot zadovoljen, saj sem vedno deležen ažurne, strokovne, poglobljene in človeško prijazne obravnave, kakršne marsikje pogrešamo. Strinjam se z vsemi tistimi, ki storitve MC Medicor in njegove ustanoviteljice akad. prof. dr. Marjete Zorc, podpirajo. Veliko nas je in vsi smo hvaležni osebju v Ljubljani in Izoli za vrhunske zdravstvene usluge in kakovostne storitve. Še dobro, da jih imamo in da lahko srčni bolniki dobimo storitve, kakršne bi morale biti v vseh zdravstvenih ustanovah. Moje izkušnje so skratka izredno pozitivne. Srčno upam, da bo akad. prof. dr. Marjeta Zorc, katero tudi osebno izredno cenim kot odlično kardiologinjo in plemenito žensko dobrega srca in širokega duha, še naprej uspešno razvijala dejavnost tega MC. Če ji lahko pri zavzetem delovanju v dobro in za koristi bolnikov pomagamo tudi člani obeh društev, bom pri tem kot član Društva na srcu operiranih z veseljem in v okviru možnosti sodeloval. Ne glede na kritiko tednika Mladina, da naj bi dr. Zorčeva svoje interese veliko bolj legitimno izražala posredno, preko »domnevno samoniklo organiziranih državljanskih pobud«.

Naše društvo ni nič samoniklo organizirano, pač pa je društvo, ki je nastalo in bilo zakonito ustanovljeno na osnovi interesov množice bolnikov, ki smo bili enkrat ali večkrat operirani na srcu in smo našim zdravnikom hvaležni, da še lahko živimo. Ne samo predanemu osebju v MC Medicor, pač pa mnogi starejši člani in društveni kolegi tudi strokovnjakom v UKC Ljubljana ali

Maribor. Vrhunska storitev je pač vrhunska storitev in če je pri vsem skupaj še veliko človeške topline in osebnega na vsakem koraku prijaznega odnosa, kakršen veje iz osebja MC Medicor v Ljubljani in Izoli, je počutje nas srčnih bolnikov toliko boljše. Da o občutku varnosti in zaupanja ne govorimo posebej. Kdor tega ni doživel, ne more razumeti hvaležnosti za odlično opravljeno delo. Zato zaključujem – hvala MC Medicor in hvala akad. prof. dr. Marjeti Zorc! 

Pri intervjuju z dr. Mirjam Škrk o razsodbi arbitražnega sodišča v prejšnji številki Mladine je prišlo do dveh napak. Pri odgovoru na vprašanje glede pravic slovenskih ribičev smo zapisali, da je podlaga za njihov ribolov maloobmejni sporazum SOPS, ki dovoljuje lovljenje našim ribičem do 45.10 vzporednika, to pa je malo pred Limskim kanalom in ne »malo naprej.« Glede primera Tomšičevih parcel pa se je Hrvaška v postopku razsojanja sklicevala, da je njihovo partizansko gibanje rapalsko mejo anuliralo, kar naj bi potrdil AVNOJ leta 1943 in seveda ne leta 1949, kot se nam je zatipkalo. 

V prejšnji številki Mladine sem v članku »Modra življenja so pomembna« sindikalna pojasnila napačno pripisal Policijskemu sindikatu Slovenije. Šlo pa je za pojasnila Sindikata policistov Slovenije. Za napako se vsem prizadetim opravičujemo. 

V “Zeleni karti” iz Mainaua (1961) med drugim piše: “Tehnični razvoj in gospodarstvo sta nepogrešljiva predpogoja današnjega življenja, dejstvo pa je, da naravnih virov, porabljenih za ta predpogoja, ni možno nadomestiti, niti poljubno pomnožiti. Zato je nujno, da istočasno načrtujemo in ukrepamo, da bi dosegli ravnovesje med gospodarstvom in naravo, in da bi to ravnovesje tudi zavarovali.”

Danes je bolj kot kdajkoli jasno, kako pravilna je usmeritev v tem citatu. Zavedati se moramo, kakšno težo imajo vprašanja okolja za življenje nas vseh in se zavedati njihove prvenstvene vloge. Vprašanja o ohranitvi naravnih osnov našega okolja in o mejah sprememb okolja morajo prodreti v našo splošno in politično zavest. V obsegu, v kakršnem prehajajo problemi varstva okolja in urejanja prostora v zavest javnosti, bi se morale povečati tudi javne razprave o njihovih rešitvah. Nič ni bolj primernega kot široke javne razprave, da bi se utrdili zavest in volja za potrebne spremembe. In široka publiciteta, ki pomaga pri oblikovanju dolgoročnih družbeno pomembnih ciljev proti kratkoročnim oportunističnim zahtevam ozkih interesov, je najprimernejše orodje za nadzor celostnega planiranja.

V današnjem trenutku je potreben kompleksen pristop obravnave področja varstva okolja, pri katerem je nujno analizirati izhodiščno stanje in določiti dolgoročne cilje. Odločujoče pri tem pa mora biti, da se preide (tu mislim tudi na zakonodajo) iz stadija reagiranja na že povzročeno škodo v stadij, ki že vnaprej predvidi, kar bi se morda lahko zgodilo.

V razpravah o vsebini in sistematiki varstva okolja mora prodreti spoznanje, da izboljšave našega okolja ne moremo doseči le z restriktivnimi ukrepi, temveč s preventivnimi ukrepi oz. zahtevami za strokovno korektno in brezhibno prostorsko ter drugo načrtovanje.

Vedno večja širitev vseh dejavnosti – industrije, prometa, stanovanj itd. na kmetijska in krajinska območja, na potencialne rekreacijske površine in na površine, ki so rezervati pitne vode ali drugih naravnih resursov, še zaostruje nasprotja med temi dejavnostmi in naravo. Ta nasprotja ne bo mogoče odpraviti samo s prepovedmi. Pozitivna in v prijazno ter neobremenjeno bodočnost naravnana usmeritev vseh porabnikov prostora bo prav gotovo boljše sredstvo, kot pa stalni obrambni boji družbe, ki s svojim okoljem ne more biti zadovoljna. To pomeni, da moramo izkoristiti prednosti, ki jih nudijo sodobne tehnologije. Danes že vemo, da sta sodobna tehnologija in človek zmožna “ukrotiti” pretirani tehnični razvoj in kontrolirati onesnaževanje zraka, vode, zemlje itd., kot tudi ustvariti življenja vredno okolje za vsa živa bitja. Vendar pa je za dosego tega nujno, da tradicionalno brezbrižnost in čisto ekonomsko miselnost nadomestimo z usklajenim (harmoničnim) odnosom do okolja in ne le pretežno z verbalnim.

Znanstvene in strokovne raziskave o funkcionalnih povezavah človeka z naravo morajo dati splošno razumljive smernice za umestitev mnogih dejavnosti v naš naravni in urbani prostor ter jih približati strokovni javnosti kot planerski pripomoček. To je gotovo pot, ki omogoča nova spoznanja in nove miselne impulze. In če lahko zato pričakujemo “svetlo” prihodnost za naravo in človeka, je nujno, da za vsak tehnološki poiskus, vsak nov industrijski proces, vsako obliko razvoja in spremembe rabe prostora natančno presodimo vse učinke na okolje in preučimo vsa alternativna mnenja, preden se odločimo za nepovratne spremembe na koščku zemlje, ki nam je še ostal. 

Veliko resnice je povedane v kolumni z zgornjim naslovom. Je pa malce preveč enostranska, saj avtor nikjer za omenjeno situacijo ne položi vsaj malo krivde tudi na tisti, ‘trpeči del mase, ki je brez služb in perspektive’. V masi je moč in masa je totalno nesposobna to uporabiti sebi v prid.

Potem nam tudi direktorji in politični modreci ne bi mogli več tako diktirati, kot nam danes.

Hkrati tudi navedbe o Ruglju ne držijo v popolnosti. V knjigah med drugim navaja tudi hitre spremembe in ekonomske pritiske, ki posameznike vse bolj poneumljajo in oddaljujejo od samorealizacije. Ampak v osnovi pa, če imamo sebe vsaj malo radi, so iztočnice, ki jih ponuja – točke samouresničevanja, ki jih navaja: um, duh, telo, odnosi – ključnega pomena za zdrav psihofizični razvoj vsakega od nas.

Dejstvo je, da pokvarjenost človeka ni ozdravljiva. A z njo se lahko soočamo le z zdravo pametjo, razumom, zmernostjo in pravimi vrednotami. Vzroke za krizo vrednot, ki jih našteva tako avtor, kot številni drugi humanisti in prebujeni ljudje, je potrebno iskati v vzgoji. Predvsem v izjemno slabem ocenjevalno-kaznovalnem šolskem sistemu, ki od malih nog dela hudo napako, ko otroke vrednoti. Potem je tu še problem predmetnikov in snovi. Znotraj dobre in kvalitetne teorije manjka več življenjskih predmetov (psihologije odnosov, ekološke osveščenosti, morale, etike, način komuniciranja in čustvena inteligenca, pomena zlatega pravila - zmernosti, pomen meditacije, rekreacije), ter njihovih praktičnih implementacij na otroka.

A kako to doseči, če tega tudi učitelji in profesorji ne znajo? In tu trčimo na naslednji problem. Stroka je vse prepogosto slab zgled. Učitelj uči o dobri komunikaciji, sam pa ima neizmerne konflikte v družini. Zdravnik uči o škodljivosti kajenja ter gre kasneje med odmorom na cigareto. Stroka bi morala biti zgled, nekako vest družbe, ne pa zgolj ohranjati materialni status in ostati na nivoju pridobitnika.

Ob prevetritvi omenjenih reči bi se gotovo zvečal odstotek otrok, kasneje staršev z večjo usmerjenostjo k prej naštetim pravim vrednotam in delovanju na prej omenjenih štirih točkah samouresničevanja.

Dotlej bomo s članki avtorja in pismi bralcev celili rane in posledice po principu »lekadol za glavobol«, ozdravljeni pa ne bomo nikoli. Dokler se ne sanira vzrok, se bo krog zgodovine človeške neumnosti vrtel v nedogled. 

V intervjuju z ministrico za fi nance Matejo Vraničar Erman je prišlo do napake pri prvem vprašanju. Ne drži namreč, da je ministrica nasprotovala prodaji NLB, pač pa je nasprotovala ustavitvi postopka prodaje NLB. Pravilno gre prvo vprašanje takole: ‘Od vseh ministrov ste samo vi nasprotovali ustavitvi postopka prodaje NLB. Zakaj?’ Za napako se ministrici in bralcem Mladine opravičujem. 

Draga Mladina!

Naj takoj uvodoma pohvalim Uvodnik tvojega urednika iz številke 24 o stanju v Mariboru in možnih perspektivah s stališča Ljubljane. Res odlično pisanje. Bravo!

Hkrati naj nadaljujem z naslednjim kritičnim razmislekom. Zadnjih 18 let odkar te redno prebiram, si o Mariboru pisala zelo redko. Pravzaprav je bilo več prispevkov na temo kraškega podeželja kot na temo Maribora (in tukaj ne štejem arhitekturnih prispevkov). Res je Večer uspešna zgodba, a še zdaleč ni dovolj za skidanje vsega gnoja, ki se je nabral tekom let. Tukaj je tudi pomoč iz prestolnice dobrodošla. Sploh v delu, ko se v prestolnici odloča o Mariboru ali kar celotni vzhodni regiji.

Naj predstavim zadevo s primerom. Pred kratkim (dober mesec je od tega) je izšel razpis za kar nekaj milijonov (morda 70) za raziskovalno infrastrukturo in opremo. Zadeva nja bi prišla iz Evropskih sredstev in naj bi bila namenjena vzhodni kohezijski regiji. Sam razpis, pripravljen v Ljubljani, pa je bil pisan na kožo že začetim projektom, kjer je samo v enem primeru UM sodelovala pri 5%, mislim da Medicinska fakulteta. Zaradi vika in krika zagnanega znotraj sistema, je prišlo ‘’pojasnilo’’, da to ni ta razpis, da bo oni pravi še sledil in tako naprej. Če vika in krika ne bi bilo, niti do te obljube ne bi prišlo. Ali bo res še sledil kak razpis pa bog si ga vedi. (Če želite izvedeti kaj več, povprašajte na rektoratu UM, še več pa ima najbrž za pripomniti vodstvo FERI, ki je zagnalo vik in krik. Sam pravzaprav ne vem kaj dosti.) Če povzamem, težko si je podajat kljuke po ministrstvih, če si iz Maribora (no vsaj težje kot če si iz Ljubljane).

Kakorkoli, še naprej opravljaj dobro delo, hkrati pa malo pokukaj tudi preko Trojan.

Lep pozdrav.

Pismo uredniku!

Pred nekaj leti me je v Mariboru obiskala nečakinja, ki je tedaj živela v Angliji. Med hojo po mestu je dejala: »Maribor je lep kot Cambridge!« Kajpada kompliment ni vključeval podobnosti Univerze v Mariboru z imenitno Univerzo v Cambridgeu.

Ugotovitve gospoda Grege Repovža v Uvodniku k Mladini pod naslovom Ljubljana potrebuje močan Maribor od 16. 6. 2017 o zaostajanju Maribora za Ljubljano so povečini točne. V razlagi vzrokov izpostavlja ugodnejšo »lego in zgodovino« ter »boljše županstvo« v Ljubljani. Toda je stagnacija Maribora v razmerju do Ljubljane najbrž posledica gospodarskih, socialnih, demografskih in kulturnih politik tudi na državni ravni, ki vključujejo dajanje prednosti razvoju središča pred ostalimi področji države, kratko malo, »metropolizacijo« države!

G. GR primerja istovrstne kapacitete mest, predvsem pa univerzi in univerzitetna klinična centra.

Vendar razliko naredi razlika! Za povezanost in skupnost sta potrebni vzajemnost in relativna odvisnost od medsebojnega dopolnjevanja.

Navedel bom dva primera.

G. GR je spregledal Institut informacijskih znanosti v Mariboru, bolj znan pod akronimom IZUM, ki je ne samo edina tovrstna institucija v Sloveniji, ampak tudi v Jugovzhodni Evropi. IZUM razvija in vzdržuje knjižnični informacijski sistem COBISS. SI in informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti SICRIS v Sloveniji ter mrežo knjižničnih informacijskih sistemov COBISS.AL, COBISS.BG, COBISS.BH+COBISS.RS, COBISS.CG, COBISS.MK, COBISS.SR, ki so povezani v mrežo COBISS.net, in informacijske sisteme o raziskovalni dejavnosti E-CRIS.AL, E-CRIS.BH+E-CRIS.RS, E-CRIS.CG, E-CRIS.KS, E-Cris.MK, E-CRIS.SR in SICRIS v Albaniji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini+Republiki Srbski, Črni gori, Kosovu, Makedoniji, Srbiji in Sloveniji. V mreži COBISS.net je vključenih 900 knjižnic, v informacijske sisteme o raziskovalni dejavnosti naštetih držav 14586 raziskovalcev, 918 organizacij, 1520 raziskovalnih skupin, 401 raziskovalnih projektov in 331 aktivnih programov. V slovenskem sistemu o raziskovalni dejavnosti SICRIS je v tem letu dodana storitev bibliografski kazalci uspešnosti za izvolitev v naziv na Univerzi v Ljubljani, ki v prvi fazi omogoča testni izpis vrednotenja bibliografije kandidata skladno z interpretacijami habilitacijskih meril posameznih članic Univerze v Ljubljani! Več o tem si lahko preberete na portalu http://www.izum.si/.

V mariborsko, štajersko in slovensko tehnološko in kulturno zgodovino zagotovo sodi tudi precej domiselna, »visokotiražna« (po številu obiskov) in »nizkobudžetna« (po skromnem proračunu) prva slovenska literarna on-line revija Locutio, ki je začela eksperimentalno izhajati 1994., redno pa 1997. leta. Njenih že 97 številk je dosegljivih na spletnem naslovu http://www.locutio.si. 

Spoštovani, danes sem v zadnji Mladini prebrala članek „Čas kislih nasmehov“, v katerem me omenjate z imenom in priimkom v povezavi z dogodkom, ki ga po krivici pripisujete meni.

Drži, da sem bila kot novinarka prisotna, ko so pred preiskovalnega sodnika pripeljali „morilca Olovca“ (to ni moje poimenovanje, tako je poimenovan v dotičnem članku). Ne drži pa, da sem bila jaz tista, ki je „kričavo vprašala, zakaj se brani z molkom, in čakala odgovor“. Tudi v mojem prispevku tega „histeričnega vprašanja“ ni bilo. Ni moje. Ne razumem niti, na podlagi česa ste to kar direktno - očitno - lahko sklepali. Morda mi pa lahko pojasnite? Verjetno namreč veste, da tam nisem bila samo jaz.

Ali je - na podlagi teh pojasnil - smiselno tudi to vaše predvidevanje, da me je „Popova medijska šola izmojstrila v histeriji“, zdaj presodite sami.

Upam pa, da se strinjamo (vsaj) v tem, da bi bilo fer, da tudi moja pojasnila objavite na način, kot ste objavili ta del članka, ki se tiče mene.

P. S.: Hvala pa za zapis, da so moji temelji solidni.

Lep pozdrav.

Res da gre za malenkost, a se mi zdi potrebno opozorit na lektorski popravek, ki je spremenil pomen mojega odgovora. V avtoriziranem intervjuju je pisalo „... od dosedanjih narodnjakov pa so mi všeč Avseniki in Henčki, ki so imeli nekaj vzdušja, značilnega za rokenrol.“

Rokersko vzdušje sem pripisal „Henčkom“, kot se je skrajšano reklo ansamblu, ki se je uradno imenoval Henček in njegov trio. Ker je lektorska služba to vedela, se ji je zdelo potrebno Henčke spremenit v Henčka in ni opazila, da je pri tem spremenila tudi moj odgovor. To pa se mi zdi še kar resen problem odnosa lektorjev do pomenskih nians besedila, ki jih pogosto žrtvujejo na račun „pravilnosti“ jezika.

Lep pozdrav.

Ko se je v ponedeljek, 29. maja, na spletni strani Primorskega dnevnika pojavil članek »Pirjevec zaupnik Digosa«, skoraj nisem mogel verjeti naslovu. Prvi dvom je nastal, ko sem prebral, da gre za članek Reporterjevega novinarja Igorja Kršinarja, ki je povzel vsebino nekega nepreverjenega dokumenta iz Udbovskega arhiva, omenjenega v knjigi Igorja Omerze »Pahor v žrelu Udbe«. Dvomi so postali iz vrstice v vrstico večji. Konfldent Udbe, poznan le po šifri, sicer pripadnik italijanske državne policije, naj bi razkril koprskim udbovcem delovanje tržaške kvesture. Da so nadzirali Borisa Pahorja je razumljivo, a ne le v 80-ih letih, pač pa mnogo prej, ko je z Ubaldom Vrabcem in skupino mladih, med katerimi je bil tudi Bojan Brezigar, ustanovil Slovensko levico, ki se je pridružila Slovenski skupnosti. Prav tako so nadzirali tudi ostale štiri komponente Skupnosti, nekdanjo Slovensko demokratsko zvezo, Slovensko katoliško skupnost, Slovenske krščanske socialce in Neodvisne Slovence. Da bi bil Jože Pirjevec konfident Digosa in mu poročal o delovanju stranke, je malo verjetno, prvič ker se ni udeleževal sej Slovenske skupnosti, čeprav je bil njen kandidat na listi Južnotirolske ljudske stranke.

Zadnji dvom je padel, ko sem zasledil, da naj bi o Pahorju poročal Elvinu Cosoliju. Bil je eden nižjih uradnikov na kvesturi, ki je običajno s Srečkom Coljo sledil letečim shodom Slovenske skupnosti, češ da bi govornika branila v primeru fašističnih napadov. Ob koncu shoda je govornika vprašal, naj mu v enem stavku pove, o čem je govoril, potem, ali pa že prej jo je mahnil v bližnjo gostilno ali bar na kozarec. Hvalil se je, da ima isto saržo kot Tito, bil je namreč maresciallo. Vsi smo ga poznali: Černe, Poštovan, Škerk, Legiša, Tul in še marsikdo. Vsi smo imeli isto mnenje: zbira podatke, ki so vsem na voljo, na primer, kdo je bil na seji Skupnosti, kar je bilo razvidno iz javnosti dostopnega zapisnika. Prav tako je bil na voljo vsem program Drage. Cosoli je pobiral programe in šel na kozarec ali dva. Poznan pa je bil med jugoslovanskimi državljani, ki so potrebovali »fogiio di Soggiorno«. Proti plačilu jim ga je dostavil na dom. Prav tako je bil na razpolago za podaljšanje potnega lista ali prepustnice. Z napitnino smo se izognili vrstam na kvesturi.

Verjamem, da tako Omerza kot Kršinar nista poznala Cosolija. Objaviti dokument z oznako »nepreverjeno« z vsebino, ki naj bi jo zaupnik italijanske državne policije povedal koprskemu udbovcu, nakar jo je ta zapisal in morda, da bi zgledalo bolj italijansko, je Cosoliju podvojil, je zame iz etičnega in moralnega vidika vsaj vprašljivo, če že ne nedopustno. 

Naslov sem vzel s tako naslovljenega prispevka dr. Bogomira Kovača v 22. številki Mladine (2. junij 2017). Preden zaidem v srž mojega pisanja, tole: dr. Kovač, izvrstno ste opisali vse bistveno pred takimi dogajanji in vsa odvečna dejstva, ki se zaradi malomarnosti, torej po nepotrebnem, in še česa, v kriznih razmerah dogajajo žal tudi pri nas.

V minulih dneh so mediji veliko pisali in poročali o dogodku in dogajanju na Vrhniki. Da bom lažje opisal dogajanje v zakulisju in potrdil pisanje dr. Kovača, bom povzel nekatere njegove (po moje) ključne in še kako resnične misli iz prispevka.

Vmes je bilo mučno obdobje sprenevedanja, množica pristojnih državnih institucij je tekmovala v bebavosti interpretacij in prelaganja odgovornosti, Cerarjevi so bili nezainteresirani opazovalci … Vsi pa so govorili, kaj bi morali storiti drugi. Politične in strokovne odgovornosti bodo najverjetneje pometli pod preprogo, pa jih ne bi smeli. Največja nesreča ni nesrečen dogodek, temveč ravnanje ob njem. V kriznih razmerah odgovorni ljudje niso sprejemali pravih odločitev, princip okoljske pravičnosti zahteva celovito informiranje, ki ga ni bilo (dr. B. Kovač).

Tudi predsednik vlade dr. Miro Cerar je ob obisku na Vrhniki novinarjem med drugim dejal: »Močno bomo intenzivirali informiranje ljudi, ki je bilo – moramo priznati –v začetku preslabo. Vsi pristojni predstavniki državnih organov so bili na terenu, vse od začetka se je delalo, saniralo situacijo, koordinacija in informiranje pa sta bila preslaba.« Pa ne bi bilo treba, če bi … Urad vlade za komuniciranje ima (med drugim) več dobro, celovito in jasno dodelanih načrtov ukrepanja ob različnih kriznih razmerah (ob morebitnih težavah v JE Krško, ob soočenju z mogočimi teroristi, potresu, letalski nesreči, ptičji gripi, poplavah …). Načrti okvirno določajo tudi ravnanja posameznih ministrstev, ki prevzamejo ključno vlogo glede na področje, ki ga pokrivajo oziroma, kjer je nastala kriza. Ta bi morala imeti dodelane in usklajene načrte s ključnimi sodelujočimi. Da imajo take načrte, ključni ljudje na UKOM najverjetneje ne vedo. Tisti, ki pa vedo zanje (vsaj morali bi), pa raje molčijo, ker bi ob njihovem aktiviranju morali delati, prevzeti del odgovornosti, pokazati znanje in sposobnosti. A se bojijo, da se bo prej pokazala njihova nesposobnost. So pa taki ljudje tudi na delovnih mestih sekretar z nemajhno plačo. V državni upravi dela (strankarsko) pisana druščina. Tudi taki, ki jim je naročeno: moramo biti proti, pa če imajo še tako prav.

Mimogrede: na UKOM so pred leti (na podlagi zakonodaje) pripravili tudi načrt psihološke obrambe (kriznega komuniciranja, tudi psihološkega / propagandnega/ vojskovanja). A so prav taki kadri vdrli v računalnik avtorja načrta in popravljali zaupni dokument, črtali iz njega naloge UKOM. Bali so se zahtevnega in odgovornega dela, ki ga je prinašal.

Zgoraj omenjeni načrti so grajeni tako, da dežurni v trenutku, ko izve za tak ali drugačen krizni dogodek, to takoj (po telefonu ali kako drugače) sporoči pristojnemu, ki nato ukrepa naprej. Vse je napisano, kako in kaj. V načrtih, ki bi jih naj imela ministrstva, bi naj bila zapisana imena tistih izvedencev za posamezna področja, ki bi lahko dajali izjave za medije, javnost. Ko so nastajali načrti na UKOM, so bile problem piar službe na nekaterih ministrstvih. Večino je krasila neizkušenost in neznanje, bili/e pa so dobri v skrbi za podobo svojih ministrov v javnosti.

Druga zgodba so načrti na državni ravni, ki jih ima na skrbi Uprava RS za zaščito in reševanje. Iz leta v leto jih dopolnjujejo, izpopolnjujejo. Vse to se odraža v delu civilne zaščite, ki je (prej pod vodstvom pokojnega Mirana Bogataja in zdaj Srečka Šestana) vedno dobro delala in se ustrezno odzivala. To lahko opazimo še danes. Enako velja za policijo in gasilce. Ne bo odveč, če zapišem, da so se zlasti strokovno, pa tudi sicer vedno najbolje odzivali tisti člani generalštaba - bivši slovenski pripadniki JLA, ki so imeli vojaško akademijo. Torej tudi znanje.

Kako se je mogoče v prihodnje izogniti temu, kar se je dogajalo v zvezi s Kemisom (nesrečam se je veliko teže, a tudi to je mogoče)? Preprosto. Tistim, ki bi morali izpeljati te, že napisane naloge in samo odigrati po predvidenem scenariju, je treba reči: hvala, odslej boš delal tisto, za kar si usposobljen. Seveda za manj denarja. Tega za slabo delo ali nedelo, za izogibanje ali prelaganje odgovornosti itd. ne more biti. Še najmanj na račun pridnih in sposobnih delavcev. Popravnih izpitov tukaj ni in ne sme biti!

Končal bom z znano ugotovitvijo: Uspešno (pravočasno, natančno in učinkovito…) komuniciranje znotraj sistema udeležencev pri reševanju (vodenju) krize in z ljudmi je ključni del reševanja kriznih razmer. Prav na tej podlagi in le tako je mogoče mobilizirati ljudi v reševanje kriznih razmer. 

Vsi naši tiskani mediji so večinoma cepljeni na slabe novice, dobra novica težko najde ustrezen prostor in ustrezen zapis v časopisih. Zato me je prijetno presenetil uvodnik Mladine 9. junija 2017 z naslovom Krema za čakre. Sicer površno obravnava različne lestvice, kjer je uvrščena tudi Slovenija precej visoko - seveda pa bi bila lahko še višje, če bi bili kriteriji malce drugačni.

Četudi sem tudi sam skeptičen do lestvic, vendar bi navedenemu dodal še tri neodvisne lestvice. Poleg čislane IMD lestvice konkurenčnosti, ki obravnava 63 ekonomij, obstaja še podobna lestvica, ki jo sporoča World Economic Forum (WEF) za 2016-2017 http://www3. weforum.org/docs/GCR2016-2017/05FullReport/TheGlobalCompetitivenessReport2016-2017_FINAL.pdf str. 322). Slovenija je z dvema stebroma uvrščena zelo visoko: zdravstvo in osnovno šolstvo je na 16. in visoko šolstvo je na 22. mestu. Celotna uvrstitev Slovenije je 56. mesto med 138 razvrščenimi državami. Najslabše za Slovenijo sta uvrščena stebra: razvoj finančnih trgov (118. mesto) in trg delovne sile (85. mesto).

Tudi Univerza v Melbournu, Avstralija, je razvrstila 50 nacionalnih visokošolskih sistemov za leto 2017 (http://www.universitas21.com/article/projects/details/153/executive-summary-and-full-2015-report str. 7) na osnovi 25 splošno dostopnih kazalnikov. Slovenski visokošolski sistem se je uvrstil na solidno sredinsko 28. mesto ob bok Češki, Španiji, Portugalski in Italiji.

Posebej zanimiva pa je lestvica kakovosti 28 evropskih držav (WSQ - World State of Quality), ki jo je nedavno predstavila Univerza v Minhu, Portugalska, na osnovi 21 kazalnikov (http://wsq.dps.uminho.pt/2016_ report.html). Slovenija v letu 2016 zaseda 10. mesto med 28 evropskimi državami. Slovenija zaseda 1. mesto v Evropi po Gini indeksu in 3. mesto po umrljivosti novorojenčkov, slabše je ocenjeno okolje.

Verjetno bi morale vladne strokovne službe le narediti presek vseh teh neodvisnih ocenjevanj in ustrezno izdelati kratkoročni akcijski (operativni) načrt - vizija Slovenije 2050 verjetno ni dovolj.