Članek dr. Pirjevca ponavlja, čeprav je naslovljen samo na Josipa Broza Tita, ki pa simbolizira drugo jugoslovansko državo, v zelo grobi obliki, še enkrat predstavo o Jugoslaviji kot eni sami črni kroniki in historia scandalis. To je zelo površen in senzacionalističen pristop k predstavitvi in pojasnitvi druge Jugoslavije, ki pa je zelo razširjen, saj so v njem zastopani vsi elementi značilnega za rumeni tisk.

Jugoslavija zasluži resnično pojasnitev, kar mora biti naloga daljšega obsega, tukaj pa si upam izpostaviti nekaj podatkov, ki mečejo luč na njo. Resnica pa je, da je ves čas od leta 1943 Titova Jugoslavija bila za njeno elito, za njene nacionalne elite ena neobvladljiva tvorba. Pri tem, v ozadju dogajanj v Jugoslaviji niso bili le Tito, generali in člani politbiroja, Jugoslavija je bila predvsem večetnična skupnost, ne zelo srečna in čedalje bolj znotraj sprta, na poti razkrajanja. Elita/elite ji niso bile kos. Torej osnovne sestavnice so bili narodi, katerih elite so bile vedno in vedno bolj zapleteno sprte. Osnovna resnica, da niso bile kos urejanju države, je rezultirala v vse večji decentralizaciji do ravni republik in pokrajin (in v sami uvedbi pokrajin kot zveznih konstituensov z ustavnimi dopolnili leta 1971). Je pa imel prav profesor Mihailo Đurić, ki mu tedaj nisem verjel, da je leta 1971 »oblikovano več držav, celo zoperstavljenih in sovražnih držav«. Če ni bilo točno kot diagnoza, je bilo še kako točno kot napoved.

Torej še v času predsednika Tita (čigar zasebno življenje je bilo, kakršno je bilo, tudi, da bi se maskirali dejanski procesi razkrajanja države) je pričelo nezaustavljivo razkrajanje države in ta razvoj je ostal prikrit. Prihodki necentralnih javnih oblasti kot odstotek javnih prihodkov so po podatkih Svetovne banke tako v Jugoslaviji leta 1975 znašali 20 odstotkov, nato pa se hitro povečevali na 72,9 odstotka v letu 1980 in na 78,1 odstotka v letu 1990. Kaj nam pove ta podatek? Zvezna država terja neko stabilnost v porazdelitvi pristojnosti in tudi v porazdelitvi davščin oz. prispevkov zveznih enot zvezi. V Jugoslaviji je pa že leta 1980 podoba popolnoma drugačna, kakršna je bila pet let prej (ko so izpeljani zakoni, predvideni v ustavnih normah iz 1971 in 1974). Enostavno povedano, zvezna država je v kratkem ostala brez denarja. To je nujno povezano z odpravo samih pristojnosti.

Do tega je prišlo kot posledica prerekanj, ki so trajala ves čas po drugi svetovni vojni (tudi v času vojne), začenši npr. z očitki, da Slovenija izkorišča kmetijsko intenzivne kraje v neenakopravni naturalni planski menjavi (zaradi česar je Jovan Veselinov jokal na seji Politbiroja), preko pritožb in prošenj vseh drugih republiško-pokrajinskih udeležencev, do zadnjega pritoževanja Titu slovenskega vodstva, da slovensko gospodarstvo ne more prispevati k skladu za nerazvite, ker ne ostane nič za širitev slovenskega gospodarstva.

Ta igra progresivne odprave zveznih pristojnosti in njene posledice so bile ves čas sprejete kot legitimne. Najprej se je »vodil boj« za odpravo

Občega investicijskega (zveznega) sklada, zatem je sledila zgodba o tem, da komercialne banke izkoriščajo (zlasti gospodarstva republik, kjer niso matične), da se izkorišča prek paritete cen različnega blaga, da se izkoriščajo republike ponudniki turističnih storitev tujim gostom, da se izkoriščajo pridelovalci hrane, da se izkorišča preko tečaja dinarja, da se izkorišča z emisijo dinarja (ki neenakomerno koristi »onim drugim«), da so »oni drugi« vedno bližji koritu.

Jugoslovanske elite so se večno bojevale za večji delež pri koritu, od sedemdesetih let pa tudi, da bi oblikovale »samozadostna« gospodarstva in je vsaka morala zgraditi vse industrijske kapacitete ter je težila k samozadostnosti v hrani, v osnovnih energentih in drugih strateških dobrinah. Na neki ravni je to tudi uresničeno, se bo pa skrhalo zaradi sprememb na svetovnem trgu, pa nič ne bo pomagalo, če je Slovenija »imela« TAM, celo »Mercator« bo zapravljen, rafinerija v Lendavi še ni popolnoma usahnila (kot primeri gospodarskih subjektov, zraslih na koncepciji samozadostnosti).

Torej osnovna realnost, ki je tukaj ne bomo mogli opisovati v podrobnosti, je bil nenehen, neusmiljen boj nacionalnih komunističnih in kulturnih elit, zaverovanih v »tragičen položaj« svojega naroda. Za slovensko elito je to bila vrsta beograjskih zarot proti Sloveniji, njenemu vodstvu, za Srbijo se bo pa zgodba o Jugoslaviji končala z ugotovitvijo, da je v Jugoslaviji ves čas vladala »antisrbska koalicija«.

Ta zgodba dobi svoj razplet v 80-ih letih, po smrti ustanovitelja, na katero so vse elite čakale.

Elite niso delovale kot etnični podjetniki (ki so npr. govorili, da pripadnike njihovega naroda zdravniki druge narodnosti zastrupljajo), temveč so elite uničile finance Jugoslavije. Kako je Jugoslavija ostala brez denarja, na psu. Čeprav slovenska in srbska elita v teh igrah bili najbolj aktivni, se ne sme pozabiti, da je šlo za vsaj sedem nacionalizmov in da je igra bila komplicirana, čeprav ni privedla do koalicij, saj je vsakdo bil tako zaverovan vase.

Poglejmo, kaj se je v 80ih letih dogajalo s sprejemanjem zveznega proračuna, kot indikacijo funkcioniranja države, saj naj bi se tu odražale vse dejavnosti (kot strošek in prihodek). Ta seveda ni bil redistribucijskega značaja, kjer bi se prelival dohodek iz enega kraja v drugega, kot posledica večdesetletnega boja republik za »čiste račune«. Proračun se je nanašal predvsem na financiranje obrambe in pomoč nerazvitim delom zvezne države. Proračun je, seveda, pogoj za delovanje države in to delovanje zrcali v proračunu.

Tukaj nas ne zanima struktura proračuna, temveč vidiki, pomembni za stabilnost države.

Leta 1983 je proračun bil sprejet šele z zamudo v februarju, po apelih, »ker so razmere bile brezupne«, saj republike in pokrajini niso mogli priti do soglasja. Zunajparlamentarno Predsedstvo ZKJ, kot najvišja avtoriteta, je samo izpeljalo kompromis proračuna.

Leta 1984 je proračun zopet zamujal, zvezno vlado pa so v parlamentu preglasovale republike in pokrajini v prizadevanjih vlade po omejevanju porabe republik in pokrajin v okviru »stabilizacije«, na katero so vsi prisegali.

Leta 1985 je proračun bil sprejet z malo razprave, vedoč, da bo inflacija razveljavljala vse dogovore, saj bo več kot 50% in vsi zainteresirani se bodo znašli z manevriranjem v takšnem stanju ne glede na postavke proračuna. Po osnutku proračuna za leto 1985 vladni osnutek proračuna ni bil predlagan skladno s politiko »stabilizacije«. Proračun bo povečan z 69% v odnosu do prejšnjega. Zvezna vlada je razmišljala o izdaji obveznic kot načinu financiranja, saj republike in pokrajini niso bile pripravljene prispevati svojih deležev.

Proračun za leto 1986 je bil sprejet v razmerah galopirajoče inflacije, kjer so oborožene sile zahtevale nov način izračuna svojega zakonsko določenega deleža 5,2% BDP. Republike in pokrajini pa so predlagale, da njihove prispevke »nadomesti zveza s primarno emisijo denarja«.

Proračun za leto 1987 je predvideval dalje zmanjšanje prispevkov republik in pokrajin.

Za leto 1988 je zvezna vlada menila, da »se je izkazalo, da fiksiranje zveznega proračuna ni dobra rešitev v inflacijskih razmerah« in se je torej odpovedala načrtovanju proračuna. Pričakovalo se je, da bo rastel za 60% v odnosu do predhodnega leta. Povečan bi naj bil za 4% realno.

Proračun za leto 1989 ni bil deležen velike pozornosti, čeprav je bil za 69% višji od predhodnega, ker so upi bili usmerjeni na reformno politiko novega predsednika zvezne vlade Ante Markovića. Ta bo dejansko uvedel »konvertibilni dinar«, ob pomoči Evropske skupnosti. Republike bodo zmanjšale svoje prispevke za 70%. Prišlo je do poskusa konvertibilizacije dinarja na samem koncu 80ih let in koncu Jugoslavije s strani predsednika vlad Ante Markovića, ampak takrat so republike skrbele le še zase. Predvsem pa je inflacija uničila zaupanje občanov v državo, kar se je ujemalo z delovanjem etničnih podjetnikov.

Proračun, seveda ni smel, skladno z vladajočimi predpisi in nazori, biti redistributiven (prenašati prihodke iz enega območja v drugo) in čeprav je obstajal zvezni sklad za pomoč nerazvitim območjem, je zanesljiv kazalec situacije in tesno povezan z inflacijo. Inflacija pri izdelkih na drobno je pa znašala: 1981 = 42%, 1982 = 32%, 1983 = 41%, 1984 = 53%, 1985 = 73%, 1986 = 89%, 1987 = 120% in 1988 = 195%. Mehanizem inflacije v Jugoslaviji tega obdobja je pojasnil francoski ekonomski zgodovinar Palairet. Ni več šlo za vladni tisk denarja (takšne pristojnosti so vladi odvzete), šlo je za sistem „narodnih bank“, saj je poleg zvezne narodne banke obstajalo še 8 narodnih bank. Ko pa so komercialne banke in gospodarski subjekti ostali brez gotovine, so se „zadolževali“ pri „svoji narodni banki“. Palairet meni, da je v tem prednjačila Srbija (2007). Sicer so obstajali tudi drugi mehanizmi, kot izdaja nekritih menic in razni drugi manevri „za proizvodnjo“ denarja, potem, ko so federaciji odvzeta takšna pooblastila, v večnem prizadevanju po „čistih računih“.

Pripadniki politične elite bi pa lahko vedeli, da bo zategovanje pogajalskih stališč samo privedlo do slepe poti za jugoslovansko državo in kjer bodo narodi drug drugemu rezali vratove. Tito je vedel, ali bolje rečeno opozarjal. Vemo, da je to storil dvakrat: prvič, na seji Politbiroja še marca 1962, ko je zaskrbljeno posvaril, da takšno inzistiranje pri domnevnih republiških stališčih in interesih privede do sklepa, da bo država „razpadla“, drugič v pogovoru z zunanjim ministrom Mirkom Tepavcem konec 1971, kjer je trdil, da bi se nagovorjeni zgrozili, če bi vedeli, kaj on misli o prihodnosti Jugoslavije. Tepavac mu sicer očita, da ni ukrepal proti izbruhu te groze s kakšno reformo. Ampak se lahko vprašamo s kakšno? Ni nam potrebno sklicevati se na svetovne strokovnjake o federalizmu, ki potrjujejo, da se vsaka reforma v multietničnih federacijah, v razmerah frustracij in nezaupanja manjšinskih skupin, zlasti pa večinske skupine, tolmači kot popuščanje drugi strani – in grožnja za lastne interese (to smo videli tudi pri poskusih reform v 80ih letih). Nobena reforma več ne bi mogla 1971. leta, pa tudi prej ne, ohraniti Jugoslavijo. (Sicer se je Tito lotil ene, uvedbe kolektivnega predsedstva Jugoslavije).

Tito se je zavedal, kam zadeva pelje, njegovi nasledniki, ki so se nenehno pogajali in nič popuščali – pa ne. Verjetno je vsakdo zategoval štrik v nadejanju, da bo oni drugi popustil – rezultat je znan. Vsekakor, Dejan Jović, ki je govoril z največjim številom udeležencev, je sklenil, da je za njih izid bil „nenameravan“.

Hočemo samo poudariti, da je Jugoslavijo potrebno proučevati brez senzacionalizma, ne zvesti razprave na Titovo osebno življenje ne na Tita samega. Npr. tudi sloviti dan mladosti je morda Titovi nečimrnosti ugajal, ampak glavna funkcija je bila, da bi se prikrilo razkrajanje Jugoslavije, ki je potekalo. To je „osamosvojiteljem“ v članicah prepustilo bore malo dela.

Torej, šlo je za nenavadno tvorbo, komplicirano tvorbo, ki je dolgo odmirala. Ljudstvo pa ni vedelo. Npr., ni vedelo, da je Udba v največji meri delovala po letu 1966 samo do republiške meje, da je sodelovanje republiških služb med seboj in z zvezno službo bilo omejeno, da so druga drugi postavljale pasti. In ljudstvo ni vedelo, kako šibka je bila Jugoslavija, in da je razpad elit bil nekaj, na kar je bila pripravljena. 

V članku sem napačno navedel, da je bil izid glasovanja o predlogu novele zakona o omejevanju porabe alkohola na parlamentarnem odboru za zdravje 8 ZA in 6 PROTI. V resnici je ZA novelo zakona, ki vnovič dovoljuje točenje alkohola na športnih prireditvah, glasovalo 11 poslancev, PROTI pa le eden, predsednik odbora Tomaž Gantar, ker se mu »zdi najmanj ironično, da v nasprotju z vso strokovno javnostjo, tudi s stališčem Vlade, pristojnega ministrstva Odbor za zdravstvo sprejme predlog, s katerim škodujemo interesom javnega zdravstva in ljudem.« Za napako se opravičujem. 

Na to temo se sicer ne bi oglašal, ker je že dodobra prežvečena, če ne bi avtorica Nina Berovič vse tiste, ki zagovarjajo obvezno cepljenje proti nalezljivim boleznim razglasila za verske fanatike. Res sprevrženo, saj ravno ti, ki se cepljenju upirajo, nimajo na svoji strani ne stroke, ne znanosti, ampak se sklicujejo le na govorice in že stokrat ovrženo raziskavo. Fanatično se oklepajo nikoli dokazanih trditev kot bi bile verske dogme. In sedaj se najde nekdo, ki ravno to očita strokovnjakom, izkušenim zdravnikom in Nobelovim nagrajencem.

Avtorica se sklicuje na dejstvo, da so poti do zdravja lahko različne, namerno pa spregleda drugo dejstvo, da pri cepljenju ne gre za zdravljenje, ampak za preprečevanje bolezni. In niti ne za preprečevanje konkretne bolezni posameznega otroka, ampak za preprečevanje širjenja bolezni in epidemij. Nasprotnikov cepljenja ne zanima niti dejstvo, da marsikoga med njimi sedaj sploh ne bi bilo, če pred sto in več leti ne bi uvajali množičnega cepljenja, saj bi kateri od staršev ali starih staršev sicer zagotovo umrl za katero od otroških nalezljivih bolezni. Rajši se sklicujejo na človekove pravice in nestrpnost do drugačnih. Avtorica imenuje precepljenost »splošna čredna imunost« in obvezno cepljenje primerja s komunističnim režimom, kot da bi si obvezno cepljenje izmislili komunisti in ne zdravstvo v demokratičnih državah. Obžaluje, da nismo sposobni odprte debate in soočanja argumentov za in proti. Oprostite, o čem pa bi lahko diskutirali? Kolikor vem, nasprotniki cepljenja do sedaj niso predlagali nobenega alternativnega načina preprečevanja epidemij otroških nalezljivih bolezni. In samo za to gre!

Sicer pa je vsako prepričevanje odveč, saj dogmatskih vernikov ni mogoče z ničemer prepričati. Podpiram zdravnico, ki je odklonila zdravstveno oskrbo otrokom, ki jih starši ne dovolijo cepiti. Otroci se mi sicer smilijo, a naj starši sami prevzamejo odgovornost za njihovo zdravje. Samo s takimi in podobnimi ukrepi bo namreč mogoče zajeziti to epidemijo norosti. Tu namreč ne gre za različne poglede na zdravstvo, ampak za pritlehni egoizem malih sebičnih in kratkovidnih ljudi. Zaščititi želijo svoje mladiče pred morebitnimi stranskimi učinki cepljenja tako, da računajo s tem, da bo večina vendarle dala svoje otroke cepiti in s tem zaščitila tudi njihove. Kako kratkovidno! Kaj pa, če bo njihova kampanja proti cepljenju prepričala preveč ljudi in bo precepljenost padla pod kritično mejo? Takrat bodo pričeli zbolevati prav njihovi otroci, še huje, zbolevali bodo otroci, ki jih zaradi zdravstvenih razlogov ni bilo mogoče cepiti. Ali ti mali, zaslepljeni ljudje kdaj pomislijo, kakšno odgovornost sprejemajo nase? In vse to pri tem, da vse statistike kažejo, da je veliko večja verjetnost, da bo njihov mladič nastradal v prometni nesreči, kot pa bil deležen stranskih učinkov cepljenja. Kako strašná slepota je človeka, je zapisal pesnik. 

Kot osebi z izkušnjami z Zavodom za zaposlovanje bi radi replicirali na objavo Tanje Podobnik Zec z Zavoda RS za zaposlovanje (Mladina, 12. 5. 2017, Pisma), ki se nanaša na kolumno Mihe Blažiča – N’toka z naslovom Brezposelnost je treba braniti.

Povedati želiva, da dobiš ob branju N’tokove kolumne veliko večjo motivacijo in zadovoljstvo, kot pa ob delavnicah, ki jih ponuja Zavod. Tako pisanje naju nikakor ni prepričalo v to, da bi bilo brezupno in nesmiselno iskati zaposlitev. V N’tokovem pisanju o Zavodu in njihovi ‘pomoči’ brezposelnim lahko najdeva sebe in si potrdiva, da najino razmišljanje o tovrstnih delavnicah ni osamljeno. Tudi nama se zdijo delavnice popolnoma brezsmiselne. Sredstva namenjena temu bi se vsekakor lahko porabili za veliko boljše namene.

Po najinem mnenju in izkušnjah je edini relativno dober ukrep Zavoda vključitev v javna dela, čeprav gre le za kratkotrajen ukrep, ki le redko vodi v dolgotrajno zaposlitev. Za napotitev na razgovor za javna dela pa je potreben velik napor oz. nenehno naprošanje svoje/-ga svetovalke/-ca.

Ob obisku Zavoda se pogosto počutiš kot, da si tam, da te nadzorujejo, ali dejansko iščeš zaposlitev in ne da ti jo pomagajo iskati. Po svetovanju namesto motivacije dobiš občutek o brezupnosti in nesmiselnosti iskanja zaposlitve. Dodali bi še, da se nama zdi, da bi bilo na Zavodu prijavljenih veliko manj ljudi oziroma skoraj nihče, če prijava na Zavodu ne bi bila vezana na nadomestila za brezposelnost in denarno socialno pomoč. 

Novinar Staš Zgonik v prvem stavku članka zapiše: ‘’Vetrnim elektrarnam v Sloveniji nikakor ne uspeva.’’ Prvo vprašanje, ki se mora ob tem postaviti je, zakaj pa naj bi jim uspevalo? Kaj pa naj bi prinesle Sloveniji? In kaj bi odnesle? V prispevku odgovora ne najdemo. Kakšna je smiselnost, pomen vetrnih elektrarn (VE) za Slovenijo? Pri tem iščemo celovit, celosten, holističen odgovor, saj samo tak je kolikor toliko objektiven in razvojno utemeljen. Gre za oceno umestitve teh industrijskih objektov in industrijskih con v družbeni in fizični prostor, za presojo celostnih vplivov, vključno z gospodarskimi. Poleg tega po energetskem zakonu niso dopustne. Prednost ima namreč zmanjšanje porabe elektrike pred novimi kapacitetami (7.člen). Vetrno elektriko zlahka privarčujemo in je nepotrebna. Ni težko utemeljiti, da bi VE Sloveniji prinašale samo škodo.

Že obstoječi dve jo prinašata. Tista, 2,3 MW nazivne, redko dosežene moči pri Dolenji vasi in ona skoraj 1 MW, prav tako nepomembna, pri Razdrtem. Če jutri obe odstranijo, bomo samo pridobili. Njuna izjemno nekvalitetna, po vetru spremenljiva elektrika je povrh še izjemno draga. Odgovornost za gospodarsko in družbeno škodo nosi največ Direktorat za energijo v Ministrstvu za infrastrukturo, ki VE forsira, in vlada, ki še vedno vztraja pri gospodarsko škodljivih subvencijah za vetrne elektrarne. Vetrnice poganja denar. Odplačajo se v petih do devetih letih, pogodbe o obveznem odkupu po visoki ceni so sklenjene pa za 15 let. Država meče denar dobesedno v veter. Zakaj so mediji o tem tiho? O silovito preplačanih sončnih elektrarnah s stotinami milijonov evrov so se šele post festum razpisali.

Pri VE gre za denar, ki napaja nemška delovna mesta, namesto, da bi se porabil za domače obnovljive rešitve, kot so zamenjava kurilnega olja, plina in drv s toplotnimi črpalkami, soncem kot virom elektrike in toplote, boljše izolacije in še marsikaj domačega na tem področju, še posebno na sončnem Primorskem. Ker nimamo nadrejenega ministrstva za razvoj, imamo kaos. Tudi načrtovane industrijske cone vetrnih elektrarn v naši bogati in izjemni naravi in kulturni krajini so del tega uničujočega, ignorantskega in najbrž podkupljenega kaosa. Vetrni lobi je dandanašnji najmočnejši, provizije deli na vse strani, cene VE so visoke, ker proizvajalci vedo, da bodo plačane z zanesljivimi subvencijami. Javni denar se seli v nekaj zasebnih žepov, od česar ima družba samo škodo. Trga ni ali pa je popolnoma izprijen. Zato ni čudno, da mafija pere denar čez vetrne elektrarne. Ena VE z okrog 3 MW stane vsaj 3,5 milijona evrov, cena 1 MW pa naj bi bila že preko 1,5 milijona evrov. Če je provizija za postavljeno VE samo 10 %, je to dodatnih 350.000 oziroma 150.000 evrov v zasebni žep. Zato nekateri, skoraj obubožani norijo za vetrnicami. Oblikoval se je tudi nov poklic – mešetar za vetrne elektrarne. Ali smemo, glede na mednarodno oceno stopnje koruptivnosti Slovenije pomisliti, kam vse se lahko porazdeli ves ta denar? Naj verjamemo, da imamo visoko moralne državne in občinske uradnike in politiko?

Na drugi strani pa petsto toplotnih črpalk po 7.000 evrov znese tudi 3,5 milijona evrov, a z neposrednim velikim zmanjšanjem CO2, ob domačih delovnih mestih.

Zagovarjanje vetrnih elektrarn je postala religija, verovanje, ki že prehaja v fanatizem. Zaradi denarja je postal tako močan, da ignorira tehniko in znanost in bi uničeval osnovno kvaliteto Slovenije, ki je velika prednost v Evropi in nudi dobra delovna mesta, ki niso prekarna, to je (še) dobro ohranjena narava (na primer za zeleni turizem).

Dobili smo pridigarje iz humanističnih in družboslovnih ved, ki so sicer tudi znanstvene discipline, vendar so eko teologi znanstvene metode dela odrinili. Eden od dokazov za to je, da ignorirajo znanstvene ugotovitve, da infrazvočni in nizkofrekvenčni hrup vetrnih elektrarn skozi leta izpostavljenosti močno škoduje človekovemu in živalskemu organizmu: odebelitve žilnih sten in perikarda srca, zlepljenje ušesnih dlačic, večja verjetnost kapi, da o glavobolih in oviranju spanca ne govorimo. Prve vplive je pred 30 leti raziskala že NASA (ZDA). V začetku letošnjega maja je bila že sedma (!) mednarodna konferenca o hrupu vetrnih turbin. Naši ga pa ne priznajo! Imamo že tudi sodno odločbo (Portugalska) o odstranitvi štirih VE zaradi tega. Imamo tudi nenavadne spremembe na živalih, kotitve z okvarami, vse zaradi bližine VE. Dokler jih ni bilo, je bilo vse normalno. Obstaja že sum, da utegne hrup VE škodljivo vplivati tudi v dobi nosečnosti (sklepanje zaradi okvar pri živalih). Nihče noče pisati o slabšanju zdravja in nemogočih bivalnih razmerah tisočev prebivalcev zaradi VE. Nekateri ne morejo zdržati in se izselijo. Vrednost nepremičnin (hiš, stanovanj) jim močno pade. Itd., itd.

Dostop do ustrezne literature in konkretnih primerov je lahek, če kdo seveda želi. Na primer na www.epaw.org , http://www.na-paw.org/ in http:// waubrafoundation.org.au/, sicer pa vsakemu lahko pomagam pri iskanju. Z VE se ukvarjam od primera Volovja reber. Takrat mi je postalo še bolj jasno, da je strateška prednost Slovenije narava in ne vetrne elektrarne. Samo v čudovito naravo na Ojstrici nad Dravogradom (dravograd.net) naj bi izsekali 100 x 60 m (nogometno igrišče) gozda za vsako vetrno elektrarno od osmih načrtovanih. In tudi zravnali hribovit svet v „fuzbal’’ plato. Da ne omenjam cest za izredne tovore. No, predavanje znanstvenice prof. Alves-Pereire, ki več kot 30 let raziskuje vplive tega hrupa na organizem, pa si lahko ogledamo na (s podnapisi): https:// www.youtube.com/watch?v=l5BV8QSR2Ic . Vetrna religija je zašla tudi v medije in tako nekritično poročajo, kako koconoge kure ovirajo vetrne elektrarne na Ojstrici nad Dravogradom, o škodovanju zdravju in premoženju prebivalcev pa nič. Iz Nemčije pa poročajo o polomu njihove Energiewende (energetski obrat), predvsem zaradi VE: http://dailycaller.com/2017/02/28/germany-facing-mass-blackouts-because-the-wind-and-sun-wont-cooperate/.

Dajmo se strezniti in ne ponavljajmo napak drugih!

Največja publicistična draž gospoda dr. Bernarda Nežmaha je Slovenija od maja 1945 dalje. Ne zamudi nobene priložnosti, da ne bi izrekel kritičnih misli in napisal kake domislice, ki naj bi ga potrjevala v njegovem protikomunističnem početju. V Mladini prejšnjega tedna se je pomudil ob knjigi Egona Pelikana Tone Kralj in prostor meje. Ugajal mu je »poseben umetniški jezik« s katerim se je Kralj oglašal na razmere časa, v katerem je živel in ustvarjal. V svojem cerkvenem slikarstvu je Tone Kralj svetopisemskim negativcem nadeval glave fašističnih in nacističnih veljakov ( predvsem Mussolini in Hitler) in tako na Primorskem izpovedoval svoje politično prepričanje. V času, ko je to slikarstvo nastajalo, je bil to zelo drzen dialog umetnika s fašistično oblastjo, čeravno za cerkvenimi zidovi. Po vojni pa naj bi, po Nežmahovi trditvi, režim komunizma Kraljevo domiselno kritiko zatrl in tako naj bi bila slovenska kultura osiromašena za spačene obraze Tita, Kardelja in Kidriča, ki bi zrli s cerkvenih sten. Če je Kralj lahko ustvarjal pod fašizmom, naj bi pod komunizmom ostal praktično brez dela in bil je dolgo izbrisan iz leksikonov. Tako ugotavlja Nežmah.

Kako zlostne so te insinuacije! Po drugi svetovni vojni Kralj ni smešil slovenskih komunističnih politikov, pač je v slikarstvu, grafiki, kiparstvu in kot ilustrator upodabljal tudi partizanske borce, talce, okupatorjevo nasilje, mladinske udarne brigade in v njegovem delu je odmevala tudi izgradnja nove slovenske dužbe. Gotovo pa še danes listamo po Martinu Krpanu s Kraljevimi ilustracijami (1954). Tudi po vojni je še ustvarjal po cerkvah. Leta 1972 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Le še droben PS. Proti koncu druge svetovne vojne se je Tone Kralj ponovno mudil na Primorskem. Tu se je skrival pred nemško in domobransko policijo, ko je v njegovi vili v Ljubljani odkrila skrivališče vrha ljubljanske partijske organizacije. Takrat je glasilo tolminskih domobrancev Tolminski glas (24. 2. 1945) objavilo članek Slikar Tone Kralj, glavni arhivar komunistične stranke.

Audacter columniare.../Pogumno obrekuj..., pravi pregovor, ki ga najdemo pri Plutarhu, vedno se bo kaj prijelo! 

Poziv SMC na razvedrilni tek ob žici je res krona. Se še čudite, da se je ta osrednja vladna stranka znašla na četrtem mestu v anketi, koga bi volili, če bi bile volitve naslednjo nedeljo? Športni dogodki ob nekdanjem poteku žice, ki je Ljubljano spremenila v koncentracijsko taborišče, brez spomina na tiste strašne čase in brez spoštovanja takratne Ljubljane so seveda nesmisel. Ko so Italijani postavili žico, sem bil star nepolnih sedem let. Prvi doživljaj je bil, da sta pri nas prenočili dve gimnazijki, ki po šoli nista mogli domov. Med moje otroške spomine spada tudi, kako so Italijani ponoči ob preiskavi stanovanja brskali po mojih igračah, pa „španski jezdeci“, s katerimi so sredi dneva blokirali ulice, pa stalne novice, koga so ustrelili po policijski uri (včasih ilegalce, često pa fante, ki so se vračali od dekleta); ko sem ležal 1944 na kirurgiji v sobi s 40 posteljami, sem videl, kakšne barve je kost, ki gleda iz telesa, saj so tja prinašali ljudi, ki so ob žici stopili na mino. In še in še. Pa to so spomini neudeleženega otroka ... Kakšni so šele spomini drugih, denimo tistih mojih sorodnikov v svaštvu, ki so jim Italijani sredi Ljubljane požgali hišo? Pa vseh tistih, ki so jih odvlekli v taborišča?

Zaradi tega, ker jo je okupator vklenil v žico, je bila Ljubljana brž po vojni upravičeno razglašena za mesto-heroj, saj je bila izjemno mesto. Čez več let pa je bila ta titula razvrednotena, saj so jo dobile menda kar vse republiške prestolnice. Ljubljana je na to kljubovalno odgovorila: zarisala je potek okupatorske žice in po njem uredila pot. Simbolno je postavila jambore, ki so pričevali o tem. To je bila pot spomina in kljubovanja: v imenu „politične korektnosti bratstva i jedinstva“ ste nas znivelirali z drugimi; a mi smo tu postavili pot resničnega spomina in tovarištva. Kot vemo, onih jamborov ni več: v kratki vladavini desnice v Ljubljani jih je dal požagati rambo Lesar. Ostanek spomina nanje pa so zdaj zbrisali z omenjenim apelom SMC (srednja črka žal tu zveni zelo mizerno). Pot ob žici kot čisto poljubna pot, kot pot brez spomina, ki opogumlja, je deplasirana. Ob žici se je umiralo. Tudi Gonars ali pa Goli otok sta mesti spomina, kot športna parka pa bi bila skregana s pametjo. Zavrnitev apela SMC je sestavni del boja za zgodovinski spomin, brez katerega bomo nemočne žrtve fake news in alternativnih dejstev. 

V zvezi s člankom vam sporočamo, da navedbe avtorja Borisa Matića ne odražajo pravih informacij glede delovanja Stanovanjskega sklada RS, javnega sklada ( v nadaljevanju Sklada), zato za razumevanje podajamo točne informacije.

Sklad je bil finančno dokapitaliziran v letih 2007 in 2008, s prenosom stanovanj RS pa v letih 2012 in 2016. Resolucija o nacionalnem stanovanjskem programu 2015 – 2025 (ReNSP15-25) ne vsebuje novih finančnih virov za Sklad. Sklad se v preteklosti tudi nikdar ni zadolževal za izvedbe stanovanjskih projektov.

Sklad prodaja stanovanja in hiše v soseski Zeleni Gaj po tržnih cenah z ustrezno ekonomsko interno stopnjo donosnosti, ki so primerne visoki kakovosti gradnje in bivanja.

Sklad v prihodnje ne bo več gradil stanovanj za prodajo, temveč bo na podlagi Resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025 (ReNSP15-25, v členu 4.5.1) v prvi vrsti postal ponudnik javnih najemnih stanovanj.

Cene najema neprofitnih najemnih stanovanj so določene glede na površinske normative. Te določa Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (Ur.l.RS 14/2004, 34/2004, 62/2006 in 11/2009). Pisec članka je podal primer najemnine za 90 m2 stanovanje za štiričlansko družino. Taka kvadratura stanovanja po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem pripada sedemčlanski družini.

Za dodatne informacije smo vam z veseljem na razpolago.

Lepo pozdravljeni!

Spoštovani, v tedniku Mladina je bila 26. 4. 2017, na strani 59, objavljena kolumna avtorja Mihe Blažiča – N’toka z naslovom Brezposelnost je treba braniti.

Ker se besedilo osredotoča predvsem na eno od številnih aktivnosti zavoda za zaposlovanje in jo prikazuje na povsem negativno stereotipen način, želimo z našim odgovorom, ki temelji na dejstvih, osvetliti vrsto storitev in programov, s katerimi spodbujamo zaposlovanje brezposelnih in jim pomagamo do zaposlitve.

Podatki kažejo, da se zvišuje število prostih delovnih mest, ki jih delodajalci sporočijo Zavodu: marca letos jih je bilo 18 % več kot marca 2016. Ravno tako raste število delovno aktivnega prebivalstva, na podlagi česar lahko trdimo, da se zaposlovanje povečuje. Podatki o stanju na trgu dela so javno dostopni. Zato se glede na aktualne trende ne moremo strinjati s trditvijo, kot je: »Nobena skrivnost ni, da se ponudba dela krči, da je mnogo velikih zaposlovalcev šlo v stečaj, ali pa intenzivno krčenje števila delavcev, kar je v čakalne vrste postavilo množico novih iskalcev dela.« Avtor kolumne nadaljuje: »Ti so večinoma težko zaposljivi, saj so bodisi prestari ali premladi, premalo ali pa preveč kvalificirani za redke preostale službe. Dejavnost Zavod RS za zaposlovanje v takšnih razmerah postaja nesmiselna, saj bi večini strank morali preprosto reči: »Poslušaj, makroekonomski kazalci pravijo, da boš še nekaj let doma ... v resnici potrebujemo le še nekaj čistilk in tovornjakarjev, najbolje, da greš v Avstrijo.« Naj poudarimo, da del brezposelnih dejansko išče zaposlitev dlje časa. Vendar je vloga javnega zavoda za zaposlovanje ravno v tem, da takšnim osebam z ukrepi, ki so na voljo, pomaga do večje zaposljivosti (in ne, da ravna tako, kot predlaga avtor). To pomeni, da programe za spodbujanje usposabljanja in zaposlovanja prilagajamo različnim skupinam brezposelnih. Tako se tudi starejši, tisti z nižjo izobrazbo ali z malo delovnimi izkušnjami lahko vključijo v praktično usposabljanje na delovnem mestu pri delodajalcih, v neformalna izobraževanja za opravljanje poklicev ali v subvencionirano zaposlovanje.

Izvajanje teh programov spremljamo z vidika izhodov v zaposlitev. Tako ugotavljamo, da se v enem letu po zaključku programov izobraževanja in usposabljanja zaposli okrog 60 % udeležencev. Najboljši rezultati so pri delovnem preizkusu in usposabljanju na delovnem mestu, kjer se zaposli več kot 70 % brezposelnih, ki so se udeležili programa.

Pri subvencioniranih zaposlitvah spremljamo ohranitev zaposlitve po zaključku subvencije. Podatki kažejo, da je en mesec po izteku subvencije zaposlenih še skoraj 68 % vseh vključenih, po enem letu pa skoraj 61 %. Najvišji delež zaposlitev eno leto po zaključku subvencije je pri programih Zaposli.me (dobrih 69 %) in Prvi izziv (dobrih 76 %), slednji je namenjen mladim.

Ravno tako brezposelne napotimo v delavnice vseživljenjske karierne orientacije, ki jih izvajajo koncesionarji po izboru ministrstva za delo, in v kratke modularne delavnice, ki jih izvajamo sami, s svojimi sodelavci, v kariernih središčih in kotičkih po vsej Sloveniji. Ključni cilj omenjenih delavnic je izboljšanje in posodobitev veščin iskanja zaposlitve in načrtovanja kariere, kar zajema, denimo, popis pridobljenih delovnih izkušenj in prepoznavanje pridobljenih znanj in veščin, oblikovanje ciljev (kje in kako bomo iskali zaposlitev), iskanje informacij, virov in možnosti za dodatno usposabljanje, pripravo CV-ja, CV-vizitke in vaje zaposlitvenega razgovora.

Zadovoljstvo udeležencev delavnic spremljajo koncesionarji, spremljamo pa ga tudi na Zavodu, skupaj z izhodi v zaposlitev. Prav z namenom preverjanja učinkovitosti delavnic smo izvedli primerjavo med udeleženci delavnic in primerljivo skupino brezposelnih, ki se delavnic niso udeležili. Pokazalo se je, da so delavnice bistveno pomagale ravno skupinam, ki najtežje najdejo zaposlitev: dolgotrajno brezposelnim, starejšim in nižje izobraženim. Po šestih mesecih od zaključka delavnice se je zaposlilo 34 % dolgotrajno brezposelnih in 46 % brezposelnih, ki so bili brez dela manj kot leto dni. »Govoril sem z mnogimi ustvarjalci programov spodbujanja zaposljivosti, ki svoje delo opisujejo povsem iskreno,« navaja pisec kolumne. Njegovo trditev smo preverili pri koncesionarjih za delavnice vseživljenjske karierne orientacije in odgovorili so nam, da avtor ni komuniciral z njimi.

Žal iz kolumne ni razbrati, da bi se avtor zavedal odgovornosti za trditve, kot je recimo: »Za njihove kariere bi bilo bolje, če bi ves ta čas sedeli doma, pili pivo in gledali fuzbal.« Morda bi vendarle koristil razmislek o tem, kako tak zapis, poln prepričanj o brezupnosti in nesmiselnosti iskanja zaposlitve, doživljajo brezposelni.

Hvala in lep pozdrav.

Vedno znova me preseneti, s kakšno gorečo vztrajnostjo novinar Staš Zgonik piše članke na temo cepljenja.

Odnos nekaterih do tistih, ki dvomijo v zgolj pozitivne učinke metode cepljenja, me spominja na odnos mnogih religij do tistih, ki ne verujejo ali pa morda verujejo v drugega boga. Obstaja namreč samo en bog in „pravi“ je tisti, ki ga oznanja določena religija. Vera je eno, vera kot institucija, ki skrbi tudi za svoje (tu)zemeljske interese pa nekaj povsem drugega.

Nič ni torej narobe z vero kot tako, a kako jo njeni predstavniki interpretirajo in oznanjajo pa je, kot tudi tednik Mladina dostikrat poudari, druga plat iste medalje. V vašem tedniku imate dosti povedati o RKC. Tudi sama se v marsičem lahko strinjam z napisanim. A ne morem mimo hipokrizije, ki jo ob tem občutim. Na eni strani zastopate kritičen pogled do besed in dejanj RKC ter celotne zgodovine Cerkve na splošno, na drugi strani pa cepljenje kot metodo zagotavljanja zdravja otrok in celotne populacije, „oznanjate“ kot edino pravo pot, kot edino pravo „vero“.

V resnici je poti do zdravja ogromno, tako na individualni, kot na družbeni ravni. Nekateri stavijo na zdravo prehrano, nekateri na duševno zdravje, nekateri na medsebojne odnose, nekateri na količino stresa v življenju, nekateri na gibanje in rekreacijo, nekateri na točno določeno dieto ... vsak pač izbere svojo pot. A ko pride do teme cepljenja, tu pa je prava in edina zgolj ena pot in sicer obvezno cepljenje otrok, saj le tako bo proti določenim nalezljivim boleznim zaščiten tako posameznik, kot širša družba. Le če boš veroval v „našega boga“ pa je to Alah, Jezus Kristus, Krišna, ... boš odrešen.

Ob tem pa za „religijo“ cepljenja stoji znanost, kot temeljni, absolutno verodostojni argument. Če (večji) del znanstvene stroke trdi, da je metoda cepljenja najboljše zagotovilo za zdravje, potem bo verjetno držalo. Ne glede na to, da je vsak človek v resnici unikaten posameznik in da ne gre prodajati vsesplošnih receptov, ki da so enako primerni in koristni (ter celo obvezni) za vsakogar. A za piko na i vedno sledi še argument „splošne čredne imunosti“, kot v času komunizma „za blagor naroda“.

Nič nimam proti komunizmu, nič proti Cerkvi, nič proti kateri koli religiji, nič proti znanosti ... imam pa težavo z nestrpnostjo. Katerokoli. Vse ima svoje dobre in slabe plati. Prav vse. Tako tudi ideja cepljenja ni le absolutno napačna ali absolutno pravilna. Zato je zares škoda, da nismo vsi skupaj, tako stroka, družba in posamezniki, sposobni odprte debate na to temo, soočenja argumentov za in proti, namesto nestrpnosti na eni in na drugi strani.

A kaj, ko se zdi, da to prav zares ni mogoče v slovenski družbi. To nazorno kaže že „večno“ trajajoč konflikt med „ta belimi“ in „ta rdečimi“, kjer vedno znova vidimo, da Slovenci nismo sposobni strpnosti, sprejemanja drugačnosti in uspešnega reševanja medsebojnih nasprotij. Morda pa je vzrok nestrpnosti preprosto ta, da je mnogo lažje jezo in lastne frustracije stresati izven sebe in po možnosti na tiste, ki živijo in razmišljajo drugače kot ti sam, jih obsojati, sežigati na grmadi, pribijati na križ. Morda pa je resnica ta, da ideja cepljenja potrebuje prevetritev in premislek, tako kot tudi krščanska vera potrebuje razmislek, ali je Jezus zares vstal od mrtvih.

In naj za zaključek navedem misel Arthurja Schopenhauerja: „Vsaka resnica preide tri stopnje, preden je priznana. Na prvi doživi posmeh. Na drugi ji nasprotujejo. Na tretji jo imajo za samoumevno. 

Članek Staša Zgonika predstavi izjemna prizadevanja in težave študentov medicine, ki se trudijo ljudem pojasniti, zakaj so nekatera cepljenja nujna, denimo cepljenje majhnih otrok proti ošpicam. Omeni tudi sramotno delovanje Andrewa Wakefielda, ki je z lažjo sprožil dvom v smiselnost takih cepljenj. Z nekaj lahko najdljivimi informacijami se zavemo, da tu ne gre le za zavajanje, ampak za globalni zločin.

Organizacija združenih narodov je gotovo zaupanja vreden vir statističnih podatkov. Ko v google vtipkamo „WHO measles“, se nam odpre stran zdravstvene agencije združenih narodov, to je Svetovne zdravstvene organizacije. Zadostuje, da preberemo stran s ključnimi dejstvi o ošpicah: „Ošpice so eden glavnih vzrokov smrti med mladimi otroci, čeprav je na voljo varno in cenovno ugodno cepljenje. V letu 2015 je bilo na svetu 134,200 smrti zaradi ošpic – to je 367 smrti dnevno ali 15 smrti vsako uro. Cepljenje proti ošpicam je v svetu v obdobju med 2000 in 2015 zmanjšalo število smrti zaradi ošpic za 79%. Leta 2015 je pred prvim letom starosti kot rezultat rutinskih zdravstvenih programov dobilo eno dozo cepiva 85% vseh otrok na svetu, leta 2000 pa je bil ta delež 73%. Med leti 2000 in 2015 lahko ocenimo, da je cepljenje proti ošpicam preprečilo 20,3 milijona smrti, kar pomeni, da je to cepljenje ena najboljših investicij v javno zdravje.“

Družba je v splošno dobro sprejela nekatere predpise, ki imajo statistično očitno pozitiven vpliv. Tako kot cepljenje rešuje milijone življenj, delujejo tudi prometni predpisi. Tako kot sem in tja kdo umre zaradi posledic cepiva, zna biti tudi vožnja po desni strani ceste usodna. Če se zaletite v avto pred vami, bi torej lahko trdili, da do nesreče ne bi prišlo, če bi ves čas vozili po levi. In da sredinske črte ne potrebujete, da cestarska podjetja s stroški njenega barvanja le služijo, tako kot s cepivi farmacevtska. Kljub temu po cesti ne vijugamo tjavdan z opravičilom, da bodo že drugi poskrbeli za našo varnost. Na cesti se tudi zavedamo, da lahko naletimo na nemočnega otroka, ki gre peš v šolo. Paziti moramo torej tudi na druge in ne le nase. Podobno bi se morali tudi pri cepljenju zavedati, da nekateri otroci zaradi zdravstvenih težav ne smejo biti cepljeni in je zato odklanjanje cepljenja še posebej družbeno zavržno dejanje.

Na wikipediji v članku o Andrewu Wakefieldu izvemo, da so mu zaradi namerne goljufije v raziskavi, ki naj bi kazala na vez med cepljenjem in avtizmom, odvzeli zdravniško licenco. Še vedno pa je svobodni državljan, leta 2011 mu je Skyhorse publishing celo objavil knjigo, v kateri še naprej promovira svoje trditve. Vzpodbujanje k ravnanju, ki povzroča milijone smrti, je kriminalno dejanje – po zdravi pameti bi Andrewa Wakefielda morali imeti za množičnega morilca in ga tako tudi obravnavati. Nasprotniki cepljenja naj torej premislijo, s kom so v istem čolnu. 

Umreti zdrav, to je brez dvoma lepa ideja in človek ji ne more ugovarjati. A to ne spreminja dejstva, da je novi proti-tobačni zakon v odnosu do gledališča pretiran in bizaren. Nisem človek, ki bi klical na pomoč zdravo pamet, ampak v tem primeru ti drugega skoraj ne ostane. Če Sneguljčica na odru na primer snifa kokain, je to za mladinsko publiko v redu. Ne sme pa palčku pasti cigareta iz žepa. V tem ozračju ni več možno razumno razlagati, zakaj se ne da več resno uprizoriti drame Nobelovega nagrajenca Harolda Pinterja, če ti proti-kadilski zakon visi okrog vratu. Intelektualni domet odgovora na pomen umetniške svobode seže do argumenta, da je v umetnosti itak vse »fake«.

Ok. Potem pa poglejmo, kaj pri celi stvari ni »fake«. V prvi vrsti, očitna hipokrizija. Kot da je politika spet enkrat našla grešnega kozla, ki naj malce prikrije splošno (neoliberalno, globalno) bolezensko stanje stvari. Ko konzument stopi v trafiko, ga takoj zbode v oči, kaj je danes največji vir trpljenja na svetu: tobak. In tisti, ki ga uživajo; njihove slike je treba razstaviti kot lovske trofeje na pranger. Pozabite na globalno onesnaženje, na revščino, na vojne – celo sovražni govor je v trafiki lepo zapakiran kot puran na martinovo. Če natančno pogledaš sadistične fotomontaže na zavojčkih tobaka, sicer opaziš marsikaj; tudi manekenke z narisanimi podočnjaki in z rdečim robčkom v roki. Dobro, nekdo spet dobro služi na račun kadilcev; tega so navajeni. Če bi vsi v hipu nehali kaditi, bi se itak zamajal državni proračun. Še več – zato politika na drugi strani na tiho subvencionira predelavo tobaka. Hipokrizija par excellence.

Če pa bi bilo vse res, kar kažejo fotografije, je stvar precej hujša. Pa ne zato, ker so na njih - dokazano – tudi ljudje, ki v življenju sploh niso kadili. Razkazovati trpljenje bolnega človeka, ki je njemu v posmeh in drugim v poduk, se mi zdi politična pornografija najslabše vrste. Toliko bolj, ker je politika pri tem perverzno selektivna. Kaj bi se recimo zgodilo, če bi na buteljke domačega vina ali žganja nabili napise kot »alkohol ubija«, »alkohol povzroča počasno in boleče umiranje«, »alkohol povzroča krvavo nasilje v družini«, »alkohol povzroča vožnjo po nasprotni strani avtoceste« itd? In zraven še nalepili slike zmasakriranih trupel odraslih in otrok, ki jih je na cesti, v stanovanjih in drugje – dokazano - pobil alkohol? Verjetno bi politika skočila pokonci, ker ima alkohol ne samo v krvi in teranu, ampak tudi v himni; ker je del naše nacionalne avtohtonosti.

Če kdo misli, da so neskončne količine smrdečih izpušnih in sploh toplogrednih plinov z vsemi smrtonosnimi substancami vred, ki jih diha vsak dan, manjši problem kot tobačni dim, naj pač tako misli. In če na drugi strani verjame, da bo en prižgan čik v gledališki dvorani ubil pol gledalcev, naj pač to verjame. In naj ne gre v gledališče, ampak naj doma čisti izpušno cev svojega dizla. Ali pa gre na jogging po Celovški, če mu je Peking predaleč.

To, kar danes strukturno ubija ljudi, je sistem, ki rine množice pod prag revščine; ki sili ljudi, da uživajo poceni in zanič hrano in pijačo, ki proizvaja konstanten stres. Objestno meče bombe na sosedovo dvorišče, potem se pa čudi, ker ljudje plezajo čez ograje, da bi si rešili golo življenje. V zameno sicer podari rezilno žico, ki skrbi za domačinovo varnost in zdravje. Da se bo na koncu, siromak upokojenec, med nabiranjem česarkoli užitnega in zastonj za pod zob - lahko še sam zapletel vanjo. In mogoče gledal, kako čez bližnji mejni prehod deportirajo iz države begunsko družino z bolno mamo in tukaj rojenim otrokom.

Za kaj že gre v tej zdravi državi? 

Ob rojstvu poskrbijo za zdravje že v porodnišnici, starost se konča navadno tudi med zdravniki, ves vmesni čas naj bi bilo naše zdravje odvisno od zdravega načina življenja. Toda, vprašajmo se, kako naj živimo zdravo med vsemi strupi na tem svetu?

Zdrava hrana naj bi bila najbolj trdna podlaga za zdravje, zato lahko začnemo dan že z medom na kruhu za zajtrk. Ob tem nas lahko že zaskrbi, če vemo, da je v naši državi 1. 400 čebeljih panjev, v letu 2015 pa so kmetje porabili 1. 047 ton pesticidov za uničevanje škodljivcev, vendar ob tem pomorijo tudi številne čebele, strupi pa se zalezejo tudi v med in v žito za kruh. Pri pridelavi hrane porabijo na naših poljih 136. 000 ton umetnih gnojil, da o politi gnojevki z vsemi primesmi na kraških poljih niti ne govorimo, vendar se vse polito pretoči v talnico in izvirno vodo za pitje, nato taka voda polni potoke, reke in jezera ter strupi ribe in še drugi vodni živelj. Vse odplake s strupi in plastiko končajo v morjih, kar pokonča tudi živali, ali se vsaj zaleze v ribe in druga bitja, ki so hrana za milijardo ljudi. Pri vzreji živali za hrano porabijo pri nas 4 tone antibiotikov, v Španiji pa celo 2. 200 ton, saj jih dodajajo krmi preventivno tudi zdravim živalim. Po prehranski verigi jih dobimo vsak dan tudi na krožnike, zato antibiotiki niso več učinkoviti pri zdravljenju ljudi. Če še s tem ni dovolj primesi k hrani, dobimo s kislim dežjem iz zahodnih držav še dodatne začimbe, ki jih vsrka vse živo na naši zemlji. Ob vsem tem se pa vrači in učenjaki javno prerekajo o mleku v prehrani, saj eni trdijo, da je kravje mleko dobro samo za teličke, za druge pa je mleko zdravo od zibke do groba. Z državnim programom za zgodnje odkrivanje rakavih obolenj so samo v zadnjem letu odkrili 12. 400 novih primerov raka na debelem črevesu in danki. Torej si bolezni sami kupujemo s hrano, ki začne pospešeno rast s kemičnimi zvarki na poljih, po jedi konča pa v našem debelem črevesu in danki.

Pri razpravah o tobačnem zakonu smo izvedeli, da je tobak najbolj smrtonosni izdelek, saj zaradi kajenja pri nas umre od 12 do 14 ljudi na dan, vendar ostaja ta strup v prosti prodaji. Za vsako smrt v prometu ugotavljajo krivca in mu sodijo, morilci s tobakom pa ne zanimajo tožilcev, sodnikov in ne »žalujočih ostalih«. Na zavojčkih cigaret so grozeči napisi, da tobak ubija, da kajenje maši žile in povzroča srčni infarkt in možgansko kap … Tožilci in sodniki se ob tem ne morejo opredeliti do morilskega tobaka, ker gre lahko za umore iz koristoljubja, lahko pa tudi za samomore zaradi nesrečne ljubezni do tobaka. Lobisti tobačnih multinacionalk se ob teh dvomih samo režijo ob dejstvu, da veliko ljudi res vsak dan umre od kajenja, vendar jih veliko vse življenje zelo dobro živi od tobaka. 

Spoštovani!

V maju bo Maribor gostil hrvaškega pevca Thomsona. Nič neobičajnega, če se ne bi vedelo, kdo je ta rodoljub in domoljub, kot ga želijo prikazati organizatorji koncerta. Marko Perković Thomson je častilec proslulega genocidnega ustaškega režima, sodobni trubadur neofašizma. Smo res v Sloveniji že tako nizko padli, da tega pevca mračnjaštva brez zadržkov sprejemamo? Vse kaže, da ga za svojo promocijo potrebuje skrajna desnica. Ta itak tako rada poudarja rodoljubje in domoljubje, gradi pa na sovraštvu do drugih, kar je tipična fašistična ideologija.

Evropa se iz dneva v dan bolj pogreza v močvirju skrajno desnega populizma. Krepijo se neofašistična gibanja in Slovenija, žal, pri tem ni nobena izjema. Vrednote, na katerih je povojna Evropa temeljila, se pred očmi vodilnih politikov rušijo. Nahajamo se v krizi vodenja, kakršne svet še ni videl. Na površje prihajajo novodobni diktatorji, ki so jim vzor trideseta leta prejšnjega stoletja. Glasnik tega prihaja 20. maja v Maribor. Pel bo o domoljubju in rodoljubju, tako tisti, ki za tem koncertom stojijo. Krikov groze Jasenovca ne bo slišati, ti so že davno zamrli. Tudi krikov tistih šestih katoliških duhovnikov iz Štajerske, prav tako žrtev Jasenovca, ne bo slišati. Zato vsi, ki v tej ljubi Sloveniji še premoremo toliko zdravega razuma, povejmo v en glas, da tega Thomsona ne potrebujemo, če že tisti v državi, ki jim moralna dolžnost veleva o tem spregovoriti, preračunljivo molčijo. 

Pozdravljeni!

Pošiljam svoj komentar na članek „Kadilski teater“. Navkljub zelo korektnemu spremljanju in poročanju Mladine v zadnjih letih na področju tobaka in vaših odločilnih potezah pri razkrivanju lobiranja s strani tobačne industrije ob sprejemanju novega tobačnega zakona, me navdaja občutek, da mediji sistematično pozabljate na en zelo pomemben vidik boja proti tobačni industriji. Čeprav je članek v Mladini o „Kadilskem teatru“ le eden v kopici objav različnih medijev na to temo, menim, da moramo železo kovati, dokler je še vroče in ne, ko bo prepozno, od tod moja reakcija. Hkrati upam, da bo moje razmišljanje spodbudilo avtorje v tem pomembnem časniku in njegove urednike k še nadaljnjemu razkrivanju taktik tobačne industrije pri nas.

Gledališča in kulturniki so bili več desetletij ena glavnih podpornih skupin tobačne industrije, za kar so v zameno dobivali tudi financiranje njihovih kulturnih dogodkov in ustanov s strani slovenskih tobačnih podjetij. Tak primer je projekt Evropske prestolnice kulture leta 2012 v Mariboru, Ljubljanski mednarodni filmski festival - Liffe in Ljubljanski tradicionalni poletni festival, pa Galerija Vžigalica in Tobačna muzej, stalna razstava na Ljubljanskem gradu, program Cankarjevega doma in še bi lahko naštevali. Ker gre pri financiranju kulture za delo tobačne industrije takorekoč „po učbeniku“, za kar je Slovenija sprejela leta 2007 prepoved sponzoriranja, letos pa še prepoved doniranja s strani tobačne industrije, si kritičen posameznik enostavno ne more pomagati, da ne bi situacije pogledal pobliže.

Ob prebiranju omenjenega članka Staša Zgonika, bralec iz konteksta razbere, da stroka in nevladniki zaradi vsesplošne „odisejade“ proti tobaku predlagamo cenzuro svobode umetniškega izražanja. Cenzuro, podobno tisti „iz preteklih časov, ko so kipom in slikam iz moralnih razlogov dodajali cunje čez spolovila“, ki jo je ilustratorno predstavil ravnatelj ljubljanske Drame, Igor Samobor. Primerjati goloto in tobak ni in ne sme biti mogoče, saj golota v celotni zgodovini ni ubila toliko ljudi kot jih kajenje ubije letno - preko šest milijonov. In v smrti zaradi kajenja so vštete tudi zeliščne cigarete, ki dokazano povzročajo raka, vplivajo na pojav respiratornih in srčno-žilnih bolezni ter negativno vplivajo na osebe, ki njihov dim vdihavajo v bližini - v primeru gledališč tako igralci kot gledalci.

Saša Tabakovič je navkljub poslanski funkciji še vedno igralec v ljubljanski Drami, njen ravnatelj pa je kot prvi pristopil na pomoč kulturnikom, ki s tem kot kaže izgubljajo zelo pomembno komponento svoje gledališke igre. Tudi sam sem proti cenzuri umetnosti, vendar ne morem mimo tega, da so v preteklosti v gledališčih že zamenjevali nevarne predmete z manj nevarnimi - v današnjih gledališčih so noži po večini nenabrušeni ali plastični, v steklenicah alkohola se nahaja sok, čaj ali voda, poginule živali niso prave ali nagačene, temveč zelo dober ponaredek.

Kulturniki in posledično tudi mediji nekako pozabljate omeniti, da obstajajo neškodljive alternative navadnim in zeliščnim cigaretam, ki jih v številnih gledališčih po svetu, kjer veljajo strogi tobačni zakoni, že uporabljajo. Ti substituti ne posegajo v svobodo umetniškega izražanja, saj izgledajo, se dimijo in celo smrdijo podobno kot prave cigarete. Zakaj torej potrebujemo izjemo v novem tobačnem zakonu?

Odgovor je na dlani - danes bodo posledice stroge tobačne zakonodaje poskušali omiliti gledališčniki, jutri združenja vejperjev, pojutrišnjem pa prodajalci tobaka, ki jih bo strog zakon udaril najbolj po žepu. V vsem tem času se pa nihče od poslancev ni vprašal, ali bi omenjenim deležnikom raje ponudili alternativni vir prihodka s subvencioniranjem zdravju neškodljivih in trajnostnih alternativ tobaku in povezanih izdelkov, ki situacije ne bi reševale zgolj čez noč, ampak za dalj časa.

Industrija tako kot vedno pošilja v boj posrednike (gostince, gledališčnike, predstavnike trgovinskih združenj ipd.), ker ve, da država najbolj prisluhne tegobam malega človeka. Če bi tobačna podjetja sama govorila o tem, bi doživela javni linč, tako pa lahko svoje multimilijardne dobičke skriva za malim človekom, v tokratnem primeru - kulturnikom.

Lep pozdrav.

Guverner Banke Slovenije Boštjan Jazbec, osumljenec v predkazenskem postopku, ki ga usmerja državno tožilstvo, (odgovor je bil nepodpisan, op. p.) je v odgovoru na članek »Banksterji« zapisal, da ne bo ponovno navajal dejstev in pojasnil, ki so nam jih že poslali in ki naj bi jih Mladina namenoma ali zaradi nerazumevanja opustila. Kot primer navajajo spoštovanje računovodskih standardov pri knjiženju ugotovitev iz pregleda kakovosti sredstev (t.i. AQR) oziroma vrednosti zavarovanj iz leta 2013. V odgovoru na članek Jazbec nepravilno citira članek, piše, »da novinar Mladine zgolj ponavlja, da pregled kakovosti aktive NLB ni bil skladen ’z znanimi računovodskimi standardi’, čeprav smo mu pred objavo članka obširneje pojasnili, da gre za laž, vendar pojasnila Banke Slovenije ni ne uporabil, ne upošteval ne omenil.« Dejansko smo v članku povzeli vsebino odredbe za hišno preiskavo, ki je potekala pri guvernerju Boštjanu Jazbecu ter drugih osebah. Zapisali smo, da kriminalisti niso našli dokumentacije, ki bi utemeljevala način, kako so preko AQR nižali kapital bank in nato povzeli osnovni očitek preiskovalne sodnice Sabine Višnjevec v navedenem primeru zoper guvernerja Jazbeca: »Jazbec naj bi se namreč zavedal, da vse te metode niso skladne z uradnimi mednarodnimi računovodskimi standardi.« Drži, da so v Banki Slovenije pred oddajo članka na naše vprašanje odgovorili, da trditev, da je bil AQR neskladen z mednarodnimi računovodskimi standardi, ne drži. V dokaz so navedli uraden priročnik ECB iz marca 2014: »Trditev o neskladnosti AQR z MSRP (mednarodni računovodski standardi – op.a.) zanika tudi uraden AQR priročnik ECB iz marca 2014 (sporočilo), katerega smernice so bile sprejete že v času izvedbe slovenskih AQR.« A na strani 13 omenjenega priročnika – kar v odgovoru guverner Jazbec ne omeni - piše, da določene ugotovitve AQR niso skladne z mednarodnimi računovodskimi standardi, recimo »extrapolation of findings from sampled files to the wider portfolio,« torej posploševanje iz vzorčenja.

Kot izhaja iz izsledkov kriminalistične preiskave, je bil v Sloveniji AQR narejen prav s pomočjo vzorčenja, kar pomeni, da se v Banki Slovenije na priročnik ECB ne morejo sklicevati, ker ga niso upoštevali. Poleg tega seveda, da mednarodni računovodski standardi (na primer členi 55.- 61.) jasno govorijo o tem, da se bodočih izgub ne sme knjižiti v tekočem letu, ne glede na verjetnost izgube, medtem ko so stresni testi leta 2013 temeljili na ocenah bodočih izgub, oziroma so bile pri njihovih izračunih upoštevane (napačne) gospodarske napovedi, vknjižene v tistem letu – banke je Banka Slovenije poslala v hipotetičen stečaj.

Glede na očitke Banke Slovenije lahko še omenimo, da bi morala v skladu z medijsko zakonodajo banka na novinarska vprašanja odgovarjati celovito in resnično, ne pa tako, kot izhaja iz zgornjega primera. A teh primerov bi lahko našteli še več. Pri naših vprašanjih glede pisma, ki ga je guverner poslal na finančno ministrstvo in v katerem je ministrstvo spraševal o prodaji NLB iz Banke Slovenije, recimo odgovarjajo, da so le reagirali na prošnjo finančnega ministrstva. To ne drži. V Mladini smo objavili odgovor finančnega ministrstva guvernerju, v katerem ministrstvo jasno piše, da guverner »naslavlja« na njih »dodatna vprašanja,« kar jasno kaže, da je bil korak guvernerja glede NLB samoiniciativen, odgovor Banke Slovenije na novinarsko vprašanje pa manipulativen. V odredbi o hišni preiskavi pri guvernerju Banke Slovenije in drugih osumljenih preiskovalna sodnica omenja še cel kup drugih podobnih primerov spreminjanja izjav zaposlenih na Banki Slovenije, zaradi česar je potrebno bralce opozoriti, da gre pri očitkih guvernerja, češ, da Mladina namenoma zavaja, da širi laži, za obrambo osumljenega v predkazenskem postopku.

Na koncu svojega pisma se guverner Jazbec pošali iz mojega stila postavljanja vprašanj. Ta del se mi zdi dober in na mestu. Humor je vedno dobrodošel. 

Pod tem naslovom je novinar Staš Zgonik objavil novico o vloženem amandmaju na pred kratkim v državnem zboru soglasno sprejeto tobačno zakonodajo. Ta pa ni ena najstrožjih na svetu, kot je navedeno - tako želi zadevo uokvirjati le industrija zasvojenosti, raka in smrti -, pač pa je med naprednimi, med tistimi, ki skušajo zavarovati življenje in zdravje ljudi. Dve državi sta kajenje namreč že odpravili, večina naprednih pa je na dobri poti, da to kmalu uresniči. Vendar te izjemno logične predstavitve problema ne slišimo pogosto. Zakaj je tako, je v zvezi z mediji lepo pojasnila Nina Knavs februarja 2016. Logično je, da sta prav skupini igralcev in novinarjev za tobačnike zelo pomembni. Ne pozabimo, govorimo o najsmrtonosnejšem izdelku v zgodovini človeštva: o cigareti. Kar izvaja tobačna industrija, je svojevrsten družbeni parazitizem: pobirajo dobičke, jih delijo lobistom, določenim ustanovam, ki jim lahko koristijo in posameznikom, ki še zastopajo njihove interese (teh je vedno manj), vse, nekajkrat višje stroške: izgubo življenj in zdravja, invalidnost, izgubo dela, revščino, neenakost in onesnaženje – pa nosijo tako posamezniki, njihovi svojci, kot tudi družba in država v celoti (prav tisti, ki gledališča plačujejo). V resnici je kajenje na odrih le neke vrste ozadje; neopazno je, ker je tako stalno prisotno (t.i. ‘’wallpaper’’ efekt), daleč od resnice, ko kadilce potiska v revščino proti družbenemu robu, v zasvojenost, bolezen in smrt – tega po mojem vedenju ni prikazala še niti ena predstava.

Gledališčnikov najbrž niti ne boli toliko omejitev prikazovanja kajenja v predstavah, ki so namenjena mladoletnim (na njihov začetek kajenja močno vpliva zgled iz filmov in gledaliških predstav), ampak odtegnitev donatorskih sredstev, seveda pa proti temu ni tako lahko protestirati. Na njih pa pritiska ‘’donator’’, ki očitno zahteva protiusluge; spet se bo iskalo obvode, kot je donatorstvo postalo obvod, ko se je prepovedalo sponzorstvo. Enkrat pa bo treba potegniti črto.

Pred časom me je zanimalo, zakaj je kajenje sploh postalo ne pogr ešljiv del predstav, da si jih brez tega skorajda ni mogoče predstavljati– si lahko zamislimo, da bi v tolikšnem deležu predstav injicirali heroin ali snifali kokain (drogi, ki zasvojita podobno močno kot nikotin)? V koliko predstavah pa denimo žvečijo čigumije? Če ne bi kadili, pač ne bi predstavam prav nič manjkalo. Kot dolgoletni abonent Drame sem spraševal ravnatelje: določeni so se odzvali, npr. g. Ban je obljubil, da si bo prizadeval, da bo kajenja na odrih čim manj, pa tudi, da kajenje igralce kvečjemu ovira – po drugi strani je Uršula Cetinski (SMG ima za donatorja tobačno podjetje, CD je že dolga leta z njimi v prijateljskih odnosih) trdila, da so kadilski plakati SMG svobodna umetniška dela, Igor Samobor pa niti ni odgovoril, Saša Tabaković pa je pač zaposlen v Drami.

Bistvo tobačnega delovanja je v lažeh in grotesknem sprenevedanju. Se vprašamo, zakaj bi igralci imeli manj zdravo okolje in manjšo zaščito pred kancerogeni in drugimi strupi od vseh drugih poklicev (in z njimi tudi gledalci)? Ko bo naslednja novica: znani igralec resno zbolel, podlegel zahrbtni bolezni - se jim bo opravičil tisti, ki jih je v kajenje v predstavah bolj ali manj silil? Poznam nekaj primerov, ko so igralci zavrnili kajenje, in prav je tako. Kajenje zeliščnih nadomestkov je pač le ena v nizu tobačnih prevar, trajala je deset let; ne samo, da niso manj škodljive, pogosto so kadili kar navadne cigarete. Umetniška svoboda, zgodovinska verodostojnost- pravite? Celo v Juliju Cezarju so kadili kot Turki! In kje je bilo ogorčenje tedaj? Spet pa se bo v DZ pokazalo, koga lahko tobačniki ‘’prepričajo’’. Upam, da bodo mediji tokrat jasno navedli imena in priimke tistih, ki jim zdravje in življenja pomenijo manj od ...

Ta komentar posvečam pokojnemu g. Ž. Petanu, za svoje zadnje delo Fatalna komedija si je izbral zanimivo naslovno sliko: Lobanjo s cigareto, 1886, genialno pronicljivega Vincenta Van Gogha. 

V prejšnji številki Mladine sem v članku o primerih uvajanja brezdomcev kot turističnih vodičev v nekaterih zahodnih prestolnicah zapisal, da v Sloveniji pobude za tovrstne oglede zaenkrat še ni bilo. To ne drži. Irena Bilčić iz projekta Nevid(e)na Lublana nas je opozorila, da se je takšna pobuda pojavila in uresničila že leta 2013, od takrat pa takšni ogledi, ki jih vodijo brezdomci, ves čas potekajo. Doslej je bilo izvedenih že 160 ogledov, ki so se jih udeležile različne skupine, slovenske in tuje, od osnovnošolcev, študentov do strokovnih delavcev, novinarjev in politikov. O svojih izkušnjah pri vodenju teh ogledov v časopisu Kralji ulice pogosto pišejo vodiči-brezdomci. Več o projektu na Facebook strani Nevidena Lublana in na domači strani https://nevidenalublana.com/. 

V prejšnji številki Mladine sem pomešal hruške in jabolka, zapisal sem, da je Slovenija lani obrambne izdatke povečala za 11 odstotkov, medtem ko so se naši izdatki za razvojno pomoč povečali za 0,03 odstotka (BDP – op.a.). Dejansko primerljivi podatki so sledeči: Lani smo obrambne izdatke (glede na 2015) povečali za skoraj 40 milijonov evrov ali nominalno za 12 odstotkov, izdatki za razvojno pomoč pa so se predvsem zaradi begunske krize povečali za 15 milijonov evrov, s 57 na 72 milijonov, kar predstavlja 21 odstotno povečanje. Za napako se opravičujem.

Kot mati zdaj mrtve hčere, odvisne od heroina, bi rada rekla sledeče: Najprej se je treba zavedati, da odvisnež od trdih drog ni kriminalec, je pacient. Zahod se zgraža nad filipinskim predsednikom in njegovim bojem proti mamilom v duhu Hitlerja, za katerega se je predsednik opredelil sam. Zdaj že država plačuje po 200 do 300 dolarjev za umor enega preprodajalca mamil, ki je dostikrat sam odvisen in nima druge možnosti zaposlitve kot droben ulični kriminal. Toda ali smo mi kaj boljši? Namesto varnih hiš, kjer bi pod nadzorom zdravniškega osebja pacient dobil drogo in si jo pod higienskimi pogoji lahko iniciiral, mi izvajamo tihi genocid in dovoljujemo, da mladina išče zatočišča v propadlih hišah, pod mostovi itd., na voljo kriminalcem, prekupčevalcem z belim blagom.

Droga bi morala biti zastonj v rokah svetovne zdravstvene organizacije WHO. Zastonj zato, ker se tako odvisnež izogne poniževanju, zlorabam, drobnemu kriminalu, pornografiji, prostituciji in prekupčevanju, v kar je v sodobni družbi prisiljen, kajti trda droga je močnejša od volje človeka. Tak človek rabi pravi pristop k zdravljenju. Na primer hospitalizirano zdravljenje brez substitutov, samo s postopnim zmanjševanjem doze. Seveda to ne bi prineslo dobička farmacevtski industriji in zato ni podpore predlogu. Je pa to najbolj human pristop k problemu. Skrajni čas je, da vlada začne ukrepati na tem področju. Strokovnjake imamo dobre. Npr. dr. Krek, dr. Kastelic, dr. Nolimal. V 2. polovici 20. stoletja se je izoblikovalo v Evropi dosti dobrih praks reševanja problema odvisnežev. V Švici so šli s socialnim pristopom tako daleč, da so pod zdravniško kontrolo dajali odvisnežem drogo, jim omogočili službo in prebivališče in drobni kriminal se je občutno zmanjšal. Morda je le boljši tak pristop k problemu kot pa tihi genocid odvisnežev, kot se dogaja zdaj. 

Razgovor v Podjetju Neimenovano je dobro potekal, izpraševalci so bili navdušeni nad mojimi izkušnjami in aktivnostjo, gospa Petra je celo pripomnila, da bi jim nekdo takšen prav prišel v Podjetju Neimenovano. Ob koncu intervjuja pa je direktor omenil, da programu Usposabljanje na delovnem mestu sledi zaposlitev preko javnih del. Takrat je postalo jasno, da ne glede na uspešnost razgovora, nimam možnosti zaposlitve, ker ne ustrezam pogojem za zaposlitev preko javnih del, saj še nisem eno leto prijavljena na ZRSZ. Očitno bom morala še nekaj mesecev sedeti doma, pošiljati prošnje in čakati, da bom zaposljiva preko javnih del, drugače nisem primeren kader za delodajalce. To namreč ni bil prvi primer, da bi me zaposlili, če bi me lahko preko javnih del. Ukrepi ZRSZ niso ravno v dobrobit mladim iskalcem zaposlitve, če jih delodajalci izkoriščajo. Usposabljanje na delovnem mestu naj bi prinašalo pridobivanje izkušenj, novih znanj in spretnosti za mlade. A hkrati ne prinaša delovne dobe, plače, zavarovanja in zagotovila, da bomo po usposabljanju dobili službo. Kaj pa tisti, ki smo visoko izobraženi in že imamo nekaj izkušenj in bi samo želeli dobiti redno zaposlitev, kjer bi lahko s svojo močno voljo do dela, sposobnostmi, znanjem in izkušnjami pripomogli k napredku?

Ko se pogovarjam z vrstniki, ugotavljam, da je situacija veliko bolj resna in zaskrbljujoča, kakor si marsikdo predstavlja. Mladi so obupani, razočarani, naveličani truda, ki ne obrodi sadov. Pošiljajo prošnje, ne dobijo odgovorov, tu in tam dobijo vabilo na razgovor, vendar jih potem ne zaposlijo, ker je delovno mesto že vnaprej oddano oz. namenjeno kakšnemu znancu. Številni mladi so tako brez volje, brez ciljev v življenju, saj si brez zaposlitve in rednega dohodka ne morejo ustvariti prihodnosti. Naše sposobnosti in naša energija ostaja neizkoriščena. Čakamo in upamo na priložnost. Tudi ukrepi v obliki delavnic in projektov za lažjo zaposljivost mladih ne prinašajo delovnih mest mladim. Mladi izobraženi ne potrebujemo predavanj, kako iskati službo, kako sestaviti življenjepis, kako se obnašati na razgovoru ipd. Potrebujemo službe. Službe, kjer nas ne bodo izkoriščali, da bi na naš račun dobili čim več denarja od države. Je delo v okolju, ki goji spoštovanje, sodelovanje in pošten odnos med zaposlenimi, poleg tega pa zagotavlja redno in ustrezno plačilo glede na izobrazbo in učinkovitost, res samo utopija? 

Na navedbe urednika Grege Repovža v uvodniku Sodobna kolaboracija in novinarja Boruta Mekine v članku Banksterji (oba objavljena v Mladini, št. 14, 7. aprila 2017) ne bomo ponovno podrobno odgovarjali z navajanjem dejstev. Šlo bi namreč za ponavljanje številnih dejstev in pojasnil, ki smo jih v zadnjih letih posredovali novinarjem Mladine, iz objavljenih člankov pa sklepamo, da so njihovo objavo bodisi namenoma ali zaradi nerazumevanja strokovnih vsebin, opustili. Tudi tokrat novinar Mekina recimo zgolj ponavlja, da pregled kakovosti aktive NLB ni bil skladen „z znanimi računovodskimi standardi“, čeprav smo mu neposredno pred objavo članka obširneje pojasnili, da gre za laž, vendar pa pojasnila Banke Slovenije ni ne uporabil ne upošteval ne omenil. Prav tako tudi ni pojasnil, na katerih nasprotnih dejstvih ali strokovnih razlagah utemeljuje svoj zaključek. »Vprašanje«, ki ga je naslovil na Banko Slovenije, objavljamo na koncu.

Naslovnica Mladine, ki prikazuje guvernerja kot mafi jca, ki „je Sloveniji speljal 1,55 milijarde evrov“, insinuacije urednika v odstavku, ki se začne z navedbo, da „v tem trenutku nimamo nobenih dokazov, da je njegovo (guvernerjevo, op.a.) ravnanje posledica podkupovanja“, enačenje s kolaborantom in krvosesom ter špekuliranje o domnevnih nezakonitih motivih, imajo vse elemente teorije zarote, katere cilj je očitno golo hujskaštvo in osebna diskreditacija. Da je edini cilj pisanja osebna diskreditacija guvernerja izhaja iz dejstva, da Mladina vztrajno omenja le guvernerja, čeprav ni edini osumljen (pri tem tudi ne problematizira in ne postavlja vprašanja policiji, zakaj so med osumljenci samo trije člani Sveta Banke Slovenije od petih, ki so soglasno sprejemali odločitve v zvezi s skrbnim pregledom bank in o izrednih ukrepih). Da je edini cilj pisanja osebna diskreditacija guvernerja nadalje izhaja iz dejstva, da urednik in novinar Mladine navedbe oziroma očitke iz Odredbe za preiskavo v predkazenskem postopku brez zadržka jemljeta kot dokazana in neizpodbitna dejstva in na njihovi podlagi kar sama izrečeta sodbo, ter tako vnaprej nekritično odrekata verodostojnost vsaki drugačni strokovni in pravni razlagi teh dejstev (centralne banke, drugih državnih institucij in sodstva).

Najmanj nenavadna je omenjena ključna teza Mladine, navedena na naslovnici: „Kako je guverner Boštjan Jazbec ob pomoči svetovalcev ECB Sloveniji speljal 1,55 milijarde evrov“. Od kje ravno ta znesek, lahko samo ugibamo. Gre sicer za znesek celotne državne dokapitalizacije NLB leta 2013, s katerim je država NLB rešila pred stečajem in zaradi katerega je NLB danes v 100% lasti ravno države, torej Slovenije. Kako naj bi guverner torej „Sloveniji speljal 1,55 milijarde evrov“, ni jasno.

Ob tem nikakor ne drži navedba novinarja Mekine, da „kriminalisti preiskujejo, ali smo samo v NLB vložili 1,55 milijarde evrov preveč“. Kriminalisti namreč preiskujejo, kot povsem nedvoumno izhaja iz omenjene odredbe za preiskavo, da naj bi preiskovanci iz Banke Slovenije banki NLB „pridobili 257 milijonov evrov protipravne premoženjske koristi“. Za toliko so se namreč na podlagi uredbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih v NLB decembra 2013 zmanjšale obveznosti NLB iz naslova prenehanja podrejenih obveznic. V odredbi o hišni preiskavi so tako zbrane navedbe, s katerimi zoper Banko Slovenije nastopajo (tudi odkrito v javnosti oziroma v medijih) imetniki podrejenih obveznic NLB, ki so bile „izbrisane“ skladno z veljavnimi pravili o državnih pomočeh bankam, ki ščitijo davkoplačevalce. Gre torej za navedbe izrazito interesne skupine, ki jih Mladina razume kot dejstva.

Popolna manipulacija je tudi urednikova interpretacija stavka iz pisma Banke Slovenije, pod katerim je podpisan guverner, fi nančnemu ministrstvu. Stavek iz pisma „Če NLB ne bo prodana, vas  prosimo za odgovor na vprašanje, na kakšen način bi država zagotovila dodatno vplačilo v delniški kapital NLB, če bi se za to izkazala potreba“ namreč urednik bralcem razloži kot guverner „grozi fi nančnemu ministrstvu z novo dokapitalizacijo NLB, če država ne bo prodala te banke“.

Vsi postopki, ki jih je leta 2013 izvedla Banka Slovenije za stabilizacijo bančnega sistema, so bili izpeljani zakonito, strokovno in skladno z veljavnimi pravili in standardi. Metodologija, uporabljena v skrbnem pregledu, je objavljena na spletni strani Banke Slovenije že skoraj tri leta (dokument Celovito poročilo o skrbnem pregledu bančnega sistema), vhodnih podatkov za pregled izvajalcem skrbnega pregleda ni dala Banka Slovenije, ampak neposredno banke same. Ustavno sodišče je oktobra lani soglasno potrdilo, da so členi ZBan-1, ki so bili pravna podlaga za izredne ukrepe Banke Slovenije leta 2013 in 2014, v skladu z Ustavo. Banka Slovenije vztraja pri oceni, da bi bil strošek sanacije bank za davkoplačevalce nižji, če bi vlade v prvih letih krize izvedle dokapitalizacije državnih bank, ki jih je takrat zahtevala Banka Slovenije (pod drugim guvernerjem).

Za prikaz objektivne slike sanacije bank, razlogov zanjo in njenih posledic, je verjetno potrebno postaviti drugačna vprašanja, kot je bilo „vprašanje“, ki smo ga pred objavo članka, 4. aprila 2017, dobili od novinarja Mekine:

„Pozdravljeni, Spet pišem o vas, eno izmed izhodišč je zadnje poročilo Transparency International o tem, da si nedemokratična ECB v zadnjih letih jemlje preveč pristojnosti odločati se o ekonomskih politikah (https://transparency.eu/wp-content/uploads/2017/03/TI-EU_ECB_Report_DIGITAL.pdf ), v primeru Slovenije je zame odlična ilustracija povedanega odredba po hišni preiskavi. Iz katere sam razberem, da ste na BS zavestno šli mimo računovodskih standardov in ste bolj po domače, na metodoloških delavnicah, računali velikost luknje. Ampak tisto, kar bi rad vprašal gospoda Jazbeca, če je to mogoče, je sledeče: formalno so njegove pristojnosti zelo ozke. Zagotavljanje cenovne stabilnosti, recimo infl acije pod 2 %. Dejansko pa lahko ves čas iz njegovih izjav razberem ideološka stališča. Recimo: Že poročilo o stresnih testih se začne s problematiziranjem državnega lastništva, kot da je to zgodba, ki jo je treba povedati. V dokumentu Pogled Banke Slovenije na strateške izzive ekonomske politike v Sloveniji je spet poudarjeno, da je za razvoj slovenskega gospodarstva ključna privatizacija. Ko je Jazbec leto dni kasneje spregovoril za Slovensko tiskovno agencijo, je dejal, da bi Slovenija šele skozi privatizacijo »lahko spet postala privlačna za tuje naložbe.« In ko je zdaj dal intervju za Dnevnik, je v njem povedal, v razvitih državah gospodarstvo usmerja politiko« in ne obratno. (ah, pozabil sem še tisto pismo, ki ste ga pisali na fi nančno ministrstvo, češ, da je treba NLB čim prej prodati ...)

Določene ekonomske zakonitosti so jasne, če je veliko denarja, je visoka infl acija, ampak te teze, da je državno lastništvo problem, so pa precej ideološke, gospod Jazbec pa jih iz svojega položaja predstavlja kot neprizivno strokovne. Gredo v tisti klasični smeri minimalne države, trga, ki bo vse rešil … kar je bila zabloda zadnjih 30 let. Torej, skrbi me, da v skladu s svojimi ideološkimi preferencami na tem področju gospod Jazbec prekoračuje svoja pooblastila. In se mi zdi, da v tem predvsem izžareva duh, ki veje v Frankfurtu …

S prisrčnimi pozdravi, Borut Mekina“ 

Na predzadnji dan marca (2017), ko so v prostorih Društva slovenskih pisateljev pripravili tiskovno konferenco in na njej zavrnili odnos (naše) države do »samozaposlenih v kulturi«, je Delo objavilo podatek, da so na skupščini NKBM določili plačilo nadzornikom banke 6.250 evrov mesečno (vsakemu). Morda se kdo še spominja, da je to banka, v katero je (naša) država vložila znesek v višini petih letnih proračunov ministrstva za kulturo in tako odobrovoljila ameriškega kupca, da jo je potem kupil za petino tega zneska. Naslednjega dne (31. marca) je pisateljica Gabriela Babnik v Mladini objavila zapis »Gojijo nas kot rastline v rastlinjaku« in v njem analizirala položaj samozaposlenih v kulturi pri nas. Istega dne je prejela obvestilo Ministrstva za kulturo, da bo čez 90 dni izgubila ta status in naj si po tem prispevke plačuje sama.

Kot pravi uveljavljeni pisatelj Dušan Šarotar, je med samozaposlenimi približno 70 pisateljev in mednje (še 90 dni) sodi Gabriela Babnik, prejemnica nagrade EU za literaturo. Njena dela so – v njeno slavo in v slavo Slovenije – prevedena v več kot 10 jezikov; Slovenija se ji zahvaljuje na zgoraj omenjeni način. Kakšno slavo bodo Sloveniji prinesli nadzorniki NKBM, ta hip ne vem. Honorar, ki ga bodo (vsak) prejeli v enem letu, bi ustrezal honorarju za 208 avtorskih pol (nekaj nad 3300 tipkanih strani oz. 6 milijonov in četrt znakov), če bi bile plačane po tarifi Javne agencije za knjigo (ki velja za subvencionirane knjige, številke »prostega trga« so seveda daleč pod tem). Tako je torej pri nas razmerje med vrhunskim pisateljem in nadzornikom v banki. Državo letno »stanejo« samozaposleni približno 8 milijonov evrov. Iz spodobnosti ne bom ponavljal ( javno objavljenih) številk, koliko desetin milijonov evrov je država namenila za subvencije gospodarskim družbam (Cimos, Revoz, Julon, Magna, itd.) za ohranjanje ali ustvarjanje delovnih mest. Te številke pričajo o vrednostnem razmerju med vrhunskimi ustvarjalci ter avtoličarji, kleparji, strojniki in drugimi, kot jih vidi naša država. Točneje, ne gre za državo, pač pa za predsednika republike, vlado in parlament te države. Oni jo simbolizirajo in oni v njej odločajo. Jaz kot državljan o tem pač ne.

Ti svetli vzori pri podcenjevanju intelektualnega dela seveda ne ostajajo brez posledic tudi drugje.

Pred kratkim se je dvignil val negodovanja ob novem pravilniku za razdeljevanje knjižničnega nadomestila, nadomestila, ki ga prejmejo avtorji knjižničnih gradiv, ki se v javnih knjižnicah brezplačno izposojajo. Vroče besede, ki so se nanašale na notranjo strukturo delitve, so spregledovale dva bistvena podatka: izposoja v knjižnicah ves čas raste (ljudje imajo tam knjige zastonj), znesek za knjižnično nadomestilo pa pada. Vržena je bila kost za vsesplošno glodanje, med tem ko so zrezki potovali mimo.

Lani je bil (po skoraj desetih letih od sprejetja zakona, ki je temu dajal podlago) podpisan sporazum med SAZOR (Slovenska avtorska in založniška organizacija za pravice reproduciranja) ter vrtci in šolami za plačilo avtorskih pravic za avtorsko zaščitena gradiva, ki se tam fotokopirajo. Paleta izgovorov, ki so vsa ta leta onemogočala sporazum, je razkošna. A sedaj, ko je sporazum vendarle podpisan (pri znesku 1,76 evra nadomestila na šolarja letno), nekateri nasprotniki trdijo, da je treba najprej ugotoviti, kaj se fotokopira, in da je pavšalni znesek previsok. Z drugimi besedami: deset let se je mirno kradlo iz mojega sadovnjaka slive, češnje, jabolka, marelice in hruške, in naj se mirno krade še naprej, dokler ne bomo ugotovili, za koliko sliv, češenj, jabolk, marelic in hrušk gre, čeprav vsi vemo, da količina sadja ni majhna (ravnatelj osnovne šole v Kamniku mi je potarnal, da za 800.000 fotokopij letno porabi ogromno papirja in barve; ravnatelj srednje velike OŠ v Ljubljani omenja 500.000 fotokopij letno). Sam sem izračunal na podlagi zneska, ki ga šole plačujejo v Avstriji (pa ga korigiral z velikostjo BDP in številom prebivalstva), da bi bila primerna številka pri nas okrog 6 evrov letno (kritikom sporazuma pri nas je slaba tretjina tega zneska preveč). Če bi vzeli za osnovo »avstrijsko številko«, je bilo slovenskim avtorjem od leta 2007 do danes ukradenih iz tega naslova več kot 12 milijonov evrov. In seveda, šole so šolarjem nazorno kazale, da je intelektualno delo brez vrednosti in da se ga lahko krade.

Primeri kažejo, da v tej državi intelektualno delo (z izjemo bančnikov in na sploh lastnikov kapitala, pa kleparjev in avtoličarjev) nima cene; taka usmeritev v svetovni konkurenci, na katero se sklicujemo, nima prihodnosti. A intelektualno (literatov in drugih umetnikov) delo je doslej prispevalo, in prispeva tudi danes, k rasti družbene blaginje, četudi tega uradno ne priznamo; ustvarja družbeni proizvod, ki ga nočemo videti (na tem mestu se ne bom ukvarjal npr. z domačim delom žensk, gospodinj, ki brezplačno delajo v več izmenah!). To v veliki meri velja tudi za »samozaposlene v kulturi«. In odločbe, nekakšen milostni socialni korektiv, mora zato zamenjati nekaj povsem drugega. Osebno se kajpak zavzemam za UTD, ustvarjalni (univerzalni v tem svetu še ni realen) temeljni dohodek. Ne kot pomoč v revščini, kot socialna podpora, pač pa kot znesek, s katerim bo vsakdo simbolno in pavšalno poplačan za delež, ki ga v taki ali drugačni obliki prispeva za družbeno blaginjo.

In da se vrnem na začetek.

Neposreden prispevek pisateljice Gabriele Babnik (če izvzamem zaslužek založbe, tiskarjev, knjigotržcev, knjižničarjev, profesorjev književnosti … itd.) k družbenemu bogastvu je merljiv na dolgi rok. Računi bankirjev so hitrejši. Ampak, brez zamere, ali vemo: kdo je bil direktor NKBM, ko je Tone Partljič napisal zbirko zgodb Hotel sem prijeti sonce? Kdo je bil predsednik (države?), ko je Prešeren napisal Zdravljico? Kdo je v tej družbi pustil trajni pečat? 

Trenutno so zelo aktualne t.i. “fake news” – in trditve Izaka Koširja v Mladini, z dne 31.3.2017, brez dvoma spadajo v to kategorijo. Kot vodja programa Študijskega centra za narodno spravo neresnične navedbe v članku, v katerem se kot že mnogokrat doslej z insinuacijami in neresnicami poskuša obračunavati s Študijskim centrom za narodno spravo in njegovimi sodelavci, odločno zavračam. Pravkar je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije podaljšala naš program za naslednja štiri leta – in sicer na podlagi izredno dobrih ocen tujih neodvisnih recenzentov. Kot pričajo besede enega od ocenjevalcev o prispevkih članov programske skupine in o znanstveni kvaliteti njihovih izdelkov: ”V svojih izvirnih znanstvenih prispevkih, znanstvenih monografi jah in poročilih z mnogih konferenc in okroglih miz v Sloveniji in v tujini so predstavili rezultate svojih raziskav kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20.stoletju, tako iz zgodovinskih kot tudi iz pravnih vidikov … Člani programske skupine so sodelovali s šestnajstimi inštitucijami (iz dvanajstih držav), ki raziskujejo karakteristike in posledice totalitarnih sistemov v 20.stoletju …“ Zaključi, da je uspeh programske skupine “above average” [nadpovprečen].

Delovanje Študijskega centra je nenehno pod žarometi javnosti, obenem pa tudi pod udarom sil, ki bi rade utišale odkrivanje zgodovinskih dejstev in mračnih strani slovenske preteklosti. Kot je napisal recenzent, bodo “znanstveni dosežki porušili nekatere tabuje spominjanja v slovenskih in evropskih družbah.” Podiranje tabujev seveda moti skrajneže z leve in desne. Njihovi napadi dokazujejo, da smo na pravi poti. 

Z zaključkom uvodnika Grege Repovža („Represija ni nikoli domislica policajev - represija je odločitev vlade“) se seveda zelo strinjam - moram pa odločno protestirati proti povsem neresničnemu in za policijo krivičnemu zatrjevanju v mnogih medijih zadnje dni, da je policija „tepla protestnike“, ki so prejšnjo sredo zjutraj pred azilnim domom na Viču protestirali proti vrnitvi družine Korba-Sulejman na Hrvaško. Tam sicer nisem bil, a je bilo tamkajšnje dogajanje posneto in predvajano na vseh televizijah, tako da je lahko vsakdo videl, da je policija tam čisto korektno in spodobno opravila svoj posel. Protesta in protestnikov ni ovirala - intervenirala pa je zoper tiste protestnike, ki so hoteli fizično preprečiti kombiju, da bi odpeljal iz azilnega doma. Tudi pri tem ni bilo videti, da bi koga pretepala - le proč so odvlekli tiste, ki so se ulegli pred kombi, in podobno.

Grega Repovž je naredil slabo uslugo resnemu razpravljanju o takih problemih, ko se mu je nepremišljeno zapisalo, da je šlo pri tem za „neverjetno nasilje, ki so si ga pred azilnim domom privoščili ljubljanski kriminalisti in uniformirani policisti“. Ni verjetno, da ne bi bil sposoben ločevati med mirnim protestom in nasilnim oviranjem državnih organov pri izvedbi zakonitih ukrepov (tu: sodno odobrene deportacije te družine na Hrvaško). Da tega dvojega niso ločili (ali hoteli ločevati) sami protestniki, je nekaj drugega: s tem so pokazali odločen odpor nehumanemu, čeprav formalno zakonitemu početju države - pač z uporom policiji kot zadnjemu neposrednemu izvajalcu tega početja, čeprav ni zanj policija sama prav nič kriva (pravi odgovorni so pred jezo protestnikov dobro skriti v svojih pisarnah). Tudi za izgnance je bil obliž na njihove psihične rane, da se je bil ob odhodu nekdo pripravljen tako izpostaviti za njih - te ure ne bom nikoli pozabila, jim je napisala Carol. Tudi jaz kot pravnik spoštujem te protestnike in njihovo dejanje - zakonito intervencijo policije so izzvali zavestno, vedoč, da jim ta za to ne bo delila lizik v nagrado, ampak da jih bo fizično odstranila. Skratka, vsi tam so pošteno odigrali vsak svojo vlogo - zdaj pa naj jo enako pošteno odigrajo še medijski in drugi komentatorji.

Vprašanj in tem za komentiranje in razmislek je tudi ob tem dogajanju seveda cel kup. Naj tu omenim le eno: kako je neko, tudi po mojem mnenju nehumano početje države lahko hkrati zakonito? Prvi, najlažji odgovor: ker pravo (zakon), kot to dobro vemo, ne zagotavlja vedno tudi pravičnosti in humanosti. Naslednji, tukaj točnejši: ker bi pravo sámo to marsikdaj lahko zagotovilo, pa pri tem odpovedo tisti, ki ga uporabljajo: politiki, uradniki, sodniki itd. O tem, kako je bilo s tem v tem konkretnem primeru, sem nekaj že povedal novinarju Mladine za njegov članek v tej številki - če bo treba, pa kaj še bom. 

V letošnji prvi številki Mladine dr. Lilijana Burcar piše o zadevi, ki je ne razume.

Pravi, da si je populacija starostnikov pokojnine »zaslužila s prispevki, ki jih je vplačevala za generacijo pred sabo«. To je princip piramidne igre! To, da sem jaz nekomu dajal pokojnino, mi ne daje pravice, da od nekoga drugega terjam pokojnino zase. Tako deluje piramidna igra, kjer moj vložek v sistem pobere zgodnejši vplačnik, poplača pa mi ga kasnejši vplačnik v sistem. Stvar deluje, dokler ne zmanjka novih vplačnikov v sistem. Tako bo enkrat tudi mlada generacija rekla starejši: mi se vaše piramidne igre ne gremo več. V starosti lahko imate samo toliko, kolikor ste si privarčevali v mladosti. Če ste 40 let vplačevali, zahtevajte pokojnine od tistega, komur ste vplačevali in ne od nas, ki se takrat, ko ste vi vplačevali, še rodili nismo.

Država (ZPIZ) ne more dajati pokojnin! Vse, kar daje država, ne glede na to, kako se to imenuje, je sociala. Pa naj se stokrat imenuje »pokojnina«! Pokojnino si je mogoče pridobiti na en sam način: z vplačili v pokojninski fond. ZPIZ seveda ni noben pokojninski fond! ZPIZ samo prenakazuje denar delodajalcev na račune upokojencev. Pokojninski fond pa dolgoročno ohranja vrednost denarja zavarovancev tako, da ga nalaga v nepremičnine, delnice, zlate palice itd. Tako ima zavarovanec na stara leta, ko ne more več delati, v pokojninskem fondu privarčevan svoj denar in ne pade na breme mlade aktivne generacije. Pokojninski fondi so skladni s principom, da mora vsak človek sam poskrbeti za svojo eksistenco od rojstva do smrti, socialna država pa aktivira socialo v primerih, ko državljan zaradi kakršnega koli razloga ni sposoben sam skrbeti za svoje preživetje. V našem piramidnem pokojninskem sistemu pa vstopamo v starostno obdobje brez prihrankov in zahtevamo »pokojnino« od mlade generacije.

Dr. Lilijana Burcar uporablja frazo »vzdržnost pokojninske blagajne« in pravi, da je »javna pokojninska blagajna trajno podhranjena in nevzdržna ...«. Gospa ne ve, kaj govori! Kaj pa je to »nevzdržna pokojninska blagajna«? Saj pokojninska blagajna sploh ne more biti drugačna kot vzdržna! Nevzdržna sploh ne more biti! Tako kot je železo lahko samo železno! Neželeznega železa ni! Pokojninska blagajna je vzdržna, ker jo vzdržujemo. In bo vzdržna, dokler jo bomo vzdrževali. To, da jo vzdržujemo, je znak, da je vzdržna. Tisti trenutek, ko bi postala nevzdržna, je ne bo več, saj je ne bo nihče ne vzdrževal, ker nevzdržnih stvari pač ne moreš vzdrževati.

Naslednji nesmisel dr. Lilijane Burcar je tole. Pravi, da je vzrok za današnje nizke pokojnine znižana prispevna stopnja za delodajalce pred dvajsetimi leti. Da je bila pokojninska blagajna po letu 1996 prikrajšana za 8 milijard. Ne razumem, kakšno zvezo ima polnjenje pokojninske blagajne pred dvajsetimi leti z današnjimi pokojninami. Ali morda dr. Lilijana Burcar misli, da bi od tistih 14 odstotkov od delodajalcev, če jim jih ne bi znižali, do danes še kaj ostalo? Nič ne bi ostalo, ker bi za to razliko država zmanjšala svoj prispevek iz proračuna. Pa tudi, če bi delodajalci vplačevali več kot mesečno prispeva država iz proračuna, se ta razlika ne bi ohranila za današnje pokojnine, ampak bi se porabila za povečanje takratnih.

Dr. Lilijana Burcar zmotno misli, da je z znižanjem prispevne stopnje za delodajalce pred dvajsetimi leti nekaj zamujeno. Nič ni zamujenega in se popolnoma strinjam z njo, »da bi s preprostim zvišanjem prispevne stopnje kapitala z 8,85 odstotka na 14,85 odstotka ponovno vzpostavili ravnovesje pokojninske blagajne«. To lahko storimo kadarkoli: danes, jutri, čez en teden, čez en mesec, ne glede na to, kakšne so bile prispevne stopnje kapitala v preteklosti. Današnje pokojnine »so odvisne« od današnjega polnjenja pokojninske blagajne, ne od preteklega! Pokojninska blagajna se polni in prazni mesečno, tako da so pokojnine ta mesec »odvisne« izključno od vplačil delodajalcev v prejšnjem mesecu in bodo naslednji mesec »odvisne« izključno od denarja, ki ga bodo delodajalci vplačali ta mesec. Tudi če bi delodajalci pred dvajsetimi leti vplačevali 10 krat več, bi bile danes pokojnine »odvisne« izključno od današnjih vplačil.

Beseda »odvisne« je v narekovajih zato, ker v resnici pokojnine niso odvisne od vplačil delodajalcev, saj razliko pokriva državni proračun. Zato ni razumljivo, kako dr. Lilijana Burcar povezuje revščino upokojencev s prispevno stopnjo kapitala. Višina pokojnin nima s prispevno stopnjo kapitala nobene zveze! Pokojnine namreč lahko povišamo tudi brez povišanja prispevne stopnje kapitala. V tem primeru pač država prispeva več iz proračuna. Po drugi strani pa se povišanje prispevne stopnje kapitala ne bi prelilo v pokojnine, ker bi za to razliko najprej država zmanjšala svoj prispevek iz proračuna.

Administracija bi bila za državo morda cenejša, če bi ZPIZ ukinili in bi delodajalci nakazovali denar v državni proračun, upokojencem pa bi »pokojnine« nakazovalo ministrstvo za delo in socialne zadeve. Funkcija ZPIZ-a je itak samo ta, da ustvarja privid pokojninskega fonda. Privid, da imamo nekje privarčevan svoj denar. Privid, da smo si »pokojnine« zaslužili z »vplačevanjem«. V resnici nismo nikoli ničesar vplačevali, saj ni nihče tako neumen, da bi vplačeval v »fond«, kjer se njegov denar vsak mesec sproti izgubi.

To, kar delodajalci vplačujejo v ZPIZ, ni nič drugega kot davek, »pokojnine« pa nič drugega kot sociala. Sicer pa poglejmo v pogodbe, ki smo jih sklenili z ZPIZ-om: kakšne pokojnine in kakšne upokojitvene pogoje smo dogovorili. Da ni pogodb? Kako ni pogodb? Da 40 let vplačujemo brez pogodb? Seveda ni pogodb, ker ničesar ne vplačujemo! Če bi res kaj vplačevali v ZPIZ, bi obveznosti in pravice uredili s pogodbo in ne bi dovolili, da nam pokojninska reforma spremeni upokojitvene pogoje, ki smo jih dogovorili s pogodbo. 

Citiran zapis novega ustavnega sodnika Klemena Jakliča pred nekaj leti: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine... « (z dodanimi otrobi o otrocih in vnukih), je ponaredek ali plagiat. Ni v prid integriteti vrhunsko izobraženega pravnika. Originalna izjava dr. Boštjana M. Turka se namreč glasi, da gre za »največjega Slovenca, kar jih je spoznala naša zgodovina«. Kakorkoli, v času od izjave dr. B. M. Turka do zapisa ddr. Jakliča naj bi zgodovina »spoznala« in potrdila kult o največjem Slovencu.

S katerimi vatli sta dva izvedenca izmerila »velikost« največjega Slovenca, ni jasno. Dr. Ivan, načelnik SDS, je namreč brezmejno zaslužen za nastanek in za razcvet samostojne Slovenije in je, čeprav konvertit, zgled kremenitih vrlin. Je pa tudi obremenjen s kriminalno datoteko in tudi njegovi nekdanji tesni sodelavci imajo povsem nasprotno mnenje o njem (Rupel, Bavčar, Hvalica, ...). Težko je reči, kaj ga v tej epopeji dela največjega. Vsekakor mu vsem malverzacijam navkljub uspeva obdržati lesk plemenitosti, tudi osebno ne pozabi spomniti, kdo je »The Greatest«.

V čem, torej? Znana je njegova metoda, ki jo najkrajše poimenujemo lumpenpolitika. Je politik, ki je »nad« oz. »izven« pravil spodobnega, spoštljivega, tolerantnega odnosa do drugih, do prava. Kadar je v škripcih obtožnic, se izogiba pozivom sodišč in zaigra mučenca pravosodnih zarot. V glorifikaciji »žrtve« je absolutno nedosegljiv. Zna uprizoriti tako prepričljiv »pasjon po Janezu (Ivanu)«, da zvabi solze in viharno ogorčenje slepo privrženih. Skupaj naredijo tak kažin, da se zatresejo hlače celo ministru za pravosodje. Ampak – kljub grotesknemu teatru je doslej vedno učinkovalo! Tudi z izsiljenim imenovanjem ddr. Jakliča za ustavnega sodnika si zagotovlja miren spanec (predsednik države je pričakovano klonil; podpora za njegov drugi mandat mu je ljubša od uveljavljanja polnih predsedniških pooblastil. Volk je sit, koza samo osramočena). Kar navsezadnje odstira tančico kulta o »največjem«.

Zaradi v parlamentu podtaknjenih jalovih zdrah, inovativno spletenih insinuacij - izgube časa, ki je šel na račun lumpenpolitike v nič; - zaradi dveh, v posledicah razdiralnih mandatov vladanja; - zaradi potlačene prve (»v imenu države«) in druge pravno nezašpiljene orožarske kupčije - torej s perspektive neposrednih in posrednih stroškov, ki jih je povzročil državi od osamosvojitve, mu dejansko nihče ne seže do gležnja. Ostaja trdno v sedlu. V tem smislu je treba priznati, da tisto o »največjem Slovencu ...« nekako drži. Zgodovina bo zelo zaposlena. Če ne bo prisluhnila pronicljivim ugotovitvam dr. Turka in ddr. Jakliča, ne bo vedela, da se moti. 

V Mladini je bilo 17. marca objavljeno pismo gospoda Alena Ožbolta ter nekaterih umetnikov, na katerega pošiljamo odgovor.

Gospodu Alenu Ožboltu smo postopek javnega razpisa večkrat pojasnjevali, prav tako je pojasnilo prejel novinar Mladine, gospod Izak Košir. Ker je gospod Ožbolt sprožil postopek na sodišču, je razumljivo, da njegovih izjav do končanja sodnega postopka ne moremo komentirati. S tem odgovorom tako dopisovanje tudi zaključujemo.

Izrazito nenavadno je, da je prav del sopodpisnikov in sopodpisnic pisma gospoda Alena Ožbolta tistih, ki so pod enakimi pogoji in merili kot gospod Alen Ožbolt kandidirali na istem javnem razpisu in po pogojih in merilih, ki jih zdaj preizprašujejo, tudi dobili ateljejske prostore v lasti Mestne občine Ljubljana, ali pa slednje že uporabljajo.

Iz tega jim lahko le pojasnimo, da so razpisni pogoji in merila za vse prijavitelje enaki. Če si prijave želijo ogledati, pa jim bomo to seveda z veseljem omogočili. 

Maja Novak v svoji kolumni pod naslovom Orante opozarja na problem molivk pred ljubljansko porodnišnico. Točno definira tovrstne molitve: »z molitvijo poskušamo prepričati, podkupiti, pregovoriti boga, naj stori nekaj, česar sicer ne bi«, sicer pa je njeno razmišljanje po mojem strel v prazno. Vse preveč se ukvarja z vero in vernostjo, molitvijo, namenom posta in nedotakljivostjo ustave. Ustava ni nedotakljiva, saj je predvidena procedura za njeno spreminjanje. Vsakdo se lahko zavzema za spremembo kateregakoli člena, in poskuša to tudi doseči po za to določeni proceduri. Ukvarjanje z vero in vernostjo molivk pa je odveč, to je njihova privatna stvar. Treba pa bi bilo razkrinkati, da ni tu nikakršne vere, niti za vzorec ne. Molivke očitno ne verjamejo v moč svojih molitev, ne verjamejo, da bodo uslišane.

Ne verjamejo, da lahko s svojo molitvijo nagovorijo svojega Boga, da razsvetli ume in odtaja zakrknjena srca tistih, ki se odločajo za splav, sicer bi se zbirale v kakem bolj kontemplativnem okolju cerkve ali kapele, saj jih ulični vrvež gotovo moti pri zbrani molitvi. Ne, bolj kot na molitev se zanašajo na moč parol in plakatov, ki jih molijo pod nos ženskam, ki prihajajo v bolnišnico in jih obračajo proti oknom za katerimi so zdravniki, ki splave izvajajo. Molitev je samo krinka, ki jim omogoča, da lahko počno to, kar počno. Če se ne bi sklicevale na vero in molitev, dvomim, da bi dobile dovoljenja za permanentne demonstracije na javni površini, kjer nadlegujejo ljudi, ki gredo po svojih legitimnih opravkih. Tisočletna dominacija religije še vedno deluje tudi na sodobnega osvobojenega človeka, da je pripravljen tolerirati marsikaj, česar sicer ne bi, če ne bi bilo povezano z religijo. Molivke vero zlorabljajo v čisto politične namene. Same se verjetno tega ne zavedajo, a imajo mentorje, ki se. V takih primerih ne zaleže ne razumevanje ne graja, treba bi bilo le razkrinkavati hipokrizijo in laži, ki se tako rade družijo z verskim aktivizmom. 

Intervju s prof. Mihaličem ima provokativen naslov, ki pa tako kot sama vsebina intervjuja zahteva odgovor. Implicitno se namiguje, da javno mnenje nima zdrave pameti, kar je najmanj nespoštljivo. Zdrava pamet je tudi stvar pogleda in je vezana na kriterijsko funkcijo, po kateri vrednotimo možnosti. Oseba, ki kupuje avto, lahko po zdravi pameti izbere najcenejši avto za svoje potrebe (najnižja investicija), lahko gleda na najnižjo porabo (strošek obratovanja), lahko vrednoti po NCAP testih (varnost), izbira po kriteriju zanesljivosti in okvar (stabilnost obratovanja), ali pa izbere drago prestižno znamko za vzbujanje zavisti pri sosedih ( javno mnenje).

V vsakem primeru pa je naloga strokovnjakov tudi ta, da širijo zdravorazumski pogled v javnosti in s tem ne samo vplivajo na ampak tudi (so) kreirajo javno mnenje. Verjamem, da je intervju mišljen z dobrim namenom predstaviti tudi drug zorni kot problematike oskrbe z električno energijo. Si pa dovolim predstaviti nekaj svojih komentarjev in pogledov na posamezne točke v intervjuju.

Vsebinsko mora iti prvi komentar na intervju na izjavo, da subvencije obnovljivim virom izkrivljajo trg. Trg je popolnoma izkrivljen že od začetka in pri obravnavi posegov v sam trg je potrebno upoštevati tudi direktne in indirektne subvencije za fosilna goriva ter neupoštevane stroške uporabe vseh vrst goriv, npr. strošek segrevanja ozračja zaradi izpustov CO2, strošek za zdravje zaradi drugih izpustov, in podobno. Tako lahko v intervjuju omenjen EROEI za klasične energetske vire pogledamo tudi iz tega zornega kota in ugotovimo, da je kratkoročno EROEI za te vire res (zaželeno) visok, dolgoročno pa je nizek, saj bomo v prihodnosti plačevali dejanski strošek oziroma investirali v odpravo negativnih posledic (okolje, zdravje). Pri obnovljivih virih je situacija obrnjena, trenutno je EROEI nizek zaradi uvajanja novih tehnologij, vendar lahko pričakujemo z razvojem tehnologije dvig tega razmerja.

Veliko prostora je bilo namenjeno tudi nezanesljivosti sistema zaradi vključevanja sistemov z obnovljivimi viri. Tu se moram najprej vprašati, zakaj tako različno vrednotenje elektrike napram drugim virom energije. Vsi že od 70-tih let prejšnjega stoletja živimo s tem, da se borzna cena nafte lahko spreminja od 10$ do preko 100$ na sod, včasih dobesedno čez noč. Ni prijetno in ima posledice, ampak kljub temu poraba stalno narašča.

Glede posledic nezanesljivosti pri oskrbi z elektriko lahko pogledamo tudi Kitajsko. Kljub zelo nezanesljivi dobavi elektrike je kitajsko gospodarstvo zadnjih 25 let rastlo bistveno hitreje kot svetovno povprečje in so že dosegli status prvega oz. drugega največjega gospodarstva na svetu. Industrija in potrošniki nad nezanesljivostjo oskrbe niso navdušeni, vendar pa so se vseeno prilagodili in kljub dodatnemu strošku uspeli rasti.

V intervjuju ni bilo nič omenjeno, da se paralelno pospešeno razvija tudi tehnologija in infrastruktura za dvosmerno komunikacijo v energetiki z namenom vpeljave bolj inteligentnega nadzora in načrtovanja proizvodnje in porabe. Ta tehnologija, posplošeno označena kot »pametna omrežja«, pomenijo odstop od dosedanjega modela, kjer so proizvajalci na svoj strošek zagotavljali neprekinjeno dobavo v praktično poljubnem obsegu porabe. Enostransko diktiranje delovanja sistema s strani porabnikov, kakor velja praktično danes, tudi ni ravno zgled učinkovitosti. Lep sončen dan tudi danes predstavlja neprijetno prilagajanje proizvodnje, ki se ne da zagotoviti z baznimi sistemi kot so velike termoelektrarne in nuklearka. Pametno omrežje naj bi vsaj v ideji zagotovilo tisto komunikacijo med razpršenimi proizvajalci-porabniki, da se lahko sistem vodi celostno.

Poleg tega je bil predstavljen dvojni pogled na variacijo porabe in proizvodnje ter posledice za strošek elektrike. Po eni strani naj bi bila Slovenija tako bistveno bolj izpostavljena špekulantom in plačevala »italijanske« cene. Po drugi strani naj bi neka velika Nemčija stabilizirala svoj sistem z uvozom/izvozom na jezo sosedov. Verjamem, da je lažje imeti soseda, ki vedno uvaža in odkupi vsak MW na voljo, kot pa da ti kdaj tudi »porine« svoj presežni MW. Verjetno pa tudi »jezne« sosede lahko zaračunajo svoj delež v stabilizaciji sistema Nemčije, v nasprotnem primeru pa to verjetno bolj kaže na asimetrijo v moči posameznih držav. Je pa tudi vprašanje, kako lahko italijansko gospodarstvo deluje v takšnem sistemu »špekulantskih« cen in zakaj si po zdravi pameti ne stabilizirajo lastnega sistema.

Nekaj besed je bilo namenjeno tudi TEŠ 6. Izjava je sicer vzeta iz konteksta, ampak vseeno je drzno reči » TEŠ 6 je prima elektrarna«. Res »prima« elektrarna verjetno ne bi potrebovala ohranitev enega zastarelega bloka, da zagotavlja zagonsko paro. Mogoče bi omogočala tudi kombiniranje goriv in možnost prehoda na gorivo z nižjimi izpusti CO2 na joul, npr. plin. Mogoče bi delala izgubo, kot tudi v članku omenjena elektrarna Irsching, vendar slednja deluje za pokrivanje konic porabe in kot taka opravlja pomembno stabilizacijsko funkcijo. Zato se moramo vprašati, koliko plačamo to funkcijo. Za predvideno letno izgubo v višini okoli 50 mio €, kakršno naj bi pridelala TEŠ 6 po javnosti dostopnih podatkih, pa bi lahko vsakemu od 2200 zaposlenih v Premogovniku Velenje izplačevali povprečno plačo brez da dvignejo lopato, čistejši premog pa bi po enaki tržni ceni vozili od drugod.

Odzvati pa se moram tudi na izjavo, sicer spet vzeto iz konteksta, da » Če kdo misli, da bi z neizgradnjo TEŠ 6 porabili manj elektrike ali privarčevali kaj denarja, pa je neskončno naiven«. Poraba elektrike ni odvisna od proizvodnje, dokler jo lahko uvoziš, in verjetno res ne bi porabili manj elektrike. Zagotovo pa bi lahko namesto TEŠ 6 za manj denarja pripravili podobne ali boljše rešitve. Neskončno naivnost bi prej lahko pripisali tistim, ki niso zmožni videti alternativnih rešitev ali ovrednotiti dejanskega stanja.

Na koncu intervjuja pa me je zmotilo tudi to, da se je poudarjalo nerealnost brezogljične družbe in namigovalo na to, da se postavlja lažne cilje za prihodnost. Najprej bi rad poudaril, da energetska strategija obsega bistveno več kot samo električno energijo, saj na primer v Sloveniji okoli 30% vse energije, ne samo elektrike, porabimo za transport. Poleg tega se predvideva, da bo leta 2050 še vedno občutna uporaba fosilnih goriv, vendar pa se upa na kompenzacijo z negativnimi emisijami. Glede na to, da se načrtuje okoli 40% zmanjšanje porabe energije, ni nezdružljivo, da se zmanjša poraba elektrike in poveča število električnih avtomobilov. Čeprav je bolj logičen sklep, da bomo imeli hkrati zmanjšanje porabe energije in povečanje števila električnih avtomobilov.

Cilji za energetsko strategijo so postavljeni ne samo na tehničnih osnovah, ampak tudi na podlagi drugih zahtev. Če sprejmemo, da je nujno obvladati emisije CO2 in to čim bolj, čim hitreje, so potem cilji že precej določeni. Kako doseči te cilje, pa je predmet strategije. Že z današnjimi tehnologijami se je možno približati tem ciljem, vendar, kot je bilo večkrat poudarjeno v intervjuju, je vprašanje, kdo bo plačal. Brezogljična družba je cilj, strategijo pa je potrebno še definirati.

Se pa strinjam, da tako pomemben dokument, kot je energetska strategija, v resnici ne more nastajati v nekem zaprtem okolju in da mora biti vključenih čim več deležnikov, od industrije do državljanov. Če bi bilo tako in če bi bila ta strategija bolje predstavljena javnosti, vključno z razlogi in posledicami, bi mogoče bilo tudi manj težav z umeščanjem ključnih elementov te strategije v prostor, kot je primer z daljnovodi za prečrpovalne elektrarne ali skladiščem jedrskih odpadkov.