Prav mi je! Namesto da bi Samu Ruglju kratko in odrezavo odgovoril, da sem psihiatra Janeza Ruglja omenil v zgodbi, v kateri je bil v središču nekdo drug (Boštjan M. Zupančič z zapisom o Simone Veil), in sicer kot primer verjetno najprimitivnejše mizoginije med ljudmi, ki so se priglašali k javni besedi v Sloveniji zadnjih nekaj desetletij, sem skušal biti kar se da obziren. Zato sem namesto osebnega dopisovanja s prizadetim svojcem v pismih bralcev skušal raje dodatno (kolikor se mi je zdelo potrebno oz. kolikor prostor dopušča) pojasniti sporna stališča psihiatra in psihoterapevta (!) Janeza Ruglja v drugi kolumni. Zdaj mi Samo Rugelj prav to očita. Dodaja še, da sem napisal netočnosti, ne da bi očitek z eno besedo argumentiral. Ter namesto odgovora o vsebini, ki sem jo v zvezi z Janezom Rugljem odprl v kolumni Vagina dentata (4. 8. 2017) in dodatno pojasnil v kolumni Traktat o slogu in pravih kandidatih (15. 9. 2017), prenaša topiko problema na čisto druge, nepomembne stvari. Ni pa mi odgovoril, po kakšnem kriteriju ne bi bilo primerno posthumno ocenjevati dela in besede javne osebnosti. Še zlasti, ker je tudi Janez Rugelj do konca pisal in govoril o »kobalokarščini« in konkretno o dr. Lokarju, ki je umrl že leta 1996. Prav tako ni odgovoril, in to je ključno, kako ločiti izjave, stališča, nazore, izrečene ali zapisane v medijih, od njegovega strokovnega dela. Zato ponavljam vprašanja. Je lahko dober psihiater in terapevt nekdo, ki ima do svojih pacientov (in sploh večjega dela moške populacije) skrajno negativni odnos, poln stereotipov, predsodkov, žaljivk? Je lahko dober psihiater nekdo, ki a priori stigmatizira in žali ženske? Je lahko dober psihiater nekdo, ki kar najbolj primitivno kvalificira homoseksualce? In po drugi strani z nezrelimi, kar najbolj butastimi moškimi fantazmami naredi razloček do ženske homoseksualnosti (»Drugače je z lezbijkami, saj se dvema dejavno lahko priključi en moški.«). Itd., itn.

Samo Rugelj piše, da bi moral namesto napaberkovanih (?!) izjav in intervjujev iz časov, ko so ga zapuščale moči, čeprav dobro ve, da je v stališčih Janeza Ruglja trda kontinuiteta in doslednost, seči po njegovih knjigah. Denimo po knjigi Pot samouresničenja, ki ima kar 1216 strani. Res fascinantno! A samo, dokler je ne prelistaš in ugotoviš, kaj vse se v njej znajde. Celo najbanalnejša priporočila za branje in pisanje obnov, za telesno kulturo in planinarjenje. Na primer navodila za izbiro perila, pravilno pripravo nahrbtnika in kakovost ter vsebino čutare. In predvsem nadvse dolge in obsežne predstavitve pacientov in primerov s prepisi samopredstavitev itd. »Teoretski del« je ne samo plitek, ampak do skrajne banalnosti pripeljan eklekticizem popolnoma nekompatibilnih avtorjev in vsebin, ki so vkomponirane v skupno afirmativno argumentacijo Ruglovega koncepta. Denimo v isto zgodbo potisne Angelco Žerovnik in kritične slovenske družboslovke, pa Žižka in Shreeja Rajneesha, Lacana in Makarenka ... Predvsem pa knjiga vsebuje vse Rugljeve standardne stereotipe o »položaju moškega v civilizaciji«, o »ustvarjalnih možeh s histeroidnimi ženami«, o »specifičnih deformacijah mater ob odsotnem očetu«, o liku »elitne žene«. Slednje je sploh do genialnosti pripeljan idiotizem. Namreč, elitna žena je »spolno prebujena in sposobna moža pogosto spraviti v erotično – spolni trans«. Zavedati pa se mora, da »nima druge pomembnejše naloge, a tudi ne drugega enakovrednega izhoda«; zavedati se mora tudi, da je »zaradi nagonskih razlogov neprimerno bolj odgovorna za otroke kot mož« ... Predvsem pa se mora zavedati, »da je tako vedno bilo«. Vse to in še nebroj podobnih banalnosti zapiše v svoji knjigi dr. Janez Rugelj. Moram Samu Ruglju pojasnjevati, kaj pomeni, če psihiater in psihoterapevt (!!!) piše o »nagonskih razlogih« odgovornosti žena in mater ter da morajo sprejeti svojo vlogo, ker je »tako pač vedno bilo«? Upam, da ne. Upam tudi, da ni treba pojasnjevati hude težave psihiatra, ki o Merklovi, ki državo v dobri kondiciji vodi neprekinjeno od 2005 in ima pred seboj nov štiriletni mandat, izjavi: »Nemčija stoji tik pred pokopom! Vodilno vlogo v državi ima namreč ženska – in to celo takšna, ki ni sposobna roditi, kaj šele da bi bila erotično zanimiva!« Ne rečem, da za določen tip pacientov Rugelj s svojo avtoritarno ali, kot jo sam imenuje, socialno-andragoško metodo, ki je dejansko do banalnosti izpeljana Hudolinova avtoritativna metoda vodenja in rekonstruiranja alkoholikove osebnosti, ni učinkovita. Pač za tiste, ki imajo edino možnost in izbiro, da alkoholno odvisnost zamenjajo za odvisnost od Ruglja in njegovega koncepta. Tega niti Rugelj ni zanikal in ni preprečeval.

Prej spodbujal. In zato je ob tistih odmevnih gladovnih stavkah, s katerimi se je boril za svojo pravico in resnico, zlorabljal tudi svoje »vernike«, ki jim je dovolil, da so solidarno tekali okrog parlamenta in se mu po »korejsko« zahvaljevali in ga spodbujali. Gladovna stavka je v nekaterih, skrajnih okoliščinah, ko ni druge možnosti, lahko legitimno sredstvo obrambe vitalnega interesa, pa naj je to še tako protislovno, ker hkrati ogroža gladovnikove vitalne funkcije – a v njegovem primeru je šlo za izsiljevanje. Ni zmagal zato, ker bi mu nasprotniki priznali, da ima prav, ampak da se rešijo odgovornosti in težav, ki bi jih prinesel morebitni radikalni konec protesta. Namesto da bi pacientom in sledilcem terapevtsko demonstriral, kako se zrela oseba spopada s konfl ikti z državo z dolgim pohodom skozi institucije (pač aluzija na Dutschkejev Der lange Marsch durch die Institutionen), jim je obujal spomin na njihovo nekdanje doseganje ciljev z izsiljevanjem. V partnerskih, družinskih in delovnih odnosih.

Razpis in (predmoderno) iskanje »naslednika« dodatno izpričuje psihiatrovo grandomansko samopodobo nenadomestljivosti in nenadkriljivosti. 

Zahtevani milijoni evrov odškodnine »po krivem zaprtih« zaradi afere Patria zadevajo vse državljane. Ker je upravičenost odškodnin vprašljiva (sploh pa zahtevani zneski), naj pravobranilstvo pred odobritvijo/zavrnitvijo izplačil upošteva še opuščeni dejanji v domeni sodišč, v zadnji instanci Ustavnega sodišča:

- nihče od osumljenih v sodnem postopku ni bil preverjen z detektorjem laži. Le zakaj ne? Indici so zgovorni, ugovori so prozorni (»na neznanem kraju, neznanega dne, ...« itd. – kot da podmizne posle overjajo pri notarjih). Posredniki provizij v Avstriji so obtoženi, tu pa je njen večji del poniknil. Sedi le preveč ambiciozni umetnik Cekuta. Ali imamo državljani - končni plačniki duševnih bolečin (po presoji US) nedolžnih »patriotov« pravico, da nas pravosodje prepriča, da je bila v postopku preverjena verodostojnost zagovorov obtoženih?

- prvoobtoženi dr. Ivan JJ je bil v času afere Patria predsednik vlade. V parlamentu je prisegel, da bo »deloval v prid države« (ne sebi ali svoji SDS). Tudi kršitev te svečane javne prisege je bila v sodnem postopku malomarno prezrta. Zakaj le? Pomeni namreč prevzetje osebne odgovornosti obtoženega za kupčijo na škodo države, za katero je vedel, pa je ni preprečil. Ni ukrepal, opustil je po funkciji in prisegi dolžno ravnanje. Tega državljani, končni plačniki »patriotske rabote« ne razumemo drugače, kot tihi pristanek na izplačilo provizij.

Zakaj ti dve preveritvi v sojenju nista bili izvedeni? Sodbe treh rednih sodišč ne bi mogli zavrniti niti fi listrski argumenti Ustavnega sodišča. 

Podpisnika J. Dežman in P. Jamnik v repliki na Štefančičevo označbo beguncev v Hudi jami : Gre za vojne ujetnike in civiliste, torej zaščiteni skupini po mednarodnem pravu«. Na koncu zatrdita, »da je Rudar žal še en izdelek, ki se skuša afi rmirati s sklicevanjem na resničnost, s katero pa žal nima dosti zveze«.

Kako resnično, vendar velja tudi (predvsem) zanju. V Haaških in Ženevskih konvencijah (imenovane tudi Vojno pravo) v preambulah piše, da bodo vse države podpisnice v primeru sovražnosti delovale v skladu s temi pravili, 4. Haaška konvencija obvezuje tudi milice, ki sodelujejo v vojni. Sodba Mednarodnega vojnega tribunala je obsodila tako Wehrmacht kot SS za vojne zločine in zločine na področju Balkana, poleg teh dveh so na tem področju skupaj z nacisti sodelovali njim podrejene enote domačih prebivalcev, vendar je sodišče sojenje teh prepustilo njihovim matičnim državam. Italija je v svojem, Vojaškem kazenskem zakoniku določila, da ima pravico določati, komu prizna vojskovanje po Vojnem pravu, tako, da so tudi njihove okupacijske enote skupaj z domačimi podrejenimi enotami množično kršili konvencije, bolje rečeno jih nasprotnikom niso, priznavale, nasprotno pa zase zahtevale.

Mednarodno pravo pozna tudi retorzijo, v primeru kršenja, nasprotna stran lahko uporabi enake mere proti kršitelju.

Vojno ujetništvo se po Vojnem pravu prizna nasprotnikovi vojaški osebi, civilnemu uradniku, diplomatom in družinskim članom. Ne morejo pa zahtevati pravic v svoji državi, državljani, ki so se borili na strani nasprotne države, uradniki, ki so delovali po zakonih okupatorja in so ti nasprotni domačemu pravu. Do vojnega ujetništva tudi niso upravičeni okupatorski vojaki, uradniki in civilisti, ki se niso predali Zavezniškim silam; med temi je tudi Jugoslovanska armada, ki je bila državna vojska; dne 8. maja do 23.01.

Za jugoslovanske državljane je veljala Odredba o vojnih sodiščih 24. maj 1944, ki je primerljiv z Zakonom o zaščiti države in Zakonom o vojnih sodiščih kraljevine Jugoslavije.

Mednarodna je tudi tradicija, da po koncu vojne države poskrbijo za svoje, padle borce, Italija je v 90. letih priznala zasluge za Italijo svojim pomožnim enotam (MVAC), vendar jim, kot prostovoljcem odreka kakršno koli ugodnost, tudi Nemci niso pokazali nikakršne volje, da bi poleg skrbi za svoje državljane poskrbeli tudi za sobojevnike iz enot prostovoljcev. Niti države bivše SFRJ ne kažejo zanimanja za prenos in pokop svojih, raje počakajo, da pridejo v uniformah II s. v. z zastavami in skupaj obtožujejo, ne da bi pomislili ali so morda oni bili prvi, ki so kršili domače in vojne zakone.

P.S.: Zanimivo je, da »komisije in raziskovalci« med vsemi grobišči niso odkrili niti enega, ki je posledica sanacije bojišča. 

Že večkrat sem se želel lotiti te teme, eden dodatnih razlogov za ta članek je tudi (zdaj že skoraj pet let) staro pisanje Maxa Modica v Mladini o Stonesih, Pol stoletja satisfakcije, ampak glede na to, da je že pol stoletja tega, kar so Stonesi začeli igrati, je za to razpravo nekaj let gor ali dol povsem irelevantno. Druga stvar, ki me je spet inspirirala, pa je nedavni koncert Stonesov v Italiji, kjer spet razturajo na svoji »zadnji »turneji. Teh »zadnjih turnej« se je zdaj že kar nekaj nabralo.

Rad bi se obregnil ob nekatere stereotipe, ki jih imamo v zvezi z Beatli in Stonesi. Naj začnem z znano sintagmo: ali si za Beatle ali Stonese? Priznam, da mi nikdar ni bila jasna. Kaj pomeni, če si opredeljen za ene ali druge – da si za leve ali za desne? Nekateri govorijo o pridnih Beatlih in upornikih Stonesih. Krasno. Vendar malo preveč posplošeno. Kot v pravljici, črno-belo gledanje: ta je dober princ in ta hudobna čarovnica. Kdo je priden ali poreden? Ne vem, zakaj naj bi bili Beatli pridni fantki, saj so ravno tako kot Rollingi velikokrat povzročali težave v takratni družbi; mogoče samo niso imeli zloglasnega imidža kot Stonesi, ki ga je njihov menedžer zavestno želel ustvariti v medijih. Meni osebno so se zdeli Beatli vedno nepredvidljivejši kot Stonesi (no, razen angelčka Paula McCartneyja, ki pa je tudi imel nekaj »svetlih« trenutkov, kot bomo videli kasneje), mogoče celo večji uporniki. Če pogledamo življenje frontmena Johna Lennona in tudi solo kitarista in »mistika« Harrisona, lahko to potrdimo.

Stonesi so eni izmed glavnih protagonistov, ki so dopolnili, izpopolnili in etablirali pravila igre. Igre, imenovane rock´n`roll. Uporništvo zoper sistem je nekako v skladu z uradnim naukom rocka in sčasoma postane tradicija. Če pa se pojavi drugačno obnašanje, pa se smatra izven pravilnika. In torej nesprejemljivo. Ali v današnjem jeziku, politično nekorektno. Tako vidimo, da tudi rock´n`roll sčasoma postane konzervativen, šablonski, čeprav je njegovo osnovno pravilo, da ni pravil, a se z leti vzpostavijo neke norme. Lennon je te norme nenehno kršil in so ga večkrat označili za odpadnika. Odpadnik iz rock´n`rolla? Pa saj to je čisti rock´n`roll! (bi rekel moj prijatelj Pero). Lennon se je npr. popolnoma umaknil iz glasbenega sveta in se tudi nasploh osamil, se posvetil družinskemu življenju ter svojemu drugemu otroku (otroka iz prvega zakona namreč zaradi pogostih turnej Beatlov sploh ni kaj videl). Rekel je, da ne posluša rokenrola, ampak samo klasiko. Seveda je ziritiral rockerje, med drugim tudi Jaggerja, največja usta Stonesov, češ kaj se ta Lennon gre. Upor je misliti s svojo glavo.

Lennon in njegova žena Yoko Ono, ki je bila tudi odklopljena enako kot on, zaradi katere so ga grajali prebivalci doline Šentflorjanske po celem svetu, sta se gola slikala za ovitek njune plošče Two virgins davnega 1968 in doživela vsesplošno zgražanje, tako da ovitek plošče Sticky fingers od Rollingov, izdan tri leta kasneje s fotografijo Jaggerjevega mednožja v tesno oprijetih kavbojkah na hlačah, ni bil bogvekaj heretičen, čeprav je bila ideja Andyja Warhola, guruja poparta, originalna, je treba reči.

Rolling Stonesi so bili simbol za seks, droge in rokenrol, kar pa bi lahko rekli tudi za Beatle. Kar se tiče drog, Lennonova pesem Cold turkey vse pove. Največjo štalo pa je naredil zelo prikupni in priljudni Paul McCartney, ki je novinarju brez dlake na jeziku odgovoril, da so Beatli uživali LSD, kar je vzpodbudilo burne odzive javnosti, češ da Beatli mladino navajajo na mamila in da so zelo neodgovorni. McCartney je zafrknil novinarja z genialnim odgovorom, da če bi bila medijem tako pomembna mladina, ne bi dajali njegove izjave o mamilih v javnost. Ker je samo odgovoril po resnici na novinarjevo vprašanje. Ali se naj zlaže? S tem je lepo razkril hipokrizijo medijev in družbe na sploh.

Lennon si je z izjavo, da so Beatli popularnejši kot Jezus Kristus, da je Jezus sicer v redu, vendar so njegovi učenci topoglavi in povprečni, nakopal sovraštvo krščanskih fanatikov, ki so javno zažigali njihove plošče in jim grozili s smrtjo. Reakcija je pokazala, da je Lennonova izjava bila na mestu. Krščanski angelčki so pokazali svojo hudičevo plat. Rollingi se po mnenju iste srenje udinjajo hudiču s Sympathy for the devil, hudičevi angelčki (hell`s angels) so pokončali človeka na koncertu v Altamontu, kjer je sam Jagger skušal umiriti duhove prisotnih.

Stonesi so, bi lahko rekli, »klasični uporniki rokenrola«, medtem ko so Beatli »neklasični«. Poglabljanje vase z meditacijo v Indiji z gurujem, odpoved koncertom, ki so jim prinašali največje dobičke na vrhuncu slave, odpoved mamilom in nenehno eksperimentiranje z načinom življenja, vegetarijanstvo treh članov (razen Ringa, ki pa je danes vegetarijanec zaradi zdravstvenih razlogov) so tudi odklop od nekih klasičnih vzorcev establišmenta. Lennon kot »working class hero« in človek, ki vzklika (v pesmi God), da ne verjame ne v Boga, ne v Elvisa in Dylana, niti ne v Beatle, je šel še dalje.

A tudi Stonesi prehajajo iz klasike v neklasične vode. Jagger živi zelo zdravo in ima pri 73. letih več energije kot večina mladih. Hkrati pa je njegova največja zrcalna slika soigralec Richards, ki se mu že od 60. let prejšnjega stoletja napoveduje, da bo naslednja žrtev rokenrola, a se tej vlogi vztrajno upira. Kljub temu da po njegovih žilah namesto krvi teče viski, pa tudi njegovo kri (ali viski) so že večkrat zamenjali, je dosegel že tako zavidljivo starost (do zdaj) 73 let. Jagger bo verjetno umrl od starosti … Lennona pa je pri štiridesetih ubil fanatičen oboževalec.

Razkol »ali si za Beatle ali Stonese?« je resnici medijsko ustvarjena fora, da so imeli kaj za pisati. Beatli in Stonesi si sploh niso bili tako različni , niti ne nasprotniki, ampak so bili dobri prijatelji in so večkrat skupaj igrali in se zabavali. Odličen je npr. posnetek jam sessiona, kjer igrajo skupaj Lennon, Richards, Eric Clapton in Hendriksov bobnar, in sicer pesem od Beatlov Yer blues.

Jagger in Richards sta pomagala Beatlom peti »litanije« (prosto po Modicu) All you need is love na prvem satelitskem posnetku preko tv, ki si ga je ogledalo okrog 150 milijonov ljudi. Lennon in McCartney pa se jima oddolžita s prepevanjem spremljevalnih vokalov na stonesovski pesmi We love you.

Jagger je seveda desetletja kasneje imel tudi uvodni nagovor za sprejem Beatlov v Rock and Roll Hall of Fame, kjer se jim je zahvalil za njihovo pesem I wanna be your man, s katero so Stonesi prodrli med rock and roll zvezde. Stonesi so se v 60. letih, kljub temu da so bili na drugi strani reke, nenehoma vzgledovali po Beatlih, tako glede petja balad kot sta As tears go bye, Lady Jane ali v svoji psihedelični fazi, vendar pa kot predstavniki hudiča. Stonesi so bili njihov antipod, ampak originalen. Hvala Bogu, ali hudiču (pri Stonesih), ker so na ta način šli skozi fazo eksperimentiranja in razširili svoj glasbeni izraz, ki bi sicer lahko ostal zgolj kot monotoni status quo ritma in bluesa.

Da pa ne bi zašli v posploševanje, se imajo Stonesi veliko zahvaliti tudi svojemu kitaristu Brianu Jonesu, ki je bil nagnjen k eksperimentiranju z različnimi glasbenimi slogi, na žalost pa tudi z različnimi mamili, ki so ga kmalu odvlekle pod vodo: našli so ga utopljenega v lastnem bazenu. Po filingu bližji Lennonu kot Jaggerju se je multiinštrumentalist Jones loteval vnašanja različnih inštrumentov v glasbo Stonesov, kot so npr. ksilofon, orgle, sitar, flavta, ustna harmonika, melotron, čembalo in jo tako obogatil. Po njegovi smrti se je končalo eksperimentiranje z glasbenimi slogi (z drogami še ne!), bend se je vrnil k prvotnem rokenrolu , vendar so odkrili svoj edinstveni slog, ki jih loči od vseh drugih skupin. Beatli so eksperimentiranje peljali do konca, do razpada skupine. Pravočasni konec jih je tudi obdržal kot legende, Stonesi pa svojo legendo gradijo na trmastem vztrajanju in kljubovanju ne glede na nove glasbene tokove. Kar je tudi legendarno in hvale vredno. Vse propada, le Rolling Stones ne. Kot izgleda, so bendi šestdesetih neuničljivi, ker jih je še kar nekaj aktivnih – samo smrt nas bo ločila …

Stonesom marsikdaj očitajo, da so se prodali za denar. Vendar, mislite, da Stonesi igrajo zato, da preživijo? Lepo vas prosim – imajo dovolj denarja še za svojo naslednjo inkarnacijo ali več … Tudi Beatli naj bi igrali zaradi denarja? Potem bi lahko že prvo leto svoje kariere prenehali igrati … Lennon je sicer komentiral, da so se Beatli prodali, a ne v glasbenem smislu kot pa v načinu funkcioniranja: po navodilih menedžerja so se lepše oblekli za sceno, na odru niso več jedli, preklinjali ali se zezali kot v svojih zgodnjih časih. Sicer jim pretvarjanje s časom ni več najbolj uspevalo, saj jim vsa diplomacija šla na živce. Predvsem Lennon je težko brzdal svoj ironičen in včasih ciničen jezik: »Vladajoči razred nam je dal visoko priznanje, a nam je pobral skoraj ves denar. Ljudje, ki smo jih srečevali na svojih turnejah, so bili birokratski in plutokratski »budžovani«, policijski šefi, diplomati, polnjene ptice – ne pa ljudje. V prvih desetih vrstah so vedno sedeli pomembneži, njihove žene in hčerke in so žvenkljale z nakitom. Z nami so delali kot z dobro dresiranimi cirkuškimi živalmi.« Na koncu pa zaključi: »Ampak nas je vseeno to zabavalo, bilo je sijajno.« Rokenrol cirkus.

Med nastopom pred angleško kraljico in celotnim dvorom si je privoščil šalo: »Pri zadnji pesmi vas prosim za pomoč. Tisti, ki sedite na poceni sedežih, ploskajte, tisti na dragih sedežih pa rožljajte z nakitom.« To je prav tako upor, mogoče bolj prefinjen, upor, ki ne izključuje nikogar, tudi tiste ne, ki niso del »nas«, ampak »njih«. Kot neke vrste gandhijevski upor nesodelovanja s sistemom in hkrati želja po spremembi sistema na bolje, s pozivanjem »njih« k sodelovanju. Ko so Beatli užili prve uspehe in se naveličali vreščanja oboževalk, so hitro ugotovili, da so lahko takšni, kot so, beseda je dala besedo, urejene obleke so odvrgli in šli čisto svojo pot, se podali v eksperimentiranje, na vseh področjih, predvsem pa glasbeno, tako da v bistvu ni glasbene skupine, na katero ne bi imeli velikanski vpliv, tudi na Stonese. Vplivali so tudi na sploh na družbo.

Stonesi pa so prav tako živeli življenje, kot jim je narekoval njihov notranji glas in ustvarili iz sebe rokenrol legendo, ki je in bo vzor številnim novim generacijam, da najdejo svoje mesto pod soncem. Po Jaggerovih besedah so se iz benda, ki so ga ljudje sovražili, prelevili v bend, ki ga imajo vsi radi. Jagger je postal »sir«, Obama pa ga je gostil v predsedniški rezidenci. Pobuda za povabilo je bila zasluga skupine Rolling Stones, da so z uvajanjem črnske glasbe v svoj repertoar in vzgledovanjem po temnopoltih glasbenikih naredili veliko dobrega zoper rasizem in predsodke. In tako so iz porednih fantov rokenrola prišli na dobro, pozitivno stran. So izdali same sebe? Ne, saj sistem kot sistem je dober ali slab, sestavljamo ga ljudje, dobri ali slabi, ali bolje rečeno, soustvarjamo ga z dobrimi ali slabimi dejanji. Kaj je dobro ali slabo, pokaže zgodovina. V primeru Stonesov je že dovolj zgodovinskega odmika, da lahko rečemo, da je njihov vpliv dober (ne v moralističnem smislu, čeprav sem že preveč zapadel v moralko).

V članku Maxa Modica se vidi, da je avtor velik ljubitelj Stonesov in slab poznavalec Beatlov. Na koncu še odgovor na vprašanje: koga imam jaz raje? Rad sem imel jabolka in hruške, jabolka malo bolj, čeprav moram zdaj po vseh teh letih in koncertu v Lucci reči, da sem enako vzljubil tudi hruške (ali kamne).

V Mladini je bil dne 29. 9. 2017 objavljen intervju z dr. Blažem Kovačičem Mlinarjem, v katerem je kazenski odvetnik podal tudi trditev o slovenskih zaporih: »Dejstvo je, da so naši zapori vedno bolj polni. Tam ni več nobenega resnega ukvarjanja z obsojenci med prestajanjem kazni. Gre zgolj še za izločitev posameznika iz družbe, ne pa za rehabilitacijo.« Zgoraj omenjena trditev je neresnična. Slovenski zapori niso vedno bolj polni. Število zaprtih je namreč že tretje leto, od leta 2014, v upadu. Podatki o gibanju števila zaprtih so dostopni na spletni strani Ministrstva za pravosodje. Izjava, da se z obsojenci med prestajanjem kazni nihče več resno ne ukvarja, pa je omalovažujoča tako za zaprte kot za zaposlene. Naše osnovno poslanstvo ni samo izvrševanje kazenskih sankcij, s ciljem zagotavljati za družbo, zaprte osebe in zaposlene varne zapore, ampak predvsem zagotavljanje resocializacije zaprtih oseb. S tem namenom se zagotavlja strokovna obravnava v številnih programih (individualnih, skupinskih, skupnostnih), katerih namen je usposabljanje zaprtih oseb za življenje po odpustu. Posebna pozornost je namenjena izobraževanju, programu razvoja delovnih kompetenc zaprtih in posebnim oblikam strokovne obravnave (npr. obravnavi odvisnih od prepovedanih substanc in alkohola, preprečevanju samomora in samopoškodb, obravnavi storilcev spolnih deliktov …). V letošnjem juniju smo po dolgih letih z novelo Kazenskega zakonika dobili tudi določbo o namenu kaznovanja, ki poudarja resocializacijski pomen zapora. Gospod odvetnik bo namesto da razširja neresnice ter ponižuje zaposlene v zaporih in zaprte, največ dobrega (če je to njegov namen) za zapore in družbo storil s tem, da se drži svojega dela in z uspešnimi obrambami svojih klientov pripomore k zmanjšanju števila zaprtih.

V nadaljevanju želimo podati še kratko pojasnilo na zapis v rubriki »8 dni/teden« z naslovom »Bavčar premeščen«, ki je bil prav tako objavljen v zadnji izdaji Mladine.

Premestitev v svobodnejši režim (polodprti ali odprti) nikakor ni možnost, ki je rezervirana »za najbolj poznane in vplivne storilce gospodarskega kriminala in korupcije«. V letošnjem letu je v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob kazen nastopilo 146 obsojencev, od tega jih je 37 prišlo na prestajanje kazni samih. Izmed teh jih je bilo iz sprejemnega oddelka v svobodnejši režim premeščenih 26, kar predstavlja 70 %. Nastop zaporne kazni s prostosti je namreč okoliščina, ki lahko pomembno vpliva na premestitev obsojenca v svobodnejši režim. Premeščeni so bili obsojeni zaradi različnih kaznivih dejanj: zoper premoženje, človekovo zdravje, življenje in telo, varnost javnega prometa, javni red in mir, zoper gospodarstvo … Ključno za presojo o premestitvi v svobodnejši režim je, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da obsojenec takega režima ne bo zlorabil. Vsak primer premestitve med režimi presojamo individualno, ob upoštevanju vseh utemeljenih razlogov. V slovenskih zaporih preko 30 % vseh obsojencev zaporno kazen prestaja na polodprtem ali odprtem oddelku. Prizadevamo si za čim več namestitev obsojencev v tovrstne režime, nenazadnje so ti za državo tudi cenejši od strogo varovanih zaprtih delov zapora.

S spoštovanjem.

Med zadnjimi sporočili filma Rudar je zapis: »Po resnični zgodbi.« Marcel Štefančič, jr. v oceni Rudarja v Mladini poudari, da Rudar ni poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč, vendar bi pričakoval, da bo, ker se sklicuje na strašno odkritje tam, »jemal sapo«. Vendar po njegovem je »Rudar film, ki filmu ne da priložnosti, ker je zanj že vse naredila Srebrenica.« Pokažimo pa, da je Rudar slab, ker počiva na domnevi, da je zanj vse naredila Huda jama.

Marcelu Štefančiču, jr. je nadležno, da se umorjene v rovu sv. Barbare v Rudarju označi kot »begunce«. To po njegovem film legitimira pri publiki, ki jo označi kot »bralce Reporterja in Demokracije«. Vendar legitimacija umorjenih je lahko sprejemljiva za vse po mednarodnem pravu. Gre za vojne ujetnike in civiliste, torej zaščiteni skupini po mednarodnem pravu.

Marcela Štefančiča, jr. moti tudi, da Rudar neprestano povezuje Hudo jamo in Srebrenico. Ne opozori pa, da je med temi sporočili Rudarja tudi, da je Srebrenica največji zločin po 2.svetovni vojni v Evropi. Ali ne bi bilo bolj korektno popraviti, da je bilo umorjenih v rovu sv. Barbare okoli 1.400 oseb. Vseh tako umorjenih v Titovi Jugoslaviji po »osvoboditvi« pa je po novejših podatkih okoli 310.000. Torej je Titovih »hudih lukenj«, kot zapiše Marcel Štefančič, jr., veliko več kot Srebrenic.

Vendar pustimo ob strani običajne slovenske (in hrvaške) zadrege ob žrtvah rova sv. Barbare. Naj kot tista, ki sva imela precej opraviti pri odločanju o projektu vstopa v rov sv. Barbare in njegovi izvedbi, opozoriva na še nekaj vtisov po ogledu Rudarja.

Film ima žal v odjavni špici povedano, da je posnet po resnični zgodbi (v vseh napovednikih je rudar, ki je odprl Hudo jamo). Film takoj prepoznajo in povežejo z odpiranjem morišča in grobišča v Hudi jami. Vsekakor Rudarjeva zgodba z odpiranjem rudnika Huda jama nima niti najmanjše povezave.

Mehmedalija Alić je postal junak, povezan s Hudo jamo. Po tiskovni konferenci 5. marca 2009, na kateri smo predstavili vstop k žrtvam rova sv. Barbare, je medijsko nastopal, o njem je izšla knjiga, dobil je odlikovanje predsednika RS, bil je nosilni lik na državni proslavi ob dnevu upora proti okupatorju. V fi lmu pa je tisti, ki ga raznorazni reprezentanti iste RS preganjajo in kaznujejo.

Bralcem tega teksta, ki so Alića sprejeli kot človeka, ki je omogočil odprtje rudnika Huda jama, naj olajšava nelagodje, saj poudarjava, da sva po ogledu fi lma užaljena. Gre za užaljenost nad maličenjem dejstev, omalovaževanjem truda cele množice ljudi, ki so pri odpiranju rudnika sodelovali (rudarji, rudarski reševalci, rudarski inženirji, policisti, forenziki, predstavniki sodne medicine, uradniki MDDSZ, novinarji, civilna družba) in predvsem kot člana Komisije, ki je z MDDSZ v imenu RS organizirala, vodila, koordinirala odpiranje Hude jame.

V fi lmu Rudar je poleg življenjske usode Mehmedalije Alića večina fi lmske pripovedi vezane na prikaz odpiranja rudniškega rova. Nič od prikazanega pa se k sreči ni dogajalo in zgodilo v resnici. Seveda je v času odpiranja rudnika potekal ideološki spor, ki je o povojnih prikritih grobiščih prisoten ves čas, in bi bilo nekaterim, tudi visokim predstavnikom države bolj po godu, da se rov ne odpre, vendar pa v procesu institucionalno korektnega vodenja postopkov pridobivanja dovoljenj in izvedbe del pač njihova osebna volja ni mogla prevladati. Zapletov je bilo več, vendar smo jih Komisija in vsi, ki so sodelovali v posamezni fazi dela, vedno uspeli rešiti. Nekatere morda celo po več mesecih prizadevanj (pridobitev rudarskih dovoljenj za nadaljevanje posegov). Vendar so dela tekla in to pod okriljem uradnih institucij in ministrstev RS in ne ravno nasprotno kot prikazuje fi lm, ki naj bi sledil resnični zgodbi. Lahko bi se vprašali, ali ne bi namesto izmišljenega direktorja rudnika, ki preganja Alića, v fi lmu bolj učinkovito nastopali tako tisti, ki skušajo zanikati zločin v »hudi luknji« kot tisti zagovorniki žrtev, ki jih sicer izkoriščajo v svoji jezi, niso pa naredili kaj dosti za to, da bi jim dali večni mir in pokoj.

Ob tem je seveda treba zapisati, da je imela Komisija res veliko srečo, da je odkopna dela in tri stalne rudarje, ki so dela izvajali, vodil Mehmedalija Alić. Izkušen rudar, predan delu, z občutkom za iskanje zahtevnih tehničnih rešitev in sprotno dokumentiranje opravljenih in še potrebnih del, je bistveno olajšal in odlično izvedel svoje delo. Vendar pa je na tem mestu, predvsem zaradi lažnega prikazovanja, ki ga ponuja fi lm Rudar potrebno končno tudi jasno zapisati in poudariti, da ne Alić in ne rudarji in reševalci, ki so delali v Hudi jami, službe kasneje niso izgubili zaradi dela v rudniku Huda jama, temveč zaradi sanacije njihovega podjetja. Prav tako je potrebno zelo jasno povedati, da Alič ni bil nikoli v nikakršnem policijskem postopku zaradi dela ali v povezavi z delom v Hudi jami. Še najmanj, da bi nad njim kdo izvajal kakršnekoli aretacije ali pridržanja. Razumemo in smo razumeli njegova čustva ob delu v Hudi jami v povezavi s tragedijo, ki jo je njegova družina doživela v Srebrenici in smo mu ničkolikokrat to tudi dali vedeti (vendar ne njegova družina v Srebrenici ne njegova v Sloveniji v Rudarju ne sledita resnični zgodbi). Morda smo tudi zato tolerirali njegovo večkrat nepotrebno kritizerstvo dela drugih strokovnjakov v jami, npr. predstavnikov sodne medicine, policije, MDDSZ in tudi njegovega podjetja in njegovo interpretiranje odkritij v jami in sporočanje teh interpretacij novinarjem (otroci kot žrtve v jami, kar še danes navajajo kot povsem neresnično referenco tuji mediji). To smo jemali kot posledico čustvenih obremenitev, in ker smo vedeli, da so za ljudi, ki niso vajeni videti takih del (npr. odstranjevanje trupel, in obdukcij, lahko še dodatno stresna. In čustvenih stresov vseh, ki smo pri delu v kakršnikoli vlogi v Hudi jami sodelovali ni manjkalo, kar verjetno nikomur, ki je odpiranje spremljal po medijih, ni potrebno še dodatno razlagati. Poudarjava, RS institucionalno ni ovirala odpiranja Hude jame, temveč ga je omogočila, zato je na tem mestu potrebno tudi zelo jasno zapisati, da so prav vsi, ki so opravili katerokoli od potrebnih del v Hudi jami, za odprtje enako zaslužni, zato medijsko ustvarjanje nadjunaka ni nič drugega kot fi kcija. Ne želimo se spuščati v razloge, kdaj in zakaj je Alić tako vlogo, ki je v resnici ni odigral, poosebil in ji začel verjeti ter se skladno s to vlogo začel tudi obnašati. Če je to po volji Aliću ali novinarjem in režiserki, je to navsezadnje njihova osebna stvar, s katero bodo pač morali opraviti sami. Je pa z Rudarjem ta fikcija presegla vse meje dobrega okusa.

Za konec pa le še v razmislek. Zadnjih 25 let Slovenci ves čas poudarjamo, da je potrebno odkriti resnico o dogajanju pred 72 leti. Ob tem istem zahtevanju resnice pa že tehnični dogodek odpiranja enega od grobišč v Rudarju zmaličimo v tako neresnico, da ljudje nikoli več ne bodo mogli vedeti, kaj je bilo okoli odpiranja rudnika res in kaj ne, kdo je koga odpustil in koga je namesto, da bi ga varovala, pretepala policija.

Vsem nam bo morda veliko lažje, če bomo dojeli, da je fi lm Rudar žal še en izdelek, ki se skuša afi rmirati s sklicevanjem na resničnost, s katero pa žal nima kaj dosti zveze. Tu pa se z Marcelom Štefančičem, jr. strinjava. 

V Mladini št. 40 (6. 10. 2017) sem v kolumni Tatovi časa pokojnega španskega premiera Suareza (Adolfo Suárez) prekrstil v prav tako pokojnega portugalskega premiera Soaresa (Mário Soares), zloglasno guardio civil pa v guardo civil. Seveda bo kdo odmahnil, da je iz naše perspektive razlika v obojem tako majhna in nepomembna, kot iz španske perspektive razlika med Slovaško in Slovenijo. No, po 14.9. 2017 slednje ne drži. Vsaj pri tistih Špancih in Kataloncih, ki spremljajo košarko ne. 

V nadaljevanju podajam prikaz nasprotnih dejstev k članku z naslovom »«NKBM pere bolje« avtorja Vasje Jagra, objavljenem v reviji MLADINA dne 29.9.2017 na strani 19 – 25. Ker je objavljeni članek daljši, bom v nadaljevanju tudi jaz nekoliko bolj podrobno predstavil svoje mnenje.

Najprej, na položaj predsednika Nove KBM me je marca 2012 soglasno imenoval nadzorni svet Nove KBM, ki ga je imenovala še Pahorjeva vlada. Janševa vlada z mojim imenovanjem nima nič. Nisem bil in nisem član nobene politične stranke in sit sem pavšalnega etiketiranja še več kot petindvajset let po razglasitvi samostojnosti naše države. Od okoli desetih vabljenih kandidatov sva se zaslišanja pred tem nadzornim svetom odzvala le dva kandidata. Kdo pa bi prišel v službo v takšno banko, kjer so že vsi volkovi po Sloveniji tulili, da je v njej nekaj hudo narobe? Jaz sem se za ta izziv odločil, ker je bila Nova KBM mariborska regionalna banka in mi kot Mariborčanu preprosto ni bilo vseeno, niti mi danes ni žal, da sem v banko prišel.

Novinar se v članku opira na interni zapisnik o opravljenem celovitem pregledu poslovanja Nove KBM na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma (PPDFT) od novembra do decembra 2014. Sicer ne vem, če je dokument pristen, pa dajmo predpostavljati, da je. Dokument nosi oznako ZAUPNO, kar pomeni, da ima stopnjo tajnosti po zakonu o tajnih podatkih. Kolikor vem, lahko pa da se motim, takšne zapisnike običajno prejemajo člani sveta Banke Slovenije (BS), torej guverner in viceguvernerji, niti jih ne prejema banka, ki je bila inšpicirana. V vsakem primeru je bil s posredovanjem dokumenta novinarju po mojem mnenju hudo kršen prej omenjeni zakon o tajnih podatkih, po kazenskem zakoniku pa, kolikor vem, je to celo kaznivo dejanje in za to zagrožena celo zaporna kazen. Dejstvo je, da je ta dokument zame nov, nikoli ga nisem prebral v celoti (razen po odsekih iz medijev), od BS pa tudi nisem prejel končnega poročila o predmetni zadevi, niti ne odredbe z ukrepi, nisem bil niti vabljen kot takratni predsednik uprave na pogovor v BS, kot je bila, kolikor vem, takratna pooblaščenka za PPDFT na Novi KBM gospa Vesna Rožanc. Njo so vabili, mene, ki pa mi očitajo navedene nepravilnosti, pa ne. Kakšna pravna država je to? Kako se naj branim, če nimam v roki nobenega verodostojnega dokumenta?

Z inšpektorji BS, ki jih je vodila gospa Jelena Milošević, sem imel decembra 2014 samo en kratek pogovor v času pregleda področja PPDFT na Novi KBM, skupaj s kolegico v upravi, članico uprave gospo mag. Sabino Župec Krajnc. Miloševićeva je po mojem mnenju že na sestanek prišla vidno nastrojena proti meni in ko sem naposled prišel do besede, me je prekinjala in na koncu celo nespodobno dvigovala glas nad menoj. Po mojem mnenju vsekakor obsojanja vredno obnašanje inšpektorja BS. Nisem imel niti možnosti, da ji razložim moj pogled, saj ga je po mojem mnenju apriori zavračala. Zato se navedbam v omenjenem zapisniku v reviji Mladina sploh ne čudim, sploh o neverjetni predrznosti pripravljalcev omenjenega dokumenta, ki so predlagali prejemnikom dokumenta, da bi mi morali kot predsedniku uprave celo odvzeti licenco BS za vodenje banke zaradi domnevnih nepravilnosti, ki jih navaja zapisnik, ki ga sploh nisem videl in nisem imel priložnosti nanj dati pripombe. Celotno zadevo sem predal mojemu odvetniku, ki bo proučil možnost pravnih sredstev za zaščito mojega ugleda in integritete, saj je prej navedeno po mojem mnenju višek neetičnega in neprofesionalnega ravnanja.

Vesna Rožanc, nekdanja pooblaščenka za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma (PPDFT) v Novi KBM, pozablja predvsem na nekaj dejstev. Rožančeva ni bila na Novi KBM v službi zgolj zato, da bi opozarjala upravo, kot to tako rada poudarja v svojih izjavah v medijih, ampak da bi tudi kaj naredila, da bi bil sistem preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma v Novi KBM boljši in transparentnejši, kar ji je sicer izrecno nalagal Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma v 42. členu, naloga uprave v 43. členu zakona pa je, da ji pri tem zagotovi vse pogoje. Zgolj z opozorili upravi se je po mojem mnenju postavljala nad upravo banke in ji po mojem mnenju želela naprtiti vso odgovornost za pomanjkljivosti, kot da ne bi poznala zakona, da je za vzpostavitev, delovanje in vzdrževanje sistema odgovorna izključno ona, kar bi lahko storila sama in sploh ne bi potrebovala soglasja uprave. Ne spomnim pa se tudi, da bi hkrati z opozorili predlagala tudi sklepe upravi z določno navedenimi vsebinskimi aktivnostmi, roki in nosilci izvedbe, ki jih je potrebno izvesti za odpravo pomanjkljivosti sistema PPDFT, kar je bilo izključno njeno delo, ona pa zato tudi (dobro) plačana. Verjetno predsednik uprave ne more opravljati še dela pooblaščenca za PPDFT, saj je to po zakonu o PPDFT izključno domena pooblaščenca za PPDFT.

Še več, spodbujali smo jo, da Rožančeva čimprej izvede vse potrebne spremembe sistema. Žal je bila bolj vztrajna pri zahtevah po še višji plači, ki je bila vsakokratna tematika najinih srečanj. Večkrat sem jo opozoril, naj spremeni svoj način dela v skladu s prej navedenim, vendar mojih navodil ni upoštevala, čeprav sem ob nastopu mandata aprila 2012 po mojem mnenju že podedoval slab sistem preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, Rožančeva pa je bila že pooblaščenka za to področje. Nova uprava je po mojem odhodu iz banke maja 2015 potrebovala skoraj dve leti in pol, da je vzpostavila sistem PPDFT, ki bi ga naj zahtevala Banka Slovenije z odredbo.

Poročila za prvo trimesečje leta 2014, kjer bi naj bili opisani italijanski posli, se ne spomnim, če je sploh obstajalo. Zato sem tudi povedal na preiskovalni komisiji v državnem zboru, da je informacija o domnevnem pranju denarja v novogoriški podružnici banke zame novost, predstavil pa sem tudi svoje mnenje o celotni zadevi. O italijanskih poslih tudi nisva z Rožančevo nikoli govorila, kolikor se spomnim, čeprav sem jo sprejel večkrat, kot neresnično žal trdi ona v medijih, prisotna pa je bila tudi na sejah kolegija uprave banke, kjer po mojem spominu italijanskih zadev nismo nikoli obravnavali. Rožančeva je v medijih sama priznala, da je z zadnjim poročilom zamujala in baje zaradi reorganizacije poslovnih enot, pozabila pa je dodati, kakšna je bila ta zamuda, ki je bila po mojem mnenju občutna, poleg tega je poročilo pošiljala v letu 2014, reorganizacija pa je bila zaključena oktobra 2013, da pa bi o zamudi obvestila upravo banke, pa se ne spomnim. S prstom kazati na upravo po vsem navedenem je po mojem mnenju ne samo neetično, ampak tudi skrajno neprofesionalno.

Glede zahteve v zakonu o obveznosti Nove KBM, da pridobi od komitentov izjavo o izvoru premoženja, naj zapišem, da sem na kolegiju uprave banke (pred vsemi udeleženci) izrecno zahteval, da se informacijsko dopolni in podpre izvajanje sistema PPDFT z izjavo o izvoru premoženja, kar se je potem tudi zgodilo.

Uprava banke ni pred Banko Slovenije ničesar prikrivala, še najmanj pa, da Banki Slovenije ne bi želela posredovati zahtevane dokumentacije. Organizacijsko nadrejeni Rožančevi je bil dr. Primož Britovšek, direktor sektorja korporativne varnosti, ki je tudi kontaktiral s skupino inšpektorjev Banke Slovenije. Ob nastopu dela dr. Britovška v banki sem vedel, da je svak nekdanje viceguvernerke BS dr. Mejre Festić, a mi je zagotovil, da nima z njo nobenih stikov in da niti ne govorita med seboj, v čimer potem nisem videl več konfl ikta interesov. Zato vam lahko on pojasni, kako je bilo s posredovanjem dokumentacije Banki Slovenije, ki je sicer v banko novembra 2014 ponovno prišla v kontrolo tega področja, če se prav spomnim, šele po nekaj letih, jaz pa sem bil praktično od decembra 2014 do prenehanja mojega mandata v februarju 2015 večji del odsoten. Če je dr. Britovšek storil karkoli v nasprotju z zakonom, naj celotno zadevo pogleda policija in bomo tako končno zvedeli, kdo je kdo. Sicer pa, ko je Banka Slovenije v okviru inšpekcije novembra 2014 zahtevala zadnje poročilo Rožančeve, sva s članico uprave mag. Sabino Župec Krajnc oba zahtevala od službe notranje revizije, ki naju je obvestila o predmetni zadevi, da se Rožančevo predmetno poročilo takoj posreduje Banki Slovenije. Zato ne vem sicer, kakšno »ključno vlogo« sem jaz odigral pri prikrivanju stanja na področju PPDFT v Novi KBM, ampak bo to morala pojasniti Miloševićeva in pripravljalci internega zapisnika, katerega pasuse ste objavili v Mladini. Da si po mojem mnenju lahko privoščijo takšno pavšaliziranje, je to velika sramota, tudi za Banko Slovenije, v kateri so zaposleni.

V članku Uporniki z razlogom v Mladini, št. 39, sem napačno navedel ime ene od mojih sogovornic. Pediatrinjo Mojco Ivankovič Kacjan sem po nemarnem preimenoval v Majo. Za napako se njej in bralcem opravičujem. 

Odmev na kolumno Vagina dentata, z dne 4. avgusta 2017 in kolumno Traktat o slogu in pravih kandidatih, z dne 15. september 2017

Poglejmo najprej dejstva. V prvi kolumni je g. Miheljak skozi skoraj polovico besedila (in nikakor mimogrede) v zgolj negativnem smislu omenjal dr. Ruglja. Dokler je citiral izjave iz njegovih intervjujev, je to kolumnistova stvar, v to se ne bi vtikal, naj si da duška, če mu to prinaša zadovoljstvo. Ker pa je v nadaljevanju navajal dejanske nepravilnosti v zvezi z njegovim življenjem in delom, ki so bile že davno razčiščene, sem ga na to opozoril ter povabil, naj se zamisli, zakaj to počne. Kaj se je zgodilo potem?

Namesto da bi se opravičil, ker je navajal netočnosti, je g. Miheljak praktično vso drugo kolumno posvetil navajanju novih fragmentov iz Rugljevih intervjujev (za katere smo se že prejšnjič strinjali, da mu niso v čast), s tem pa zgolj izkazal, da so njegovi problemi še večji, kot je bilo razvidno že poprej. Poleg tega je z odgovorom na strogo formalni ravni kršil ustaljeno medijsko in uredniško prakso, saj je kot repliko in za svoje osebno obračunavanje zlorabil svojo redno kolumno, pri tem pa je bil njegov »odgovor«, (za katerega je bil verjetno honoriran), tudi nekajkrat daljši od mojega odmeva iz pisem bralcev, česar uredniška praksa in novinarska etika običajno ne dopuščata ali vsaj ne odobravata.

Obenem je Miheljak v drugi kolumni izkazal novo zgodovinsko in vsebinsko nepoznavanje dela in knjig dr. Ruglja. Kot prvo, za svojo referenčno točko, ko si je, na podlagi govoric, sestavil mnenje o delu dr. Ruglja, navaja svoja postštudijska leta, ko dr. Rugelj sploh še ni ustvaril svoje socialno-andragoške metode. Kot drugo je za založnika knjige Pot samouresničevanja proglasil našo založbo, čeprav je knjiga dejansko izšla v Rugljevi samozaložbi že leta 2000, naša založba pa jo je zgolj ponatisnila skoraj desetletje kasneje, že po njegovi smrti. Mimogrede me je v slogu »prvošolske psihologije« še okarakteriziral, da sem ujet v podobo (samo) cenzuriranega sina, ker sem se postavil v bran očetovemu delu (ne njegovim izjavam), kar je pač etiketiranje na prvo žogo (ob tem, da je poudarjanje sorodstvenih vezi kot osnove za razvrednotenje kakega odmeva zgolj en od klasičnih elementov tendenciozne debate, proglašanje dr. Ruglja za avtoritarnega očeta pa kaže, da ima Miheljak o njem izdelano tudi to – nadvse popačeno – projekcijo), izjemno obsežno, kar 1216 strani dolgo knjigo, pa je (v enem stavku!) vehementno skritiziral. To je naredil kljub temu, da področja, o katerem govori knjiga, poklicno ne pozna, da knjige, kot pravi sam, prej sploh ni poznal, saj si jo je izposodil v knjižnici, za njen pregled pa je imel, to navajam jaz, samo kak dan ali dva, ker je potem moral zaradi izida naslednje Mladine že oddati svojo novo kolumno.

Vse to izkazuje kar se da nizek in površen nivo pisanja na to temo.

Vsestranska Miheljakova nekorektnost pri tovrstno potvorjenem in manipulativnem pisanju je še posebej žalostna ob dejstvu, da bi univerzitetni profesorji, s tem pa tudi mentorji mladim, morali imeti najvišje standarde pisnega komuniciranja in javne izmenjave mnenj. Take nečedne medijske prakse bi tako lahko, morda kot šolski primer postresničnega pisanja (ki se bo žal reproduciralo v prihodnost, saj bodo njegove kolumne ostale objavljene na spletu, moji odmevi iz pisem bralcev pa žal ne), obravnavali tudi na fakultetah, kjer taki profesorji predavajo. 

V časopisu Mladina je bil 22. septembra 2017 na 16. strani objavljen članek z naslovom Rekviem za Muro? avtorja Bernarda Nežmaha. V zvezi z navedenim člankom v skladu z zakonom o medijih želimo objavo popravka. V skladu z 28. členom Zakona o medijih prosimo, da odgovorni urednik določi naslov objave skladno z zakonom.

V prispevku novinar podaja trditve, ki so časovno in tehnično nepravilne.

Prvič, sedanja Vlada Republike Slovenije ni začela izvajati in ne izvaja projekta osmih elektrarn na reki Muri, saj je bila koncesija za energetsko izrabo reke Mure podeljena Dravskim elektrarnam Maribor leta 2005. Nosilec priprave projekta je investitor – Dravske elektrarne Maribor in resorno ministrstvo, ki bdi nad procesom umeščanja objekta v okolje in prostor. Od leta 2003, ko so Dravske elektrarne Maribor podale pobudo za pridobitev koncesije energetske izrabe reke Mure, je na podlagi pogajanj država s takratno Vlado podelila koncesijo. Dravske elektrarne Maribor smo namreč že pred podelitvijo koncesije imele v lasti hidroelektrarno Ceršak – edino hidroelektrarno, ki je na slovenskem delu reke Mure, a je hkrati zadnja v vrsti štiriintridesetih hidroelektrarn na avstrijskem delu reke Mure. Koncesija je bila podeljena v skladu z zakonom, tudi danes se podeljujejo brez razpisa za energetske izrabe vodotokov. Na presojo o protiustavnosti se nekatere javnosti z lahkoto izgovarjajo, a gre slabo poznavanje resničnih razmer in postopkov.

Drugič, Evropska zakonodaja je zgodba zase. Evropa namreč koncesij ne zahteva. Gospoda Antona Komata vljudno vabimo na sestanek, na katerem mu bomo predstavili verodostojne in celovite podatke dejavnosti in aktivnosti projekta potencialne energetske izrabe reke Mure.

Tretjič, poudariti je potrebno, da je bilo že leta 2010 v Študiji trajnostne preveritve energetske izrabe reke Mure zapisano, da veriga hidroelektrarn na reki ni mogoča, da obstajajo potenciali za hidroelektrarne na največ treh mestih – o čemer smo javnosti tudi večkrat obvestili; študija pa je v celoti objavljena na spletni strani http://www.pri-ms.si.

Četrtič, Slovenija kot država ne krši Konvencije o čezmejnih vplivih, saj vsako leto posebej obvešča sosednje države o postopkih in stanju na projektu potencialne izgradnje hidroelektrarne Hrastje Mota. Ob tem je sosednje države tudi pozvala, da se opredelijo o sodelovanju v postopku Državnega prostorskega načrta za energetsko izrabo reke Mure od državne meje do avtocestnega mostu, kjer sedaj poteka umeščanje v prostor. Vso dokumentacijo ima in hrani resorno ministrstvo. Javnosti so z naše strani korektno obveščene o poteku projekta, žal pa nekateri te možnosti ne izkoristijo in raje kar povprek širijo nepreverjene informacije in polresnice. Sprašujemo se, v čigavem interesu?

Petič, tudi trditev, da se bo celotno porečje reke Mure spremenilo v niz akumulacijskih jezer zavaja javnosti. Dravske elektrarne Maribor smo že pred leti predlagale spremembo koncesijske uredbe in to tako, da bo lahko umeščeno le toliko hidroelektrarn kot jih lahko sprejme okolje.

Naj za konec še dodamo, da je umeščanje objektov, kot so hidroelektrarne, v okolje postopek, kjer se srečujejo strokovnjaki za okolje in interesi po obnovljivih virih energije. V Dravskih elektrarnah Maribor nasprotujemo vsakemu izigravanju narave, saj se zavedamo, da je sedanje stanje na reki Muri katastrofalno, predvsem zaradi nekdanjih regulacij. Morda pa je strah nasprotnikov izgradnje hidroelektrarn ravno v tem, da se je z analizami pokazalo, da se dobrega stanja na območju regulirane reke ne da več ohranjati, kar je predstavljeno tudi v oddanem Okoljskem poročilu, ki je v celoti objavljeno na spletni stani družbe Dravske elektrarne Maribor.

Morda se res dogaja rekviem za reko Muro, a le za tisto kvazi zaščito narave, ki jo zagovarjajo populistični zaščitniki, ki v vlogi (lastnega?) interesa obtožujejo Dravske elektrarne Maribor, govorijo o uporabi elektro avtomobilov in varčnih gospodinjskih aparatih, ne omenijo pa, da škoda, narejena z regulacijo v preteklosti, že kaže posledice, da pada podtalnica, da bo pitne vode vse manj … 

Pod tem naslovom je Stanka Prodnik komentirala zadnjo sejo »Preiskovalne komisije o TEŠ 6 in na koncu priporočila ogled za nazaj, ker bo aktualen tudi v prihodnosti. Meni tega ni treba, ker sem prenos spremljala sproti.

Ne vem, če sva gledali isto oddajo, ali pa imava (po Golobiču) samo drugačno percepcijo nekaterih ljudi.

Golobič je govoril sproščeno, argumentirano; gostobesedno in natančno je nizal razloge, zakaj sta najprej Janševa in potem Pahorjeva vlada odgovorni za katastrofalne posledice TEŠ 6. Nekaj od njih: lahko bi sklenili ugodnejšo pogodbo, pogodba na »odprta vrata, ne na ključ«, lahko bi ustavili projekt; vlada (Pahorjeva) je potrebovala leto in pol, da se je sploh začela pogovarjati o TEŠ 6; večkrat je sam načenjal to temo, pridobil mnenje strokovnjaka, (ki se je uresničilo), opozarjal na sestankih kolegija … pa nič. Ker je bil sam v vladi, se čuti objektivno odgovornega.

Pahor se je kontroliral, da je povedal čim manj, leporečil in s pozicije moči očital Golobiču, da ni načenjal teme pod točko razno na sejah vlade. Njegova obramba: TEŠ 6 ni začela njegova vlada; ni imel nobenega razloga, da bi podvomil v projekt; bilo je nešteto pogodb; ukvarjal se je s Hrvaško … Niti na misel mu ni prišlo, da bi samokritično priznal vsaj objektivno odgovornost.

In v čem se ne strinjam s Stanko Prodnik? -Najprej z njeno oceno »kdo je koga«. Mediji so res najavljali soočenje in zbudili pozornost. Je pa kar malo prelahkotno uporabiti izraz, ob takih posledicah za narod, »kotiranje na stavnicah«. To ni bil spopad med dvema »najpomembnejšima politikoma«, ampak spopad med prikrivanjem in resnico, med odgovornostjo in iskanjem izgovorov.

Pahor je zame namesto pravih argumentov uporabljal obrambo in napad v nasprotju z Golobičem. Morda je s tem koga ali marsikoga zmanipuliral. Upam, da ne vsaj (vseh) članov preiskovalne komisije. Je bil dober mandatar? Zame ne. Golobič se ni prav nič zagovarjal, samo povedal mu je dejstva.

Potem: »Pahorjeva glavna prednost je bila, da se ni želel maščevati …« Komu? Lahovniku? SD-ju? Golobiču? Sebi? Ne, Pahor je branil druge, da je s tem sebe. »Golobič pa je skušal narediti vse, da bi (utemeljeno) pokazal na krivdo Mateja Lahovnika, ki ga mrzi do te mere, da ga je prvič imenoval šele v 51. minuti zaslišanja« …, pravi novinarka. Sprašujem se, kako lahko tako dobro ve, kako čustvujejo drugi. Morda pa Golobič želi samo pomagati komisiji, da bi identificirala odgovorne ljudi za napačne odločitve ali za opustitve pravih? In prav je, da prizna svojo objektivno odgovornost, ne kot Pahor, ki ne zmore samokritičnosti. Če bi dobro sledila seji, bi tudi lahko ugotovila, da je Golobič bolj pogosto uporabljal funkcije, ki so jih ljudje zasedali, kot priimke. Če pa dlakocepim, je Lahovnika v resnici prvič imenoval v 21. minuti, do 51., pa še večkrat. Morda pa kdo od novinarjev mrzi Golobiča?

To je bila že 40. Seja po vrsti. Dopuščam možnost, ker nisem sledila prejšnjim, da so bila vprašanja že precej izčrpana. Sama ne bi bila do članov tako kritična, celo malo žaljiva (Hanžek). Matjaž Han pa res ni imel »plong cegelca«, še manj pa interesa ter poguma, da bi se soočil z odgovornostjo in s svojim Pahorjem.

Verjamem, da so mnogi imeli od TEŠ 6 koristi. Nekateri finančne, drugi politične. Postali so župani, poslanci ali celo predsednik države. 

Spoštovani, ker sem tudi sama kritičarka, mi ne pade na pamet, da bi komentirala oceno Bernarda Nežmaha o svoji knjigi Antična miturgija (Beletrina, 2017) – sicer je ugodna, dobila sem štiri zvezdice. Gre za nekatere informativne detajle, ki bi lahko zavedli bodoče bralce. Prvič, navedena tri dela, ki naj bi bila primerjalni primeri, nikakor ne ustrezajo profilu moje knjige: Kdo je kdo v antiki Vladete Jankovića, iz neznanega razloga prevedena iz srbščine, je skopa, zastarela kompilacija s številnimi napakami, leme obsegajo po nekaj vrstic, poudarek je na prosopografiji; njegovih Mitov in legend iz leta 2006, ki se resda ukvarjajo predvsem z verskimi, biblijskimi vidiki te tematike, avtor ne omenja. Delo Paula Harveyja, ki ga je na novo izdala M. C. Howatson, Encyclopaedia of Greek and Roman Mythology, je standardni oxfordski priročnik, za katerega sam Harvey pravi, da je kompilacija. Kar zadeva pastorja Gustava Schwaba – njegove Najlepše antične pripovedke (izbor iz večjega dela) so globoko cenzurirane verzije za dečke v šolah, takrat deklic tam še ni bilo. Knjige je Schwab izdal 1838–40 in jasno odražajo duh časa. Kot otrok sem ga seveda rada brala, a že v klasični gimnaziji je postalo jasno, da to ne more biti resen vir za mitologijo. V dveh primerih gre za priročniška dela, Schwab pa je nostalgična vrednota, a neuporaben. Moji vzori so bili teorija mita Jean-Pierra Vernanta, ki jo je prvič predstavil na ISH v Ljubljani (gl. Slapšak, S., Za antropologijo antičnih svetov, ISH, 2000), in posredno tudi The Uses of Greek Mythology Kena Dowdna (1992). Z Dowdnom sem se pogovarjala o tem na kongresu o mitologiji 2011 v Trstu in Ljubljani in tudi pozneje, in strinjala sva se, da se njegov in moj koncept razlikujeta. Na tem kongresu so se sicer udeleženci strinjali z mojim terminom miturgija in z njegovo teoretsko in metodološko pojasnitvijo. Moja miturgija ni leksikon/priročnik in to je res nekaj, kar lahko vsakdo, ki vzame knjigo v roke, takoj prepozna – tudi brez branja Uvoda.

Med temami, ki jih Nežmah pogreša, barbarov očitno ni opazil v esejih Amazonke in Buziris, in passim večkrat. Gladiator ni bil predmet mita. Sužnji tudi ne, čeprav imam med gradivom, ki zaradi omejenega obsega (693 str.) ni bilo uvrščeno v knjigo, tudi Spartaka, zanimivega zaradi socialistične miturgije. V knjigi torej ni teh »pričakovanih« pojmov, kot tudi ne morda enako »pričakovanih« retorja, filozofa, hetere, ribiča itn.

S svojo oceno o »neposrečenemu žanru« – ob predpostavki, da oba misliva na esej kot najširšo definicijo – bi bil Bernard Nežmah morda prepričljivejši, če bi opozoril na kontinuiteto moje žanrovske neposrečenosti: leta 1990 sem dobila nagrado Miloša Crnjanskega za knjigo esejev Hronospore v Beogradu, leta 2016 nagrado Mirka Kovača za knjigo esejev Leteći pilav v Rovinju, leta 2017 pa nagrado MIRA ženske sekcije slovenskega PEN-a, ki se vsaj Sicer sem iskreno hvaležna za pozornost, ki mi je bila izkazana s predstavitvijo knjige. 

V intervjuju z državnim sekretarjem na ministrstvu za infrastrukturo Juretom Lebnom smo po pomoti zapisali, da naj bi imel novi drugi tir železniške proge Koper–Divača 17-odstotni naklon. Načrtovani naklon je seveda 17 promilov.

Presenečenim bralcem, ki so nas opozorili, da bi v tem primeru trasa drugega tira porušila svetovni rekord lizbonske tramvajske proge, ki ima 14,5-odstotni naklon, pojasnjujemo, da je do napake prišlo pri urejevanju intervjuja – pri izpisovanju znaka za promile.

Za napako se opravičujemo, 

Z manjšim zamikom sem z velikim zanimanjem prebral članek dr. Boža Repeta »Črna roka«, objavljenega v Mladini 1.09.2017.

Črno roko sem kot devetletnik spomladi 1944 doživel kot travmo, ki je močno zaznamovala moje življenje.

Na poti s Sv. Neže, takrat se je vas oziroma naselje imenovalo St. Agnes, danes Brezje nad Tržičem, v nemško šolo v Tržiču, takrat Neumarktel, sem na gozdni jasi, nedaleč od Žegnanega studenca, naletel na ležečega človeka. Radoveden in nič hudega sluteč sem se mu približal in z grozo opazil njegov obraz v krvi, na čelu pa z nožem urezano petokrako zvezdo. Na obleki pa pripet list papirja s črno roko.

Neznansko prestrašen sem stekel proti Bistrici in naprej v Tržič. V šoli sem bil popolnoma zmeden in nazaj grede iz šole v velikem loku obšel mesto groze.

Truplo je tam ležalo več dni. In še dolgo sem ta prizor sanjal.

Kadar koli sem pozneje hodil tam mimo, nemški okupator je to cesto imenoval »banditstrase«, tudi danes ko se z avtomobilom vozim mimo tistega kraja, doživljam grozo in stisko v prsih in pomisel: NE sovraštvu brata proti bratu, in NE sovraštvu Človeka proti človeku!

Dr. Božo Repe v svojem članku Črna roka navaja, da je dr.Tamara Griesser Pečar v knjigi Razdvojeni narod Črno roko defi nirala kot teroristično organizacijo kot so to bile komunistične organizacije; vsekakor pa je ne opredeljuje kot nekaj, kar naj bi pripadalo domobranstvu oz. katoliški cerkvi. Torej povedano z drugimi besedami, Črno roko je ogradila od domobranstva in stališč katoliške cerkve med drugo svetovno vojno. Lahko je danes, več kot 70 let po teh dogodkih, postavljati neke teze, všečne svojemu ideološkemu prepričanju, ki jih zagovorniki iz drugega ideološkega pola zaradi pomanjkanja zgodovinskih dejstev, zaradi njihovega zatajevanja in uničevanja, bolj težko relativizirajo ali celo ovržejo.

Zato je verjetno težko ovreči teze dr. Tamare Griesser Pečar in njene somišljenike prepričati o nasprotnem, ker pač ni neizpodbitnih dokazov o povezanosti Črne roke na eni in domobranstva ter katoliške cekve na drugi strani.

Lahko pa se to naredi s preprostim vprašanjem dr. Tamari Griesser Pečar: Ali obstaja kakršenkoli verodostojen podatek, da je katoliška cerkev kadarkoli v času zločinskega delovanja (poznejše izjave ne morejo šteti) Črne roke, le to obsodila in se od nje jasno ogradila. Le to šteje!

Poznejše in današnje opravičevanje in postavljanje tez šteje le toliko, kakršno je bilo javno stališče cerkve v času očitno usodnih in za slovenski narod žal razdvajajočih dogodkov. V kolikor pa teh izjav, dejstev in dokazov ni, bo težko prepričati ideološko neopredeljene posameznike, kljub vsestranskemu naprezanju nekaterih zgodovinarjev , da domobranstvo in katoliška cerkev nista bila povezana s Črno roko. 

V svoji odlični kolumni nas g. Repovž spomni na članek Zlobiranci proti ministrici g. Mekine, kako dobro poznani lobiji želijo rušiti ministrico za zdravje, go. Kolar Celarc. Spomnimo se nekaterih ministrov, ki so javkali o lobijih in hitro odstopali, zdaj pa, ko nekdo kaže več poguma, kaj se vendar dogaja? Poudarjen je bil že namen zavarovalniškega lobija, da si proti javnemu interesu ohrani najvišjo posamično provizijo v zdravstvu. Potem so še poleg tisti, ki bi ga zaradi možnosti večjega zaslužka kar vsevprek privatizirali, na škodo enakopravnosti in dostopnosti za vse. Najbolj zlohoten, zdravstveno škodljiv in koruptiven za medijsko poročanje pa je tobačni lobij. Že 10 let trajajoči balkanski ‘’Weekend’’ kongres medijev in oglaševalcev pod sponzorstvom Adris grupe (do junija 2015 predvsem tobačnega podjetja, od takrat investirajo v zavarovalništvo v Sloveniji) poteka v Rovinju v starih tobačnih tovarnah. Zdaj bom navedel nekaj primerov tega vpliva, saj je bistveno, da so to izjemno pomembno zdravstveno temo, ki ugasne 10 slovenskih življenj vsak dan, skorajda naredili za ‘’lanski sneg’’.

Ministrica ga. Kolar Celarc je za svojo požrtvovalno delo v javnem interesu pri sprejemu tobačne zakonodaje ZOUTPI, ki bo rešila mnogo življenj, letos 31.05. prejela prestižno priznanje Svetovne zdravstvene organizacije. A to je bilo spregledano, pri tej temi živimo v informacijskem vakuumu. Celo bombastična novica 28.07. 2017 Uprave za hrano in zdravila v ZDA (FDA), da bo določila znižanje količine nikotina v cigaretah na nivo, ki ne zasvoji, kar je znižalo tobačne delnice za več kot 10% (podobno kot novica leta 1964), se ni prebila v slovensko medijsko krajino. Razvoj dogodkov po svetu je dober in daje prav tistim, ki dajejo prednost zdravju in življenju pred najbolj pokvarjenimi korporacijami, ampak smo sploh sposobni to uvideti in spregledati plačane pisune in druge posameznike, ki po naročilu delajo za nasprotno stran? Pri nas v letu 2017 dolgoletni tobačni menedžer E. Smrekar predava oglaševalcem o etiki, glavna direktorica tobačnega podjetja B. Brezovar Goljar je postala kar podpredsednica Društva onkoloških bolnikov Slovenije, ravno pred končanjem tobačnih donacij kulturnim ustanovam so gledališčniki ugotovili, da ne gre brez obveznega kajenja na odrih, in brez predstav kot npr. Prekleti kadilci. Žal ne govorimo o tretjem svetu, o Indoneziji, kjer to trdo drogo načrtno prodajajo otrokom, ampak je vse mogoče tudi v naši državi. Zlo zmaguje takrat, ko ljudje v večini ničesar ne ukrenejo. Seveda pa še ni prepozno, najboljša ministrica za zdravje do sedaj ima seveda mnogo več podpore, kot bi lahko domnevali po medijskem hujskaštvu. A prav v tem trenutku si lahko utemeljeno zaželimo, da bi se bolj aktivno vključili vsi zdravniki in novinarji, ki še premorejo kanček vesti!

Kaj je gospoda Miheljaka napeljalo k temu, da je uspešnega in priljubljenega kamniškega župana z dvakratnim mandatom vtaknil v „kopico klovnov, burkačev, estradnikov, starlet in posebnežev“, ve samo on (in najbrž še njegov „prijatelj“).

Tega, da s takšnim besedičenjem tudi sam prispeva k „perverzni kolaboraciji medijev“ in samega sebe uvršča v četico klovnov, burkačev in estradnikov, ki pomagajo Pahorju polagati rdeči tepih k prestolu, pa se najbrž – v posmeh njegovi nekdanji lucidnosti – ne zavedata ne on ne njegov prijatelj. Mogoče so kriva leta, kdo bi vedel. 

Novinar je v članku svojo tezo podpiral tudi s tujimi primeri in med drugim ponesrečeno omenil poljsko skladbo Donatana, o kateri je zapisal: „Poljski konservativci tako na veliko slavijo svoje slovanske korenine in tradicijo; leta 2014 je državo na evrovizijskem tekmovanju zastopala pesem z nedvoumnim naslovom Mi Slovani (My Słowianie).“ Trditev novinarja ni resnična ali pa je vsaj zavajujoča. Bralcem predlagam, da si na youtube ogledajo pesem, kjer bodo seveda opazili, da je pesem preprosta humoristična ironija o Slovanih, posebej prirejena za Evrovizijo. Če pa si preberejo še besedilo v opisu pesmi, bodo opazili, da je pesem zgolj nadaljevanje prejšnje zelo odmevne pesmi „Nie Lubimy Robić’ (slo. Ne delamo radi), ki je tako kot celoten glasbeni projekt Donatana, navaden humor in bi ga težko povezali z vsebino članka vašega novinarja.

S spoštovanjem, 

Moj prvi spomin na Črno roko sega v leto 1945, ko sem desetleten izvedel, da je Črna roka na Gorenjskem ubila hčer in zeta šivilje ge. Pajer s Poljanske ceste, pri kateri smo med vojno nekaj časa stanovali v podnajemu. Toda odurno ni morila samo Črna roka; iz družinske kronike mi prihajata v spomin dva transporta iz začetka maja 1945, ko je okupatorska Organizacija Todt razpustila delovišča prisilnega dela in so nemški vojaki spremljali mobilizirance za prisilno delo domov. V enem transportu je bil moj dedek A. J. (letnik 1890), v drugem pa moj kasnejši tast V. K. (letnik 1902). Oba transporta so prestregli domobranci; pri prvem, v katerem je bil moj dedek, so domobranci prevzeli komando, odbrali nekaj prisilnih delavcev in jih likvidirali. Vojaki, ki so spremljali drugi transport, v katerem je bil moj tast, pa so bili koroški brambovci in so z naperjenimi puškami odgnali krvi željne „domoljube“ iz „druge slovenske vojske“, kot jih nekateri želijo imenovati. To nista bila edina transporta prisilnih delavcev, zato je bilo takih prestrezanj najbrž več, in tudi niso bili ubiti tik pred nemško kapitulacijo samo tisti prisilni delavci, ki so bili v transportu skupaj z mojim dedkom.

Iz zgodovine je znano, da so približno v istem času umorili na Turjaku več vodilnih slovenskih intelektualcev, ki so jih tja pripeljali iz ljubljanskih zaporov. Toda tudi izkušnji moje družine potrjujeta, da niti zadnje dni vojne ni opešala morilska sla „domoljubov“.

P.S.: Prosim bralce, naj gornjega zapisa ne postavljajo v kontekst povojnih zunajsodnih pobojev. 

Spoštovani g. Miheljak Psihiater in zdravnik dr. sc. med. Janez Rugelj (1929–2008) je svoje življenje, ne samo poklicno, temveč celostno, posvetil reševanju ljudi v stiski. Delal je do nekaj mesecev pred smrtjo. Z njegovo pomočjo in po njegovi zaslugi dandanes veliko ljudi, ki so bili obsojeni na propad, živi polno in ustvarjalno življenje. Za svoje »vseživljenjsko zdravniško, humanitarno in znanstveno delo« je prejel tudi Zlati red za zasluge Republike Slovenije. Intervjuje, kjer mu kakšne izjave res niso v čast, je običajno dajal v odmoru med enim in drugim pacientom. Dal jih je na stotine, a ne na svojo željo, temveč na pobudo novinarjev in medijev, ker je bil pač eden bolj karizmatičnih slovenskih zdravnikov z izjemnim in do sedaj še ne preseženim načinom dela. Vsi intervjuji (tudi strokovni) so, poleg druge, zelo obsežne dokumentacije o njegovem delu, urejeni in za raziskovalce dostopni v NUK. Če ga želite dostojno citirati, je treba vzeti v roke vsaj kako od njegovih knjig, kot so Pot samouresničevanja, Uspešna pot, Dolga pot in Zmagovita pot. V njih so jasno predstavljena njegova strokovna in človeška stališča, ki pa niso na voljo z enim klikom na spletu, temveč zahtevajo nekaj truda.

Zreducirati njegov lik in delo na posamičen intervju (ali kako drugo napaberkovano izjavo), ki ga je dal takrat, ko so ga že zapuščale moči, ob tem pa ne omenjati njegovega dela na splošno, kot ste naredili v svoji kolumni, je nizkotno, da ne rečem podlo in nevredno vašega imena in statusa. Vse kaže, da minulega dela in življenja dr. Janeza Ruglja res ne poznate natančneje, saj ste ga po nemarnem v taisti kolumni omenili še dvakrat, v zvezi z njegovim »domnevno krivičnim statusom« in tekom »njegovih vernikov« okoli parlamenta, s čimer pogrevate očitke tradicionalne psihiatrične stroke dr. Ruglju, ki so bili razčiščeni že desetletja nazaj in tudi podrobno opisani v njegovi knjigi Dramatična pot. Kje je vaša pieteta do umrlih, v konkretnem primeru do človeka, ki si nikoli ni prizadeval za nobeno pomembno javno funkcijo in je samo želel v miru in do enake starosti kot univerzitetni profesorji opravljati svoje zdravniško, humanitarno in znanstveno delo? Kaj je razlog, da se znašate nad njim in ga prikazujete tako izrazito površno in enostransko? In to skoraj desetletje po njegovi smrti, ko vam sam ne more ugovarjati, niti se braniti (ali celo spremeniti) svojih stališč?

Najbrž je čas, da namesto psihoanalize pokojnega psihiatra, raje začnete psihoanalizirati psihologa – sebe. Srečno!

Lep pozdrav.

Rad bi se opravičil Petru Petrovčiču, ki me je po telefonu spraševal, zakaj sem Janševo mirovniško razmišljanje iz Problemov 1987/1 uporabil na predstavitvi svoje kandidature, ker sem mu odgovoril veliko premalo vljudno in zato tudi premalo natančno, ter ob tem dodal, da sem Janševo predosamosvojitveno razmišljanje predstavil kot dokaz, da smo se v osemdesetih razvijali v smeri, ki smo jo pozneje povsem zanikali, čeprav je naša edina rešilna bilka, če hočemo o sebi še naprej razmišljat kot o državotvornem narodu, da se vrnemo k takratnim vrednotam, saj nam je v nasprotnem primeru lastna država zgolj v škodo. 

Pri opisovanju lokacij v okolici Dubrovnika, kjer so snemali nadaljevanko Igra prestolov, sem botanični vrt Trsteno nehote preimenovala v Tisno. Oba kraja dobro poznam, zato se pozornemu bralcu, ki je lapsus opazil in me nanj opozoril, zahvaljujem, prizadetim pa za neljubo napako opravičujem. 

V pismih bralcev je v Mladini št. 33 Peter Vilfan, nekdanji poslanec Zavezništva, ki je prestopil v DeSUS, zapisal več netočnosti, ki preprosto terjajo odziv. Od tega, kar piše, je res dvoje: stranka je tista, ki je sprejela sklep, da bo kandidatka Zavezništva za evropsko komisarko Alenka Bratušek. Škoda, da ni tega javno priznal že v času, ko se je začela gonja proti naši predsednici, in ne šele zdaj, ko je tudi specializirano državno tožilstvo po temeljiti kriminalistični preiskavi presodilo, da nepravilnosti pri tej politični kandidaturi ni bilo. Res je tudi to, da Vilfan te kandidature ni podprl, a ni bil proti – pri glasovanju na svetu stranke se je vzdržal. Vse ostalo, kar piše Vilfan, je resnica samo zanj.

Svet stranke se je že prvi teden po parlamentarnih volitvah sestal in se pogovarjal o možnosti, da bi za evropsko komisarko predlagali Alenko Bratušek, in temu takrat nihče ni nasprotoval. Če je nekdanji kolega užaljen, ker v stranki njegov prestop v DeSUS razumemo kot prevaro volivcev in smo to tudi večkrat povedali, pa ni naš problem. 

Tudi jaz sem z zanimanjem prebral članek Vasje Jagerja Izvor Slovencev. Genetsko smo v povprečju še najbolj podobni ne le Slovakom in Čehom, temveč tudi Hrvatom. Ja, pa ne vsem Hrvatom, temveč samo Kajkavcem. To, da so Kajkavci genetično Slovenci, vemo že zelo dolgo. O tem je bilo veliko napisanega, nazadnje pred dobrimi desetimi leti v knjigi našega mladega zgodovinarja Marka Zajca o slovensko-hrvaški meji v 19. in na začetku 20. stoletja Kje se slovensko neha in hrvaško začne (Modrijan 2006). Drugače pa je treba Jagerjev članek seveda pohvaliti. Pa tudi odmev Marjete Manfreda Vakar, ki je enako dober.

Z velikim veseljem sem v 32. številki Mladine prebral uvodnik »Ne le simbolno nasilje«, ki ga je podpisal odgovorni urednik Mladine. Uvodnik govori o izpadih nad ženskami in ugotavlja, da ženske še vedno niso enakovredne in enakopravne z moškimi. Pisec omenja grobe teze o ženskah, ki si jih dovoli izreči aktualni predsednik ZDA, vendar brez škode zanj, saj mu volivci to tolerirajo.

In potem nadaljuje takole: »Vprašati se je treba naravnost: Če gre belemu moškemu uspešna, izobražena in omikana ženska, ki vozi boljši avto in zasluži več, na živce na podoben način kot tujec« - in potem »... mar ni neverjetno, da smo v zadnjem času priča izpadom nad ženskami samo zato, ker se slednje ne vedejo ponižno …« Pisec uvodnika je torej zelo jasno na strani uspešnih, izobraženih, omikanih in ambicioznih žensk, za kar mu čestitam.

Ob tem pa me spomin vrne nazaj v leto 2001, ko si je isti gospod, tedanji novinar Dela, privoščil v Sobotni prilogi Dela, v Portretu tedna, nekdanjo generalno sekretarko v Drnovškovi vladi. Napadel jo je na najbolj umazan način, ki ga ne prej ne kasneje v Delu nismo več zasledili. Očital ji je, da je »blondinka«, da preveč da na svoj izgled, da je preveč »ambiciozna«, in tako naprej, zamolčal pa je, da je zelo izobražena in sposobna, da je bila med najboljšimi študentkami na Pravni fakulteti v Ljubljani, da je, ker je izhajala iz mizernega okolja, morala med študijem ves čas delati, a je kljub temu študij končala v roku (med prvimi, kar še danes ni cilj večine študentov), opravila pravosodni izpit, se takoj zaposlila in se ob tem ves čas izogibala vsakršnim povprečjem. Kot ženska si je letvico življenjskih ciljev postavila zelo visoko, kar so mnogi, med njimi žal tudi pisec omenjenega portreta, ocenili kot moteče.

So bile pa pri ljudeh tudi izjeme, med katerimi je bil tudi nekdanji premier Drnovšek, ki je mlado, strokovno podkovano pravnico osebno povabil k sodelovanju v vladi. To pa je bila, za takratne »kadrovike« stranke LDS , ki so bili pri izboru izključeni, kaplja čez rob. Ker je bil takratni premier premočna avtoriteta, je bilo za rušenje omenjene gospe potrebno angažirati medije. In potem je zadeva stekla, tako kot teče še danes! Delu se je kasneje z animiranim portretom na pol nage ženske pridružila tudi Mladina.

Čas je naredil svoje in zadeva ni več aktualna. Vsaj ne za omenjeno gospo. Je pa še kako aktualna za vse tiste ženske, ki hočejo več, zmorejo več in bi lahko dale več, pa ne morejo, ker so moteče - »so preveč uspešne, preveč izobražene in preveč omikane«. So nevarne, ker štrlijo iz povprečja in se »ne vedejo dovolj ponižno«.

Zato sem omenjenega uvodnika v Mladini zelo vesel! 

Pod tem naslovom je bil v Mladini (25.8.2017) objavljen zanimiv članek novinarja Jureta Trampuša o tem, zakaj se katoliška cerkev še vedno tako goreče bori proti pravici do splava. V članku je citirana izjava nadškofa Zoreta z maše na Brezjah, ko se je spraševal, ali smo kot družba »dosledni varuhi življenja od njegovega spočetja do naravne smrti«. Dejstvo je, da družba ni varuh življenja od spočetja do naravne smrti. Posebno mesto med temi, ki ne varujejo življenja, pa ima ravno katoliška cerkev. Čeprav stalno govori o varovanju življenja, pa ga v resnici sploh ne varuje. Je proti življenju. Katoliška cerkev namreč predvideva smrtno kazen za mnogo moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Primer: »Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10) Kako je potrebno razložiti pozive k ubijanju, je odgovoril sam katoliški bog, ko je rekel: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Gre torej za dobesedno izvrševanje pozivov k ubijanju, ki po bibliji v celoti veljajo še danes. Poleg tega pa cerkev podpira vojne in smrtno kazen posvetnih držav. Zaradi cerkve je umrlo milijone ljudi, ki zaradi nje umirajo še danes, da se ne omenjajo milijarde živali. Cerkev torej ne varuje življenja, kot bi to lahko izhajalo iz podtona nadškofovih besed.

Seveda je nadškof imel v mislih, ko je govoril o varovanju življenja, tudi splav. Cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo posvetno prepoved. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in zato ženskam, ki splavijo grozi z večnim peklom. Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom torej reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, potem kot odraslega »žrtvuje« v vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države npr. proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva osebi reši življenje, nato pa ji ga odvzame!

V članku je bilo postavljeno tudi vprašanje, kdaj zarodek dobi dušo. Na začetku je cerkev trdila, da duša nastane ob rojstvu, prej je ni bilo. Kasneje je bilo to spremenjeno in zdaj cerkev pravi, da dušo ob spočetju ustvari Bog. To je nesmisel, saj bi to pomenilo, da Bog dela po „nareku“ človeka. Torej če se moški in ženska odločita za otroka in ga spočneta, prisilita Boga, da ustvari dušo. Torej, Bog je suženj človeka, človek je nad Bogom. Če pride do spočetja pri posilstvu, mora Bog kljub nasilju ustvariti dušo. Ker pa seveda Bog ni suženj človeka in zato ne ustvarja duše ob spočetju, je morala ta obstajati že pred spočetjem. Če bi Bog ustvaril dušo ob spočetju, bi pomenilo, da bi bili v telesu matere dve duši: ona od matere in druga od otroka v njej. Kar bi bilo nesmiselno, saj je lahko po naravi stvari v enem telesu samo ena duša. Duša, ki je bila ustvarjena mnogo pred spočetjem, se v otroka »vseli« šele ob rojstvu, ko otrok prvič vdihne. Vse to zelo logično obrazlaga nauk o reinkarnaciji, ki ga je cerkev preklela in njegove pristaše poslala v večni pekel. Zakaj je to storila? Ker ji ni v korist in ker je nauk o reinkarnaciji njen pokop. Iz tega nauka namreč izhaja, da cerkev v odrešenju nima nobene vloge. Še več: cerkev je škodljiva, ker ljudi usmerja na napačno pot. Zanimivo pa je, da je bil nauk o reinkarnaciji del nauka Jezusa (cerkev ga je iz biblije bolj ali manj izbrisala) in da je bil ta nauk v njegovem času in prostoru splošno znan. 

V članku z zgornjim naslovom avtor Borut Mekina govori o tem, da so predvsem tuje banke ponudile na našem trgu toksičen produkt, sedaj pa te iste banke aktivno ščitijo njihove domicilne države. A vendar, ali moramo res pričakovati servilnost ministrstva za fi nance do tujih bank? A ni primarna naloga vlade in ministrstev, da zagovarjajo interese države in državljanov? Čeprav stežka sprejemamo, da so nekaterim drugim medijem (Mladina in še kak medij izvzet) pomembnejši prihodki s strani bank kot pa korektna obravnava tematike, pa politika ne bi smela zastopati interesov tujih bank pri kraji državljanov. Cilj takih objav v nekaterih medijih je jasen: Poskrbeti, da ostane problem nerešen do trenutka, ko bo prišel na ESČP in bo zapitek plačala država. Najvztrajnejši primer takega zavajanja je časnik Finance, kjer skoraj dnevno napišejo kaj v bran bankam.

Recimo: novinar Financ Janez Tomažič v članku z naslovom Naj država reši moje slabe odločitve z dne 17. 8. 2017 piše o svojih slabih odločitvah v življenju. Eno vidim iz njegovega članka: pisanje o tematiki, ki očitno razgalja neznanje in ignoranco. Napak v članku je kar nekaj. Prva: Novinar se odloči postaviti se v vlogo razsodnika in razsodi, da zgodbe kreditojemalcev v CHF ne moremo skrčiti na zgodbo o zlobnih bankah in nategnjenih imetnikih posojil in nam namesto dokazov za to, ponudi skrčeno in izkrivljeno zgodbo.

Ta zgodba se začne z vstopom v banko, kjer po novinarjevo kreditojemalce nihče ni prisilil k najemu kredita. Druga napaka, saj zgodba vključuje oglaševanje s strani bank z besedami: »posojilo, vezano na CHF, zagotavlja, da se vam obrok ne bo bistveno večal«. Vključuje podpis seznanjanja z valutnim tveganjem v obliki ustnega »opozorila« bančnega uslužbenca: »veste, obrok lahko NIHA, ker se tečaj lahko spreminja, par procentov gor ali dol«. Nemalokrat je tu še dokazano ponarejen podpis posojilojemalca na tej izjavi. Zamolčana je bila informacija o tem, da je bil tečaj CHF v času najema kredita podcenjen. Zamolčana je bila informacija o tem, da je švicarski frank dolgoročno od leta 1953 do dneva najetja posojila zrasel glede na košarico evropskih valut (kasneje evra) za 300 %. Predvsem pa ni bilo informacije o tem, da posojilojemalec s tem kreditom prevzema neomejeno tveganje, banka na drugi strani nikakršnega.

Novinar zgodbo nadaljuje z informacijo, da je bil tečaj švicarskega franka med letoma 2003 in 2007 kot v pravljici, saj je frank padal. Tretja napaka: v kontekstu teh kreditov je to dezinformacija, saj se ti krediti sploh niso masovno ponujali pred letom 2005, večina kreditov je bila odobrenih po letu 2006 oz. 2007. Večji del odplačilne dobe kredita je ta pravljica za posojilojemalce dejansko grozljivka.

Novinarja skrbi, da bi politika lahko zaradi predvolilnega časa populistično rešila domnevno krivico. Četrta napaka! Slovenija se je pred kratkim pridružila celi vrsti evropskih držav, kjer so sodišča že ugotovila, da so ti krediti nepošteni in zato nični, torej nikakor ni mogoče govoriti o domnevni krivici.

Država lahko recimo z dvigom minimalne plače poskrbi, da bodo novinarji plačani dovolj dobro, da bo novinar lahko pripravil članek korektno, prebral najmanj izjave za javnost »skupine za pritisk« (Združenja Frank), če že ne sodb iz drugih držav. Ali morda poiskal članke o tem, da v Franciji kazensko preganjajo bankirje, ki so si drznili dati na trg kredite v CHF. Ali preletel avstrijsko regulativo, ki je že leta 2005 od bank zahtevala nedvoumno izpolnjevanje pojasnilne dolžnosti (na konkretnem primeru predstavijo in ponazorijo, kaj se lahko zgodi s kreditom, če tečaj naraste za 10 ali 20 %). Kasneje je avstrijski regulator tem istim avstrijskim bankam, ki so pri nas take kredite veselo ponujale, na avstrijskem trgu ponujanje tovrstnih kreditov prepovedal, če posojilojemalec ni imel prihodkov v švicarskih frankih. Ja, država, lepo prosim, pomagaj novinarju vsaj posredno, še prej pa poskrbi, da se popravijo krivice, povzročene z zavajanjem! 

V časopisu Mladina z dne 11. 08. 2017 je bil objavljen odgovor predstavnika za odnose z javnostmi pri stranki Zavezništvo na uvodnik Grega Repovža z naslovom Prihaja Kelly.

V njem zapiše, da je Alenko Bratušek za kandidatko za evropsko komisarko predlagal svet stranke Zavezništvo. To seveda ne drži in je, blago rečeno, neresnica.

Teden ali dva po volitvah v Državni zbor l. 2014, sem kot član stranke in tudi njen podpredsednik, prvič slišal za omenjeno kandidaturo. Enako velja za veliko večino članov stranke, tudi članov organov stranke in praktično vse volilke in volilce, ki so nam dali glas na volitvah. Na to temo smo imeli v parlamentu v prostorih poslanske skupine poseben sestanek (na dan, ko je vlada v popoldanskih urah poslala spisek kandidatov v Bruselj), ki so se ga poleg mene udeležili še Alenka Bratušek, Roman Jakič, Maša Kociper, Stojan Pelko, Jani Moderndorfer, Robert Golob, Jernej Pavlič in morda še kdo, saj se vseh ne spomnim.

Takrat sem izrecno zahteval podatek, kdo je Alenko Bratušek predlagal za evropsko komisarko oz. kateri organ stranke, kdaj in s kakšnim sklepom je to naredil. Odgovor, ki mi ga je podal Roman Jakič je bil presenetljiv, saj naj bi po njegovem to odločitev sprejelo ožje vodstvo stranke. Sledilo je logično vprašanje, katero ožje vodstvo, če pa sem sam podpredsednik in o tem nisem vedel ničesar. Kdo je bil v tem »ožjem« vodstvu še danes ne vem (lahko predvidevam), zagotovo pa ne več kot tri ali štiri zainteresirane osebe iz ožjega kroga takrat še predsednice vlade. In ker odločitev ni sprejel noben uradni organ stranke je sledil sklic sveta stranke Zavezništvo, ki se je zgodil nekaj dni pozneje. Na njem je bil za nazaj sprejet sklep, da svet stranke podpira odločitev »ožjega« vodstva stranke, da za kandidatko za evropsko komisarko predlaga Alenko Bratušek. Sam takega sklepa seveda nisem podprl.

S spoštovanjem.

V članku z zgornjim naslovom je novinar zapisal, da naj bi Pahorjeva vlada vendarle »dosegla nekaj uspehov, med katerimi velja izpostaviti krepitev socialne države«.

To je groba pomota. V resnici je Pahorjeva vlada socialno državo oslabila. Ni je oslabila le s »kriznim« znižanjem socialnih prejemkov, ki jih je uvedla z interventno zakonodajo še pred znamenitim ZUJF-om. Oslabila jo je predvsem s strukturnimi ukrepi, s katerimi je več deset tisoč prebivalcem odrekla vsakršno pomoč.

Med njimi sta bila najbolj brutalna ukinitev državnih pokojnin in reforma varstvenega dodatka. Konec leta 2011 je državno pokojnino prejemalo 14.587 ljudi, od tega 91 % žensk, večinoma žensk z majhnih kmetij, ki si niso mogle privoščiti pokojninskega zavarovanja. Varstveni dodatek je prejemalo 46.752 upokojencev z zelo nizkimi pokojninami, tudi med njimi je bilo nadpovprečno veliko žensk (69 %). Po uveljavitvi Pahorjeve zakonodaje januarja 2012 se je število prejemnikov varstvenega dodatka kljub zaostrovanju socialne krize zmanjšalo na zgolj 13.727. Zaradi Pahorjeve reforme je več kot 47.000 ljudi z največjim tveganjem revščine ostalo brez kakršne koli denarne pomoči države.

Pahorjeva vlada torej ni »okrepila socialne države«, ampak je odpravila socialne pravice več deset tisoč prebivalcev. Uzakonila je maksimo, da prejemnik pomoči ne sme biti na boljšem kot delavec, ki opravlja plačano delo, ne glede na to, kako nizke so plače in ne glede na življenjske stroške. Takšna socialna politika ne odpravlja revščine, ustvarja pa rezervno armado delovne sile, ki je prisiljena sprejeti vsako delo in na kateri vedno bolj temelji naš provincialni kapitalizem. To pa s pravo socialno državo nima nobene zveze.