Že leto in pol zelo javno in trasparentno postavljam vprašanje, kdo bo ustavil predsednika Komisije za preprečevanje korupcije (KPK) Borisa Štefaneca, pa vendar ga ni junaka, ki bi jasno in glasno odgovoril na to vprašanje, čeprav je odgovor več kot jasen, saj ga lahko razreši le predsednik republike, če mu to z izglasovanim sklepom predlaga Državni zbor.

Naj spomnim, kako smo pred tremi leti spremljali tragikomična dejanja, ki so spremljala imenovanje aktualnega predsednika KPK Borisa Štefaneca, saj sta takoj po njegovem imenovanju odstopila oba njegova namestnika Darko Stare in dr. Jurij Ferme, kar bi moralo biti zelo resno opozorilo predsedniku republike Borutu Pahorju, da je z imenovanjem Borisa Štefaneca za predsednika KPK nekaj hudo narobe, a vendar je predsednik republike istemu in javnosti nepoznanemu odvetniku iz Prekmurja, ki je le en dan pred imenovanjem izstopil iz sedaj že propadle Pozitivne Slovenije, imenoval dva nova namestnika, dr. Igorja Lambergerja, ki je prišel iz policije, in raziskovalno novinarko Almo Maruško Sedlar.

Že od vsega začetka sedanjega mandata KPK, druga namestnica predsednika KPK dr. Alma Maruška Sedlar predsedniku KPK Borisu Štefanecu pomeni toliko kot peto kolo pri vozu, saj ji že od vsega začetka jemlje prepotrebna pooblastila, jo preiskuje ter ji omejuje dostope do baz podatkov in dokumentov, brez katerih kot članica senata KPK ne more strokovno in zakonito sodelovati ter odločati na sejah senata KPK.

V času vladavine Borisa Štefaneca je KPK zapustila polovica zaposlenih, večina odločitev KPK iz postopkovnih razlogov pade na sodiščih, kar pomeni, da ja skrajni čas za zamenjavo Borisa Štefaneca in njegovega prvega namestnika dr. Igorja Lambergerja, ki ni storil prav nič, da bi preprečil sistematično šikaniranje in onemogočanje dela namestnice, kar bi se od nekdanjega visokega uradnika slovenske policije še kako pričakovalo.

Glede na popolno neučinkovitost in zelo nizek ugled KPK v slovenski družbi, je škoda vsakega novega dne obstoja KPK po umevanju in znanju Borisa Štefaneca ter vsakega evra davkoplačevalskega denarja za nek »neodvisen« državni organ, ki ne daje nobene dodane vrednosti pri preprečevanju in posledično pregonu korupcije, saj na ta način najbolj koristi predvsem vsem tistim, ki so jim koruptivna dejanja način poslovanja in delovanja.

Poslanci Državnega zbora Republike Slovenije bodo morali čimprej glasovati in ustrezno odločiti o usodi predsednika KPK ter svojo odločitev sporočiti predsedniku republike Borutu Pahorju, ki je pristojen, da z ukazom imenuje ter razreši predsednika KPK in njegova dva namestnika. Korupcijska omrežja postajajo neobvladljiv sistem usklajenih političnih in gospodarskih interesov koristolovskih skupin, ki delujejo tako rekoč nemoteno in brez strahu pred sicer navidezno močnim aparatom pravne države, zato je treba zdaj in takoj pričeti z učinkovitim preprečevanjem korupcije, kar pa je mogoče uresničiti le z novim, visoko strokovnim, osebnostno primernim in vsega zaupanja vrednim predsednikom KPK, ki bo znal vzpostaviti strokovno, zakonito in učinkovito delovanje KPK ter ustrezno sodelovanje z organi pregona, saj so le slednji tisti, ki lahko z dokazi in s strokovno ter pravno utemeljenimi ovadbami oziroma pravnomočnimi obtožnicami storilce pripeljejo pred kazenski senat, jim dokažejo krivdo, sodišče pa jim izreče primerno kazensko sankcijo. 

So trenutki, ko človek ob branju teksta dobi neverjetno potrebo, da napiše svoje mnenje. Gre tekst z naslovom Kdo bo ustavil tega človeka, kjer je popisano, kako je Boris Štefanec zanič predsednik KPK in kako se ne more primerjati z Goranom Klemenčičem. Hkrati pa tekst ne problematizira tega, zakaj KPK sploh obstaja.

Zakaj imajo danes države neka dodatna protikorupcijska telesa (poleg davkarije, policije, tožilstva)? Pramati današnje borbe proti korupciji je nastala v devetdesetih letih, ko je upokojeni uslužbenec Svetovne banke Peter Eigen, po izkušnji deljenja mednarodne pomoči v vzhodni Afriki, sklenil ustanoviti mednarodno nevladno organizacijo Transparency International. In kot gre pri tem odnosu, najprej civilna družba izvaja komunikacijske pritiske, potem se družba ozavesti in država potem organizira neka telesa. To je najbolj enostaven odgovor države. Ima še eno telo, notri zaposli nekaj ljudi in potem ti ljudje počnejo, kar pač počnejo. Mnogo ceneje je ustanoviti še eno telo (želeli ste, imate), pa še mednarodna praksa kaže, da imajo to povsod, pa dajmo še pri nas (naloga odkljukana), kot pa dolgoročno vlagati v kadre tistih državnih organizacij, ki so po osnovni defi niciji zadolženi za študij kriminala in za preganjanje in sankcioniranje kriminala. 30 plač, poslovni prostori, avto in kakšno javno naročilo – to je na leto manj, kot pa znaša usposabljanje ljudi za to, da bi država v kakšnem desetletju dobila osnovno znanje in potem še ljudi, ki bi v resnici razumeli gospodarske pogodbe in razumeli trende v gospodarstvu. Ni enostavno narediti sistema, ki bi omogočal kroženje ljudi po gospodarstvu in po pravosodju in z namenom dobiti ekipe, ki bi v senci svoje anonimnosti in varnosti stalne službe in solidne plače lahko delale tako v represivnih organih (policija in tožilstvo) kot tudi v drugih ministrstvih. Kar je ena od posledic varčevanja v proračunu, pa naj stane, kar hoče. Država kot sistem se že leta demontira ravno zaradi tega, ker tam niso v službi najbolj sposobni ljudje. Dokler bo tako, bomo imeli na področju boja proti korupciji komisijo za preprečevanje korupcije in podhranjeno policijo in podhranjeno tožilstvo, na koncu bo pa vse tole moralo reševati sodstvo.

Funkcija posebne komisije za preprečevanje korupcije je v doseganju javnomnenjskih učinkov, da nekaj se pa dela. Hkrati pa država dolgoročno ne vlaga v tiste službe, ki so po defi niciji odgovorne za to, da se defi nira, kaj je kršitev, kaj je kaznivo in kako se kaznuje. Je obvod od reševanja problema, problem pa ostane. In za takšno komisijo je ustrezen vsakdo, ki še ni bil kaznovan, ni naredil kakšne večje neumnosti in ga večji škandali še niso dosegli.

Vsi bivši vodje protikorupcijske komisije (Boštjan Penko, Drago Kos in Goran Klemenčič) so to pozicijo ustrezno uporabili za nadaljevanje svoje kariere. Morda so hoteli več storiti, pa ni šlo in da niso šli na komisijo za to, da bi imeli dobro naslednjo službo, ampak človek z nekaj življenjske izkušnje pa vendar ve, da ko se vse ne izide po njegovih željah, še vedno maksimizira iz tistega, kar je na voljo. Boštjan Penko je cenjen odvetnik, Drago Kos je svoje protikorupcijske izkušnje lepo unovčil skozi poklic in skozi de-o-o, v katerega je (tako AJPES) vstopil leta 2000, Goran Klemenčič je pa minister za pravosodje. Skratka, lačen danes ni nobeden. In v tej časovni vrsti očitati Štefanecu, da vedri na KPK za to, da bo dobil boljšo osnovo za penzijo, ni kakšen kritiški presežek.

Potem pa kritika Štefanecu leti skozi primerjavo s Klemenčičem. Da je sedaj manj prijav, kot jih je bilo v času Klemenčiča. Vsekakor število prijav je relevanten podatek, ampak bi ga veljalo intepretirati tudi v kontekstu tega, koliko je bilo vloženih resnih ovadb na tožilstvo, koliko zaznav kaznivih dejanj je bilo skozi obdobje 2010-2016. Te analize v tekstu ni. Pa da se je Štefanec blamiral v zadevah Setnikar in Bratušek. Pri tem pa se zamolči, da se je tudi KPK v času Klemenčiča precej blamirala, ko so poročilo o Janšinem premoženjskem stanju objavili, preden so ga poslali Janši in s tem kršili njegove pravice, ker se o poročilu ni mogel opredeliti. Ko je bila sladostrast nad Janševo zadrego močnejša od spoštovanja pravil. Za sladokusce: tekst Draga Kosa, Ko Goran in Miro prodajata bučke je na za-misli.si. In pravila so za to, da veljajo tudi pri človeku, katerega javno delovanje ti je odiozno in pravila so za to, da se institucija ne obnaša po logiki: kadija te tuži, kadija ti sudi.

Mladinin tekst navaja, da je v času Klemenčiča komisija pripravila »zanimive analize o bankah«. Pogledala sem v poročilo KPK za 2012. V delu, ki govori o bančništvu ni enega vira, ki bi kazal, kje so dobili numerične podatke (bruc ne dobi pozitivne ocene za seminarsko nalogo, če ne navede virov), kar KPK ni oviralo, da ne bi navedli, da je bilo 80% problematičnih naložb v bankah z večinsko državno lastnino. Resna ocena volumna slabih naložb v bankah bi bila možna po tem, ko bi pregledali bilančne vsote bank, njihove tržne deleže in njihove tržne segmente, primerjali odstotke segmentov v sistemskih in ostalih bankah, delali primerjave slabih naložb v sistemskih bankah v drugih državah … in šele po tem bi bili upravičeni do metodološko koherentnega sklepa. Ampak zakaj bi se mučili z metodološko doslednostjo, če so pa potrebovali municijo za svojo promocijo? Pogledali so en kredit fi zični osebi in 40 poslov po bankah. Ker je šlo za fi zično osebo, ki ni bila čisto anonimna (2009, ko je dobila stanovanjski kredit, je bila vodja kabineta predsednika vlade) in je umna KPK ugotovila, da gre za prakso, ko se znanci vse dogovorijo. In je šla zgodba iz KPK na tožilstvo. Pri tem pa se je na veliko ignoriralo dejstvo, da je leta 2007 ena ne čisto anonimna fi zična oseba dobila kredit po še nižji obrestni meri (kot ga je dobila fi zična oseba Simona Dimic) in to prav tako pri banki, ki je bila takrat v večinski državni lasti in je bila v času, ko je dobila kredit, odvetnica predsednika vlade. O tem je pisala tudi Mladina (Razkrito premoženje vodstva komisije na www.mladina.si, 2. 9. 2011). Za sladokusce: javna listina na e-sodišče k.o. 1944, parcela 44/5. Rezime: Nabijalo se je Simono Dimic za 6mEuribor + 1,6%, dodalo še 40 drugih poslov in »udari po bankirjih, nekaj se bo že našlo«. Ker je bilo to v interesu. Omenjati kredit za Nino Zidar Klemenčič za 3mEuribor + 1,3% (med zavarovanji tudi poroštvo soproga) pa ni bilo v interesu. Zraven je Klemenčič še bleknil domislico o dogovorih ob vampih v ljubljanski gostilni.

Letos je pa bleknil o letečih sodniških glavah. Se tako komunicira s sodniki? Hkrati pa se ne zaščiti ugleda sodišč vsaj toliko, da bi se preprečilo, da bi se razni odbori 2014 na redno frekvenco drli pred sodišči. Pravica do izražanja mnenj se mora tudi malo ustaviti pred državnim varstvom sodne veje in prostorov za izražanje mnenj je tudi brez uporabe funkcionalnih površnih sodišč čisto zadosti.

Skratka, pomena in vloge KPK ni posebej smiselno utemeljevati z idealiziranjem lika in dela prejšnjega predsednika te komisije.

Ker te komisije ne potrebujemo. Že podatek, da ni bilo veliko kandidatov in da je Boris Štefanec bil z naskokom najboljši na intervjuju, je zadosten dokaz, da je komisija odveč. 

Na članek o nenavadnem rušenju zdravstvene reforme ob pomoči civilnodružbenih gibanj sta se z obsežnima pismoma odzvala dr. Marjan Toš, član Društva na srcu operiranih Slovenije, in Franci Gerbec, član istega društva in član upravnega odbora Društva za zdravje naroda. Gerbca smo v članku imenovali gospod »Gerber«, za kar se mu opravičujemo in hkrati pojasnjujemo, da smo njegove navedke črpali iz uradnega magnetograma seje parlamentarnega odbora za zdravstvo, kjer je bilo očitno njegovo ime nepravilno zapisano.

Glede vsebine njunih pisem pa: skupina MC Medicor, ki je v pretežni lasti Marjete Zorc oziroma njene družine Pleskovič in ljubljanske nadškofije, je delniška družba, katere glavni namen je ustvarjanje dobička. Veliko zadovoljstvo pacientov s storitvami te skupine, ki ga izražata gospoda Toš in Gerbec, je nujna sestavina dejavnosti vsakega podjetja, tudi MC Medicorja. Če pacienti ne bi bili zadovoljni, MC Medicor ne bi imel prometa. Če pa gospoda Gerbec in Toš menita, da je organizacijska oblika nepomembna in da ima MC Medicor kako višje poslanstvo, naj poskusita lastnikom predlagati preoblikovanje družbe v zadrugo ali celo v neprofitno organizacijo.

Zgolj zato, ker so pacienti zadovoljni s storitvami MC Medicorja ali ker so se čakalne dobe v srčni kirurgiji zaradi njega skrajšale, ni mogoče sklepati, da je profitna organiziranost ključna za uspeh ali da je treba v javnem zdravstvu omogočiti več zasebne pobude. Če je to res, zakaj potem najprej ne privatiziramo urgenc, s katerimi so največje težave? Morda zato, ker se jih ne splača? Ali naj potem privatiziramo zgolj dejavnosti, ki prinašajo dobičke, zdravstvene dejavnosti, ki dobičkov ne prinašajo, pa naj ostanejo javne? Prav tukaj se skriva ključ. Za dobiček gre.

Če je MC Medicor, ker je specializirano zasebno podjetje, učinkovitejši in cenejši od javnih ustanov, ki se ukvarjajo s srčnimi operacijami, je sicer utemeljeno razmišljati tudi o širitvi podeljevanja posameznih zdravstvenih koncesij. Toda že zdrava pamet ima tukaj repliko. Če se pri operacijah na srcu kaj zaplete in so potrebni zapletenejši posegi, ima MC Medicor za to pripravljene zmogljivosti ali pri tem računa na klinični center? Čigav strošek je potem to? V resnici pa dvomimo že, da je MC Medicor cenejši od kliničnega centra tudi pri najosnovnejših posegih. Naj gospa Marjeta Zorc javno predstavi vse odhodke in prihodke – ne samo stroškov posameznih posegov – in naj pokaže, koliko pri njej stane skupni poseg na posameznega pacienta. Bo potem kot zasebnica še vedno cenejša od javnega kliničnega centra?

Oba pisca sicer tako ali drugače priznavata, da Društvo na srcu operiranih Slovenije in Društvo za zdravje naroda delujeta v navezavi z MC Medicorjem. Če bi akcije in zahteve teh društev ostale omejene na potrebe bolnikov, ki so bili operirani na srcu, denimo na preventivne ukrepe za krepitev srčno-žilnega sistema, bi jim težko oporekali. Ko pa na primer v Društvu za zdravje naroda začno trditi, da to »predstavlja vzvod civilne družbe, zainteresirane javnosti, do državnih in javnih politik na področju zdravstva in zdravstvenega zavarovalništva« ali ko v društvu skupaj z ozkogledno zdravniško zbornico zahtevajo odstop zdravstvene ministrice in s tem ustavitev zdravstvenih reform ter ohranitev statusa quo zaradi strelskega incidenta na izolski urologiji, pa je že mogoče skleniti, da društvi postajata v celofan zaviti orodji za uveljavljanje posebnih interesov neke delniške družbe.

S tem, ko Marjeta Zorc na ta način izkorišča svoje bolnike, operirane na srcu, postavlja na kocko ves svoj siceršnji ugled. Tošu ali Gerbcu pa lahko očitamo, da njuni društvi postajata antidruštvi. S svojimi akcijami oglaševanja zasebne pobude in de facto upravičevanja zaslužkarstva v zdravstvu rušita ureditev, ki še vedno temelji na solidarnosti in ki je prav njima omogočila posege na srcu. Dejansko upravičujeta odtekanje denarja. S tem pa po svoje tudi odrekata pravice bodočim pacientom, ki se bodo znašli v podobni stiski, kot sta se sama. Prav to se bo zgodilo, če bo tudi srčna kirurgija šla po poti zobozdravstva. 

Spoštovani g. Franci Gerbec: V vašem prispevku v zadnji številki Mladine ste negativno ocenili oziroma zavrnili predlog novele Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je že v Državnem zboru in pričakujemo, da ga bodo poslanke in poslanci jeseni sprejeli. Vaša skrb za položaj koncesionarjev razumemo, saj je društvo, katerega član ste, eden izmed pobudnikov za ustanovitev in solastnikov družbe MC Medicor d.d, ki opravlja zdravstveno dejavnost s koncesijo, kot ste pojasnili v prispevku. Vaše stališče spoštujemo in je legitimno, bralke in bralce pa moramo seznaniti z dejansko vsebino predlagane novele Zakona o zdravstveni dejavnosti. Zapisali ste namreč, da se koncesija za izvajanje zdravstvene dejavnosti podeli za največ 15 let. To je samo »pol resnice«. V noveli zakona je dana tudi možnost podaljšanja še za dodatnih 15 let v primeru, da se ugotovi, da še obstaja potreba po podelitvi te koncesije. Skupno ima torej zasebnik možnost opravljati zdravstveno dejavnost s koncesijo skupno 30 let. S takšnim predlogom obdobja podelitve koncesije zagotavljamo trajnost obravnave pacientov pri izbranem izvajalcu zdravstvenih storitev ter zagotavljamo podeljevanje koncesij za izvajanje zdravstvene dejavnosti na transparenten in konkurenčen način, kar sta osnovni načeli koncesijskih razmerij.

Hkrati znova poudarjamo, da predlog novele Zakona o zdravstveni dejavnosti določa prioriteto izvajanja javne zdravstvene službe v okviru javnih zdravstvenih zavodov, ki so jih država oziroma občine v ta namen tudi ustanovile. Kadar pa ti ne morejo ali pa ne uspejo izvajati posameznih zdravstvenih programov ali ne v zadovoljivem obsegu, se za njihovo izvajanje podeli koncesije. Naše temeljno izhodišče pri oblikovanju novele je ohranitev javnega zdravstva, ki temelji na načelih solidarnosti, socialnosti, enake dostopnosti in celovitega nudenja zdravstvenih storitev.

Ob tem nikakor ne zmanjšujemo vloge koncesionarjev, saj so del javne zdravstvene mreže in plačani iz javnih sredstev.

Odločno zato zavračamo navedbo, da neusmiljeno obračunavamo z vsemi zasebnimi izvajalci zasebnih zdravstvenih dejavnosti. Novela zakona v ničemer ne spreminja položaja »pravih zasebnikov«, to je tistih zdravnikov, ki se ne fi nancirajo iz javnih sredstev. S spoštovanjem, 

G. Franci Gerbec je v svojem odzivu na članek z zgornjim naslovom (Mladina, 21.7.2017, str. 4) zapisal več netočnosti v zvezi s poslovanjem Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) z zasebnikom s koncesijo, MC Medicor d.d.

Ne drži namreč navedba, da je ZZZS v l. 2014 »znižal cene za srčne operacije vsem trem srčnim centrom za nazaj za l. 2013 in tudi za tekoče leto, in sicer od 11.300 na 8.300 eur«. Z Aneksom št. 2 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2013 (1. odstavek 28. člen), ki ga je določila Vlada RS na seji dne 25.7.2013, je bila namreč spremenjena metodologija končnega letnega obračuna za leto 2013 za vse tri srčne centre v Sloveniji, kateri pa se MC Medicor v svojem poslovanju ni pravočasno prilagodil. Če bi namreč MC Medicor v letu 2013 zdravil približno enako zahtevne paciente kot v letu 2012, preostale težje pa napotil v UKC Ljubljana in UKC Maribor, ki sta kot terciarni ustanovi ustanovljeni in plačani prav za zdravljenje najtežjih bolnikov, bi MC Medicor v letu 2013 prejel najmanj polno pogodbeno vrednost (6.715.100 evrov), pri čemer poudarjamo, da je ZZZS tudi v tem obdobju plačal vse opravljene operacije na odprtem srcu brez količinskih omejitev (torej glede na dejansko realiziran obseg operacij), kar pomeni, da bi bilo lahko plačilo MC Medicorju tudi višje od pogodbeno dogovorjene vrednosti oziroma od dejanskega plačila. Ker pa MC Medicor v letu 2013 ni zdravil približno enako zahtevne paciente kot v letu 2012, temveč je zdravil kar za 50% težje paciente (merjeno v realizirani uteži), ni realiziral polne pogodbene vrednosti. Takšna 50% rast v realizirani uteži je neobičajna in je bila zato v letu 2014 tudi predmet nadzora s strani ZZZS. V nadzoru je ZZZS podrobno pregledal 132 primerov akutne bolnišnične obravnave v letu 2013. V 131 primerih so bile ugotovljene nepravilnosti obračuna (previsoka obračunana vrednost glede na veljavna navodila kodiranja akutnih bolnišničnih obravnav). Ugotovljeno je bilo, da je MC Medicor nepravilno (previsoko) obračunal storitve v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v vrednosti 814.767,31 evrov. Zato so bila ta sredstva v obliki povračila škode vrnjena ZZZS, ZZZS pa je zaradi napak zaračunal MC Medicorju tudi pogodbeno kazen v višini 2.000 evrov. Pogled izvajalca MC Medicor in ZZZS na kodiranje posegov pri pregledanih primerih sta se razlikovala. ZZZS pa je po več posvetih prepričan v pravilnost odločitve. V postopku je imel izvajalec možnost predložiti dodatne argumente oziroma podrobneje razložiti svoje postopke, pridobljeno pa je bilo tudi mnenje National Centre for Classifi cation in Health, The University of Sidney, ki je razvil sistem skupin primerljivih primerov (pravila kodiranja akutnih bolnišničnih obravnav), ki jih uporabljamo tudi v Sloveniji.

Nazadnje zavračamo kot povsem neutemeljene tudi navedbe, da je ZZZS izvajal »nezakonito odvzeta plačila za izvršene srčne operacije«, saj nezakonitosti ni ugotovilo nobeno za to pristojno sodišče. ZZZS je namreč izpolnil vse svoje pogodbene obveznosti in plačila do MC Medicor skladno z veljavnimi predpisi in pogodbo. 

Novinar Borut Mekina v svojih člankih o našem zdravstvu zelo sistematično in vztrajno že dlje časa neusmiljeno obračunava z vsemi zasebnimi izvajalci zdravstvenih dejavnosti, ki so po njegovem mnenju očitno največji problem našega zdravstvenega sistema. Iz zadnjega in prejšnjih njegovih člankov je pravzaprav možen samo en sklep: čimpreje ali takoj prepovedati ali vsaj zelo omejiti možnosti izvajanja zdravstvene dejavnosti s strani zasebnih koncesionarjev v osnovnem zdravstvu, pa tudi v bolnišnični dejavnosti. Pri tem novinar tudi demonizira posamezne civilne organizacije s tega področja, ki smo po njegovem samo kot krinka oz. tehnika, s katero zasebniki prikazujejo svoj interes kot splošnega. Stalna in priljubljena tarča njegovega pisanja v tej smeri so še posebej tretji srčni center v Sloveniji, to je družba MC Medicor d.d. iz Izole in Društvo na srcu operiranih, sedaj pa še Društvo za zdravje naroda. Pri tem novinar ne utemeljuje svojih ocen z dejstvi, temveč s pavšalnimi in nedokazanimi trditvami. Doslej še nisem uspel prebrati z njegove strani nobenih pozitivnih podatkov o vlogi in rezultatih dela zasebnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti, še posebej pa tudi ne o MC Medicor d.d. iz Izole. Ker sem v zadnjem članku izgleda tudi sam omenjen kot vzorčni primer »podpornika zasebne podjetniške iniciative na področju zdravstva«, naj mi bo dovoljeno zapisati v odgovor nekaj dejstev:

Društvo na srcu operiranih je bilo ustanovljeno pred 30 leti zato, ker je bilo stanje na področju srčne kirurgije v Sloveniji nevzdržno. Čakalne dobe takrat in še pred 15 leti so bile za koronografijo povprečno 14 mesecev, število čakajočih na operacije pa povprečno 1200 s čakalno dobo nad 90 dni, število srčnih operacij pa 600-800 letno. Znan je podatek Evropskega združenja za kardiologijo, da je umrljivost bolnikov z napredovalo boleznijo srca ali ožilja, ki so napoteni na operacijo z oznako »nujno«, 15-20 % v prvem letu, če niso operirani v roku 90 dni. Zato je med leti 1980-1985 veliko število srčnih bolnikov, ki so predolgo čakali na srčno operacijo v Sloveniji, začelo odhajati na operacije v tujino, največ v Švico in kasneje na Kliniko v Sremski Kamenici, ki je nastala pod vodstvom prof. dr. Ninoslava Radovanovića. Ta je tako operiral več kot 2000 bolnikov iz Slovenije, za njihovo postoperativno nego pa sta vsa leta neumorno skrbela prof. dr. Metka Zorc in prof. dr. Aleš Žemva. Tudi sam sem bil eden od teh bolnikov, ki mi je prof. dr. Ninoslav Radovanović z uspešno operacijo januarja 1996 omogočil, da lahko sedaj normalno živim in po svojih močeh tudi aktivno sodelujem že več kot 20 let pri reševanju številnih zagat srčnih bolnikov in slovenskega zdravstva. Društvo na srcu operiranih je bilo eden od pobudnikov in soustanoviteljev tretjega srčnega centra v MC Medicor v Izoli, je tudi njegov solastnik, kakor tudi številni njegovi člani. Društvo na srcu operiranih uresničuje svoje poslanstvo z organiziranjem številnih aktivnosti za zdrav način življenja svojih članov in drugih državljanov, s predavanji s področja kardiologije, izdajanjem lastne revije Utrip srca, pa tudi z aktivno udeležbo v javnih razpravah glede izboljšanja organizacije javnega zdravstva v Sloveniji. Zato je interes več kot 2000 članov tega društva za nadaljnje delovanje tretjega srčnega centra v Izoli, kakor tudi za ureditev razmer v otroški srčni kirurgiji in za zagotovitev stabilnih pogojev za delovanje vseh zdravstvenih ustanov tako javnih kot zasebnih, legitimen, podprt pa tudi z njihovim neposrednim prispevkom tako za delovanje MC Medicor, kakor tudi pri urejanju razmer v slovenskem zdravstvu.

MC Medicor d.d. ni doslej niti z enim EUR sponzoriral delo Društva na srcu operiranih in Društva za zdravje naroda. Pač pa prav obratno, kot je razvidno iz zapisanih dejstev. 

Tretji srčni center MC Medicor je bil ustanovljen l. 1999 na posebnem srečanju, ki so se ga udeležili takratna zdravstvena ministrica prof. dr. Katja Boh, prof. dr. Ninoslav Radovanović, direktor Klinike v Clevelandu dr. Ron Chufo, prof. dr. Metka Zorc in eden utemeljiteljev sodobne srčne kirurgije v svetu prof. dr. Rene Favaloro iz Argentine. Decembra 1999 je prof. dr. Rene Favaloro predstavil velike stiske in nevzdržen položaj številnih bolnikov, čakajočih na srčno operacijo v Sloveniji, takratnemu predsedniku Republike Slovenije Milanu Kučanu, ki je razumel njihov položaj in podprl nastanek tretjega srčnega centra v Sloveniji. Vlada RS pod predsednikom dr. Janezom Drnovškom in ministrom za zdravje prof. dr. Dušanom Kebrom je l. 2003 objavila javni razpis za podelitev koncesije za tretji srčni center in za najem sicer takrat nezasedenih prostorov v Bolnici Izola. Natečaja sta se udeležila MC Medicor d.d. in prof. dr. Tomislav Klokočovnik, oceno izpolnjevanja pogojev pa je opravila mednarodna komisija pod vodstvom prof. dr. Hansa Georga Borsta, svetovno priznanega srčnega kirurga iz ZR Nemčije. Tako je MC Medicor začel v popolnoma prenovljenih najetih prostorih v Bolnici Izola operacije v februarju 2004. MC Medicor je v obdobju 2004-2017 (do 30.06.) opravil program invazivne diagnostike (koronografije in stentiranje) za 12.625 pacientov ter izvršil 3.027 operacij na odprtem srcu. V ambulantni dejavnosti v Medicor d.o.o. pa so kardiologi opravili v tem času 115.000 specialističnih pregledov in UZ preiskav. MC Medicor d.d. Izola je bil na podlagi anonimnih anket slovenskih pacientov 6 let izbran za najbolj kakovostno bolnišnico v RS v letih 2006, 2008, 2010, 2012, 2014, postoperativna smrtnost pa je bila v obdobju 2004-2014 samo 2,7 %, kar uvršča MC Medicor v sam vrh evropskih srčnih centrov.

Zato je tudi skrajno neprimerno stalno napadanje in demoniziranje prof. dr. Metke Zorc kot predsednice uprave MC Medicor in ene od njegovih soustanoviteljev, saj smo ji številni pacienti neizmerno hvaležni za vse delo, ki ga je doslej opravila v slovenski kardiologiji in še posebej na področju srčnih operacij. Svoje delo na tem področju opravlja že več kot 30 let kljub številnim oviram in polenom, ki jih ji nekateri stalno mečejo pod noge. V resnici si zasluži javno priznanje in podporo, ne pa grožnjo z uničenjem te prepotrebne zdravstvene ustanove. Slovenija bi morala prepoznati dejstvo, da bi lahko preko MC Medicor in drugih javnih in zasebnih zdravstvenih ustanov izvažala vrhunsko znanje in pamet, ne pa samo lakirane avtomobilske dele.

Posebej je treba poudariti, da so cene v MC Medicor d.d. za srčne operacije za 30 % nižje kot za enake operacije v UKC Ljubljana z utemeljitvijo, da MC Medicor ni terciarna zdravstvena ustanova, čeprav to ne drži, saj se tudi v MC Medicor izvajajo zelo pomembne znanstvene raziskave na področju kardiologije in srčne kirurgije ter usposabljajo novi srčni kirurgi. Samo zaradi 30 % nižjih cen je MC Medicor zdravstveni blagajni z opravljenimi storitvami doslej prihranil 21 mio EUR v primerjavi s tem, če bi bile te storitve opravljene v UKC Ljubljana. V l. 2014 je ZZZS pod vodstvom takratnega direktorja dr. Sama Fakina znižal cene za srčne operacije vsem trem srčnim centrom za nazaj za l. 2013 in tudi za tekoče leto in sicer od 11.300 na 8.300 EUR. To je povzročilo takojšnje povečanje izgube v obeh UKC, v samem MC Medicor d.d. pa izgubo 900.000 EUR. Sočasno pa je ZZZS izkazoval za l. 2013 več kot 20 mio EUR dobička. Zadeva je bila prav na zahtevo Društva na srcu operiranih obravnavana na izredni seji Odbora za zdravstvo Državnega zbora sredi junija 2014, ki je zahteval od predsednice Vlade RS Alenke Bratušek takojšnje ukrepanje. Vlada je potem sredi avgusta 2014 sklenila, da se popravi splošni dogovor o fi nanciranju zdravstvenih storitev za l. 2013 in 2014 tako, da se cene srčnih operacij vrnejo na prejšnjo raven, hkrati pa je Vlada za pokritje nezakonito odvzetih plačil za izvršene srčne operacije zagotovila 5,6 mio EUR. Takrat je na omenjeni seji Odbora za zdravje prof. dr. Marko Noč izjavil, da je zaradi omenjene nerazumne in nezakonite poteze ZZZS ponovno naraslo število čakajočih na nujne srčne operacije na 900 bolnikov.

Ta dejstva je nujno prikazati slovenski javnosti, česar na straneh sicer meni zelo ljubega tednika žal doslej ni bilo prebrati, ker dokazujejo, kako kaotično je upravljanje slovenskega zdravstvenega sistema v škodo nas pacientov. Ta dejstva tudi dokazujejo, da je bila ustanovitev tretjega srčnega centra v Sloveniji nujna in da je njegovo dosedanje delovanje v celoti tako s kakovostjo storitev kot tudi z odnosom do pacientov opravil svoje poslanstvo. Zato bomo člani Društva na srcu operiranih in Društva za zdravje naroda odločno branili ne samo nadaljnje delovanje MC Medicor d.d. v Izoli, temveč tudi delovanje drugih zasebnih zdravstvenih ustanov, ki so vsi del javnega zdravstvenega sistema Slovenije. Vse operacije v MC Medicor in vse druge storitve je za slovenske paciente do zadnjega plačala slovenska zdravstvena blagajna in je torej sestavni del mreže javnega zdravstva. Njegovo zasebno lastništvo v nobenem primeru ne more biti odločilno merilo za odločanje o njegovem nadaljnjem obstoju. Zato tudi nasprotujemo predlogu v spremembah Zakona o zdravstveni dejavnosti, da se lahko koncesije za izvajanje zdravstvene dejavnosti podelijo največ za 15 let. Kdo pa bo vlagal velika sredstva in velik delovni napor v ustanavljanje in delovanje zdravstvenih ustanov, če bodo morali po 15 letih zapreti vrata, čeprav niso niti amortizirana vsa vlaganja? Samo birokratski pameti in slepi ideologiji ni jasno, da mora vsaka tako javna kot zasebna zdravstvena ustanova nenehno vlagati sredstva v nakup novih naprav in modernizacijo celotnega poslovanja ter je zato omejevanje koncesij samo na 15 let praktično pokop sedanjih zasebnih zdravstvenih ustanov, kakor tudi rdeča luč za ustanavljanje novih. Ideologi in podporniki takšnega predloga bi morali odgovoriti na vprašanje, ali res mislijo, da je možno zagotoviti odpravo čakalnih dob s 500.000 čakajočimi bolniki in ustrezno kakovost storitev brez bistvenega povečanja sredstev za zdravstveno varstvo v Sloveniji, torej deleža BDP za te namene. Odgovor na to smo lahko prebrali danes v javnih medijih z navajanjem številk o velikih izgubah v večini javnih bolnic. Zato bi bilo nujno ustvariti stimulativne pogoje za pridobivanje dodatnega denarja v zdravstvu, vključno z delovanjem zasebnih zdravnikov in zdravstvenih ustanov. Sedanja razprava o zdravstveni reformi ustvarja popolnoma lažno obljubo o tem, da bodo s sprejemom predlagane nove zdravstvene zakonodaje rešeni vsi ključni problemi slovenskega zdravstvenega sistema, predvsem pa 100 tisočev čakajočih na zdravstvene storitve. Zato je tudi dilema o dopustnosti nadaljnjega obstoja in delovanja zasebnih izvajalcev zdravstvenih storitev popolnoma zgrešena in slovenski javnosti vsiljena kot lažna dilema. Če je to res rešitev za 500 tisočev čakajočih, je potrebno takoj s posebnim zakonom v celoti prepovedati zasebno dejavnost, potem pa bomo videli rezultat. To me močno spominja na čase pred več kot 45 leti, ko se je na takratnem Izvršnem svetu SRS pod vodstvom Staneta Kavčiča vodila razprava o tem, ali ni že čas, da država neha določati, ali sme imeti obrtnik dva ali pet zaposlenih. Predsednik Stane Kavčič je odločno zahteval, da se takšen sistem ukine. Žal so znane tudi posledice za njega in druge protagoniste slovenske pomladi.

Novinar B. Mekina in uredništvo Mladine bi se lahko potrudilo točno zapisati vsaj moje ime Franci Gerbec (ne Gerber), saj je bilo razvidno tudi iz liste prisotnih na seji Odbora za zdravstvo. Ne vem pa seveda, če je bil novinar osebno prisoten na tej seji. Prilagam tudi fotokopijo legitimacije tednika Mladine št. 44 z dne 10.9.1963, ki potrjuje, da sem bil stalni dopisnik Mladine iz Domžal in Ljubljane že pred 54 leti, tednik pa ima morda v arhivu ohranjene vse moje številne članke in intervjuje, ki sem jih objavil od l. 1957 dalje. Mladina ostaja kljub vsemu še naprej moj najbolj priljubljen tednik, vendar upam, da bo na njegovih straneh možno objavljati tudi drugačna dejstva in mnenja kot pa so bila zapisana v zadnjem in drugih številnih člankih Boruta Mekine na to temo. 

V članku z zgornjim naslovom sem zapisal ime tožilke Blanke Žgajnar kot Barbara Žgajnar. Bržkone sem v zadnjem času preveč poslušal francosko šansonjerko Barbaro. Tožilki se opravičujem za nerodni imenski lapsus. 

V 28. številki Mladine smo v članku z naslovom Fašistična plaža napak zapisali, da je italijanski premier Matteo Renzi. Italijanski premier je seveda Paolo Gentiloni. Za napako se vsem prizadetim opravičujemo. 

Pozdravljeni!

V članku je dvakrat napačno navedeno ime predsednika svetovne banke. Gospod namreč ni Kim Jong Kim, kot je navedeno v članku, temveč Jim Yong Kim, oziroma, Kim Yong.

Sicer pa vse pohvale pri objavi takšnih člankov, saj so to za človeštvo teme, ki si jih večina medijev (očitno ) ne upa preveč javno izpostavljati.

Lep pozdrav, Tic Pavlin, Freelance IT Expert

Novinar g. Bernard Nežmah, je v svojem pamfletu “Narodni škodljivci in destruktivci” v številki 26. vašega tednika naslovil problem postavitve Magnine lakirnice v Hočah. V tem sestavku sicer ustrezno napade vladni diskurz glede nasprotnikov projekta, vendar se mu zgodi tudi lapsus in sicer, ko ob naslavljanju Levice zapiše: “[n]obenega resnega, odločnega in sistematično vztrajnega odziva na vladno favoriziranje Magne nismo zasledili. Biti politično okoljsko usmerjen ni stvar parol na kongresih, ampak jasne in bučne manifestacije nasprotovanja politiki, ki ignorira okoljska vprašanja, kot to počne sedanja vlada.” G. Nežmah je očitno spregledal, da se Levica ni samo resno, odločno in sistematično vztrajno odzivala na favoriziranje Magne. Levica je edina parlamentarna stranka, ki je glasovala proti Zakonu o zagotavljanju pogojev za izvedbo strateške investicije na razvojnem območju v Občini Hoče - Slivnica, t.i. Lex Magna, in je edina parlamentarna stranka, ki je konsistentna v svojem nasprotovanju tej investiciji. Poleg tega smo se udeležili tudi javne razgrnitve mnenj v Občini Hoče.

Opozorili smo tudi, da lakirnica prinaša dodatne okoljske pritiske in da med drugim povečuje lokalno in regionalno vodnoekološko ogroženost izjemno občutljivih in z vidika oskrbe s pitno vodo nenadomestljivih območij talne vode. Opozorili smo na sporen obseg lakirnice, za katero se bo žrtvovalo 100 ha. prvovrstne kmetijske zemlje (celotna poslovna cona Komenda, ena največjih v Sloveniji, na primer obsega 93 hektarjev). Opozorili smo, da se je v zadnjih 25 letih površina kmetijskih površin zmanjšala za skoraj 100.000 ha - Slovenija pridela le okoli tretjino potrebne zelenjave in manj kot dve tretjini žit ter krompirja za lastno prehransko oskrbo. Kdo je že minister v tej Vladi, ki tako poudarja pomen samooskrbe?

Opozorili smo tudi, da je v podravski statistični regiji evidentiranih 83 degradiranih zemljišč v skupni izmeri 211 hektarjev. Ministra Počivalška smo večkrat spraševali o alternativnih lokacijah, jasnega odgovora seveda nismo dobili. V Levici namreč nismo nasprotovali tej investiciji per se, ampak modelu, ki ga vzpostavlja - da vlada postane odvetniška pisarna kapitala in piše zakone, s katerimi povozi okoljske, prostorske in nenazadnje demokratične standarde. Interese kapitala postavlja nad interese ljudi in okolja.

Vsaka resna rdeča politika je tudi zelena. Smo pa zelo skeptični do tega, ali je zelena politika brez rdeče (torej taka, ki pristaja na obstoječi sistem, ki zaradi gonje za profiti uničuje planet in človeštvo) lahko sploh uspešna, glede na resnost okoljske krize.

Upam, da bo bralec iz navedenega razbral, da je šlo pri tistem zapisu za lapsus (nameren ali ne). V antiki so takšnim prirejanjem dejali sofizerm. Zato vračam žogico, z Marxom - Tu je roža, tu pleši! 

Tednik Mladina, ki ga že desetletja redno in skrbno prebiram, je objavil zanimiv zapis izpod peresa novinarja Boruta Mekine o tem, kako zasebni koncesionarji v zdravstvu za uresničevanje svojih interesov izrabljajo civilne družbene organizacije. Pri tem se ne gre nobenih skrivalnic, pač pa direktno opiše konkretni primer Društva na srcu operiranih Slovenije. A na žalost povsem napačno navaja priimek predstavnika tega društva, ki ni Franci Gerber, pač pa Franci Gerbec in ki je samo član Društva na srcu operiranih. Njegov predsednik je namreč še vedno Bojan Petek. In Franci Gerbec je po navedbah novinarja Mekine na seji parlamentarnega odbora za zdravstvo zagovarjal podjetniško iniciativo v zdravstvu. Pisec ne pozabi dodati podatka, da je gospod Gerbec tudi član Upravnega odbora Društva za zdravje naroda. Na žalost tega zagovora nisem poslušal in ga ne poznam, poznam pa Društvo na srcu operiranih, katerega član sem že nekaj let. Predsednik Bojan Petek zelo dobro opravlja svoje delo, društvo pa nas res tekoče in izčrpno obvešča o vseh aktivnostih. Zato sem z njegovim delom zelo zadovoljen in vodstvo podpiram. Bojan Petek ureja tudi našo strokovno revijo Utrip srca.

Naše društvo opravlja plemenito poslanstvo, o tem ni nobenih dvomov. In to kljub temu, da smo v omenjenem članku prebrali očitek, da je tako kot Društvo za zdravje naroda registrirano na istem naslovu v Ljubljani, kjer je tudi sedež drugega največjega zdravstvenega podjetja v Sloveniji, MC Medicor, z 8,6 milijona letnega prometa. MC Medicor obe društvi tudi podpira in se preko njiju reklamira. Kaj pa je pri tem narobe? Najbrž nič,  sploh, ker MC Medicor kakšne posebne reklame sploh ne potrebuje. Njihova najboljša reklama so visoke strokovne reference in splošno zadovoljstvo bolnikov, med katerimi sem že 15 let tudi sam. In to več kot zadovoljen, saj sem vedno deležen ažurne, strokovne, poglobljene in človeško prijazne obravnave, kakršne marsikje pogrešamo. Strinjam se z vsemi tistimi, ki storitve MC Medicor in njegove ustanoviteljice akad. prof. dr. Marjete Zorc, podpirajo. Veliko nas je in vsi smo hvaležni osebju v Ljubljani in Izoli za vrhunske zdravstvene usluge in kakovostne storitve. Še dobro, da jih imamo in da lahko srčni bolniki dobimo storitve, kakršne bi morale biti v vseh zdravstvenih ustanovah. Moje izkušnje so skratka izredno pozitivne. Srčno upam, da bo akad. prof. dr. Marjeta Zorc, katero tudi osebno izredno cenim kot odlično kardiologinjo in plemenito žensko dobrega srca in širokega duha, še naprej uspešno razvijala dejavnost tega MC. Če ji lahko pri zavzetem delovanju v dobro in za koristi bolnikov pomagamo tudi člani obeh društev, bom pri tem kot član Društva na srcu operiranih z veseljem in v okviru možnosti sodeloval. Ne glede na kritiko tednika Mladina, da naj bi dr. Zorčeva svoje interese veliko bolj legitimno izražala posredno, preko »domnevno samoniklo organiziranih državljanskih pobud«.

Naše društvo ni nič samoniklo organizirano, pač pa je društvo, ki je nastalo in bilo zakonito ustanovljeno na osnovi interesov množice bolnikov, ki smo bili enkrat ali večkrat operirani na srcu in smo našim zdravnikom hvaležni, da še lahko živimo. Ne samo predanemu osebju v MC Medicor, pač pa mnogi starejši člani in društveni kolegi tudi strokovnjakom v UKC Ljubljana ali

Maribor. Vrhunska storitev je pač vrhunska storitev in če je pri vsem skupaj še veliko človeške topline in osebnega na vsakem koraku prijaznega odnosa, kakršen veje iz osebja MC Medicor v Ljubljani in Izoli, je počutje nas srčnih bolnikov toliko boljše. Da o občutku varnosti in zaupanja ne govorimo posebej. Kdor tega ni doživel, ne more razumeti hvaležnosti za odlično opravljeno delo. Zato zaključujem – hvala MC Medicor in hvala akad. prof. dr. Marjeti Zorc! 

Pri intervjuju z dr. Mirjam Škrk o razsodbi arbitražnega sodišča v prejšnji številki Mladine je prišlo do dveh napak. Pri odgovoru na vprašanje glede pravic slovenskih ribičev smo zapisali, da je podlaga za njihov ribolov maloobmejni sporazum SOPS, ki dovoljuje lovljenje našim ribičem do 45.10 vzporednika, to pa je malo pred Limskim kanalom in ne »malo naprej.« Glede primera Tomšičevih parcel pa se je Hrvaška v postopku razsojanja sklicevala, da je njihovo partizansko gibanje rapalsko mejo anuliralo, kar naj bi potrdil AVNOJ leta 1943 in seveda ne leta 1949, kot se nam je zatipkalo. 

V prejšnji številki Mladine sem v članku »Modra življenja so pomembna« sindikalna pojasnila napačno pripisal Policijskemu sindikatu Slovenije. Šlo pa je za pojasnila Sindikata policistov Slovenije. Za napako se vsem prizadetim opravičujemo. 

V “Zeleni karti” iz Mainaua (1961) med drugim piše: “Tehnični razvoj in gospodarstvo sta nepogrešljiva predpogoja današnjega življenja, dejstvo pa je, da naravnih virov, porabljenih za ta predpogoja, ni možno nadomestiti, niti poljubno pomnožiti. Zato je nujno, da istočasno načrtujemo in ukrepamo, da bi dosegli ravnovesje med gospodarstvom in naravo, in da bi to ravnovesje tudi zavarovali.”

Danes je bolj kot kdajkoli jasno, kako pravilna je usmeritev v tem citatu. Zavedati se moramo, kakšno težo imajo vprašanja okolja za življenje nas vseh in se zavedati njihove prvenstvene vloge. Vprašanja o ohranitvi naravnih osnov našega okolja in o mejah sprememb okolja morajo prodreti v našo splošno in politično zavest. V obsegu, v kakršnem prehajajo problemi varstva okolja in urejanja prostora v zavest javnosti, bi se morale povečati tudi javne razprave o njihovih rešitvah. Nič ni bolj primernega kot široke javne razprave, da bi se utrdili zavest in volja za potrebne spremembe. In široka publiciteta, ki pomaga pri oblikovanju dolgoročnih družbeno pomembnih ciljev proti kratkoročnim oportunističnim zahtevam ozkih interesov, je najprimernejše orodje za nadzor celostnega planiranja.

V današnjem trenutku je potreben kompleksen pristop obravnave področja varstva okolja, pri katerem je nujno analizirati izhodiščno stanje in določiti dolgoročne cilje. Odločujoče pri tem pa mora biti, da se preide (tu mislim tudi na zakonodajo) iz stadija reagiranja na že povzročeno škodo v stadij, ki že vnaprej predvidi, kar bi se morda lahko zgodilo.

V razpravah o vsebini in sistematiki varstva okolja mora prodreti spoznanje, da izboljšave našega okolja ne moremo doseči le z restriktivnimi ukrepi, temveč s preventivnimi ukrepi oz. zahtevami za strokovno korektno in brezhibno prostorsko ter drugo načrtovanje.

Vedno večja širitev vseh dejavnosti – industrije, prometa, stanovanj itd. na kmetijska in krajinska območja, na potencialne rekreacijske površine in na površine, ki so rezervati pitne vode ali drugih naravnih resursov, še zaostruje nasprotja med temi dejavnostmi in naravo. Ta nasprotja ne bo mogoče odpraviti samo s prepovedmi. Pozitivna in v prijazno ter neobremenjeno bodočnost naravnana usmeritev vseh porabnikov prostora bo prav gotovo boljše sredstvo, kot pa stalni obrambni boji družbe, ki s svojim okoljem ne more biti zadovoljna. To pomeni, da moramo izkoristiti prednosti, ki jih nudijo sodobne tehnologije. Danes že vemo, da sta sodobna tehnologija in človek zmožna “ukrotiti” pretirani tehnični razvoj in kontrolirati onesnaževanje zraka, vode, zemlje itd., kot tudi ustvariti življenja vredno okolje za vsa živa bitja. Vendar pa je za dosego tega nujno, da tradicionalno brezbrižnost in čisto ekonomsko miselnost nadomestimo z usklajenim (harmoničnim) odnosom do okolja in ne le pretežno z verbalnim.

Znanstvene in strokovne raziskave o funkcionalnih povezavah človeka z naravo morajo dati splošno razumljive smernice za umestitev mnogih dejavnosti v naš naravni in urbani prostor ter jih približati strokovni javnosti kot planerski pripomoček. To je gotovo pot, ki omogoča nova spoznanja in nove miselne impulze. In če lahko zato pričakujemo “svetlo” prihodnost za naravo in človeka, je nujno, da za vsak tehnološki poiskus, vsak nov industrijski proces, vsako obliko razvoja in spremembe rabe prostora natančno presodimo vse učinke na okolje in preučimo vsa alternativna mnenja, preden se odločimo za nepovratne spremembe na koščku zemlje, ki nam je še ostal. 

Veliko resnice je povedane v kolumni z zgornjim naslovom. Je pa malce preveč enostranska, saj avtor nikjer za omenjeno situacijo ne položi vsaj malo krivde tudi na tisti, ‘trpeči del mase, ki je brez služb in perspektive’. V masi je moč in masa je totalno nesposobna to uporabiti sebi v prid.

Potem nam tudi direktorji in politični modreci ne bi mogli več tako diktirati, kot nam danes.

Hkrati tudi navedbe o Ruglju ne držijo v popolnosti. V knjigah med drugim navaja tudi hitre spremembe in ekonomske pritiske, ki posameznike vse bolj poneumljajo in oddaljujejo od samorealizacije. Ampak v osnovi pa, če imamo sebe vsaj malo radi, so iztočnice, ki jih ponuja – točke samouresničevanja, ki jih navaja: um, duh, telo, odnosi – ključnega pomena za zdrav psihofizični razvoj vsakega od nas.

Dejstvo je, da pokvarjenost človeka ni ozdravljiva. A z njo se lahko soočamo le z zdravo pametjo, razumom, zmernostjo in pravimi vrednotami. Vzroke za krizo vrednot, ki jih našteva tako avtor, kot številni drugi humanisti in prebujeni ljudje, je potrebno iskati v vzgoji. Predvsem v izjemno slabem ocenjevalno-kaznovalnem šolskem sistemu, ki od malih nog dela hudo napako, ko otroke vrednoti. Potem je tu še problem predmetnikov in snovi. Znotraj dobre in kvalitetne teorije manjka več življenjskih predmetov (psihologije odnosov, ekološke osveščenosti, morale, etike, način komuniciranja in čustvena inteligenca, pomena zlatega pravila - zmernosti, pomen meditacije, rekreacije), ter njihovih praktičnih implementacij na otroka.

A kako to doseči, če tega tudi učitelji in profesorji ne znajo? In tu trčimo na naslednji problem. Stroka je vse prepogosto slab zgled. Učitelj uči o dobri komunikaciji, sam pa ima neizmerne konflikte v družini. Zdravnik uči o škodljivosti kajenja ter gre kasneje med odmorom na cigareto. Stroka bi morala biti zgled, nekako vest družbe, ne pa zgolj ohranjati materialni status in ostati na nivoju pridobitnika.

Ob prevetritvi omenjenih reči bi se gotovo zvečal odstotek otrok, kasneje staršev z večjo usmerjenostjo k prej naštetim pravim vrednotam in delovanju na prej omenjenih štirih točkah samouresničevanja.

Dotlej bomo s članki avtorja in pismi bralcev celili rane in posledice po principu »lekadol za glavobol«, ozdravljeni pa ne bomo nikoli. Dokler se ne sanira vzrok, se bo krog zgodovine človeške neumnosti vrtel v nedogled. 

V intervjuju z ministrico za fi nance Matejo Vraničar Erman je prišlo do napake pri prvem vprašanju. Ne drži namreč, da je ministrica nasprotovala prodaji NLB, pač pa je nasprotovala ustavitvi postopka prodaje NLB. Pravilno gre prvo vprašanje takole: ‘Od vseh ministrov ste samo vi nasprotovali ustavitvi postopka prodaje NLB. Zakaj?’ Za napako se ministrici in bralcem Mladine opravičujem. 

Draga Mladina!

Naj takoj uvodoma pohvalim Uvodnik tvojega urednika iz številke 24 o stanju v Mariboru in možnih perspektivah s stališča Ljubljane. Res odlično pisanje. Bravo!

Hkrati naj nadaljujem z naslednjim kritičnim razmislekom. Zadnjih 18 let odkar te redno prebiram, si o Mariboru pisala zelo redko. Pravzaprav je bilo več prispevkov na temo kraškega podeželja kot na temo Maribora (in tukaj ne štejem arhitekturnih prispevkov). Res je Večer uspešna zgodba, a še zdaleč ni dovolj za skidanje vsega gnoja, ki se je nabral tekom let. Tukaj je tudi pomoč iz prestolnice dobrodošla. Sploh v delu, ko se v prestolnici odloča o Mariboru ali kar celotni vzhodni regiji.

Naj predstavim zadevo s primerom. Pred kratkim (dober mesec je od tega) je izšel razpis za kar nekaj milijonov (morda 70) za raziskovalno infrastrukturo in opremo. Zadeva nja bi prišla iz Evropskih sredstev in naj bi bila namenjena vzhodni kohezijski regiji. Sam razpis, pripravljen v Ljubljani, pa je bil pisan na kožo že začetim projektom, kjer je samo v enem primeru UM sodelovala pri 5%, mislim da Medicinska fakulteta. Zaradi vika in krika zagnanega znotraj sistema, je prišlo ‘’pojasnilo’’, da to ni ta razpis, da bo oni pravi še sledil in tako naprej. Če vika in krika ne bi bilo, niti do te obljube ne bi prišlo. Ali bo res še sledil kak razpis pa bog si ga vedi. (Če želite izvedeti kaj več, povprašajte na rektoratu UM, še več pa ima najbrž za pripomniti vodstvo FERI, ki je zagnalo vik in krik. Sam pravzaprav ne vem kaj dosti.) Če povzamem, težko si je podajat kljuke po ministrstvih, če si iz Maribora (no vsaj težje kot če si iz Ljubljane).

Kakorkoli, še naprej opravljaj dobro delo, hkrati pa malo pokukaj tudi preko Trojan.

Lep pozdrav.

Pismo uredniku!

Pred nekaj leti me je v Mariboru obiskala nečakinja, ki je tedaj živela v Angliji. Med hojo po mestu je dejala: »Maribor je lep kot Cambridge!« Kajpada kompliment ni vključeval podobnosti Univerze v Mariboru z imenitno Univerzo v Cambridgeu.

Ugotovitve gospoda Grege Repovža v Uvodniku k Mladini pod naslovom Ljubljana potrebuje močan Maribor od 16. 6. 2017 o zaostajanju Maribora za Ljubljano so povečini točne. V razlagi vzrokov izpostavlja ugodnejšo »lego in zgodovino« ter »boljše županstvo« v Ljubljani. Toda je stagnacija Maribora v razmerju do Ljubljane najbrž posledica gospodarskih, socialnih, demografskih in kulturnih politik tudi na državni ravni, ki vključujejo dajanje prednosti razvoju središča pred ostalimi področji države, kratko malo, »metropolizacijo« države!

G. GR primerja istovrstne kapacitete mest, predvsem pa univerzi in univerzitetna klinična centra.

Vendar razliko naredi razlika! Za povezanost in skupnost sta potrebni vzajemnost in relativna odvisnost od medsebojnega dopolnjevanja.

Navedel bom dva primera.

G. GR je spregledal Institut informacijskih znanosti v Mariboru, bolj znan pod akronimom IZUM, ki je ne samo edina tovrstna institucija v Sloveniji, ampak tudi v Jugovzhodni Evropi. IZUM razvija in vzdržuje knjižnični informacijski sistem COBISS. SI in informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti SICRIS v Sloveniji ter mrežo knjižničnih informacijskih sistemov COBISS.AL, COBISS.BG, COBISS.BH+COBISS.RS, COBISS.CG, COBISS.MK, COBISS.SR, ki so povezani v mrežo COBISS.net, in informacijske sisteme o raziskovalni dejavnosti E-CRIS.AL, E-CRIS.BH+E-CRIS.RS, E-CRIS.CG, E-CRIS.KS, E-Cris.MK, E-CRIS.SR in SICRIS v Albaniji, Bolgariji, Bosni in Hercegovini+Republiki Srbski, Črni gori, Kosovu, Makedoniji, Srbiji in Sloveniji. V mreži COBISS.net je vključenih 900 knjižnic, v informacijske sisteme o raziskovalni dejavnosti naštetih držav 14586 raziskovalcev, 918 organizacij, 1520 raziskovalnih skupin, 401 raziskovalnih projektov in 331 aktivnih programov. V slovenskem sistemu o raziskovalni dejavnosti SICRIS je v tem letu dodana storitev bibliografski kazalci uspešnosti za izvolitev v naziv na Univerzi v Ljubljani, ki v prvi fazi omogoča testni izpis vrednotenja bibliografije kandidata skladno z interpretacijami habilitacijskih meril posameznih članic Univerze v Ljubljani! Več o tem si lahko preberete na portalu http://www.izum.si/.

V mariborsko, štajersko in slovensko tehnološko in kulturno zgodovino zagotovo sodi tudi precej domiselna, »visokotiražna« (po številu obiskov) in »nizkobudžetna« (po skromnem proračunu) prva slovenska literarna on-line revija Locutio, ki je začela eksperimentalno izhajati 1994., redno pa 1997. leta. Njenih že 97 številk je dosegljivih na spletnem naslovu http://www.locutio.si. 

Spoštovani, danes sem v zadnji Mladini prebrala članek „Čas kislih nasmehov“, v katerem me omenjate z imenom in priimkom v povezavi z dogodkom, ki ga po krivici pripisujete meni.

Drži, da sem bila kot novinarka prisotna, ko so pred preiskovalnega sodnika pripeljali „morilca Olovca“ (to ni moje poimenovanje, tako je poimenovan v dotičnem članku). Ne drži pa, da sem bila jaz tista, ki je „kričavo vprašala, zakaj se brani z molkom, in čakala odgovor“. Tudi v mojem prispevku tega „histeričnega vprašanja“ ni bilo. Ni moje. Ne razumem niti, na podlagi česa ste to kar direktno - očitno - lahko sklepali. Morda mi pa lahko pojasnite? Verjetno namreč veste, da tam nisem bila samo jaz.

Ali je - na podlagi teh pojasnil - smiselno tudi to vaše predvidevanje, da me je „Popova medijska šola izmojstrila v histeriji“, zdaj presodite sami.

Upam pa, da se strinjamo (vsaj) v tem, da bi bilo fer, da tudi moja pojasnila objavite na način, kot ste objavili ta del članka, ki se tiče mene.

P. S.: Hvala pa za zapis, da so moji temelji solidni.

Lep pozdrav.

Res da gre za malenkost, a se mi zdi potrebno opozorit na lektorski popravek, ki je spremenil pomen mojega odgovora. V avtoriziranem intervjuju je pisalo „... od dosedanjih narodnjakov pa so mi všeč Avseniki in Henčki, ki so imeli nekaj vzdušja, značilnega za rokenrol.“

Rokersko vzdušje sem pripisal „Henčkom“, kot se je skrajšano reklo ansamblu, ki se je uradno imenoval Henček in njegov trio. Ker je lektorska služba to vedela, se ji je zdelo potrebno Henčke spremenit v Henčka in ni opazila, da je pri tem spremenila tudi moj odgovor. To pa se mi zdi še kar resen problem odnosa lektorjev do pomenskih nians besedila, ki jih pogosto žrtvujejo na račun „pravilnosti“ jezika.

Lep pozdrav.

Ko se je v ponedeljek, 29. maja, na spletni strani Primorskega dnevnika pojavil članek »Pirjevec zaupnik Digosa«, skoraj nisem mogel verjeti naslovu. Prvi dvom je nastal, ko sem prebral, da gre za članek Reporterjevega novinarja Igorja Kršinarja, ki je povzel vsebino nekega nepreverjenega dokumenta iz Udbovskega arhiva, omenjenega v knjigi Igorja Omerze »Pahor v žrelu Udbe«. Dvomi so postali iz vrstice v vrstico večji. Konfldent Udbe, poznan le po šifri, sicer pripadnik italijanske državne policije, naj bi razkril koprskim udbovcem delovanje tržaške kvesture. Da so nadzirali Borisa Pahorja je razumljivo, a ne le v 80-ih letih, pač pa mnogo prej, ko je z Ubaldom Vrabcem in skupino mladih, med katerimi je bil tudi Bojan Brezigar, ustanovil Slovensko levico, ki se je pridružila Slovenski skupnosti. Prav tako so nadzirali tudi ostale štiri komponente Skupnosti, nekdanjo Slovensko demokratsko zvezo, Slovensko katoliško skupnost, Slovenske krščanske socialce in Neodvisne Slovence. Da bi bil Jože Pirjevec konfident Digosa in mu poročal o delovanju stranke, je malo verjetno, prvič ker se ni udeleževal sej Slovenske skupnosti, čeprav je bil njen kandidat na listi Južnotirolske ljudske stranke.

Zadnji dvom je padel, ko sem zasledil, da naj bi o Pahorju poročal Elvinu Cosoliju. Bil je eden nižjih uradnikov na kvesturi, ki je običajno s Srečkom Coljo sledil letečim shodom Slovenske skupnosti, češ da bi govornika branila v primeru fašističnih napadov. Ob koncu shoda je govornika vprašal, naj mu v enem stavku pove, o čem je govoril, potem, ali pa že prej jo je mahnil v bližnjo gostilno ali bar na kozarec. Hvalil se je, da ima isto saržo kot Tito, bil je namreč maresciallo. Vsi smo ga poznali: Černe, Poštovan, Škerk, Legiša, Tul in še marsikdo. Vsi smo imeli isto mnenje: zbira podatke, ki so vsem na voljo, na primer, kdo je bil na seji Skupnosti, kar je bilo razvidno iz javnosti dostopnega zapisnika. Prav tako je bil na voljo vsem program Drage. Cosoli je pobiral programe in šel na kozarec ali dva. Poznan pa je bil med jugoslovanskimi državljani, ki so potrebovali »fogiio di Soggiorno«. Proti plačilu jim ga je dostavil na dom. Prav tako je bil na razpolago za podaljšanje potnega lista ali prepustnice. Z napitnino smo se izognili vrstam na kvesturi.

Verjamem, da tako Omerza kot Kršinar nista poznala Cosolija. Objaviti dokument z oznako »nepreverjeno« z vsebino, ki naj bi jo zaupnik italijanske državne policije povedal koprskemu udbovcu, nakar jo je ta zapisal in morda, da bi zgledalo bolj italijansko, je Cosoliju podvojil, je zame iz etičnega in moralnega vidika vsaj vprašljivo, če že ne nedopustno. 

Naslov sem vzel s tako naslovljenega prispevka dr. Bogomira Kovača v 22. številki Mladine (2. junij 2017). Preden zaidem v srž mojega pisanja, tole: dr. Kovač, izvrstno ste opisali vse bistveno pred takimi dogajanji in vsa odvečna dejstva, ki se zaradi malomarnosti, torej po nepotrebnem, in še česa, v kriznih razmerah dogajajo žal tudi pri nas.

V minulih dneh so mediji veliko pisali in poročali o dogodku in dogajanju na Vrhniki. Da bom lažje opisal dogajanje v zakulisju in potrdil pisanje dr. Kovača, bom povzel nekatere njegove (po moje) ključne in še kako resnične misli iz prispevka.

Vmes je bilo mučno obdobje sprenevedanja, množica pristojnih državnih institucij je tekmovala v bebavosti interpretacij in prelaganja odgovornosti, Cerarjevi so bili nezainteresirani opazovalci … Vsi pa so govorili, kaj bi morali storiti drugi. Politične in strokovne odgovornosti bodo najverjetneje pometli pod preprogo, pa jih ne bi smeli. Največja nesreča ni nesrečen dogodek, temveč ravnanje ob njem. V kriznih razmerah odgovorni ljudje niso sprejemali pravih odločitev, princip okoljske pravičnosti zahteva celovito informiranje, ki ga ni bilo (dr. B. Kovač).

Tudi predsednik vlade dr. Miro Cerar je ob obisku na Vrhniki novinarjem med drugim dejal: »Močno bomo intenzivirali informiranje ljudi, ki je bilo – moramo priznati –v začetku preslabo. Vsi pristojni predstavniki državnih organov so bili na terenu, vse od začetka se je delalo, saniralo situacijo, koordinacija in informiranje pa sta bila preslaba.« Pa ne bi bilo treba, če bi … Urad vlade za komuniciranje ima (med drugim) več dobro, celovito in jasno dodelanih načrtov ukrepanja ob različnih kriznih razmerah (ob morebitnih težavah v JE Krško, ob soočenju z mogočimi teroristi, potresu, letalski nesreči, ptičji gripi, poplavah …). Načrti okvirno določajo tudi ravnanja posameznih ministrstev, ki prevzamejo ključno vlogo glede na področje, ki ga pokrivajo oziroma, kjer je nastala kriza. Ta bi morala imeti dodelane in usklajene načrte s ključnimi sodelujočimi. Da imajo take načrte, ključni ljudje na UKOM najverjetneje ne vedo. Tisti, ki pa vedo zanje (vsaj morali bi), pa raje molčijo, ker bi ob njihovem aktiviranju morali delati, prevzeti del odgovornosti, pokazati znanje in sposobnosti. A se bojijo, da se bo prej pokazala njihova nesposobnost. So pa taki ljudje tudi na delovnih mestih sekretar z nemajhno plačo. V državni upravi dela (strankarsko) pisana druščina. Tudi taki, ki jim je naročeno: moramo biti proti, pa če imajo še tako prav.

Mimogrede: na UKOM so pred leti (na podlagi zakonodaje) pripravili tudi načrt psihološke obrambe (kriznega komuniciranja, tudi psihološkega / propagandnega/ vojskovanja). A so prav taki kadri vdrli v računalnik avtorja načrta in popravljali zaupni dokument, črtali iz njega naloge UKOM. Bali so se zahtevnega in odgovornega dela, ki ga je prinašal.

Zgoraj omenjeni načrti so grajeni tako, da dežurni v trenutku, ko izve za tak ali drugačen krizni dogodek, to takoj (po telefonu ali kako drugače) sporoči pristojnemu, ki nato ukrepa naprej. Vse je napisano, kako in kaj. V načrtih, ki bi jih naj imela ministrstva, bi naj bila zapisana imena tistih izvedencev za posamezna področja, ki bi lahko dajali izjave za medije, javnost. Ko so nastajali načrti na UKOM, so bile problem piar službe na nekaterih ministrstvih. Večino je krasila neizkušenost in neznanje, bili/e pa so dobri v skrbi za podobo svojih ministrov v javnosti.

Druga zgodba so načrti na državni ravni, ki jih ima na skrbi Uprava RS za zaščito in reševanje. Iz leta v leto jih dopolnjujejo, izpopolnjujejo. Vse to se odraža v delu civilne zaščite, ki je (prej pod vodstvom pokojnega Mirana Bogataja in zdaj Srečka Šestana) vedno dobro delala in se ustrezno odzivala. To lahko opazimo še danes. Enako velja za policijo in gasilce. Ne bo odveč, če zapišem, da so se zlasti strokovno, pa tudi sicer vedno najbolje odzivali tisti člani generalštaba - bivši slovenski pripadniki JLA, ki so imeli vojaško akademijo. Torej tudi znanje.

Kako se je mogoče v prihodnje izogniti temu, kar se je dogajalo v zvezi s Kemisom (nesrečam se je veliko teže, a tudi to je mogoče)? Preprosto. Tistim, ki bi morali izpeljati te, že napisane naloge in samo odigrati po predvidenem scenariju, je treba reči: hvala, odslej boš delal tisto, za kar si usposobljen. Seveda za manj denarja. Tega za slabo delo ali nedelo, za izogibanje ali prelaganje odgovornosti itd. ne more biti. Še najmanj na račun pridnih in sposobnih delavcev. Popravnih izpitov tukaj ni in ne sme biti!

Končal bom z znano ugotovitvijo: Uspešno (pravočasno, natančno in učinkovito…) komuniciranje znotraj sistema udeležencev pri reševanju (vodenju) krize in z ljudmi je ključni del reševanja kriznih razmer. Prav na tej podlagi in le tako je mogoče mobilizirati ljudi v reševanje kriznih razmer. 

Vsi naši tiskani mediji so večinoma cepljeni na slabe novice, dobra novica težko najde ustrezen prostor in ustrezen zapis v časopisih. Zato me je prijetno presenetil uvodnik Mladine 9. junija 2017 z naslovom Krema za čakre. Sicer površno obravnava različne lestvice, kjer je uvrščena tudi Slovenija precej visoko - seveda pa bi bila lahko še višje, če bi bili kriteriji malce drugačni.

Četudi sem tudi sam skeptičen do lestvic, vendar bi navedenemu dodal še tri neodvisne lestvice. Poleg čislane IMD lestvice konkurenčnosti, ki obravnava 63 ekonomij, obstaja še podobna lestvica, ki jo sporoča World Economic Forum (WEF) za 2016-2017 http://www3. weforum.org/docs/GCR2016-2017/05FullReport/TheGlobalCompetitivenessReport2016-2017_FINAL.pdf str. 322). Slovenija je z dvema stebroma uvrščena zelo visoko: zdravstvo in osnovno šolstvo je na 16. in visoko šolstvo je na 22. mestu. Celotna uvrstitev Slovenije je 56. mesto med 138 razvrščenimi državami. Najslabše za Slovenijo sta uvrščena stebra: razvoj finančnih trgov (118. mesto) in trg delovne sile (85. mesto).

Tudi Univerza v Melbournu, Avstralija, je razvrstila 50 nacionalnih visokošolskih sistemov za leto 2017 (http://www.universitas21.com/article/projects/details/153/executive-summary-and-full-2015-report str. 7) na osnovi 25 splošno dostopnih kazalnikov. Slovenski visokošolski sistem se je uvrstil na solidno sredinsko 28. mesto ob bok Češki, Španiji, Portugalski in Italiji.

Posebej zanimiva pa je lestvica kakovosti 28 evropskih držav (WSQ - World State of Quality), ki jo je nedavno predstavila Univerza v Minhu, Portugalska, na osnovi 21 kazalnikov (http://wsq.dps.uminho.pt/2016_ report.html). Slovenija v letu 2016 zaseda 10. mesto med 28 evropskimi državami. Slovenija zaseda 1. mesto v Evropi po Gini indeksu in 3. mesto po umrljivosti novorojenčkov, slabše je ocenjeno okolje.

Verjetno bi morale vladne strokovne službe le narediti presek vseh teh neodvisnih ocenjevanj in ustrezno izdelati kratkoročni akcijski (operativni) načrt - vizija Slovenije 2050 verjetno ni dovolj. 

Trasa drugega tira Koper-Divača, ki jo vsiljuje vlada, gre v dolini Rižane v predor (pod hrib Kaštelir), malo nižje pod vasjo Dekani, in ni nobenega razloga, da ne bi šla skozi predore in viadukte v ravni črti prek Krasa do Divače. Vendar, kot se vidi iz zemljevida 1, naredi v Osapski dolini onstran Kaštelirja velik lok v levo in se približa italijanski meji, kar progo podaljšuje za več kilometrov, in se da to enostavno izračunati. Ta nepotreben zavoj pa je bil izsiljen s strani Italije in Trsta s silovitimi in tudi umazanimi pritiski, kar je dokumentirano prikazano v knjigi avtorja tega sestavka »Koper-Trst, večna tekmeca, ali veliki boj za luške tranzitne tovore in transportne poti« (Mladika, Trst, 2007) na straneh 149-155. Trst je namreč imel nepremostljive ovire (okoljevarstvene in druge) pri posodobitvi svojega odseka 5. koridorja Trst-Divača in se je zato nameraval priključiti na novo progo Koper-Divača. Zaradi navedenih okoliščin je Trst kasneje zamrznil vse aktivnosti na svojem odseku 5. koridorja do Divače in pritiskal na Slovenijo, da bi njen odsek 5. koridorja Koper-Divača čim bolj približala Trstu, kar smo mu z navedenim velikim nepotrebnim zavojem tudi ustregli.

Vendar je Trst kasneje opustil namen, da bi se priključil na novo progo Koper-Divača, velik odvečen zavoj pa je ostal. Sklepam namreč, da mu slovenska smer s svojim zastarelim in počasnim železniškim omrežjem za prodor v Srednjo Evropo ni bila več privlačna, saj vozijo tovorni vlaki po njej komaj kakih 50 km/h, zato je usmeril vse svoje energije in resurse v posodobitev svojega priključka prek Tržiča na že sodobno in hitro (150 km/h) pontabeljsko progo, računajoč pri tem tudi na skorajšnjo dograditev nove hitre proge Celovec-Gradec. Kar bi Trst približalo srednjeevropskemu blagovnemu bazenu, iz katerega se napaja s tovori Luka Koper. To so velika industrijska središča kot Gradec, Dunaj, Budimpešta, Bratislava, Brno, Praga idr. Še več, pri 50 km/h preko slovenske smeri bodo npr. tovori iz 570 km oddaljenega Dunaja potovali v Koper kakih 12 ur, v Trst pa po posodobljeni, tudi če malo daljši pontabeljski progi, že pri 100 km/h komaj kakih 5 ur.

Tudi zaradi tega je vsiljevana vladna trasa neprimerna in zastarela in bomo morebitne njene napake plačevali stoletja. 

Pisci nove resnice o času II. SV ugotavljajo, da je vse skupaj le komunistična zarota. Zaveznikom protikomunistitov so partizani pošiljali vojne komisije, sestavljene iz samih komunistov ali njihovih simpatizerjev. Kočevski proces je dokaz, da so zakone in ustavo kraljevine Jugoslavije pisali komunisti. Tako so v ustavo napisali, da se vojska Jugoslavije ne sme postaviti pod zastavo tuje države brez predhodne odobritve skupščine (v času vojne je odločala vlada namesto skupščine). V času vojne, izrednih razmer se z ukazom omejijo zakoni in predpisi. Prepovedano je izročanje lastnih državljanov tuji državi. Še bolj je vidna revolucionarna zakonodaja v zakonih, tako: s smrtno kaznijo in ali dolgoletno do dosmrtno robijo se kaznuje vodiče, ovaduhe in vsakogar, ki bi s širjenjem sovražnikovih pozivov in razglasov z namero, da bi sovražniku v čemerkoli pomagal; neizpolnitev vojaške dolžnosti s sklicevanjem na svoje versko, politično ali kako drugo prepričanje, vojne ujetnike, ki prelomijo častno besedo, da se ne bodo več bojevali proti Jugoslaviji in jih ponovno zajamejo z orožjem. Oficirje, ki prestopijo k sovražniku ali se samovoljno vdajo, se mora v vsakem primeru kaznovati s smrtjo. Zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi v čl. 1, točka 5: stopanje v zvezo z osebo ali z družbo v inozemstvu zato, da bi se dobila od tod pomoč zaradi priprave za revolucijo ali nasilno izpremembo sedanjega političnega stanja v državi ali česa drugega, določenega v prednjih točkah, kakor tudi vsako podpiranje inozemskega lista ali inozemske družbe po kom z ozemlja naše kraljevine, če dela ta oseba ali ta družba zoper ustroj, red ali javni mir naše države. Kršenje tega zakona se kaznuje s smrtjo. Čl. 20: Vse temu zakonu protivne odredbe iz občega kazenskega zakonika in drugih kazenskih zakonov kakor tudi zakona o tisku, zakonov o društvih in shodih, zakona o posesti in nošenju orožja in vseh drugih zakonov, prestanejo veljati, ko stopi ta zakon v veljavo. Dodatno so sprejeli Zakon o povračilu škode zaradi dejanj veleizdaje in o prepovedi nad imovino oseb, obtoženih takšnih dejanj. Komunizem je bil razširjen tudi v Haagu in Ženevi, saj 4. Haaška konvencija dopušča organizacijo »milice«, ki deluje po Vojnih zakonih. Še huje državljanom, ki so vstopili v službo sovražne države, ne priznava zaščite po Vojnem pravu, beri vojnih ujetnikov. Deklaracija o ranjencih pa zahteva od vseh vpletenih strani, da jo spoštujejo, ne glede, na to ali so v boju ranjeni pripadniki regularnih ali neregularnih enot. Tu se postavi vprašanje, kako so ravnali »protikomunisti« ali pravilno MVAC z ujetimi ali ranjenimi partizani in civilisti, kajti bili so del italijanske cesarske armade.

Vodstvo v Ljubljani je vedelo za nemški ultimat, ki je veljal tudi za MVAC, prostovoljci laške vojske: ali nadaljevanje skupnega boja, ujetništvo ali uničenje, če se uprejo. MVAC je kapitulirala skupaj z italijansko vojsko, ponudili so jim uniforme redne vojske in skupni odhod na Susak, vendar niso položili orožja. Uporne vojake lahko kaznuje lastna ali nasprotna stran.

Na Turjaku so se mvacarji razglasili za Jugoslovansko vojsko v domovini, vendar so raje ostali zaprti v »varnem gradu«, kot pomagali obkoljenim četnikov v Grčaricah. Enako se je zgodilo ob obleganju Turjaka, del MVAC v Zapotoku se je namesto v pomoč sobojevnikom raje umaknil preko Barja in se predal Nemcem. Vojaški KZ kraljevine je za poveljujočega oficirja, ki ni priskočil v pomoč enoti v bojni stiski, smrtno kazen. Primerjati je treba zakone kraljevine in odredbe okupacijskih oblasti s partizanskim.

Uporniška stran je uporabljala zakone kraljevine, kralja in državo je zamenjal narod. Višji državni uslužbenci, odvetniki , duhovniki in oficirji so poznali zakone kraljevine in se ravno tako zavedali posledice svojih dejanj. Zato se je vojaško in civilno vodstvo kolaborantov izognilo vračanju v domovino.

V članku »Stare in bodoče smrti« se je dogodil lapsus: legendarni predsednik borcev Janez Stanovnik ni bil govornik na spominskem srečanju za bitko pri Turjaku leta 1943, ko se je ta vršila, ampak leta 2003. 

Spoštovani Boris Pahor,

Tarča sem obtožbe, ki jo je sprožil v svoji zadnji knjigi Igor Omerza, da sem Vas v letih 1988 in 1989 ovajal Digosu. Nič ne pomaga moje opozorilo, da sem bil v tistem času predsednik Narodne in študijske knjižnice in Slovenskega stalnega gledališča. Obakrat na pobudo SKGZ, pri čemer je težko verjeti, da bi omenjena krovna organizacija, vezana na Ljubljano, postavila na čelo dveh najpomembnejših slovenskih kulturnih ustanov v Trstu »italijanskega špiclja«, kot pravi Jože Možina. Med potovanjem na Kavkazu sem prejšnji teden dosti razmišljal o najinih odnosih v zadnjih štiridesetih letih. Na slovenskih srednjih in višjih šolah v petdesetih in šestdesetih letih nisem bil Vaš študent, kar pomeni, da sem Vas poznal samo iz Vaših knjig in publikacij. Ko je leta 1975 izbruhnila afera zaradi Kocbekovega zapisa o povojnih pobojih, objavljena v brošuri ob pisateljevi sedemdesetletnici, ki sta jo izdala Alojz Rebula in Vi, sem bil na vajini strani. To sem pisno tudi sporočil Rebuli, saj je bil na liceju moj profesor, in mu ponudil sodelovanje. Nisem dobil odgovora, zato tudi nisem vztrajal. Na začetku naslednjega desetletja je prišlo med mano in Vami do polemike zaradi glose, ki sem jo objavil v Primorskem dnevniku kot komentar na Vašo tezo, da je bil Edvard Kardelj s svojo z internacionalizmom zaznamovano politiko odgovoren za žalostni položaj Slovencev v zamejstvu. Trdil sem, če se prav spominjam, da Kardelja ni mogoče tlačiti v zamejenost marksističnega dogmatika, nezainteresiranega za narodno stvar. Tega mnenja sem še danes. Vas je moje pisanje prizadelo, tako da ste v odgovor izdali posebno številko ad hoc ustanovljenega lista. Ta epizoda je vrgla senco na najine odnose, kar pa mi ni preprečilo, da bi s spoštljivim zanimanjem ne sledil Vaši pokončni kritiki jugoslovanskega režima, čeprav se nisem strinjal z njeno radikalnostjo. Menil sem namreč, da Slovenci v zamejstvu jugoslovansko zaščito potrebujemo, če hočemo obraniti svoje gospodarske in kulturne institucije. To moje stališče je dobro razumel Žarko Race, ki je o meni rekel, kot je zapisano v Omerzovi knjigi, »tudi takšne rabimo«.

Svoje visoko mnenje o Vas in Vašem delu sem izpovedal v uvodu knjige »Introduzione alla storia culturale degli sloveni a Trieste nel ‘900«, ki jo je Tržaška pokrajina izdala leta 1983. Dve leti kasneje je Tržaška občina v palači la Villette v Parizu organizirala veliko razstavo pod naslovom »Trouver Trieste«, s katero je hotela predstaviti naše mesto. Na njej smo bili Slovenci potisnjeni v kot. Reagiral sem tako, da sem napisal takratnemu kulturnemu ministru Jacku Langu protestno pismo, ki ga je v imenu SKGZ podpisal njen predsednik. V odgovor je pariška vlada februarja 1986 organizirala posebne slovenske dni v Centre Pompidou, kjer smo nastopili z referati in se predstavili s svojimi publikacijami. NŠK je v izložbo, prirejeno ob tej priliki, vključila tudi Vaše knjige. Evgen Bavčar, naš pariški filozof, se je tako navdušil nad Vašo »Nekropolo«, da Vam je priskrbel francoskega založnika in Vam s tem omogočil mednarodno uveljavitev. Ko sem leta 1987 objavil gradivo, s katerim smo nastopili v Centre Pompidou, sem v zbornik, polemično naslovljen »Touver Trieste – La voix slovène«, vključil tudi Vaš prispevek.

Uspeh »Nekropole« je na začetku devetdesetih let narekoval Bavčarju misel, da bi Vas predlagali za Nobelovo nagrado. Ker sam tega ni mogel storiti, saj ni imel primernega profesionalnega statusa, me je povabil, naj kot univerzitetni profesor prevzamem iniciativo. Z navdušenjem sem pobudo sprejel in v imenu Oddelka za slovansko filologijo na Filozofski fakulteti v Trstu poslal v Stockholm potrebni predlog, ki so ga podpisali moji kolegi, v prvi vrsti moja sestra Marija. Vzporedno je njen mož Boris Paternu sprožil enako pobudo na SAZU. Ko je Bavčar sporočil, da ste prišli v ožji izbor kandidatov, smo postopek v naslednjih letih ponovili. Bil sem prepričan in sem še, da si nagrado zaslužite, hkrati pa tudi zaskrbljen. Vedel sem namreč, da nimate slovenskega državljanstva, ker menite, da bi Vam ga morala novorojena Republika dati samodejno. Ker sem se bal, da se bo Italija postavljala z Vami, če dobite priznanje, sem zaprosil takratnega predsednika države Milana Kučana za sprejem. Razložil sem mu situacijo, češ da naj zadevo reši v Vaš in naš prid. Nagrade niste dobili, verjetno zato, ker postavljate problem nacistične morije kot vprašanje, ki ne zadeva samo Judov, ampak vse »manjvredne« narode, predvsem slovanske.

Ob Vaši osemdesetletnici je moja sestra pripravila zbornik. Ker ga organizacije, od katerih smo pričakovali pomoč, niso podprle, se je bilo treba obrniti na druge ustanove in zasebnike. Med slednjimi sem tudi jaz. Sicer pa Vas v obdobju, o katerem govorim, nisem pogosto srečeval. Gotovo ne v Dragi, kjer v osemdesetih letih sploh niste predavali in kamor sem tudi sam redko zahajal. Leta 1996 ste prišli na predstavitev knjige Vašega sina Adrijana, ki je nastala kot diplomska naloga pod mojim mentorstvom. Leta 2006, ko sem za TV Slovenijo pripravljal niz oddaj o slovenski zgodovini 20. stoletja, sem Vas prosil za intervju. Spominjam se, da smo s snemalno ekipo dolgo iskali Vašo hišo, ker sem bil zmotno prepričan, da stanujete še v barkovljanskem bregu, kjer sem bil po Parizu pri Vas. Menda zaradi neke knjige. Leta 2009 sva bila skupaj z Rebulo imenovana za redna člana SAZU. Vsi trije smo bili prisotni na slovesnosti, a smo se samo bežno pozdravili. Še največ časa sem z Vami govoril septembra 2008 po okrogli mizi v Ajdovščini o Primorcih in Primorski, ko sva se s šoferjem vračala v Trst. Povedali ste, da od italijanske izdaje »Nekropole« niste imeli nobenega dobička, čeprav je bila uspešnica, ker je imela copyright založba iz Tržiča, ki je prva izdala knjigo. Od takrat se nisva več srečala, kar pomeni, da sva bila v zadnjih štiridesetih letih v stiku vsega petkrat.

Kako naj bi glede na sporadičnost teh stikov Digosu kaj poročal o Vas, se zdi čudno tudi Vam, kot berem v Vaši zadnji izjavi »Reporterju«. To pa me ne more zadostiti. Po Vašem zgledu nameravam ostati aktiven in prisoten v javnem življenju, dokler bom imel dovolj moči. Zato se moram rešiti madeža, s katerim me je oblatil Omerza na podlagi dokumenta, ki ga je sama UDBA označila kot »nepreverjenega«. Marijan Zlobec je pred kratkim zapisal, da je »Igor Omerza potunkal zgodovinarja, akademika dr. Jožeta Pirjevca«. Proti takemu moralnemu linčanju se bom boril z vsemi silami. Hvaležen Vam bom, če mi boste pomagali. 

V sestavku z navedenim naslovom avtorica Urša Marn navede tudi, da je “… v državi, kjer je lastniških več kot 85 odstotkov stanovanj…” težko doseči soglasje o obdavčitvi premoženja. Navede tudi podatek o številu stanovanjskih enot, iz katerega sledi, da ob 2 milijonih prebivalcev pride ena stanovanjska enota na 2,3 prebivalca, kar je manj, kot šteje članov povprečno slovensko gospodinjstvo (2,5; SURS, splet). Stanovanj je torej v Sloveniji dovolj. Zakaj je takšen problem uvesti “pravično” obdavčitev nepremičnin? Če je bojazen zastran tistih (starejših) posameznikov, ki imajo eno samo (mnogo preveliko) stanovanjsko enoto, v kateri živijo, se ga da razrešiti: le-to se na ustrezen način izvzame iz obdavčenja, ustrezno pa se obdavči vse tiste enote, ki jih posameznik ne potrebuje kot lastno bivališče.

Naj v ilustracijo navedem zanimiv primer iz ZDA, t.i. središča “gnilega kapitalizma”, kjer kljub pri nas precej uveljavljenemu slabemu mnenju o prav vseh ameriških rečeh najdemo tudi primere zelo dobrih praks, če jih seveda želimo videti. Univerza Princeton na svoji spletni strani pove, da je kot ena izmed najboljših univerz na svetu tudi ena od redkih ameriških, kjer je šolanje lahko brezplačno, saj je njihova štipendija — oz. popust pri sicer zelo visoki šolnini — odvisna le od premoženjskega stanja študentove družine, in to enako za ameriške in vse druge študente. Univerza ponuja spletni kalkulator, s pomočjo katerega se lahko vnaprej oceni, koliko bi leto otrokovega šolanja na prestižni univerzi stalo in če je družina manj premožna, strošek res ni visok oz. je lahko celo enak nič, če je družina revna.

Kje je tu povezava z naslovno temo, davkom na nepremičnine? V formular princetonskega kalkulatorja je poleg dohodkov seveda potrebno vnesti tudi podatke o drugem premoženju, vključno z vrednostmi nepremičnin, ki so v lasti družine. Pri tem je IZVZETA nepremičnina, v kateri družina stanuje!

In v čem je trik te “dobrodelnosti”, saj potemtakem bi na Princetonu (skoraj zastonj) lahko študiral (skoraj) vsak otrok? Precej preprosto: ključni vstopni pogoj je preizkus sposobnosti in znanja kandidata, poleg dotedanjih šolskih rezultatov in znanja jezika je najpomembnejši rezultat enega od standardnih (sprejemnih) testov (npr. SAT). Za vpis na univerzo Princeton se je kandidatu smiselno potegovati le, če ima rezultat testa nekje nad 90%. (Le potencialno) najboljše študente so pač pripravljeni “sponzorirati”, ne glede na to, ali prihajajo iz Amerike ali morda iz Slovenije!

In tako se vrnemo v Slovenijo, kjer se univerze (ministrstvo za šolstvo, vlada?) v zadnjih letih trudijo, da bi študirali ne več le vsi otroci, ampak celo več kot vsi. Tako je bilo za šolsko leto 2017/18 razpisanih 18.147 mest za prijavo na fakultete (http://www.mestomladih.si/dijaski-os/ clanki/stanje-prijav-na-fakultetah/), medtem ko je bilo v letu 1998 živorojenih 17.856 otrok (SURS, splet). Precej let nazaj, ko se je hiper-prijaznost slovenskih univerz začenjala, je, če se prav spomnim, nekdanji rektor mariborske univerze, Alojz Križman, med zadnjimi opozarjal, da naj bi bil univerzitetni študij, kot je bil zamišljen, primeren za manjši del populacije, ne za vse, saj se s tem nujno razvrednoti. Pri nas pa sedaj - ah, kaj ni to lepo - baje omogočamo prav vsem otrokom razkošje neomejene izbire študijskih programov. Iz ekstrema v ekstrem: podpiramo “elitizem” oz. privilegije t.i. elit, kjer ga ne bi smelo biti, in ga preprečujemo, kjer bi moral biti.

Prednost slovenske “majhnosti” pa je v tem, da imamo zato (lahko) vse precej dobro prešteto in izmerjeno. Lahko bi — tudi znanja za to imamo dovolj — na podlagi relativno kvalitetnih podatkov izdelali dobre in pametne, celo pravične sisteme (modele), začenši s spletno aplikacijo, ki bi omogočila direktno izjasnjevanje volivcev, brez zamudnega zbiranja in potrjevanja podpisov na UE in dragih referendumov, npr. za izbor med npr. tremi dobro premišljenimi modeli obdavčenja nepremičnin. Ali pa za referendum proti neprimerni prodaji NLB, kot tudi za kakšno odločitev v šolstvu in še kje, če vlada ne zna ali ne želi pametno presoditi, kadar so blizu volitve ali pa kaj drugega. Česa v resnici nočemo? 

Vsi nergamo nad politiki. Ti so, po moji oceni, še zgledni, glede splošno prisotne »butastosti«. Morda so na planetu bolj »butasti« od Slovencev samo še Hrvati. Čeprav imajo vetrnice! Morda pa samo Dalmatinci niso »butasti«? Nočemo vetrnic, ker so baje škodljive. Na Krasu so bili najprej problem ptiči, ki so samo pri nas tako butasti, da bi se zaletavali v njih. Ko smo poplačali »ljubitelje« ptic, so zdaj problem medvedi. Baje imajo tam kar 60 km širok koridor, po katerem se gibljejo in bi jih vetrnice gotovo motile. Pa jih res skrbijo medvedi? Če bi jih, bi jim zgradili nadhod čez avtocesto, kot je to za divjad povsod normalno, celo na Hrvaškem.

Pred dnevi so me ganile ženske na Koroškem, ki so tarnale, da bodo zaradi vetrnic umirali otroci. Nisem sicer dojel, kako. Verjetno, ko bi se zlomili listi vetrnice ali podrla konstrukcija. Na Dolenjskem so zaustavili za celo leto gradnjo HE, ker je bil rokav Save habitat nekemu žužku. Po letu dni je Biotehniška fakulteta k sreči ugotovila, da gre za tujerodno vrsto.

Magna bo baje nevarna za okolje. Naj si kdo ogleda lakirnico v Gradcu. Tak nivo zaščite morda pri nas dosegata, če sploh, le Lek in Krka. In ti, ki se tako bojijo Magne, kurijo odpadke in slab les ter onesnažujejo okolje s trdimi delci in drugim bolj kot bi ga 100 družb Magna hkrati. Očitno je domače onesnaževanje, tudi preko vseh meja, povsem sprejemljivo. Domače je le domače.

Večina ljudi, ki so proti Magni, pravi, da jih skrbi le okolje. Ali jih res? Je kmetovanje na teh prostorih sploh sprejemljivo? Prvovrstna kmetijska zemlja pomeni tudi prvovrstno onesnaževanje. Če že pustimo ob strani pesticide in umetna gnojila, je tu še ta prelepa klasična gnojevka, spodaj pa zaloge vode za Maribor in velik del Dravskega polja.

In kdo je dal predlog za sekanje gozdov? Ministrstvo? Ne, razlaščeni kmetje. Zdaj pa so domačini zgroženi nad potezami ministrstva? In zakaj so kmetje proti? Magne ne potrebujejo, če industrijski delavci crknejo, jim dol visi.

In drugi tir? Tudi, če bi bila cena polovico nižja, bi SDS, ki se skriva za civilno iniciativo, bila proti. Zakaj? Vodja, tako imenovane civilne iniciative, g. Vili Kovačič, je že nekajkrat izjavil, da je 2. tir projekt Foruma 21. Očitno je tu problem. In njegov gospodar, veliki vodja, deluje vselej proti interesom Slovenije. Zakaj? Ker mu je nekdo natvezil, da je dober vodja za izredne razmere, če že v normalnih ni. In seveda to rad verjame. Slabše kot bo za Slovenijo, boljše bo za njega. In

SDS, pardon civilna iniciativa, trdi, da ni proti tiru, ampak samo njegovi ceni in so celo za dva. So res? Na Črnem kalu zbirajo podpise proti tiru z argumentom, da bo šel drugje. Kje? Po obalnem pasu ni mogoče do Ajdovščine.

Vesel sem prihodnosti, ko se bodo vsi investitorji umaknili, mi pa bomo zdravi in veseli jedli travo na čistem zraku.

Družba si svojih posameznikov še nikoli prej v zgodovini ni mogla privoščiti tako dolgo in poglobljeno izobraževati kot danes. Poglavitni in edini namen šole bi moral biti posredovanje znanja, ki ga je človestvo odkrilo in zbralo v času svojega obstoja in to znanje bi moralo biti samo po sebi zanimivo in navdihujoče. Situacija v kateri smo trenutno, pa je iz šole naredila mukotrpno in dolgočasno tekmo, kjer so zmagovalci znani že vnaprej, vsi ostali pa poskušajo po liniji najmanjšega odpora preživeti to nujno zlo.

Kot avtor ugotavlja v zgornjem članku, so eden od krivcev za nastalo situacijo ocene, ki so izgubile svojo vrednost kot pokazateljice znanja in prinašajo samo še razslojevanje in tekmovalnost. Vendar pa se je potrebno resno pogovoriti o tem, s čim bo trenuten sistem ocenjevanja nadomeščen. Kot je dejal avtor, je utopično misliti, da se ocenjevanju lahko izognemo, ga pa lahko poskušamo narediti bolj objektivnega in manj stresnega.

Šola je od nekdaj združevala izobraževalno in ocenjevalno funkcijo, vendar sta ti dve funkciji pravzaprav nezdružljivi. Učitelj, ki razred dijakov celo leto uči in vsakega tudi osebno pozna, je najmanj primerna oseba, da jih na koncu leta ocenjuje. Vodi v nepravičnost in subjektivnost in jemlje dragoceni čas, ki bi bil lahko namesto kontrolkam in spraševanjem posvečen učnim uram. Povzroča pa tudi opisane a priori negativne odnose med učitelji in učenci, saj so učitelji učencem hkrati zavezniki pri poučevanju in hladni recenzenti pri ocenjevanju.

Avtor kot nadomestek trenutnemu sistemu predlaga sprejemne izpite na univerze in ocenjevanje šolskega uspeha po sistemu opravil ali ni opravil na razlicnih nivojih, vendar to pod malo drugacno krinko vrača trenutni sistem. Namesto da bi se učitelji in učenci trudili "pripraviti na maturo“, bi se po novem trudili "pripraviti na sprejemce", ti pa bi bili zaradi velike teže se bolj stresni kot matura.

Prva in najpomembnejša sprememba trenutnega stanja je po mojem mnenju ločitev izobraževalne in ocenjevalne funkcije šole. Neodvisna ocenjevalna institutcija kot je matura lahko prevzame ocenjevalno vlogo šole, poleg tega pa s tem razbremeni univerze, ki bi morale sicer vse sprejemne izpite opravljati same. Pomembna posledica te izboljšave je odprava neštetih kontrolk in ustnih testov skozi šolsko leto, ki so stresni in nepotrebni. Opravljati letni izpit iz vsakega predmeta se na prvi pogled morda zdi še bolj stresno, vendar bi prihranek pri času in izboljsanih odnosih v šoli odtehtal stres zaradi izpita. Dodatno bi se ga dalo omiliti tudi z omejitvijo teže, ki jo lahko nosi en sam izpit in spodbujanjem učencev k dokazovanju izven letnih izpitov in konkretnim nagrajevanjem njihovih izvenšolskih prizadevanj.

Druga sprememba šolskega sistema pa bi morala biti decentralizacija izobraževanja, pri kateri bi imeli učitelji bolj proste roke pri izbiri snovi in načinu podajanja le-te, učenci pa bi bili bolj svobodni pri izbiri predmetov, hitrosti napredovanja skozi snov in izbiri učitelja. To bi prineslo resnični element izbire pri vpisu na srednjo šolo, ki bi temeljil na posameznikovih zanimanjih in ponudbi šole, ne pa na nejasnem kriteriju težavnosti in elitnosti. Šola nosi veliko družbeno odgovornost in nujno je potrebno najti način, da bo učence navdihovala za prihodnja odkritja, iznajdbe in umetnine.