Spoštovana ga. Spomenka Hribar, nisem se vajena pogovarjati preko časopisov in revij, a vam bom vseeno pojasnila in vas pomirila, da z mojo pieteto ni prav nič narobe. Bog in Kant sta lahko priči.

Soglašam z vašim komentarjem, citiram: »Pieteta vedno zadeva najprej subjekt izjave, saj od tu izhaja in se v njej kaže njegov odnos do sočloveka …« Malo bi misel razširila. Naš odnos do sočloveka prav tako kažejo vsa naša druga ravnanja in dejanja.

Osredotočili ste se samo na en stavek, oziroma na eno besedo (zagrebsti), ki ste jo dojeli, morda tudi kdo drug, z negativno konotacijo. Jaz pa je ne. Razumem jo samo kot sopomenko, (res mogoče bolj starinsko), za besedo pokopati, posebno če ne gre za trupla. Ali vi ne? Potem, oprostite, to ni moj problem. Lahko pokukate v SSKJ.

Verjetno nas želite dobronamerno soočati s samim seboj, a vaš način lahko v človeku sproži obrambo. Drugače bi bilo, če bi mi, na primer, napisali: »Bodite pozorni, v svojem komentarju ste uporabili izraz, ki lahko koga prizadene.« in pustili »mojo pieteto« pri miru. Potem bi vam odgovorila: »Hvala za opozorilo, nisem vedela« in se vsem morebitnim prizadetim opravičila.

Lep pozdrav.

Ali je kaj čudnega, da Cerarjeva vlada ustvarja nov represiven zakon o migrantih, zapira meje, ograjuje deželo z rezilnimi žicami, nabavlja nov vodni top, paralizatorje, podeljuje večja pooblastila vojski in policiji, kriminalizira begunce (ali pa vsaj dopušča, da to počnejo drugi), krši lastno ustavo in usmeritve EU, vse z izvršilnimi pooblastili gestapoidni notranji ministrici? Nič čudnega ni. Cerar je aktivni katolik, na fotografiji v časopisu smo ga videli stati skupaj s prištinskim doktorjem znanosti Ivanom J.J., v cerkvi pri maši, v prvi vrsti. Drugi od obeh se je nekoč sicer trdno naslanjal na rdečo zvezdo, a ko so mu jo spodmaknili, se je brž naslonil na vatikanski križ. Kdor ima šibkega duha, se mora pač na nekaj opirati. Na križ, zvezdo ali berglo. Ta križ je povzročil v zgodovini več gorja in smrti kot vsi drugi verski simboli s svojimi verami skupaj. Pod njim se je iztrebljalo plemena, narode, rase in druga verstva. Še zmerom stoji in nadaljuje svoje brezsrčno poslanstvo (ne glede na dobrodušnega, a močno začasnega papeža), ter sedi na naropanih zakladih. Tudi ob asistenci takšnih, kot sta zgoraj omenjena tesna sodelavca pri delu in molitvi. Na tem križu seveda ni več Kristusa, če je sploh kdaj bil. Na koncih se močno krivi. V svastiko. 

»Želim si tudi, da bi politiki in mediji brez pompa zagrebli mrtve. Nič več. Samo to bi bilo zame pravo pietetno dejanje.« Zgornjo misel je napisala gospa Polona Jamnik z Bleda v komentarju mojega odgovora gospe Zori Konjajev o pieteti, o pokopu žrtev iz Hude jame.

Moj komentar: Pieteta vedno zadeva najprej subjekta izjave, saj od tu izhaja in se v njej kaže njegov odnos do sočloveka. Po svetopisemskem načelu: Ne stori drugemu tistega, česar nočeš, da drugi stori tebi. Ali - prosto po Kantu - Naj bo tvoje dejanje tako, da lahko postane splošno veljavno.

Ker sami verjamete, »da človek kljub želji po objektivnosti gleda skozi prizmo svojih doživljanj, pričakovanj, stališč, prepričanj, vrednot (…)«, Vas, spoštovana gospa Polona Jamnik sprašujem, kako bi se Vam »slišala« zgornja izjava, če bi bili osebno prizadeti? Recimo v osmrtnici: »Umrla je naša ljuba mama, babica in prababica. Zagrebli jo bomo … « (tega in tega dne ob tej in tej uri na pokopališču tem in tem…) ?

Tudi sama si želim - in upam, da tako tudi bo! - da bi prihodnje pokope iz zamolčanih grobišč izvedli brez političnega in medijskega »pompa«. Ker je bil ta prvi pokop hkrati tudi simbolno dejanje pokopa, prisotnost predsednika države odslej ne bi bila smiselna in je ne bi bilo treba ponavljati. »Zagrebli« pa so te mrtve pred več kot sedemdesetimi leti! — Zakaj se zaletavate v odprta vrata?

Ali je kaj čudnega, da Cerarjeva vlada ustvarja nov represiven zakon o migrantih, zapira meje, ograjuje deželo z rezilnimi žicami, nabavlja nov vodni top, paralizatorje, podeljuje večja pooblastila vojski in policiji, kriminalizira begunce (ali pa vsaj dopušča, da to počnejo drugi) , krši lastno ustavo in usmeritve EU, vse z izvršilnimi pooblastili gestapoidni notranji ministrici? Nič čudnega ni. Cerar je aktivni katolik, na fotografiji v časopisu smo ga videli stati skupaj s prištinskim doktorjem znanosti Ivanom J.J, v cerkvi pri maši, v prvi vrsti. Drugi od obeh se je nekoč sicer trdno naslanjal na rdečo zvezdo,a ko so mu jo spodmaknili, se je brž naslonil na vatikanski križ.

Kdor ima šibkega duha, se mora pač na nekaj opirati. Na križ, zvezdo ali berglo. Ta križ je povzročil v zgodovini več gorja in smrti kot vsi drugi verski simboli s svojimi verami skupaj. Pod njim se je iztrebljalo plemena, narode, rase in druga verstva. Še zmerom stoji in nadaljuje svoje brezsrčno poslanstvo (ne glede na dobrodušnega, a močno začasnega papeža), ter sedi na naropanih zakladih. Tudi ob asistenci takšnih, kot sta zgoraj omenjena tesna sodelavca pri delu in molitvi. Na tem križu seveda ni več Kristusa, če je sploh kdaj bil. Na koncih se močno krivi. V svastiko. 

V razlagi državne zapletenosti v tragedijo duševnega zdravja se novinarkini sogovornici dr. Sani Čoderl Dobnik prikrade pomembna napaka, na katero uporabniki in preživevci psihiatrije opozarjamo že vrsto let: ni res, da se je lani ‘iztekel petletni Nacionalni program duševnega zdravja, ki je predvideval pet novih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, a kaj, ko iz tega ni bilo nič’.

Res je, da bi bil državni zbor že leto po sprejemu Zakona o duševnem zdravju (2008) omenjeni nacionalni program, ki bi zakonske določbe tudi podkrepil z ukrepi in predvsem sredstvi, moral obravnavati, žal pa poslanci dokumenta v vseh teh letih niso mogli obravnavati, tudi če bi ga hoteli, saj ga Ministrstvo za zdravje nikoli ni vložilo v proceduro in na njegovi spletni strani žalostno binglja le eden osnutkov takega programa. Sicer pa članek gospe Urše Marn zasluži samo tri besede: hvala, hvala, hvala. 

Prispevek Privatizacija javnega zdravja odpira pomembno tematiko strokovnosti in dostopnosti psihološke in psihoterapevtske podpore ljudem – več kot potrebne podpore! Novinarka s pomočjo izbranih sogovornikov prikaže, da področje svetovanja in psihoterapije pri nas ni ustrezno regulirano, predvsem pa opozori na množico problematične ponudbe te podpore, ki ima lahko (in obstaja kar nekaj primerov) škodljive učinke. Žal pa prispevek izpade kot lobiranje za klinične psihologe kot edini možen profil – ob psihiatrih – ki naj bi nudil primerno podporo ljudem z (vsakovrstnimi) duševnimi težavami. Pri tem s pomočjo citiranja specialistke klinične psihologije ovrednoti že leta pripravljen predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti kot past, ki naj bi predvsem podpirala finančni interes zasebnih izobraževalcev psihoterapevtov. Prav tako avtorica kar privzame interpretacijo, da so samo trije psihoterapevtski pristopi dovolj znanstveno dokazano učinkoviti, da jih “priznavajo vsa ključna svetovna združenja in mednarodne klinične smernice za zdravljenje”. Novinarka ni iskala informacij pri nobenem od izpostavljenih zasebnikov ali akterjev, ki si prizadevajo za zakon. Kar nekaj jih je tako doživelo diskreditacijo brez možnosti besede njih samih ali njihovih klientov. Tako članek daje vtis, da se je dala prepričati medicinskemu lobiju, ki očitno ne želi odpreti vrat za izvajanje psihoterapije nikomur drugemu razen kliničnim psihologom in seveda psihiatrom.

Prav tako novinarka ni konzultirala nobenega raziskovalca učinkov psihoterapije oz. si ni skušala ustvariti vtisa iz obsežnega, nenehno razvijajočega se raziskovalnega področja. Prav tako ni preverila na Evropsko zvezo za psihoterapijo ali recimo Evropsko zvezo za telesno psihoterapijo ali katero od drugih evropskih ali tudi ameriških združenj, da bi videla, koliko pristopov velja za priznane in znanstveno utemeljene. Če so trenutno v Sloveniji v krogih psihiatrov in kliničnih psihologov priznani psihoanalitični, kognitivno-vedenjski in sistemski pristopi, to še ne pomeni, da je s tem seznam znanstveno utemeljenih in učinkovitih pristopov izčrpan. Novinarki bi vsekakor svetovala, da pogleda čez meje Slovenije. V sosednji Avstriji, ki spada med psihoterapevtsko najbolj razvite dežele na svetu, je uradno priznanih kar 22 pristopov. Še posebno pomembno pa je, da so obstoječe strukture odprte za razvoj. Pomislimo samo, kako težko je bil v svojem času sprejet Freud in psihoanaliza. Gotovo se razvoj novih psihoterapevtskih pristopov še ni ustavil.

Vprašanje učinkovitosti psihoterapije in različnih psihoterapevtskih pristopov se je pojavilo v drugi polovici dvajsetega stoletja in je do konca stoletja našlo svoj odgovor v tisočih raziskavah in metaanalizah: ljudje z duševnimi težavami, ki so deležni psihoterapevtske obravnave, so v 80 % na boljšem v primerjavi s tistimi, ki je niso bili deležni.

Če vemo, da psihoterapija deluje, pa je še vedno relativno odprto vprašanje, kako razložiti učinke, bodisi pozitivne ali negativne. Hitro razvijajoča se psihoterapevtska znanost ponuja veliko teorij, ki pa se jih ne da empirično potrditi s kvantitativno metodologijo naravoslovnih znanosti in akademske psihologije. Zato je eden ključnih izzivov tudi razvijanje nove metodologije, ki je lahko le sinteza kvalitativnega in kvantitativnega raziskovanja. Posebej če upoštevamo še Popperjevo opozorilo, da na nobeno teorijo ne moremo gledati na kaj več kot na nepopolno, vzajemno potrjeno domnevo, ki jo nove raziskave lahko vsak čas ovržejo. Posebej za psihoterapijo in psihiatrijo lahko ob pogledu v njihove zgodovine v skladu s Kuhnom potrdimo, da so kot vede daleč od Popperjevega ideala. Na primer, ali niso psihiatri šele krepko v drugi polovici 20. stoletja priznali, da obstaja spolna zloraba otrok in žensk. In kako dolgo so bili vojni veterani s posttravmatskim stresnim sindromom obsojani kot slabiči… Koliko let se psihiatrična stroka že upira vnosu razvojne travme v svojo ‘sveto’ knjigo DSM (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj). Izpostaviti velja tudi temo, ki je znotraj psihiatrične in klinično-psihološke stroke za večino še vedno bolj ali manj tabu: veliko klientov je zaradi diagnosticiranja, na patologijo osredotočenih obravnav in medikalizacije duševnih motenj dodatno prizadetih, retravmatiziranih.

Sodobni psihoterapevtski pristopi v nasprotju z na patologijo orientirano psihiatrijo dajejo poudarek potencialom človeka, zdravju, ki je v nas ne glede na to, kako smo bili duševno ‘poškodovani’ in kakšne preživetvene strategije, obrambne mehanizme, osebnostne prilagoditve smo razvili. V zadnjih nekaj letih je – pod vplivom sodobnih nevroraziskav in raziskovanj na področju travme – postalo že praktično mainstream, kako pomembno je zavedanje telesnih senzacij, podpora spontanim gibom, uglašen terapevtski dotik ipd. med psihološkimi procesi za znatno večjo učinkovitost intervencij. Je pa ta obetajoči projekt t. i. „teorij utelešenja duševnih procesov” raziskovalno in tudi aplikativno relativno v zgodnji otroški dobi. Kaj želim poudariti? Da gre za propulzivno in hkrati zelo zahtevno raziskovalno področje skrajno kompleksnih procesov. V Sloveniji nam ne manjka zgolj regulative, temveč vsekakor tudi znanstvenih raziskav na področju, predvsem pa odprtega, raziskovalnega duha, ki ne gradi na predsodkih in na političnih prerivanjih.

Ker sem sama z dvojno identiteto (tako univerzitetna predavateljica in raziskovalka, kot tudi izvajalka določenih pristopov), bi rada izpostavila, da vidim problem tudi v morebitnem bodočem formalnem priznavanju zgolj statusa psihoterapevta po obstoječih normativih Evropske zveze za psihoterapijo kot samostojen poklic. Hitro se lahko namreč zgodi, da bodo izpadli nekateri novi, zelo obetavni in po trenutnih rezultatih izjemno učinkoviti, pa nenazadnje tudi humani pristopi. Vpogled v kako državo z daljšo tradicijo reguliranja področja, recimo Nemčijo (in na primer njihov sistem Heilpraktiker fuer Psychotherapie), bi vsekakor bil zelo informativen. Upajmo, da bo reguliranje področja potekalo na podlagi zares poglobljenega in nevtralnega pregleda regulativ v preostalih državah, pa tudi raziskovalnih rezultatov. Nedvomno se bodo ljudje še naprej usposabljali za delo z ljudmi po različnih pristopih in metodah in to delo tudi izvajali, zato dosežimo, da bodo imeli tudi resnično potrebna osnovna znanja (npr. da znajo prepoznati samomorilnost itd.).

Zanimivo je še, da novinarka nekritično sprejema pozicijo enega svojega vira, da so za delo z ljudmi v stiski primerni psihologi sredi dvajsetih (sicer podučeni z nekaj psihoterapevtske teorije, vendar brez učne terapije in brez supervidirane prakse; študij jih skratka ne pripravlja neposredno na svetovalno in terapevtsko delo z ljudmi), ne pa psihoterapevti podobne starosti, ki morajo v okviru svojega študija poleg teorije opraviti tudi obsežno delo na sebi in supervidirano prakso. Gre za vprašanje zrelosti in kompetentnosti za terapevtsko delo, na katerega ne moremo preprosto odgovoriti s tako ali drugačno starostno mejo, ampak je veliko bolj kompleksno. Gotovo pa je, da starost in zrelost nista nujno povezani, saj nam že vsakdanja izkušnja pogosto kaže, da lahko imamo starejšega človeka, ki ostaja nezrel.

Hvala Urši Marn za odprtje tematike, upajmo na nadaljnjo razpravo in premike – predvsem pa, da bo to potekalo odprto za različne strokovno in znanstveno utemeljene poglede. Se pa bojim, da marsikomu ni v resnici mar za ljudi v stiski, saj bi verjetno v nasprotnem primeru relevantni akterji sestopili s svojih ‘nadpozicij’ in se povezali z različnimi profili (tudi ponudniki posta!) in sestavili čim širšo paleto podpore, kakor je široka paleta duševnih stisk in zagat. 

Spoštovana zdravnica dr. Zora Konjajev s svojim pismom predsedniku Pahorju gotovo ni imela namena spodbuditi polemik. Hudo mi je, če mogoče burkajo njen tako zasluženi duševni mir.

Rojena sem po vojni, nisem niti sociologinja niti zgodovinarka in ne morem tekmovati s tistimi, ki » vse najbolje vedo« zaradi prebranih takih in drugačnih (verodostojnih?) dokumentov in po opravljenih »desetinah (objektivnih?) razgovorov«. Verjamem pa, da človek kljub želji po objektivnosti gleda skozi prizmo svojih doživljanj, pričakovanj, stališč, prepričanj, vrednot…, zato bi bilo najbolje ugotavljanje dejstev in razpravljanje o njih prepustiti zgodovinarjem, ki so še najbolj usposobljeni za to.

Samo laično razmišljam.

Če gledamo na splošno, je vsak človek žrtev vojnih razmer: doživlja telesne in duševne travme, izgubi začrtano prihodnost, premoženje, sorodnike ali celo svoje življenje. Zato se mi zdi spomenik brez priimkov in imen z napisom »Žrtvam vseh vojn« za spomin in opomin primeren. Sporoča nam, da je vsaka vojna za vse pogubna.

Drugače pa je, kadar združujemo spomenike ali spominske plošče ljudi s priimki in imeni. Takrat pa je, menim, potrebno pogledati, kaj je kdo v življenju počel in za kaj ter zakaj je umrl. Drugače hitro trčimo v sistem vrednot, ga zamajemo in razvrednotimo. Pa imamo Slovenci podobne vrednote? Verjamem, da je pri večini »obramba domovine, boj za Slovence in slovenski jezik« visoko na vrednostni lestvici. (Mimogrede, to potrjuje tudi dejstvo, da se »zagrizeni osamosvojitelji« s to vrednoto kitijo, jo ljubosumno pripisujejo v glavnem sebi, pri tem pa jo želijo, kako dvolično, jemati partizanom.) Na individualnem nivoju torej ne smemo posplošiti in izenačiti vseh življenjskih poti in smrti, posebno, ko je zgodovinski spomin še živ. Kaj nam bi to sporočilo? Vseeno je, kaj kdo v življenju počne. (Lahko si zločinec ali žrtev, lahko se boriš za domovino ali z okupatorjem, ni pomembno. Vsi smo enaki. Vsi smo samo žrtve…) Pa res nimamo v življenju nobene izbire? Kritiziram tako posploševanje, njene snovalce in izvajalce. To vodi k rušenju vrednot in k večji »razklanosti« med nami.

Preteklosti ne moremo zbežati, a vendar nam pretirano ukvarjanje z njo jemlje čas, energijo in denar za sedanjost in prihodnost. Mrtvi jemljejo sedanjim in bodočim živim. Kje postaviti črto? V kolikšni meri bi bilo sploh realno ugotovljati identiteto mrtvih v raznih jamah in najti odgovorne za njihovo smrt? DNK? Procesi? Pa je za vse to poklicana (samo) Slovenija? Imate odgovore?

Verjamem, da ste, dr. Spomenka Hribar, imeli »s spravo« dober namen, a posledice lahko presoja vsak sam. Verjamem tudi, da je sprava dolg individualen proces, ki se ga z nasvetom, pridiganjem ali zapovedjo od zunaj ne da doseči. Sprava kot simbolno dejanje na državni ravni pa je dovolj, da se zgodi enkrat. Vsa druga javna zavzemanja, govorjenja o njej in v njenem imenu služijo samo zavestnim ali manj zavestnim težnjam protagonistov. Služijo njihovi pomembnosti, priljubljenosti in najhuje manipulacijam…. Se ne morete strinjati, dr Spomenka??? Zato si želim, da bi vsi o tem končno utihnili. Želim si tudi, da bi politiki in mediji brez pompa zagrebli mrtve. Nič več. Samo to bi bilo zame pravo pietetno dejanje.

Če se dotaknem vašega prvega komentarja na pismo dr. Konjajev Pahorju. Pravite, da je bilo bistvo nedeljivost pietete do mrtvih. Vendar pa je v njem izstopala tudi kritika, da ne more tega uvideti in posledično, da ni empatična. Zdi se mi, da ste želeli, ker je pomembna ženska, ob njenem pismu ponovno poudarjati svoje poglede in prepričanja. Na neki način ste jo, po moje, izrabili in niste bili do nje prav nič empatični.

Živimo tukaj in zdaj. Za nekatere so razmere priložnost za moč in bogatenje, za druge pa, na žalost, strah za preživetje. Kdo bo prevzel odgovornost za nas, za žive? Za izgube služb, premoženja, zdravja… In za vse smrti zaradi takih pogojev, tudi samomore? Se vam ne zdi, da se zaradi tega lahko »prikliče« revolucijo? 

Branje tega pisanja, ki je rezultat pamfleta (po SSKJ: sestavek, s katerim se sramoti kaka oseba, stvar, dogodek; sramotilni spis …) avtorja Bernarda Nežmaha, za marsikoga ne bo prijetna stvar. Marsikdo (in ve se, kdo) bo skočil pokonci in se postavil v bran avtorju pamfleta z zgornjim naslovom. Brez argumentov, seveda.

Dolgo že spremljam Mladino, nekatere druge medije, ne nazadnje tudi Novo TV24. Slednjo redkeje, ker lahko ob branju popačenih dejstev povzroči prebavne motnje. Za večino avtorjev prispevkov v Mladini vem, kaj lahko pričakujem od njih. So mojstri, ni kaj. Zlasti tudi zato, ker vem, da ni tako preprosto iz tedna v teden »loviti« prave teme, jih napisati tako, da bo imel prispevek glavo in rep in ne bo zmes vsega mogočega. Vsi več ali manj pogosto, a korektno nastavljajo ogledala aktualni politiki, pokritizirajo slabe poteze in ravnanja, a hkrati tudi ponudijo morebitne boljše rešitve. Vse v mejah sprejemljivosti, tudi koristnosti.

Vse to pa, žal, ne velja za Bernarda Nežmaha, ki v mnogih svojih pamfletih nastopa skrajno žaljivo, manipulativno, zavajajoče, neargumentirano in še kako. Resnična dejstva mu niso mar. Že nekaj časa so objekti njegovih napadov: predsednik vlade dr. Miro Cerar, predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez, ministrica Milojka Kolar, minister Zdravko Počivavšek itd., skratka ljudje, ki so trenutno najbolj v napoto politiki in nekaterim politikom na skrajni desni ter primerni za interpelacije in sploh rušenje vlade. Mimogrede: kaj ima ministrica Kolarjeva z zdravim okoljem v Ljubljani in s prepovedjo raketometov. Upal bi si trditi, da so tu veliko bliže, če že, pristojni na ministrstvu za okolje in prostor. Ampak, rušiti je treba zdravstveno reformo… Rušiti je treba vlado. Z vsemi sredstvi in na vse možne načine.

Mirno lahko zapišem, da velika večina Slovencev ve, da nekateri politični akterji zlorabljajo naše mrtve (tudi domobranci so bili naši) za kovanje političnih dobičkov. Kdor to javno reče ali bo javno rekel, napisal, tako kot je rekel dr. Milan Brglez, bo deležen skrajnega, jasno neutemeljenega poniževanja. Tudi to smo lahko pred kratkim prebrali v Mladini.

Vzrok za tole pisanje pa je pravzaprav tisti del Nežmahovega pamfleta, kjer zelo poenostavljeno, tendenciozno in sploh brez vsakršnih pravih argumentov vleče popolnoma zgrešene vzporednice z aktualnimi dogajanji v Siriji (bitka za Alep) in z dogodki izpred 73 let na Turjaku. Po zelo polovičarski, sploh pa neutemeljeni predstavitvi poda ugotovitev: »Vladavina Asada očitno ni utelešenje absolutnega zla.« Absolutno zlo v opisu in primerjavi so torej NOB in partizani!? Tu bi lahko, a ne bom, razlagal o Sun Zu Wuju, kitajskem generalu in mislecu (pred okoli 2500 leti), pa o pruskem generalu in vojaškem teoretiku Karlu von Clausewitzu, ki sta v svojih delih (njuna dognanja veljajo še danes), zelo dobro opisovala tudi ta del vojskovanja – obkolitev in omogočanje nasprotniku, da se izvleče. Mislim, da bi bilo nekomu, ki tako slabo pozna sedanje dogajanje okoli Alepa, ali ga noče ali ga z določenim namenom kroji in razlaga po svoje, in ki ne pozna ali noče poznati dejstev okoli (nesrečnega) Turjaka, zaman pojasnjevati resnična dejstva.

»Partizanski poboj, ki je daleč pod standardi zloglasnega Asada,« se je zapisalo gospodu Nežmahu. A ja? Asadove sile so »izpustile« iz Alepa pripadnike IS predvsem zato, ker so bitke v mestih dolgotrajne, žrtev na obeh straneh veliko, rušenje skoraj nujno. In zato, da ne bi še naprej uničevale mesta, po nepotrebnem ubijale civiliste, za katerimi so se skrivali pripadniki IS in kakšen krat v protinapadih pred sabo potiskali ženske in otroke. Brez skrbi, preden se bodo oboroženi pripadniki IS uspeli poskriti in razbežati po svetu (Evropi) in tam nadaljevati svoj maščevalni pohod, bodo morali v boj z Asadovimi (in še kakšnimi) silami. Od tistih, ki jih bodo ujeli ali se bodo predali, mnogi ne bodo preživeli, precej pa jih bo kar nekaj let v ujetništvu gradilo porušeni Alep ali druga porušena mesta v Siriji. Nekaj takega pač.

In kako je bilo na Turjaku? O tem je bilo veliko napisanega in povedanega z ene in druge strani. Z lahkoto si je ustvariti pravo, nepristransko podobo. Če si jo hočeš, seveda. Tisti, recimo jim beli in četniki, ki so bili v gradu, so mislili, da so na varnem za debelimi zidovi (kaj nam pa morejo, morejo …), da se bodo v Istri izkrcale angloameriške sile, po kapitulaciji Italije jim bodo na pomoč priskočile nemške enote … A nič od tega. Njihovemu predlogu partizanom: gremo vsak po svoje, je bil partizanski ultimat brezpogojna predaja. Ni šlo. Niso hoteli. Slaba vest in zavedanje sta bila premočna. Tisti s krvavimi rokami so bili ustreljeni. Med ustreljenimi so bili tudi težki ranjenci, žal). Ostali so bili razporejeni med kaznjence, ki so morali delati pod nadzorstvom, in tiste, ki so se v delavskih bataljonih pripravljali za sprejem v narodnoosvobodilno vojsko. Večino ujetnikov so takoj uvrstili v enote NOV in jim po zaprisegi celo takoj dali orožje. Kako je zgledala »predaja« med spopadom? Ujeti v gradu so izobešali bele zastave, toda ko so se partizani približali, so »vžgali« po njih. Zanimivo: v napadu na Turjak in na svoje bivše hlapce je s partizani sodelovalo tudi precej italijanskih vojakov, ki so pred tem položili orožje, se predali partizanom.

Vzporednice in morebitne primerjave pa bi gospod Nežmah lahko potegnil med Alepom in Varšavo oziroma varšavsko vstajo (1.avgust 1944), katere cilj je bil osvoboditev izpod okupacije Tretjega rajha. Takrat je bilo žrtev med vojaki (z obeh strani) in civilisti neprimerno več. Ob koncu vojne je bila Varšava praktično porušena do tal.

Gospod Nežmah nekakšno primerjavo med Varšavo in Dražgošami (Enoumje proslave dražgoške bitke, Mladina, št. 2, stran 16) pa vendarle najde. Najprej zapiše: »Toda letošnji slavnostni govornik je besede o tragediji zašilil z napadom na »miselne klečeplaznike« in domobrance, ki so med vojno prisegli Hitlerju. -?????«. Po besedni zmedi povsem na koncu zapiše: »A govorniki na proslavah« - mišljene so spominske slovesnosti na varšavske dogodke – »jih ne obtožujejo, da so miselni klečeplazniki.«. Avtor zapisa gospod Nežmah kajpak pozablja, ne ve ali noče vedeti, da ni mogoče primerjati tistih, ki so prisegli Hitlerju in z njim sodelovali, s tistimi, ki so se mu (tudi v Varšavi) uprli. Če pa se še vrnem na Turjak in ga skušam (niti slučajno glede na velikost) primerjati z Varšavo, je podoba taka: večina »nesrečnikov« s Turjaka se je rešila in preživela, v Varšavi se to ni zgodilo. Večina je napad na Turjak preživela verjetno zato, ker je bil partizanski poboj po mnenju dr. Nežmaha daleč pod standardi zloglasnega Asada in ker so bili NOB in partizani absolutno zlo. Kdo ve, morda pa res?

Ob koncu še vprašanja: Kdo torej širi sovražni govor, kdo s takim pisanjem vnaša razdor v družbo? Kdo škoduje tistim na desni, ki mislijo realno in pošteno? 

Spoštovani Tit Turnšek!

Bistvo mojega komentarja javnega pisma tovarišice Konjajev predsedniku Pahorju je bila nedeljivost pietete do mrtvih, saj imajo sorodniki po vojni pobitih kolaborantov in civilistov podobno ali povsem enako občutenje in čustva: zamere, tudi sovraštva, kakor sorodniki padlih in pobitih partizanov. Iz teh zamer in čustev, ki jih ne moremo ali ne zmoremo premagati, raste tudi naša današnja razdeljenost. In sovraštvo. Tega bi se morali zavedati kot posamezniki in nacija. Politične ocene dogajanja med vojno, itd. je v polemiko vnesla tovarišica Konjajev, sama sem se na to le odzvala. Zdaj ste se v polemiko priglasil še Vi, torej sem izzvana, da Vaša stališča in očitke na moj račun vsaj komentiram !

Vaša trditev, da je iz dokumentov 3. armade možno »razbrati«, kdo se je v tistem času nahajal na določenem terenu, je točna. Toda na podlagi teh podatkov ni mogoče trditi, da so v Barbarinem rovu »postreljeni in v boju padli ustaši in verjetno tudi kdo od tistih, ki so z njimi bežali«. Sklepanje na podlagi takih podatkov še ni zgodovinsko dejstvo, ampak je zgolj domneva oziroma hipoteza.

Podtikate mi, da »samovoljo« partijskih sektašev namerno napihujem zato, da opravičujem nastanek vaških straž , belogardistov in kasneje domobranstva. Da je tako potekal razvoj od vaških straž do domobranske vojske, je razvidno iz nešteto dokumentov. To »napihovanje« pa je eksplicitno zabeleženo v mnogih partijskih dokumentih (predvsem v pismih E. Kardelja Titu in Ivu Ribar Loli), zbranih v zbornikih pod naslovom Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. V njih je opisano, kako je bilo videti to sektaštvo: množično in tudi z mučenjem civilistov. Posledice so bile usodne: ko so med italijansko ofenzivo, ki je opustošila Dolenjsko in Notranjsko, partizani, utrujeni in lačni prihajali v vasi v pričakovanju toplega sprejema, ki so ga bili prej deležni, so jim oborožene vaške straže preprečile vstop v vas. Bilo je tako hudo, da je bila 12. ura odločitve, »ali vse dobimo ali vse izgubimo«, saj je obstajala resna nevarnost, da se Partiji izmakne vodilni položaj iz rok. Spremenila se je tudi prioriteta bojevanja: zdaj, po italijanski ofenzivi, med katero je prišla na dan posledica sektaštva, prva naloga partizanov ni bila boj proti okupatorju, ampak proti »beli gardi«, ki pred osvoboditvijo ozemlja in med osvobojenim ozemljem ni bila sposobna , da nastopi z orožjem proti partizanom.

Očitate mi, da ne upoštevam vloge škofa Rožmana pri organizaciji protikomunizma pri nas. Kar nekaj tekstov sem objavila o Rožmanovi vlogi v medvojnem protikomunizmu, celo na straneh revije Mladina ( Škofova odgovornost, junij 2015), še več pa v sklopu analiz vloge RKC (od Mahniča naprej), recimo v zborniku referatov simpozija pod naslovom Žrtve vojne in revolucije ( izdal Državni svet, Ljubljana2005), istega leta referat v okviru simpozija v organizaciji SAZU. Celo Svobodna misel mi je objavila tekst o klerokatoliški ideologiji od dr. Antona Mahniča do Rožmana. Vlogo škofa Rožmana pri organizaciji vaških straž in domobranski prisegi sem obravnavala tudi v člankih Ujeti v preteklost, Cerkev ni pogledala v strašnost lastne krivde, dalje v kritični analizi knjige Rožmanov proces avtorjev Tamare Griesser Pečar in Franceta Martina Dolinarja. Naj omenim le še tekst Politika in pieteta: O rehabilitaciji škofa Gregorija Rožmana. (Ponatis večine navedenih člankov, objavljenih v Sobotni prilogi Dela, je v zborniku Razkrižja, MK 2009) Vaši očitki v smislu »najbrž veste, a nočete vedeti« in drugi so brez osnove. Čudno, današnji protikomunisti natančno vedo za mojo oceno medvojne kolaboracije, vloge RKC s škofom Rožmanom na čelu in zato dobivam od objave članka Zaustaviti desnico (maj 1991) do danes zmerjaška pisma, celo s smrtnimi grožnjami.

Tudi očitek, da uporabljam besedno zvezo boljševiška logika zato, »da se slabše sliši«, je brezpredmeten. »Boljševiška logika« je tehnični termin, ki ga uporabljam brez moralistično namenov, enako kakor npr. katoliška logika. Pridevnik označuje, za katero logiko gre, torej za kakšen odnos človeka do samega sebe, do sočloveka in sveta, do bivanja kot takega. Da pa je ta besedna zveza upravičena, je tudi čisto empirično utemeljeno, recimo v izjavi: Mi vsi (komunisti) »smo učenci ruskih boljševikov«. (Dokumenti ljudske revolucije, knj. II, str. 279). Ko pišem o boljševiški logiki naše revolucije, je torej jasno, za kaj gre. Isto je s samo oznako revolucija. Strinjam se z Vami, da je treba »natančno opredeliti, za kakšni revolucijo gre«. Če govorim o revoluciji med II. svetovno vojno pri nas, jo lociram časovno in krajevno in jo analiziram tako na pojmovni kot na empirični ravni. Revolucija, o kateri je beseda, se je dogajala kot namerno, krvavo »čiščenje« ne le izdajalcev, temveč po »razrednem principu« možnih partijskih konkurentov, torej preventivno.

CKKP si je prizadeval, da bi sektaštvo izkoreninili ali vsaj omejili, a se je dogajalo ves čas vojne, ker je bila partijska politika v principu sektaška. Nedvomno so se komunisti kot Slovenci in ljudje, ki hočejo živeti v svobodi, za ta cilj bojevali proti okupatorju in zato so kot partizani častni del narodnoosvobodilne vojske, toda KOT komunisti so imeli svoj posebni politični cilj: osvojitev absolutne oblasti. To je partija, ki je začela kot »ozka sekta«, dosegla že med vojno, najprej kot »sestavni del« OF, s podpisom Dolomitske izjave pa je oblastni položaj legalizirala. Torej imate prav: Dolomitska izjava je bila »korak naprej v izgradnji države« -z dodatkom: partijske države. V njej je določeno, da se sme politično (strankarsko) organizirati samo KP - ostale stranke oziroma skupine pa ne. Ta paradigma je kasneje obveljala tudi v jugoslovanski in slovenski ustavi: Partija oziroma ZK je bila avantgarda , edina stranka (nad/ stranka, Stranka), drugih političnih strank ni smelo biti. Avantgardistična vloga partije je v tem, »da partija dejansko ima v rokah pozicije, (…)«. (Dokumenti II, 261) Dolomitska izjava je ukinila navidezno koalicijsko naravo OF (torej res ni prinesla bistvene spremembe!), saj se je Partija po zmagah Ruske armade nad nemško vojsko čutila dovolj močno, da je stopila iz ilegale in jasno in javno nastopila kot nova Oblast.

Sklicujete se na 8. točko OF, ki je določila/ obljubila, da bo »po narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam«, in navajate volitve, ko naj bi se to zgodilo. Kako morete to trditi? Saj so še žive priče o »črni skrinjici«, iz katere so, ko se je nekaj kroglic nabralo v njej, le-te pretresli v »pravo«?! Ne drži, da so se šele po teh volitvah začele dogajati družbene spremembe »po sovjetskem vzoru«, dogajale so se med vojno; to, kar se je dogajalo po njej, je bilo le nadaljevanje in rezultat vojnega boljševiškega dogajanja.

Pravite: »Zveza borcev je vedno zagovarjala pietetni pokop mrtvih. Vsak mrtev si zasluži dostojen pogreb, grob in ime na njem.«Večjega sprenevedanja niste mogli zapisati! Niti zdaj,ko je bil pokop posmrtnih ostankov iz Barbarinega rova, niste - kot ZZB NOV - zmogli tega priznanja. In imena? Od kod imena njih, ki so bili sedemdeset let pogreznjeni v rudniški rov? Še več, predsedniku države očitate nespodobnost, da je na pokopu nabiral »volilne glasove«. Doslej sem z leve strani slišala zgolj kritike na njegov račun, z desne pa tudi, da mesto pokopa ni primerno, itd. Sama ocenjujem dejstvo njegove prisotnosti na pokopu pozitivno: kot predsednik države, ki je (sicer po diskontinuiteti) vendarle naslednica države, ki je zagrešila te likvidacije, je bilo spodobno, da je bil zraven. Kakor je bil prisoten predsednik Predsedstva RS Milan Kučan na spravni slovesnosti v Rogu. Politične manifestacije seveda ne sodijo na pokopališča, nisem pa prepričana, da bi jih predsednik Pahor na licu mesta lahko preprečili - to bi lahko (menim, da bi morala) le redarji ali policija.

Pravite, da ste (ZZB NOV) za pomiritev, z dodatkom: »vendar ne z izničenjem osvobodilnega boja in ne z enačenjem partizanov in izdajalcev«. Če je očitek namenjen tudi meni, je nesmiseln; naj poudarim, da v nobenem mojem tekstu ne boste našli enačenja partizanov in izdajalcev! Že leta si prizadevam za raz-ločevanje revolucije in narodnoosvobodilnega boja! Vi vztrajate na opravičevanju revolucije: z zmanjševanjem njenega pomena in posledic, zato za »izničenje« osvobodilnega boja skrbite sami: z apologijo revolucije na račun narodnoosvobodilnega boja! S ponaredki, sprenevedanji in stereotipi. Z enačenjem narodnoosvobodilnega boja z revolucijo dajete današnji protikomunistični desnici »humus« za zavračanje tudi narodnoosvobodilnega boja. Njim kajpada to pride zelo prav, saj z zavračanjem revolucije zmanjšujejo pomen samega narodnoosvobodilnega boja - tako je krivda kolaboracije (videti) manjša, je tako rekoč ni! Dokler bo ZZB NOV vztrajala na čistosti revolucije, na enačenju odpora z njo, bo današnja protikomunistična desnica imela«humus« za svoje napade nanjo, pomen in čast narodnoosvobodilnega boja bo na udaru in nekdanji partizani bodo še naprej imeli občutek, da se jim dela krivica.

Obstaja seveda tudi drugi pol: dokler ideološki nasledniki z RKC ne bodo obsodili krvave kolaboracije z okupatorji, toliko časa bo ZZB NOV imela opravičilo, da se ne distancira od revolucije. Zdaj smo v pat poziciji; nihče ne naredi prvega koraka. Smo v »začaranem krogu« zanikanj,ponaredkov, obtoževanja, manipulacij in sovraštva. Kdo bo naredil prvi korak?

Prav zaradi te soodvisnosti, medsebojne sprepletenosti »krivde in greha« ne maram enostranskih razprav in polemik, kjer problematiziraš eno stran in daješ drugi možnost manipulacije. Če le morem, problematiziram obe strani - ne ker naj bi bil »vsak za nekaj kriv, torej so vsi enaki«, kakor pravite, ampak zato, ker mora vsaka stran pomesti pred svojim pragom! Pred pragom v prihodnost.

Spoštovana ga. Spomenka Hribar!

Žal mi je, da ste tak so-človek, da se zaletavate v odprta ali zaprta vrata, ali pa hočete vrata na silo odpreti v drugo smer, kot se v resnici odpirajo. Namesto, da bi mislili na bodočnost, lomastite že več kot trideset let po preteklosti. Vojna je grozota in od vas ne bom zahtevala večje so-čustvovanje, ampak predvsem razumevanje tega, da v vojni pade veliko preveč nedolžnih žrtev, pri povojnih obračunih, ki jim vi pravite povojni poboji, pa veliko manj nedolžnih žrtev. Cela Evropa je obračunala s kolaboranti, celo Angleži so na Tirolskem pobili 30 tisoč sovjetskih državljanov zvestih Hitlerju. Na žalost pa imamo tudi drugo še strašnejšo plat povojnih obračunavanj: na Poljskem so po vojni pobijali Jude, ki so se vrnili iz taborišč smrti – domov. Koga boste danes poklicali na odgovornost ali ga pozvali, da se opraviči? Se vam ne zdi, da gre pri stavku: »Gre za spoznanje in priznanje, da se nihče ne rodi po svoji volji, si ne izbere spola, časa, naroda, v katerega se bo rodil, in da zato nihče ni absolutno kriv za svoja dejanja,« za hudo metafiziko in pretiravanje. Res je, da si ne izberemo rojstva, si pa izberemo častno ali nečastno življenje. Pri tem ste si ustvarili hierarhijo vrednot, ki veljajo samo za vas in vašo razlago povojnih obračunavanj: večina so nedolžne žrtve, potem so manj nedolžni itd. in na koncu malenkost tistih, ki so res krivi. Na žalost je v resnici stvar zelo drugačna. In ker je drugačna je za vašo »vero« nesprejemljiva. – Modrec je dejal: »O živih vse dobro, o mrtvih resnico.«

Za nekaj podobnega gre pri vašem sklicevanju na Antigono. Zdi se mi, da bi zelo radi obžalovali, da Efialt, izdajalec pri Termopilah, ni imel sestre (brat ga v nobenem oziru ne bi pokopal). Po vašem je Antigona pokopala izdajalca-brata, jaz bi rekla, da je pokopala predvsem brata, a dr. Svetlana Slapšak je razložila, da se je Antigona borila za star ženski običaj, saj so do takrat samo ženske imele izključno pravico do pokopa mrtvih, kajti rojstvo in smrt sta bila do tedaj v ženskih rokah. Kreont bi danes po vašem veljal za zelo plemenitega, če bi zaukazal Antigoni, naj pokoplje brata, ki se je spentljal s sovražnikom in je pripeljal nad lastnega brata sovražno vojsko. Danes ne vemo ne za Efialtov ne za Polinejkov grob in tudi nam ni pomembno, s kakšnimi častmi sta bila pokopana, vemo pa dobro, kaj sta storila. Bog je Kajna in njegove potomce raztepel po svetu, Abelovi potomci so ostali na svoji zemlji, mar ne?

Vaša brez prizivna zahteva po spravi bo zmeraj naletela na dve hudi oviri. Prva je v naravi sami Rimskokatoliške cerkve. Takoj po osamosvojitvi je imel nadškof Alojzij Šuštar v Cankarjevem domu velik shod, na katerem je o spravi dejal, da je sprava mogoča samo v Kristusu. Pri tem je popolnoma »pozabil«, da je škof Rožman črnorokcem izročil križ blagoslovljen od papeža, da so z njim na Urhu prekrižali žrtev po mučenju tik pred smrtjo. Je to bila sprava? Svojo spravo so po vojni storili kristjani in si oprostili medvojne grehe. Dobili so odvezo tudi za svoje zločine. Mi, ta rdeči, se ne moremo spraviti, ker ne sprejemamo Kristusa, pa če se bomo še tako opravičevali… Biti v Kristusu pa pomeni, da vstopiš v katolicizem s krstom in drugimi zakramenti RKC. RKC se ne bo nikoli opravičila, nam »grešnikom« bo oproščeno le, če se spreobrnemo. Druga ovira pa je, da ste ženska. Visok katoliški funkcionar pater dr. Edvard Kovač, je odgovoril na vprašanje o vlogi žensk v Rimskokatoliški cerkvi z aksiomom: »Od kamene dobe naprej je daritve opravljal moški!«, nato pa ta aksiom razložil: »Če bi bilo duhovništvo samo predsedovanje nekemu srečanju, ne bi bilo za ženske nobenih ovir, saj navsezadnje lahko državo vodi ženska. Ker pa vsebuje tudi duhovno mistično razsežnost z daritvijo, se antropologi vprašujejo, ali ne gre tukaj za neko naravno danost.«

Spoštovana Spomenka Hribar, lahko se zavzemate za spravo ali proti spravi, nič vam ne bo pomagalo – zadeve ne boste premaknili niti za milimeter. Zato pustite preteklost zgodovini in se raje obrnite v prihodnost, da bo manj depriviligiranih ljudi na tem svetu! Kaj naj pomenijo ljudem brez strehe nad glavo, lačnim in v brezupnih življenjskih pogojih spomeniki sprave in katoliško obredje pri prekopih! Pomembni boji so pred nami, za stare boje pa vsi vemo, da so po bitki vsi generali zelo pametni. Dajete vtis, da želite biti taka generalica.

S spoštovanjem. Živa Vidmar, Ljubljana

Spoštovana gospa dr. Spomenka Hribar!

Primeren odgovor na vaše pisanje vam je dala že tovarišica Zora Konjajev. Več trditev v Vašem odgovoru pa izkrivlja dejstva, je žaljivih in zato se oglašam.

Sprašujete, kako vemo čigavi so posmrtni ostanki v Barbarinem rovu. Iz dokumentov 3. armade je razbrati, kdo so bili v času med 9. in 11. majem na območju ob Savi od Brežic do Zidanega mosta in dalje od Zidanega mosta proti Laškemu. In tudi kakšni boji in s kom so tam potekali. Podrobneje si lahko o tem več preberete v 13. številki Svobodne besede (stran 11-12).

V zadnjih mesecih vojne se je čez Slovenijo, po nekaterih ocenah valilo preko 300.000 različnih kvizlinških band, ki so na svojem begu ropale in ubijale. Za njimi sta pritiskali 3. in 4. armada, v kateri so bile tudi enote sestavljena iz pripadnikov, ki so bili iz področij, kjer so ustaši klali in pobijali ranjence, civiliste in posiljevali ženske celo učiteljice pred očmi otrok, ki so jih kasneje poklali. Potekali so neprestani boji. Padli, počivajo v breznih, jamah, fojbah, tankovskih rovih itd. Nihče ni imel pogreba in tudi poimenskih seznamov ni delal nihče. To v pogojih vojne vihre ni bilo mogoče. Vse to gospa dr. Hribarjeva najbrž veste, a nočete vedeti. V Barbarinem rovu so postreljeni in v boju padli ustaši in verjetno tudi kdo od tistih, ki so z njimi bežali.

Med našo narodno osvobodilno vojno je prihajalo je tudi do samovolje, na kar vas je opozorila tudi tovarišica Konjajeva. Ta samovolja je bila, kadar je do nje prišlo, tudi kaznovana. Vi pa to samovoljo napihujete preko vsake mere. Vprašal sem se zakaj? Odgovor je razviden iz vašega teksta. S tem namreč opravičujete nastanek vaških straž, belogardistov in kasneje domobranstva. In posledično, po logiki: »vsak je za nekaj kriv, torej so vsi enaki« lahko skupaj z našim predsednikom kar naprej razglašata tako imenovano »spravo«.

Vendar »pozabljate«, da je kvizlinške enote organiziral del duhovščine pod vplivom škofa Rožmana in ozkega kroga klerikalnih politikov okoli njega. Zamolčite pa tudi, da so bili ti domači izdajalci del okupacijskih enot. Najprej pod italijanskim poveljstvo kot »MVAC- milizia voluntaria anticomunista«, kasneje pod poveljstvom generala Rösenerja kot pomožne enote SS policije. Priporočam vam v branje knjigo »Škof Rožman v zgodovini« Ljubljana 2008, kjer je o tem veliko povedanega. In še nekaj, med vojno se izdajalce in ovaduhe likvidira, sicer bi bilo žrtev še več. To je pač logika vsake vojne.

In sedaj k bistvu Vašega pisanja. Veliko prostora ste namenili revoluciji. Mimogrede uporabite besedno zvezo »boljševiška logika«, da se slabše sliši. Pojem revolucija v najširšem pomenu besede je sinonim za vsako nenadno spremembo. V pravnem smislu pa spreminjanje družbenega in ustavnega reda, torej pravnega reda mimo ustaljenih in predpisanih procedur. Ko se je velika večina slovenskega naroda odločila, da bo branila svoj obstoj, je to že po definiciji revolucionarno dejanje. Oprla se je na elementarno pravico slehernega naroda, da sam odloča o svoji usodi, kar je bilo potrjeno tudi z »Atlantsko listino«. OF, katere bistvo je povzela že tovarišica Konjajev, je korak po korak že med vojno gradila in izgradil slovensko državo, ki je tudi že med vojno delovala kot država.

V osmi temeljni točki programa OF je zapisano, da bo »…po svoji narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Združene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločal slovenski narod sam…«. Ko torej govorimo o revoluciji je potrebno natančno opredeliti za kakšno revolucijo gre. O tem veliko povesta knjigi »The Anatomy of Revolution«, ki jo je napisal Crane Briton, in »Boj za prihodnost« izpod peresa Janeza Stanovnika.

O Dolomitski izjavi je bilo izrečenih in pogosto ponavljanih veliko laži, tako da so postale stereotipi. Dolomitska izjava je bila odločen korak naprej v izgradnji države. Partizanske čete in odredi so prerasli v slovensko narodno osvobodilno vojsko. Bistveno pa ta izjava ni spremenila strukture OF. Laži in stereotipov okrog Dolomitske izjave ni smiselno uporabljati za vaše »spravne ambicije«.

O bistvu našega narodno osvobodilnega boja, tako v Sloveniji kot tudi povsod drugod po nekdanji Jugoslaviji, veliko povesta tudi naslednja dva citata. 11. septembra 1944 je na londonskem radiu član kraljeve vlade dr. Alojz Kuhar med drugim dejal: »Vsi oni, ki se hočejo boriti za svojo domovino in to mora biti danes največji vzor vsakega slovenskega človeka, pojdejo po najkrajši poti v OF, ki je v imenu Jugoslavije in zaveznikov postavljena, da vodi borbo za naše osvobojenje«.

Kralj Peter II. Karađorđevič je 12. septembra 1944, prav tako preko Londonskega radia, poslal naslednji poziv: ». Vsem Srbom, Hrvatom in Slovencem ukazujem, da se združijo in pristopijo k narodno osvobodilni vojski pod maršalom Titom. Vojski, ki je enodušno priznana od naših velikih zaveznikov. Vsi tisti, ki se naslanjajo na sovražnika, proti interesom lastnega naroda in njegove bodočnosti in ki se nebi odzvali temu pozivu, pa se ne bodo mogli osvoboditi izdajalskega pečata niti pred lastnim narodom niti pred zgodovino«. Kralja Petra II vendar ne moremo imeti za kakšnega »komunističnega propagandista«.

Ta apel pa tudi pomeni, da se na vse, ki se ne bi odzvali, nanašajo odločbe kazenskega zakonika iz leta 1929, ki se v 105. členu glasi: »Državljan Kraljevine Jugoslavije, ki sprejme med vojno zoper kraljevino ali njene zveznike službo v sovražni vojski ali ostane v njej še nadalje, dasi k temu ni bil prisiljen, se kaznuje z robijo do 15 let. Če se tak državljan udeleži tudi same vojne kot borec, se kaznuje s smrtjo ali dosmrtno robijo«.

Po končani vojni je prišlo do volitev, kjer so državljani izbirali med novo nastalo oblastjo, ki je nastala z II. zasedanjem AVNOJa in kraljevino. Šele po teh volitvah so se pričele dogajati družbene spremembe po sovjetskem vzoru: nacionalizacija, kolektivizacija itd. Pa še to ne prav za dolgo. Potem je Jugoslavija krenila po svojih poteh samoupravnega socializma. Tudi povojne zgodovine se nam ni potrebno sramovati.

In za konec. Zveza borcev je vedno zagovarjala pietetni pokop mrtvih. Vsak mrtev si zasluži dostojen pogreb, grob in ime na njem. Ko pa iz pogreba nastane politični teater in so mrtvi politično orodje, je to daleč od pietete do mrtvih. Je preprosto nedostojno. Kako nespodobno šele, ko predsednik države nabira volilne glasove z onečaščanjem mrtvih. Smo za pomiritev, vendar ne z izničenjem osvobodilnega boja in ne z enačenjem partizanov in izdajalcev. Smo za pieteto do mrtvih in za strpno sožitje živih.

Ne vem, ali je v Franciji že kdaj potekala spravna maša za pokojnim maršalom Petainom, ali pa v Nemčiji spominska svečanost, posvečena »žrtvam Nürnberškega procesa«. 

Spoštovani!

Če se kdo zaletava v odprta vrata, je to dr. Konjajeva, ki na žalost ni sposobna sprejeti dejstva, da so vrata že nekaj časa odprta. To, da se vedno znova in znova, kljub že splošnemu zavedanju in spoznanju, kaj je za odprtimi vrati ( tokrat tudi dobesedno za odprtimi vrati Hude jame), pojavljajo v javnosti povsem izmišljena pojasnila in razlage, zahteva, da se oglasim. Suvereno bom zapisal, da sem v Sloveniji, med živečimi tisti, ki o Hudi jami ve največ. Oziroma vem največ tega, kar je mogoče izvedeti po sedemdesetih letih, po opravljenih desetinah razgovorov s tistimi, ki vedo ali so vedeli vsaj nekaj in po pregledovanju dokumentov, ki vsaj bledo dajo slutiti, kaj in kako se je dogajalo. To sem moral napisati zato, da se na moje pisanje ne bo odzval kdo, ki bo poskušal dogodke v Hudi jami ponovno razlagati z nikjer preverljivimi, nedokazanimi in predvsem izmišljenimi razlagami. Torej: V Hudo jamo niso »vrgli ( v navednicah zapišem besede, ki jih uporabi dr. Konjajeva, pa ne odgovarjajo resnici) pobitih v vojaškem spopadu z 10.hercegovsko in 5. proletersko brigado 10. maja pri Zidanem mostu« …in »pobili tudi civiliste, ki so se umikali z ustaši« Ta navedba o pobitih v spopadih je povsem izmišljena in ne izvira iz niti enega zgodovinskega, pisnega ali ustnega vira. Prav tako v Hudi jami do sedaj ni mogoče niti za eno osebo potrditi, da je bila »civilist«. Za ženske, katerih posmrtni ostanki so bili najdeni med ostalimi skeletnimi in mumificiranimi človeškimi ostanki v jašku Hude jame in so bili njihovi ostanki na podlagi sodno medicinskega mnenja opredeljeni kot ženski, se ne ve in ni mogoče vedeti ali so bile pripadnice vojaških formacij ali civilne osebe. Da tega ni mogoče vedeti, sem zapisal zato, ker ob pobitih v Hudi jami, tako v vodoravnem rovu kot v jamskem jašku, do sedaj ( dela namreč v Hudi jami še potekajo), ni bilo najdenih predmetov, ki bi omogočili ločevanje med vojnimi ujetniki in civilnimi ujetniki. Do sedaj je dokazljivo znano, da so v Hudo jamo prignali peš ali pripeljali s kamioni zajete neslovenske vojake iz vojaških enot ( po dosedanjih ugotovitvah verjetno predvsem Hrvate), ki so bežale proti avstrijski meji oziroma iz Jugoslavije in slovenske domobrance, ki so bili pred tem zaprti v Teharjih. Koliko enih in koliko drugih, se ne ve. Vse to je bilo že velikokrat predstavljeno javnosti in objavljeno v nekaj knjigah. Če tega kdo noče prebrati, mu to ne daje nikakršne pravice širiti izmišljene zgodbe, pa četudi v njih sam celo verjame ali še huje, če celo ve, da so izmišljene.

Za tem poskusom v javnost ponovno spraviti še eno od izmišljenih zgodb (do sedaj smo bili sicer že deležni podobne, le da je bila brez navedbe armadne enote, območje pa nekoliko širše od le Zidanega mosta in ni bilo dodanih civilistov) in tekst potem nadaljevati z naštevanjem ustaških vojnih zločinov, ni nič drugega kot nikoli končano netenje novih sovraštev in nestrpnosti. Pokop oziroma še prej odkrivanje in raziskava prikritih grobišč, kjer so bili pobiti pripadniki premaganih vojaških formacij ali nasprotniki in tudi le potencialni nasprotniki novo vzpostavljenega socialističnega režima Federativne ljudske republike Jugoslavije ne bi smela pomeniti zanikanja storjenih vojnih zločinov strani, ki je kolaborirala z okupatorji. To se seveda dogaja. Prav tako iskanje opravičil in razlag za izvedbo pobojev ne bi smela zanikati tega zločina ali zločin poskušati prikazati zlagano. To se seveda prav tako dogaja. Odkrivanje, raziskava in pokop bi se morali zgoditi in izvajati izključno zaradi spoštovanja do nas samih in ne zaradi nekega abstraktnega dolga do iskanja resnice v zgodovini. To z dolgom do zgodovine so navadne floskule, s katerimi generiramo konflikte iz zgodovine v sedanjost. Eden drugemu poskušamo vsiliti lažne zgodbe, eden drugemu zanikamo zlo, ki je bilo storjeno enim ali drugim, in sami sebi za svoje lažemo, da so počeli le svetniške in za bodoče rodove najboljše stvari. S tem desetletja in celo stoletja sovraštvo plameni in na koncu pripelje do novih prikritih grobišč.

Dr. Konjajeva kot svojo referenco za sodbe in obsodbe, ki jih podaja navede, da je bila »priča dogajanja v NOB« in iz dialoga že vnaprej izključi »razlagalce, rojene po vojni, ki tega obdobja niso sami doživeli.« Izhajati le iz osebne izkušnje, s priznavanjem le tistega, kar v preteklem dogodku sodi v osebni vrednostni krog, ni objektiven ampak pristranski pogled na preteklost. Zaradi takih »prič dogodkov« z ene in druge strani, se vojne nikoli ne končajo, mrtvi niso nikoli od vseh, »rojenih po vojni« ampak vedno le njihovi in naši. In zaradi takih osebno obarvanih interpretacij, ki jih podaja dr. Konjajeva v nadaljevanju svojega teksta, v katerem v nekaj odstavkih po njeno razloži dogodke od 1941 do 1990, se ščuvanje enega proti drugemu nikoli ne konča. Kdor pa se z njenim pogledom ne strinja pa po njenem izvaja »pritlehno politično propagando« in »politično obračunavanje« in povzroča »zaradi provokacije še večji razkol med ljudmi« Da ne bom nevljuden, bom retorično vprašanje zastavil splošno in ne le dr. Konjajevi. Smo kdaj pomislili, kaj bi nam odgovorilo ogledalo iz pravljice o Sneguljčici, če bi mu postavili vprašanje o svoji iskrenosti do dobrega za druge in o količini sovraštva, ki ga vede ali nevede spodbujamo. Zato sem zapisal, da je potrebno te mrtve pokopati zaradi nas samih. Da se rešimo bremena njihove grozne smrti (pa karkoli je kdo od njih morda zagrešil) in medsebojnega sovraštva, ki se zaradi njihovih nasilnih smrti prenaša »na vse rojene po vojni« in na otroke rojenih po vojni in na njihove otroke in tako v nedogled.

Nad Jesenicami, kjer sem doma, je bil leta 1966 postavljen spomenik petim vaščanom, ki so bili ubiti med vojno. Pred štirinajstimi dnevi so spomenik prestavili za sto metrov. Ena od petih žrtev vojne, katerim je spomenik posvečen, je moja teta. Ob smrti je bila stara 11 let. Ubil jo je domobranec. Naključje je hotelo, da je istega dne, ko so izvajali premikanje tega spomenika, Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč izvedla obeležitev in ograditev prikritega grobišča po koncu vojne pobitih, sredi gozda v isti vasi. Kot član Komisije sem bil prisoten pri delih. Oboji so bili iz različnih vzrokov žrtve vojne in smrt obojih je povzročila bolečino njihovih bližnjih. In če zahtevamo priznanje svoje bolečine, jo moramo priznati drugim tudi sami.

To je smisel sprave, pomiritve, sožitja, tolerance ali kakorkoli to želimo poimenovati.

V pregledu leta 2016 nam prodorni novinar Borut Mekina lepo predstavi nezdružljivost interesa tobačnih kartelov in javnega interesa. Spomnimo se, da je kajenje tobaka daleč največji vzrok umrljivosti in obolevnosti, ki bi ga lahko preprečili. Leto 2016 je bilo prelomno na tem področju, od izida knjige Zlati holokavst in močnem odmevu le-tega, se je, po dolgih desetletjih skromnega razumevanja zgodil dejanski preobrat pri razumevanju tega fenomena, od stroke pa do najširše javnosti. V Tarči 27.10. videna vnaprej posneta propaganda tobačne industrije: ‘’Priznavamo, da so tobačni izdelki škodljivi,’’ – seveda brez konkretne navedbe, kako katastrofalno škodljivi so, da so namenoma načrtovani za ustvarjanje zasvojenosti, zavajanje, da gre za izdelek, kot so drugi, in naivni prispevki novinarjev, so najbrž zadnji preostanki nekih drugih časov, ko se je o tem poročalo neodgovorno. Čudno je, da se določeni vodilni predstavniki zdravnikov (prav tisti, ki bi morali biti za te izide odgovorni in so nosilci privilegijev) še pretvarjajo, da se jih tema ne tiče; podobno kot nekateri odgovorni na ključnih položajih v medijih. Potrebno bo kdaj pokazati umirajoče bolnike (zaradi posledic kajenja umre vsak dan 10 oseb), med njimi tudi znane osebnosti, kdaj povprašati po sestavinah cigaret - od bronhodilatatorjev, anestetikov, vlažilcev, pospeševalcev gorenja, lepil, barvil - do polonija 210. Namesto o neobstoječem ‘’boju’’ med kadilci in nekadilci bo treba pisati o tobačni industriji in njihovem izdelku. Preveriti bo potrebno, ali tobačna industrija končno priznava, da kajenje predvidljivo povzroča najmanj 17 vrst rakov, KOPB (na koncu pravo utapljanje na suhem), infarkte in kapi, da je poraba cigaret sorazmerna z umrljivostjo zaradi kajenja, da kar 2/3 kadilcev zaradi posledic kajenja umreta. Potrebno bo povedati, da fi ltri nikoli niso fi ltrirali, da gre pri ventilaciji za prevaro z laserskimi luknjicami (za zavajajoče vrednosti nikotina in katrana) in podobno. Povedati bo potrebno, da ne gre le za katastrofalne zdravstvene posledice, ampak tudi za ogromne stroške za družbo: izgubo življenj, izgubo dela, za pomemben vzrok revščine, neenakosti in onesnaženja. Vprašati bo treba, zakaj se ves ta čas (še danes) vsakodnevno prodaja to trdo drogo otrokom in mladostnikom.

Vse ostalo, kar se pojavlja v medijih o kajenju, je v resnici velika izdaja vseh bodočih generacij. Kot pravi Stanfordski prof. Proctor, je resnica preveč očitna in ostudna, da bi o tem še naprej molčali, da bi govorili o najsmrtonosnejšem izdelku v zgodovini človeštva v evfemizmih. Celotno zgodovino kajenja lahko poenostavimo na številne prevare in izdaje javnega interesa. Slovenija bi morala EU direktivo TPD uveljaviti do maja 2016, že ta zamuda (zaradi tobačnega nasprotovanja enostavni embalaži) je voda na tobačni mlin - njihova večna taktika: nasprotovanja, zavlačevanja in slabljenja ukrepov. Tobačni interni slogani so videti približno tako: ‘’Advance.now’’ – in spominjajo na brezčutno logiko rakavih celic, brez oziranja na posledice. Javno mnenje je jasno podprlo ukrepe, številni kadilci sami govorijo o koncu prodaje tobačnih izdelkov, istočasno pa se (prijavljeni in prikriti) lobisti nemoteno sprehajajo do najvišjih položajev v političnih strankah in na ministrstvih – le na MZ so jim zaloputnili vrata, kar je edina spodobna odločitev; tako bi moralo biti povsod, v skladu s točko 5.3 konvencije FCTC! Prav bi bilo, da se ministrstvu za zdravje, ministrici in vladi da ustrezno priznanje za odločno zaščito slovenskega zdravja in življenja proti najbolj neetičnim korporacijam in njihovim redkim zagovornikom, tudi spečih v medijih, ali med t.i. znanimi osebnostmi. Žal obstaja še vedno razkorak med mnenjem ljudi, odločnostjo vlade in doseženimi ukrepi, ki jih oslabi korupcija na celotni poti ‘’uveljavljanja demokratične volje’’.

G. Mekina sklene, da boja še ni konec – vendar ne zato, ker bi zakonodaja kakorkoli visela v zraku – o sprejetju le-te ni dvoma. Vlada je zakonodajo že sprejela, kritična masa novinarjev, ki poročajo o temi v javnem interesu, je dosežena, in se bo zdaj prav malo politikov želelo izpostaviti kot zagovornikov zasvojenosti, raka in prezgodnjih smrti. V resnici boja še ni konec, ker vsi navedeni ukrepi še vedno dovoljujejo prodajo te trde droge v njeni najbolj smrtonosni obliki. Pri azbestu je trajalo približno tri desetletja od medicinske jasnosti njegovega pogubnega vpliva do njegove ukinitve, pri tobaku bo zaradi ogromnega števila zasvojenih kadilcev in fi nančnega vpliva industrije trajalo dlje, vendar ne več kot do leta 2030. Ukrepi, ki rešujejo to nepotrebno katastrofo, so pač preveč nujni, očitni in logični, z njimi se ukvarjajo številne napredne države, npr.: konec prodaje naslednjim generacijam, rojenim po letu 2000 (kar so že izglasovali britanski in norveški zdravniki!), znižanje nikotina v cigaretah na nivo, ki ne zasvoji, zvišanje pH dima nazaj na 8, da se ne bo več inhaliral, in podobno. In s temi ukrepi se bo potrebno tudi pri nas začeti ukvarjati takoj naslednji dan, ko bo zakonodaja sprejeta, in ne čakati 10 let, kot se je to zgodilo po sprejetju sprememb zakonodaje leta 2007. Tisti, ki nameravajo zavajati, da je to že rešen problem, bodo odgovorni za vse posledice. 

Spoštovana gospa Zora Konjajev!

Modro vprašanje Vaše mame »Otroci, zakaj se zaletavate v odprta vrata?« zame, žal, ne velja! Jaz sem se pred več kot tridesetimi leti zaletela – ne v odprta – v zaprta vrata. Do tedaj že štirideset let hermetično zaprta, ki so se v materializirani obliki kazala v enajstih betonskih pregradah v Barbarinem rovu. Dejansko »odprla« so se s prekopom posmrtnih ostankov pobitih v njej.

Pravite, da je bilo Vaše pismo predsedniku Borutu Pahorju »samo opravičilo za zavrnjeno povabilo« na prekop – toda opravičilo je običajno namenjeno osebno tistemu, ki te osebno (ne javno) vabi. Če je opravičilo javno, je zadeva javnosti in se lahko kdorkoli oglasi s svojim komentarjem, s pravilno ali napačno presojo.

Zanima me, od kod ste črpali podatke, čigavi so posmrtni ostanki v Barbarinem rovu – kolikor vem, doslej niso bili nikjer objavljeni, sicer bi naletela nanje, saj se trudim, da bi se seznanila z natančnimi podatki o teh zadevah. Če veste ali imate dostop do neobjavljenih podatkov, bi bilo zgodovinsko korektno, da bi se zavzeli za njihovo objavo. Samo na podlagi dejstev se lahko opredeljujemo do preteklosti. Primarno zgodovinsko gradivo so originalni uradni dokumenti, sekundarno so osebna pričevanja.

V odgovoru na Vaše pismo sem Vam s pripovedjo svojega doživljanja vojne želela povedati, da imam tudi sama hude spomine nanjo. Vprašanje in oceno revolucije ste v najin pogovor vnesli Vi, vendar je ta tema preobširna za tale odziv na Vaše pismo. Le kratek komentar: problem »vojvodstva« minimalizirate; sektaštvo je imelo veliko večje posledice, da bi ga lahko razumeli kot nekaj naključnega! Sama se pri ocenjevanju revolucije opiram izključno na (predvsem partijske) dokumente iz zbornikov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Podoba ravnanja komunistične partije, kakršna izhaja iz njih, ne opravičuje Vaše ocene, da je poudarjanje »revolucije nad osvobodilnim bojem prenapihnjeno«. Sektaštvo je bilo grdo, krvavo (pobite so bile cele družine z otroki vred!). Žrtve so bili tudi nedolžni ljudje, ki bi (po boljševiški optiki razrednega sovraštva) morda v prihodnosti lahko postali izdajalci: večji kmetje, župani, pomembnejše javne osebe itd. Še posebej pomembno je to, da se je sektaštvo dogajalo ves čas vojne. Njegovih posledic tudi ni bilo mogoče izbrisati, saj je šlo za poboje, torej za smrt ljudi – smrt pa je nepreklicna. Zaradi teh in takih sektaških pobojev so se ljudje začeli bati partizanov; zaradi njih so se organizirale vaške straže, iz katerih je kasneje nastala domobranska vojska – če tako na hitro povzamem takratno dogajanje.

Spoštovana gospa Konjajev, strinjam se z Vami, da je bila OF »drugačna oblika uporništva kot v drugih delih Jugoslavije, kjer je bila glavna nosilka vstaje komunistična partija«. Tam šele je bilo sektaštvo, ki je uničilo prvo navdušenje za boj proti okupatorjem in oživilo četništvo. Zapisali ste: »Narod je pri nas sledil predvsem OF in je bila zanj partija manj pomembna.

Politično delo in pozneje proti koncu vojne izvajanje civilne oblasti je bilo predvsem na ramenih aktivistov OF.« Da, toda vedeti moramo, da so bili aktivisti OF po Dolomitski izjavi izključno partijci oziroma tisti, ki jim je partija povsem zaupala.

Tudi sicer se strinjam z večino Vaših stališč – ne bom jih ponavljala zaradi omejenega revijinega prostora. Strinjam se z Vami, da desnica z revolucijo opravičuje kolaboracijo – toda tudi levica opravičuje svoje sporno ravnanje s kolaboracijo! Ne ena ne druga stran ne pogleda v brezno lastne krivde in soodgovornosti za državljanski spopad med vojno! Zato smo danes tukaj kjer smo: v »deželi« očitkov in sovraštva.

Naj v zvezi z vlogo Partije med vojno in po njej poudarim: kljub vsem sektaškim »napakam« nedvomno drži, da je narodnoosvobodilni boj največje ekstatično dejanje slovenskega naroda – in to kljub vsej partijski represiji med vojno in po njej. Še več: skupaj s komunisti! Kajti komunisti so se borili in umirali v boju z okupatorji. In mnogi so padli. Tega današnji protikomunisti ne vidijo ali nočejo videti!

Spoštovana gospa Konjajev, strinjam se z Vašo oceno o tem, da se je OF (s Partijo vred) bojevala ne le za osvoboditev, temveč tudi za socialno pravičnejšo ureditev, izpostavljala je pravico do samoodločbe narodov, za kulturo, za volilno pravico žensk itd. Še več: narodnoosvobodilni boj, skupaj s Partijo, je prekinil predmoderno dobo in prinesel v Slovenijo moderno dobo (z vsem dobrim in slabim!), torej dobo naroda kot subjekta. Z narodnoosvobodilnim bojem, skupaj s spornim vodstvom Partije, smo se osvobodili stoletnega služenja tuji oblasti in nadoblasti RKC. Na tej etični podlagi – avtonomni morali – je bila možna ne le osvoboditev izpod okupatorja, temveč tudi ustanovitev lastne države – in ne na »etiki« služenja okupatorju in na vztrajanju pri tradicionalni družbi. (Se danes vračamo nazaj, v predmoderno dobo?) Ne strinjava se pri oceni udeležbe predsednika države na slovesnosti ob pokopu. Menim, da je prav, da se je je udeležil. Predsednik Borut Pahor predstavlja slovensko državo, ki ima – kljub razhodu – še vedno kontinuiteto s socialistično Jugoslavijo (ki je zakrivila povojne poboje) in predvojno Jugoslavijo. In prav glede na to kontinuiteto se je naš predsednik moral udeležiti pokopa – enako kakor predsednik Predsedstva Republike Slovenije g. Milan Kučan spravne slovesnosti v Rogu. Res, da je bilo tedaj pričakovati, da do eskalacije domobranskega protikomunizma ne bo prišlo. Pravite, da je bilo pričakovati, da se bo ob pokopu pietetni odnos zlorabil za pritlehno politično propagando in politično obračunavanje. Najbrž res, toda to ne bi smelo vplivati na predsednikovo odločanje, ali se bo pokopa udeležil ali ne. Naj se vedno obnašamo kot reakcija na pritlehne politične provokacije? Menim pa, to pa res, da bi bil predsednik moral po pokopu in političnih provokacijah na njem reagirati z izjavo obsodbe takih manipulacij. Sicer pa se naša država ne odzove na stotine političnih manipulacij in na oživljanje domobranstva ter kolaboracije kot nečesa pozitivnega.

Spoštovana gospa Konjajev, moj prvi zapis so spodbudile Vaše besede, da Vam prisotnost ob pokopu žrtev iz Barbarinega rova »brani obzir do žrtev«, ki ste jih utrpeli osebno in skupaj z Vašimi svojci. Samo to me je napeljalo k pisanju in sem problem tudi obširno razložila. Nisem pa Vam pripisala nobenega skrivnega namena ali manka empatije, kakor ste mi očitali!

Vaša izjava o vzroku za neudeležbo ob pokopu je izrekla bistvo: Ne zmoremo preseči zamere, očitkov, sovraštva. »Obzir do žrtev« imajo tudi sorodniki povojnih pobojev: ne zmorejo preseči zamere, očitkov, sovraštva. Prizadeti se ne zmorejo/ne zmoremo osvoboditi, se spraviti sami s seboj in z drugimi. In tu je srčika, izvir našega današnjega razkola!

Roman Maje Haderlap Angel pozabe brez sovraštva in zamere opisuje grozote, ki so jih med vojno doživeli Slovenci na Koroškem, njeni sorodniki in sovaščani. Ne gre za pozabo kot odsotnost spomina na to, kaj se je dogajalo, nasprotno, Haderlapova podrobno opisuje, kaj je kdo doživel, kakšno trpljenje so prenašale žrtve avstrijskih nacistov.

Nekateri ne morejo, drugi nočejo poslušati »angela pozabe« in iz toplega zapečka poglabljajo sovraštvo ne le do komunizma, temveč do narodnoosvobodilnega boja kot takega. Še več, širijo sovraštvo do drugače mislečih, ki že zaradi svoje starosti niso mogli imeti nobene medvojne odgovornosti, kaj šele krivde. Pa tudi z levice se slišijo sovražni toni. Tako se podaljšuje državljanski spopad v prihodnost.

Vojna je tragedija! Ne gre le za Vašo, mojo, njegovo, njeno medvojno tragedijo, gre za našo tragedijo v epohalno nesamovoljno izbranem času, ki so ga obvladovale štiri avtoritarne/totalitarne ideologije in prakse: fašizem, nacizem, boljševizem, klerokatolicizem (klerofašizem v nekaterih državah). Kljub vsem notranjim razkolom imamo le eno samo slovensko zgodovino. Ker smo vsi Slovenci. Ker smo vsi samo ljudje. Gre za človeško tragedijo v nekem času. Ko bomo nekoč – upam – spoznali, da imamo eno, našo zgodovino in da smo vsi samo ljudje, posamezniki, bo – upam – med nami kot Slovenci, državljani in ljudmi konec prelaganja krivde in grehov na drugega. Ni Drugega, sami smo. Vsakdo sam, odgovoren svoji vesti.

Spoštovana gospa Konjajev, zadnje razmišljanje seveda ne pomeni, da Vam pripisujem sovraštvo! Govorim na eksistencialni ravni, o paradigmi, ki nas obvladuje. Razumem Vas, da niste zmogli prisostvovati pokopu vojnih zločincev!, kakor pravite. Morda lahko rečem, da samo povabilo na pokop ni bilo primerno, saj je Vaša zgodba poznana, vsaj morala bi biti. Vsi pa bi se morali zavedati, da prav v naših srcih in našem spominu, ki ga ni obiskal »angel pozabljenja«, izvirajo prilivi sovraštva za današnji državljanski spor. Zato je vsakdo med nami, ki ne zmore »pozabiti«, njegov nosilec. In soodgovoren zanj!

Lepo pozdravljeni! — Spomenka Hribar , Tomišelj

V prejšnji številki Mladine smo v članku z naslovom »Res ni neumnega vprašanja?« poslanca SDS Žana Mahniča po nemarnem izključili iz poslanske skupine SDS. To seveda ne drži. Žan Mahnič je še vedno član SDS in njene poslanske skupine. Za napako se vsem prizadetim opravičujemo.

Spoštovani gospod Gantar, če se ne motim, so tri zasebne zdravstvene zavarovalnice okoli leta 2013 ugotovile, da premij dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ne bodo mogle dražiti v neskončnost. Magična meja naj bi bila tam nekje pri 30 evrih; pri tej vsoti naj bi se številni mladi – ki zdravstvenih storitev ne potrebujejo v takšni meri – raje odločili, da živijo brez tega zavarovanja. Že pri sedanjih premijah, 27 evrov, je tveganje za zasebne zavarovalnice veliko. Zaradi tega so se v približno tistem času zasebne zavarovalnice domislile: naredimo t. i. prostovoljno dopolnilno zavarovanje pač obvezno! Temu so »strokovno« rekli nizozemski model.

V pismu ste prejšnji teden zapisali, da je treba pogledati »nekatera očitna dejstva«, prizadeti ste, ker vas razglašamo za »zlobiranca«. Pišete, da s svojimi politikami sodite v kontinuiteto napora, ki ga je v zdravstveno reformo vlagal že minister Dušan Keber in za njim Dorijan Marušič. »Ukinitev dopolnilnih zavarovanj in vnovičen prenos sredstev, ki jih zdaj pokrivajo premije dopolnilnega zavarovanja, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja je prvi zagovarjal minister Keber v svoji Beli knjigi, za njim minister Marušič in nato tudi jaz,« ste zapisali. To ne drži. Aprila leta 2013 ste nam na novinarsko vprašanje odgovorili, da Marušičeva oziroma Kebrova reforma »ne pride v poštev na način, kot je bila ukinitev predstavljena, saj bi to pomenilo veliko dodatno obremenitev državnega proračuna«.

Vi ste, kot ste napisali tudi v pismu, zaradi tega prisiljeni iskati »alternativno rešitev v obveznem dodatnem pogodbenem zavarovanju, ki ga ima na primer Nizozemska«. Ne boste verjeli, ampak nizozemski model zdravstvenega zavarovanja je v tistem času predlagala tudi Vzajemna. In seveda preostale zasebne zdravstvene zavarovalnice. In zdravniška združenja, ki so si prizadevala za lažje ustanavljanje zasebnih bolnišnic. Je to spet naključje? Ali veste, da ima prav Nizozemska zaradi tega sistema najdražje zdravstvo v Evropi? Ali veste, da je prav Nizozemska danes dokaz, da je privatizirano zdravstvo dražje, ker se v njem pač množijo posredniki?

In dovolite, da izrazimo še popolno začudenje nad vašim argumentom, zakaj naj bi bila ukinitev dopolnilnega zavarovanja nekakšna obremenitev. Pišete, da bi potem morali denar jemati neposredno od delodajalcev, kar da bi še bolj obremenilo delodajalce, ali da bi potem morali zvišati prispevke delojemalca, kar bi znižalo neto plače … Za tistega, ki mora plačati 27 evrov na mesec, je vseeno, kako to plača. Problem je samo v tem, če teh 27 evrov pobirajo Vzajemna, Adriatic Slovenica in Triglav, zavarovalnice, ki za svoje nagrade in druge »administrativne stroške« porabijo 60 milijonov evrov denarja, namenjenega za zdravstvo. Naj potegnemo črto: vaši argumenti so nenavadni. So pa v skladu z zasebnimi interesi. Kaj naj si potem mislimo?

Lep pozdrav.

Strinjam se s stališči dr. Zore Konjajev do dogajanj okrog Hude jame, ki sicer res predstavlja tragično zgodbo v sklopu dogodkov druge svetovne vojne na slovenskih tleh. Pri najnovejših dogodkih okrog Hude jame ne vidim več nobene želje po dostojnem pokoju pobitih, temveč se tragične žrtve izrabljajo v politične namene rehabilitacije medvojne kolaboracije.

Aktivno sodelovanje z okupatorjem je bilo na naših tleh morda še bolj sramotno kot v drugih delih bivše Jugoslavije. Okupatorji nam niso dali nobene niti fi ktivne državnosti (primer NDH) in Hitler je jasno povedal, da bodo Slovenci izbrisani iz teh krajev.

Spomenka Hribar v svojem odgovoru Zori Konjajev povojne poboje imenuje revolucionarno nasilje, a različni izvensodni poboji kolaborantov so se dogajali tudi drugje po Evropi, kjer ni bilo sprememb političnega sistema. Spomenka Hribar očitno zavrača cilje revolucije in ne samo nasilno medvojno prakso. To je njena politična pravica. A tudi tisti, ki so verjeli v (predvsem socialno) pravičnejšo povojno družbo, imajo svoje politične pravice, da se ne strinjajo s »socialno kontrarevolucijo«, ki je bila izvedena ob osamosvojitvi Slovenije. Tudi Spomenka Hribar je bila po osamosvojitvi v državnem zakonodajnem telesu, ki je radodarno delil skupno premoženje vseh državljanov cerkvi, nekdanjim velikim posestnikom.

Osebno verjamem v izvorno načelo krščanstva: solidarnost med vsemi ljudmi. V socialno pravični družbi svobodnih posameznikov bo večina človeštva lahko razvila svoje zmožnosti in osmislila svoje bivanje v polni človečnosti. Materialen razvoj človeštva je omejen, za duhovno rast posameznika in družbe pa bo vedno dovolj prostora.

Vsi mrtvi, naj počivajo v miru, živi pa skrbimo, da se ne bomo ponovno pobijali! 

Spoštovani!

V osrednjem prispevku vaše zadnje številke je novinar Borut Mekina govoril o nekakšnih zlobirancih, ki naj bi s pomočjo sedanjega spora okoli sporazuma s Fidesom, poskušali zrušiti zdravstveno ministrico in s tem preprečiti prvo zdravstveno reformo po štiriindvajsetih letih. Res velike in dramatične besede o nečem, o čemer še vedno - niti teden dni pred napovedano predstavitvijo reformnih zakonov, ne vemo prav ničesar, niti v koalicijskih strankah, kaj šele v stroki in med socialnimi partnerji. V članku sem proglašen celo za glavnega „zlobiranca“, ki naj bi preko rušenja ministrice rušil zdravstveno reformo - a kako naj rušim nekaj, česar sploh ne poznam? V zadnjem desetletju je bilo spisanih in danih v javno obravnavo kar nekaj celovitih reformnih zakonov (tudi z moje strani) in zelo enostavno je preveriti, kaj je v njih zapisano. Osebno si zagotovo želim videti tudi novo reformno zakonodajo ministrice Milojke Kolar Celarc in s tem končno dobiti priložnost, da se o prepotrebni zdravstveni reformi, po dobrih dveh letih mandata, sploh lahko začnemo vsebinsko pogovarjati.

Avtor članka na vsak način, tudi s svojevrstnim nasiljem nad očitnimi dejstvi, poskuša najti razloge za naše nezaupanje v delo ministrice, v (zlasti mojem) „zlobiranem“ branjenju interesov zasebnih zavarovalnic. Pa poglejmo nekatera očitna dejstva. Ukinitev dopolnilnih zavarovanj in vnovičen prenos sredstev, ki jih zdaj pokrivajo premije dopolnilnega zavarovanja, v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, je prvi zagovarjal minister Keber v svoji Beli knjigi, za njim minister Marušič in nato tudi jaz. Vendar je bil to žal vedno račun brez krčmarja (beri: finančnih ministrov, gospodarstva), zato do te spremembe nikoli ni prišlo. Za ohranitev sredstev, ki jih danes zdravstvenemu sistemu prispevajo dopolnilna zavarovanja, bi namreč morali povečati prispevno stopnjo za zdravstveno zavarovanje - bodisi s povečanjem prispevka delodajalca, bodisi s povečanjem prispevka delojemalca. V prvem primeru bi zrasli skupni stroški dela, v drugem primeru pa bi se znižale neto plače, s tem pa tudi proračunski prilivi iz dohodnine. Zato so temu povišanju nasprotovali vsi finančni ministri, da o delodajalcih sploh ne govorimo. Pojavile so se tudi ideje o posebni dajatvi na neto plače (ali ni neto plača ravno nekaj, kar nam ostane „v žepu“ po plačilu vseh davkov in prispevkov?), pa o nekakšni zdravstveni taksi (takse so po definiciji plačila za določene javne storitve, ne pa oblika zavarovanja za bodoče škodne dogodke!), kar je po moje bolj panično iskanje nadomestne oblike zvišanja zdravstvenih prispevkov, kot pa resna sistemska sprememba, ki bi zdržala vsa zakonodajnopravna preverjanja.

Sam sem bil ob odkritem nasprotovanju Ministrstva za finance, v času najhujše gospodarske in finančne krize, primoran iskati alternativno rešitev v obveznem dodatnem pogodbenem zavarovanju, kot ga ima na primer Nizozemska. Ne boste verjeli, vendar sem v tedanjo delovno skupino vključil tudi sedanjo ministrico za zdravje! Danes še vedno verjamem, da gre za dobro alternativno rešitev, s katero postanejo na ta način zbrane premije v bistvu javna sredstva, saj država obdrži nadzor nad njihovo višino in dobički zavarovalnic (z vsakoletno določitvijo najvišje možne premije), obstaja pa tudi možnost solidarnega vplačevanja premij preko subvencioniranja premij zavarovancem iz nižjih dohodkovnih razredov. Takšno moje stališče je bilo vedno tudi javno, zato ne vidim nobenega razloga, zakaj bi za to kdorkoli posebej lobiral pri meni. Mimogrede, z Miletom Šetincem se poznava že dolgo časa in lahko mi verjamete, da ne bi sedel z njim na kavi sredi Ljubljane, če bi želel kakorkoli prikriti znanstvo z njim. Nekaj pa vam lahko zagotovim - če bo ministrica s predlogom o ukinitvi dopolnilnih zavarovanj in njihovem prenosu v obvezno zdravstveno zavarovanje uspela prepričati vsaj vse svoje kolege v vladi, bom predlog tudi sam podprl. Ob vseh vaših neutemeljenih očitkih pa bi vas rad še spomnil, da sem javno nasprotoval reformnim predlogom strokovnjakov Ekonomske fakultete in stranke NSi, ker dajejo tako rekoč proste roke zasebnim zavarovalnicam, ter da sem podprl predlog iz memoranduma Zdravniške zbornice, ki predlaga dvig prispevne stopnje za zdravstvo.

Kar zadeva lekarniški zakon, so bila mnenja o njem močno deljena, od popolnega zavračanja (tudi s strani stroke), pa vse do pohval. Tehtne in zelo obsežne pa so bile številne pripombe zakonodajnopravne službe Državnega zbora. Zato sem predlagal javno predstavitev mnenj, ki je na koncu pripomogla k nekaterim boljšim rešitvam. Poslanca Desusa sva na seji odbora glasovala PROTI predlogu opozicije, da je zakon neprimeren za nadaljnjo obravnavo. In res je, v naši poslanski skupini nismo na ta zakon vlagali amandmajev, ker parlamentarni odbor ni mesto, kjer se zakon sestavlja in oblikuje. Pri tem zakonu pa lahko na prste preštejemo člene, ki niso potrebovali delnega ali celotnega preoblikovanja z amandmaji. Kljub temu smo tako dopolnjen zakon, ki v glavnen vendarle sledi javnemu interesu, poslanci Desusa podprli na odboru in ga bomo tudi v Državnem zboru.

Za konec še nekaj o sporazumu s Fidesom. Kot ste tudi sami zapisali, mnogo rešitev iz sporazuma zagovarjam, težave pa nastopijo, ko je treba sporazum jasno razložiti in finančno opredeliti. Kot vemo, si ga vsak razlaga drugače, nejasne so njegove finančne posledice, nikjer niso predvidena finančna sredstva za njegovo realizacijo, poleg tega pa ta sporazum zaradi posega v plačni sistem sproža pravi plaz zahtev s strani drugih sindikatov javnega sektorja. Za ta spor z ostalimi sindikati javnega sektorja, ki najbolj maje sedanjo vlado, jaz nisem v ničemer odgovoren, kar tudi pove veliko o smiselnosti vaše teze, da z „rušenjem“ zdravstvene ministrice preprečujem zdravstveno reformo. Mar so „zlobirani“ tudi vsi ti sindikati javnega sektorja, je „zlobirana“ tudi vsa stranka Socialnih demokratov, ki ravno tako nasprotuje sporazumu s Fidesom? Kakorkoli, zaradi sprejetja tako nedorečenega sporazuma in zaradi njenega neukrepanja v zadnjih dveh letih, si ministrica za zdravje našega zaupanja ne zasluži več. 

Spoštovani!

V tedniku Mladina ste 2. decembra 2016 v prispevku Drugorazredni bolniki, objavljenem na strani 37, in na vaši spletni strani navedli netočnosti glede pravic do zdravljenja prosilcev za mednarodno zaščito, zato skladno s 26. členom Zakona o medijih zahtevamo popravek objavljenega obvestila.

V prispevku ste zapisali, da Slovenija prosilcem zagotavlja zgolj nujno medicinsko oskrbo, kar pa ne drži. Zakon o mednarodni zaščiti v 86. členu določa, da imajo prosilci za mednarodno zaščito pravico do nujnega zdravljenja, določa pa tudi, da imajo ženske poleg nujnega zdravljenja pravico do kontracepcijskih sredstev, zdravstvene oskrbe v nosečnosti in po porodu ter prekinitve nosečnosti. Ranljive osebe s posebnimi potrebami, pa tudi drugi prosilci, imajo pravico do dodatnega obsega zdravstvenih storitev, vključno s psihoterapevtsko pomočjo, ki jo odobri in določi Komisija za zagotavljanje pravic prosilcev za mednarodno zaščito. Mladoletni prosilci in prosilci, ki so mladoletniki brez spremstva, so upravičeni do zdravstvenega varstva v enakem obsegu kot otroci, ki so obvezno zdravstveno zavarovani kot družinski člani.

Prosilci za mednarodno zaščito imajo torej pravico do dodatnega obsega zdravstvenih storitev, ženske še pravico do oskrbe v času nosečnosti in po njej, otroci pa so na tem področju izenačeni s slovenskimi otroki. Prosilci za mednarodno zaščito po zaključku projekta zdravstvene oskrbe, ki ga izvaja Slovenska filantropija, ne bodo ostali brez zdravstvenega varstva, kot ste napačno zapisali. Zdravstveno varstvo že zdaj, in to ne glede na omenjeni projekt, za prosilce, nastanjene v azilnem domu na Viču, izvajata Zdravstveni dom Vič in Zdravstveni dom Center na Metelkovi, za prosilce, nastanjene v izpostavi azilnega doma na Kotnikovi v Ljubljani, ga opravlja urgenca Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, za prosilce, nastanjene v izpostavi azilnega doma v Logatcu, pa Zdravstveni dom Logatec. Te zdravstvene ustanove bodo zdravstveno oskrbo seveda opravljale tudi v prihodnje. Lep pozdrav.

Odgovorni urednik Grega Repovž je 25. novembra objavil uvodnik z naslovom: »Dr. Kuštrin Pogoltnež«, ki je najmanj v naslovu precej žaljiv ( SSKJ: požrešnež, lakomnež), obenem pa vsebuje tudi nekaj neresnic. Tako je med drugim zapisal: »Kuštrin je seveda sicer močno sporna osebnost: ne nazadnje ves čas med običajne sindikalne zahteve vpleta tudi zahteve po privatizaciji zdravstvene dejavnosti in niti ne skriva, da je povezan s tistimi, ki poskušajo zdravstveno dejavnost sprivatizirati. Poleg tega je že nemalokrat sindikat izkoristil v korist stranke, ki ji pripada, SDS«.

Dopuščam možnost, da je odgovorni urednik uvodnik zgolj »naključno« naslovil s trdilnim stavkom, s psovko: »Dr. Kuštrin Pogoltnež«.

Če je razumeti kot »pogoltnost« FIDES-e zahteve za sodobne delovne normative in standarde, za ustrezno ureditev pogojev za delo in nagrajevanje specializantov in mladih specialistov, z njim ne bom polemiziral. Vsekakor pa ni res, da »med sindikalne zahteve vpletam zahteve po privatizaciji zdravstvene dejavnosti« in da »pripadam SDS«. Nisem član nobene politične stranke, v sindikatu celo velja pravilo, da člani vodstva FIDES ne smejo biti strankarsko aktivni.

Namen takšnega pisanja je lahko le diskreditacija FIDES-a. Vsa stališča FIDES-a glede sprememb v zdravstvu so bila ničkolikokrat objavljena v medijih. Zavzemamo za se javno, a dostopno zdravstvo. 

V članku Jureta Trampuša „Velika rošada“ (namreč na ustavnem sodišču) že njegov podnaslov pokaže na precejšnjo miselno (konceptualno) zmedo, ki se te dni na veliko razširja po naših medijih ob tem vprašanju. Ta podnaslov pravi: „Izbira novih ustavnih sodnikov ne bi smela biti politična, pa četudi gre za najpomembnejšo politično odločitev tega trenutka“. Razumi, kdor moreš: politična odločitev ne bi smela biti politična? Enako miselno zadrego izraža izpostavljeni poudarek iz članka: „Ustavno sodišče se je v zadnjih letih, ne samo po svoji krivdi ..., začelo spreminjati v politični organ.“ Če bi pisalo „v pristranski politični organ“ in „izbira ne bi smela biti pristransko politična“, se seveda ne bi bilo težko strinjati - tako pa je treba ugovarjati.

Kdor je šele v zadnjih letih začel opažati, da je tudi naše ustavno sodišče - kot vsa po svetu - že po svoji zamisli in ustavni postavitvi (tudi) eminentno političen organ, tako po nekaterih funkcijah (razveljavljanje zakonov in druge) kot po načinu izvolitve, le da tudi politične spore rešuje po kriterijih ustavnega prava in ne po kriterijih dnevne politike - kdor šele zdaj to opaža, je pač malo v zamudi z razumevanjem ustave sodobne demokratične države.

Z zaključkom članka se seveda strinjam - da „strankarski vojščaki na ustavno sodišče ne sodijo“ (npr. dr. Klemen Jaklič) in da svetovni nazor sodnika „ne sme biti edini ali odločujoči dejavnik pri odločanju“. Toda, kot dobro vedo vsi poznavalci ustavnega sodstva po svetu, so vprašanja, kjer je - ceteris paribus (tukaj v smislu: kjer so drugi argumenti za in proti izenačeni) - potem prav svetovnonazorska (ali ideološka, kot pravijo Američani) usmerjenost večine ustavnih sodnikov odločilna. Splav je v ZDA dovoljen, ker je bilo leta 1973, ko je o ustavnosti splava odločalo vrhovno sodišče, v njem precej več liberalnih kot konservativnih sodnikov - in je dovoljen še danes, ker so znali takrat to svojo odločitev tako dobro ustavnopravno utemeljiti, da tudi kasnejše (rahle) konservativne večine vse do danes te argumentacije še niso uspele ovreči ali bistveno omajati. To drugo pa kaže, kako izredno pomembna je tudi vrhunska strokovna argumentacija odločitve, ne le to, kakšna ideološka večina jo je izglasovala.

Seveda „svetovni nazor nima nič s poštenjem in strokovnostjo“, kot pravi avtor, a kadar je (resda redko, a v zelo pomembnih vprašanjih) prav od svetovnega nazora sodnikov odvisno, ali bo neko (v velikem delu družbe zagovarjano in v drugem velikem delu družbe zavračano) človeško ravnanje spoznano za ustavno dopustno ali nedopustno (ker ustavno besedilo tega nedvoumno ne razrešuje), potem pa postane izjemno pomembno, ali je ustavno sodišče v tem pogledu sestavljeno enakopravno in nazorsko uravnoteženo ali ne.

In naj še tu ponovim svoje nasprotovanje popreproščenim pojmovanjem, da je pravo nekaj „čistega“, od politike in vrednot „neomadeževanega“ - in da so problem le politično in nazorsko (torej tudi vrednotno!) „omadeževani“ sodniki. Pa je seveda že pravo sámo kot normativni red politično in vrednotno „omadeževano“, saj zakone sprejemajo parlamenti kot izrazito politični organi - in tudi sojenje po teh zakonih mora seveda spoštovati to njihovo politično-vrednotno določeno vsebino, le dodatne diskriminacije vanjo ne sme vnašati. Primarna „diskriminacija“ (v smislu privilegiranja lastnikov nasproti nelastnikom, upnikov nasproti dolžnikom, bogatih nasproti revnim, državljanov nasproti tujcem itd.) je namreč - v skladu z vrednotnim sistemom kapitalistične družbene ureditve - vgrajena že v sam naš sedanji pravni red. Seveda postopno z vedno močnejšimi varovalkami v prid šibkejših (da se ti ne bi bili prisiljeni zateči v revolucijo proti sistemu!), a temeljna „diskriminacija“ (varstvo obstoječe družbene ureditve) vendarle ostaja bistvo pravnega reda. Ustavno sodišče je tu samo vrh piramide, kjer nazorsko-politična opredeljenost sodnikov samo še nekoliko bolj izrazito pride do veljave kot pri drugih sodiščih.

Spoštovani!

Pred dnevi sem si ogledala dokumentarno oddajo Jugoslovanska ljudska armada dr. Valentina Areha in se odločila, da vam pošljem pismo s svojimi kritičnimi pripombami. Dokumentarec je bil objavljen na državni praznik 25. 10. 2016 ob 25. obletnici odhoda JLA iz Slovenije. Menim, da je v dokumentarcu preveč novinarskih pa tudi strokovnih zgodovinopisnih zdrsov, ki so po moje vredni posebne analize. Na profesionalnih standardih namreč stoji ali pade verodostojnost našega osrednjega nacionalnega medija, ki je hkrati tudi dejavnik naše nacionalne povezanosti, skupnega duhovnega prostora in njegovega razvoja. Pišem torej zato, ker mi je mar.

Moj namen ni opraviti celovite analize dokumentarca. Navsezadnje je v novinarskih vrstah RTV dovolj novinarjev, ki lahko to storijo bolj profesionalno. Kljub temu pa bi rada osvetlila delček vsebine oddaje, ki ga bolje poznam zaradi svoje nekdanje službe in ki kaže na manipulativnost oddaje.

Med izbranimi dogodki iz 45 letne zgodovine dr. Areh navaja »tajni« sestanek »vrha komunistov s predstavniki policije in udbe« v Tacnu aprila 1988, kjer naj bi »razpravljali o ukrepih proti opoziciji, ki je zahtevala demokracijo in samostojno državo Slovenijo«.

Pri navedbi, da je bil sestanek tajen, avtor sebe skrije za bralca besedila in prikrije vir, kdo je sestanek označil za tajen in za kakšen sestanek sploh je šlo. To sicer vztrajno ponavlja določen slovenski politik, ki svet vidi kot preplet zarot, ki jih proti njemu osebno vztrajno in sistematično načrtujejo različni politični akterji. Očitno je novinar prevzel njegove ocene ter hoté ali pa iz neprofesionalizma zamolčal dejstva, ki tako trditev postavljajo na laž. In takih dejstev je kar nekaj.

Prvič, na srečanju je bilo okrog 200 pripadnikov celotne vodilne strukture takratne milice iz vse Slovenije. Uradno so ga označili za razširjeni kolegij RSNZ. Težko tako številčno srečanje označiš za tajno sestankovanje.

Drugič, na tajnih sestankih se ne delajo magnetogrami. S tega sestanka je ohranjen magnetogram, ki nima oznake zaupno, kaj šele tajno, in ki je bil razposlan vsem udeležencem sestanka. Magnetogram zajema dve razpravi, uvodničarja notranjega ministra in Milana Kučana.

Tretjič, ni šlo za skupno sestankovanje o ukrepih, kar je iz magnetograma jasno razvidno. O ukrepih so morda razpravljali predstavniki RSNZ mimo nastopa predsednika zveze komunistov. Milan Kučan je bil povabljen kot gost in je kot predsednik ZKS, vpet v središče političnih spopadov, ki so odločali o usodi države, podal svojo oceno političnih razmer v Jugoslaviji in Sloveniji.

Četrtič, sestanek RSNZ ni bil namenjen pogovoru o ukrepih proti opoziciji. Nasprotno, namenjen je bil premisleku o ukrepanju v odnosu do zveznih organov in političnega vodstva JLA.

Izhodišče celotne razprave notranjega ministra je bilo nedvoumno. Kategorično je zavrnil beograjske ocene o kontrarevoluciji v Sloveniji, beograjske kritike pisanja slovenskih medijev pa označili za povsem nerazumne. Kot je jasno povedal v uvodu, je cilj sestanka enotnost slovenskega delovanja v jugoslovanskih političnih konfliktih, v katerih naj se organi RSNZ izogibajo možnosti ustvarjanja političnih zapletov, pa tudi represiji. »Mislimo, da se z represijo v Jugoslaviji ne more trajneje razrešiti noben problem,« je jasno povedal minister in dodal, da so tudi grožnje s takimi ukrepi kontraproduktivne.

Poznavalec gradiva se lahko samo čudi povzetku, ki ga iz razprave naredi profesor zgodovinskih znanosti dr. Areh. Njegovi iztrgani citati ustvarjajo vtis, ki je povsem nasproten od dejanske vsebine razprav, ki so zaradi kritičnosti do socialistične prakse še danes zanimivo zgodovinsko branje. Avtor se je kot novinar in tudi kot zgodovinar nedvomno zavedal manipulativnosti svojega početja.

Petič. Pojasnilo o namenu sestanka je že bilo objavljeno: v takratnih zaostrenih spopadih z vrhom jugoslovanske partije in armade je obstajala resna nevarnost, da bi prišlo do zlorab represivnih služb, kar bi lahko pripeljalo do kaosa in ustanavljanja različnih para-obveščevalnih vojaških in drugih služb, ki ne bi niti razumele niti delale za interese Slovenije. To nevarnost je Slovenija uspešno preprečila. Tudi zaradi ustreznih političnih priprav. Takratni organi za notranje zadeve so uspešno zavarovali prestop Slovenije iz enostrankarstva v večstrankarstvo in njen demokratičen razvoj ter pozneje prevzeli tudi velik del bremena osamosvojitvene vojne. Dejanja govorijo več kot besede, še posebej če besede interpretira dr. Areh.

Šestič, aprila 1988 nihče v Sloveniji še ni zahteval samostojne Slovenije, tudi avtorji v 57. številki Nove revije ne, zato tovrstnih tendenc Milan Kučan niti ni mogel »obsoditi«, kar sicer trdi avtor.

Nadalje. Novinar navaja neko izjavo Milana Kučana o tem, da Sloveniji ne gre za odhod in odcepitev od Jugoslavije, pač pa za problem jugoslovanske krize. Novinar navedka ni opremil z datumom, s čimer je onemogočil gledalcem, da bi sami ocenjevali dinamiko dogajanja, ki je v določenem časovnem razponu pripeljala do spremembe stališč in omogočila politično in nacionalno enotno delovanje v boju za samostojnost. Izjava brez navedbe datuma in brez omembe kasnejše vloge Milana Kučana pri osamosvajanju ustvari vtis o Kučanu kot nasprotniku osamosvojitve. To je sicer lahko politični oz. ideološki pogled avtorja. A nacionalna televizija si pač ne more privoščiti, da z dokumentarcem pristaja na politični apriorizem posameznika, ki zanemarja časovnico dogajanja, prikraja dejstva in nemarno prikrije vir svojih trditev ter to ponuja gledalcem kot dokument časa.

Tovrstnih vprašljivih trditev in ponazoritev je v dokumentarcu še več. Recimo tista o komunistih, ki so bili »močno poraženi« na prvih volitvah. Dejstvo je, da je naslednica zveze komunistov kot posamezna stranka na prvih volitvah zmagala. To ve vsak vsaj malo politično razgledan državljan, dr. Areh pa ustvarja neko svojo virtualno resničnost, ki škodi verodostojnosti TVS in njenih novinarjev. Ali tista, da je »množično nezadovoljstvo slovenske komuniste prisililo, da so pristali na demokratične spremembe«. Kot da ni tudi takratna partija ustvarjala pogojev za politični razcvet in kot da se niso cele osnovne partijske organizacije tudi včlanjevale v Odbor za človekove pravice, ali kot da niso tudi komunisti postali glasniki demokratičnih sprememb ter voditelji v novoustanovljenih političnih strankah. Pa izjave posameznih državljanov, za katere se ne ve, ali so bile dane v 50-ih, 70-ih ali 90-ih letih, kot da je ta podatek itak nepomemben, ker so bile razmere v 50-ih enake tistim v 90-ih. Kar je seveda zgodovinski nesmisel. Tega je v dokumentarcu še nekaj, morda tudi o JLA.

V zgodnjih 90-ih sem kot sodelavka Studia Marketing pripravila demanti prispevka TVS, ki je govoril o skupnem silvestrovanju Miloševića in Kučana. Šlo je za izmišljotino, pri kateri se človek resno vpraša, kdo in zakaj se ukvarja s takšnim podtikanjem, pa tudi, kako so lahko do svojih virov tako zelo nekritični novinarji, ki se sicer kitijo s svojo kritičnostjo. V dokaz je novinarka V. Petrovčič objavila posnetek z otvoritve beograjske izpostave Studia Marketing, kar ni imelo nikakršne zveze ne s silvestrovanjem ne s prijateljevanjem. Demanti ni šel v objavo, zato so nekateri novinarji to trditev ponavljali. Z uredništvom TVS sem potem imela še marsikdaj podobne izkušnje. Recimo ob zgodbah o trgovini z orožjem, ko so novinarji širili zgodbe o domnevnih trgovcih z orožjem in ob tem ostajali slepi, da so prav njihovi prišepetovalci v resnici trgovci z orožjem. Svoje vire so profesionalno ščitili, žal pa njihove verodostojnosti niso tudi preverili.

Naj vnaprej zavrnem verjetne očitke o moji apologiji partije, nekdanjega režima in jugonostalgiji. Nasprotno. Protest pišem iz želje po dobri prihodnosti Slovenije. Pišem ga kot nekdo, ki je takrat prek analiz tujega tiska spremljal politično propagando beograjskih, posebej srbskih časopisov, ki so širili sovraštvo do Slovencev, in se zato zaveda vseh tragičnih učinkov laži in manipulacij. Zaradi svoje poklicne poti poznam tudi zgodbo o tacenskem sestanku. Dolga leta sem namreč spremljala politične in novinarske manipulacije z njo. Zato utemeljeno dvigam glas proti nadaljevanju teh manipulacij, ki me spominjajo na propagando.

Pisanje zgodovine, kar dokumentarec je, ne more pristajati na lahkotno manipuliranje z dokumenti in novinarsko prikrivanje virov. Zgodovinopisno proučevanje terja tudi razkrivanje ter analiziranje virov in dokumentov, česar v pamfl etu dr. Areha ni. Mislim, da je 25 let tudi za nacionalno televizijo dovolj dolgo obdobje, ko si na osnovi lastnih izkušenj lahko postavi visoke profesionalne ambicije in odreče pristanek profesionalnim zdrsom, za kakršnega gre pri omenjenem dosjeju. Nedvomno bi bila podrobnejša analiza profesionalnih standardov, tako novinarskih kot zgodovinopisnih, ki jim je oziroma ki jim ni zadostil avtor oddaje, v interesu tako TV Slovenija kot gledalcev, ki si zaradi veličine takratnih dogodkov zaslužijo dokumentarce brez manipulacij in brez politične pristranosti.

Pri tem se mi zastavlja vprašanje, ki ga zasluži tudi slovenska javnost. Kako TV Slovenija popravi neresnice tovrstnih oddaj, ki gredo v eter prek TV ekranov in spleta? Nekdaj sem od urednikov dobivala odgovor, naj prizadeti pač toži nacionalno RTV. Niso razumeli, da ne gre za interes posameznika, pač pa za vprašanje temeljev kulture, ki se prične pri spoštovanju elementarnih standardov, med njimi je tudi pravice do popravka. Upam, da bo Svet RTV v prihodnje lahko zagotovil drugačno prakso. 

Najbrž je znano, da je Amerika, dežela tako imenovane demokracije in svobode odločanja »melting pot« ali talilni lonec narodov in da je z odpiranjem vrat mnogim raznolikim kulturam omogočila razvoj in blaginjo, kakršno ima še danes in postala najmočnejša in najbogatejša država na svetu. Trenutno najbrž ne more biti vzor humanosti, čeprav si vsaj 60 milijonov ljudi predstavlja svojo državo kot deželo enakopravnosti in enakih možnosti ne glede na raso, veroizpoved, spolno usmerjenost, zmožnosti take ali drugačne, skratka deželo brez nasilja s humano, socialno politiko.

Slovenija naj bi bila prijazna, socialno usmerjena država, domovina mnogim, ki niso bili ravno čisti Slovenci krščanske vere, prav tako kot je sprejemala tujce, so državo zapuščali tudi Slovenci mnogokrat zaradi vojne in zapuščajo jo še danes, sicer ne zaradi vojne, ampak iz vsem znanih vzrokov. V času miru in blaginje si najbrž težko predstavljamo, kakšno eksistencialno grozo sproži ubijanje, mučenje, preganjanje, ne predstavljamo si, kako je bežati materi z otroki, kako mati doživlja smrt lastnih otrok in kako ta mati, ki ji je uspelo rešiti vsaj enega svojih otrok, ne more razumeti, da jo neka druga mati v deželi miru in blaginje sprejme sovražno, kot da materinska čustva niso enako močna povsod po svetu, ne glede na jezik, vero, raso, navade. In ljudje, ki so otopeli od svoje lastne majhnosti in navidezne ogroženosti, izrabljajo ravno najranljivejši del družbe, t.i. »naše otroke«, ki da so ogroženi!?

Pred čim in kom jih pravzaprav želite ščititi? Pred njihovimi vrstniki, ki se ravno tako radi igrajo in zabavajo ali pred njihovimi materami, ki so otopele od strašnega trpljenja in izpostavljene sovražnim pogledom? Kdo smo pravzaprav mi, da odločamo in določamo kaj je dobro, kaj slabo, komu bomo priznali in komu odrekli osnovno človekovo pravico do dostojnega življenja, po kakšnih merilih odločate in določate, kdo je več in kdo je manj vreden in s kakšnim argumentom se lahko postavljate nad druge ljudi? Najbrž ne bo vera tisto merilo, ki določa stopnjo človeške ljubezni do drugega, kajti če je to vera, bi se morali vprašati, kakšne so vrednote te vere in koliko ljudi v dolgi zgodovini je bilo mučenih in ubitih v imenu vere. Kot uči krščanstvo ..«naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha..«, kajti t.i. imenovani greh ali nehumano dejanje je odrekanje človečnosti človeku! In morda se je človek zmotil, ni ugriznil jabolka z drevesa spoznanja, temveč z drevesa zla.

In ko že v strahu opozarjate, kako so ogroženi naši otroci; delam z mladimi, vsak dan in že leta in mladi, ki odraščajo in se razvijajo v kritično misleča bitja ne želijo živeti v svetu sovraštva, ne želijo doživeti vojne in nasilja in so zagotovo odprti in tolerantni ljudje, ki so pripravljeni sprejemati drugačne in prisluhniti njihovim zgodbam, ki jim morda lahko razširijo ozkost klavstrofobičnega okolja, kar naše okolje trenutno zagotovo postaja. S svojim zgledom, torej s sovražnostjo namesto s humanostjo, s temo namesto s spoznanjem jim starši določamo svet in morda se vprašajmo, če nismo ravno mi tisti, ki svojim otrokom tlakujemo svet sovražnosti in ki jih ogrožamo.

In ne pozabimo, če ne bi bilo humanih ljudi v svetu, danes najbrž ne bi poznali teorije relativnosti, ne bi brali«Čarobne gore«, kajti tako Albert Einstein kot tudi Thomas Mann sta bila imigranta, begunca, ki ju je Amerika sprejela z odprtimi rokami, le da je bila Amerika mnogo večja od Slovenije, tudi v prenesenem pomenu.

Kot zaključek in moja želja in želja mojih tolerantnih otrok; v mojem imenu ne dovolim širiti sovražnosti do ljudi, ki so drugačni od mene, ker verjamem v človečnost, v vrednote humanizma, ker verjamem v sprejemanje vseh oblik življenja. In ni merila, ki bi me določal, da sem boljša od drugih!

Nasprotujem vsakršnim t.i. »civilnim iniciativam« (kjer je beseda »civilno« zlorabljena), ki izrabljajo t.i. »naše otroke« brez trdnih argumentov in poskušajo vplivati predvsem na čustva in ne na razum.

In ker drugače razmišljam in sem del tako razmišljujoče manjšine, bi me bilo dobro izseliti iz okolja, kjer ogrožam varnost mikro sveta kot je to KRAJEVNA SKUPNOST. Raje sem imigrant v prijaznem okolju različnih provinjenc, kot čista Slovenka v sovražnem, ksenofobnem okolju – sem le del človeštva.

In še za konec citat Amosa Oza, priznanega literata, enega od bežečih Židov, ki ga k sreči antisemiti niso ubili: »Svoboda odločanja je, da življenje preživiš buden, ali pa v nekakšnem somraku«. 

Rad bi dopolnil nekatere vrzeli v članku Rakava dežela. Osnovno vodilo SZO (WHO ) glede raka in drugih kroničnih nenalezljivih bolezni, je: ‘’Preprečiti, kar je moč preprečiti, in zdraviti, kar je moč zdraviti.’’ V tem smislu članek premalo poudarja preprečevanje raka. Govori o kirurgiji, zdravljenju z zdravili, presejalnih programih, obsevanju in napredku pri zdravljenju, preventiva pa je zgolj mimogrede omenjena. Če 5-letno preživetje zaradi novih, dragih zdravil pri pljučnem raku zraste iz 12 % na 15 %, je to sicer res relativen napredek, ampak še daleč od tega, da bi smeli zanemariti preventivo. Zdaj smo v zaključni fazi na področju tobačne zakonodaje, kot je v člankih o ozadjih lobističnih pritiskov prodorno pisal g. Mekina. Kajenje sicer povzroči več smrti zaradi srčno-žilnih bolezni kot zaradi raka, pa tudi preštevilne težke bolezni, KOPB in druge. Tobačni dim (aktivno in pasivno kajenje) je po mnenju avtorja Vincenta De Vite v preglednem članku NEJM 200 years of cancer research odgovoren za 40 % smrti zaradi raka. Ne gre le za pljučnega raka, ki je najbolj, v 90 % povezan s kajenjem, ampak tudi za druge vrste raka, ki jih povzroča tobak: na trebušni slinavki, jetrih, požiralniku, sapniku, želodcu, žrelu, jajčnikih, sečnem mehurju, ustih (zanimivo – to so najbolj smrtonosne vrste raka), pa tudi na debelem črevesu, ledvicah, grlu, materničnem vratu, AML in drugod.

V Sloveniji med moškimi in ženskami skupaj največ smrti povzroča prav rak na pljučih. Tega v članku vodja Registra raka in DPOR prof. dr. Primic Žakelj ne navede. Manjka tudi odločna podpora zelo aktualni tobačni zakonodaji, npr. z UK Golnik ali z Društva pljučnih bolnikov Slovenije? Veliko pa slišimo o drugih gibanjih ozaveščanja o raku. Kje je obstala empatija do bodočih bolnikov, ki bodo predvidljivo zboleli zaradi te hude zasvojenosti? Jasno se pokaže po katerem mehanizmu je kajenje tako pomemben vzrok rak v novem znanstvenem članku Alexandrova in sodelavcev v reviji Science, citiram: ‘’Kajenje povzroča na stotine mutacij DNK in s tem pušča arheološki odtis. Kajenje škatlice cigaret na dan eno leto povzroči v povprečju 150 mutacij v vsaki pljučni celici, 97 v grlu in sapniku, 23 v ustih, 18 v sečnem mehurju, 6 v jetrih, itd.’’ Se pravi, da na ta način povzroča najmanj 17 različnih vrst raka, tudi s posledicami na vseh potomcih. Novice o tem članku so objavili vsi pomembni svetovni mediji od BBC do Jutranjega lista.

V Sloveniji je bila ta pomembna novica izpuščena ravno v najbolj kritičnem času sprejemanja tobačne zakonodaje! Celo STA je nikjer ne navaja. So pa slovenski mediji januarja 2015 na veliko objavljali sporno raziskavo avtorjev Tomassetti/Vogelstein v isti reviji Science, ki je zatrjevala, da sta 2/3 raka posledica ‘’naključnih’’ mutacij? Enako so tudi novico o sklepu Britanskega zdravniškega združenja iz 2014 in Norveškega zdravniškega združenja iz leta 2016 o koncu prodaje tobaka naslednjim generacijam vsi slovenski mediji zaobšli. Prav tako stanovski zdravniški organizaciji Slovensko zdravniško društvo in Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS) nista niti odgovorili na pobudo za glasovanje o tem v Sloveniji. V številnih medijih smo lahko brali intervjuje s (prikritimi) tobačnimi lobisti, menedžerji tobačne industrije (v Delu), o neverodostojni raziskavi z Ekonomske fakultete UL (ki jo je plačala tobačna industrija za nasprotovanje zakonodaji) – v veliko sramoto slovenski znanosti, saj je uporabila cenovno elastičnost pri tobačnih izdelkih, kakršne ni nikjer na svetu; tudi ni upoštevala nekajkrat večjih stroškov za družbo, ki jih povzročajo tobačni izdelki – od prezgodnjega umiranja in obolevnosti, do izgube dela, invalidnosti, požarov in onesnaženja – (ocena je po MZ 1,8 milijarde Eur). Ali ima tobačna industrija koruptivni vpliv na medije in na najbolj osnovne pravice državljanov do informiranosti? Na vseh nacionalnih poročilih so vsaki dve uri kot prvo novico navajali primer napačno obsevane bolnice, pol leta staro in nenamerno zamenjavo brez večjih posledic! Ko vlada, Ministrstvo za zdravje, strokovnjaki z Onkološkega Inštituta, strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zasvojenostjo, mnoge nevladne organizacije (tudi v Tarči 27.10.), in javno mnenje v 80 %(!) podpirajo nekatere ukrepe za zmanjševanje kajenja (npr. enotno embalažo) - nastopi o tem molk. V članku omenjeni Siddharta Mukherjee v knjigi Kralj vseh bolezni zapiše: ‘’Človeka resnično osupne… enega najmočnejših in najpogostejših kancerogenov, kar jih človeštvo pozna, še vedno brez težav kupiš v vsaki trgovini.’’ Stanfordski zgodovinar znanosti Robert N. Proctor in največji poznavalec te tematike v knjigi Zlati holokavst zapiše: ‘’Cigareta je najbolj smrtonosni izdelek v zgodovini človeške civilizacije.’’ Azbest se je že umaknil iz uporabe in nihče ga ne pogreša. Kljub stanju v slovenskih medijih pa smo lahko optimisti, ker se resnice ne da več spregledati. Tudi širša javnost jo vedno bolje razume. Slovenija bo kmalu sledila naprednim državam: Irski, Novi Zelandiji, Veliki Britaniji, Norveški, Finski, Avstraliji in bo z letom 2030 brez tobaka! 

Minuli teden sem v komentarju o interpelaciji vlade z naslovom »Teatralni napad« našteval serijo interpelacij, ki so jih v SDS vložili proti posameznim ministrom, pri čemer sem omenil tudi interpelacijo proti ministru za infrastrukturo Petru Gašperšiču. To interpelacijo niso pripravili v SDS, ampak v Združeni levici. Prizadetim se opravičujem. 

K pisanju me je spodbudil članek v 46. številki Mladine z naslovom Kakšna bo starost prihodnjih generacij? Na sam članek nimam večjih pripomb, saj korektno osvetli resnično žalostno situacijo velikega števila upokojencev, o katerih vedno več poročajo tudi ostali mediji. Moti pa me način reševanja problema. V članku je omenjena Bela knjiga, ki pa je vse bolj podobna črni knjigi in reševanje problematike je vse bolj podobno dokončni rešitvi upokojenskega problema (Endlösung).

Vsi vemo, da je kompleksne probleme lažje reševati, če se jih razdeli na več delov in jih rešuje parcialno. Vendar je potrebno celotno operacijo reševanja problema zaključiti in delne rešitve morajo pripeljati do rešitve osnovnega problema. Osnovni problem je dolgoročna vzdržnost pokojninske blagajne in zagotavljanje človeka vredno življenje upokojencem, vendar način reševanja, ki je enostavna vsota delnih rešitev, nikoli ne bo rešitev problema. Poglejmo detajle.

Ena od delnih rešitev je podaljševanje upokojitvene starosti. Vemo, da je v neoliberalizmu delovnih mest premalo in jih bo v prihodnje še manj. Kajti lastnik podjetja ima svoj privatni optimum, maksimiranje dobičkov, ker je to ena od temeljnih dogem neoliberalizma. Delo razumejo samo kot strošek in hočejo ga zmanjšati. Nekdo je izračunal, da je v Sloveniji ca 997.000 za delo sposobnih ljudi. Če od števila prebivalcev Slovenije odštejete kategorije, ki niso aktivne (predšolski otroci, učenci, dijaki, študenti, upokojenci,…), dobimo to število. Jaz sem s svojo analizo prišel do nekoliko manjšega števila. Tako imamo v neoliberalnih ekonomijah, ki niso v krizi, ca 20% dejansko brezposelnih aktivnih prebivalcev. Statistike, ki govorijo o registriranih brezposelnih, problem olepšujejo. Obenem v Sloveniji beležimo nadpovprečno veliko število mladih brezposelnih. Kakšna celovita rešitev je to, če podaljšujemo delovno dobo starejših, mladi pa ostajajo brez dela? Mladi odhajajo v tujino, s tem Slovenija izgublja najbolj produktivno prebivalstvo. Tisti mladi, ki ostanejo, so bodisi v breme svojim ostarelim staršem, ali pa pristanejo na prekarnih zaposlitvah brez dolgoročnejše perspektive. Nekateri ostanejo brezposelni, samopodoba jim pada, znanje, ki so si ga pridobili propada.

Drugo dejstvo, ki velja za Slovenijo, je nadpovprečno število starejših brezposelnih. Delodajalci se starejših želijo znebiti in brezposelni po 50 letu starosti tvegajo dolgoročno brezposelnost do upokojitve. Podaljševanje starostne meje pomeni, da bodo starejši poniknili v sivem področju iz uradnih statistik »izbrisani« in čakali na upokojitev z mizerno pokojnino. Podaljševanje delovne dobe ne rešuje problema pač pa samo zmanjšuje odlive iz pokojninske blagajne na človeka nevreden fašističen način.

V članku je navedeno, da delodajalci menijo, da je vsebina bele knjige primerna za nadaljevanje pogajanj. To dejstvo bi nas moralo skrbeti. Delodajalci so močna interesna skupina, ki sledijo svojemu interesu in interesu lastnikov kapitala. V svojih agendah upravljanja pišejo o družbeni odgovornosti, ki se za njih konča kjer se začne njihov interes, družbena odgovornost do sodržavljanov jim je španska vas. V tranziciji je Sloveniji prav ta srenja v navezi s politiko povzročila ogromno škode s tajkunizacijo in posledično zadolževanjem ter povečanjem javnega dolga. Sedaj nadaljujejo s podpiranjem pospešene nepregledne privatizacije prek SDH in DUTB, ki je nadaljevanje tajkunizacije z lovkami preko državne meje. Politiki so začeli »razmišljati« o formiranju demografskega sklada, v katerega naj bi prenesli tudi del premoženja države. Glede na pospešeno privatizacijo tega premoženja ne bo niti za plače upravljavcev sklada.

Delodajalci in lastniki kapitala stalno zahtevajo znižanje stroškov dela in s tem slabijo proračun, vendar so prispevki in davki, ki jih plačujejo delodajalci eni najnižjih v EU. Dajatve, ki jih plačujejo zaposleni so nad povprečjem, skupne dajatve na plače pa nekoliko pod povprečjem EU. Na mizi so stalno njihove zahteve po znižanju stroškov dela, kar je pomembno oslabilo javne finance. Morda je tudi to del njihove družbene odgovornosti. O družbeni odgovornosti delodajalcev in lastnikov lepo govori v preteklosti dana izjava enega od delodajalcev: »Osnovna in edina funkcija podjetja je ustvarjanje dobička. Za socialni korektiv imamo Karitas, za zaposlovanje pa zavod«.

Ministrstvo za delo spodbuja tako zaposlovanje starejših kot zaposlovanje mladih. Delodajalci bodo z veseljem vknjižili finančne vzpodbude, če bodo preračunali, da imajo od tega koristi. Vendar dejstvo ostaja, da je delovnih mest premalo in to pomeni samo prelaganje iz enega v drugi žep, to so neproduktivni odlivi iz proračuna in kratkoročni delni ukrepi, ki popravljajo del statistik na kratek rok in ohranjajo odločevalce na položaju.

V članku je navedeno, da se je v preteklosti prehitro upokojevalo. To je res, vendar ne smemo spregledati dejstva, da je pospešeno upokojevanje produkt predvsem tranzicije, ki je s propadanjem podjetij uničila ogromno število delovnih mest, delno pa je to storila privatizacija iz že omenjenega razloga po povečevanju dobička. Kategorija, ki je to najbolj čutila, so prezgodaj mnogokrat prisilno upokojeni starejši delavci. Obenem pa delodajalci v veliki večini niso sposobni odpirati novih delovnih mest z večjo dodano vrednostjo na zaposlenega in višjimi plačami, kar bi pomenilo več prilivov v vse javne blagajne. 80% podjetij dela za izvoz, razen storitvene dejavnosti. Iluzorno je pričakovati, da bi tujci dovolili slovenskemu delavcu visoko dodano vrednost, ker jim to zmanjšuje lastno presežno dodano vrednost. V globalnem svetu, kjer je trend koncentracije v nekaj globalnih podjetij, Slovenija nima možnosti, obsojena bo na slabše plačana delovna mesta. Nekaj podjetij, ki kolikor toliko držijo korak in uspejo prodati višjo dodano vrednost na zaposlenega, ne more zaposliti 997.000 za delo sposobnih ljudi. V Sloveniji bi morali razviti panoge, ki bi prodajale končne produkte, storitve, kot so turizem, lesna industrija, …. Vendar v zadnji fazi »umni gospodarji« prodajajo turistične zmogljivosti, lesna industrija pa je že davna preteklost. Pojdite po svetu in videli boste kaj dajejo prodani turistični resorti domačemu prebivalstvu, slabo plačano delo, nekaj lokalno pridelane hrane in davčno »optimizacijo«, ki odliva denar v davčne oaze.

Eden od razlogov zakaj se ruši medgeneracijska solidarnost in tudi zmanjšujejo prilivi v 1. pokojninski steber, je uvedba 2. pokojninskega stebra. Ker se del prispevkov, ki gredo v drugi steber odvaja pred bruto plačo zaposlenega, s tem so manjši prispevki v javno pokojninsko blagajno.

Zavarovalnice sledijo neoliberalni paradigmi čimvečjih dobičkov in imajo, tako kot je to v primeru dodatnega zdravstvenega zavarovanja, velike stroške, ki tudi zmanjšujejo učinkovitost tako zbranih sredstev.

Slovenijo »odlikuje« tudi nadpovprečno veliko število samozaposlitev in ostalih prekarnih zaposlitev, po katerih sodimo v sam vrh v EU. Tudi to je razlog zakaj je premalo prilivov v pokojninsko blagajno. To je bil v preteklosti skupni projekt delodajalcev in lastnikov kapitala ter Ministrstva za delo. Te zaposlitve se je celo spodbujalo, kar je zopet samo ena od delnih rešitev, ki znižuje stroške dela, povečuje pa probleme v širši družbi.

Družba v kateri živimo ni bila nikdar v zgodovini bogatejša. Vendar imamo kljub temu veliko množico otrok, ki so na začetku življenja obsojeni na trajno životarjenje v revščini in lakoti. V domnevno bogati družbi se dovoljuje, da delavci, ki trdo delajo, ne morejo preživeti sebe in svojih družin. Ta družba ustvarja pogoje, da stopajo mladi v aktivno obdobje brez perspektive za prihodnost. Ta družba tudi dovoljuje, da starejši, potem, ko so vse življenje trdo delali in ustvarili pogoje za »bogato« družbo, umirajo v revščini.

Politiki in gospodarstveniki ter vsi ostali, ki imate tak ali drugačen vpliv na dogajanja ste krivi za porazno stanje. Sistem, ki deluje po principu vsote zahtev in interesov posameznih interesnih skupin, ki imajo moč in vpliv, ne more delovati in dokaz je stanje v družbi. Odločevalci, to je vaša zgodovinska odgovornost. V preteklosti sem naivno verjel, da to delate zaradi nevednosti, neznanja in čakal na to, da boste slišali tudi drugačna mnenja, ki vam »napake« sporočajo. Vendar to delate zavestno, zaradi lastnih koristi in koristi interesnih skupin. Poglejte si malo Ustavo RS. Marsikateri člen v ustavi ni več v skladu z življenjem v Sloveniji. Sodniki Ustavnega sodišča, čas je, da se dvignete nad množico paragrafov in si ogledate življenje Slovencev pod sabo. Preimenovanje Titove ceste v Dunajsko ni imelo nobenega vpliva na življenje Slovencev. Moralo bi obstojati nekaj, kar se imenuje presojanje po uradni dolžnosti in presojanje po »zdravi pameti«.

Odločevalci, ne igrajte se s potrpljenjem ljudi. Nekaj časa se jih da voditi za nos, jim lagati, si izmišljati rešitve, ki niso rešitve problema, spodbujati delitve med ljudmi. Slovenci nismo Islandci in razdeljenost med ljudmi ima globoke korenine, vendar nekje se potrpljenje konča in takrat ne bodo pomagali niti novi vodni topovi niti urjenje vojakov za krotenje nemirov. Povečevanje razlik med bogatimi in revnimi se mora končati. Do sedaj ste delovali v nasprotni smeri, upokojencu s 500 € povečate pokojnino za 2€ in še vedno je globoko pod pragom revščine, bogatim in sebi pa povečujete že tako visoke plače za 200€. Dovolj je. 

Spoštovani predsednik republike Borut Pahor!

Dobila sem povabilo, da se udeležim uglednih svečanosti ob pokopu posmrtnih ostankov trupel iz Hude jame. Pojasnila vam bom, kaj me zadržuje, da se dogodka ne bom udeležila. Moralna načela so mi privzgojili mati Primorka, vzgoja na klasični gimnaziji in predvsem vrednote, ki so v 2. svetovni vojni vodile Slovence in Slovenke v boj proti tujemu in njim udinjanim se domačim izdajalcem. Zvestoba pridobljenim moralnim načelom in izoblikovanemu nazoru pri mojih 95-letih so vplivali, da sem se trudoma dokopala do spoznanja, da je največ, kar lahko dosežem pri sebi v odnosu do potomcev nekdanjih domobrancev in njihovih današnjih somišljenikov, le tolerantno sožitje v skupni državi, čeprav se še danes nadaljujejo njihova prizadevanja potvarjanja zgodovine in se stopnjuje njihovo sovraštvo do partizanov in drugače mislečih.

Sprava, o kateri se toliko razpravlja, bi bila možna le ob priznanju domobrancev o njihovi zablodi in obžalovanju nesreče, ki so jo povzročili domovini. Izražanje ljubezni do sovražnikov je možno le na papirju in je pravzaprav grdo licemerstvo.

Prisotnost pri pokopu mi tudi brani pietetni obzir do žrtev, ki jih je utrpela naša družina in ki so jih brezdušno zagrebli. V vojni sem izgubila moža, športnika in pravnika, Cveta Močnika - Florijana; svaka komponista Francija Šturma; dva mlada Solkanca Milojko Štrukelj, narodno heroino, in učitelja Miloša Gomiščka, ki ga Nemci niso dovolili dva tedna pokopati. Oba sta bila otroka mojih dveh sestričen, dveh sester. Ne morem pozabiti smrti bratranca Pavla Stritarja, ki so mu nacisti v koncentracijskem taborišču odsekali glavo.

Cerkvenih obredov se ne udeležujem, ker ne želim imeti opravka s skrajno arogantno Rimskokatoliško cerkvijo, ki jo vodita pohlep po kopičenju bogastva in prevzemanja oblasti, čeprav je določena in naj bi bila uveljavljena razmejitev med cerkvijo in državo.

Upam, da boste razumeli moj odnos do predlagane udeležbe pri pokopu ustašev in esesovcev in drugih okupatorjevih sodelavcev, ki niso predali orožja ob koncu vojne in so končali v Hudi jami. Jaz pa razumem, da današnja generacija ne zmore podoživljati trpljenja, ki so ga domači in tuji sovražniki povzročili v 2. svetovni vojni, in da ne more razumeti, da se tega trpljenja ne da pozabiti.

S spoštovanjem.

Gospod predsednik republike Borut Pahor, smo v procesu tako želene in obetavne narodove sprave. Vsaj tako je razumeti vaša prizadevanja za dostojen pokop žrtev Hude jame. Do tu nič narobe. Hudo narobe se šele nakazuje. Mogoče prvotno mišljen pietetni pokop se vse bolj spreobrača v svoje nasprotje. Nič nepričakovanega, skrajni klerofašizem, v preobleki novoustanovljenega društva Huda jama je, z vsem svojim sovraštvom, stopil na plan. S tem so jasno dali vedeti, da sprave ne sprejemajo.

Zato vas, g. predsednik republike, javno sprašujem, je mogoče cilj sprave, za katero se tudi vi zavzemate, da kvislinštvo postane vrednota, upor proti okupatorju pa izdaja? Ali je mogoče, da se vse strahote druge svetovne vojne začnejo in končajo s Hudo jamo? Ali ni Huda jama tudi posledica zločinov, Sv. Urha, črnorokcev, množičnega izdajstva rodoljubov, prerezanih vratov tisočih nedolžnih Srbov? Torej zločinov domobranstva in ustaštva, zločinov oprod nacifašizma?

To ni prispevek k spravi, je njeno nasprotje.

Upam, g. predsednik republike, da ste tudi sami prišli do spoznanja, da bo sprava, ki bi jo zgradili na lažeh, sovraštvu in potvarjanju zgodovinskih dejstev, ostala nedosegljiv utopični projekt. Spravo se ne določa z dekreti.

Brez zamere, g. predsednik republike. 

V 45. številki Mladine je bilo v pismih bralcev objavljeno pismo Matije Mesića, tiskovnega predstavnika podružnice družbe Uber Zagreb, v katerem mi očita, da sem v članku »Kako prihaja Uber« naredil več napak. Te očitke zavračam.

Mark Boris Andrijanič res ni vpisan v register lobistov. Vendar zakon o integriteti in preprečevanju korupcije določa, da lahko posameznik lobira za podjetje, v katerem je zaposlen. Kot je prejšnji teden poročal Večer, je bil Andrijanič prisoten na vsaj enem sestanku z ministrom za infrastrukturo Petrom Gašperšičem. To je bilo 14. septembra letos. Osem dni pozneje je minister svojim podrejenim naročil, naj spremenijo zakonodajo, kot si to želi Uber.

Čeprav g. Mesić trdi drugače, v članku nisem napisal, da je objektivizem temeljna vrednota Uberja, ampak sem zapisal, da je ustanovitelj Uberja Travis Kalanick privrženec objektivizma. Prav tako v članku nisem napisal, da morajo imeti Uberjevi vozniki samo vozilo in vozniško dovoljenje, oziroma sem jasno napisal, da v Evropi ni tako. Mesić, kot ob mnogih drugih priložnostih, navaja, da bodo tudi v Sloveniji vozniki izpolnjevati zakonske pogoje. Dolžnost medijev je, da ob tem vedno navedemo, kako sprenevedava je ta navedba: Uber zahteva, da Slovenija spremeni zakon o prevozih v cestnem prometu in šele potem bi ga bil voljan spoštovati. Prav tako nisem napisal, da bo Uber v Ljubljani ponujal samo eno storitev.

Nobeden od očitkov, ki jih je v pismu navedel Matija Mesić, torej ne drži. 

Spoštovani dr. Brglez, Vedno z zanimanjem spremljam izjave, ki jih dajete kot predsednik Državnega zbora. Zato sem tudi izpostavil vašo državniško sposobnost, da ste se pred dnevom spomina na mrtve poklonili ne le partizanskim žrtvam, ampak tudi žrtvam povojnih pobojev. A to komemorativno držo, ki ste jo napolnili s pieteto in antigonsko gesto posvojitve vseh mrtvih kot vseh naših, ste v govoru presekali z ostro poanto, da ne smemo dopustiti, da politični akterji zlorabljajo naše mrtve za kovanje svojih političnih dobičkov.

V poklon mrtvim, katerekoli barve so že, ste vpeljali aktualno politično kritiko na delovanja svojih ideoloških oz. političnih nasprotnikov. Najbolj močno kritiko s pojmom zlorabljanje niste namenili akterjem najbolj grozljivih povojnih pobojev in partijskim politikom, ampak skupinam, ki zaradi zločinov obsojajo stari komunistični režim.

Vaša gesta, kadar svoje politične nasprotnike diskreditirate z nalepko zlorabljanja (pokopi žrtev povojnih pobojev, migrantski referendumi, ZL in Ceta), me pa seveda preseneča, saj bi od intelektualca vašega kova pričakoval, da bo tudi kot vrhunski politik sprejemal politične spore in preceduralna zavlačevanja kot običajni modus politike in ne kot zlohotnost svojih antagonistov.

Če naju splet okoliščin pripelje do srečanja, vas seveda z veseljem povabim na pogovor politika in kritika ob kavi.