Trenutno so zelo aktualne t.i. “fake news” – in trditve Izaka Koširja v Mladini, z dne 31.3.2017, brez dvoma spadajo v to kategorijo. Kot vodja programa Študijskega centra za narodno spravo neresnične navedbe v članku, v katerem se kot že mnogokrat doslej z insinuacijami in neresnicami poskuša obračunavati s Študijskim centrom za narodno spravo in njegovimi sodelavci, odločno zavračam. Pravkar je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije podaljšala naš program za naslednja štiri leta – in sicer na podlagi izredno dobrih ocen tujih neodvisnih recenzentov. Kot pričajo besede enega od ocenjevalcev o prispevkih članov programske skupine in o znanstveni kvaliteti njihovih izdelkov: ”V svojih izvirnih znanstvenih prispevkih, znanstvenih monografi jah in poročilih z mnogih konferenc in okroglih miz v Sloveniji in v tujini so predstavili rezultate svojih raziskav kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin na slovenskem ozemlju v 20.stoletju, tako iz zgodovinskih kot tudi iz pravnih vidikov … Člani programske skupine so sodelovali s šestnajstimi inštitucijami (iz dvanajstih držav), ki raziskujejo karakteristike in posledice totalitarnih sistemov v 20.stoletju …“ Zaključi, da je uspeh programske skupine “above average” [nadpovprečen].

Delovanje Študijskega centra je nenehno pod žarometi javnosti, obenem pa tudi pod udarom sil, ki bi rade utišale odkrivanje zgodovinskih dejstev in mračnih strani slovenske preteklosti. Kot je napisal recenzent, bodo “znanstveni dosežki porušili nekatere tabuje spominjanja v slovenskih in evropskih družbah.” Podiranje tabujev seveda moti skrajneže z leve in desne. Njihovi napadi dokazujejo, da smo na pravi poti. 

Z zaključkom uvodnika Grege Repovža („Represija ni nikoli domislica policajev - represija je odločitev vlade“) se seveda zelo strinjam - moram pa odločno protestirati proti povsem neresničnemu in za policijo krivičnemu zatrjevanju v mnogih medijih zadnje dni, da je policija „tepla protestnike“, ki so prejšnjo sredo zjutraj pred azilnim domom na Viču protestirali proti vrnitvi družine Korba-Sulejman na Hrvaško. Tam sicer nisem bil, a je bilo tamkajšnje dogajanje posneto in predvajano na vseh televizijah, tako da je lahko vsakdo videl, da je policija tam čisto korektno in spodobno opravila svoj posel. Protesta in protestnikov ni ovirala - intervenirala pa je zoper tiste protestnike, ki so hoteli fizično preprečiti kombiju, da bi odpeljal iz azilnega doma. Tudi pri tem ni bilo videti, da bi koga pretepala - le proč so odvlekli tiste, ki so se ulegli pred kombi, in podobno.

Grega Repovž je naredil slabo uslugo resnemu razpravljanju o takih problemih, ko se mu je nepremišljeno zapisalo, da je šlo pri tem za „neverjetno nasilje, ki so si ga pred azilnim domom privoščili ljubljanski kriminalisti in uniformirani policisti“. Ni verjetno, da ne bi bil sposoben ločevati med mirnim protestom in nasilnim oviranjem državnih organov pri izvedbi zakonitih ukrepov (tu: sodno odobrene deportacije te družine na Hrvaško). Da tega dvojega niso ločili (ali hoteli ločevati) sami protestniki, je nekaj drugega: s tem so pokazali odločen odpor nehumanemu, čeprav formalno zakonitemu početju države - pač z uporom policiji kot zadnjemu neposrednemu izvajalcu tega početja, čeprav ni zanj policija sama prav nič kriva (pravi odgovorni so pred jezo protestnikov dobro skriti v svojih pisarnah). Tudi za izgnance je bil obliž na njihove psihične rane, da se je bil ob odhodu nekdo pripravljen tako izpostaviti za njih - te ure ne bom nikoli pozabila, jim je napisala Carol. Tudi jaz kot pravnik spoštujem te protestnike in njihovo dejanje - zakonito intervencijo policije so izzvali zavestno, vedoč, da jim ta za to ne bo delila lizik v nagrado, ampak da jih bo fizično odstranila. Skratka, vsi tam so pošteno odigrali vsak svojo vlogo - zdaj pa naj jo enako pošteno odigrajo še medijski in drugi komentatorji.

Vprašanj in tem za komentiranje in razmislek je tudi ob tem dogajanju seveda cel kup. Naj tu omenim le eno: kako je neko, tudi po mojem mnenju nehumano početje države lahko hkrati zakonito? Prvi, najlažji odgovor: ker pravo (zakon), kot to dobro vemo, ne zagotavlja vedno tudi pravičnosti in humanosti. Naslednji, tukaj točnejši: ker bi pravo sámo to marsikdaj lahko zagotovilo, pa pri tem odpovedo tisti, ki ga uporabljajo: politiki, uradniki, sodniki itd. O tem, kako je bilo s tem v tem konkretnem primeru, sem nekaj že povedal novinarju Mladine za njegov članek v tej številki - če bo treba, pa kaj še bom. 

V letošnji prvi številki Mladine dr. Lilijana Burcar piše o zadevi, ki je ne razume.

Pravi, da si je populacija starostnikov pokojnine »zaslužila s prispevki, ki jih je vplačevala za generacijo pred sabo«. To je princip piramidne igre! To, da sem jaz nekomu dajal pokojnino, mi ne daje pravice, da od nekoga drugega terjam pokojnino zase. Tako deluje piramidna igra, kjer moj vložek v sistem pobere zgodnejši vplačnik, poplača pa mi ga kasnejši vplačnik v sistem. Stvar deluje, dokler ne zmanjka novih vplačnikov v sistem. Tako bo enkrat tudi mlada generacija rekla starejši: mi se vaše piramidne igre ne gremo več. V starosti lahko imate samo toliko, kolikor ste si privarčevali v mladosti. Če ste 40 let vplačevali, zahtevajte pokojnine od tistega, komur ste vplačevali in ne od nas, ki se takrat, ko ste vi vplačevali, še rodili nismo.

Država (ZPIZ) ne more dajati pokojnin! Vse, kar daje država, ne glede na to, kako se to imenuje, je sociala. Pa naj se stokrat imenuje »pokojnina«! Pokojnino si je mogoče pridobiti na en sam način: z vplačili v pokojninski fond. ZPIZ seveda ni noben pokojninski fond! ZPIZ samo prenakazuje denar delodajalcev na račune upokojencev. Pokojninski fond pa dolgoročno ohranja vrednost denarja zavarovancev tako, da ga nalaga v nepremičnine, delnice, zlate palice itd. Tako ima zavarovanec na stara leta, ko ne more več delati, v pokojninskem fondu privarčevan svoj denar in ne pade na breme mlade aktivne generacije. Pokojninski fondi so skladni s principom, da mora vsak človek sam poskrbeti za svojo eksistenco od rojstva do smrti, socialna država pa aktivira socialo v primerih, ko državljan zaradi kakršnega koli razloga ni sposoben sam skrbeti za svoje preživetje. V našem piramidnem pokojninskem sistemu pa vstopamo v starostno obdobje brez prihrankov in zahtevamo »pokojnino« od mlade generacije.

Dr. Lilijana Burcar uporablja frazo »vzdržnost pokojninske blagajne« in pravi, da je »javna pokojninska blagajna trajno podhranjena in nevzdržna ...«. Gospa ne ve, kaj govori! Kaj pa je to »nevzdržna pokojninska blagajna«? Saj pokojninska blagajna sploh ne more biti drugačna kot vzdržna! Nevzdržna sploh ne more biti! Tako kot je železo lahko samo železno! Neželeznega železa ni! Pokojninska blagajna je vzdržna, ker jo vzdržujemo. In bo vzdržna, dokler jo bomo vzdrževali. To, da jo vzdržujemo, je znak, da je vzdržna. Tisti trenutek, ko bi postala nevzdržna, je ne bo več, saj je ne bo nihče ne vzdrževal, ker nevzdržnih stvari pač ne moreš vzdrževati.

Naslednji nesmisel dr. Lilijane Burcar je tole. Pravi, da je vzrok za današnje nizke pokojnine znižana prispevna stopnja za delodajalce pred dvajsetimi leti. Da je bila pokojninska blagajna po letu 1996 prikrajšana za 8 milijard. Ne razumem, kakšno zvezo ima polnjenje pokojninske blagajne pred dvajsetimi leti z današnjimi pokojninami. Ali morda dr. Lilijana Burcar misli, da bi od tistih 14 odstotkov od delodajalcev, če jim jih ne bi znižali, do danes še kaj ostalo? Nič ne bi ostalo, ker bi za to razliko država zmanjšala svoj prispevek iz proračuna. Pa tudi, če bi delodajalci vplačevali več kot mesečno prispeva država iz proračuna, se ta razlika ne bi ohranila za današnje pokojnine, ampak bi se porabila za povečanje takratnih.

Dr. Lilijana Burcar zmotno misli, da je z znižanjem prispevne stopnje za delodajalce pred dvajsetimi leti nekaj zamujeno. Nič ni zamujenega in se popolnoma strinjam z njo, »da bi s preprostim zvišanjem prispevne stopnje kapitala z 8,85 odstotka na 14,85 odstotka ponovno vzpostavili ravnovesje pokojninske blagajne«. To lahko storimo kadarkoli: danes, jutri, čez en teden, čez en mesec, ne glede na to, kakšne so bile prispevne stopnje kapitala v preteklosti. Današnje pokojnine »so odvisne« od današnjega polnjenja pokojninske blagajne, ne od preteklega! Pokojninska blagajna se polni in prazni mesečno, tako da so pokojnine ta mesec »odvisne« izključno od vplačil delodajalcev v prejšnjem mesecu in bodo naslednji mesec »odvisne« izključno od denarja, ki ga bodo delodajalci vplačali ta mesec. Tudi če bi delodajalci pred dvajsetimi leti vplačevali 10 krat več, bi bile danes pokojnine »odvisne« izključno od današnjih vplačil.

Beseda »odvisne« je v narekovajih zato, ker v resnici pokojnine niso odvisne od vplačil delodajalcev, saj razliko pokriva državni proračun. Zato ni razumljivo, kako dr. Lilijana Burcar povezuje revščino upokojencev s prispevno stopnjo kapitala. Višina pokojnin nima s prispevno stopnjo kapitala nobene zveze! Pokojnine namreč lahko povišamo tudi brez povišanja prispevne stopnje kapitala. V tem primeru pač država prispeva več iz proračuna. Po drugi strani pa se povišanje prispevne stopnje kapitala ne bi prelilo v pokojnine, ker bi za to razliko najprej država zmanjšala svoj prispevek iz proračuna.

Administracija bi bila za državo morda cenejša, če bi ZPIZ ukinili in bi delodajalci nakazovali denar v državni proračun, upokojencem pa bi »pokojnine« nakazovalo ministrstvo za delo in socialne zadeve. Funkcija ZPIZ-a je itak samo ta, da ustvarja privid pokojninskega fonda. Privid, da imamo nekje privarčevan svoj denar. Privid, da smo si »pokojnine« zaslužili z »vplačevanjem«. V resnici nismo nikoli ničesar vplačevali, saj ni nihče tako neumen, da bi vplačeval v »fond«, kjer se njegov denar vsak mesec sproti izgubi.

To, kar delodajalci vplačujejo v ZPIZ, ni nič drugega kot davek, »pokojnine« pa nič drugega kot sociala. Sicer pa poglejmo v pogodbe, ki smo jih sklenili z ZPIZ-om: kakšne pokojnine in kakšne upokojitvene pogoje smo dogovorili. Da ni pogodb? Kako ni pogodb? Da 40 let vplačujemo brez pogodb? Seveda ni pogodb, ker ničesar ne vplačujemo! Če bi res kaj vplačevali v ZPIZ, bi obveznosti in pravice uredili s pogodbo in ne bi dovolili, da nam pokojninska reforma spremeni upokojitvene pogoje, ki smo jih dogovorili s pogodbo. 

Citiran zapis novega ustavnega sodnika Klemena Jakliča pred nekaj leti: »Zdaj je JJ dokončno največja osebnost slovenske zgodovine... « (z dodanimi otrobi o otrocih in vnukih), je ponaredek ali plagiat. Ni v prid integriteti vrhunsko izobraženega pravnika. Originalna izjava dr. Boštjana M. Turka se namreč glasi, da gre za »največjega Slovenca, kar jih je spoznala naša zgodovina«. Kakorkoli, v času od izjave dr. B. M. Turka do zapisa ddr. Jakliča naj bi zgodovina »spoznala« in potrdila kult o največjem Slovencu.

S katerimi vatli sta dva izvedenca izmerila »velikost« največjega Slovenca, ni jasno. Dr. Ivan, načelnik SDS, je namreč brezmejno zaslužen za nastanek in za razcvet samostojne Slovenije in je, čeprav konvertit, zgled kremenitih vrlin. Je pa tudi obremenjen s kriminalno datoteko in tudi njegovi nekdanji tesni sodelavci imajo povsem nasprotno mnenje o njem (Rupel, Bavčar, Hvalica, ...). Težko je reči, kaj ga v tej epopeji dela največjega. Vsekakor mu vsem malverzacijam navkljub uspeva obdržati lesk plemenitosti, tudi osebno ne pozabi spomniti, kdo je »The Greatest«.

V čem, torej? Znana je njegova metoda, ki jo najkrajše poimenujemo lumpenpolitika. Je politik, ki je »nad« oz. »izven« pravil spodobnega, spoštljivega, tolerantnega odnosa do drugih, do prava. Kadar je v škripcih obtožnic, se izogiba pozivom sodišč in zaigra mučenca pravosodnih zarot. V glorifikaciji »žrtve« je absolutno nedosegljiv. Zna uprizoriti tako prepričljiv »pasjon po Janezu (Ivanu)«, da zvabi solze in viharno ogorčenje slepo privrženih. Skupaj naredijo tak kažin, da se zatresejo hlače celo ministru za pravosodje. Ampak – kljub grotesknemu teatru je doslej vedno učinkovalo! Tudi z izsiljenim imenovanjem ddr. Jakliča za ustavnega sodnika si zagotovlja miren spanec (predsednik države je pričakovano klonil; podpora za njegov drugi mandat mu je ljubša od uveljavljanja polnih predsedniških pooblastil. Volk je sit, koza samo osramočena). Kar navsezadnje odstira tančico kulta o »največjem«.

Zaradi v parlamentu podtaknjenih jalovih zdrah, inovativno spletenih insinuacij - izgube časa, ki je šel na račun lumpenpolitike v nič; - zaradi dveh, v posledicah razdiralnih mandatov vladanja; - zaradi potlačene prve (»v imenu države«) in druge pravno nezašpiljene orožarske kupčije - torej s perspektive neposrednih in posrednih stroškov, ki jih je povzročil državi od osamosvojitve, mu dejansko nihče ne seže do gležnja. Ostaja trdno v sedlu. V tem smislu je treba priznati, da tisto o »največjem Slovencu ...« nekako drži. Zgodovina bo zelo zaposlena. Če ne bo prisluhnila pronicljivim ugotovitvam dr. Turka in ddr. Jakliča, ne bo vedela, da se moti. 

V Mladini je bilo 17. marca objavljeno pismo gospoda Alena Ožbolta ter nekaterih umetnikov, na katerega pošiljamo odgovor.

Gospodu Alenu Ožboltu smo postopek javnega razpisa večkrat pojasnjevali, prav tako je pojasnilo prejel novinar Mladine, gospod Izak Košir. Ker je gospod Ožbolt sprožil postopek na sodišču, je razumljivo, da njegovih izjav do končanja sodnega postopka ne moremo komentirati. S tem odgovorom tako dopisovanje tudi zaključujemo.

Izrazito nenavadno je, da je prav del sopodpisnikov in sopodpisnic pisma gospoda Alena Ožbolta tistih, ki so pod enakimi pogoji in merili kot gospod Alen Ožbolt kandidirali na istem javnem razpisu in po pogojih in merilih, ki jih zdaj preizprašujejo, tudi dobili ateljejske prostore v lasti Mestne občine Ljubljana, ali pa slednje že uporabljajo.

Iz tega jim lahko le pojasnimo, da so razpisni pogoji in merila za vse prijavitelje enaki. Če si prijave želijo ogledati, pa jim bomo to seveda z veseljem omogočili. 

Maja Novak v svoji kolumni pod naslovom Orante opozarja na problem molivk pred ljubljansko porodnišnico. Točno definira tovrstne molitve: »z molitvijo poskušamo prepričati, podkupiti, pregovoriti boga, naj stori nekaj, česar sicer ne bi«, sicer pa je njeno razmišljanje po mojem strel v prazno. Vse preveč se ukvarja z vero in vernostjo, molitvijo, namenom posta in nedotakljivostjo ustave. Ustava ni nedotakljiva, saj je predvidena procedura za njeno spreminjanje. Vsakdo se lahko zavzema za spremembo kateregakoli člena, in poskuša to tudi doseči po za to določeni proceduri. Ukvarjanje z vero in vernostjo molivk pa je odveč, to je njihova privatna stvar. Treba pa bi bilo razkrinkati, da ni tu nikakršne vere, niti za vzorec ne. Molivke očitno ne verjamejo v moč svojih molitev, ne verjamejo, da bodo uslišane.

Ne verjamejo, da lahko s svojo molitvijo nagovorijo svojega Boga, da razsvetli ume in odtaja zakrknjena srca tistih, ki se odločajo za splav, sicer bi se zbirale v kakem bolj kontemplativnem okolju cerkve ali kapele, saj jih ulični vrvež gotovo moti pri zbrani molitvi. Ne, bolj kot na molitev se zanašajo na moč parol in plakatov, ki jih molijo pod nos ženskam, ki prihajajo v bolnišnico in jih obračajo proti oknom za katerimi so zdravniki, ki splave izvajajo. Molitev je samo krinka, ki jim omogoča, da lahko počno to, kar počno. Če se ne bi sklicevale na vero in molitev, dvomim, da bi dobile dovoljenja za permanentne demonstracije na javni površini, kjer nadlegujejo ljudi, ki gredo po svojih legitimnih opravkih. Tisočletna dominacija religije še vedno deluje tudi na sodobnega osvobojenega človeka, da je pripravljen tolerirati marsikaj, česar sicer ne bi, če ne bi bilo povezano z religijo. Molivke vero zlorabljajo v čisto politične namene. Same se verjetno tega ne zavedajo, a imajo mentorje, ki se. V takih primerih ne zaleže ne razumevanje ne graja, treba bi bilo le razkrinkavati hipokrizijo in laži, ki se tako rade družijo z verskim aktivizmom. 

Intervju s prof. Mihaličem ima provokativen naslov, ki pa tako kot sama vsebina intervjuja zahteva odgovor. Implicitno se namiguje, da javno mnenje nima zdrave pameti, kar je najmanj nespoštljivo. Zdrava pamet je tudi stvar pogleda in je vezana na kriterijsko funkcijo, po kateri vrednotimo možnosti. Oseba, ki kupuje avto, lahko po zdravi pameti izbere najcenejši avto za svoje potrebe (najnižja investicija), lahko gleda na najnižjo porabo (strošek obratovanja), lahko vrednoti po NCAP testih (varnost), izbira po kriteriju zanesljivosti in okvar (stabilnost obratovanja), ali pa izbere drago prestižno znamko za vzbujanje zavisti pri sosedih ( javno mnenje).

V vsakem primeru pa je naloga strokovnjakov tudi ta, da širijo zdravorazumski pogled v javnosti in s tem ne samo vplivajo na ampak tudi (so) kreirajo javno mnenje. Verjamem, da je intervju mišljen z dobrim namenom predstaviti tudi drug zorni kot problematike oskrbe z električno energijo. Si pa dovolim predstaviti nekaj svojih komentarjev in pogledov na posamezne točke v intervjuju.

Vsebinsko mora iti prvi komentar na intervju na izjavo, da subvencije obnovljivim virom izkrivljajo trg. Trg je popolnoma izkrivljen že od začetka in pri obravnavi posegov v sam trg je potrebno upoštevati tudi direktne in indirektne subvencije za fosilna goriva ter neupoštevane stroške uporabe vseh vrst goriv, npr. strošek segrevanja ozračja zaradi izpustov CO2, strošek za zdravje zaradi drugih izpustov, in podobno. Tako lahko v intervjuju omenjen EROEI za klasične energetske vire pogledamo tudi iz tega zornega kota in ugotovimo, da je kratkoročno EROEI za te vire res (zaželeno) visok, dolgoročno pa je nizek, saj bomo v prihodnosti plačevali dejanski strošek oziroma investirali v odpravo negativnih posledic (okolje, zdravje). Pri obnovljivih virih je situacija obrnjena, trenutno je EROEI nizek zaradi uvajanja novih tehnologij, vendar lahko pričakujemo z razvojem tehnologije dvig tega razmerja.

Veliko prostora je bilo namenjeno tudi nezanesljivosti sistema zaradi vključevanja sistemov z obnovljivimi viri. Tu se moram najprej vprašati, zakaj tako različno vrednotenje elektrike napram drugim virom energije. Vsi že od 70-tih let prejšnjega stoletja živimo s tem, da se borzna cena nafte lahko spreminja od 10$ do preko 100$ na sod, včasih dobesedno čez noč. Ni prijetno in ima posledice, ampak kljub temu poraba stalno narašča.

Glede posledic nezanesljivosti pri oskrbi z elektriko lahko pogledamo tudi Kitajsko. Kljub zelo nezanesljivi dobavi elektrike je kitajsko gospodarstvo zadnjih 25 let rastlo bistveno hitreje kot svetovno povprečje in so že dosegli status prvega oz. drugega največjega gospodarstva na svetu. Industrija in potrošniki nad nezanesljivostjo oskrbe niso navdušeni, vendar pa so se vseeno prilagodili in kljub dodatnemu strošku uspeli rasti.

V intervjuju ni bilo nič omenjeno, da se paralelno pospešeno razvija tudi tehnologija in infrastruktura za dvosmerno komunikacijo v energetiki z namenom vpeljave bolj inteligentnega nadzora in načrtovanja proizvodnje in porabe. Ta tehnologija, posplošeno označena kot »pametna omrežja«, pomenijo odstop od dosedanjega modela, kjer so proizvajalci na svoj strošek zagotavljali neprekinjeno dobavo v praktično poljubnem obsegu porabe. Enostransko diktiranje delovanja sistema s strani porabnikov, kakor velja praktično danes, tudi ni ravno zgled učinkovitosti. Lep sončen dan tudi danes predstavlja neprijetno prilagajanje proizvodnje, ki se ne da zagotoviti z baznimi sistemi kot so velike termoelektrarne in nuklearka. Pametno omrežje naj bi vsaj v ideji zagotovilo tisto komunikacijo med razpršenimi proizvajalci-porabniki, da se lahko sistem vodi celostno.

Poleg tega je bil predstavljen dvojni pogled na variacijo porabe in proizvodnje ter posledice za strošek elektrike. Po eni strani naj bi bila Slovenija tako bistveno bolj izpostavljena špekulantom in plačevala »italijanske« cene. Po drugi strani naj bi neka velika Nemčija stabilizirala svoj sistem z uvozom/izvozom na jezo sosedov. Verjamem, da je lažje imeti soseda, ki vedno uvaža in odkupi vsak MW na voljo, kot pa da ti kdaj tudi »porine« svoj presežni MW. Verjetno pa tudi »jezne« sosede lahko zaračunajo svoj delež v stabilizaciji sistema Nemčije, v nasprotnem primeru pa to verjetno bolj kaže na asimetrijo v moči posameznih držav. Je pa tudi vprašanje, kako lahko italijansko gospodarstvo deluje v takšnem sistemu »špekulantskih« cen in zakaj si po zdravi pameti ne stabilizirajo lastnega sistema.

Nekaj besed je bilo namenjeno tudi TEŠ 6. Izjava je sicer vzeta iz konteksta, ampak vseeno je drzno reči » TEŠ 6 je prima elektrarna«. Res »prima« elektrarna verjetno ne bi potrebovala ohranitev enega zastarelega bloka, da zagotavlja zagonsko paro. Mogoče bi omogočala tudi kombiniranje goriv in možnost prehoda na gorivo z nižjimi izpusti CO2 na joul, npr. plin. Mogoče bi delala izgubo, kot tudi v članku omenjena elektrarna Irsching, vendar slednja deluje za pokrivanje konic porabe in kot taka opravlja pomembno stabilizacijsko funkcijo. Zato se moramo vprašati, koliko plačamo to funkcijo. Za predvideno letno izgubo v višini okoli 50 mio €, kakršno naj bi pridelala TEŠ 6 po javnosti dostopnih podatkih, pa bi lahko vsakemu od 2200 zaposlenih v Premogovniku Velenje izplačevali povprečno plačo brez da dvignejo lopato, čistejši premog pa bi po enaki tržni ceni vozili od drugod.

Odzvati pa se moram tudi na izjavo, sicer spet vzeto iz konteksta, da » Če kdo misli, da bi z neizgradnjo TEŠ 6 porabili manj elektrike ali privarčevali kaj denarja, pa je neskončno naiven«. Poraba elektrike ni odvisna od proizvodnje, dokler jo lahko uvoziš, in verjetno res ne bi porabili manj elektrike. Zagotovo pa bi lahko namesto TEŠ 6 za manj denarja pripravili podobne ali boljše rešitve. Neskončno naivnost bi prej lahko pripisali tistim, ki niso zmožni videti alternativnih rešitev ali ovrednotiti dejanskega stanja.

Na koncu intervjuja pa me je zmotilo tudi to, da se je poudarjalo nerealnost brezogljične družbe in namigovalo na to, da se postavlja lažne cilje za prihodnost. Najprej bi rad poudaril, da energetska strategija obsega bistveno več kot samo električno energijo, saj na primer v Sloveniji okoli 30% vse energije, ne samo elektrike, porabimo za transport. Poleg tega se predvideva, da bo leta 2050 še vedno občutna uporaba fosilnih goriv, vendar pa se upa na kompenzacijo z negativnimi emisijami. Glede na to, da se načrtuje okoli 40% zmanjšanje porabe energije, ni nezdružljivo, da se zmanjša poraba elektrike in poveča število električnih avtomobilov. Čeprav je bolj logičen sklep, da bomo imeli hkrati zmanjšanje porabe energije in povečanje števila električnih avtomobilov.

Cilji za energetsko strategijo so postavljeni ne samo na tehničnih osnovah, ampak tudi na podlagi drugih zahtev. Če sprejmemo, da je nujno obvladati emisije CO2 in to čim bolj, čim hitreje, so potem cilji že precej določeni. Kako doseči te cilje, pa je predmet strategije. Že z današnjimi tehnologijami se je možno približati tem ciljem, vendar, kot je bilo večkrat poudarjeno v intervjuju, je vprašanje, kdo bo plačal. Brezogljična družba je cilj, strategijo pa je potrebno še definirati.

Se pa strinjam, da tako pomemben dokument, kot je energetska strategija, v resnici ne more nastajati v nekem zaprtem okolju in da mora biti vključenih čim več deležnikov, od industrije do državljanov. Če bi bilo tako in če bi bila ta strategija bolje predstavljena javnosti, vključno z razlogi in posledicami, bi mogoče bilo tudi manj težav z umeščanjem ključnih elementov te strategije v prostor, kot je primer z daljnovodi za prečrpovalne elektrarne ali skladiščem jedrskih odpadkov. 

Ne bom odgovarjal na do mene kot umetnika žaljivo pismo mag. Mateje Demšič, vodje Oddelka za kulturo MU MOL, ki je za njeno funkcijo neprimerno in nespodobno. Poglejmo, kaj je v resnici moja krivda. Da sploh zastavljam, da si sploh upam zastavljati javna vprašanja zaradi po mojem mnenju spornih odločitev in dejanj pri oddajanju ateljejev v Ljubljani? In da sem ne-umen, ker sem dobival »pojasnila, ki bi jih sicer moral razumeti?« Ne, res jih ne razumem in nisem zadovoljen z njihovimi pojasnili. Vprašanja zastavljam javno zato, ker na njih nisem dobil prepričljivih niti argumentiranih odgovorov z MOL-a:

Ob prebiranju članka z naslovom »Švicarija: Umetniški tempelj s pogledom na mesto«, ki je bil 6. januarja objavljen v časopisu Delo (str.10, rubrika Ljubljana), se mi poraja precej pomislekov glede načina oddaje ateljejev v prostorih Švicarije. Vsaj po mojem mnenju prihaja do očitnih razlik med informacijami, ki so bile posredovane v javnost, in dejanskim stanjem na terenu. Sodeč po omenjenem članku so bili uporabniki prostorov v Švicariji že izbrani in čakajo le še na podpis pogodb, čeprav nikjer ni bilo mogoče zaslediti objave javnega razpisa, na podlagi katerega so bili izbrani. Glede na to, da MOL ni privatno podjetje temveč institucija, ki naj bi skrbela za interes celotne (lokalne) skupnosti, upravičeno pričakujemo, da bodo njeni organi delovali skrbno, demokratično in transparentno ter bodo tudi pri razpolaganju z občinskimi prostori v največji meri zasledovali javni interes. To pa je mogoče doseči le, če so odločitve sprejete ob ustrezni podpori strokovnih organov in ob upoštevanju strokovnih argumentov. Ob zadnjih dogodkih v zvezi z ‘nevidnimi’ razpisi za ateljeje pa se odločitve MOL zdijo netransparentne, nestrokovne in sploh sprejete mimo predvidenih postopkov. Glede na povedano pristojnim na MOL zastavljam naslednja vprašanja: 1. Na podlagi katerega javnega razpisa so bili izbrani bodoči uporabniki ateljejev v Švicariji ter kdaj in kje je bil ta razpis objavljen? 2. Na podlagi katerih kriterijev so bili izbrani bodoči uporabniki ateljejev? 3. Kdo so bili člani strokovne komisije, ki je ocenjevala prijave?

V kontekstu širšega dogajanja v zadnjem času pri nevidnih razpisih ali ob oddajanju ateljejev MOLa me zanima še naslednje: -Kdaj in kje je bil objavljen javni razpis za atelje na Svetčevi? -Po katerih kriterijih se je oddal atelje? -Kdo so bili člani strokovne komisije?

Kaj sem si še upal izreči, izraziti javno, nikakor ne »alternativna dejstva«, kot ga. mag. Mateja Demšič, temveč le svoje dvome in sume: - goljufije: kandidat , ki je dobil atelje na Svetčevi ul., se je nenadoma znašel na listi, prej ga ni bilo - nepotizem, prirejanja rezultatov in prirejanje, torej kršenje t.i. objektivnih ali strokovnih kriterijev v vsaj meni znanih treh primerih

- netransparentnost, dezinformacije, zavajanje in neresnice: od MOLa sem vedno dobival neprimerne, popolnoma neustrezne ponudbe. Predstavnica, ki vodi oddajanje ateljejev, mi je vedno trdila, da ateljejev sploh ni na razpolago. Potem sem pa npr. o njih bral v časopisu Delo. - MOLu pri oddajanju (torej v meni znanih 3 primerih) očitam nedemokratičnost, diskriminacijo, neenakopravnost in kršenje pravic pri dostopu do javne infrastrukture.

In zdaj še kratek premislek ob pismu načelnice ga. mag. Demšič in očitku, da »grozim z objavo v medijih«. Po svojem vedenju in razumevanju zadeve izražam svoje dvome in postavljam javna vprašanja – res, tudi v medijih. Zakaj pa so mediji? Naj bodo podrejena trumpovska trobila? Naj bo sram mene – in tudi novinarja Mladine – ker zastavljam odkrita in javna vprašanja, on pa o tem piše? Ali so vsa vprašanja v zvezi z delom MOL-a nespodobna in neprimerna? Pravzaprav je res – in to priznam, spet javno – da me je sram: sram me je, ker živim, delam in ustvarjam v nedemokratičnem, do meščanov, uporabnikov javne infrastrukture neenakopravnem, klientelističnem … pa čeprav v najlepšem mestu na svetu. Za tako lepoto mi res ni prav nič mar, če namesto znanja in kvalitete zmagujejo poznanstva in oportunizem. Takšne so – pri ateljejih gotovo – moje izkušnje. In prav nobenih »alternativnih dejstev« ne navajam, dvakrat nič je nič, kajti, kjer so prepovedana vprašanja ali je prepovedana kritika, tam ni alternative.

Še kratko pojasnilo načelnici glede mojih domnevnih »žaljivih očitkov o dvornih umetnikih«. Vsak, ki malce pozna umetnostno zgodovino in zgodovino umetnosti, ve, da so skozi vso zgodovino obstajali dvorni, salonski, deželni, državni, režimski, cerkveni … in tudi mestni umetniki. Tudi Ljubljana jih ima. Ga. Batič je (v časopisu Delo 6.1.) natančno izrazila ljubljansko nevedno ali pač ljubljansko nezavedno: »izbranci«. »Izbranci« so ljubljansko nezavedno. Ali pač, nevedno.

Kot sem pa že povedal v svojem zadnjem – pač spet javnem - intervjuju: tukaj nimam več nobenega privatnega in nič osebnega interesa. In tudi osuplost me je minila. Gre mi le še za javni interes. Plačal sem zelo visoko, izjemno visoko simbolno ceno v zadnjih mesecih, ker po mojem vedenju »postopki javnih razpisov« niso bili transparentni in niso bili izpeljani korektno in ne ustrezno in sem to artikuliral javno. To ni bila lahka naloga in ne enostavna odločitev za umetnika. In plačati bom moral v prihodnje verjetno še več izgube miru, ustvarjalnega časa in izpada dela in tudi življenja. Pa mogoče še kakšno oddolžitev ali pač maščevanje, pri naslednjih razpisih. Tega nisem jaz rekel, o tem govori glas ljudstva, ki si pa ne upa govoriti javno. Od kje ta prepoved in strah govoriti javno? Ali imam – glede na moje »skrajno nenavadne izjave« in »grožnje z mediji« - sploh še pravico sodelovati v javnih razpisih v Ljubljani? Akademski naslov imam iz umetnosti, nedvomno pa ne mislim delati še naprej ‘diplome’ iz pravnih, predpisnih in upravnih postopkov MOLa, zato sem zadevo predal odvetniku. In to bom tudi, sem plačal iz lastnega žepa, torej brez javnega denarja, pa spet tudi v javnem interesu. Verjamem, torej moram verjeti vsaj v pravno državo. Zdaj torej o tem, »med nama«, odloča sodišče.

Lep pozdrav.

Vprašanje mag. Mateji Demšič, vodji Oddelka za kulturo MU MOL Spoštovani, ker v svojem odgovoru na pisanje Mladininega novinarja Izaka Koširja, omenjate javni interes in seveda se na to sklicujemo tudi podpisniki tega pisma, vas sprašujemo oziroma prosimo, da v dobrobit transparentnosti tega postopka (kot tudi vseh bodočih postopkov) pojasnite, razložite kriterije in posledično točkovalnik (zbir točk), ki je botroval rezultatu o izboru umetnika za atelje na Svetčevi in o katerem piše novinar v svojem članku.

Hvala za odgovor.

— Jože Barši, Žiga Kariž, Ksenija Čerče, Tomo Stanič, Meta Grgurevič, Uršula Berlot, Arjan Pregl, Nika Autor, Borut Kržišnik, Bojan Salaj, Matej Stupica, Zmago Lenardič, Apolonija Šušteršič, Sergej Kapus, Zoran Srdić Janežič, Marko Jenko, Franc Purg, Kaja Kraner, Tomaž Furlan, Jaka Železnikar, Sinja Ožbolt, Petra Županič, Maja Hodošček, Sašo Sedlaček, Jaša Mrevlje-Pollak, Borut Vogelnik

Brezimni odgovorilnik Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) seveda boža mojo dušo v delu, kjer ponavlja moj argument, kako ne moremo govoriti o nacionalnem programu duševnega zdravja, ko pa ga ministrstvo za zdravje kljub zakonski obvezi ni nikdar predložilo v sprejem in potrditev, četudi bi šele nacionalni program omogočil izvedbo vseh novosti, ki jih je prinesel Zakon o duševnem zdravju (zagovorništvo, obravnavo v skupnosti, bolj enakomerno razporejeno skrb za duševne motnje, obravnavo v skupnosti ...). Se pa potem vprašam: če NIJZ vse to ve, potem je od leta 2008 gotovo nič kolikokrat opozoril svoj nad-organ (ministrstvo) na tragično potrebnost nacionalnega programa in nam bo to z veseljem tudi dokumentiral? Ker sicer bomo res pomislili, da so imele ‘nacionalne koordinatorice SZO kolaborativne študije Z zdravjem povezano vedenje v šolskem okolju’ morda pa res preveč časa in energije, da so potem popoldne iste objekte, ki so jih zjutraj v službi analizirale in kolaborirale, terapirale s postom in molitvijo?

Kot samozvani predstavnik objektov terapije se strinjam z dr. Tekavčič Grad glede pogojev za ureditev stanja, prosim le, da pomislite tudi na zastopstvo nas, objektov. Če vam za predstavništvo ne predstavljamo dovolj teže, predlagam, naj nas v razpravi o psihoterapevtskem zakonu zastopata (če bosta seveda za) Urad varuhinje človekovih pravic in/ali Zveza potrošnikov Slovenije.

Vlado Miheljak je v novi številki spisal izrazito duhovit, a ne povsem točen prispevek. Ne le v Sloveniji, temveč v večjem številu držav nekdanje SZ in SFRJ, so in bodo preštevilni politiki, ki bodo kar naprej dopovedovali, kako je bilo prej vse grozno, mračnjaško, zasužnjeno, trpinčeno ... Hrvaška in tri baltske države so še bolj tipičen primer kot naš. Ali gre tu res za množično notranjo identitetno disfunkcijo nekdanjih komunistov? Menim, da ne.

Brcati v mrtva trupla nekdanjih držav socializma ni namenjeno preteklosti, temveč prihodnosti. Stalno odgrinjanje pokrovov s pogrebnih krst sledi konkretnim namenom. Katerim? Zlatemu fiskalnemu pravilu, ki je edini razlog za obstoj EU; že zdavnaj drugega razloga ni. In v čem je pravilo? 1. Država mora biti zadolžena na način, da glavnice ne more nikdar odplačati; 2. Država mora biti sposobna odplačevati obresti in mednarodne finančne zaveze. Analiza dolgov kaže na osupljivo podobnost: Slovenija, Hrvaška, Litva, Latvija in Estonija dolgujejo tujini med 1.500 in 2.000 USD po glavi prebivalca! Če bi znašal dolg manj, bi bilo nevarno, da bo država uspela odplačati glavnico (Islandija, Irska); če bi znašal dolg več, bi bilo nevarno, da država ne more plačevati obresti (Grčija). Oboje je za mednarodne finančne upnike nedopustno.

Tako primeroma Slovenija dolguje okoli 38 milijard USD, to je okoli 1.900 USD na državljana. V naslednjih 50 letih bo predvidoma odplačala med 105 in 109 milijardami USD obresti, njen dolg bo narasel na 46 milijard USD. Za vojaške (ne)potrebe bo plačala nadaljnjih 35 milijard USD ter za (ne)koristna članstva v mednarodnih institucijah še okoli 17 milijard USD. Tako bodo mednarodni kapitalski centri iz Slovenije potegnili več kot 150 milijard USD čistega kapitala, zadolžitev pa bo ostala približno enaka! Podobno bo s Hrvaško in ostalimi „borkami“ zoper SZ in SFRJ.

Ljudem je pač potrebno ves čas ponavljati, kako je bilo nekoč strašansko hudo, sedaj jim je lepše, a večna blaginja je tik za vrati! Na ta način bo povprečni državljan Slovenije čedalje revnejši, turobnejši, brez perspektive in odtujen sebi ter drugim, a zadovoljen, ker ga ne trpinčijo nadležni komunisti. Brcanje mrtvih trupel tako ni namenjeno odpravi notranjih psihičnih tegob, temveč utrjevanju bodočih razmerij gospodarjev in sužnjev. Kdo je tu suženj - brati pri Cankarju! 

Moje vrednostne sodbe o Banki Slovenije, pogosto kar o guvernerju Jazbecu, ki je tam pač glavni, res niso zelo blage. Vendar sledijo dejanjem in opustitvam Banke Slovenije, ne pa moji dobri ali slabi volji. Domnevam, da utegnejo postati še ostrejše, potem ko bo morala Banka Slovenije, kot je odločilo ustavno sodišče, razkriti nekatere bančne skrivnosti, ki jih tako rada drži zase, pa če je to potrebno ali ne.

Ne vem, ali držijo insiderske trditve, da je v vrhu Banke Slovenije zavladal manjši preplah, ko so prebrali članek Velimirja Boleta v Gospodarskih gibanjih. Po teh informacijah Banka Slovenije tudi ni vedela za oceno EBC o dobičku, višjem, kot ga je naračunala BS.

Vsekakor pa je vaš cenjeni odgovor nepričakovan; je klavrna obramba za institucijo, kakršna je - naj bi bila - vaša. Centralni banki ni v čast, če namesto odgovorov na štrleča vprašanja postreže z rumenim namigovanjem in poskusom diskreditacije Velimirja Boleta, avtorja zanjo neprijetnega članka. Med drugim pišete, da je »ne dolgo tega napisal naročeno študijo o (predragi) sanaciji bank, ki pa je do danes še nismo prebrali in javnosti ni razkrita, čeprav so o ‘Boletovi študiji’ poročali tako rekoč vsi mediji«. S tem namigujete, da človek, ki je napisal študijo, ki vam ne gre v prid, pač ne more biti objektiven niti v članku, za katerega gre zdaj in ki vam tudi ni posebno naklonjen. Objektiven po vaše ne more biti tudi zato, ker ga ni napisal brezplačno, kot je to (verjetno?) običajno pri vas.

Sam bom kar ostal pri mnenju, da je Bole verodostojna avtoriteta. Če bi ga imeli v svojih vrstah ali za svojega svetovalca, vam ne bi bilo treba pisati takih odgovorov, ker bi lahko ravnali ustrezneje.

V svojem odgovoru pišete tudi o bančnem kreditiranju slovenskih podjetij. In pri tem kot velik uspeh navajate, da se upadanje tega kreditiranja postopoma zmanjšuje. Ali hočete reči, da je to vaš uspeh? Če je res, zakaj niste že prej posegli v pretirano in drastično upadanje kreditiranja? In zakaj krediti sploh še upadajo? Tudi zato, ker ste za to trdo delali vi, Banka Slovenije oziroma guverner Jazbec in bančni vrh okoli njega! S tem je bila narejena velika in nepopravljiva škoda. Kreditni krč je bil za podjetja, državo in banke same škodljiv, saj bi bilo treba po izbruhu krize voditi anticiklično, ne pa omejevalno politiko. Podjetja so zato imela težave, si začela sposojati denar v tujini in propadala v večjem obsegu, država je okrevala počasneje, kot bi lahko, banke pa se spreminjajo v navadne hranilnice in ne morejo rasti. BS je na to zmanjševanje kreditiranja močno vplivala in je torej napačno ocenila položaj ali pa podlegla željam-pritiskom iz ECB. Kot je napačno ravnala tudi v letih pred izbruhom krize, ko ni z omejitvijo bančnega kreditiranja ustavila silovitega in škodljivega pregrevanja gospodarstva, ki so ga sicer poganjali drugi. Za ogromne škode, ki so nastale takrat, sedanje vodstvo ni krivo, čeprav ga je nekaj iz takratnih časov, zanesljivo pa je kriva institucija. Vaš odgovor pa je odgovor institucije, ne pa odgovor zgolj sedanjega vodstva BS ali celo samo nekaterih iz tega vodstva. Kakorkoli, v odločilnih trenutkih se ta ustanova očitno rada moti.

Na koncu sprašujem guvernerja Jazbeca in ves vrh BS, ali sta za to, da se NLB proda. Pri čemer je banka dobičkonosna tudi po izračunih BS. Pa še to: kakšen dobiček bo EBC po prodaji izračunala za slovenske banke, seveda, kot pravite, na najvišji ravni konsolidacije? 

Od srca in brez slabega namena sem se nasmejal, ko sem prebral pismo gospe dr. Sane Čoderl Dobnik. Če bi psihoterapevti tako ognjevito zagovarjali svoj poklic, kot svoje mnenje zagovarja gospa, bi verjetno tudi v Sloveniji že imeli sprejet Zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Predlog tega zakona je bil na osnovi širokega strokovnega konsenza pripravljen pred leti. Ta določa izjemno zahtevne pogoje za pridobitev naziva psihoterapevta in zagotavlja ljudem veliko večjo dostopnost do psihoterapevtskih storitev kot je to danes. Zdaj že leta leži v nekem predalu in iz pisma dr. Čoderl Dobnikove je lepo razvidno, čemu je temu tako. Kar pa ne pomeni, da je to samo slabo. Za razumevanje situacije je potrebno pogledati širšo sliko. Pred stoletji znotraj medicine psihiatrija še ni obstajala. Potem so pionirji psihiatrije svoji vedi mukoma priborili položaj kot znanost in poklic znotraj medicine. Pred kakimi 100 leti so si nato še psihologi izborili mesto znotraj psihiatrije in s tem uradne medicine. Psihologi, ki opravijo specializacijo pod okriljem psihiatrije, pridobijo naziv klinični psihologi. Pred temi dogodki niti poklic psihiatra niti poklic kliničnega psihologa nista obstajala.

Danes pa je poklic psihoterapevta na točki, ko se po svetu postopoma uveljavlja kot samostojna znanstvena disciplina in poklic. Nekatere države so področje zakonsko že uredile, nekatere pač še ne. Jasno pa je, da gre za veličastno vedo ter poklic prihodnosti in je nemogoče, da bi ga stlačili v dodatek k poklicu psihiatra ali psihologa. Zakaj? Ker gre za sorodne pa vendar popolnoma različne poklice, do katerih se pride po zelo različnih poteh. Recimo, od naštetih lahko samo psihiater postavi medicinsko diagnozo in predpiše zdravila, klinični psihologi so na primer mojstri psiholoških testov. Samo psihoterapevti pa so usposobljeni za izvajanje psihoterapije. Za to niso usposobljeni niti psihiatri niti psihologi. Lahko pa posameznik seveda opravi pogoje za pridobitev naziva tako npr. psihiatra kot psihoterapevta. Vendar pa vztrajanje, da bi bile take kombinacije v prihodnosti standard, ni smiselno. Študij medicine traja 6 let, potem je potrebnega pol leta pripravništva, ki se običajno nadaljuje v 5 let specializacije iz psihiatrije. Zdaj pa na to prištejmo še nekje okrog 6 let izobraževanja in treninga, kolikor zahteva resno usposabljanje psihoterapevta. Po tej logiki bi torej izobraževanje psihoterapevtov trajalo nekje 20 let po srednji šoli. Če pogledamo v prihodnost, bo poklic psihoterapevta močno presegal domet psihiatrije in klinične psihologije. Tako postane tudi jasno, da bo poklic psihoterapevta zajemal samostojno izobraževanje. V Sloveniji imamo zadnjih nekaj let akreditirano fakulteto za študij psihoterapevtskih znanosti, ki glede na moje izkušnje opravlja izvrstno pionirsko delo.

Verjamem, da je dr. Čoderl Dobnik pismo napisala tudi v skrbi za dobrobit pacientov. Vendar pa vidim njeno pisanje bolj v duhu borbe za svoj ceh in svoj del kolača. Zveni tako: mi, mi in samo mi. Študije, ki jih navaja, govorijo v smislu: mi, klinični psihologi smo ugotovili, da so klinični psihologi najboljši. Poglejmo situacijo iz finančnega vidika in iz vidika dostopnosti do psihoterapevtskih storitev. Na eni strani imamo zdravnike in psihologe, ki želijo pod izgovorom strokovnosti psihoterapijo držati kot dodatek k svojemu poklicu. Ker jih je premalo, ljudje z resnimi duševnimi težavami čakajo tudi po več kot leto na vsaj nekaj ur psihoterapije. Torej se k njim steka tako javni denar za njihovo izobraževanje kot javni denar za obravnavo ljudi s težavami. Iz tega vidika lahko razumemo njihovo ognjevitost, da ne bi psihoterapije slučajno opravljal še kdo drug. Na drugi strani imamo številne psihoterapevte, ki ne pripadajo izbranemu cehu. Ti so plačali izjemno draga izobraževanja in treninge večinoma iz lastnega žepa, poleg tega pa pomagajo večinoma ljudem, ki si lahko privoščijo plačati ure psihoterapije. Če bi dr. Čoderl Dobnik slučajno želela tudi mene diskreditirati s posmehljivim navajanjem prejšnje izobrazbe, naj ji pomagam. V prejšnjem poklicu sem dosegel znanstveni naziv magister znanosti na področju elektrotehnike. Kljub temu trdim, da postajam dober psihoterapevt. Med psihiatri ali kliničnimi psihologi, ki so hkrati psihoterapevti, sem srečal take, ki delajo zanič, in take, ki delajo odlično. Enako tudi med psihoterapevti, ki v prejšnjem poklicu niso bili psihologi ali zdravniki.

Ne vem, če bralce zanima tole pričkanje za kolač. Za njih je najbrž bolj zanimivo to, da bodo morali za dobro psihoterapijo sami plačati, vsaj dokler se odločevalci ne odločijo izvleči Zakona o psihoterapevtski dejavnosti iz predala. Tako danes kot v prihodnje pa naj se le prepričajo, da je oseba, na katero se obrnejo, resnično usposobljena kot psihoterapevt. To se da, čeprav zakona še nimamo. 

V tedniku Mladina številka 9 z dne 3. marca 2017 je bil objavljen odziv Zavezništva socialno liberalnih demokratov, kjer med drugim izpostavijo, da vlada Alenke Bratušek Ljubljančanom in Ljubljančankam ni vzela niti evra. Navedbe ne držijo, saj je iz spodnje razpredelnice razvidno, koliko sredstev je Mestna občina Ljubljana prejela po Zakonu o glavnem mestu od leta 2010:

Leto - Znesek v EUR - Predsednik vlade

- 2010 15.951.483 Borut Pahor

- 2011 15.277.878 Borut Pahor

- 2012 14.886.872 Borut Pahor

- 2013 11.915.012 Janez Janša

- 2014 7.685.427 mag. Alenka Bratušek

- 2015 6.911.768 dr. Miro Cerar

- 2016 7.085.837 dr. Miro Cerar

- 2017 7.349.182 dr. Miro Cerar

Številke govorijo same zase in vsakdo lahko izračuna, koliko milijonov evrov je bilo Ljubljančankam in Ljubljančanom odvzetih v sedmih letih in za časa katere vlade. Torej, tudi vlada Alenke Bratušek, kot je župan dejal v nedavnem intervjuju za Mladino, je Ljubljani odvzela sredstva. To so dejstva in prav je, da so prebivalci Ljubljane s tem seznanjeni. 

V navdušujočem sestavku Marjana Horvata o Zofki Kveder in najnovejšem knjižnem opisu njenega življenja (Manca G. Renko, Lastno življenje: Srečanje z Zofko Kveder, 2017) je dragoceno tudi omenjanje nekam zastrte vloge pesnic in pisateljic v slovenski književnosti. Horvat za sklep poudari, da opus Zofke Kveder »po mnenju poznavalcev še ni dobil primernega mesta v slovenski književnosti«. Ne glede na nekoliko nejasen pomen besede »mesto« (morda gre za mesto v izobraževalnih učbenikih, morda za zastopanost na knjižnih policah, morda za branost, morda za živost umetniškega sporočila, morda za znanstveno ukvarjanje s pisateljico, morda za strokovno vrednotenje njenih del, najbrž pa za vse skupaj in še kaj) bi takole, vsaj proti koncu pisanja – najbrž bi se našel prostor za to – vendarle lahko bilo omenjeno, da je Marja Boršnik skupaj z Eleonoro Kernc pred 2. svetovno vojno poskrbela za izid Izbranega dela Zofke Kveder (7 knjig).

In omenjeno bi lahko bilo tudi Zbrano delo Zofke Kveder, ki od leta 2005 izhaja v najuglednejši slovenistični znanstveni zbirki Zbrana dela pesnikov in pisateljev, začeti leta 1946. Urednica Katja Mihurko Poniž (avtorica monografije Drzno drugačna: Zofka Kveder in podobe ženskosti) se namreč posveča ne samo sistematični, tekstnokritični in z vsestranskim pojasnjevalnim aparatom podprti objavi doslej kolikor toliko znanega opusa Zofke Kveder, temveč tudi iskanju in odkrivanju doslej neznanih enot. Takšna omemba dveh temeljev za izrisovanje in oblikovanje pisateljičinega »mesta v slovenski književnosti« bi prav nič ne škodila vrednosti najnovejše knjige znanstvene raziskovalke Mance G. Renko.

Ob kulturnem prazniku vedno veliko poslušamo in beremo o kulturi, gledamo lahko številne predstave in nastope ter razstave, ob tem pa kulturniki vseh vrst » jamrajo in iščejo rešitve « predvsem v skopuškem državnem proračunu. Našo kulturo moramo razvijati za nas in še za vse bodoče rodove, da bomo tudi obstali kot narod, čeprav smo utesnjeni med velike sosede z drugačno kulturo. S kulturo moramo živeti vsak dan! In to od zibke do groba. Ob tem moramo povprašati svojo vest in terjati odgovore od naših oblastnikov, kaj je vsakdanja kultura, ki nas bo z roko v roki z etiko in moralo kot angel varuh zavarovala in branila pred vsemi lažnivci, tatovi in prevaranti, ki so brez vsake kulture, omike in vesti.

Začnemo lahko že pri odnosih do naše narave z vodami, gozdovi in plodno zemljo, ker samo to zagotavlja nam in potomcem trajnost življenja ter varnost pred pohlepom tujcev, naravnimi ujmami in grozečimi klimatskimi spremembami. Vprašajmo se, če so politične odločitve v zadnjih dveh desetletjih v skladne z našimi vrednotami in kulturo, ko vladarji zaradi svojega pohlepa dopuščajo ropanje gozdov, razprodajajo naše vodne vire, banke in podjetja? Je bilo skladno s kulturnimi in etičnimi normami, ko so naši politiki zaradi politične korupcije podarili državne gozdove tujcem, nato pa še v nedogled prepustili zamejce z našim jezikom in kulturno dediščino v negotovosti, ker niso uredili notifikacije avstrijske državne pogodbe? So lastniki ene od največjih farmacevtskih multinacionalk na svetu za zdravila še človeški, če že niso kulturni, ko uničujejo kmete v najbolj revnih državah tako, da jih izsiljujejo s semeni za gensko spremenjene pridelke? Druga sorodna multinacionalka je med drugo svetovno vojno proizvajala plin za pomore Židov v nacističnih taboriščih, sedaj nam prodaja pa strupe za vse živo s čebelami vred. Koliko teh strupov dobimo na naše mize? In koliko gensko spremenjenih resnic v laži nam vrinejo v življenje dan za dnem poslanci, ustavni sodniki, bankirji? So odnosi med bolniki in zdravniki še taki, kot to zahteva Hipokratova zaprisega iz antičnih časov? Je to kulturno, če posamezniki bogatijo ob nakupih opreme in zdravil na račun bolnikov in javnega zdravstva? Brez slabe vesti naše elite iz univerz za pravi denar dokažejo z lažnimi raziskavami vse, kar naročniki želijo in plačajo,vendar se nihče ne sprašuje, če so to še kulturni ljudje.

O kulturi naših politikov veliko pove že podatek, da je bil skupni delež naše države za kulturo v letu 2015 samo 0, 7 % BDP, članstvo v vojaški zvezi NATO zahteva pa delež 2, 0 % BDP. Hitro lahko zaključimo, da nas in našo kulturo ne ogrožajo nobene tuje vojaške horde z najmočnejšim orožjem, pač pa so to naši domači borci vseh kalibrov za dobiček, ki so brez vsake kulture do ljudi, narave, domovine in do države. 

Kolumnist Janko Lorenci je v zadnji kolumni Samopohabljanje uporabil za izhodišče pisanje Velimirja Boleta v zadnjih Gospodarskih gibanjih ( januar 2017) „Kako velik je dobiček bank?“ Pustimo ob strani kolumnistove redne vrednostne sodbe o ravnanju Banke Slovenije in guvernerja, ki sicer niso nove, jih pa avtor zaostruje iz kolumne v kolumno. Zanimiv je zadnji odstavek o avtorju Velimirju Boletu, za katerega piše, da je v širši javnosti slabo znan, saj se javno noče izpostavljati. No, tako slabo znan pa vendarle ni, predvsem pa je zelo vpliven. Velimir Bole je tisti ekonomist, ki je med drugim v obdobju 2003 do 2012 delal za nekatere slovenske banke, ki so morale v času krize zaprositi za državno pomoč, tudi za ministre (tako piše kolumnist) in tudi za Banko Slovenije. Ne dolgo tega je napisal naročeno študijo o (predragi) sanaciji bank, ki pa je do danes še nismo prebrali in javnosti ni razkrita, čeprav so o „Boletovi študiji“ poročali takorekoč vsi mediji.

V pisanju Kako velik je dobiček bank? je g. Bole uporabil devetmesečne podatke ECB, ki pa so drugačni od podatkov Banke Slovenije. Zakaj? ECB objavlja podatke za banke (finančne institucije) na konsolidirani osnovi na najvišji ravni konsolidacije, BS pa na stopnji konsolidacije na ravni Slovenije. Na to opozarjajo tudi na spletni strani ECB. (… Also, country-level information may differ from that published in individual countries’ reports on account of differences in the reporting populations. https://www.ecb.europa.eu/stats/supervisory_ prudential_statistics/consolidated_banking_ data/html/index.en.html ) ECB je zato pri NKBM upoštevala konsolidacijo na ravni lastnika, torej tudi Biser Bidco, kjer dobiček znaša 437,8 mio EUR. Na ravni konsolidacije v Sloveniji je dobiček NKBM zgolj 55 mio EUR. In če k temu prištejemo še dobička ostalih dveh sistemskih bank (NLB- 94,9 mio EUR, Abanka- 67,4 mio EUR), je dobiček treh sistemskih bank na 30.9.2016 217 mio EUR, kar torej ne upošteva dobička lastnika NKBM. Po zadnjih razpoložljivih podatkih na solo osnovi za konec leta 2016, pa se je dobiček treh največjih slovenskih bank nadalje znižal na 171 mio EUR zaradi oblikovanja dodatnih slabitev. Banke so v decembru 2016 oblikovale za 85 mio dodatnih slabitev, kar je bistveno povečalo nivo rezervacij v poslovnem letu (skoraj podvojitev glede na podatke v mesecu novembru oziroma več kot podvojile glede na podatke v mesecu septembru) in kar je v skladu z dosedanjo prakso, saj banke največ slabitev oblikujejo v zadnjem kvartalu leta, še posebej v mesecu decembru. Posledično rezultat prvih 9 mesecev ni pretirano relevanten. Tako je tudi sklepanje ekonomista in kolumnista. In tako si lahko sami odgovorimo na vprašanje Kako velik je dobiček bank? 

V vednost bralcem in tudi pišočim pa še nekaj podatkov, ki stanje slovenskega gospodarstva in tudi bank še dodatno pojasnjujejo. Medletno krčenje posojil nebančnemu sektorju, ki traja od aprila 2011, se je konec leta 2016 ustavilo in decembra doseglo 1,3% medletno rast. V celotnem letu 2016 so se posojila nefinančnim družbam zmanjšala za nekaj več kot 80 mio EUR, kar je bistveno manj kot v preteklih letih. Rast posojil gospodinjstvom se je krepila skozi celotno leto 2016. Stanovanjska posojila so se povečala za 4,6%, medtem ko so potrošniška posojila dosegla kar 7,3% rast. Slovenija je v prvih treh četrtletjih 2016 dosegla solidno 2,6% gospodarsko rast, kar se je, kot kažejo zgornje številke, začelo odražati na povpraševanju po bančnih kreditih.

Podjetja že šest zaporednih let z zniževanjem zadolževanja pri domačih bankah in tudi ostalih domačih gospodarskih sektorjih popravljajo svoje bilance. Do krize ob koncu leta 2008, ko so finančne obveznosti podjetij dosegle kar 235% BDP, so podjetja povečala delež posojil v strukturi finančnih obveznosti, medtem ko so delež lastniškega kapitala znižala. Razmerje med dolgom in kapitalom oziroma finančni vzvod podjetij je takrat dosegel kar 146%. Njihova prezadolženost glede na kapital je bila izrazito previsoka in obdobje razdolževanja, ki je sledilo, je bilo neizogibno.

Sredi leta 2016 so imela podjetja še dobrih 200% BDP finančnih obveznosti, kar je za štiri odstotne točke manj kot v obdobju vzdržne gospodarske rasti od 2001 do 2005. Vendar po so imela v strukturi še vedno za pet odstotnih točk več posojil in za prav toliko manj lastniškega kapitala kot v omenjenem obdobju. Razmerje med dolgom in kapitalom se je znižalo na 106%.

Pred letom 2008 so bančna posojila podjetjem dosegala tudi skoraj 40% rast, kjer je bilo vodilno gradbeništvo. Gradbena dejavnost je do leta 2008 pomembno prispevala tudi k visoki rasti dodane vrednosti oziroma gospodarske rasti. Zaradi pregrevanja pa je gradbeništvo kriza tudi najbolj prizadela. Leta 2009 so bile domače banke izpostavljene do gradbenih podjetij za 3,2 mrd EUR, septembra 2016 le še za dobro milijardo EUR (63% zmanjšanje). Leta 2012, ko je bila izpostavljenost še vedno večja od 3 mrd EUR, je bilo kar 39% te izpostavljenosti do gradbenih podjetij v stečaju, septembra 2016 je bil ta delež 19%. Čiščenje bančnih bilanc podjetij v stečaju je pričakovano in želeno, obenem pa kaže na izpad povpraševanja po bančnih posojilih zaradi finančne krize in posledično premikov v strukturi gospodarstva. Gradbeništvo se je moralo v Sloveniji ponovno vzpostaviti, vendar njegov pomen z vidika makroekonomske stabilnosti ne bi smel biti več tako velik kot v letih gospodarskega pregrevanja pred krizo.

Podjetja izkoriščajo tudi alternativne vire financiranja. Financirajo se predvsem prek notranjih rezerv in tujega financiranja. Spreminja se tudi vzorec financiranja podjetij, ki so bila prodana tujim investitorjem. Novi lastniki so v nemalo primerih poplačali pretekli bančni dolg. 

Vlada Alenke Bratušek Ljubljančankam in Ljubljančanom ni vzela niti evra

V Zavezništvu nimamo navade odzivati se na posamezne izjave, ki se nanašajo na naše preteklo delo in odločitve, saj ima vsak posameznik pravico do svojega mnenja in pogleda na določen dogodek. In prav je tako. Kljub vsemu pa ne moremo mimo neresnic, ki so našo predsednico in posledično tudi stranko brez kakršnekoli osnove močno očrnile. Ker smo v posameznih izjavah predsednika Pozitivne Slovenije večkrat slišali izrečene neresnice, smo se tokrat odločili, da se odzovemo s podatki.

V intervjuju revije Mladina z dne 3.2.2017, je predsednik Pozitivne Slovenije, ki je obenem župan Ljubljane, izrekel nekaj neresnic, ki namenoma blatijo našo predsednico in s tem tudi našo stranko. Seveda to njegovo izjavo razumemo kot njegov predvolilni boj, vendar tega v korektnih strankah ne gradimo na takšen način!

V svoji izjavi: »Potem je prišla ‘moja vlada’, ter nam spet vzela sedem milijonov evrov, ko je izgubila na kongresu PS,« (Mladina 3. 2. 2017), skuša bralce prepričati, da je vlada Alenke Bratušek oškodovala Ljubljano in s tem Ljubljančanke in Ljubljančane. Na te neresnice predsednika Pozitivne Slovenije se moramo odzvati zaradi ljudi, državljank in državljanov, predvsem pa moramo Ljubljančankam in Ljubljančanom povedati resnico, ki jo bomo podkrepili z dejstvi.

Naj spomnimo, da je bila leta 2013 Slovenija pred bankrotom in prihodom tako imenovane »trojke«. Finančna kriza je bila tako huda, da nismo vedeli, ali bomo ob koncu meseca imeli dovolj denarja za pokojnine, plače policistov, zdravnikov, učiteljev in za socialne transferje. Večina ekonomistov in vsi mediji ste poročali, da bomo bankrotirali in zaprosili za pomoč, pa nismo. Slovenija je uspela, ni končala kot Grčija, kjer ljudje še danes močno čutijo, kaj pomeni trojka v državi.

Iz navedenih razlogov občinam nismo mogli povečati sredstev za njihovo delovanje, tudi Ljubljani ne. To pa nikakor ne pomeni, da smo jih Ljubljani zmanjšali, kot je predsednik Pozitivne Slovenije nekorektno navedel v svojem intervjuju. Do tega ni prišlo niti leta 2013, niti leta 2014 oziroma po kongresu Pozitivne Slovenije!

Mestna občina Ljubljana ima z Zakonom o glavnem mestu pravico do posebnega denarja, ki ga dobi od države. Zakon o glavnem mestu je bil sprejet leta 2004 in spremenjen leta 2009, leta 2010 pa je bila sprejeta Uredba, ki je uredila način izračuna višine sredstev za glavno mesto. Še malo jasneje – zadnje spremembe zakona in uredbo je sprejela Pahorjeva vlada, vlada Alenke Bratušek, ne z zakonom, niti s to uredbo ni imela nič. Kolikor smo seznanjeni, je bila uredba v času Pahorjeve vlade usklajena z Mestno občino Ljubljana in Mestna občina Ljubljana, po našem vedenju, nikoli ni predlagala spremembe te uredbe, ki tako velja še danes.

Zakaj to pišemo tako podrobno in faktografsko?

Zato, ker so se sredstva za glavno mesto v letu 2014 res znižala, vendar ne zaradi tega, ker bi tako določila vlada Alenke Bratušek, ampak zato, ker so takšno uredbo uskladili v času vlade Boruta Pahorja z Mestno občino Ljubljana, Pahorjeva vlada pa jo je potem tudi sprejela in sicer že leta 2010. Še več, če bi vlada Alenke Bratušek upoštevala zahtevo g. Jankovića in že leta 2013 iz Zakona o izvrševanju proračuna umaknila določbo, povezano z glavnim mestom, bi Ljubljana v letu 2013 prejela še 3 milijone evrov manj, kot jih je dobila.

Kot verjetno veste, je Cerarjeva vlada v treh letih, zopet z določbo v Zakonu o izvrševanju proračuna, Mestni občini Ljubljana vzela 20 milijonov evrov! 20 milijonov evrov ob dejstvu, da ima v državnem proračunu za 1 milijardo več prihodkov, kot jih je imela vlada naše predsednice v letu 2013. Milijardo več, pa 20 milijonov manj za Ljubljano! Menimo, da je prav, da Ljubljančanke in Ljubljančani poznajo dejstva.

V samo letu in pol smo naredili več kot marsikatera vlada pred nami. Upokojencem smo vrnili protiustavno znižane pokojnine, z jamstvom za mlade smo dali možnost mladim, da prej pridejo do zaposlitve, pospešili smo črpanje evropskih sredstev in s tem spodbudili gospodarsko rast. Z vsemi temi ukrepi smo Slovenijo postavili nazaj na pravo pot. Leto in pol je bilo premalo, da bi lahko naredili vse, kar je bilo potrebno, so bili pa v tem letu in pol narejeni ključni koraki pri okrevanju naše države. 

Alternativna dejstva Alena Ožbolta ali Kaj umetnik ne razume, novinar Košir pa ne vpraša.

Gospod Alen Ožbolt se je ob več prilikah obrnil na MOL, Društvo Asociacija, vmes grozil z objavo v medijih in sploh izkoristil vsako priložnost, da pove, da je dodeljevanje ateljejskih prostorov v MOL netransparentno. Še več, v svojih pisanjih je do MOL in do tistih umetnikov in umetnic, ki mestne prostore uporabljajo, žaljiv, še najraje jih opiše kot »dvorne umetnike«. Vsakič, ko se je obrnil na različne organe MOL, je dobil pojasnilo, ki bi ga sicer moral razumeti.

Dejstva so naslednja:

1. Mestna občina Ljubljana je objavila Razpis za ugotavljanje javnega interesa pri oddaji umetniških ateljejev in oddaji prostorov za uporabo za kulturne in mladinske dejavnosti (Uradni list RS, št. 29/2016 in http://www.ljubljana.si), ki je bil odprt od 22. 4. do 28. 5. 2016. Ko se je gospod Ožbolt na javni razpis prijavil, predvidevamo, da je celotno dokumentacijo tudi prebral. Iz vložene prijave je tako sklepati, da se je z razpisnimi pogoji in kriteriji tudi strinjal.

2. Razpis je bil objavljen za vse prostore, ki so na razpolago v MOL za oddajo umetnikom, društvom na področju kulture in na področju mladinskih dejavnosti.

3. Ob zaključku obravnave prispelih vlog so bili prostori dodeljeni prijaviteljem glede na prejeto število točk, opis dejavnosti in želeno velikost. Za vse ostale je bila vzpostavljena prednostna lista.

4. Atelje na Svetčevi 1 je bil dodeljen prijavitelju, ki je prejel višje število točk kot gospod Ožbolt, zato je bil slednji uvrščen na prvo mesto prednostne liste. Prejemnik tega prostora se ni pojavil naknadno, kot to pravi gospod Ožbolt, ampak je prostor dobil na podlagi prejetega števila točk. Prav tako ni bil uvrščen na prednostno listo, ker za to ni potrebe: na prednostni listi so tisti prijavitelji, ki jim v trenutnih razmerah še ne moremo zagotoviti prostora.

5. Prednostna lista omogoča, da ob sprostitvi katerega od prostorov, le-tega dodelimo prijaviteljem na prednostni listi. Razpis namreč določa, da se po prednostni listi dodeljuje prostore, ki bodo na razpolago do 31. 12. 2017.

6. Prednostna lista je bila vzpostavljena tudi zato, ker predvidevamo, da se bodo v letu 2017 sprostili nekateri prostori (Trubarjeva, Resljeva, Masarykova), ki jih bomo lahko dodelili čakajočim s prednostne liste. S tem bomo lahko zagotovili delovne prostore večini prosilcev oz. prijaviteljev.

Po objavi prednostne liste sta bila na razpolago prostora na Vilharjevi 39 a in Petkovškovem nabrežju 67. Prostor na Vilharjevi 39 a je oddan uporabniku glede na uvrstitev na prednostni listi in izkazan interes za prostor (primerna velikost prostora). O tem je bil g. Ožbolt obveščen po telefonu, vendar zanje ni bil zainteresiran, saj sta oba prostora manjša kot 20 m2. Gospod Ožbolt je bil sicer izbran na javnem razpisu 2011: prostore je zavrnil, ker so bili zanj premajhni. Gospod Ožbolt želi prostor v izmeri od 100–200 m2.

In še to: kriteriji za oddajo prostorov za umetniško dejavnost so nespremenjeni od leta 2009. Nanašajo se na ugotavljanje javnega interesa na osnovi strokovnih opredelitev, ki se kažejo v razstavah, nagradah, ipd., kar je v razpisni dokumentaciji jasno opredeljeno. V MOL vlog ne točkujemo po umetniških kriterijih, ampak ugotavljamo javni interes in vloge točkujemo glede na število odzivov v domačem in mednarodnem prostoru oz. glede na prejete nagrade. To je bilo jasno določeno tudi v zadnjem razpisu: kriteriji se nanašajo na število domačih in mednarodnih nagrad, na število razstav doma in v tujini ter na število javno dostopnih del, predstavljenih v mednarodnem in domačem prostoru.

Postopki javnega razpisa so bili transparentni, izpeljani v skladu z zakonodajo in veljavnimi predpisi.

In čisto ob koncu, v izogib nejasnostim: skrajno nenavadno je, da novinar uglednega medija, kot je Mladina, ne preveri še morebitnih nasprotnih dejstev, kot jih navaja Alen Ožbolt. 

S poskusi reguliranja psihološke in psihoterapevtske dejavnosti se ob svojem vsakodnevnem kliničnem delu ukvarjam od povojev samostojne slovenske države. Študij psihologije, specializacijo iz klinične psihologije, kasneje pa iz analitične psihoterapije in skupinske analize sem večinoma opravila še v časih prejšnje domovine Jugoslavije. Imela sem srečo, da sem bila leta 1989 na strokovnem obisku v ZDA, kjer sem ugotovila, da obstajajo na področju psihološke in psihoterapevtske dejavnosti licence, dovoljenja za zasebno delo, večkratna preverjanja kompetenc, častna razsodišča, ki so imela veliko dela s pritožbami in kršitvami svojih članov.

Posledica obiska v ZDA in rojevanja nove države je bila, da sem prevzela Društvo psihologov Slovenije in poskusila zakonsko regulirati psihološko dejavnost, tisti del svoje dejavnosti, v katerem neposredno delamo z ljudmi, pa tudi tisti del psihoterapevtske dejavnosti, ki jo opravljamo psihologi. Leta 1995 je šel zakon, ne da bi mi ga uspelo spraviti v življenje, v predal. Botrovalo je mnogo kompleksnih razlogov, ki so po mojem na delu še danes. Politika pa se za psihično funkcioniranje in zdravljenje prebivalstva ni kaj dosti zanimala.

Predsednikovanje Društvu psihologov me je pripeljalo v EFPA (Evropska federacija psiholoških združenj) in od tam v njihovo Stalno komisijo za etiko (Standing Committee of Ethics), kjer sem ostala 14 let. Tam sem spoznala, da ima mnogo držav v Evropi psihološko in psihoterapevtsko dejavnost urejeno s pravili. Ugotovila sem, da obstajajo različne rešitve, ki imajo svoje prednosti in slabosti. Ugotovila sem, da bi pri nas potrebovali tudi veliko bolj natančno regulacijo psihološkega izvedenstva. Moji poskusi na tem področju so na Ministrstvu za pravosodje naleteli na gluha ušesa. Morda se bo moral problem na področju psihološkega sodnega izvedenstva razrasti do te mere, kakor se je na področju psihoterapije.

Psihoterapija se v Evropi in tudi na svetu večinoma ne poučuje na univerzah. Avstrija je tukaj z zasebno univerzo Siegmunda Freuda izjema, a je treba dodati, da ta institucija v mednarodnih psihoanalitično-psihoterapevtskih krogih ni cenjena. Med svojim delovanjem v EFPA sem ugotovila tudi, da so se nekateri psihoterapevti v Evropi – neke vrste »odpadniki«, ki niso našli mesta v psiholoških in psihiatričnih združenjih - povezali v združenje, ki so ga poimenovali Evropsko združenje psihoterapevtov (EAP). V Evropski federaciji psiholoških združenj (EFPA) smo sprejeli stališče, s katerim smo se od EAP distancirali in posameznim nacionalnim psihološkim društvom svetovali, naj se z EAP zaradi pretirane širokogrudnosti do raznih psihoterapevtskih metod in tehnik, še bolj pa zaradi vprašljivih vstopnih pogojev, ki jih imajo za svoje člane, ne povezujejo. Laik se seveda ne more znajti, obe združenji se imenujeta evropski - le strokovnjaki znotraj vemo, kdo je kdo.

Večinoma psihoterapijo v Evropi delajo psihologi (klinični psihologi) in zdravniki (psihiatri) kot svoj drugi poklic. Zakaj je tako? Psihoterapija je poseg v integriteto posameznika, in kot taka zahteva posebna znanja, kompetence in etično zavest. Zahteva tudi sistem in kontekst, ki omogočata ustrezno dodatno pomoč za pacienta, če se pacientovo stanje poslabšuje. Takšen sistem v Sloveniji zagotavlja zdravstvo. Samo ustrezno izobraženi zdravstveni delavci imamo in dobimo izkušnjo dela z vsemi psihičnimi stanji in duševnimi motnjami in boleznimi. Pri tem je izjemnega pomena, da psihoterapevt zna diagnostično ločiti manjše težave od znakov, ki vodijo v resno obolenje. Za delo z ljudmi s psihičnimi težavami je pač zelo dobro treba poznati teorije osebnosti, razvojne teorije, človekov zdrav razvoj, nevrobiologijo delovanja možganov, pa tudi odstopanja od zdravja, vse vrste motenj in psihičnih bolezni, in tehnike pomoči.

Nekatere terapevtske metode in tehnike, ki se razvijajo kot gobe po dežju, lahko dobro učinkujejo pri specifičnih problemih. Naj jih imenujem samo nekaj: transakcijska analiza, realitetna terapija, relacijske teorije, psihodrama, hipnoterapija, različne telesne tehnike. Vendar pa te metode in tehnike še zdaleč ne dajejo dovolj znanja za samostojno opravljanje psihoterapevtskega poklica. Sklicevanje na tehnike, ki delajo z osebnimi potenciali namesto na patologijo orientirano psihoterapijo, pomeni zgolj neznanje in zelo slabo orientacijo v psihoterapevtski znanosti in stroki. Kolegico, ki je komunikologinja in profesorica socialne psihologije, razumem kot laika na področju duševnega zdravja. Niti ne pričakujem, da raziskave in prakso na področju psihoterapije redno in skrbno spremlja, kar zaradi obsežnosti področja tudi ne more, če želi ostati kompetentna na področju svoje habilitacije. Psihoterapija ne more biti hobi dejavnost, tako malo »za zraven«.

Odveč je navajati primere, ko klinični psiholog ali psihiater, tudi kot psihoterapevt, ni funkcioniral ustrezno. Vsi vemo, da se nestrokovnemu ravnanju, napakam in kršitvam ne da izogniti. Zato je temeljno vprašanje, ali obstaja sistem, v katerem so možni pritožbeni postopki in ustrezne sankcije, ali se napake odpravljajo in popravljajo. Ali torej obstaja zakonska regulativa, ustrezna poklicna zbornica, etični kodeks, pritožbeni postopek in sistem, ki pacientu, ki mu je bila storjena napaka, pomaga. Ta sistem v Sloveniji že obstaja in ga je možno hitro ustrezno dopolniti (zakon o zdravstveni dejavnosti). Zaman je tudi navajati Strasbursko deklaracijo EAP iz leta 1990, ko pa je EFPA (Evropska federacija psiholoških združenj) ne prizna in jo deklarira za nestrokovno.

Problem pri opravljanju psihoterapije izven zdravstva je poleg tega, da je to finančno privlačno področje, tudi področje, ki izrazito pritegne problematične osebnosti. Tiste, ki bi radi imeli moč nad drugimi, ki imajo potrebo po manipulaciji drugih in bi se tega radi naučili (vse, posebej še tiste, ki se ukvarjajo s hipnozo); tiste, ki mislijo, da imajo neke božje in nadnaravne danosti in sposobnosti (tudi, pa ne samo - teologe in njihove edukante); tiste, ki težko vzpostavljajo bližino in bi se preko poklica družili; tiste, ki so sami pacienti (zelo veliko jih je) in bi si radi tako pomagali. Izkušnje kažejo, da bolj kot prihajajo iz nenavadnega osnovnega poklica, bolj je njihova motivacija za psihoterapevtsko delo vprašljiva.

Vsem takim bi morali preprečiti vstop v samostojno poklicno delo.

V Sloveniji smo skušali urediti psihoterapijo s samostojnim zakonom pri Ministrstvu za zdravje in sama sem bila vsa leta članica te skupine. Želeli smo s strogimi merili urediti psihoterapijo kot stroko v zdravstvu in izven njega. Žal zakon takrat ni šel v proceduro. V zadnjih letih se je neakretidirano in nestrokovno poučevanje psihoterapije zelo razmahnilo. Še bolj zaskrbljujoče je nekritično spodbujanje in dajanje škodljive podpore psihoterapevtskemu delu edukantom v izobraževanju, ki delajo dostikrat kar doma, v dnevni sobi. Zaradi vsega tega skupno urejanje stroke ne bo več možno.

Skrajni čas je, da postavimo standarde in normative za psihoterapijo v zdravstvu in uporabnikom jasno povemo, kje lahko dobijo strokovno ustrezno pomoč, za katero jamči država. Polemika v dnevnem časopisu je morda nujna, da odpre problematiko in pristojnemu ministrstvu pokaže, kaj je nujno urediti, ne pričakujem pa, da bi pred že tako zmedenimi bralci in uporabniki še naprej merili moči in razčiščevali možnosti urejanja zelo občutljivega področja psihičnega funkcioniranja in duševnega zdravja. 

Bernard Nežmah se zelo trudi obdržati pri življenju mit o ubogih esdeesovcih, na katere za vsakim grmom preži Zarota. V zadnjem Pamfletu piše o Hudobnih silah na Delu, ki da člane SDS izganjajo z lestvice popularnosti, kljub temu, da je v anketi o volitvah stranka SDS (le kako ji ob Hudobnih silah to uspe???) na prvem mestu. Kaj pa, če je v resnici takole?

Stranka SDS ima, ob upoštevanju neopredeljenih, stabilnih 20 odstotkov podpore. Politiki se ocenjujejo z oceno od 1 do 5. Volivec SDS svojim v anketi seveda da petico. Nevolivec SDS jim da cvek ali kvečjemu dvojko. Vzemimo primer vzorčka petih vprašanih. Eden (20%) da esdeesovcu pet, dva enico in dva dvojko. 5+1+1+2+2=11. 11 deljeno s 5 je 2,2. Tako nizka ocena zadošča za izpad reveža ubogega z lestvice dvajsetih najpopularnejših politikov.

Anketa Dela (in Pop TV in TV SLO, ki dasta podobne rezultate) je statistični dokaz, da je lik fakte potvarjujočega, govore prepisujočega, dokumente ponarejajočega, tajkune ustvarjujočega, roki pravice izmakujočega, orožje ljubečega, begunce sovražečega, kokain snifajočega esdeesovca večini Slovencev strašansko zoprn!!!! 

Kot klinična psihologinja s 35 leti delovnih izkušenj v zdravstvu sem se razveselila objave članka Privatizacija duševnega zdravja, saj se o naši stroki v medijih govori izjemno redko. Deloma je za to gotovo kriva skromnost kolegic in kolegov, deloma pa naša preobremenjenost: članek lepo razkriva obseg pomanjkanja našega kadra. Klinična psihologija je v svetu priznana samostojna stroka. V Sloveniji izobraževanje v obliki specializacije iz klinične psihologije poteka že desetletja. Kot stroka, bogata z znanjem s področja duševnega zdravja, ki je spodbudila ustanavljanje svetovalnic za otroke in mladino, soustanavljala centre za duševno zdravje, skrbela tako za zdravo populacijo v smislu preventive, tako tudi za ljudi z duševnimi motnjami preko diagnostičnih postopkov in kurativno z rehabilitacijo, kliničnopsihološkim svetovanjem, rehabilitacijo na področju nevropsihologije, se ukvarja z raziskovanjem in seveda tudi s psihoterapijo. Psihoterapija je pomemben del zdravljenja oseb z različnimi oblikami duševnih motenj in specialisti klinične psihologije so kot zdravstveni delavci obvezani in večinoma tudi educirani za tovrstno dejavnost – obnovljena specializacija zahteva zaključeno izobraževanje do supervizijskega nivoja iz ene od psihoterapevtskih modalitet, ki so se do sedaj v zdravstvu pokazale kot najbolj učinkovite in jih večina svetovnih zavarovalnic kot učinkovite tudi financira (vedenjsko kognitivne, dinamske, analitične in sistemske družinske terapije). Ne nazadnje je bil Leopold Bregant, ki je iz Nemčije v naše zdravstvo prinesel psihoterapijo, po poklicu klinični psiholog (po tem, ko je končal pravo in psihologijo). Bil je prvi učitelj psihoterapije kliničnim psihologom in psihiatrom, ki so delovali znotraj zdravstva in se združevali v Sekciji za psihoterapijo pri Zdravniškem društvu Slovenije. Ta sekcija je bila zibelka in inkubator nastajanja psihoterapevtov in novih psihoterapevtskih smeri. Spodbujala je tudi vključevanje v izobraževanje iz psihoterapije drugih poklicev (pedagogi, socialni delavci …), ki so znotraj zdravstva bili v kontaktu s pacienti.

Tudi sama sem naziv psihoterapevt pridobila v zdravstvu. K izobraževanju, ki zahteva teoretično znanje, osebno psihoterapevtsko izkušnjo in psihoterapevtsko delo pod supervizijo, smo pristopili z enotnim motivom: da pacientom, ki so iskali pomoč, le to ponudimo v kvalitetnejši obliki: in to znotraj zdravstva (»brezplačno« - na napotnico po opravljenih vseh drugih obveznostih: oddelčne obveznosti, diagnostična kliničnopsihološka ambulanta ipd., z vlaganjem prostega časa v izobraževanje, z vloženimi visokimi lastnimi finančnimi sredstvi, z vedenjem, da se ta ne bodo nikoli povrnila, saj nam v zdravstvu za dodatna znanja iz psihoterapije in storitve ne priznajo večjih obremenitev, ne dodatnih znanj. Nagrada za vso vloženo delo je bil angažma z bolniki za njihovo boljše počutje. Ni bilo danes pogostega in marsikdaj edinega motiva po dodatnem zaslužku. Ne vidim razloga, da bi nekdo, ki je uspešen v svojem poklicu, na hitro končal neki tečaj, ki je v bistvu namenjen že izurjenim terapevtom, in bi to edino tehniko, ki jo »obvlada«, prodajal kot čudežno zdravilo za duševno težavo. Prazna samozavest slabo izobraženih, celo površno informiranih oseb, brez ustreznih izkušenj z ljudmi z duševnimi motnjami je še večja grožnja duševnemu zdravju (in denarnici) kot duševna motnja sama. Ne nasprotujem možnosti, da ljudje, oblikovani odrasli, s poklicem, ki skrbijo zase in svoje življenje in niso finančno odvisni od staršev, partnerjev ipd., so osebnostno zreli in tako tudi ocenjeni s strani izkušenih bodočih kolegov, ki že imajo izkušnje dela z ljudmi, nadgrajujejo svoje znanje v smeri psihoterapije. Sem pa za jasno določanje kompetenc in odgovornosti, in sem vsekakor proti vstopu v izobraževanje tako mladostnikom, ki niso dosegli stopnje zrelosti in samostojnosti, saj so psihološko, ekonomsko in socialno odvisni od svojih staršev, kot tudi odraslim, ki želijo spremeniti poklic le zaradi nezadovoljstva s samim seboj, oziroma, želijo dodaten zaslužek zaradi aktualne povečane možnosti, ki jo sproža reklama, moda ali resnična potreba po psihoterapevtskih storitvah.

Reakcija na članek, ki niti ne govori le o psihoterapiji, temveč o etablirani stroki, daje vtis, da gre za zanikanje realnosti: z duševnim zdravjem se lahko ukvarja vsakdo. Zadošča, da je dovolj agresiven, opremljen z manj znanja s tega področja, a iz istega razloga z večjo samozavestjo, ki mu omogoča obljubljanje nerealnih, a mamljivih rezultatov zdravljenja, pa se lahko postavlja pred stroko in vseživljenjsko učenje, izkušnje … Četudi niti na lepotni poseg ne bi šli v sosedovo garažo, se skoraj zdi sprejemljiva psihoterapija s strani kogarkoli in si ta celo lahko privošči kritiko priznane stroke, kot je klinična psihologija.

Res je, po pravilih ZZZS psihoterapevtske storitve v zdravstvu lahko obračunavajo le psihiatri in klinični psihologi, četudi niso dodatno izobraženi iz področja psihoterapije, kar tudi ni prav, ne glede pacientov in ne glede na kolege z opravljenimi urami učenja in dela, ki pokriva eno zahtevno specializacijo. No, danes je zelo težko najti kliničnega psihologa specialista, ki ne bi končal tudi te dodatne izobrazbe. Tudi veliko psihiatrov je dodatno izobraženih iz ene od modalitet psihoterapije, problem pa je, da zdravstvene ustanove, zaradi podcenjene vrednosti psihoterapije, le to celo prepovedujejo ali vsaj ne spodbujajo v svoji ambulantni dejavnosti. Tisti, ki bi želel delati le psihoterapijo kot zdravstveno storitev, pa nikoli ne bi mogel doseči kriterijev zavarovalnice in bi kljub osem urnemu delu skozi celo leto utonil v izgubo. To je eden od razlogov, da v zdravstvenih ustanovah ni dovolj terminov za opravljanje psihoterapije.

Ko smo vstopili v (primitivno obliko) demokracije, in je duševno zdravje nenadoma postalo tržna niša, so se ga najbolj učinkovito polastili že prej omenjeni, k zaslužku nagnjeni posamezniki s svojimi šolami, ki spodbujajo nedoraslo mladino k trženju »navodil za boljše življenje« in duševno zdravje: »Hitro in poceni; ena seansa za ceno dveh!« (žal je to stavek iz enega od oglasov, ki ponujajo čudeže). 

Spoštovani, opozoriti bi želeli na napačno navajanje dejstev novinarke Urše Marn v članku z naslovom Privatizacija duševnega zdravja, ki je bil v Mladini objavljen 20. 1. 2017. V članku je zapisano: »Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) podatkov o obremenjenosti kliničnih psihologov ne zbirajo. Priznavajo sicer, da bi bil dodaten kader na področju duševnega zdravja dobrodošel, ‘vendar pa bi bile potrebne dodatne analize in študije o tem, kateri profili bi bili najbolj potrebni.’ Ta odgovor je smešen, kajti dolge čakalne vrste jasno kažejo na pomanjkanje specialistov klinične psihologije.« Navedeno povzema zgolj del odgovora, ki je bil novinarki poslan 19. 10. 2016, in se je glasil: »Iz naših podatkov žal ne moremo oceniti obremenitev psihologov, ker se v ZUBSTAT (Zunajbolnišnična statistika) teh storitev ne poroča. Dodaten kader na področju duševnega zdravja bi bil dobrodošel – tako na področju krepitve duševnega zdravja, prve psihološke pomoči, kot tudi hitrejšega dostopa do zdravljenja ter celovite obravnave, vendar pa bi bile potrebne dodatne analize in študije, kateri profili bi bili najbolj potrebni.« Ker je navedek skrajšan, ne odraža dejansko zapisanega, da se NIJZ zaveda kadrovskih potreb na področju duševnega zdravja, ampak implicira na brezbrižnost NIJZ do obravnavane problematike in kadrov na področju varovanja duševnega zdravja. Poleg tega smo novinarki odgovorili, da čakalnih dob za področje klinične psihologije ne beležimo, torej ne moremo pavšalno sklepati o točno določenih profilih, ki primanjkujejo.

Novinarka je izpostavila tudi doc. dr. Heleno Jeriček Klanšček. Prvič je navedena kot »vodja oddelka za krepitev zdravja in nacionalna predstavnica pri Svetovni zdravstveni organizaciji«, drugič pa kot »nacionalna koordinatorka za promocijo zdravja pri Svetovni zdravstveni organizaciji«, kar ne drži. Doc. dr. Helena Jeriček Klanšček na NIJZ nima vodstvene funkcije, pri Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO) pa ni nacionalna koordinatorka za promocijo zdravja, temveč je nacionalna koordinatorica SZO kolaborativne študije Z zdravjem povezano vedenje v šolskem okolju (HBSC - Health Behaviour in School Children).

Opozoriti bi želeli tudi na netočnost trditev glede Resolucije Nacionalnega programa za duševno zdravje. Med drugim je zapisano: »Z lanskim letom se je iztekel petletni Nacionalni program duševnega zdravja, ki je predvideval pet novih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, a kaj, ko iz tega ni bilo nič.« Navedena trditev ne drži, saj Resolucija o nacionalnem programu za duševno zdravje 2011-2016 ni bila nikoli potrjena, zato se ni mogla izteči. To pomeni, da za izvajanje vsebine, ki je predvidena v nacionalnem programu, država zakonsko ni obvezana. Posamezni segmenti nacionalnega programa se sicer sporadično izvajajo (skozi različne domače in tuje projekte), a država pred sprejetjem Resolucije ni obvezana za izvajanje njene vsebine. Priprava Resolucije je sicer v domeni Ministrstva za zdravje, potrdi jo Državni zbor. 

Trenutna razprava o rešitvah pri zagotovitvi kakovostnih psihoterapevtskih uslug v javnem zdravstvu in regulaciji psihoterapevtske dejavnosti je zalo dobrodošla; zato sem bil tudi zelo vesel prispevka na to temo, v katerem je bilo predstavljeno dejstvo, da je klinično psihološko in psihoterapevtsko delo v sistemu javnega zdravstva pomembno, a vse bolj obremenjeno ter da je mest in denarja za specialistično izobraževanje kompetentnih strokovnjakov mnogo premalo. Podatek o razmerju med številom specialistov kliničnih psihologov in psihoterapevtov ter prebivalcev v primerjavi z drugimi državami v EU je dovolj zgovorno.

Zato me je presenetilo, da kdo, ki bere prispevek Privatizacija duševnega zdravja (Mladina 03 2017), iz besed dr. Sane Čoderl Dobnik, specialistke klinične psihologije, pa tudi nekaterih drugih sogovornikov, ne zmore zaznati predvsem skrbi za ljudi v stiski in z duševnimi težavami ter iskrene zaskrbljenosti nad slabo urejenim sistemom psihoterapevtskega dela z najbolj ranljivimi posamezniki. Natanko to se je zgodilo dr. Metki Kuhar v pismih bralcev (Mladina 04 2017), ki je v besedilu prispevka najprej videla vpliv predsodka, nato težnjo po političnem prerivanju in pogled relevantnih akterjev na različne vrste psihoterapij z »nadpozicij«, k sestopu s katerih jih na koncu poziva. Redna profesorica za socialno psihologijo na FDV UL, sicer pa komunikologinja, meni, da je prispevek nič drugega kot lobiranje za klinične psihologe in psihiatre. Sam, nasprotno, berem besedilo predvsem kot skrb za duševno zdravje, še zlasti pa kot skrb za takšno psihoterapevtsko obravnavo posameznikov z duševnimi težavami kot si jo zaslužijo, to pa je strokovna, poglobljena in predvsem kompetentna psihoterapevtska obravnava, ki se je v piljenju teorije skozi različne prakse izkazala kot učinkovita in ki je bila prepoznana kot uspešna s strani relevantnih strokovnih ustanov. Izvajati bi jo morali ustrezni, natančno opredeljeni in kakovostno izobraženi strokovni profili. Predvsem pa se mi zdi, da je prispevek odprl vprašanje neurejene dejavnosti na področju psihoterapije danes v Sloveniji, kjer trenutno razen v javnem zdravstvenem sistemu vlada kaos, od katerega si kdo, ki je zaznal priložnost za zaslužek, precej obeta – kar je mogoče razbrati tudi iz več pisem bralcev, ki so sledila objavi omenjenega prispevka.

Če bi se M. Kuhar pod svoje pismo podpisala kot ena od »izvajalk določenih pristopov«, kot pravi sama, bi polemiziral zlasti z dokazljivostjo dolgoročne uspešnosti blagodejnega zavedanja telesnih senzacij, podpore spontanim gibom, uglašenega terapevtskega dotika ipd. Ker se predstavi kot redna profesorica na Univerzi v Ljubljani, torej univerzitetna predavateljica in raziskovalka, se usmerim predvsem na to, da kot znanstvenica na plečih dveh eminentnih filozofov znanosti Popperja in Kuhna (tudi Russel, Putnam ali Feyerabend bi prišli prav) skuša po eni strani znanstvenost psihoterapevtskih pristopov, ki jih po njenem mnenju dogmatsko zagovarjajo tisti na ‘nadpozicijah’, na vsak način relativizirati, češ vse teorije so nepopolne in kot take so lahko v vsakem trenutku zavržene in po drugi strani trditi, da je v psihoterapevtskem polju na voljo vrsta teorij, ki jih empirično in s kvantitativno metodologijo naravoslovnih ved in akademske psihologije (karkoli je že s tem mišljeno) ni mogoče potrditi. Kot da ne bi vedela, da je empirično raziskovanje živ in dinamičen organizem, ki je ves čas v pogonu (in kjer izjava, da se nečesa pač ne da preveriti, zveni kot slaba srednjeveška šala) in kjer sta v metodologiji empiričnega raziskovanja kvantitativni in kvalitativni pristop tesno prepletena. In naprej: če bi med študijem natančneje prebrala učbenik kolega Miheljaka z naslovom Camera obscura psihologije: konstrukcija in rekonstrukcija teorij v psihologiji, bi spoznala, da je empirično raziskovanje tudi v vedah o človeku in njegovi duševnosti namenjeno temu, da se teze preverjajo, da se pretvarjajo v teorije in da se teorije gradijo in utrjujejo v nomološke mreže le z vnovičnim empiričnim preverjanjem. A zakaj kolegica potrebuje takšno izhodišče? Zato, da lahko uveljavljenim psihoterapevtskim pristopom vzame težo tako, da jim ob bok prilepi desetine psihoterapevtskih pristopov, ki potem zavzamejo enakovreden položaj »s strani establišmenta priznane« psihoterapevtske prakse v skladu z zaključkom: saj je vse relativno, vse na nek način pomaga in nič ni boljše ali slabše od česa drugega … Tako banalne relativizacije temeljev znanosti bi od znanstvenice, profesorice s področja družboslovja, nekoga, ki mu je znanstvena paradigma družboslovja materni jezik in mu hkrati reže kruh, ne bi pričakoval.

Mnenja sem, da je v javnem zdravstvu treba zagotoviti prostor samo za tiste psihoterapevtske pristope, ki so prepoznavni kot strokovni, učinkoviti, uporabni in koristni. Kakovostno, poglobljeno, zrelo in strokovno psihoterapijo lahko izvaja ustrezno dodiplomsko izobražen strokovnjak, torej nekdo z ustreznim poklicem, z nadaljnjo natančno določeno in vodeno podiplomsko psihoterapevtsko izobrazbo, podprto tako v teoretskem polju kot v supervizirani praksi. Menim, da te stopnje zrelosti ter izobrazbene širine ni mogoče pričakovati od maturanta z diplomo iz te ali one psihoterapevtske prakse. Prav tako psihoterapevtske dejavnosti ne bi smeli izvajati neustrezno dodiplomsko izobraženi strokovni profili z dodatnimi neverificiranimi ali kratkotrajnimi psihoterapevtskimi kurzi. Vesel bi bil, če bi razprava o regulaciji psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji določila, da je v psihoterapevtsko edukacijo mogoče vstopiti v podiplomskem organiziranem izobraževanju, kot specializacija ali tretjestopenjski študij. Pri tem bi bilo treba določiti, kateri so tisti magistrski programi, ki dovoljujejo vstop v psihoterapevtsko edukacijo. Kot povsem pravilno tolmači dr. S. Čoderl Dobnik, vse psihoterapije niso enako upravičene in učinkovite, še bolj pa velja, da neka psihoterapija ni enako učinkovita za vsako duševno težavo in pri vsakem človeku v enaki meri. Prepoznati razlike in jih upoštevati, pa je zmožnost dobro usposobljenega, kritičnega, občutljivega in zrelega strokovnjaka s širokim teoretskim znanjem in bogato praktično dejavnostjo. Zato bi morali psihoterapijo obravnavati kot znanstveno disciplino, ki ima svojo teorijo in prakso, ki iz nje izhaja, kot tudi empirično evidenco njene učinkovitosti. Tu je mesto za vprašanja kot, ali bi prepustili projektiranje svoje hiše magistru psihologije, ki se je po diplomi priučil v gradbeništvu ali arhitekturi; ali bi zaupali svojega otroka v predšolsko vzgojo diplomiranemu gozdarju, priučenemu v polju predšolske vzgoje; ali bi zaupali 400 potnikov v letalu pilotu, ki nima ustrezne izobrazbe in zadostnega števila ur letenja v zahtevnih razmerah; ali boste podajanje psiholoških vsebin študentom psihologije zaupali diplomiranemu obramboslovcu; ali bi pri spiralnem zlomu stegnenice tehtali med zdravnikom travmatologom oz. ortopedom ali zdravilcem? In pri psihoterapiji je zelo tanka meja med zdravljenjem in zdravilstvom, kot pravilno ugotavlja kolega Praper v svojem nedavnem odzivu na prispevek o privatizaciji duševnega zdravja. Psihoterapija je lahko drugi poklic, a vendarle poklic, ki je nadaljevanje ustrezne predhodne izobrazbe v prvem poklicu. Ne pozabimo, da je govora o sistemu javnega zdravstva.

Študij prve in druge stopnje psihologije je mogoče zlahka prepoznati kot eno najbolj relevantnih poti za temeljito spoznavanje človekove duševnosti, ki nudi odlične osnove tudi za delo z ljudmi v duševni stiski. Ta znanja se nato poglablja v različnih oblikah klinično psihološkega dela in psihoterapije na vseh treh stopnjah študija. Zakaj skušajo nekateri ustreznost tega študija za dodatno psihoterapevtsko edukacijo relativizirati z diskreditacijo, da gre za »preveč akademski« oziroma »znanstveni« študij? O tem smo v zadnjem času večkrat slišali, nazadnje tudi v parlamentu na seji Odbora za zdravje v razpravi o regulaciji psihoterapevtske dejavnosti. Zdi se, da se izraza »akademsko« ali »znanstveno« uporablja že kot zmerljivko, a je pri strokovnem delu z duševnostjo ločevanje med akademsko in praktično sfero pogubno. Ponudniki študijskih programov in »programov«, ki se bahajo z na videz všečnim dobrikanjem, da namesto »akademskega« ponujajo »življenjsko« in namesto »teorije« »prakso«, ne razumejo, da bi morali za izobraževanje kakovostnega strokovnega profila psihoterapevta besedo »namesto« nadomestiti z »na temelju«. Tako ravnamo v našem študijskem programu psihologije že vrsto let.

Spoštovani, prebrala sem vaš članek Privatizacija duševnega zdravja in ker sem ga ocenila kot zavajajočega in globoko nekorektnega, se želim nanj odzvati. Prepričana sem, da moje pisanje ne bo edini odziv nanj in upam, da boste lahko objavili še en članek, ki bo bolj korektno predstavil situacijo psihoterapije v Sloveniji. Kot veste, so psihoterapija, psihologija (tudi klinična) in psihiatrija različna področja skrbi za človekovo duševno zdravje in je zato popolnoma neprimerno, da psihologi obravnavajo in omalovažujejo psihoterapevtsko stroko. Psihoterapevti v Sloveniji se združujemo v okviru dveh organizacij, ZPS in SKZP, od katerih je slednja članica Evropske zveze za psihoterapijo (EAP) in je posvojila njihov Etični kodeks in visoke strokovne standarde – na ravni teorije, osebne izkušnje in prakse pod supervizijo – za pridobitev diplome oz. naziva psihoterapevt, zato so vaše besede nekorektne. Seznam kvalificiranih psihoterapevtov različnih smeri si človek, ki išče te vrste pomoč, lahko pogleda na SKZP spletni strani pod Register psihoterapevtov.

Ob prebiranju vašega članka me je preletela misel, da je komentiranje kliničnega psihologa o psihoterapiji podobno - če uporabim analogijo iz nevrofiziologije - kot če bi leva možganska hemisfera podcenjujoče komentirala o desni možganski hemisferi: „… ne obvladaš analiziranja duševne motnje, pa tudi predalčkanje in kljukanje simptomov ti ne gre najbolje od rok. Ravno tako si šibka v lociranju in časovnem okvirjanju dogodkov, da ne govorimo o eksplicitni diferenciaciji …“ Kar je seveda neumnost, če se zavedamo, da je naloga desne možganske hemisfere ‘mehkejše’ narave: odgovorna je za odnosno raven in za utelešen občutek jaza, funkcije kot so integriranje, empatija, simbolni pomen in zavedanje konteksta so v njeni domeni.

Zato klinični psiholog, ki je po naravi svoje izobrazbe močen v diagnosticiranju, ne pa v zdravljenju duševne stiske, resnično ne sme omalovaževati dela psihoterapevta. Res mi je žal, da nima zavedanja, da je organizem najbolj optimalen, kadar sta obe hemisferi dobro razviti in kar se da uravnovešeni – in da je iz te perspektive v Sloveniji prostor in potreba za oba strokovna profila na področju duševnega zdravja.

V vašem članku tudi ne drži in je zavajajoče, da so le trije ‘znanstveno dokazani pristopi’ učinkoviti. Obilica raziskav (glej SPR in SEPI) jasno kaže, da sta terapevtova empatična drža in pa življenje samo najpomembnejša faktorja pri spreminjanju duševnega stanja, medtem ko različne tehnike (ki jih različni pristopi prakticirajo na podlagi svoje izbrane metodologije) pripomorejo manj kot 15%. Pomembno je seveda tudi to, da so psihoterapevtske šole priznane od mednarodnih psihoterapevtskih zvez in ne od psiholoških.

Zelo pa se strinjam z besedami vaših govornikov, da je potrebno čimprej zakonsko urediti področje duševnega zdravja v Sloveniji in preprečiti kvazi-strokovnjakom, da bi še naprej delali škodo. Z zakonsko ureditvijo bo zaščitena tako stroka kot človek, ki išče pomoč.

Nikakor pa ne drži, da to področje lahko pokrije klinična psihologija. Takšno razmišljanje je posledica predhodnega avtoritarnega sistema, ki je preprečil naraven razvoj psihoterapevtskih šol, kot se je odvijal od II. svetovne vojne dalje v zahodnem svetu. Ne moremo se vrniti v ‘bolje urejen’ prejšnji sistem, lahko pa poskrbimo, da je dobro urejen sedanji. Vendar se moramo najprej zavedati realnosti sedanje situacije in dovoliti strokovnjakom iz psihoterapije, psihologije in psihiatrije, da opravljajo svoje delo tam, kjer so najmočnejši.

Za konec bi želela podeliti z vami svojo izkušnjo. Dolgo let sem živela in delala v Veliki Britaniji - si tam pridobila psihoterapevtsko izobrazbo in članstvo v UKCP – od tega sem tri leta delala kot psihoterapevtka v zdravstvenem domu, v spoštljivem in strokovnem sobivanju med splošnimi zdravniki, kliničnimi psihologi, psihoterapevti in psihološkimi svetovalkami. Zato vam lahko iz izkušnje potrdim, da je to dobra kombinacija in daleč najboljša pomoč pacientom. Brez tekmovalnosti smo se zavedali svojih kompetenc in tudi svojih omejitev. Iz vašega članka pa lahko razberem, da bo morala slovenska strokovna zavest na področju duševnega zdravja še krepko dozoreti, da pride do tega spoznanja.

Prispevek o psihoterapevtski dejavnosti je odprl veliko relevantnih vprašanj o stroki, v kateri trenutno v Sloveniji velja zakon iznajdljivejšega in čim bolj neoliberalno usmerjenega posameznika, ker - kot so kolegi lepo razložili - manjkajo sprejeti in z vseh strani upoštevani kriteriji za formiranje psihoterapevta, upoštevanje evalvacijskih meril za posamezne psihoterapevtske šole in predvsem ustrezen ter strokoven nadzor nad dogajanjem. Tako poleg visoko educiranih in kvalitetnih psihoterapevtov (ki jih je žal veliko premalo za potrebe ljudi v stiski) cveti šarlatanstvo, v katerem so odprte možnosti za izkoriščanje stiske in trenutne sugestibilnosti ljudi s problemi, ob tem pa se množijo »šole«, ki ne ponujajo pomoči, pač pa direktivne nasvete, ki izhajajo bolj iz terapevtovih stališč in prepričanj, kot iz klienta ali strokovne utemeljenosti.

Kratko in jedrnato - kaj potrebujemo v Sloveniji za ureditev psihoterapevtskega področja: 1. natančno izdelan kurikulum izobraževanja za psihoterapevte potrjenih usmeritev; 2. neodvisno strokovno organizacijo, ki bo po strokovni plati združevala in nadzirala dejavnost; 3. supervizijo – redno, strokovno in obvezno; 4. licence, ki jih bo podeljevala neodvisna (visoko etična) nevtralna strokovna organizacija.

Verjetno je za vse to potreben zakon o psihoterapevtski dejavnosti, ki je bil v različnih variantah že ponujen in čaka na sprejetje, vendar je očitno, da mnogo različnim subjektom ali skupinam ne ustreza, da bi bil sprejet, zato ga zdaj eni, zdaj drugi blokirajo, kar omogoča še naprej razcvet nenadziranega trga (t.i.) psihoterapevtske dejavnosti. 

Bralci, ki od daleč spremljajo razpravo na temo prispevka Privatizacija duševnega zdravja, so si lahko na podlagi odziva Sane Čoderl Dobnik, predsednice Zbornice kliničnih psihologov Slovenije, v številki Mladine z dne 10. 2. ponovno izgrajevali mnenje na podlagi pristranskih informacij ter nekaterih netočnih pripisovanj (recimo moje domnevne povezanosti s SFU). Avtorica prispevka s svojim debatnim slogom poziva h klasičnemu slovenskemu polemiziranju, ki ga lahko vzporedno prebiramo v ostalih pismih bralcev, kjer se zdi, da smo v ločenih čolnih in vsak uveljavlja ‘svojo resnico’ ter si želi, da se sosedov čoln potopi. Lahko samo ponovim, da si želim dialoške razprave, temelječe na celovitem, izčrpnem primerjalnem pregledu regulativ področja podpore ljudem v duševnih zagatah ter na objektivnem in vključujočem pregledu analiz učinkov psihoterapevtske podpore, pa tudi metarefleksiji raziskovanja tako kompleksne tematike. Kot pravijo dodatni odzivi: “Čas je, da se različni strokovnjaki vprašamo, ali smo naredili dovolj, da bi ljudem v stiski dejansko zagotovili pravočasno in kvalitetno podporo in pomoč. Merilo vsega je človek in njegovo počutje oziroma sprememba le tega po prejeti pomoči. Veličina strokovnjaka pa se med drugim meri tudi po tem, v kolikšni meri zna prisluhniti drugim strokovnjakom, sprejemati kompromise in dobre rešitve, seveda vse absolutno v okvirih strokovnosti in preverjenih resnic.“ (http://metta.si/razmisljanje-ob-prispevku-privatizacija-dusevnega-zdravja-v-mladini-januar-2017/).

Zgornji zapis je hkrati odziv k pismu prof. dr. Petra Praperja z dne 17. 2., kjer sem ponovno osebno izpostavljena. Avtor uporablja le formalistične argumente in se ne navezuje na navedene vsebinske probleme, tako da se razprava trenutno žal razvija stran od resničnega izziva, kako čim več ljudem v stiski ponuditi raznoliko in kakovostno podporo. Nenavadno je, da ljudje, ki delajo z ljudmi v duševni stiski, ubirajo nedialoški način razpravljanja. Naj ponovim, da ob specializacijah iz psihiatrije, klinične psihologije in psihoterapije obstaja v veliko državah (meni najbolj poznane so Nemčija, Avstrija, Švica in ZDA) dodaten status ‘praktika’, ki izvaja podporo ljudem v duševnih stiskah na podlagi usposabljanj izven teh treh načinov kvalifikacije. 

Geoenergo d.o.o je imetnik izključnih pravic za izkoriščanje in prodajo mineralnih surovin na pridobivalnem prostoru v Murski depresiji in ima z družbo Ascent Slovenia Limited sklenjeno pogodbo o skupnih operacijah (Joint Operating Agreement), na podlagi katere ta zagotavlja sredstva za potrebne aktivnosti. Julija 2016 je Geoenergo z družbo INA sklenil pogodbo o prodaji surovega naravnega plina znotraj Geoenergovih in Ininih proizvodnih sistemov.

S spoštovanjem.

V podjetju Lidl Slovenija je že skoraj 1300 zaposlenih, od tega jih je več kot 70 odstotkov, pretežno v trgovinah, zaposlenih za krajši delovni čas od polnega. Sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji trenutno pri izračunu mesečnih pokojnin poleg zneska, ki ga posameznik vplača v pokojninsko blagajno, upošteva tudi dopolnjeno delovno dobo – čas zaposlitve v urah. Zaposleni za krajši delovni čas od polnega imajo sicer možnost, da si pokojninsko dobo za razliko do polnega delovnega časa doplačujejo sami, a to po sedanji pokojninski ureditvi ne izboljšuje njihovega položaja, saj bodo kljub doplačilom do polne pokojninske dobe zneski njihovih starostnih pokojnin nižji, kot bodo zneski pokojnin tistih, ki skupno vplačajo enako vsoto, a so zaposleni za poln delovni čas. V podjetju Lidl Slovenija menimo, da je tak sistem do zaposlenih za krajši delovni čas nepravičen in ne omogoča enakopravne obravnave. Iz tega razloga smo leta 2014 na pristojno ministrstvo vložili tudi predlog za spremembo zakonodaje in pozvali k ukrepanju, vendar so bili naši predlogi zavrnjeni.

Z namenom iskanja rešitev za neravnovesja, ki so posledica obstoječega pokojninskega sistema v Sloveniji in v želji, da bi poskrbeli za bolj brezskrbno starost vseh sodelavcev, smo v Lidlu Slovenija marca 2016 pristopili h kolektivnemu dodatnemu pokojninskemu zavarovanju za zaposlene. Vanj so vključeni zaposleni, ki so sodelavci Lidla Slovenija najmanj eno leto oziroma zaposleni za nedoločen čas, kar predstavlja več kot 90 odstotkov vseh zaposlenih. Za vsakega zaposlenega Lidl Slovenija vplačuje mesečno premijo v višini 40 EUR, kar pomeni, da smo v slabem letu vplačali premije v vrednosti pol milijona evrov.

S tem ukrepom smo omogočili, da se bodo naši sodelavci, čeprav zaposleni za krajši delovni čas od polnega, po višini izplačila starostne pokojnine skoraj izenačili s tistimi, zaposlenimi za polni delovni čas. To potrjujejo tudi informativni izračuni višine starostne pokojnine, ki smo jih pridobili v podjetju.

V Lidlu Slovenija skrbi za rast, razvoj in dobro počutje sodelavcev namenjamo ogromno pozornosti, kar dokazujejo številni ukrepi, sprejeti na tem področju. Nagrada Top Employer Slovenija 2017, ki jo podeljuje mednarodna neodvisna ustanova Top Employers Institute, je zgolj dodatna potrditev odličnosti naših kadrovskih praks in razvojnih programov za zaposlene. 

Avtorici prispevka kaže čestitati, ker ji je uspelo razburkati kalno in usmrajeno vodo področja (duševnega) zdravja. Pri tem ne trdim, da je vsebina povsem korektna in ustrezna. Predvsem pogrešam natančno razmejitev med specializacijo iz psihiatrije, specializacijo iz klinične psihologije in specializacijo iz psihoterapije.

Psihoterapija kot pojem izvira iz poznih osemdesetih let devetnajstega stoletja. Pojavi se v Liebault Bernheimovi šoli sugestivne terapije in je temu primerno tudi definirana kot zdravilstvo in psihoterapevt kot zdravilec.

Ni slučajno, da je ministrstvo za zdravje sklenilo zakonsko urediti področje psihoterapije prav v času, ko si je prim. dr. Remškar krčevito prizadeval razmejiti zdravilstvo od zdravstva in je kot moderator imenovane delovne skupine za pripravo podlag za zakon o psihoterapiji vodil tudi to skupino. Dobro je vedel, v katerem grmu tiči zajec. Zakon bi razmejil tudi profesionalno psihoterapijo od zdravilstva na tem področju. Seveda ne bi izključeval vsakogar, ki se je usposabljal na področju posameznega pristopa in se identificira s certifikatom svoje šole, vendar pa bi postavil ločnico do poplave New Age »terapij«.

Prispevek Urše Marn in predvsem odzivi nanj kažejo, da mnogi (predvsem tisti, ki nočejo slišati za redefinirano profesionalno psihoterapijo) še danes jezdijo na valovih Liebault Bernheimove definicije psihoterapije. Pri tem ne izključujem niti specialistov psihiatrije in klinične psihologije, ki se niso podali v subspecialistično polje izobraževanja in usposabljanja iz psihoterapije. Nasprotno, njihovo nasprotovanje profesionalni psihoterapiji kot avtonomni, znanstveno utemeljeni specialistični praksi ima toliko večjo moč, ker jih po logični napaki sklepanja imamo za kompetentne na tem področju.

Ko sem gledal posnetek debate na Odboru za zdravje, sem opazil, da se gosti (prisotni »psihoterapevti«) predstavljajo z raznimi statusnimi nazivi – direktor, docent ali profesor … Niti eden ni predstavil svojih strokovnih kompetenc na področju psihoterapije. To me spominja na vehementne proteste ob delu skupine za pripravo zakona o psihoterapiji, da mora materiale preverjati »strokovna javnost«. Katera, lepo vas prosim, če psihoterapija in psihoterapevt še nista definirana? Ko sem najglasnejšo povprašal, kaj je po poklicu, je odgovorila: »Socialna delavka.« Enako zavajajoča je predstavitev prof. dr. Metke Kuhar, ki sicer »lucidno« piše o psihoterapiji (čeprav ponuja za zgled regulativo v Avstriji, za katero Nemci in British Council in Standing Commitee of Psychotherapy pri EFPA nočejo niti slišati). Akademski naziv naj bi nas prepričal o kompetentnosti na področju psihoterapije. Vendar pa danes lahko pogledamo na spletu, za katero področje je habilitirana, kaj ponuja v praksi in na Cobiss, koliko ima objavljenih del s področja psihoterapije! Jaz lahko lucidno pišem o zdravstvu in raziskujem na tem področju, vendar zato še nisem zdravnik!

Področje preprosto ne bo urejeno, dokler ne bo psihoterapija kot znanost in stroka ter psihoterapevt kot poklic zakonsko urejena, na tej podlagi organizirana zbornica, ki bo ocenila kompetence posameznika, podeljevala in podaljševala licence, javnosti pa predstavila register licenciranih psihoterapevtov.

Mislil sem, da se ne bom več oglašal v javnosti na tematiko psihoterapije (ki je v vseh evropskih državah definirana kot specializacija v zdravstvu), saj sem po objavi knjige Skupinska psihoterapija: od mitologije do teorije (2008), še bolj pa druge – Skupinska psihoterapija: od teorije do znanosti, imel občutek, da pišem v deželi nepismenih in govorim v deželi gluhih. Najbrž bo isto usodo doživel tudi ta prispevek.

Dolgujem še svojo predstavitev: redni profesor klinične psihologije, specialist klinične psihologije, psihoterapevt s certifikatom Združenja psihoterapevtov Slovenije in evropsko licenco psihoterapevta pri Evropski federaciji združenj psihologov, Skupinski analitik s certifikatom zagrebškega inštituta in diplomo londonskega inštituta za skupinsko analizo, predvsem pa aktiven v klinični praksi od leta 1968.