Uber je zavezan mestom in razvoju pametne urbane mobilnosti. Naša platforma prinaša uporabnikom možnost varnih in zanesljivih prevozov, podjetnikom pa priložnost, da izvajajo prevoze na pregleden, fleksibilen in napreden način.

V zvezi s člankom, ki je bil v Mladini objavljen v petek, 28. oktobra, želimo izpostaviti vrsto dejstev, ki so pomembna za pravilno razumevanje Uberjevega poslovnega modela in naših načrtov v Ljubljani.

Najprej želimo poudariti, da Mark Boris Andrijanič ni lobist, kot navaja omenjeni članek, temveč uslužbenec podjetja Uber, odgovoren za javne zadeve v srednji in vzhodni Evropi. Gospod Andrijanič predstavlja Uber v razmerju do vseh ključnih deležnikov v omenjeni regiji. Med njimi so v prvi vrsti predstavniki akademskih ustanov, nevladnih organizacij, gospodarskih združenj in vlad. Mark Boris Andrijanič je magistriral na področju javnih zadev na Univerzi v Oxfordu, pred prihodom v Uber pa je bil zaposlen v enem izmed vodilnih think tankov v Bruslju.

Članek prav tako zmotno navaja, da je ena izmed naših temeljnih vrednot objektivizem oz. prepričanje, da mora posameznik ravnati zgolj v skladu z lastnimi interesi. Avtorju članka ne odrekamo pravice do lastnega mnenja, a obenem želimo poudariti in utemeljiti, da je omenjeno mnenje napačno. Danes uporablja Uberjevo tehnologijo več kot milijon in pol voznikov po vsem svetu. Večina izmed njih je mikro-podjetnikov, ki želijo sami odločati o tem, kdaj in koliko bodo delali. Raziskava, ki jo je letos septembra izvedlo vodilno raziskovalno podjetje IPSOS, je pokazala, da bi kar 90 odstotkov naših partnerjev na Hrvaškem priporočilo delo prek Uberjeve platforme tudi drugim. Ista raziskava je prav tako pokazala, da je devet od desetih Uberjevih uporabnikov na Hrvaškem prepričanih, da je Zagreb zaradi Uberja boljše mesto. To samo potrjuje, kako učinkovito Uberjeve storitve izboljšujejo urbano mobilnost in kako pomembna je večja možnost izbire, ki jo Uber prinaša potrošnikom v že več kot 500 mestih po vsem svetu.

Želimo se dotakniti tudi pogojev, ki jih morajo izpolnjevati Uberjevi partnerji za delo prek naše platforme. Članek omenja, da morajo imeti zgolj vozniško dovoljenje in avtomobil, pri čemer pa ne izpostavi bistvenega: naši partnerji v Sloveniji bodo, tako kot v številnih drugih državah, morali imeti tudi zakonsko predpisano licenco za prevoz potnikov in izpolnjevati najstrožje varnostne standarde, vključno z zavarovanjem za potnike. V skladu s slovensko zakonodajo, bodo naši partnerji lahko zgolj prevozna podjetja z zaposlenimi vozniki ali pa samostojni podjetniki, ki imajo licenco za prevoz potnikov.

Nazadnje članek zmotno navaja, da nameravamo v Ljubljani ponuditi zgolj eno vrsto storitve, pri čemer naj bi bile cene te storitve določene s strani Mestne občine Ljubljana. Kot veste, Uber še nima točnega datuma za začetek delovanja v Sloveniji, zato je prezgodaj govoriti o cenah naših storitev. Vsekakor pa želimo takoj, ko bo mogoče, v Ljubljani ponuditi dve storitvi: nizkocenovno in licencirano storitev uberX in brezogljično storitev uberLJUBLJANA, ki se bo izvajala izključno z električnimi avtomobili v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana.

Upam, da se kmalu srečamo, in vas lepo pozdravljam.

Verjetno je pri vsaki javni polemiki, ali pa že samo pri »poskusu« javne polemike, treba ugotoviti, kaj in kje je izhodišče vsakega posameznega polemičarja. Pri naslovni temi in dosedanjih izmenjavah tekstov na to temo smo na prvi pogled samo trije polemičarji: sodnik Robnik, profesor Teršek in jaz. A verjetno nas je posredno vključenih več. Bilo pa bi nas lahko nesporedno vključenih veliko več. Celo moralo bi nas bilo biti udeleženih veliko pravnikov, ker je tema zelo pomembna – gre za problem zaščite pravic delavk in delavcev.

Med mojo vlogo pravnega svetovalca in sindikalnega zastopnika, pravoslovno in učiteljsko vlogo profesorja dr. Terška in odločevalsko vlogo sodnika Vrhovnega sodišča mag. Robnika je že v izhodišču velika, kar ogromna razlika. To je očitno.

Je pa očitna tudi razlika v načinu komuniciranja. Tudi to nikakor ni nepomembno. Recimo, če je nekdo, ki je sodnik, spoštljivo naslavljan kot sodnik, nekdo, ki je profesor prava, pa le s priimkom, to kaže že na začetna na različna izhodišča glede pretežno ad rem in na drugi strani preveč ad personam polemiziranjem. Še posebej, če katerikoli konkretni sodnik v prvem članku sploh ni bil omenjen, v odzivu nanj pa se je, sploh ne prvič, odločil biti precej očitno oseben - žaljiv - do avtorja. Nisem avtorjev sindikalni zastopnik v tej polemiki, pa vseeno. Nikakor ni nepomembno, da je sodnik pri tem za avtorja članka uporabil pridevnike, ki bi jih sicer pričakovali pri jeznem in osebnem naslavljanju nekoga, ki si je z nevrednim življenjem, slabimi deli, celo kriminalom in skoraj barabinstvom, mogoče kar zlobo res nekako prislužil, da se ga upravičeno označuje s takimi žaljivimi oznakami. Da se celo kar s prstom zatrdi njegova nizkotnost, »sprevrženost«, zli namen pisanja, torej s tem celo njegove osebnosti in njegovega življenja v vlogi javne osebnosti. Če to, kar javno že leta počne dotični profesor, tako izrazito pozitivno in prepogosto osamljeno, tako zelo ad personam nervira in jezi kateregakoli sodnika, res »ne omogoča resne strokovne razprave.« In to je odločilno, nekako usodno. In simptomatično za stanje te družbe, in pravne zavesti, kulture in prakse v tej državi.

Še o besedi »ustavnik«, ki jo spoštovani sodnik piše v narekovaju in jo označuje (izrazito ad personam) kot profesorjevo »samookolicanost.« O tem, kaj pomeni ta pojem in koncept »ustavništvo«, kdo je »ustavnik«, kako je ta pojem povezan z »ustavno demokracijo« in ustavništvom, zakaj ni enoznačen s pojmom »ustavni pravnik«, od kje poslovenjeni izraz »ustavništvo« namesto »konstitucionalizem« in »ustavnik« namesto »konstitucionalist« itd. ..., o tem je v strokovni in znanstveni literaturi mogoče najti natančne in točne opise in pojasnila. Tudi npr. v znanstveni monografiji Teorija legitimnosti in sodobno ustavništvo (Univerzitetna založba Annales, Koper, 2014), avtorja prav prof. dr. Terška. Kot pravnik, ki se še vedno poskušam učiti in dopolnjevati svoja teoretična in konceptualna znanja, mi je koncept »ustavništvo« vse bolj razumljiv, prav tako njegov pomen za razumevanje in razvoj sodobne ustavne demokracije, socialne države, človekovih pravic in družbene funkcije prava, seveda pa tudi dela in pravodajne funkcije sodišč.

Sodnik mag. Robnik, kot je zapisal, »še vedno vztraja«, da so trditve profesorja Terška »zavestno prirejanje izhodišč za napad na delo sodišč.« To oznako potem lahko pripišem tudi sebi, mojim trditvam, ker so te v tem primeru enake zapisom dr. Terška. Nenazadnje pa se slednji v prvem članku tudi sklicuje na neki moj zapis in najin pogovor na obravnavano temo. Zato se mi zdi na mestu novi odziv na pisanje sodnika mag. Robnika. Pa tudi zato, ker mi spoštovani sodnik pripiše »razumljivo pristranskost pri pogledih in kritiki« in cinično zabrusi, da mi »kot kvalificiranemu pooblaščencu delavcev v delovnih sporih« očitno ni znano tisto, za kar trdim, da mi je očitno znano.

Sodnik Robnik že v prvem stavku neutemeljeno zapiše, da primer sodbe, ki sem ga podal v svojem prejšnjem odzivu, ne dokazuje utemeljenosti navedb dr. Terška, seveda pa zato tudi mojih vsebinsko in problemsko enakih navedb, ampak prav nasprotno. Že v prejšnjem odzivu sem pojasnil, da je po citirani sodbi prišlo do razveze pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča prav na predlog delodajalca in iz istih razlogov, kot so bili navedeni v izrečeni odpovedi, katero pa je sodišče prepoznalo kot neutemeljeno in »za lase privlečeno« in jo zato razveljavilo. Če je namreč sodišče ugotovilo, da razlog odpovedi, kot ga je navedel delodajalec, ni utemeljen, potem tudi predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 iz istega razloga ne more biti utemeljen in je potem razveza po 118. členu ZDR-1 s strani sodišča dejansko posledica vložene tožbe delavca zoper odpoved delodajalca. In ki zahteva sodno varstvo z reintegracijo v delovno razmerje, česar pa delavec ne more doseči zaradi prepogoste zlorabe tega instituta od delodajalca, kar res dopušča 3. odst. 118. člena ZDR-1.

Ta institut naj bi bil sprejet z namenom vzpostavitve enakosti v postopku med delavcem in delodajalcem (prej naj bi le delavec imel pravico do spremembe zahtevka do konca glavne obravnave), v resnici pa ta sprememba povzroča še večjo neenakost v sporu med delavcem in delodajalcem. Razumeti je treba, da je šibkejša stranka delavec, ki je v odvisnem, prisiljujočem položaju po 4. členu ZDR-1 in zoper katerega lahko delodajalec kadarkoli po svoji lastni presoji uvede postopek in mu izreče odpoved. Torej se s takšno ureditvijo vzpostavlja zgolj navidezna enakost strank v postopku, v resnici pa se še bolj poveča šibkost delavca kot stranke v postopku. Do takšnih poskusov zlorabe instituta sodne razveze skoraj redno prihaja (na primer VDSS sodba Pdp 856/2015 z dne 21.3.2016).

Še posebej v primerih, kjer je jasno, da gre za nezakonito odpoved in delodajalec argumentov zoper delavca pravzaprav nima. S takšno ureditvijo se torej dopušča delodajalcu, da po prvem naroku navaja povsem nova dejstva in širi trditveno podlago, odpira novo zgodbo o tem, zakaj domnevno šteje, da delavec ni več zaupanja vredna oseba, ali da je preprosto slab delavec, ki se nazaj v službo ne sme več vrniti pod nobenim pogojem. To pa predstavlja takšno očrnitev delavca kot stranke pred senatom, da ni mogoče pričakovati neke objektivne presoje glede tega vprašanja. Rezultat je prepogosta, pretirana uporaba 118. člena ZDR-1 po diskreciji sodišča, zato se postavlja pod vprašaj smiselnost vtoževanja reintegracije delavca. Vse to je očitno in jasno, zato pa velik problem za pravno zaščito delavcev, o katerem se v laični in strokovni javnosti zelo premalo govori in piše.

In to je točno tisto, na kar je pravilno opozoril dr. Teršek (med drugim) v svojem dobrovernem in pravoslovno odgovornem, prav v ničemer zoper sodstvo zlonamernem, ali celo »sprevrženem« članku, v očitni želji prispevati še en poskus javnega osveščanja o problemih pravne zaščite delavcev. Zadeva točno bistvo: smiselnosti in namen takšne pravne prakse glede razširjene uporabe 118. člena ZDR-1. Ne strinjam se v celoti s stališčem spoštovanega sodnika, da se delavec lahko ob koncu postopka učinkovito brani že s tem, da lahko pred sodiščem zahteva, da na takšen predlog delodajalca odgovori, kajti kakršnakoli kritika zoper delavca, očitki glede neprimernosti ravnanja delavca, glede nestrokovnosti delavca in druge ocene delodajalca, zakaj delodajalec domnevno osebno meni, da ni več zaupanja vreden ..., vse to dejansko predstavlja novo obtožbo zoper delavca - dejansko gre za odpovedni razlog »izgube zaupanja« med strankama po 118. členu ZDR-1, ki ga po diskrecijski pravici izvaja sodišče.

Navsezadnje pa sprememba zakonodaje s sprejemom novega odpovednega razloga »izgube zaupanja« glede na to prakso očitno ni potrebna, ker se očitno v praksi že vrsto let izvaja. Če je bil predlog za razvezo pogodbe o zaposlitvi podan na koncu zadnje obravnave, prvi narok pa je že mimo, zaradi nerodne umeščenosti tega pravila v sistem procesnih pravil sodišče običajno ne izvaja novega postopka presoje utemeljenosti izgube zaupanja z izvedbo dokazov in ponovitvijo celotnega postopka, ampak poenostavljeno stremi k zaključku že izvedene obravnave in dokazov.

S prof. Terškom soglašava, da je treba to vprašanje na novo odpreti in strokovno razpravo okrepiti. Strinjava se tudi glede tega, da sedanja pravna razlaga in praksa glede tega vprašanja ni ustavno sprejemljiva, da stvarno neutemeljeno ščiti delodajalce bolj kot delavce, da niti zakonsko določena niti od sodišč dosojana odškodnina v teh primerih ni zadostna, da bi morala biti integracija delavca nazaj na delovno mesto po tem, ko je zmagal v sporu zoper delodajalca, pravilo, da bi morala od tistega trenutka dalje veljati presumpcija njegove še večje zaščite pri tem delodajalcu in da bi morale biti odškodnine ne stvar presoje »kakor za koga«, kot zapiše sodnik Robnik, ampak tako visoke, da bi odvračale delodajalca od kršitev in bi pomenilo prepričljivo socialno zaščito za delavca ali delavko, ki si glede na poklic in osebne okoliščine zelo verjetno ne bosta uspela najti podobnega dela v sedanjih družbenih in zaposlitvenih okoliščinah. 

Spoštovani dr. Nežmah, vedno z veseljem odprem Mladino, saj me običajno pričaka kaj nenavadnega in izjemno zanimivega. V petek, 28. 10. 2016, pa sem naletel na nekaj, kar me je v veliki meri negativno presenetilo. Nisem namreč pričakoval, da boste iz mojih nagovorov, ki so v prvi vrsti namenjeni pieteti, iztrgali določene izjave, jih umestili v svoj kontekst ter me na ta način poskušali diskreditirati. Ste intelektualec in verjamem, da popolnoma razumete pomen besede zloraba, verjetno pa ste, sklepam, da večkrat, brali tudi Antigono. Če bi v zadnjih dveh letih, odkar vodim Državni zbor (in ne Skupščino!), dosledno sledili mojim nagovorom ob 1. novembru, pa tudi ob kateri drugi priložnosti, bi vedeli, da vseskozi poudarjam, da je treba naše mrtve pokopati. Predvsem pa, da je treba to narediti pietetno, brez zlorabe njihove krute usode in brez obračunavanja. Pridobivanje političnih točk na teh tragičnih dogodkih, ki so globoko zarezali v našo zgodovino in vse do danes ohromili naše sožitje, je neprimerno in popolnoma nedopustno. Zdrs, ki se je tokrat zgodil vam, je, da naše mrtve primerjate z določeno interesno skupino, najsibodi interesno skupino s področja davkov ali ideologije.

Ne želim se opredeljevati do vašega mnenja o tem ali onem, naj pa poudarim le slednje: nikoli nisem nikogar napadal, sem pa povedal svoje mnenje. Ob tem verjamem, da sem kot predsednik Državnega zbora svoje mnenje celo dolžan povedati. Morda vam to mnenje ni povšeči, a dejstvo je, da ne nameravam molčati. Še toliko manj takrat, ko gre za zavajanje, potvarjanje in izigravanje načel sodobne politične kulture in demokracije. Pri vsem tem pa me še posebej žalosti, da je človek, ki ga kot intelektualca cenim, sposoben povojne poboje, delavce migrante in izigravanje demokratičnih postopkov povezati v dva odstavka. To so teme, ki terjajo dolge razprave, ne pa zgolj površno in pavšalno udrihanje v slogu »malo sem in malo tja«.

Zatorej, spoštovani dr. Nežmah, vaše prispevke bom bral še naprej, kot tudi cenil vaše razmisleke. Najbolj pa bom cenil, če se boste držali latinskega reka, ki je postalo občecivilizacijsko reklo, tj. de mortuis nil nisi bene. Seveda pa vas – z veseljem – ob priložnosti vabim na kavo in pogovor. 

Gospa Likovič, ste bili kdaj posiljeni? In ob tem zanosili? Verjetno ne. Hvala Bogu, kajti takšne izkušnje za nič na svetu ne privoščim nobeni ženski. In prepričana sem, da nam ni potrebno čisto vsega izkusiti na lastni koži, da bi premogli kanček emaptije, srčnosti do tistih, ki so takšno kalvarijo doživeli. Ali pa kakršnokoli drugačno. Saj vemo, kajne, kolikor ljudi, toliko človeških zgodb.

Res ima vsakdo pravico do svojega mnenja, toda v četrtkovi oddaji Tarča ste krepko prestopili mejo etičnega in si dovolili izjave, za katere težko verjamem, da jih sploh kdorkoli lahko izreče. Ženske naj rodijo, ker tudi če prej niso, bodo srečne, ko bodo rodile. Tudi tiste posiljene. Če otroka ne želijo obdržati, pa naj ga oddajo, saj »500 družin čaka na posvojitev«.

Sem kristjanka. Verna. Čeprav odstopam od množice vernih, ki Boga iščejo le in zgolj za cerkvenimi zidovi. Prepričana sem, da Bog domuje v naših srcih in v dobrih medsebojnih odnosih, vse drugo je brez pomena. In kot takšna sem nad vašimi izjavami dobesedno zgrožena, razočarana in žalostna obenem. Pa ne zato, ker bi se mi splav zdel dobra rešitev, kot se verjetno ne zdi večini žensk, ki se zanj odloči. Zgrozilo me je popolno pomanjkanje sočutja in srčne kulture v vaših mračnjaških trditvah, ki žensko spreminjajo v stroj za razmnoževanje in so skrajno ponižujoče tudi do tistih žensk, ki zaradi globokih stisk neželene nosečnosti niso upale, hotele, zmogle obdržati. Ste enkrat samkrat poskusili stopiti v čevlje samo ene od njih??

Ne bom razpredala o svobodni volji, ki nam jo dopušča Bog, ali o pravici, da odločamo o svojih telesih in življenjih, ker o tem ni kaj debatirati. Tudi o grehu in kazni ne. Kot verjetno veste, Kristus ni kamenjal prešuštnice. Se pa kamenjamo mi, danes in tu. Na veliko. Čeprav ne vi, ne jaz, ne kdorkoli drug ni pristojen razsojati o tem, ali je večji »greh« splaviti ali roditi nezaželenega otroka in ga že z rojstvom zaznamovati s travmo nesprejetosti. Če pogledam v ozadje, ali »med vrstice« vaših izjav, pa se poraja še misel o velikem sprenevedanju. Sleherna človeška celica je namreč živ organizem. Tudi semenčice in jajčeca. Po logiki vaših trditev, ki žensko prikazujejo kot reproduktivno mašino, je torej en mali »umor« tudi sleherno neoplojeno jajčece in vsakršno preprečevanje nosečnosti, ne glede na metodo preprečevanja. Z naravno metodo uravnavanja rojstev prav tako preprečujemo oploditev, kajne?

Tudi jaz sem zagovornica prenekaterih pozabljenih vrednot. Poštenja. Pravičnosti. Srčnosti. V vsem tem bi morala biti na prvem mestu družina. Mnenja sem, da bi bilo nujno potrebno družini vrniti pomen in mesto, ki ji pripada. Toda, veste, kot izobražena ženska z bogatimi življenjskimi izkušnjami, bi morali vedeti, da se vrednote ne privzgajajo z zapovedmi, prepovedmi in represijo. Edini način, ki je zares učinkovit, je dober zgled.

Ja, najprej in predvsem zgled. In sprejemanje. Sočutje. S pobudo »Za otroke gre«, katere članica ste, se reševanja problematike splava in premajhne natalitete lotevate na popolnoma napačni strani. S togim, neživljenjskim besedičenjem, s stanjem pred staro porodnišnico, s transparenti in molitvijo pribijate na sramotilni steber ženske, ki tja prihajajo na prekinitev nosečnosti. In pri tem niti pomislite ne, da se je morda marsikateri teh žensk sesul svet že brez vaše prisotnosti. Drznem si predvidevati, da bi vam Kristus, če bi živel danes, imel kaj povedati. V Svetem pismu namreč piše: »In kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in vogalih glavnih ulic, da se pokažejo ljudem. Resnično, povem vam, dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem.« Če res gre le za otroke in ne za populistično nabiranje političnih točk, zakaj najprej ne zahtevate ukinitve nečloveškega neoliberalističnega sistema, ki na veliko krši temeljno pravico do dostojnega preživetja in jemlje človeško dostojanstvo? Zakaj se ne oglašate ob deložacijah družin, ki ne zmorejo več plačevati položnic? Zakaj, po zgledu načelnega in pogumnega patra Bogdana Knavsa ne predlagate Cerkvi, da iz svojega premoženja ustanovi sklad za pomoč ljudem v finančnih stiskah??

Le v razmerah, ki bodo slehernemu človeku omogočale možnosti in priložnosti, se bo tudi več žensk odločalo za rojstvo otrok.

Takega glasu od vašega gibanja nisem zasledila nikoli. 

V slovenskih medijih so se pojavile pobude o informacijskem izobraževanju otrok že od začetka osnovne šole in ker imam kar nekaj izkušenj s poučevanjem oziroma učenjem za uporabo ikt opreme in kot je to zapisala naša izjemna promotorka učenja oziroma izobraževanja prav vsakega človeka , v svojem odličnem tekstu Na krilih e-izobraževanja, Dr. Ana Krajnc, bi to v celoti omogočilo izobrazbo vsakogar, brez izjeme, še prav posebej tistih, ki mislijo, da vedo, pa se jim o znanju ali vednosti, ki je temelj sodobne informacijske družbe, ki temelji na vednosti oziroma znanju prav vsakogar, ne sanja, kaj šele, da bi bili sami vzor takšnega življenja in delovanja.

Danes povsod prevladujejo tablični računalniki in to bi lahko pri pouku prav vsakega učenca, dijaka ali študenta nadomestilo težke knjige, zvezke ali kaj podobnega.

Seveda pa niti slučajno ne bi smeli opustiti pisanja z roko s pisalom, saj to izjemno vpliva na razvoj človeških možganov.

Sociologinja Dr. Valerija Korošec že leta poizkuša slovenski javnosti dopovedati, kako pomembno je preživetje prav vsakega človeka, kar bi omogočila uvedba univerzalnega temeljnega dohodka.

Ta denar bi omogočil, da bi si lahko vsakdo privošči tablični računalnik. 

G. predsednik republike Borut Pahor, smo v procesu tako želene in obetavne narodove sprave. Vsaj tako je razumeti vaša prizadevanja za dostojen pokop žrtev Hude jame. Do tu nič narobe. Hudo narobe se šele nakazuje. Mogoče prvotno mišljeni pietetni pokop se vse bolj spreobrača v svoje nasprotje. Nič nepričakovanega, skrajni klerofašizem, v preobleki novoustanovljenega društva Huda jama je, s vsem svojim sovraštvom, stopil na plan. S tem so jasno dali vedeti, da sprave ne sprejemajo.

Zato vas g. predsednik države javno sprašujem, je mogoče cilj sprave, za katero se toliko zavzemate, da kvizlinštvo postane vrednota in upor proti okupatorju izdaja? Ali je mogoče, da se vse strahote druge svetovne vojne začnejo in končajo s Hudo jamo? Ali ni Huda jama tudi posledica zločinov Sv. Urha, črnorokcev, množičnega izdajstva rodoljubov, prerezanih vratov tisočih nedolžnih Srbov? Torej zločinov domobranstva in ustaštva, zvestih oprod nacifašizma. Zato govorance pred Hudo jamo, da tam ležijo zgolj nedolžne žrtve, je laž in oportunizem. To ni prispevek k spravi, je njeno nasprotje.

Zato upam, g. predsednik, da ste tudi sami prišli do spoznanja, da je sprava grajena na lažeh, sovraštvu in potvarjanju zgodovinskih dejstev samo nedosegljiv utopični projekt. Spravo se ne določa z dekreti. Še manj na način, kot je zamišljen s Hudo jamo. Spravo bo samo in zgolj prinesel čas.

Pa brez zamere, g. predsednik republike.

Na komentar “ustavnika“ dr. Terška pod gornjim naslovom sem se odzval (tudi v imenu Vrhovnega sodišča) predvsem zaradi poudarjenega očitka, da kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavec na podlagi sodbe sodišča ostane brez zaposlitve zato, ker je prav zaradi vložitve tožbe delodajalec vanj izgubil zaupanje. Tudi iz odziva pravniškega kolege Marka Blatnika v Mladini z dne 7. oktobra ne izhaja, da bi bil Terškov očitek utemeljen. Njegov sveži primer, na katerega se sklicuje, dokazuje prav nasprotno. Sam navaja, da je sodišče ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi odločilo o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ker je delodajalec v delavko – prodajalko izgubil zaupanje zaradi njenega siceršnjega odnosa do strank, ne pa zaradi vložitve tožbe zoper odpoved. Še vedno vztrajam, da je Terškova trditev zavestno prirejanje izhodišč za napad na delo sodišč in takšen pristop resne razprave o morebiti relevantnih strokovnih vprašanjih pač ne omogoča.

Ponovno se oglašam, ker po svoje razumljivi pristranski pogledi in kritika pravnega svetovalca in sindikalnega zastopnika Marka Blatnika zahtevajo odziv sodnikov, ki se pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi srečujejo tudi z drugačnim razumevanjem tega instituta.

Kot sodnik razumem prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča kot rešitev zagate, ko zaradi različnih (objektivnih ali subjektivnih) okoliščin ni mogoče pričakovati, da bi se delovno razmerje med delavcem in delodajalcem po vrnitvi delavca na delo še lahko nadaljevalo v smislu opredelitev iz definicije delovnega razmerja (4. člen ZDR-1). Pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje za nedoločen čas je v našem sistemu sicer pravilo, ni pa to delavčeva ustavna pravica. Če na predlog delavca ali na predlog delodajalca kljub nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi sodišče po tehtanju vseh znanih okoliščin ugotovi, da delovnega razmerja v smislu njegove zakonske opredelitve ne bo mogoče nadaljevati, ne odloči o vrnitvi delavca na delo, temveč delavcu prizna pravice iz delovnega razmerja najdlje do zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje, na ta dan samo ugotovi prenehanje pogodbe o zaposlitvi in delavcu prisodi še ustrezno denarno povračilo, ki je res omejeno na največ 18 delavčevih plač.

Kaj torej pomeni prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča?

V prvi vrsti dobi delavec zadoščenje, da mu pogodba o zaposlitvi ni bila zakonito odpovedana. To je lahko še zlasti pomembno pri redni odpovedi iz krivdnega razloga in pri izredni odpovedi.

V primeru odločitve o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dnem zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje sodišče delavcu v breme delodajalca prizna pravice iz delovnega razmerja (vključno s plačo) za čas od nezakonitega prenehanja do odločitve sodišča.

Delavcu sodišče prisodi ustrezno denarno povračilo (glede na trajanje njegove zaposlitve, možnosti za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi oziroma prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki so bile delavcu priznane do dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi).

Prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča delavca ne izključuje od prejemanja denarnega nadomestila na zavodu za zaposlovanje, če ob pravnomočnosti sodbe še ni našel druge zaposlitve.

V eni od novejših objavljenih sodb (zadeva VIII Ips 134/2015) je tako sodišče na koncu postopka ob ugotovljeni nezakonitosti izredne odpovedi namesto vrnitve na delo v breme delodajalca delavcu priznalo bruto plačo za 20 mesecev, kolikor je trajal spor pred sodiščem prve stopnje in denarno povračilo v višini 5 njegovih bruto plač. Ali je to malo ali veliko? Kakor za koga. Manjšega delodajalca lahko tak izid spora gotovo resno prizadene in bi gotovo imel tudi resen odvračilni učinek pri odločanju o bodočih odpovedih.

Iz prispevka kolege Blatnika izhaja očitek, da sodišče na sploh nekritično sledi enostranskim predlogom delodajalcev brez možnosti delavca, da na take predloge ustrezno reagira. Kot kvalificiranemu pooblaščencu delavcev v delovnih sporih mu je gotovo znano, da temu ni tako. Sodišče delavcu mora dati priložnost, da na tak predlog delodajalca vsebinsko odgovori. Če mu sodišče tega ne omogoči, bo ob ustreznem ravnanju z lahkoto dosegel razveljavitev takšne sodbe v nadaljnjem postopku.

Za zaključek je treba priznati, da so tudi v primerljivih evropskih ureditvah, kolikor poznajo vrnitev delavca na delo, na podobne ureditve prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča pogledi različni – s strani dela teorije in zagovornikov pravic delavcev praviloma kritični. Ne glede na to, da so take ureditve v praksi praviloma res privedle do tega, da sodišče le redko vrne delavca na delo (pri nas še nismo tako daleč), tako teoretiki kot praktiki poudarjajo, da ima pravilo o reintegaraciji delavca v delovno razmerje že samo na sebi preventivni učinek in utrjuje varstvo delavca pred prenagljenimi odpovedmi delovnega razmerja s strani delodajalca. 

SDS so polna usta zagovorništva pravic dveh dečkov, ki jim je država odvzela pravico do družinskega življenja z babico in dedkom. Tudi jaz smatram odvzem teh dečkov za nečloveško dejanje, toda ali so se ti SDS zagovorniki interpelacije Kopač Mrakove kdaj vprašali, kolikim otrokom je bila odvzeta pravica do staršev, ne starih staršev ali vsaj enega od staršev v primeru izbrisanih. V tem primeru je bilo na tisoče otrokom za leta in leta odvzeta pravica do družinskega življenja in ravno SDS je bil največji nasprotnik da se zadeve izbrisanih uredijo.

Ganejo me solze babice odvzetih dveh dečkov, še posebno kadar se spomnim solz mojih otrok, ko so se po enem tednu morali posloviti od očeta, toliko je pač trajalo dovoljenje (viza). Koliko trpljenja je bilo povzročeno otrokom izbrisanih, ne morem z besedami opisati, to se mora doživeti, a nikomur tega ne privoščim niti članom SDS-a, še manj njihovim otrokom ali vnukom. In kot rečeno največji nasprotnik rešitve problema tisočih izbrisanih je bil ravno SDS z Janšo na čelu, danes pa se SDS dela velikega zagovornika dveh dečkov. Neverjetna hinavščina. Vse za pridobivanje naivnih volivcev in ne za pravice dveh dečkov.

Človekove pravice, socialna država, svoboda govora, demokracija! Same lepe, velike in visoko doneče. Lepo zvenijo na papirju. Kaj pa v resnici? O, v resnici kar hitro pademo na izpitu. Ko je treba spregovoriti, zarinemo glavo v pesek ali pa sledi floskula: to se mene ne tiče. Pa poglejmo.

Kršenje človekovih pravic postaja že nacionalni šport. Začelo se je s pravicami do oploditve samskih žensk. Nadaljevalo s pravicami istospolnih. V obeh primerih smo imeli celo referendum. Obakrat so zmagali nasprotniki človekovih pravic. Nedojemljivo. Ali pa tudi ne.

Razmišljamo: to se mene ne tiče. Saj nisem samska ženska, pa tudi istospolni niso moj problem! Naj svoje probleme urejajo sami.

A ni še konec. Nadaljuje se s posegi v pravice žensk. Plačljiva kontracepcija je tak poskus. Nato ogabna debate o 55. členu ustave. Večina sploh ne razume o čem govori 55. člen. Neokusno, neprimerno in nevredno zrele družbe. Pa smo zrela družba! Dvomim! Smo skočili do stropa ob debati na TV in izjavi, da naj tudi posiljena ženska donosi! Bili so odzivi, a premalo ostri. Odziva aktualne vlade, ki bi moral biti jasen, oster in predvsem v smislu, da se o pravicah, ki so zapisane v ustavi, na tak način ne razpravlja, ni bilo.

Razmišljamo: to se mene ne tiče! To ni moj problem!

Begunci! Motijo nas. Bili smo žaljivi v svojih izjavah. Ne maramo jih v svojem okolju. Tudi za trenutek nismo pomislili, da smo bili pred 25 leti sami na tem, da bomo begunci. O ljudeh se pogovarjamo, kot da so stvari. Kam jih bomo prestavili, kako bomo to storili.

Razmišljamo: to se mene ne tiče. To ni moj problem. Saj nisem begunec.

Po zapisanem v ustavi je Slovenija socialna država. Pa je res? Veliko število ljudi je na robu revščine in pod njim. Ne dotaknejo se nas stiske ljudi. Namesto občutka za sočloveka slišimo: oh, to so lenuhi, ki niso pripravljeni delati!

Lačni otroci. Nedojemljivo, da so v današnjem času, ob obilici hrane, otroci lačni. Mi pa se pregovarjamo, kateri otroci so upravičeni do brezplačnega kosila v šoli? Kako se izogniti stigmi

revnih? Preprosto! Kosilo v šoli naj bo za vse brezplačno. Vsi naj imajo subvencionirane vožnje z javnim prometom, vsi naj imajo subvencioniran vrtec v enaki višini! Ta trenutek ste prepričani, da se mi je zmešalo! A ne drži. Tudi otroci premožnejših staršev imajo enake pravice, ker ti starši plačajo več v dobro družbe. Za tiste, ki pa skrivajo svoj zaslužek in goljufajo državo, pa mora poskrbeti država sama, s svojimi nadzornimi organi. Zato imamo državo! Tako je v urejenih družbah, po katerih se tako radi zgledujemo. Samo v tem primeru ljudje ne bodo imeli občutek, da le dajejo in nič ne dobijo nazaj. V tem primeru bi lahko govorili tudi o neki obliki temeljnega družbenega dohodka.

Dobrodelne akcije za bolne otroke, ki ne dobijo oz. po merilih našega Zavoda za zdravstveno zavarovanje niso upravičeni do plačila določenih zdravstvenih posegov, terapij, ortopedskih pripomočkov itd. Prekrasno, vredno vse »pohvale«. Nevredno naše države in družbe. In mi?

Žal tudi v vseh teh primerih veliko ljudi razmišlja: to se mene ne tiče. To ni moj problem.

Svoboda govora. Največkrat zlorabljena pravica pri nas! Vse lahko rečem, žalim, zmerjam, lažem, saj imamo svobodo govora. Svoboda govora ne pomeni: jaz pa vsakemu povem kaj si mislim o njem in pri tem ne izbiram besed. A mi jo žal tako razumemo. Ko razpravljamo o svobodi govora, pozabimo na kulturo dialoga in se vsa debata osredotoči na to, da nikomur ni bila ogrožena varnost oz. življenje.

In kako razmišljamo? To se pa mene res ne tiče. Ne žalim in ne zmerjam. To ni moj problem.

Zadnja stvar, o kateri bi še spregovorila, pa je veselje vlade ob podpisu pisma o nameri z Ubrom. Res krasen dosežek! Bodimo veseli, ker sedaj vstopamo v prihodnost, ko ne bo več delovnih mest, ampak le še delo. Prekrasno! Sedeli bomo doma, 24 ur bomo na razpolago, da nas pokličejo in začnemo delati.

Uporabniki pa bomo najeli avto z voznikom. Ne vemo, v kakšnem stanju je vozilo, kakšne sposobnosti ima voznik, smo zavarovani v primeru nesreče. Je pa ceneje kot taksi in to je pomembno! Bravo, res lepa prihodnost. In za to, da nas povežejo s takim voznikom, Uber pobere 25%.

Minister in vlada pravijo, da bo na področju storitev takih oblik sodelovanja vse več in več. Se že veselimo.

In mi? To se me pa res ne tiče. To ni moj problem.

Pater Martin Niemouller je rekel: in ko so prišli po mene ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril.

Upam in želim si, da se to ne bo zgodilo tudi nam. 

V članku s tem naslovom sem napačno navedel naslov gledališke predstave, o kateri pišem. Pravilno je Skozi oči begunca in ne V očeh begunca. Iz Amnesty International so nas opozorili, da je lani notranje ministrstvo obravnavalo 277 vlog za pridobitev azila, ugodeno pa je bilo 45 prosilcem.

V letošnjem letu je ministrstvo obravnavalo 887 vlog za pridobitev azila. V 415 primerih je bil postopek ustavljen, kar pomeni, da so ti prosilci zapustili državo. Podeljenih je bilo 108 azilov.

Zdravniška zbornica (ZZS), morda najpomembnejša zdravniška organizacija v RS, naj bi predala predpisovanje homeopatskih pripravkov ter drugih zdravilskih pripravkov ali metod v roke zdravnikom. Češ: »tudi placebo učinkuje«. Res je. Ne povedo pa, kako naj bi zdravniki priporočali tovrstno zdravljenje, na primer homeopatsko »zdravilo«. Kot placebo – torej lažno zdravilo - za 30 ali več evrov za posamezen pripravek? Dvomim, saj tega njihovi bolniki ne bodo kupili. Druga možnost je, da bodo zdravniki homeopatski pripravek ponudili kot pravo zdravilno učinkovino. To bi bilo z medicinsko etiko hudo skregano. Razen, če nekateri zdravniki verjamejo v takšno učinkovanje homeopatije, ki naj bi presegalo učinke placeba. To bi bilo pač močno skregano z medicinsko stroko in bi zbujalo upravičen sum v strokovno integriteto teh zdravnikov. Omeniti je treba, da je skupina naših eminentnih zdravnikov, profesorjev, vseh članov SAZU, v uradnem glasilu ZZS, reviji ISIS, nedavno objavila obsežen, odlično argumentiran poziv, da naj homeopatije ne uvrstimo med dovoljene dejavnosti zdravnikov. Nepoučeni bi rekli, da temu pozivu ni kaj ugovarjati. Kaj pa ZZS?

Ob vprašanju abortusa prof. Zwitter pove: »Gre za neko novo bitje, ki bo ali pa ga ne bo« in »Gre za poseg v novo življenje«. Kar je sicer res. A takšna poenostavitev medicinsko in etično zapletene odločitve za ali proti abortusu vodi le v populizem. Ženske, ki se odločijo za splav, se zanesljivo zavedajo, kaj ta poseg povzroči, zato je za njih odločitev za splav vselej težka. In materam v trenutnih socialnih zagatah prav nič ne pomaga teoretična projekcija izboljševanja socialne države v neznano kateri bodočnosti. Izjava prof. Zwittra, da pri splavu ne gre za »čisto pravico« mater«, pa lahko pomeni le željo po zaostrovanju teh pravic.

Ob vprašanju evtanazije prof. Zwitter pove, da je poglavitna ovira za udejanjenje (etično izjemno kompleksne) zdravniške pomoči pri smrti predvsem pomanjkanje zadovoljive paliativne oskrbe v naši družbi. Vendar doda, da ima osebne izkušnje bolnikov, ki so bili na paliativni oskrbi, pa so želeli umreti. Torej je v naši družbi vsaj ponekod paliativna oskrba vendarle možna. Zakaj ne bi bolnikom, ki si že bili deležni paliativne oskrbe, pa si pri polni zavesti želijo umreti, to omogočili? Ampak raje tuhtamo, ali »bolnik, ki so ga v zadnji fazi možganske kapi odklopili od respiratorja in se bori za vsak dih, trpi«? Ne skrivajmo za neustreznimi argumenti.

V Sloveniji spet vre! Spet vre ena in ista stara župa. Ponovno vsi debatirajo o splavu. Na vseh straneh so vsi pametni. Konservativci na eni strani poudarjajo čudež življenja, medtem ko liberalci bijejo »krvav boj« (če sploh lahko tako imenujemo ene in iste argumente) za izbiro žensk - za splav. Kdaj se začne življenje? Kaj bo s posiljenimi ženskami? Polno vprašanj, polno pametovanja, a vse ostaja v nekih hipotetičnih okvirih.

Sama se v te debate vsekakor ne bi spuščala, če mi pred nekaj dnevi v oči ne bi padel komentar, o katerem so se strinjali tako zagovorniki, kot nasprotniki splava: svoje mnenje naj povejo mlade ženske, ki živijo v urejenih pogojih in še niso imele splava. Sama sem se v tem opisu prepoznala, zato sem se odločila nekaj svojih misli napisati. Ne bom se spuščala v teoretiziranje o situacijah s posiljenimi ženskami in ženskami, ki jim nosečnost ogroža zdravje. Za te stvari imamo dovolj strokovnjakov, ki te situacije poznajo bolje kot jaz in so od mene tudi pametnejši. Jaz bom govorila v imenu žensk, o katerih se ne govori. O sebičnih ženskah, ki so (ali bi) splav opravile preprosto iz sebičnosti - ker ne znajo ceniti čudeža življenja. O zateženih karieristkah, ki namesto, da bi sprejele mater v sebi, raje čas zapravljajo za doseganje svojih previsoko letečih ambicij.

Že na začetku želim reči bobu bob in povedati, da bi se v primeru tako imenovane »nesreče«, brez pomislekov odločila za splav in ga tudi opravila. Stara sem 22 let, pridno študiram in delam. Moj dohodek ni bajen, je pa nadpovprečen za študentsko delo. Imam družino, ki me podpira pri vseh dejanjih in na katero lahko računam v vsaki situaciji. Če bi po pomoti zanosila, teoretično ne bi bil noben problem preživeti otroka in mu nuditi vse kar potrebuje. Torej, zakaj ne bi ljubkega, nedolžnega bitjeca obdržala? Preprosto iz sebičnih razlogov - ker ga nočem! Sama se ne vidim kot mama. Želim študirati (upam, da nekoč tudi doktorirati) in želim delati. V prostem času pa želim brati in v naravi uživati s svojimi psi. Pika. Preprosti cilji. V primeru da zanosim in otroka obdržim, bi si morala drastično spremeniti svoje zastavljene cilje v prihodnosti in spremeniti svoj celoten pogled na življenje. Mogoče, oz. zagotovo, bom v prihodnosti morala skleniti kakšen kompromis, a ne želim skleniti tega dotičnega kompromisa.

Verjamem, da nekatere ženske nismo ustvarjene za življenjsko poslanstvo mame, niti nas to ne zanima. Splav mi daje izbiro: slediti poslanstvu, ki sem si ga zadala, ali vstopiti v polje negotovosti, zavreči vse sanje in svoje življenje podrediti le enemu bitju - sadu greha - če se izrazim biblijsko. Tudi če bi bil splav prepovedan, zagotavljam vsem nasprotnikom splava v Sloveniji, da bi našla način! Četudi bi zato morala svoje prihranke »za hude čase« vložiti v splav v tujini. Otroka nočem, ker zanj nočem skrbeti! Nočem mu darovati devet mesecev svojega življenja in ga oddati v posvojitev! S produktom nesreče, zaradi počenega kondoma ali drugih nesreč, ne želim imeti nobenega opravka. Da, tako zelo brez srca in sebična sem.

Spoštujem matere, ki celotno svoje življenje posvetijo otrokom. Obožujem tudi svojo mamo, ki je svoje življenje podredila meni. Spoštujem njeno odločitev, da ni opravila splava, ko so jo zdravniki prepričevali, da zaradi slabega zdravstvenega stanja ne more donositi otroka in preživeti. Žal sama tega nikoli ne bi bila sposobna storiti. Sem pač sebična in bi raje ubila nedolžnega dojenčka. Nisem le sebična, ampak tudi hinavska, saj navsezadnje sama ne bi bila na svetu, če bi moja mama razmišljala enako kot jaz. Me pač ne bi bilo na sveti in vašega dragocenega  časa ne bi odžiralo to pisanje. Jebiga, sem pač pokvarjena. »Če si dovolj zrela, da počneš tiste stvari, bodi tudi dovolj zrela, da sprejmeš posledice svojega dejanja!«.

Sprejemam posledice in se jih želim iz sebičnih razlogov znebiti po najlažji poti. Ob tem mi pade na pamet zgodba moje zelo dobre prijateljice, ki prav tako prihaja iz dobro situirane družine. S fantom sta skupaj skoraj 4 leta. Punca si želi otrok. Tudi njen fant si želi otrok. Oba prihajate iz zgledne krščanske družine s pravimi, klenimi krščanskimi vrednotami. Nekega dne se mi prikaže na domu in že takoj po pozdravu izstreli kot iz topa: »Z Juretom sva seksala, noseča sem in grem na splav in hočem, da greš z mano!« Nekaj časa sem jo debelo gledala. Potem sem jo vprašala po kontracepciji in odgovorila mi je, da ji je počil kondom. Se zgodi, tudi meni se je že. Vprašam jo: »Kaj bodo pa rekli doma? A niste vi zelo verni?« Začela se mi je živčno režat v glavo, če mislim, da je tako neumna, da jim je povedala! Baje bi potem mogla mulca obdržat. Moje zadnje vprašanje je bilo, kaj na vse to pravi Jure. Rekla mi je, da jo Jure podpira, da bi se sicer v primeru, da zarodek obdržita, verjetno takoj poročila in skupaj skrbela za otroka (neumnica se odreka sanjam vsake krepostne Slovenke), ampak da ona tega noče, Jure pa njeno odločitev podpira ne glede na vse. Rekla je, da želi prej doštudirati in najti službo. Na splav sem šla z njo in ji stala ob strani ves čas postopka. Ko sem jo vprašala, zakaj je to nalogo zaupala meni, je odgovorila: ker ne obsojam in jo podpiram in je o ničemer ne prepričujem, ker vem, da je odrasla. Najbolj me je zabavala ta njena izjava: »Kdo drug bi mi stal ob strani pri delanju splava? Kristusova mladina zagotovo ne! Oni bi iz mene iztrgali maternico in pod lučjo za piščance skrbeli za zarodek!«Tudi ona je sebična. Splav je opravila brez zapletov. Z Juretom sta še vedno popoln par. Popravek: popoln, sebičen par, ki ima na vesti človeško življenje. Je moja prijateljica zato kaj slabša vernica? Je zato, ker želi, preden si ustvari družino, doštudirati in se zaposliti kaj slabša ženska? Bo nekoč, ko bo imela otroke zato kaj slabša mama? Seveda - saj je vendar sebična zločinka, ki se bo cvrla v peklu.

Kar nekoliko me je zabavala izjava neke gospe, ki je rekla, da splav opravijo samo dekleta, ki jih v to okolica in družba prisili. Ni res! So primeri, ko je to resnično, ni pa to pravilo. Za enkrat velja, da imamo ženske izbiro in nekatere ženske smo se sposobne same odločiti: brez prigovarjanja strastnih zagovornikov splava, brez prigovarjanja nasprotnikov splava, brez molitev pred porodnišnico!

Sem Eva Kryštufek, študentka, ki ob študiju, dela, obožuje pse in uživa v postmodernističnih romanih. Sem ženska, ki seksa. Sem hladnokrvna, sebična, hinavska, nemoralna, potencialna morilka nedolžnih otrok! Priznam zločin? Če mi očitajo to, da sem sama zase sposobna sprejemati odločitve, ki niso vsem pogodu, potem priznam. Sem zločinka. S svojo maternico, duševnostjo in ostalimi deli telesa lahko razpolagam sama! Sama si želim krojiti prihodnost in si jo tudi bom, ne glede na to kaj pravijo ga. Likovič, g. Primc in fanatični nasprotniki splava. Moje maternice ne drži v rokah nihče drug (na žalost prej omenjenih oseb) kot jaz! Podpiram splav. Podpiram izbiro in izberem sebe. Izberem življenje, ki ga želim sama zase.

Avtorici Stanki Prodnik se med drugim zapiše ’Franci Kek, boter propadlega Rocka Otočec’. Ne vem, od kje ji informacija, da je festival Rock Otočec propadel. Na slednjem, ki smo ga organizirali leta 2013, so nastopila eminentna imena kot Papa Roach, Billy Talent, Dubioza kolektiv ... in organizatorji smo poravnali vse račune, enako kot v preostalih sedemnajstih letih. Rock Otočca pač ni več, ker matična lokacija za pripravo tega festivala ni več na voljo, organizatorji pa smo z mislimi in presnovo v nekoliko drugačnih vodah. Če bi sledil razmišljanju avtorice, bi po njeni analogiji tudi izgubljena nedolžnost (glede na to, da je bila tema, o kateri je pisala, spolnost), postala ’propadla nedolžnost’. 

Film Čudež življenja, ki ga v Ljubljani javno predvaja Zavod Živim bolj ali manj razburja javnost. Mnogi vidijo ta film kot cerkveni napad na 55. člen slovenske ustave, ki omogoča svobodno odločanje o rojstvu otrok in prikrit poziv na prepoved splava, katoliška cerkev v Sloveniji pa meni, da zadeva ni sporna, saj gre za izvrševanje ustavno garantirane svobode izražanja in verske svobode.

Katoliška cerkev že ves čas nasprotuje splavu in se bori za njegovo prepoved, vsem ženskam, ki splavijo pa grozi s prekletstvom in večnim peklom. Meni namreč, da je splav nerojenega otroka uboj in da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti. Svetniški papež Janez Pavel II. je o zakonih, ki omogočajo pravico do splava, dejal, da gre za strašno obliko totalitarizma, skrito v demokratično obleko.

Kaj je bistvo cerkvene borbe za življenje otroka? Ali res to, kar cerkev zatrjuje, torej da je človeško življenje sveto od spočetja do naravne smrti? Jasno je, da ne. Katoliške cerkve ne zanima življenje kot takšno, kot vrednota sama po sebi, njo zanima otrok, ki ga lahko po rojstvu uporabi kot objekt za doseganje svojih ciljev. Otroka pred splavom reši zato, da ga lahko potem uporabi za svoje interese. Kako to gre? Sprva ga krsti kot dojenčka in ga tako veže nase, saj ji mora biti pokoren, nato mora ta otrok kot odrasla oseba gmotno podpirati cerkev in se boriti za njene interese, tudi kot v vojak v vojnah, ki jih cerkev opredeli kot pravične. Otroka, ki ga cerkev reši pred splavom, ga potem kot odraslega žrtvuje v tudi sedanjih vojnah, ki jih vodijo cerkveno indoktrinirane države proti islamu. Tega je namreč cerkev opredelila kot zlo, ki ga je treba odstraniti. Za doseganje teh interesov cerkev pred splavom rešenega otroka zlorabi celo tako, da mu »odvzame« življenje. Sprva reši življenje, nato pa ga odvzame! To je svetost življenja po cerkveno!

Slovenska škofovska konferenca (SŠK) v zvezi s predvajanjem filma Čudež življenja še pravi, da podpira vse dogodke v podporo spoštovanju človeškega življenja. Ali katoliška cerkev res spoštuje človeško življenje, kot to pravi SŠK? Uradni katoliški nauk ne potrjuje besed SŠK, saj ta nauk vsebuje mnogo pozivov oz. celo ukazov, ki so proti človeškemu življenju. Biblija namreč predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Pobiti je potrebno homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki starše ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Pozivov k ubijanju, torej smrtnih kazni, je v bibliji na desetine in ker je biblija v celoti še danes veljavna, je jasno, da so veljavne tudi smrtne kazni. Ali so omenjeni cerkveni pozivi na ubijanje ljudi spoštovanje človeškega življenja, za kar naj bi se po besedah SŠK zavzemala katoliška cerkev? Jasno je, da ne. Cerkev zagovarja ubijanje ljudi, čeprav kleriki s papežem na čelu s prižnic grmijo Ne ubijaj! Ali ne gre pri tem za veliko dvoličnost: po eni strani cerkev trdi, da se zavzema za spoštovanje človekovega življenja, po drugi strani pa poziva k ubijanju ljudi. Poleg tega pa cerkev podpira smrtno kazen, ki jo lahko izrekajo zakonite javne oblasti. Cerkvena dvoličnost na kvadrat!

Katoliški cerkvi ni mar za človekovo življenje, še manj za živalsko, njej so važni samo interesi. Zanje žrtvuje vse. Zato je njeno govorjenje o svetosti in nedotakljivosti življenja navadna hinavščina. Seveda to velja tudi glede borbe proti splavu. O svetosti in nedotakljivosti življenja katoliške cerkve marsikaj pove tudi naslednja misel nemškega zgodovinarja Deschnerja: na svetu ni organizacije, ki bi bila od antike do sedaj, še posebno v 20-tem stoletju, tako obremenjena z zločini, kot rimsko-katoliška cerkev.

Članek obravnava problematiko financiranja šol s koncesijo in zasebnih šol, enakovredno javnim šolam. Pri vsem se postavlja vprašanje enakopravne dostopnosti obveznega osnovnošolskega programa v okviru celotnega teritorija države Slovenije, ki uradno skrbi za osnovno izobraževanje državljanov.

Misel, da »Stvar ne diskriminira nikogar, saj imajo vsi iz nekega okolja enako možnost«, da izberejo ustrezno »izobraževalno obliko«, pomeni, da morajo imeti vsi tudi enako možnost do enake kvalitete! Za čim bolj demokratično razvito osnovnošolsko izobraževanje je pomembna tudi krajevna dostopnost - prostorska mreža šol, kar pomeni, da se ne more tolerirati izobraževanja osnovnošolca v drugem kraju zaradi „svobodne izbire“ in s tem povečevati dnevnih migracij prebivalstva in ogroziti trajnostni prostorski razvoj, ali zaradi prostorske oddaljenosti celo nastanitev v internatih. Obvezno osnovno šolstvo bo torej demokratično, pa ob tem tudi racionalno, če vse šole omogočajo povsod v Sloveniji točno enak program, nadzorovane kvalitete, vse dodatne („prostočasne“ ali dodatno izobraževalne) aktivnosti pa so izven rednega pouka (tudi na zasebnih lokacijah (verouki v cerkvah ali v župniščih, itd..)), če so programsko zasebnega ali posebnega, dodatnega značaja! To smo vse že poznali, vsi smo se lahko versko ali športno, ali umetnostno, dodatno izobrazili - vse nam je bilo na voljo (nekaj dodatnih programov je bilo javno financiranih (glasbene šole, športna društva), nekaj pa „zasebno“ (verouk, različne prostočasne dejavnosti..)). Srednje in visokošolsko izobraževanje pa je drug problem.

Iz medijev se lahko razbere, da „ v ZDA vsi študentje plačajo enako šolnino (oziroma v nekaterih primerih vsaj deloma zvezna država zanje) ne glede na smer študija, pri nas pa se obračunavajo državni stroški z več kot šestkratnimi razlikami „. V ZDA si študentje plačujejo šolnino, pri nas jo za javne univerze plačuje v celoti država. Pri plačevanju stroškov univerzam z »več kot šestkratnimi razlikami« je očitno na delu „ekonomska logika“ stroškov posameznega učnega programa na glavo študenta. Fakultetni študij je specializiran in izbiren, nikakor pa ni obvezen. 1000 študentov prava ali ekonomije je neprimerljiv strošek z 12 študenti likovne umetnosti,ipd. Na srečo ta »ekonomska logika« še ni prevaljena na študente, ki bi si morali sami plačevati šolnino.

Pri obveznem osnovnošolskem izobraževanju nikakor ni vzdržno, da je različnost ekonomskih pogojev za bolj ali manj kvalitetni ali zanimiv izobraževalni program, in s tem različen v »demokratični« dostopnosti, če imajo posamezne šole različne učne programe (pa čeprav dodatne!), pokrita z državnimi sredstvi vseh davkoplačevalcev, nasprotno, do »svobodne izbire« glede kvalitete osnovnošolskega obveznega brezplačnega izobraževanja sploh ne sme priti.

V okviru sedaj veljavnih usmeritev k »trajnostnemu prostorskemu razvoju« (EU) je treba nadzirati tudi »dostopnost do javnih storitev«, kar obvezno osnovnošolsko izobraževanje je. Iz opredelitev na nivoju Evropske unije razberemo usmeritve za sodelovanje med sektorji, ki naj ne bi bilo v horizontalni ravni omejeno zgolj na sektorske politike, ki se nanašajo na infrastrukturni sektor. Zadeva tudi gospodarsko, finančno in socialno politiko kot posamezne celote. Že od samega začetka je treba pri pripravljanju odločitev v sektorjih upoštevati različne prostorske pogoje in ozemeljske vplive, ki jih lahko pričakujemo od njihovih programov. http://www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/zakonodaja/mednarodni_dokumenti/CEMAT_vsebina.pdf 

Stavek, ki ga je v intervjuju zapisal Srećko Horvat, »Danes na svetu težko najdeš kakega drugega intelektualca, ki bi ga poznali ne le taksisti, ampak tudi policisti…«, je tako globoko diskriminatorno podel, da ga resen novinar ne bi nikoli zapisal. Bi pa bralec intervjuja, od človeka, ki se hvali z osebnim poznanstvom in dolgoletnim dopisovanjem s Chomskym ter celo s prevajanjem »njegovih političnih knjig« pričakoval, da mu bo v pogovoru znal zastaviti vsaj eno ali dve vprašanji, na katera bi Chomsky lahko odgovoril kaj več kot le to, kar danes vedo »že vsi taksisti in celo policisti«. Srećko Horvat je, čeprav je sam verjetno prepričan nasprotno, »zamočil« možnost za dober intervju s pomembnim intelektualcem našega časa. No ja, fotografiral se je pa le z njim. 

Po branju članka izr.prof.dr. Andraža Terška z zgornjim naslovom, ki najverjetneje in pomenljivo asocira na prevod iz satirične angleške nadaljevanke »Only Fools and Horses«, sem ostal nekoliko presenečen nad odzivom sodnika Vrhovnega sodišča mag. Ivana Robnika na ta članek. Sodnik je med drugim zapisal, da ne more držati teza dr. Terška, po kateri 118. člen ZDR-1 omogoča, da delavec kljub sicer nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na predlog delodajalca in na podlagi odločitve sodišča res ostane brez zaposlitve; in to prav zaradi tega, ker delodajalec zatrdi, da je prav zaradi vložene tožbe delavca zoper njega izgubil zaupanje v delavca. Terškova teza je pravilna.

Ni utemeljen zaključek sodnika Robnika, da naj bi šlo v članku profesorja Terška (in vtis je, da po stališču sodnika pri celotnem profesorjevem javnem delu) za »prirejanje predpostavk«, »neresnični prikaz«, »popolno deplasiranost«, »zavajanje«, »neresnice«, »protislovnost«, »nekorektnost«, »tendencioznost« in celo »sprevrženost«. Primerna ni niti sodnikova ocena, da pri opisani temi »ne moremo pričakovati resne strokovne polemike«. Dejstvo je, da v praksi do takšnih primerov, kot jih svarilno izriše prof. Teršek, res in žal prihaja - prepogosto.

Takšen je npr. nedavni primer prodajalke v trgovini. Dolga leta je kvalitetno opravljala delo s strankami v trgovini, nakar je pričela prejemati stvarno povsem neutemeljene »opomine«, v katerih ji je delodajalec očital napake pri delu (naša zakonodaja možnosti, da bi delavec opomin izpodbijal, ne pozna!). Pri zadnjem osupljivo banalnem »opominu«, ki naj bi bil ključen za posledično krivdno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ji je bilo npr. očitano, da neki stranki ni izrecno predlagala, naj v trgovini pri nakupih vzame košarico. To je delodajalec navedel kot razlog za podajo krivdne odpovedi zaposlitve. Delavka je odpoved zaposlitve izpodbijala na sodišču in vtoževala reintegracijo nazaj v delovno razmerje. Odločitev sodišča pa jo je šokirala. Predsednica Delovnega sodišča v Kopru je sicer ugodila njeni tožbi glede nezakonitosti takšne odpovedi zaposlitve iz takšnega razloga (sodba z opr. št.: Pd 425/2012, z dne 28.10.2013), vendar pa je njeno sodišče odločilo, da se delavke ne reintegrira nazaj v delovno razmerje, kljub temu, da si to želi. Sodišče je namreč sledilo predlogu delodajalca in razvezalo pogodbo o zaposlitvi – točno na podlagi 118. člena ZDR-1. V obrazložitvi pa je navedeno, da »reintegracija ne bi bila v interesu delodajalca, zato nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, saj delodajalec delavki ne zaupa« - ker ne odobrava njenega odnosa do strank. To pa je seveda isti razlog, kot ga je delodajalec navedel ob sodno ugotovljeni nezakonitosti odpovedi zaposlitve. Ne, ob takšnem sodnem dogajanju in odločanju se ne gre glasno smejati. Treba ga je javno obelodaniti, zelo kritično oceniti in zahtevati nadzorno ukrepanje.

V praksi res prihaja do neustrezne uporabe 118. člena ZDR-1. Dogaja se, da sodišče I. stopnje zaključi postopek s stališčem, da kljub nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi prav zaradi posledične izgube zaupanja delodajalca v delavca ni mogoče delavca reintegrirati nazaj v delovno razmerje. Do tega prihaja bodisi na podlagi pavšalnih ocen delodajalca bodisi njegovih očitkov delavcu, ki so isti ali smiselno enaki tistim, navedenim že v odpovedi zaposlitve; ki jo je sodišče ocenilo kot nezakonito. Popolni (milo rečeno) absurd torej. Sodišče je očitno pripravljeno sprejeti kot utemeljene celo delodajalčeve očitke, ki so nastali v času po tem, ko se je delavec prvič začel zavzemati za svoje pravice; po tem, ne pred tem! In (pozor!) le zavzemati za svoje pravice, ki so bile dokazano kršene!

Zgodi se tudi, da delodajalec »kar neke« očitke delavcu prvič navede šele na sodišču, kot način svoje obrambe zoper sicer očitno utemeljeno tožbo delavca. Očitke torej, ki pred tem nikoli niso bili sporočeni delavcu, ali pa je delavec, prav nasprotno, do takrat celo veljal za vzornega delavca. A po novi ureditvi v 3. odst. 118. člena ZDR-1 delodajalec to lahko stori vse do konca glavne obravnave. V praksi to pomeni, da lahko delodajalec v zadnjih petih minutah pred zaključkom sodne zadeve vloži predlog za razvezo po 118. členu ZDR-1, v katerem z navedbami na zapisnik šikanozno oblati delavca pred sodiščem (senatom), ki se potem takoj po koncu obravnave umakne na posvetovanje in začne odločanje o zahtevku delavca z logično grenkim priokusom in skepso. Kakšna je posledica tega priokusa si ni težko zamisliti in praksa to potrjuje. Ko je delavec pred sodnim senatom postavljen v slabo luč, še tako tehtni dejanski argumenti delavca izvenijo v prazno, materialnopravni argumenti pa se izvotlijo. Sodni senat, sestavljen tudi iz dveh laičnih porotnikov, si ob dobro zastavljenem predlogu delodajalca rad vzame celo vlogo kvazi rešitelja; delodajalca, ne delavca. In potem odloči, kot da je na vsak način potrebno pomagati delodajalcu, da se vendar znebi »slabega« delavca, ki se nazaj na delovno mesto nikakor ne sme več vrniti. Zakaj? Ponovimo: ker je delodajalec kršil pravice delavca in ker se je ta postavil v bran svojih pravic.

Zato trdim, da je tema, o kateri piše profesor dr. Teršek, na mestu, še kako pomembna in daleč od profesorjevega (ki ni ne politiki, ne druge vrste javni funkcionar, ampak univerzitetni učitelj in eden zelo redkih upornikov zoper sivino in temo pravnega sistema) iskanja aplavza v javnosti. Očitno gre le za željo po večji pravilnosti, objektivnosti in pravičnosti sojenja pred našimi delovnimi sodišči.

Tudi meni se zdi premalo premišljen zaključek sodnice Biserke Kogej Dmitrovič (v njenem članku, omenjenem v naslovnem članku), da je nova ureditev, določena v 3. odst. 118. člena ZDR1, s katero se dopušča delodajalcu, da poda predlog za prenehanje delovnega razmerja po 118. členu ZDR-1 kar vse do konca glavne obravnave, ustrezna. Delodajalec kot močnejša stranka ima na voljo ves maneverski prostor, da že v odpovedi navede razloge, zakaj nadaljevanje delovnega razmerja z delavcem ni možno. Zato je ureditev v 3. odst. 118. člena ZDR-1, ki omogoča delodajalcu, da celo do konca glavne obravnave in iz povsem novih, tudi izmišljenih razlogov poda predlog ali oceno, zakaj on sam meni, da z delavcem ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja, (ne ustrezna, ampak) popolnoma neustrezna. Gre za podvajanje pravic delodajalcu. On je namreč tisti, ki dejansko sproži sodni postopek - z izrekom odpovedi zaposlitve, torej je dolžan odpoved natančno in prepričljivo utemeljiti. Če je odpoved res nezakonita pa je preprosto nedopustno dopustiti delodajalcu, da delavca po tem, ko ga najprej nezakonito in fizično odstrani iz službe, nato še brez kakšnih koli posledic »zakonito« oblati pred sodiščem na javni obravnavi in končno doseže, kar mu ni uspelo z nezakonito odpovedjo zaposlitve: znebi se tega delavca.

Določba je ustavno sporna, ker pod pretvezo vzpostavljanja navidezne enakosti omogoča hudo zlorabo moči nad delavci pred sodiščem ter še večjo neenakost moči oziroma dodatno šibkost delavca v sodnem postopku, tako da je delavec kot šibkejša stranka lahko že na podlagi odklonilnega mnenja delodajalca v celoti povožen pred senatom sodišča, ki na koncu glavne obravnave odloča o glavni stvari, iz razlogov, ki sem jih navedel in sem jim večkrat priča v postopkih.

Javnosti se bo zdelo zanimivo tudi to, da se porotniki lahko na zadnji obravnavi celo zamenjajo. Sam sem bil priča porotniku, ki je čakal pred vrati sodišča in prisostvoval zadnji obravnavi, kljub temu, da sploh ni vedel, zakaj gre v zadevi.

Na dnevih delovnega prava in socialne varnosti se je nekaj posameznikov res zamislilo nad sodno prakso uporabe 118. člena ZDR-1. Izražen je bil tudi pomislek, da bi se moral 118. člen ZDR-1 uporabiti le kot zadnja možnost in šele na predlog delavca, oziroma ob obstoju res tehtnih okoliščin. Možnosti, da bi se že na vsakršen predlog delodajalca in na podlagi ocene o primernosti delavca razvezovalo pogodbo o zaposlitvi, kar dopušča 118. člen ZDR-1 po diskrecijski pravici sodišča, se je nasprotovalo le pavšalno in golo formalistično, do kakšne resnejše debate o ustreznosti takšne zakonodaje pa ni prišlo. Manjkal je ustavnopravni in filozofsko teoretični pogled, ki ga odpira prof. dr. Teršek.

Nadaljnji pomislek se je pokazal tudi ob odmeri povračila, ki je po zakonu maksimizirano na 18 plač, a se v praksi v maksimiziranem znesku dejansko sploh ne priznava. Zato resnično pogrešam jasnejšo analizo razlogov v članku sodnice Kogej Dmitrovič, ki morajo biti izpolnjeni za izplačilo maksimiziranega zneska. Po navedbi avtorice je Evropski odbor za socialne pravice, ki spremlja izvajanje Evropske socialne listine, podal stališče, da naj bo odmena tolikšna, da bo odvračala delodajalca od nadaljnjih kršitev. Vprašati se je torej potrebno, ali odmena, določena v sporu po sodbi VDSS Pdp 164/2016, z dne 23.6.2016, resnično upošteva to stališče. A tudi, če bi bilo delavcu prisojeno 18 plač, to še vedno ne bi odvračalo delodajalca od kršitev delavskih pravic, s katerimi dejansko služi. Povračilo bi moralo biti odmerjeno v sorazmerju od dobička delodajalca. Zato tudi v tem delu zakonodaja očitno ni ustrezna. Ob tem mislim tudi na sodno zadevo, v kateri je bil delavec pri delodajalcu zaposlen okoli 10 let, bil je starejši od 45 let, z končano osnovno šolo, z obveznostjo preživljati ženo in dva mladoletna otroka. Ob odpovedi zaposlitve je bilo povsem porušeno njegovo duševno stanje, imel je poškodovano nogo v času službe, v svojem poklicu s takšnimi zdravstvenimi težavami in boleznijo pa ne bo dobil službe na področju varovanja. Menim, da so ti razlogi dovolj tehtni razlogi, ki ne samo opravičujejo izplačilo 18. plač, ampak tudi iz razloga odvračanja delodajalca od nadaljnjih kršitev zahtevajo takojšnjo spremembo zakonodaje.

Ne gre torej za vprašanje, ali sodnice in sodniki želijo v takšni razpravi sodelovati. Sodišča, politika in stroka so dolžni najti ustavno pravilne in zakonsko optimalne rešitve in predlagati spremembe zakonodaje ter tako zagotoviti spoštovanje delavskih pravic poštenih državljanov, ki se obračajo na sodišča. Profesor Teršek na to opozarja, sodnik Robnik o tem odloča. Razlika med njima je torej velika in bistvena, ne zadeva le izbire jezika in drže v komuniciranju. 

V odgovoru na novinarjevo vprašanje »Sicer bi trg deloval?« je navedeno tudi: »… v kako klavrnem stanju je ekonomska znanost. Opustila je znanstvene pretenzije in se podala po poti astronomije: dosti matematike, blizu oblasti in daleč od dejstev.« V mnenja glede ekonomije se ne bi spuščala, moram pa komentirati mnenje o astronomiji. Sprva sem mislila, da je morda šlo za napako in da je bila mišljena astrologija. Ob nadaljnjem omenjanju matematike pa sem spoznala, da je verjetno res bila mišljena astronomija.

Intervjuvanca in javnost zato želim obvestiti, da je astronomija ena od naravoslovnih znanosti, ki z znanstvenimi metodami (postavljanje teorij in hipotez ter preverjanje njihovih napovedi z eksperimenti) izboljšuje naše razumevanje sveta in vesolja. Če bi bila astronomija “daleč od dejstev”, ne bi marsikje po svetu namenjali velikih finančnih sredstev za raziskovanje vesolja (npr. gradnjo satelitov kot je vesoljski teleskop Hubble), pa tudi navigacije (v avtu, na telefonu, …), brez katere si še komaj predstavljamo vsakodnevno življenje, ne bi bilo.

Če je bila v odgovoru morda mišljena le “slovenska” astronomija, pa naj povem, da se kljub skopo odmerjenim raziskovalnim sredstvom – prav blizu oblasti astronomi in astrofiziki res nismo - lahko pohvalimo, da je slovenska astronomija prav odlično uspešna in da se še kako ukvarja z raziskovanjem dejstev in to na svetovnem nivoju, kar dokazujejo številne objave v priznanih mednarodnih znanstvenih revijah, med njimi npr. štiri objave v najimenitnejših, kot sta Nature in Science, samo v zadnjih treh letih: www.nature.com/nature/journal/v504/n7478/ full/nature12814.html www.nature.com/nature/journal/v509/n7499/ full/nature13237.html science.sciencemag.org/content/345/6198/791 science.sciencemag.org/content/343/6166/48 Če bi jih preračunali na število astronomov in astrofizikov v Sloveniji, bi ugotovili, da je astronomija ena od najuspešnejših znanosti pri nas! Še en dokaz mednarodne priznanosti slovenske astronomske znanosti je tudi nedavni zelo uspešen in odmeven simpozij Mednarodne astronomske zveze, ki ga je le-ta ob 100. obletnici napovedi črnih lukenj zaupala v organizacijo prav Sloveniji oz. astrofizikom na Univerzi v Novi Gorici (www.blackholes2016.si).

Lep pozdrav!

Prispevek Urše Marn v zvezi s prizadevanji podjetnika Joca Pečečnika oziroma njegovega podjetja GSA za »prenovo« Plečnikovega stadiona za Bežigradom zelo dobro poantira metode in pričakovanja pobudnika »prenove«, ki naposled vidi za svoj neuspeh zgolj napake in pomanjkljivoti pri skrumpirani birokraciji, ne uvidi pa, da po obstoječi zakonodaji za svoj projekt preprosto ne more pričakovati, da bi kdajkoli dobil gradbeno dovoljenje. Vendar je treba biti pri oceni ravnanja nekaterih pristojnih državnih zavodov in služb pri tem bolj kritičen, kot se morda kaže iz prispevka Mladinine novinarke. Tu imam v mislih predvsem Zavod za varstvo kulturne dediščine RS, ki je šel v uslužnosti Pečečnikovim ambicijam daleč čez črto dovoljenega, saj je tako s spomeniškovarstvenimi pogoji, izdanimi 24. 3. 2010 in končnim soglasjem k projektu 4. 3. 2011 popolnoma obšel določila vladnega Odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnike v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (ULRS 51/2009, 3. 7. 2009). O tem, kaj so se predstavniki spomeniške službe dogovarjali pred omenjenimi datumi, denimo l. 2007, o čemer poroča novinarka, ne vem nič, pa tudi ni pomembno. Bistveno je samo, kakšne omejitve so državni uradniki določili v kulturnovarstnih pogojih in na kakšen projekt so potem izdali svoje soglasje zlasti v luči medtem izdanega Odloka o razglasitvi, ki zelo podrobno določa, katere arhitekturne in krajinske prvine, vedute, idr. je treba brezpogojno ščititi. V članku Prenova stadiona arhitekta Jožeta Plečnika ali polom slovenskega spomeniškega varstva (Dnevnik/ Objektiv 28. 3. 2015, str. 23) sem, upam, prepričljivo dokazal, da so prosilcu »šli na roko« že v spomeniškovarstvenih pogojih, saj so mu med drugim dopustili nekatere posege v stadionsko areno in dovolili prekritje sedežnih tribun. Če pa kdo namerava narediti streho nad obstoječimi tribunami, mora neogibno podreti dva, po Plečniku načrtovana notranja drevoreda topolov, kar pa je v neposrednem nasprotju z Odlokom o razglasitvi, ki ščiti elemente oblikovane narave na stadionu, to je vse štiri drevorede. A investitorjev projekt je daleč presegel vse sicer precej ohlapno napisane omejitve. Ne le da preprosto poruši nekatere izvirne Plečnikove prvine na stadionu; vse, kar od Plečnika še ostane, se povsem izgubi v orjaških novogradnjah.

Dominante, pogledi, krajinske prvine in še mnogo drugega, kar bistveno določa izvirno arhitekturno kompozicijo stadiona, so povsem izničeni ali se izgubijo v novo vzpostavljenih razmerjih gradbenih mas. Za preprosto laično predstavo, za kako radikalne posege gre pri »prenovi« stadiona, sem navedel risbo prereza stadiona v smeri vzhod – zahod. Na projektu na listu dolgem kakšnih 120 cm sta vrisana prereza stebriščne lope ob Dunajski cesti in velike tribune (gloriete). Prva meri približno 2 x 2 cm, druga 4 x 4 cm; vse drugo zavzemajo orjaške novogradnje. In takšnemu projektu, ki brezobzirno krši tako izdane kulturnovarstvene pogoje, kot seveda določila Odloka o razglasitvi, je Zavod za varstvo kulturne dediščine – Območna enota Ljubljana izdal kulturnovarstveno soglasje – več kot radodarno, po moji presoji tudi nezakonito. A s tem se »radodarnost« in nenačelnost vrha slovenskega spomeniškega varstva ne konča. Ves čas javno podpirajo Pečečnikov projekt, čeprav po oceni dr. Damjana Prelovška ostane po »prenovi« le še kakšnih 5% izvirne arhitektove substance. V isti sapi, ko je izjemno strogo nadzorovalo vsako ped prenove v Plečnikovi hiši, pa njegov stadion, ki ga enako kot Plečnikovo hišo ščiti isti vladni odlok, povsem prepušča na milost in nemilost investitorja. Še huje, aktivno podpira njegovo destrukcijo. V času, odkar Pečečnikovo podjetje večinsko poseduje stadion, se je stanje objekta dramatično poslabšalo, a inšpekcijske službe Ministrstva za kulturo niso lastniku napisale niti ene globe, niso ga ovadile za škodo, ki jo dopušča na objektu ali jo celo sam povzroča. Če je lastnik na stadionu karkoli napravil v prid ohranjajna objekta, je to storil zgolj zaradi pritiska javnosti in medijev. Mestna občina Ljubljana iz leta v leto še kar podaljšuje roke, ko bi moral pridobiti gradbeno dovoljenje in celo namerava znižati merila hrupnosti za to območje, medtem ko sam izvaja pritisk na Ministrstvo za okolje in prostor, da bi spremenilo (omililo) določila o mejnih vrednostih hrupnosti. Edina rešitev za Plečnikov stadion bi torej bila razlastitev imetnika spomenika, kar spomeniškovarstvena zakonodaja vsekakor dopušča, a Zavod za varstvo kulturne dediščine in njemu nadrejeno Ministrstvo za kulturo še naprej podpirata »prenovo« v Pečečnikovi režiji. 

V Mladini št. 37 je Staš Zgonik moj članek Kravje mleko ( je dobro za teličke), ki je bil objavljen v Delu označil kot »gonjo proti mleku«. V svojem članku sem navedel 24 naravnih, bioloških, kemičnih, fizikalnih, medicinskih, prehranskih in drugih argumentov, v odgovoru štirim ogorčenim zdravnikom (sami so se tako opisali) pa navedel 19 verodostojnih znanstvenih raziskav, objavljenih v najuglednejših znanstvenih svetovnih revijah o škodljivem vplivu kravjega mleka na zdravje ljudi in še kritiko petih virov, ki so jih navedli štirje zdravniki, kjer sem dokazal neverodostojnost štirih od petih njihovih virov, eden pa je pri diskusiji o koristnosti mleka nepomemben.

Ob vseh teh argumentih in znanstvenih dokazih o kravjem mleku g. Zgonik objavi naslednje: Ivan Soče se sam predstavlja kot publicist, je pa tudi trgovec in direktor podjetja SITIS, je prodajalec kalcijevih dodatkov in vitamina D3, je zagovornik veganstva, skeptik glede koristnosti cepljenja in ima diplomo iz ekonomskih znanosti.

K tem »argumentom« o koristnosti kravjega mleka, avtor doda še nekaj neresnic: - da sem organizator predavanj in »strokovnih« ekskurzij. Niti enega predavanja ali strokovne ekskurzije nisem sam organiziral (niti moje podjetje). Knjižnice, knjigarne, medijske hiše, turistične agencije, društva … me povabijo, da povem zamolčane farmacevtske, medicinske in prehranske resnice, kot sem to naredil v članku v Delu.

- delna laž je, da sem »avtor knjige o zdravem prehranjevanju«, ker moja knjiga Hipokrat je bil kuhar – poti iz medicinskih in prehranskih zablod le v eni tretjini govori o prehranjevanju, ne zgolj o zdravem, ampak tudi o nezdravem. Osrednji del knjige govori prav o medicinskih in prehranskih mitih in prevarah.

- da sem dajal prehranske nasvete. Navajanje dokazov o škodljivosti kravjega mleka pač ni prehranski nasvet. Prehranski nasvet pa je, če uradno priporočaš vnos (skoraj zapoveš) vnos »vsaj treh enot mleka ali mlečnih izdelkov na dan«.

- in največja laž je, da je moj članek šarlatanski, kar dokazuje, da nihče z dokazi ni ovrgel v njem zapisanih resnic. Nisem pisal o svojih izkušnjah, prepričanjih ali navadah – navajal sem ugotovitve zelo uglednih znanstvenikov, ki so preverjene v praksi milijard ljudi. Ne gre za konflikt Soče – zdravniki, ampak za zamolčane resnice, ki jih navajajo drugi, enako ali še bolj ugledni in priznani znanstveniki s področja medicine in prehrane, kot so naši štirje zdravniki in strokovnjaki, ki imajo privilegiran dostop do medijev. Samo popolnoma neinformiran ali zlonameren človek lahko trdi, da je stroka o koristnosti kravjega mleka za ljudi enotna. Prizadevanja za resnico o kravjem mleku, kar je sveta naloga publicistov (tistih, ki javnost seznanjajo, torej predvsem novinarjev), se ne smejo sprevreči v nečasten boj za obrambo kravjega mleka.

Izjava gospe Nade Rotovnik Kozjek: »Taki šarlatani niso nikoli soočeni s posledicami svojih prehranskih nasvetov … Mediji bi morali ravnati bolj odgovorno …« ni bila objavljena v Delu, a je v članku g. Zgonika zapisana tako, da si lahko bralec misli, kot da je. Gre torej za izjavo novinarju o meni in ne o problematiki mleka. Škoda le, da novinar ni izkoristil pogovora o osebnih interesih in gospo Rotovnik Kozjek povprašal o njenih interesih pri promociji mlečnih izdelkov in o interesu ohranjanja verodostojnosti tistega, kar je do sedaj pisala, govorila in delovala, torej o interesu ohranitve verodostojnosti lastne strokovne kariere. Niti o enem zapisu o škodljivosti kakšnega živila (soja, krompir, pšenica, meso, jajca …) gospa Rotovnik Kozjek ni bila »tako ogorčena in na robu obupa« kot o zapisu o mleku – skoraj popolni hrani, ki je zaradi zakonov narave ne prenese 70 % zemljanov, ki je najpogostejši prehranski alergen, nima pomembnejšega učinka na zdravje kosti, če sploh kakšnega in je veliko dokazov, da nam kot celota škodi. Naj razume, kdor lahko!

Jaz pišem o kravjem mleku, mlekofili pa pišejo neresnice ali nepomembne stvari o meni, o znanstvenih dokazih o škodljivosti uživanja kravjega mleka pa nič! Če koga zanima izvirno besedilo mojega članka, odgovor štirih zdravnikov, moj odgovor na ta odgovor – vse je v polnem besedilu objavljeno na mojem blogu www.soce.si. 

V intervjuju je rektor prof. dr. Danilo Zavrtanik izpostavil študij Gospodarskega inženiringa na Univerzi v Novi Gorici kot edini tovrstni študij v Sloveniji. Ker izključujemo možnost, da bi nepravilne informacije o tem, da omenjeni študij izvaja izključno Univerza v Novi Gorici širil zavestno oziroma bi bile le-te plod nepoznavanja slovenskega visokošolskega izobraževalnega prostora, domnevamo, da se je zgodila zgolj neljuba napaka. V izogib širjenju nepravilnih podatkov v zvezi s študijem Gospodarskega inženirstva (v nadaljevanju GING) v slovenskem visokošolskem izobraževalnem prostoru spodaj podpisani navajamo nekaj preverljivih in dostopnih dejstev. Prvi tak študij se je pričel izvajati že leta 1993 na Univerzi v Mariboru v partnerstvu treh tehniških fakultet – Fakultete za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo (FGPA), Fakultete za strojništvo (FS) in Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) – in Ekonomsko-poslovne fakultete (EPF). Študij, ki poteka tako na univerzitetni kot na magistrski stopnji, ima tri smeri, in sicer GING-Gradbeništvo, GING-Strojništvo in GING-Elektrotehnika.

V tem obdobju je na vseh treh smereh diplomiralo okoli 800 študentov! Vsi so izjemno cenjeni ter iskani kadri v gospodarstvu in drugje z odličnimi karierami. Pripravljamo vlogo za akreditacijo doktorskega študijskega programa GING. 17. novembra 2014 smo ustanovili Združenje gospodarskih inženirjev Slovenije (ZGIS). Leta 2013 smo praznovali 20. obletnico študijskega programa GING, kjer so pomen študija priznali tudi takratni minister za gospodarstvo, prodekan za izobraževalno dejavnost s Tehniške univerze iz Gradca ter vodstveni predstavniki priznanih slovenskih podjetij. 

Pod zgornjim naslovom si naš znani »ustavnik« dr. Andraž Teršek v svojem komentarju (Mladina, 16. september 2016, stran 34) s prirejenim in neresničnim prikazom stališč Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Vrhovnega sodišča RS ustvari izhodišče za hudo kritiko dela sodnikov, ne samo v zvezi z uporabo zakonskih določb o zaščiti delavskih in socialnih pravic, temveč tudi v zvezi z ugotovitvami o nehumani in nedemokratični ureditvi le-teh. Med drugim sodstvu očita premišljen pakt z dnevno politiko in delodajalci, pravni stroki na splošno pa odsotnost javne razprave na to temo. Oboje, kot tudi večina preostalega prispevka, je popolnoma deplasirano. To je enostavno razvidno že iz dveh navedb, na katerih gradi svojo osnovno tezo, in do katerih se je treba opredeliti.

Trditev, da 118. člen ZDR-1 omogoča, da delavec kljub sicer nezakoniti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostane na predlog delodajalca na podlagi odločitve sodišča brez zaposlitve prav zaradi tega (kot poudarjeno izpostavi dr. Teršek!), ker je delodajalec zaradi vložene tožbe v delavca izgubil zaupanje, je ne le zavajajoča, temveč neresnična. Če dr. Teršek najde sodbo navedenih sodišč s takšno argumentacijo, javno obljubljam, da ga bom najresneje podprl pri kandidaturi za ustavnega sodnika.

Prenehanje delovnega razmerja na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi v primerih, ko delavec v sporu doseže ugotovitev nezakonitosti odpovedi njegove pogodbe, je pri nas relativno nov institut (uzakonjen od leta 2003 dalje), ki ga je sodna praksa le zadržano sprejela. Glede na realno pogodbeno delovno razmerje je uravnotežen, res pa sodišču omogoča široko presojo. Tako odločitev lahko sodišču predlagata tako delavec kot delodajalec. Sodišče lahko ugotovi nezakonitost odpovedi ne le iz razloga, ker utemeljen odpovedni razlog ni podan. Lahko gre tudi zgolj za zamudo roka za odpoved ali za napako delodajalca pri zagotovitvi zagovora, delavčeva kršitev pa je podana in je morebiti resno prizadela njegovo razmerje z delodajalcem. Izguba zaupanja ni edini razlog za tako odločitev. Gre tudi za objektivne razloge (npr. potreb po delavčevem delu ob zaključku sodnega postopka objektivno ni več) oziroma za kakršnekoli okoliščine in interese v razmerju med delavcem in delodajalcem, zaradi katerih delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ni mogoče nadaljevati. Same vložitve tožbe ali zgolj sodelovanja delavca v postopku zoper delodajalca pa pri tem ni mogoče šteti (in ju sodišče ne šteje) med razloge za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, in to dejstvo tudi ne more biti razlog za siceršnjo odpoved pogodbe (2. alineja 90. člena ZDR-1).

Kot primer »razosebljenega, protisocialnega, antipolitičnega in pravniško nehumanističnega ... golega zakonističnega legalizma« sodnikov izpostavlja članek predsednice višjega delovnega in socialnega sodišča na Dnevih delovnega prava in socialne varnosti. Sekcijo, v kateri je sodelovala predsednica Višjega delovnega in socialnega sodišča, sem vodil podpisani, namenjena pa je bila pregledu sodne prakse v zvezi s posameznimi delovnopravnimi inštituti. Teoretičnim prikazom so bile posvečene druge sekcije. Zato dr. Teršek kolegici neutemeljeno očita, da se ni ukvarjala »s kritično pravoslovno analizo zakonodaje in prakse« in ne »z ustavnopravnim, pravnoteoretičnim in pravnofilozofskim premislekom«. S svojim prispevkom je vzpodbudila kar nekaj razprave udeležencev. Do tega s pristopom, kot bi ga pričakoval dr. Teršek, gotovo ne bi prišlo. Sicer pa zaključek kolegice, da »iz novejše sodne prakse težko zaključimo, da je bil strah ob uvedbi zakonske možnosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča neutemeljen«, dr. Teršek ponovno protislovno in nekorektno prevede v ugotovitev, da sodnica v tem ne vidi težav in tako rekoč pozdravlja prenehanje delovnega razmerja namesto reintegracije delavca.

Ob takem in podobnem prirejanju predpostavk za svoje tendenciozne komentarje in očitke »ustavnik« dr. Teršek ne more pričakovati resne strokovne polemike, ki bi bila o nekaterih odločbah sodišč in širših pravnih vprašanjih morebiti potrebna. Lahko doseže le aplavz javnosti, ki se njegovega sprevrženega prirejanja predpostavk ne zaveda. Pri doseganju takega cilja ne želimo sodelovati. Glede na to je vprašanje v naslovu njegovega prispevka kar ustrezno.

Razmišljanju Roberta Lozarja v zadnji Mladini o anahronih religioznih prepričanjih pri današnjem človeku, bi dodal še svoj pogled na to po mojem mnenju pomembno problematiko. Živimo v čudnem času: raziskave kažejo na konstantno upadanje števila vernikov, vse več ljudi se izreka za ateiste, komercialni mediji se ne menijo za religiozne vsebine, živimo v vse bolj sekularnem svetu, hkrati pa smo vsakodnevno priča političnim dogodkom, povezanim z religijo.

Pa ne gre samo za versko motivirane teroriste in islamsko državo, tudi zahodne cerkve uveljavljajo vse večji vpliv na družbo. Vsekakor za to lahko najdemo vzroke v političnih trendih časa, v katerem živimo, obstajajo pa po mojem tudi drugi, globlji vzroki. Lozar omenja »levičarske kroge na zahodu, ki se jim vsaka kritika religije zdi nedostojna, politično nekorektna«. To je res. Ti levičarski krogi so padli v isto past kot politična levica, ki je vse bolj podobna desnici. Niso sposobni opaziti, da verske organizacije ne mislijo resno, ko se predstavljajo kot del civilne družbe. Njihovi programi in cilji niso od tega sveta. Ironija je tudi v tem, da se cerkve, kleriki in verski aktivisti bolj zavedajo globljih družbenih trendov na svojem področju kot akademski levičarji. Vedo ali vsaj slutijo, da se nezadržno bliža trenutek, ko bo padel še en tabu, na katerem temelji njihov obstoj.

Človek je s pomočjo znanosti korenito spremenil predstavo o samem sebi. Nič več ni krona stvarstva in središče vesolja. To nam je samo koristilo. Od kar smo se znebili diktata teologije in v veliki meri tudi vpliva cerkvenih naukov, smo, ne glede na posamezne katastrofe in stranpoti, postali ljudje v vseh ozirih boljši, predvsem pa bolj etični. Dejstva o položaju zemlje v vesolju in evolucijskem izvoru človeka so danes, kljub odporom, splošno sprejeta predvsem zato, ker ne zadevajo posameznika. Posamezniku je vseeno ali je zemlja okrogla ali ploščata, ustroj vesolja in zakoni evolucije so mu zadnja skrb, pa vendar lahko uspešno živi v družbi, ki temelji na teh premisah. Čisto drugače pa se odzove ob trditvi, da sta duša in zagrobno življenje zgrešen koncept in mit. Vernik sicer sprejema, da posamezniki teh reči ne verjamejo, a ob kategorični trditvi, da posmrtnega življenja ni, se počuti užaljenega in napadenega. In družba jim priznava pravico do te užaljenosti. Ampak javno življenje v sodobnih družbah se že desetletja v vseh svojih segmentih, razen v strogo religijskem, odvija kot da posmrtnega življenja ni. Enkrat se bomo morali nehati sprenevedati. Kot je že splošno sprejeto, da je naše telo rezultat naravnega izbora, bo neizogibno sedaj treba to priznati še za razum, zavest in duhovnost. Znanosti kot so psihologija, fi ziologija, biologija in kibernetika, pa tudi filozofi ja s tem nimajo več nobenih težav. Velika večina znanstvenikov ne verjame v človekovo neumirajočo dušo. Teologom ne pride na misel, da bi se ukvarjali s tem, kdaj se je v procesu evolucije duša pojavila in kako, zakaj bi potem vernik smel biti užaljen, če naglas rečem, da je preprosto ni?

Mislim, da se religije tega položaja tako ali drugače zavedajo. To jih dela živčne in poskušajo rešiti, kar se rešiti da. Svoj položaj pa rešujejo tako, da skušajo svoje dogmatske poglede na svet in človeka vsiliti vsej družbi. V demokracijah uporabljajo demokratske procedure, tako da volivce prepričujejo tudi s sprenevedanjem, zavajanjem in lažmi, drugod pa svoje cilje dosegajo tudi z odkritim nasiljem. Ne smemo spregledati, da je ena bistvenih nalog tako krščanstva kot tudi islama reševanje človeških duš pred pogubo s širjenjem svojih naukov. Krščanske cerkve niso sprejele demokracije in pluralizma iz lastnih pobud, ampak so se samo prilagodile družbenim spremembam. Pa še to z velikim in dolgotrajnim odporom, zato bodo vedno izkoristile vsako priložnost za ponovno uveljavitev. Lažna uvidevnost pri kritiki religije zato ni na mestu. Spoštovati je treba vernost posameznega človeka, njegovo versko identiteto, ni pa razlogov za spoštovanje njegovih verskih prepričanj. 

Jure Trampuš se je v tekstu Kdo je nasilen (Mladina, št. 31, 5. 8. 2016) mogoče nehote približal stališčem dela tistih liberalnih oz. levičarskih krogov na zahodu, ki se jim vsaka kritika religije zdi nedostojna, politično nekorektna. Še nedavno se ni nihče upal ugovarjati drastičnim kaznim, s katerimi so božji predstavniki na zemlji ‘upravičevali’ svojo privilegirano pozicijo, ko pa jih kdo danes kdo zgolj verbalno napade ali kritizira, to razglašajo za nesorazmerno, celo nedopustno, kar je sprevržen cinizem. Kot bi jih dejansko drezali z razžarjenimi iglami ali jih mučili s katero izmed simpatičnih naprav iz arzenala svete Inkvizicije.

Če niso ideologije nič krive za početje ljudi, če so za grozodejstva ali druga sporna dejanja posameznikov in večjih združb vedno najbolj odgovorni politični voditelji ali družbeno-ekonomske okoliščine, potem ni bilo nič narobe s Hitlerjevim Mein Kampfom, s komunizmom, z neoliberalizmom. So to le nedolžne ideje, ki so jih instrumentalizirali politični manipulanti in strici iz ozadja? Spustimo torej v srednje in osnovne šole tudi razne Hervarde, da predstavijo svoje koncepte družb, h katerim stremijo... Maajid Nawaz, bivši islamski radikalni aktivist iz Anglije, je izpostavil zgovorno primerjavo. Ali lahko trdimo, da ni imela religija nič z Inkvizicijo, z zažiganjem čarovnic in znanstvenikov ali s križarskimi pohodi? Seveda Islam ni v celoti odgovoren za razcvet radikalnega političnega terorizma, a nekaj ima s temi zadevami. Religije (in nekatere sekularne ideologije) omogočajo vzpostavitev torišča, na katerega se potem lahko oprejo vzvodi interesov. Zato so soodgovorne!

Netoleranca do drugače mislečih in verujočih je eden temeljev vsake vere (teizma!). Monolitne ali monistične ideologije imajo v svojem temelju vgrajen potencial totalitarnosti. Že v izhodišču, s prvo premiso (Obstaja samo en Bog, seveda naš) predpostavljajo lastno večvrednost in implicirajo nasilje nad vsemi, ki se s tem ne strinjajo. Seveda so v svetih spisih tudi odlomki, ki jih lahko potem uporabljajo papeži, mule in rabini, a če bi iz teh ‘temeljev morale’, izključili eksplicitno nasilje, ki ga ni možno upravičiti z nobenim kontekstualiziranjem, bi od teh debelih knjig ostalo bore malo.

Teza, da gre pri fundamentalistih za popačenje izvornih vsebin, je gotovo napačna. Če v Bibliji piše, da moraš svojega otroka ubiti, če te prekolne, in v Koranu, da moraš ubiti apostata, tega ni možno interpretirati metaforično. Ko se v svete tekste spustimo s široko interpretativnimi orodji, na koncu od njih ne ostane nič. Tudi bog sam ne more obstajati kot nekaj vmesnega, kot metafora - recimo neizrekljivega -, saj bi naj bil osebno božanstvo, ki odgovarja na molitve, kar je prva premisa teizma. Vprašati se moramo, kaj o tem mislijo povprečni verniki, ne pa teologi in filozofi, recimo kak Žižek. Leta 2006 je po anketah v kreacionizem verjelo 46 odstotkov Američanov.

Torej 120 milijonov zahodnjakov verjame, da se je Big Bang zgodil kakšnih 2500 let potem, ko so Babilonci in Sumerci odkrili varjenje piva! To nikakor niso marginalne skupine, ki bi svete tekste razumevale napačno. Ne pozabimo, da je imel še nedavno, kot ameriški predsednik, do jedrskega gumba dostop človek, ki se je po svojem miselnem svetu skoraj identificiral s kreacionisti. Je to še zadeva, v katero ne smemo drezati? Si lahko privoščimo benevolenten odnos do ljudi, ki dosledno verjamejo, kar piše v eni knjigi?

Zelo pomembno je, kaj določa naš sistem vrednot, kje se idejno napajamo. Če bi se kak Džainist odločil postati terorist, če bi dobesedno razumeval svoje svete spise, ne bi njegova dejanja ogrožala niti mušic. Na svetu je več milijard religioznih ljudi, ki živijo ravno tako slabo kot recimo povprečen Musliman, pa se ne zaganjajo z letali v stavbe in se ne razstreljujejo na letališčih z imenom svojega boga na ustnicah.

Religije se nam zahodnjakom zdijo danes benigne, čeprav so njihovi kremplji tudi na zahodu še kako dolgi: vplivajo na škodljive politike do prepovedanih drog, spodbujajo odpor do naprednih zdravstvenih raziskav, pogubno vplivajo na odnos do aidsa, ne plačujejo davkov, praviloma podpirajo desničarske populiste in ‘pravične’ vojne, gojijo problematična stališča do žensk in homoseksualcev, itd. So ključni agens vzpostavljanja nepotrebnega in škodljivega razlikovanja med ljudmi in tako napajajo in upravičujejo plemensko logiko delovanja našega sveta, in, kar je še posebej sporno, vzgajajo otroke v nekritične, vodljive ljudi, ki čutijo pred avtoritetami predvsem strahospoštovanje.

Zahodni imperializem je na bližnjevzhodno regijo gotovo vplival negativno, a cvetočo bližnjevzhodno civilizacijo, ki je Evropi posredovala del bogate antične dediščine je po 11. stoletju v regresijo pahnil religiozni fundamentalizem (takrat so se pojavili tudi prvi, z vero indotrinirani samomorilci, o čemer govori tudi Alamutov roman!). To nedvoumno izkazuje podatek (po raziskavi OZN iz leta 2002!), ki je tako indikativen in šokanten, da moramo najprej globoko vdihniti: Španija v enem letu prevede več knjig iz tujih jezikov, kot jih je celotni arabski svet od 9. stoletja do danes! Tudi število Nobelovih nagrajencev iz ogromnega bazena 1,5 milijarde ljudi, ki se imajo za Muslimane, je relativno zanemarljivo. V totalitarnih družbah znanje in kultura ne cvetita.

Tudi če bi bile religije zgolj orodje, si ne moremo privoščiti, da bi njihovi ‘uporabniki’ prosto ‘razpolagali’ z njimi. Tako kot mora država regulirati večino dejavnosti sodobnih družb, mora dosledno regulirati tudi delovanje religioznih interesnih skupin. Religija je lahko očitno preveč nevarno orožje v rokah manipulatorjev, da bi jo prepustili ‘prostemu trgu’. Vzeti ji moramo vpliv in moč – tam, kjer sta pretirana -, tako kot vsem ideologijam. Ne smejo imeti privilegirane pozicije v družbi, njihove svete knjige pa ne smejo biti izključno vodilo za vzgojo mladih ljudi in urejanje moralno-etičnih problemov sodobnih, sekularnih družb. Res potrebujemo zgodbe, ki nas povezujejo, ki omogočajo, da lahko sodelujemo tudi na širših platformah, ki presegajo ozko, vaško-plemensko logiko. A to ne pomeni, da moramo to nujno početi s pomočjo bronastodobnih mitov.

Ko smo bili tudi mi vsi: naše matere in očetje, od Tončke Čeč pa do Kajuha in vse do pobitih še 4. maja1945 na Turjaku, za okupatorja zgolj banditi, ki so jih ti, tudi v razmerju 100 za enega, neusmiljeno pobijali, smo mislili in zlasti čutili drugače od danes. Tudi takrat so se namreč vojaški nadmoči in represalijam okupatorja zatirani uspešno lahko odzivali le z diverzijo: morali so udariti nepričakovano in kjer si edino lahko v taktični premoči; obenem pa selektivno, po stebrih sovražnega, v deželo nepovabljenega, režima. Kot prijazno opozorilo pa jih je bilo nekaj v Gradcu evropsko-humano obglavljenih!

Izjemna, za (evropske) standarde nesprejemljiva šokantna surovost IS je le izsiljena posledica naše, različno odtehtane, empatije: 8 ali manj ubitih Evropejcev je postalo solidarnostni problem celotne Evrope, istočasno pa 80 in več mrtvih na Bližnjem vzhodu ali Afganistanu ostaja le »kolateralna« škoda (pravičnega?!) boja na tujih tleh za tam vprašljive evropske »civilizacijske standarde«.

Enako sedaj počno, priznam, ne na svoji zemlji kot mi, tisti prišleki in zlasti še neintegrirani novi Angleži, Francozi, Belgijci in Nemci islamskih korenin, doma na evropskem socialnem dnu. V Evropo so prišli, celo »povabljeni«, še pred in potem, ko jim je ista Evropa z Natovim transferjem »demokracije« za svojo, še nadaljno imperialno prevlado na naftnih in vojaško strateških področjih, na vse bližnjem vzhodu sesula elementarne pogoje skromnega življenja v miru na domačih ognjiščih in jih pognala milijone preko nevarnega Sredozemlja v, pred njimi ožičeno, Evropo, kjer je prav Slovenija, skoraj prva v falangi opravila svojo servilno, dodeljeno ji valptsko vlogo!

Ker se je za tok dogodkov odgovorna evropska elita, vsem evidentno in drugače od papeža Frančiška, neprobojno zabarikadirala in varnostni riziko raje prenesla na vse svoje državljane, zato sedaj vsi »čakamo« na sodu eksploziva, kot talci tiste pogubne politike, na katero si nismo vzeli vpliva.

Zato je pompozno deklarirani «boj proti terorizmu« velika moralna hipokrizija celotne Evropske unije. Ta ne more biti zadovoljivo rešena na evropskih tleh, temveč le kompleksno in na lokaciji njenega prvotnega izvora. Gre za odpravo vzrokov, usodno nastalih že po prvi svetovni vojni, l. 1919, s francosko-angleško delitvijo »fevdov« po razpadu otomanske države in kasneje, 1945, s poklanjanjem tuje, palestinske zemlje, rešitvi evropskega židovskega vprašanja. Žal imajo veliki ali kratek spomin ali pa še vedno nepotešene skomine. Nato pa, s človeškimi žrtvami in fi nančnimi prispevki vseh svojih 26 članic, trajno hodi po »vroči kostanj« v evidentno korist predvsem le treh/štirih: VB, FR in ZDA (in tudi Rusije!) ter seveda velikega kapitala brez decidirane nacionalnosti. Če nečesa tako očitnega nočeš videti, ga tudi ne moreš pravilno rešiti; mi pa smo dejavno in prepoznavno »častno zraven«. 

Spoštovani, v tedniku Mladina ste 2. septembra 2016 na strani 24 objavili prispevek z naslovom Ljudje ali živina, v katerem ste kljub predhodno prejetim pojasnilom navedli netočnosti o nastanitvi mladoletnikov brez spremstva v Sloveniji, zato skladno s 26. členom Zakona o medijih zahtevamo popravek objavljenega obvestila.

Kot je v svojih sklepih določila Vlada RS na seji 28. julija 2016, bo mladoletnikom brez spremstva za obdobje od 1. avgusta 2016 do 31. julija 2017 zagotovljena ustrezna nastanitev in celodnevna oskrba v obliki pilotnega projekta v Dijaškem domu Srednja gozdarska in lesarska šola Postojna in v Dijaškem domu Nova Gorica. Vsi vključeni resorji (MNZ, MDDSZEM in MIZŠ) so se strinjali, da je zaradi nujnosti situacije treba najti rešitev za nastanitev mladoletnikov brez spremstva, vendar pa obenem poudarili, da izvedba pilotnega projekta ne more nadomestiti oziroma pomeniti sistemske rešitve problematike. Nikoli torej nismo trdili, da gre za sistemsko oziroma trajno rešitev, saj bodo šele evalvacija pilotnega projekta po enem letu in njene ugotovitve pokazale najprimernejšo smer sistemske rešitve problematike.

V dijaška domova v Novi Gorici in Postojni je bilo nameščenih 21 mladoletnikov brez spremstva in ne »okoli petnajst«, kot navajate v prispevku. Za tri mladoletnike brez spremstva, ki so izrazili željo, da bi ostali v Mariboru, so se intenzivno iskale različne rešitve prav z namenom, da bi ti mladostniki ostali nastanjeni v Mariboru. Žal pa strokovne službe v Mariboru niso našle nastanitve, kjer bi bili izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za bivanje, zato so bili mladoletniki preseljeni v dijaški dom v Postojni. Odločitve o tem, kje bodo nastanjeni ti mladoletniki, ni pripravil MNZ ali njegove strokovne službe, kot napačno navajate v prispevku. To smo tudi jasno zapisali v odgovoru na vaše novinarsko vprašanje 30. avgusta 2016, kjer smo pojasnili, da so odločitev pripravile pristojne strokovne službe in ne MNZ. Kot smo še zapisali, je MNZ na delovnih sestankih večkrat izpostavil, da nastanitvi v Mariboru ne nasprotuje, če bi stroka ocenila, da so izpolnjeni vsi zahtevani pogoji za bivanje mladoletnikov brez spremstva v Mariboru.

V dijaških domovih je mladostnikom zagotovljena 24-urna oskrba (bivanje, prehrana, šolanje, bližina igrišč, vrstniki, vključevanje v lokalno okolje, psihosocialna oskrba ...), zanje pa bodo ves dan in vse dni v tednu skrbeli strokovno usposobljeni delavci, česar v drugih oblikah namestitve ti mladostniki ne bi imeli. Se pravi, jim bo tam nudeno prav tisto, kar vi pišete, da te osebe nujno potrebujejo.

Lep pozdrav.

Nedavno me je presenetila novica, da je bil na Kočevskem povožen mlad zdrav ris. Bil je eden redkih, ki še prebivajo v slovenskih gozdovih. Ne bom se spuščala v vprašanje, kako je do tega prišlo, ker imam premalo informacij. Na splošno pa bi želela poudariti, da ljudje v prometu niso dovolj pozorni in vozijo prehitro. Pa tudi objestnost nekaterih voznikov, ki preko vožnje sproščajo lastne frustracije, razočaranja in bes, ni nepomemben dejavnik. Pri tem nastradamo vsi, tako ljudje kot tudi divjad. Če v nadaljevanju povzamem nekaj mnenj naših strokovnjakov, ugotavljam, da je ris v Sloveniji močno ogrožena vrsta, ki mu grozi skorajšnje izumrtje. Ali se dovolj zavedamo, da je ris največja, najmogočnejša in najlepša mačka v Sloveniji? Je plaha žival in ni znano, da bi ris napadal ljudi. Raje se umakne in skrije. Zato se mi zdi presentljivo, da bi ris kar skočil pred avto. Pravzaprav je srečanje z risom v naravi velika čast, kajti le redki srečneži so imeli možnost srečati se z njim pobližje. In nikomur ni storil nič žalega.

Ris pri nas pogostneje pleni živali v slabšem zdravstvenem stanju in ima tako pomembno vlogo pri vzdrževanju in ohranjanju, na primer zdrave srnjadi. Je tudi hranitelj drugih živali, kajti s preostankom njegovega plena se hranijo marsikatere živali. Skratka, ris je prečudovita in zelo koristna žival.

Žal pa so v Sloveniji navzoči le posamezni primerki te karizmatične mačke, ki so povrh vsega še v ožjem sorodstvu, kar vpliva na zmanjševanje vrste. Ne smemo pozabiti, da je bil avtohtoni ris zaradi neusmiljenega preganjanja že iztrebljen in skoraj 100 let odsoten v slovenski pokrajini. Šele leta 1973 je bil ris ponovno naseljen iz Slovaške na Kočevsko (3 samci in 3 samice). Ta naselitev je dolgo časa veljala za zelo uspešno na območju Evrope. Na žalost pa je bil ris že od samega začetka ponovne naselitve v Sloveniji predviden kot lovna vrsta. Drugod v Evropi, kjer je bil ris ponovno naseljen, je bil in je še vedno pod popolno zaščito in je lov strogo prepovedan. Žal je šele od leta 2004 lov nanj ali odstrel tudi v Sloveniji prepovedan. Kljub temu pa nepredvidene žrtve prometa med risi še dodatno prispevajo k zmanjšanju populacije.

Razveseljivo pa je, da je 12. 5. 2016 Vlada Republike Slovenije sprejela »Strategijo ohranjanja in trajnostnega upravljanja navadnega risa (Lynx lynx) v Sloveniji 2016- 2026«, kjer analizira stanje in zlasti opredeli ohranitvene cilje in strateške dejavnosti, ki so za dosego teh ciljev pomembni. Bere se zelo optimistično, kajti Vlada načrtuje doselitev genetsko ustreznih osebkov, sodelovanje med državami, ohranjanje življenjskega prostora, zagotavljanje ustrezne prehrane, mirnih con, vključevanje javnosti, učinkovit odškodninski sistem, in tako naprej. Vendar pa je na okrogli mizi (18.5.2016): »Sobivanje z volkom, medvedom in RISOM – obveznosti države« v okviru Okoljske pravne klinike, torej slab teden po sprejetju omenjene Strategije, predstavnik ministrstva že omenil problem denarja.

Torej bomo Strategijo izpolnili le, če bo denar? Ali to pomeni, da smo spet na začetku in se pred našimi očmi odvija drama izumiranja risa? Bomo to kar mirno sprejeli? Ris je vendarle pomemben člen slovenske narave in bi hkrati moral biti tudi naš slovenski ponos, saj je vendarle naša največja, najbolj karizmatična in najmogočnejša mačka in tretja največja zver v Sloveniji in tudi na večjem območju Evrope. Ga bomo končno začeli spoštovati ali pa le stoično prepustili izumrtju? 

Pri nas je naprodaj vse, kar je sploh še ostalo in ni bilo zabarantano že za poplačilo obljub naših novih politikov ob osamosvojitvi. Potem so nas vladni mešetarji v zadnjih dveh desetletjih na sezonskih razprodajah rešili skoraj vseh skrbi za državno lastnino, ki je bila prej od nas vseh. Tujcem so prodali jeklarne in banke, nato še pivovarne in vinske kleti ter večino najbolj kvalitetnih vodnih virov.

Nova oblast je hitro zavrgla staro kmečko modrost, da vsak kmet, ki zapravi svojo kmetijo, postane lahko samo hlapec ali berač. Sedaj ima oblast za našo državo enako razvojno strategijo, kot je bila pri nekaterih politikih že med drugo svetovno vojno, ki so se poklonili in izrazili dobrodošlico okupatorjem. Taka strategija prihaja ponovno med nas iz istih duhovnih središč, kot je bilo to že med veliko vojno. Po njihovem ni važno, kdo je lastnik zemlje, gozdov in tovarn, važno je samo to, da je gospodar, ki spoštuje stare vrednote in dobro plačuje svoje hlapce. Inštitut za prirejanje novejše zgodovine zato ugotavlja, da je bil oborožen upor proti tujcem, ki so si pošteno razdelili Slovenijo, velika zabloda zaradi gorja in smrti ter medsebojnega sovraštva, ki mu še ni videti konca. Zato smo bili tudi pol stoletja brez zahodne demokracije. Dediči takratnih hlapcev nas prepričujejo, da bi imeli brez upora, vojnega gorja in smrti ter brez lastne države, sedaj veliko višje plače in pokojnine.

Naši državni trgovci imajo vedno nove zamisli za prodajanje, pogosto tudi s pomočjo premetenih in zato bogato nagrajenih tujcev. Sedaj so se zato skupaj poglobili v naše zelo uspešno pristanišče, ki je med najbolj obetavnimi za razvoj v vsem Sredozemlju. In verjeli ali ne, še slovenski jezik bi zamenjali za donosnejšo angleščino pri študiju in v znanosti na naših univerzah. Pred nekaj desetletji so takrat še ugledni profesorji predlagali, da bi ljubljansko univerzo poimenovali po Primožu Trubarju, ki je pred petsto leti spisal prvo knjigo v slovenskem jeziku, vendar s tem predlogom niso uspeli. Zato gre sedaj vsa čast profesorju Marku Snoju, ki nas je spodbudil, da podpisujemo peticijo proti barantanju z našim jezikom, ki je prava in trdna podlaga za našo kulturo in s tem tudi za obstoj naroda. Nujni so še drugi odločni nastopi proti prodanim politikom!

V zadnjih letih vidimo kar pogoste napise v slovenskem in tudi angleškem jeziku na starih in opuščenih ter propadajočih hišah, da so naprodaj, ker so lastniki v stiskah. Takega napisa seveda ni mogoče razpeti čez celo našo državo v stiski, čeprav je majhna. Lahko pa bi postavili napise na nekdanjih mejnih prehodih: Politiki so naprodaj za vsako ceno – For sale! V naših sedanjih stiskah bi bila namreč najboljša rešitev, če bi se za vsako ceno rešili sedanjih politikov. 

Gospa z oddelka za odnose z javnostmi pri Banki Slovenije v letu 2016 je za rubriko Pisma (34. številka Mladine) med drugim komentirala stres teste iz 2013 na osnovi katerih je bila decembra tega leta izvedena dokapitalizacija in izrekla pripombe na pomoč, ki jo je bil slovenski bančni sektor deležen v času delovanja socialdemokratske koalicijske vlade (2008 do 2012).

Bralke in bralce Mladine naj na kratko spomnim, da je Banka Slovenije v povezavi z drugimi izvajalci leta 2013 opravila tri stres teste (angleški izraz je »stress test«, gre pa za preverjanje ali banka obvladuje tveganja v zvezi z morebitno ekonomsko krizo: upad BDP, rast brezposelnosti, ipd.): a) Test Banke Slovenije je pokazal 2.7 milijarde evrov primanjkljaja. b) Test Ronalda Bergerja je pokazal 3.3 milijarde evrov primanjkljaja. c) Test Oliverja Wymana je pokazal 4.8 milijarde evrov primanjkljaja.

Banka Slovenije bi morala rezultate testov s takšno razliko zavreči in začeti analizo znova, vendar je za ukrepanje izbrala najslabšo oceno, 4.8 milijarde evrov primanjkljaja. Oliver Wyman je stres test izvedel po več scenarijih morebitne ekonomske krize. Za oceno slabih terjatev je bil upoštevan neugodni scenarij z upadom slovenskega BDP za 3.1% v 2013 (dejansko upad za 1.1%, pa še to zaradi ekonomsko-političnih napak povezanih z ZUJF in restriktivno kreditno politiko Banke Slovenije), potem upad za 3.8% v 2014 (dejansko smo imeli na rasti izvoza temelječe 3% povečanje BDP) in zopet upad BDP za 2.9% v 2015 (dejansko se je nadaljevala stabilna rast 2.9%). Vzeto v celoti je Oliver Wyman predpostavljal upad slovenskega BDP za 9.5% ob dejanskem povečanju za 4.8%. Zmotil se je za 14 odstotnih točk. Slabe terjatve na katerih je temeljila »sanacija« bank (nacionalizacija in dokapitalizacija NLB, NKBM, Abanke in Banke Celje) konec leta 2013 so bile torej izračunane na osnovi fiktivnih in zgrešenih predpostavk.

Ostali pokazatelji, da projekt sanacije bank decembra 2013 terja resno revizijo (morda bodo zanjo vendarle v okviru sodnih postopkov, ki so v teku, poskrbela redna sodišča), pa so: razlastitev delničarjev in lastnikov podrejenih obveznic v NLB, NKBM, Abanki in Banki Celje decembra 2013 s sklicevanjem na evropsko ureditev veljavno od 1. januarja 2016; zamujanje pri dokapitalizaciji bank (NLB je državo zaprosila za pomoč januarja 2013, NKBM pa junija 2013), da se je začela izvajati po novi ureditvi EU za državne pomoči, veljavni šele po 1. avgustu 2013; banke so ugotovile, da se med izvajanjem stres testa Oliverja Wymana spreminja njegova metodologija; odločbe o izbrisu lastnikov podrejenih terjatev so bile izdane 19. decembra 2013 (ali še kakšen dan kasneje), ob vedenju, da bo Ustavno sodišče odločalo o zadržanju izvrševanja izbrisa, je Banka Slovenije odločbo antedatirala na 17. december. V tej odločbi se je sklicevala na odločbo Evropske komisije o dovoljenju za državno pomoč slovenskim bankam izdano 18. decembra 2013.

Terjatve so bile na slabo banko prenesene s 70% odpisom, kar je bil z naskokom največji odpis v EU in to v državi veliki neto izvoznici, kjer predstavlja bruto poslovni presežek (amortizacija in dobiček) na makroekonomski ravni 28% BDP, bilančna vsota bank pa je glede na BDP med najmanjšimi v EU. Oliver Wyman je bil za izvajalca stres testa izbran brez javnega razpisa. Za delo je prejel 11.2 milijona evrov od Banke Slovenije, NLB, NKBM in Abanka pa so mu plačale še 10 milijonov evrov. Zaradi »sanacije« bank konec 2013 se je kapitalska ustreznost slovenskih bank dvignila znatno nad evropsko povprečje (10%). Kapitalska ustreznost v NKBM je znašala 20%, v NLB pa 17%.

Sanacija bank 2013 ni bila izvedena z namenom spodbuditi gospodarsko rast, saj se je obseg bančnih kreditov gospodarstvu (»posojila nefinančnim družbam«) nemoteno zmanjševal in še vedno upada (od maja lani do letos se je zmanjšal za 1.5 milijarde evrov ali 14%). Konec letošnjega aprila so imele poslovne banke iz Slovenije v tujini naloženo 2.2 milijardi evrov več, kot pa so si tam izposodile. Sredstva zbrana z depoziti plasirajo ven iz Slovenije.

Problem neustreznega financiranja slovenskih bank (velik kratkoročen neto dolg na svetovnem medbančnem trgu) v 2009 je nastal v obdobju 2004 – 2008. To, da je nastal, je v celoti posledica neustrezne regulacije Banke Slovenije. Po nastopu finančne krize je socialdemokratska koalicijska vlada v okviru ukrepov za blažitev učinkov finančne krize (predstavil sem jih v 29. številki Mladine) preko garancij, državnih depozitov v poslovnih bankah, povečanja kreditov Slovenske izvozne in razvojne banke ter dokapitalizacij bank bančnemu sistemu pomagala z 8.4 milijarde evrov ali skoraj 23% slovenskega BDP. Dokapitalizacije bank so bile izvedene do višine, ki jo je zahtevala Banka Slovenije. Nad tem smo decembra 2009 poizkušali NLB dokapitalizirati z 250 milijoni evrov (nakup podrejenih dolžniških inštrumentov), vendar so strokovne službe na Ministrstvu za finance ugotovile, da bi bila takšna dokapitalizacija nezakonita. 

Zahvaljujem se Kristini Novak, da se je oglasila. O teh nesprejemljivih problemih, ne da ne pišemo dovolj ali ne govorimo dovolj – o teh problemih si ne upamo niti razmišljati. Tako smo naučeni. Problem je zelo globok in zelo širok. Grozljivi napad na žensko, kot edino krivo in to celo na Brezjah je katastrofalna izkaznica nivoja, nekritičnega poguma in samozavesti absolutnih privržencev neke druge države in njenih interesov. Žal je to samo droben delček nerazumnosti, ki nam jih moški v črnih krilih vsakodnevno servirajo. Tisti, ki posluša, ve! Slovenski resen zgodovinski problem ni bil Dunaj ali kasneje Beograd. Naš resen problem je država Vatikan. Se vam zdi, da pretiravam? Prisluhnite našemu geniju Prešernu: »Krst ... uvod: »... gnijo po poljih v bojih pokončani« ... »kri prelita napolnila bi jezero...«. Pokristjanjevanje! Potem so na naših hribih in v dolinah zrasle preštevilne drage stavbe. Zgradili so jih obubožani poraženci, pod slamnatimi in lesenimi strehami! Razmislimo o Trubarju, požigu knjig, ki smo jo imeli med prvimi v Evropi! Razmislimo o Protireformaciji in pregonu naših bogatih vitezov in knezov! Vse je skladno in zgodovina se nam ponavlja! Tomaž Hren ali Rode! Vsak v svojem času. Rode je bil poslan in kasneje nagrajen za uspešno delo, z rdečo kapico kardinala. Afera z žensko in očetovstvom mu ni škodila. Nerazumni podložniki Vatikana so zaščiteni bolj, kot »Kočevski medved!« Ali morda vemo, koliko bogastva ima Vatikan pri nas? Gozdovi! Hiše! Enormno! Ali vemo, koliko naši davkoplačevalci plačujemo ljudi, med katerimi je pridigar g. Zore? Enormno! Medtem, ko v naši mili domovini ni denarja za revne otroke, zdravstvo, šolstvo, kulturo, šport, za obrambo, za delovna mesta!? Doživljamo tragično izseljevanje! Res smo genialen narod na »srčni pogon«! A kako dolgo bomo še zmogli? Debele blagajne za tuji žep nihče ne kontrolira. O tem se celo nikoli, prav nič ne sprašujemo! Dokler nam bodo tako vladali moški v dolgih krilih, ki so pogosto dragoceno čipkasta (v neskončnih urah pridnosti so

jih seveda izdelale ženske roke!), je zagotovljeno, da ženske ne bomo doživele enakopravnosti. Nasprotno. Vedno hujše bo. Napad na svobodno odločanje o rojstvih je samo ena od nesprejemljivih metod mačizma. Seveda! Nosečnost je od svetega duha!? Moški ni nikoli kriv ...! Ali pa se bo to spremenilo, ko bodo v Vatikanu tudi ženske dobile prvo Papežinjo? Malo za šalo in zelo, zelo zares! Nič se ne bo spremenilo! Živimo dolgo pripravljeno, ponovno Protireformacijo. Kapitalizem je enako nadvlada države Vatikan. Vse je skladno! Najprej nas je bilo potrebno spreti in nam vzeti samozavest, da smo narod herojev. Potem nam je bilo potrebno vzeti premoženje ... ljudem, in državi. Saj Cerkev, ki je nepopisno veliko dobila, navkljub polomijam kot so »Zvonovi«, nič ne prodaja!? Potem je bilo potrebno ponižati žensko v stroj za rojevanje otrok in v popolno služkinjo. In na koncu nam želijo vzeti še svobodo in pravico do dostojanstvenega življenja. G. Zore in njemu podobni niti malo ne dvomijo, da jim bo uspelo. Za to si upajo biti tako primitivno žaljivi in napadalni. (Ob tem pa želim poudariti, da so bile in so še, častne izjeme občutljivih in izobraženih posameznikov v krilih – a ti ne smejo služiti za izgovor!) Ali lahko naša država zahteva zapiske ali posnetke javnih pridig g. Rodeta, g. Glavana, g. Zoreta in še nekaterih? Naj se to razdeli med študente, ki bodo o tem problemu napisali magistrske in doktorske naloge. Tako ne bo mogel nihče reči, da gre za kakšno neugodno ali celo napadalno obrekovanje, ampak za resen problem samostojnosti naše edine in ljube domovine.