Vrnitev Hojsovih biserov

Spoštovani.

Vrnitev fašizma

Kot vsako poletje, je tudi letos k nam prišla na obisk moja sestra, ki z družino živi na Nizozemskem že več kot dvajset let. Seveda se v naših družinskih pogovorih nismo mogli izogniti vseprisotnosti vojne v Ukrajini in tako je ob eni priložnosti 14-letni nečak z nami delil izkušnjo, ki jo je doživel pri pouku zgodovine, ko je profesor mladim Nizozemcem in Nizozemkam poskušal približati, kaj se pravzaprav dogaja v Ukrajini. Da bi kar najbolje dočaral razsežnosti ukrajinske apokalipse, jim je dejal, da je vojna v Ukrajini prva vojna na evropskih tleh po 2. svetovni vojni. Nečak, ki je intuitivno prepoznal kognitivno disonanco med profesorjevo razlago in lastno družinsko zgodovino, je profesorja nemudoma vprašal, kaj pa je potem bila vojna v Bosni? Namreč, če bosanske vojne ne bi bilo, se tudi ta fant sploh ne bi rodil v ta svet, saj se njegov oče, ki je leta 1993 z družino moral zapustiti rodno Banja Luko, in mama, Slovenka z bosanskimi koreninami, zelo verjetno ne bi nikoli srečala.

Luknja v obliki Pahorja

Pravzaprav se ne nameravam prepirati z N’tokom ali kakšnimi drugimi komentatorji, ki ocenjujejo značajske in politične lastnosti kandidatk in kandidatov za predsednika republike. Vsak ima v rokavu svoje adute, ali vsaj najmanj slabega kandidata, zato morajo vsi drugi izpasti, kot še slabši od manj slabe izbire. Ampak kar je preveč, je preveč. Ko sem v komentarju z zgornjim naslovom prebral karakterizacijo in politično umestitev Nataše Pirc Musar, sem najprej pomislil, ali je še kakšna druga Nataša? Atributi kar padajo, »poosebljenje individualističnega karierizma«, »ne prihaja iz političnih kuloarjev«, »odtujena od ljudstva«, »v letih prehajanja iz ene prestižne službe, v drugo ni srečala veliko nepremožnih«, skratka bogata odvetnica, ki dela za bogate, od nje ni pričakovati nič dobrega, je pač samo rezultat kadrovske luknje na levoliberalnem političnem polju. Take Nataše ne poznam, pa sem Natašo Pirc Musar malo bolje spoznal že pred skoraj dvajsetimi leti, po sprejemu in uveljavitvi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja. Ta zakon, ki temeljito vpliva na večjo transparentnost delovanja javne uprave, se zdi danes samoumeven, v resnici pa je bilo treba vložiti veliko truda, da se je prebil skozi tiha nasprotovanja državnega uradništva in si pridobil podporo v parlamentu, je vzpostavil tudi funkcijo, ki se mu danes reče informacijski pooblaščenec (ker urad vodi ženska, pravzaprav informacijska pooblaščenka). Vzpostavitev urada informacijske pooblaščenke, ki ima zobe in lahko ugrizne, kadar prihaja do oviranja dostopa do informacij javnega značaja, je bila še težja naloga in Nataša Pirc Musar jo je izvrstno opravila. Na tej funkciji je NPM opravila več, kot se pričakuje od dobrega in korektnega predstojnika, svoje delo je opravila s presežkom. Danes ta urad (tudi zaradi njene naslednice, aktualne informacijske pooblaščenke), vsaj po mojem mnenju, predstavlja državno institucijo, ki ima razmeroma velik ugled in avtoriteto v javnosti. Hočem reči, »individualistični karierizem« ne more pojasniti njenega desetletnega dela v javno korist in za javno dobro (kar informacije so), pa tudi tega ne, da se je bilo treba s strokovnostjo in politično držo zoperstaviti pritiskom, ki jih ni bilo malo.

Nespodobni bog

V svoji repliki na članek Nespodobni bog je Gregor Hrovatin nanizal nekaj izjemno povednih vprašanj na temo razžaljenih verskih čustev. Ta vprašanja že vsebujejo tudi odgovore, zato jih ne bi komentiral, bom pa opozoril na spregledan vidik, zakaj so slovenski verniki tako občutljivi v svojih verskih čustvih. Naj povem kar naravnost – zato, ker so bila za časa socializma in komunistične diktature verska čustva tabu in zaščitena enako kot kočevski medved ali nacionalna čustva. Kočevskega medveda je bilo prepovedano ustreliti, verska in nacionalna čustva pa žaliti. Zato umetnost v času socializma ne pozna sproščene, kritične ali satirične obravnave verskih tem. Za razliko od zahodnih demokracij, kjer je tega v izobilju. Naj spomnim samo na Bunuelove, Fellinijeve, Pasolinijeve filme, pa na Monty Pythonske satire. V slovenski in jugoslovanski kinematografiji pa ni filma ali vsaj kadra, ki bi vero, vernika ali duhovnika prikazoval na satiričen ali ironičen način.

Odgovor na prispevek »Posli za sinove vrhuške SDS«

V prispevku z naslovom »Posli za sinove vrhuške SDS«, avtorice Monike Weiss, z dne 30.9.2022, so podane neresnične navedbe oziroma so navedbe v navedenem prispevku izkrivljene do mere, da ne odražajo resničnih dogodkov in okoliščin. Navedbe v omenjenem prispevku grobo posegajo v moj ugled in dobro ime, s tem pa v moje pravice in pravno varovane interese. Nikakor namreč ne držijo insinuacije v prispevku, ki izhajajo iz oznak »rosno mlada odvetniška pisarna« in »mladi pravnik«. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika jasno izhaja, da se pridevnik »rosno« mlad uporablja za neizkušeno osebo. Prispevek tako povprečnemu bralcu daje vtis, da sem domnevno neizkušen, kar pa nikakor ne drži, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Prav tako nikakor ne držijo navedbe oziroma insinuacije v prispevku, da naj bi šlo v mojem primeru za klientelizem oziroma da stranke oziroma zadeve, pri katerih svetujem, domnevno pridobivam iz razloga, ker sem sin enega od članov določene politične stranke. Stranke in posle namreč pridobivam na podlagi svojih izkušenj, znanja, referenc ter konkurenčnih ponudb, in sicer: i. Po opravljeni diplomi imam več kot 10 let delovnih izkušenj v odvetništvu, če bi upoštevali še študentsko delo, pa še več. ii. Sorodstvenih razmerij ne skrivam. Kot vedo vsi, ki me poznajo, pa teh povezav nikoli nisem izpostavljal ali se nanje zanašal. Moj oče s postopki izbire pri strankah nima ničesar.

Stiske družinskih zdravnikov

Vedno kritično zgovorni zdravnik Erik Brecelj je pred nedavnim dejal, da srečuje bolnike, ki bi jim pred pol leta še lahko pozdravili raka na želodcu, ob pozni diagnozi pa so obsojeni na smrt: „Vabim Levico, da pride v mojo ambulanto gledat vsakodnevne katastrofe, s katerimi se srečujemo zdravniki, potem pa naj se igrajo z zdravjem bolnikov in čakalnimi vrstami in populizmom.“ Ne igrajmo se torej z zdravjem bolnikov in s čakalnimi vrstami. In politiko umaknimo iz zdravstva, levo in desno, nobena mu ni v prid, kvečjemu v napoto in – v škodo!

Nespodobni bog

Izključno zaradi naslova »Bog si ga drka na nas« se je Društvo slovenskih pisateljev odpovedalo izdaji antologije mladih slovenskih pesnikov. Ta je nazadnje izšla pri eni od brezštevilnih slovenskih žepnih založb. Naslov naj bi žalil čustva vernikov.

Mister 70 milijonov

Iz podatkov, objavljenih v članku novinarja Mekine, je razvidno, da ne gre samo za pogodbo o nakupu boxerjev, ampak tudi za finančno sodelovanje pri razvoju in investicijah za proizvodnjo boxerjev. Pogodbenik, organizacija OCCAR ni proizvajalec, pač pa posrednik proizvajalcev. Skratka bolj zapleteno kot je, ne bi moglo biti, zato se iz pogodbe ne more izluščiti niti cena boxerja, niti vsaj približni stroški sodelovanja pri razvoju in investicijah. Takšna nedoločljiva pogodba o nakupu ne more biti veljavna, saj ni določen cena za nakup s točno specifikacijo zahtev za vozilo. Pogajalci, kupec/podpisnik pogodbe niso zagotovili, da bi bila spravljena v sklad z zakonikom o obligacijskih razmerjih.

Zakaj mučitelj dr. Metke Paragi in njemu podobni ne bodo kaznovani?

Mikrobiologinja dr. Metka Paragi je aprila 2021 po 30 letih dela v Nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano (NLZOH) ostala brez službe ravno v času, ko je vodstvo opozarjala, da testi za okužbo s Covidom-19, ki jih je država za 1,2 milijona evrov naročila pri podjetju Majbert Pharm, niso ustrezni za množično testiranje. Očitali so ji hujše kršitve obveznosti delovnega razmerja. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je avgusta 2022 odločilo, da je bila izredna odpoved dr. Metki Paragi nezakonita.

Nespodobni bog

S tem kratkim pismom se odzivam na prispevek v vaši reviji oziroma časopisu, ki obravnava izid pesniške antologije mladih slovenskih pesnikov in je že pred časom razburil delček slovenske javnosti. V svojem odzivu se delno nanašam na prispevka, ki sta bila objavljena v Mladini (Nespodobni bog, 9. 9. 2022, str. 62– 64) in v Delu (Po protestu cenzurirali mlade pesnike, 14. 9. 2022, str. 15), hkrati pa sem se seznanil tudi z utemeljitvijo smiselnosti naslova na svojem FB profilu, ki jo objavil objavil Igor Divjak. Slednji je vodil tudi pogovor z urednikoma zbirke na Slovenskih dnevih knjige in trdno stoji za njuno odločitvijo glede izbire naslova.