Projekt prenove Centralne Tržnice je del celostne strategije prenove Plečnikove Ljubljane v Koželjevi viziji 2007 – 2025. Njen rezultat je največja mednarodna nagrada, priznanje zaslužnemu profesorju Univerze v Ljubljani za njegov celosten pristop k prenovi mesta po Plečnikovih načelih, uvrstitev na Unescov seznam. Seveda si za to nominacijo in uvrstitev mnogi lastijo zasluge, vendar se je treba vprašati, kaj je tisto, kar je vpisano na ta seznam.

Koželjev pristop prenove Plečnikove Ljubljane odlikuje njegova celostnost. Najprej znanstveni pristop k preučevanju njegovega dela s tremi izčrpnimi Vodniki, nastalimi v soavtorstvu s še dvema ekspertoma, nato prenova s sodobnimi prijemi urbanističnega oblikovanja v celosten fizično in prostorsko povezan sistem. Pozabljamo, ali pa se tega zaradi Koželjeve skromnosti nismo nikoli zares ovedli, da je šele s temi prenovami, za katere so bile mnogokrat potrebne rekonstrukcije, Plečnikova Ljubljana sploh postala prepoznavna in prepoznana kot dediščina odprtega javnega prostora po meri človeka. Brez te fizično-prostorske substance tudi ne bi obstajal razlog za uvrstitev teh del na seznam dediščine človeštva. In ni dvoma, da je njegovo najodličnejše delo in najbolj reprezentativen prostor, pravzaprav simbol Plečnikove Unescove liste, ravno ponovno ustvarjen Kongresni trg. Ponuja se analogija z znamenitim prav tako rekonstruiranim Barcelonskim paviljonom Miesa van der Roheja, simbolom evropskega modernizma in/ ali mnogimi znamenitimi trgi po svetu, ki so jih lahko ponovno vzpostavili ravno z izgradnjo garažnih hiš pod njimi.

Pred to dragoceno rekonstrukcijo Plečnikove zasnove, po Suhadolcu ’streho garaže’, sledi arhitektovih ureditev na tem prostoru že dolgo ni bilo več, saj je bilo že kmalu po njegovi smrti brezdušno spremenjeno v parkirišče, ki samooklicanih varuhov Plečnikove dediščine ni prav nič motilo. Podobno kot v primeru Novega trga, Brega in ostalih močno degradiranih nabrežij, vključno s Trnovskim pristanom. In podobno kot to ni motilo varuhov Ravnikarjeve dediščine na Trgu republike, če že govorimo o subtilnosti. Janez Suhadolc je ne premore toliko, da bi opazil mednarodno odmevnost te prenove, ki je Ravnikarja pripeljala naravnost v newyorški muzej MoMA, kljub temu da je bila dokončana v poznih sedemdesetih letih. In odkupljena ter prenovljena iz proračuna MOL kot del Koželjevega koncepta prenove odprtega prostora Ljubljane. S to prenovo je Trg republike lahko šele postal spomenik državnega pomena, s tem pa reprezentativen državniški trg. Javni prostor par excellence, kot mestna investicija, ki so jo v času vlade Janeza Janše ogradili v strahu pred demokracijo.

Seveda obstaja možnost, da Suhadolc ne ve, kako je Plečnik razumel ’sveto zemljo’ dvorišča nekdanjega Frančiškanskega samostana, ko je na njem snoval Novi magistrat za Ljubljano. Vendar je bolj verjetno, da gre zgolj za njegovo manipulacijo s tistimi, ki ne poznajo nerealiziranih Plečnikovih zamisli. Tržnice tam, če načrtov ne bi prekinila druga svetovna vojna, ne bi bilo več.

Vprašanje je tudi, ali ne ve ali noče vedeti, da je zmanjšana površina načrtovanega podzemnega objekta tržnice zasnovana tako, da se umakne najdragocenejšim arheološkim območjem stare samostanske cerkve, pokopališča in samostana, oz. gre tudi tukaj za njegovo manipulacijo. Kot tudi z njegovo zamislijo, kako funkcionalni del tega projekta ni smiseln, saj verjetno ne ve ali noče vedeti, da je prva klet namenjena temu, da tam prodajalci pustijo svoje dostavnike do konca prodaje in jih ne vozijo na Poljane in tam plačujejo parkirnine na mestih, namenjenih stanovalcem.

Sicer pa ti isti varuhi Plečnikove dediščine s Suhadolcem na čelu mirno in prizanesljivo gledajo, kako Rimokatoliška cerkev danes, pred našimi očmi, brezsramno fizično in nepovratno uničuje izjemno Plečnikovo stvaritev v Ljubljani - Florjansko cerkev na Gornjem trgu s pomočjo Makedonske pravoslavne cerkve. Oddali so dragoceno dediščino človeštva, za katero jim je popolnoma vseeno, če le od tega dobijo nekaj denarja. Podobno kot se je zgodilo na primeru enega najsubtilnejših sakralnih prostorov v Ljubljani, razstavljenega na Beneškem arhitekturnem bienalu, ki ga Janez Suhadolc ne omenja, saj bi bilo preveč očitno, da je slovenska sodobna arhitektura še kako mednarodno uveljavljena, vendar doma težko priznana ali razumljena. To je dnevna kapela na Prešernovem trgu mednarodno uveljavljene arhitektke, profesorice Maruše Zorec, lanske dobitnice prestižne nagrade Heinrich Tessenow. Kapelo je Rimokatoliška cerkev desakralizirala in jo začela spreminjati v pekarno. Skratka, mogoče pa bi vseeno pomagalo, če bi večkrat obiskali Plečnikov spomenik žrtvam prve svetovne vojne v Komendi. Mojster-genij je tam skromno zapisal: molimo za zdravo pamet. 

Novi ameriški predsednik je obljubil hitro končanje vojne v Ukrajini. Zdi se, da je ta obljuba predvsem odraz želje po zmanjšanju ameriških izdatkov za to vojno. Ker je dosežen njihov glavni strateški cilj, to je ekonomska oslabitev Rusije, Ukrajine in Evrope, podražitev in povečanje konkurenčnosti ameriških energentov, razcvet vojne industrije, povečanje vojnih izdatkov in utrditev Nata, postaja njihovo nadaljnje angažiranje in zapravljanje denarja za ukrajinsko vojno nepotrebno. Verjetno pa v ZDA ne bodo imeli nič proti temu, da se z ohranjanjem sovražnosti do Rusije, poleg Ukrajine in Rusije, še naprej ukvarja EU, ki s tem slabi svojo ekonomsko moč in tudi konkurenčno sposobnost nasproti ZDA. Kljub temu, da je EU s to vojno, poleg neposrednih udeleženk, najbolj prizadeta, ni doslej zmogla še nobene resne iniciative za končanje vojne. Skrajni čas je, da se začne zavedati, kako velikega strateškega pomena je za njo ne samo uveljavitev miru, ampak vsestransko ekonomsko sodelovanje s surovinsko bogato Rusijo.

Silovita propagandna vojna, vedno bolj aktivno vključevanje EU v oboroženi konflikt, močno uveljavljeno prepričanje, da je možno to vojno pravično končati samo s porazom Rusije, pa obeta, ob odsotnosti kakršnekoli realne mirovne pobude, ohranjanje dolgotrajne vojaške ali vsaj nevojaške sovražnosti. Če hoče Evropa ohraniti kolikor toliko konkurenčno sposobnost nasproti ZDA in Kitajski, je nujno, da ne poglablja sovražnosti, ampak nasprotno - da poveča in širi vseevropsko sodelovanje. Je to, v teh hujskaških razmerah, sploh možno? Pravijo, da kjer je volja, je tudi pot. Vsaj poskusiti je potrebno.

Prvi korak lahko naredimo s tem, da zmanjšamo politično in javno podporo vojni in se začnemo zavedati, da ta vojna ni v interesu večine evropskih državljanov, ampak predvsem v interesu vojaške industrije, trgovcev z energenti, prevoznikov, raznih vojnih dobičkarjev, potencialnih vlagateljev in drugih, ki si želijo ekonomsko oslabitev Rusije, pa tudi Ukrajine in drugih evropskih držav. Drugi korak do miru je, da ne nasedamo propagandno uveljavljenemu prepričanju, da je vojaški poraz Rusije nujen, če hočemo preprečiti njen osvajalski interes za obnovo sovjetskega imperija. Takšnega osvajalskega interesa Rusija ekonomsko in vojaško ni zmožna. Tega tudi dosedanji vojaški vdori Rusije na sosednje države še ne dokazujejo. Rusija je neposredno napadla le tiste sosednje države, kjer so se posamezna območja upirala omejevanju narodnostnih pravic ruskega prebivalstva. Rusija je v Gruziji zasedla le področja z ruskim prebivalstvom, ne pa ostalih delov te države. Prav tako je Rusija s podpisom mirovnih sporazumov v Minsku priznala suverenost Ukrajine nad Donbasom in je vojaški vdor v Ukrajino izvedla šele po 8-letnem vojskovanju ukrajinskih državljanov ruskega porekla, ki so se upirali zmanjševanju njihovih narodnostnih pravic. Rusija, tako kot tudi drugi agresorji, opravičuje vojaške napade na druge države s potrebo po zaščiti človekovih pravic. Pravzaprav je dokaj nejasno, kakšne druge prepričljive motive bi Rusija lahko sploh imela za drago vojaško podrejanje sovražnega neruskega prebivalstva v drugih državah ali od ustvarjanja splošnega mednarodnega sovražnega odnosa do Rusije in napetih odnosov z Natom, ki ima najmanj 20 krat večje ekonomske in vojaške zmogljivosti kot Rusija. Tretji korak do miru je, da se Evropa otrese dvoličnosti, ko načeloma zahteva spoštovanje narodnostnih pravic, tolerira pa omejevanje pravic ruskega prebivalstva v na novo nastalih državah po razpadu SZ. Četrti korak je v OZN podana zaveza Rusije, da nobene države, ki so nastale po razpadu SZ, ne bo vojaško ali kakorkoli drugače ovirala pri njihovem narodnostnem uveljavljanju in nevojaškem povezovanju z drugimi, če le te zagotavljajo enakopravnost ruskemu prebivalstvu v skladu z mednarodno opredeljenimi človekovimi pravicami, obenem pa zagotovi tudi, da bo umaknila vojsko in prenehala z vojaškimi aktivnostmi v Ukrajini, če se le-ta opredeli za mednarodno zaščiteno nevtralnost in dopusti prebivalstvu upornih območij, da se sami opredelijo o svoji želeni državniški organiziranosti. Peti korak je zaveza ukrajinskega vodstva, da bo v celoti spoštovalo narodnostne in druge mednarodno uveljavljene človekove pravice, da bo uveljavilo mednarodno zaščiteno nevtralnost Ukrajine ter da bo dopustilo prebivalstvu upornih območij, da si sami z referendumi določijo svojo bodočo državniško ureditev. Šesti korak naredi EU s predlogom mirovnega sporazuma v skladu s predhodno navedenimi opredelitvami, ki ga poleg Ukrajine in Rusije sopodpišejo še EU, Nato, ZDA in OZN z zagotovilom, da bodo vsi podpisniki dosledno uveljavljali in garantirali izvedbo sklenjenega sporazuma, s čimer se bo ustvarilo zaupanje, da bodo vsa določila sporazuma tudi v celoti uveljavljena in trajno spoštovana. Sedmi korak je zagotovitev mednarodne pomoči za ureditev bivalnih in infrastrukturnih razmer ter ostalih pogojev, ki bodo omogočili vrnitev razseljenega avtohtonega prebivalstva ter uveljavitev pomoči in zagotavljanje kontrole za mirno sobivanje prebivalstva in za korektno izvedbo referendumov o bodoči državniški organiziranosti spornih območij.

Če bodo navedeni udeleženci pripravljeni sprejeti in uveljaviti predlagane korake, je mirna rešitev tega evropskega spopada precej verjetna. Že sam predlog bi močno povečal pritisk na vojne udeležence, da končajo vojno. Če bi Rusija odklonila predlagano rešitev, bi priznala da njena vojaška intervencija ni namenjena samo zaščiti ruskega prebivalstva in njenim obrambnim potrebam, ampak da ima resnične osvajalske ozemeljske pretenzije, kot trdi zahod. Če pa bi EU in Ukrajina odklonili predlagano rešitev, bi morali priznati, da jima je pomembnejše nadaljevanje vojne ter ohranjanje sovražnega odnosa do Rusije in njeno slabljenje, kot trdi ruska propaganda. — Tone Mastnak, Ljubljana

V prispevku Kako Levico ohraniti v parlamentu? smo napačno zapisali, da so na vladi z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja »ta strošek v obliki obveznega prispevka prenesli na delodajalce«. S 1. januarjem 2024 je dopolnilno zdravstveno zavarovanje res nadomestil obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 evrov, ki se namesto v žepe privatnih zavarovalnic zdaj steka v javno zdravstveno blagajno, vendar tega delodajalci vsak mesec odtegnejo od bruto plače zaposlenih. Za nenameren spodrsljaj se opravičujemo. 

Spoštovani, glede pisanja dr. Bernarda Nežmaha v kolumni Mladine z dne 27.12.2024 z naslovom Varuha naših zakonov, v kateri avtor med drugim zapiše, da se predsednik Vrhovnega sodišča ni odzval na eklatantne kršitve postave, zaradi objektivne seznanjenosti bralcev podajamo naslednje pojasnilo glede vloge Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi: Vrhovno sodišče je v tej zadevi do sedaj odločalo le o predlogu za dopustitev revizije zoper začasno odredbo (glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo), o kateri v skladu z zakonodajo in uveljavljeno sodno prakso ne more vsebinsko odločati, zato je predlog zavrglo. Vrhovno sodišče tako ne more dajati pojasnil, saj je postopek še vedno „odprt“. Vsakršno pojasnjevanje ali opredeljevanje do zadev, ki bi jih Vrhovno sodišče lahko v prihodnosti obravnavalo, bi bilo neprimerno tako z vidika neodvisnosti sodišč kot z vidika nepristranskosti pri odločanju, kar je eden od temeljev sodniškega dela.

Ob tem izpostavljamo, da je zaradi varovanja sodniške neodvisnosti pri odločanju v „odprtih“ postopkih prepovedan vsak nadzor nad vsebinskimi odločitvami sodnika v neki konkretni zadevi. Mogoč je le nadzor nad vrstnim redom reševanja zadev s strani sodnika in nadzor časovne dinamike pri reševanju posamezne zadeve, tj. pravočasnosti reševanja. Tak nadzor je bil v tem primeru opravljen s strani Višjega sodišča v Ljubljani kot neposredno nadrejenega sodišča, vendar nepravilnosti pri časovni dinamiki reševanja zadeve ni pokazal.

Opozarjamo še, da je bil na Vrhovnem sodišču v sodelovanju z različnimi institucijami (štirimi ministrstvi in Skupnostjo centrov za socialno delo ter Zbornico izvršiteljev Slovenije) že pred štirimi leti sprejet Protokol priporočenega ravnanja in sodelovanja pri odvzemu otrok v izvršilnih postopkih. Sprejeti protokol predstavlja delovni pripomoček za boljše razumevanje okoliščin, pomembnih za izpeljavo odvzema otroka na način, da se čim bolj zavaruje otrokova korist. Neposredni odvzem otroka v postopku izvršbe namreč pomeni hud in boleč poseg v otrokovo življenje, zato ga je treba izpeljati humano in z največjo mero občutljivosti. Protokol vsebuje vrsto priporočil v zvezi z načrtovanjem in izvedbo tega zahtevnega postopka, ki od vseh udeleženih terja strokovnost, odgovornost, skrbnost in predvsem subtilnost, da bi bil odvzem za otroka kar najmanj obremenjujoč.

Lep pozdrav.

Najbrž je že marsikateremu nervoznemu rimskemu planerju in urbanistu prišlo na misel, da bi pod Forumom Romanumom uredili večetažno velikansko garažo. Po končanih delih bi na vrhu nove garažne hiše spet razpostavili vse tako kot je bilo: od Trajanovega stebra do posameznih kamnov in kamenčkov na tem zgodovinskem prizorišču. Zagovorniki takega podviga bi poudarjali funkcionalnost takega objekta, urbi et orbi bi dopovedovali, kakšen blagodat bi bile garaže pod Forumom za rimske prometne zagate. Vneto bi ven in ven pripominjali, da bi bil

Forum videti po končani gradnji garaž pod njim natančno tak, kot je sedaj. Zadeva bi bila res nenavadna. Kakšen vodič bi zbranim turistom na Forumu pripovedoval, da so se prelomni dogodki v evropski zgodovini pred tisoč in več leti dogajali na strehi garaže!

Praprebivalci na ozemlju današnje Slovenije so bili Kelti in Iliri. Na grob imenitnejših pokojnikov so nasuli razmeroma veliko gomilo. V imenu znanosti in napredka so arheologi praviloma vse te gomile razkopali. Kar so našli, so zložili v razne zaboje in škatle. Vse to se je sčasoma razsulo in pogubilo v muzejskih depojih. Razkopane gomile so običajno spet zasuli, da je bilo za silo videti tako, kot je bilo prej. Seveda to niso več skrivnostne grobne gomile staroselcev na ozemlju današnje Slovenije, ampak navadni kupi zemlje.

Francoska uprava v Dubrovniku ob začetku 19. stoletja je hotela iz praktičnih razlogov podreti znamenito obzidje. Pridobili bi dragocen gradbeni material. Menda je obzidje obstalo po zaslugi in trmi nekega razsvetljenega francoskega generala. Očitno je videl v obzidju kaj več kot kup pripravno obdelanega kamenja. Zidovje je temeljno določilo Dubrovnika. Brez obzidja si tega mesta ne predstavljamo. Obzidje je zelo funkcionalno, saj je posredno neizmerljiv in nezamenljiv vir turističnih dohodkov mesta in regije.

V Ljubljani smo imeli včasih Kongresni trg. Ga ni več. To, kar sedaj imenujemo Kongresni trg je streha garaže. Mnogi bi pripominjali: »Saj je tako, kot je bilo«! Ni res, to je betonska maketa bivšega Trga. Za razumevanje teh pripomb je potrebno nekaj senzibilitete in nekoliko globjega uvida v naravo stvari. Vem, vsem ni dano, ampak ti bi morali biti dovzetni za dobrohotne nasvete.

Na štirih primerih sem pokazal razmerje med poezijo in prakso.

Cankar je nekje zapisal: »Človek ne živi samo od kruha«. Gre za razmerje med materialnim in duhovnim. Tisti, ki vedrijo in oblačijo našo domovino, bi se morali tega zelo zavedati. Duhovna plat našega žitja in bitja bi morala imeti, vsaj včasih, prednost pred materialnim vidikom stvari. Ko napišem »vsaj včasih« imam v mislih ljubljansko Tržnico. Obravnavati ljubljansko Tržnico kot tržno blago se mi zdi grešno početje. Tržnica je slovenski Forum in je v svojem bistvu nedotakljiva. Je najvišji domet ustvarjalnosti na Slovenskem. Arhitekturna zbornica, Društvo arhitektov in vsak posameznik v slovenski tisočglavi arhitekturni srenji bi se moral iz moralnih in strokovnih razlogov posegom v slovenski Forum odpovedati. Vem, moji kolegi arhitekti mrščijo čelo: »Kaj pa Plečnik, ali je on lahko dozidal Kolonado?« Tukaj moram zavzdihniti. Mojim kolegom arhitektom moram prišepniti na uho in položiti na srce: »On je lahko, On je bil genij, in še: živel je v času, ko je bila njegova genialnost zaželjena in spoštovana. Ti časi so minili«.

Ljubljančanom in obiskovalcem od tod in drugod je na voljo zemljevid mesta, kjer so označene od 1 do 49 znamenitosti naše prestolnice. Niti ena ni bila narejena po letu 1945! To je za arhitekte kislo spoznanje. Gre za svojevrstno nezaupnico aktualni praksi naše stroke. Stroka, ki ne presega vzorov iz preteklosti, naj bi vendarle popravljala in poboljšala ljubljanski Forum! Berem občila; Tržnica naj bi bila po posegih lepša, boljša, priročnejša, funkcionalna ... vse se bo počelo z dobrimi nameni in za narodov blagor. Po posegih bo Tržnica zadihala s polnimi pljuči, sem prebral v nekem zanosnem članku. Pod besedo »funkcionalnost« v moderni arhitekturi klecne vsaka drugačna argumentacija. Posegi v Tržnico naj bi se dogajali pod vsemogočno zastavo funkcionalnosti. Pa bo po prenovi Tržnica res bolj prilagojena in bolj priročna za vsakdanje znano dogajanje na njej? Zamislil sem se.

Kakšen bo en dan branjevke ali branjevca na posodobljeni Tržnici

To temo je nekoliko nakazal že arhitekt Milan Kovač v enem njegovih odličnih tekstov. Naj mi jo bo dovoljeno nekoliko bolj natančno obdelati. Med šesto in sedmo uro se bo na desetine tovornjačkov spustilo po rampah v garažo pod Tržnico. Bo v garaži dovolj prostora za vse te tovornjačke? Bo garaža takrat deloma izpraznjena? Ob vsakem tovornjačku bo moral biti zagotovljen prostor za manipulacijo s tovorom. Z vsakega tovornjačka bo treba preložiti zaboje z artikli na poseben voziček, tega bodo morali pripeljati s seboj. Z vozičkom se bo treba napotiti do dvigala. Tam bo precejšnja gneča, domnevno hidravlična dvigala so prislovično počasna. Špetir med branjevci/dostavljalci se kar ponuja. Ko bo voziček na parterju/strehi garaže, ga bo moral branjevec odvleči do svojega štanta, tam robo preložiti in predati branjevcu/prodajalcu, se vrniti do dvigala potem z dvigalom spet nazaj v podzemlje. Pred dvigalom utegne biti spet precejšnja gneča. Špetir med branjevci se kar sam od sebe spet ponuja. Potem spet z vozičkom do tovornjačka, voziček na tovornjaček in tovornjaček bo odpeljal po rampi na prosto in naprej po svojih potih. Kaj pa če voziček ne bo mogel v eni furi prepeljati vso robo? Kaj pa če bodo potrebne tri fure? Popoldne po koncu prodaje se bo cela kolobocija spet ponovila v obratni smeri. Tovornjaček, voziček, dvigalo, zabojčki gor, zabojčki dol ... že sama misel na vse te kolobocije je moreča in neprijetna. V ustaljeni vsakdanji praksi tovornjački pripeljejo do štanta razložijo in odpeljejo. Za branjevke in branjevce bo garaža nepotrebna in neuporabna. Na Tržnici bodo manipulirali, če se bo še komu ljubilo, s svojo robo tako, ko to počnejo dandanašnji.

Tole, kar sem napisal o funkcionalnosti na posodobljeni Tržnici, ni kakšna posebna modrost. Prepričan sem, da je že marsikomu prišla na misel. In tako nastane zoprna pomisel, da vse predvideno apokaliptično dogajanje ni mišljeno za blagor delovanja Tržnice, ampak za očitno kakšen drug namen, kjer si pohlep, dobiček in kapital podajajo roke.

Sem že v letih. Čisto mogoče je, da konca nameravanega mrcvarjenja Tržnice ne bom dočakal. Pa tudi če bi ga; na strehi garaže ne bi nikdar ničesar kupoval. Zame Tržnice ne bi bilo več. Prostora nad, ob, pod, Tržnico bi se izogibal. Zame bi Tržnica umrla. 

Po desetletju mlačnjaškega pahorjanstva smo dobili polnokrvno predsednico republike, ki zna o vsem povedati tudi svoje mnenje. Že zato, pa tudi za mnoge čisto človeške geste, smo ji državljani lahko hvaležni.

Vendar: Ko na vprašanje o skrhanih odnosih s predsednikom vlade odgovarja osorno in sprenevedajoče, češ da gre za odnose med nekdanjo ministrico in predsednikom vlade, se le redko kdo lahko z njo strinja.

Ko je namreč tudi v javnosti počilo med predsednikom vlade in notranjo ministrico, je predsednica republike tako rekoč pohitela in jo vzela v svoj urad, pod svojo zaščito torej. Previsoko cenim(o) intelektualno moč predsednice republike, da bi zdaj lahko sprejel(i) takšno njeno razlago: mene se to ne tiče.

Pa še kako se nje to tiče!

Ker pa gre za zadevo, ki kali odnose v državnem vrhu, se velja malce pomuditi tudi ob predsedničini izjavi, češ da se nihče ne sme spuščati v to, »kdo pri meni dela«.

Gre dejansko za to, da je predsednica republike z vabilom v svoj urad eni od sprtih strani demonstrativno zavzela stališče proti drugi strani, se pravi proti predsedniku vlade. Če se že s premierom skregana ministrica ni zavedala, da ni v skladu z njenim dostojanstvom, da greš iskat zatočišče za nadaljnji prepir pod streho najvišje državne funkcije, bi nosilka te najvišje državne funkcije morala vedeti, da je s tem vrgla predsedniku vlade bojne rokavice. To pa se vendar ne dela, gospa predsednica!

Zdaj bi nekakšno pravilo protokola velevalo, da naj bi predsednik vlade prihajal v kabinet predsednice republike na redno medsebojno obveščanje. Pa saj to je noro: premier naj bi se hodil poniževat tja, kjer se rovari proti njemu?!

Predsednica republike je stanje, ki onemogoča dostojno komuniciranje na državnem vrhu, zakuhala sama in samo predsednica republike je poklicana, da to stanje preseka. V dobro države.

Tako vidimo to stvar mi, preprosti državljani. 

Janša misli resno, da bo spet prišel na oblast. Računa, da smo že pozabili, kaj vse je počel v prejšnjih vladah, zlasti med covidom, računa na svojo nedotakljivost, čeprav bi mu morali že zdavnaj, njemu in SDS, postaviti meje. Zdaj javno, agresivno in glasno grozijo in mislijo resno z napovedovanjem pohoda po institucijah. Bo to spet ostalo brez vsakih posledic? Žalostno je dvoje. Prvič, da manipulirajo z ljudmi zaradi svojih egoističnih ciljev (še toliko bolj je zavržno, če ljudje zaradi razvnetih čustev ali drugih vzrokov niso sposobni tega zaznati), in drugič, da jim mnogi – čeprav imamo vsi razum in (zdrave osebnosti) tudi moralni kompas ali vsaj dekalog, ki kaže prav/napačno – spet zaradi lastnih razlogov zvesto sledijo.

Janša že ves čas deli državljane, saj se je ravno za to prelevil iz komunista v skrajnega desničarja. Zdaj gre na vse ali nič, razmere doma in po svetu so prave. Podeželje z RKC že itak ima na svoji strani, prav tako podporo bogate elite, pri kateri mu bo dodatno pomagal »povezovalni« Logar, morda tudi pri »sredinskih volilcih«, Rupar se grebe zanj pri prizadetih in zavedenih upokojencih. Protesti pred celjskim sodiščem mu pridejo prav - ne toliko zaradi sporne prodaje domačije v Trenti - kot izgovor za napad na državne institucije, za hujskanje svojih ovčic in državljanov, tudi samih razočaranih nad sodstvom. Obljublja »večjo pravičnost«, povezuje te neprijavljene proteste z našimi nekdanjimi čustvi na Roški in se dela eno samo veliko žrtev. Ko pa koalicija opozarja (na seji odbora) pred nevarnostmi tega početja, nekateri to doživljajo kot slab šov in obračun z opozicijskimi poslanci, ki pa, resnici na ljubo, že ves čas kršijo pravila, žalijo in lažejo.

Desničarji Golobovo vlado, njene ministre, njene stranke - zdaj še predsednico parlamenta – ves čas blatijo in rušijo, ji napovedujejo predčasen odhod. A ne samo oni, kritizirajo jo tudi njeni volilci, prisegajo na neodvisno kritiko »naših in vaših«, češ, to vladi pomaga za izboljšanje delovanja. Vsi skupaj pa dodajajo njenim napakam, ki jih žal vsak dan občutimo na svoji koži, vpliv na njeno slabo javno podobo. Ta je lahko nepravično slabša, ker se gremo samo negativno kritiko in zanemarjamo dosežke. Po svoje razumem svarila, da z neprestano kritiko pozicije omogočamo - ne samo, da dajemo Janši dodatni material za njegove napade – ampak da bodo volilci ostali doma, češ, »saj so vsi isti«. Ja in »prerokba« se bo uresničila, dobili ga bomo – »velikega odrešenika«. Seveda ne smemo zanemariti vpliva družbenih omrežij, ki postajajo orodje za prevzem oblasti. Poučne so predsedniške volitve v Romuniji, ki jih je moralo ustavno sodišče razveljaviti. Tudi sami imamo s tem izkušnje ob poslanskih evropskih volitvah - SDS uporablja TikTok - z nepričakovano izvolitvijo njihove mlade kandidatke in še koga drugega.

Če Janša kljub tej nepošteni strategiji ne bo postal premier in če prištejemo še njegov poziv k oboroževanju, ni čudno, da nekateri hitro pomislijo na državni udar. Ta pa se v bistvu že dogaja. 

Nedavni masaker v Magdeburgu odpira vrsto vprašanj. Med drugim, zakaj se večina mainstream medijev, tako kot tolikokrat doslej spreneveda, ne iščoč pravih razlogov za ta nerazumen zločin, storjen v slepem ideološkem besu. Dobršen del »leve« politike pa si (kako značilno!), še kar strelja v koleno s tem, ko se zateka k t.i. politični korektnosti. In spet (kolikokrat že!) umanjka razločevanje vzroka od posledice, zato ker politični odločevalci nočejo reči bobu bob. Ali je potrebno  sploh še kaj dodati, če vemo, da je storilec zapriseženi pristaš skrajno desne stranke AfD in da je izrazito sovražen do islama?

Naslednje leto bo minilo 75 let od objave pionirskega dela politične psihologije Adorna in sodelavcev, »Avtoritarna osebnost«. Od takrat pa vse do danes je bilo objavljenih dobesedno na desettisoče raziskav s tega področja po celem svetu, problematika konservativizma in njegovih korelatov, desničarske avtoritarnosti ter socialne dominantnosti, je ena od najhitreje rastočih raziskovalnih topik. Že Machiavelli je vedel, da je za vladarja bolje, če se ga podaniki bojijo, kot če ga imajo radi. Danes vemo, da je strah povod za pristajanje na skrajno desničarsko ideologijo, ki pa ga posreduje spoznavna preprostost, t.i. »zaprti um« (closed mindedness). Kanadski psiholog Bob Altemeyer je pokazal, kako agresivnost avtoritarnih skrajnežev izhaja iz njihovega pretiranega občutka za samopravičništvo, kako zunanji svet dojemajo »spredalčkano« in v črno-belih kategorijah. Njihov moralni razvoj težko doseže najvišje ravni, t.i. post-konvencionalne moralnosti, večinoma se ustavi pri pokorščini do avtoritet, kognitivne sposobnosti so prav tako v povprečju nižje od tistih pri bolj svobodomiselnih. Poleg tega psihiatri že dalj časa vedo, da se pri pacientih, ki se zdravijo zaradi pravih duševnih bolezni in ki so poleg tega obremenjeni še z različnimi predsodki, takrat, ko psihoterapija pokaže pozitivne rezultate pri zdravljenju osnovne psihiatrične motnje, pričnejo sami po sebi zmanjševati tudi predsodki!

To bi pomenilo, da so ti nekakšna generalizirana anksioznost, torej psihopatologija.

Ali je kaj od teh fundamentalnih spoznanj pricurljalo v širšo, laično javnost, so zaradi tega kaj bolj proaktivne ključne institucije v (verjemimo, da še zmeraj) demokratični družbi? Bore malo. Ker če bi temu bilo res tako, potem ne bi bilo toliko slepomišenja in nojevskega tiščanja glave v pesek, še manj pa takšnega kapitulantstva do skrajno desničarske ideologije, kot zdaleč največje grožnje civilizaciji, kot jo poznamo. Potem bi zoper ta najbolj zavržni, nazadnjaški cunami vstala celotna družba, ne samo posamične civilnodružbene iniciative, kot sta pri nas recimo Glas ljudstva ali Inštitut 8. marec. Ker potem bi predsednica slovenskega sodniškega društva Vesna Bergant Rakočević, ki se oglaša le takrat, ko gre za materialno blagostanje njenega ceha, še toliko bolj ukrepala ob aktualnem rušenju sodstva v Celju, ki ga uprizarja naš »pacient« s svojimi avtoritarnimi podaniki. In bi vladni Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora že zdavnaj upravičil namen svojega obstoja. Čakamo, da se prebudijo ključne institucije, drugače se bodo o demokratični družbeni ureditvi učili (ali pa tudi ne?) naši vnuki pri pouku zgodovine. In ali bi nam naši zanamci sploh kdaj odpustili, ker se nismo uprli veliki družbeni grožnji, ki jo predstavljajo avtoritarni desničarski skrajneži, ki dojemajo svet kot nekaj sovražnega, ker drugače ne morejo, saj ne znajo ljubiti. 

Torej: če jih boste imeli, zaklonišča, se boste izognili nevarnostim, ki jih prinašajo oboroženi spopadi. Mirovniki z zaklonišči nimajo nič skupnega, so pa povsod po svetu »nebotigatreba«. V nobeni vladajoči strukturi niso dobrodošli in vsi se jih izogibajo - kot nekoč gobavcev. Značilno je to tudi za EU, ki se je takoj postavila na stran »napadene države« in ji zagotovila vsestransko pomoč »dokler bo to potrebno«, tudi ad evitum. In to pomoč EU res dosledno izvaja. Posledice so vsestranske: razvojno nazadovanje, gospodarstvo v težavah, povečana neenotnost članic EU. Informacijska politična enotnost je še zagotovljena, zato se pojavljajo politične krize z naraščajočo vlogo populistov, ki begajo predvsem pomembnejše sloje prebivalstva. Stroški za vojaško in finančno pomoč Ukrajini so iz meseca v mesec večji. Mirovnih pobud za zaustavitev spopadov ni slišati, spopadi na ukrajinskih bojiščih potekajo že tri leta, kot bi šlo za proučevanje novih orožij in prilagajanja novi vojaški taktiki in strategiji. Strah pred eskalacijo spopadov je iz meseca v mesec večji. In vsi pričakujejo novega odrešenika, strica iz Amerike, ki bo kot »deus ex machina« uredil zadeve. Ampak, problem je evropski in EU je tista, ki bi morala zagotoviti mir. Najprej z zaustavitvijo spopadov in oboroževanja!

Po svoje je takšen poziv ironija: usposobite zaklonišča in poskrbite za zaloge hrane! Kijevčani imajo srečo, ker imajo zaklonišče kar v njihovi podzemni železnici, ostali prebivalci pa kakor kje.

Ukrajinski primer kaže, da bi bilo za Ljubljano najbolj nujno zgraditi podzemno železnico, saj bi dobili skoraj idealno zaklonišče, pa še cestni promet bi razbremenili. Mogoče bi lahko še naprej od daleč gledali tragedijo Ukrajine, tudi Rusije, če ne bi bile rakete tako preklemansko hitre, z desetkratno hitrostjo zvoka. Sicer bi pa rabili za dogovore o podzemni železnici vsaj toliko časa kot smo jih za železnico v Koper.

Spoštovani.

Menimo, da je zadnji čas, da vlada predlaga interventni zakon, ki bo zaposlenim na področju dolgotrajne oskrbe takoj zagotovil ustrezno plačilo na podlagi predlogov Skupnosti socialnih zavodov (povišanje plače za delo v popoldanskem, nočnem, nedeljskem in prazničnem času,nadurnem delu, dodatki za deficitarnost in drugi), sicer bo sistem dolgotrajne oskrbe in domskega varstva starejših kolapsiral.

V Sindikatu upokojencev Slovenije smo resnično ogorčeni, ko ob naših predlogih za izboljšanje družbenega statusa starejših neprestano poslušamo, da morate skrbeti za vzdržnost javnih financ. Da, to počnete na plečih generacije, ki je v preteklosti s svojim delom, znanjem in izkušnjami ogromno prispevala k razvoju Slovenije v vseh pogledih, sedaj, ko je potrebna pomoči, pa ji jo odrekate v imenu skrbi za vzdržnost javnih financ.

Že pred desetletjem smo začeli javno opozarjati, da brez ureditve pogojev dela, ustreznega plačila, ne bo delavcev, delavk na področju dolgotrajne oskrbe. Zakon o dolgotrajni oskrbi je nastajal dve desetletji, žal pa končno sprejeti zakon ne rešuje problemov. V zvezi s plačami se je čakalo na reformo plačnega sistema v javnem sektorju. To reformo smo končno dočakali, vendar ni prinesla ustreznih rešitev za delavke, delavce na področju dolgotrajne oskrbe. Domovi za starejše, izvajalci pomoči na domu opozarjajo na pomanjkanje osebja tako na pomoči na domu kot tudi v domovih za starejše, saj ni prijav na razpise.

Ukrepi, ki jih vsebuje zakon (ZNURK), ne bodo rešili kadrovske krize, sploh ne takoj. Nujni so takojšnji ukrepi za zvišanje plačil zaposlenim, za povečanje kadrovskih normativov za izvajanje zdravstvene in socialne oskrbe.

Ne pristajamo na rešitve, da bi se zviševanje stroškov zaradi povečanja izdatkov za plače, povečevanje cen prenašalo v ceno oskrbe, v cene pomoči na domu. Ob navajanju izgub, ki jih imajo v domovih za starejše, naj opozorimo, da domovi za starejše ne smejo biti vlagatelji v izgradnjo novih domov, v obsežne rekonstrukcije, to je zakonska obveza države.

Naša država je po izdatkih za dolgotrajno oskrbo še vedno pod povprečjem EU (po podatkih za leto 2020, izdatki v naši državi za DO znašajo 1,07 % BDP, v EU pa 1,3 % BDP), zato zavračamo opozorila o vzdržnosti javnih financ. Sredstva proračuna je pač potrebno preusmeriti v dobro ljudi, v dobro starejših. 

V decembru sta v slovenski javnosti bili objavljeni dve izjavi oz. trditvi. Prva je bila trditev generalnega sekretarja NATA g. Rutteja, da se bo potrebno odločiti, da naj bi del sredstev, ki jih države porabijo za socialne in zdravstvene izdatke, uporabili za oborožitvene namene. Druga pa je novica, da naj bi bila dinamika koriščenja sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost povezana z našo hitrostjo pri pripravi in sprejemu pokojninske reforme. Ni dvoma, da lahko Nato sprejema standarde potrebnih finančnih sredstev (za potrebe obrambne sposobnosti celotne zveze). Ni dvoma, da ima EU tudi dopolnjujočo pristojnost. Vendar pa gre na področju zdravstva in sociale za področja, ki so še vedno v pristojnosti držav članic.

Kar je zanimivo v obeh primerih, je dejstvo, da Nato sploh razpravlja o tem, kako in kolikšen delež sredstev, namenjenih za zdravstvo in socialo, naj se nameni za obrambne izdatke in da je načrt za okrevanje in odpornost dejansko namenjen blaženju gospodarskih in socialnih posledic pandemije Covid-19.

Bistvo prava EU je vzpostavitev mehanizmov, zaradi katerih naj bi državljani EU živeli boljše. Sam zakonodajni postopek in določanje izjem od posameznih Uredb in Direktiv je namenjen predvsem temu, da pravo EU ne bi povzročalo poslabšanja življenja državljanov. Zato imajo države članice EU, ob ustrezno izkazani utemeljitvi, možnost uveljaviti lokalne izjeme. Seveda to zahteva določen napor državnih struktur v posamezni državi. Če izhajamo iz temeljev EU, potem naj bi reforme izboljšale položaj večine državljanov v posamezni državi članici – ne pa ga poslabšale. Sledeč načelom EU bi torej pričakovali, da naj bi nova pokojninska reforma upokojencem prinesla večji obseg pravic in tudi višje pokojnine. Če pogledamo zgodovino pokojninskih reform v RS, lahko vidimo, da se pogoji za upokojitev z vsako reformo zaostrijo, pokojninske osnove pa realno nižajo. Ob brskanju novic za utemeljevanje preteklih pokojninskih reform večinoma najdemo omenjene analize OECD, ki uveljavlja sistem ekonomsko vzdržnega sistema sociale in zdravstva.

Kar pa je v danih primerih bolj zaskrbljujoče, je načrtno ustvarjanje demokratičnega deficita pod krinko izvajanja demokracije. Vse omenjene organizacije dejansko predstavljajo nastajanje ti. franšizne države brez državljanov in pa držav s ti. golo suverenostjo. Države ustanovijo nadnacionalne ali mednarodne organizacije, na katere prenesejo določene naloge ali del suverenosti – ta del ni sporen. In ta del sam zase ni pravno problematičen. Problem nastane, ko te organizacije ob kolektivnem odločanju začnejo odločati o zadevah, ki na nacionalni ravni povzročajo ostre politične in narodne delitve. Lahko je upravičeno pričakovati, da posamezne rešitve ne bodo sprejete zaradi širše politične nesprejemljivosti. V takšnem primeru vladajoča politika, ki se zaveda politične nemoči, prenese izražanje lastne volje v takšne mednarodne organizacije. In v tem delu govorimo o ti. franšizni državi. Ker se zavedaš politične občutljivosti zmanjševanja javnih izdatkov za socialo in zdravstvo, kot vladajoča politika to preneseš na kolektivno sprejete sklepe in priporočila takšnih mednarodnih organizacij. Potem pa na lokalni ravni začneš izvajati sistemske spremembe pod firmo zahtev, priporočil in zavez takšnih mednarodnih organizacij. Zelo enostavno je priti v Državni zbor z uvajanjem restrikcij na področju sociale ali zdravstva pod obrazložitvijo, da je to zahteva ali priporočilo EU, OECD, NATA … Logika sprejemanja predpisov se obrne. Namesto da bi državni zbor ali volivci odločali, kaj in kako naj se v teh organih in organizacijah zastopajo nacionalni interesi in potrebe državljanov, sedaj te organizacije nalagajo, kako naj nacionalni parlamenti urejajo posamezna področja. Predstavniki posamezne države (po navadi za dobro plačilo) v teh organizacijah, pod krinko strokovnosti in neodvisnosti, predvsem pa pod krinko zagovarjanja interesov takšnih organizacij, delujejo mimo nacionalne zakonodaje. Dejansko izločajo iz procesa demokratičnega odločanja vse državljane. Kar je še slabše – sklicevanje na priporočila in kritike je na področjih, kjer omenjene organizacije sploh nimajo pristojnosti.

In kakšne so ali bodo posledice? OECD je vseskozi zaščitnik kapitalskih interesov – zagovornik zmanjševanja javnih izdatkov za socialno politiko. Posledica – zanemarjanje demografskega razvoja in sedanja demografska luknja. Zakon o kakovosti v zdravstvu povzema direktive EU, ki veljajo zgolj za čezmejne zdravstvene storitve (ne pa za javne službe). Pri nas omenjeni zakon širi ureditev tudi na javne službe. Posledica – organ v EU bo določal standarde opremljenosti in kakovosti v javni službi. Dodatna posledica – ker zaradi pomanjkanja javnih sredstev ne bo del javnih zavodov sposobnih izpolnjevati zahtev, bo prišlo do njihove likvidacije. Pod krinko odpravljanja socialnih posledic bomo omejevali ostale že uveljavljene socialne pravice.

Kar je zaskrbljujoče, je dejansko obsežen pojav teh franšiznih držav in njihova zloraba v nacionalnih parlamentih. Zaskrbljujoče je to, da lahko vsakokratna vladajoča politika uporabi te franšize, da izvaja njej lastno politiko, mimo koalicijske pogodbe in mimo sprejetih strankarskih programov. Zaskrbljujoče je to, da omenjene franšizne države omogočajo nastanek ti. reguliranih diktatur. Najbolj zaskrbljujoče pa je to, da državam ostaja zgolj ti. gola suverenost – suverenost, ki je zgolj na papirju in o kateri nacionalni parlamenti in volivci ne morejo vsebinsko nič odločati.

Lepo je, da se predsednica republike zaveda, da z izbrisom leta 1992 storjenih krivic izbrisanim ta država še zdaleč ni popravila. In tudi pogumno, da to tudi javno pove. S tem si bo sicer dvignila ugled in »politične točke« pri kakšni tretjini državljanov, toda hkrati znižala oboje pri izbrisanim nenaklonjeni (recimo) drugi tretjini – ob običajni neopredeljenosti ali indiferentnosti tretje tretjine. Zelo neodgovorno pa je zame to, da ob tem zavaja izbrisane in njim naklonjeni del javnosti, da so še vedno nerešeni deli tega problema (in to zelo veliki, nikakor ne samo tistih nekaj izbrisanih, ki še danes živijo tu brez papirjev) hitro rešljivi z novim zakonom, ki ga je sama poslala predsedniku vlade že oktobra lani, a ga ne on ne vlada nočeta »vzeti v delo«. S tem pa je predsednica republike ta politično, moralno in tudi finančno težki problem dejansko zlorabila kot sredstvo v svojem, tudi drugače za državo škodljivem prestižnem boju s predsednikom vlade.

Tudi on v mojih očeh v tem »petelinjem boju« sicer nikakor ni nedolžen – da se takega zakona, kot mu ga je »podtaknila« ona, v sedanjem političnem in finančnem položaju Slovenije preprosto ne more lotiti, pa je (ali bi vsaj moralo biti) ob njenih političnih in zlasti še pravnih izkušnjah popolnoma jasno tudi njej sami. Na to sem njo in njene sodelavce opozarjal vse prejšnje leto, ko se je ta zakon pripravljal, a zaman – interesi tega škodljivega prestižnega boja so prevladali. Žal ne le lani – ponovno letos, ob njenem odlikovanju domnevno vseh izbrisanih (dejansko – zakaj ne tudi izrecno? - pa le maloštevilnih aktivistov iz njihovih vrst, ki so za reševanje te problematike res veliko naredili). Tudi to odlikovanje, podobno kot tisti Golobu podtaknjeni zakon, namreč množici izbrisanih vzbuja lažne iluzije, da jim je pa zdaj ta država končno pripravljena prisluhniti in res popraviti, kar bi bilo danes tu popraviti sploh še mogoče.

To bi bilo morda možno le, če bi za tak podvig sploh obstajala politična volja trenutno vladajočih političnih sil. Celo takrat, ko je ta politična volja pri njih vsaj do neke mere obstajala (npr. jeseni 2004 in nato 2009-2010), so bile te sile že takrat politično prešibke in žal tudi strokovno (pravno) nedorasle zapletenosti problema, tako da ga niso rešile, ampak so stanje kljub dobrim namenom dejansko še poslabšale - zdaj pa pri sedanjih vladajočih niti teh dobrih namenov in politične volje več ni, še zlasti pa ne sposobnosti, kako se problema pravno sploh lotiti. Tak zakon bi bil po vsebini za izbrisane seveda zelo dobrodošel – če bi ga sedanja oblast hotela in zmogla sprejeti. A ga ne bo ne hotela ne mogla, saj še tekočih ekonomskih, zdravstvenih, šolskih in drugih problemov očitno ni sposobna dobro in pravočasno reševati, kaj šele na mah rešiti tako hudo hipoteko iz preteklosti. Individualna soliranja dveh predsednic tu realno ne spremenijo nič, zmedo znotraj vladnega tabora le še povečujejo. Toda poleg tega preprečuje sprejetje takega zakona zlasti še to, da so njegove določbe nezdružljive tudi z nekaterimi dosedanjimi (zame že dolgo problematičnimi) stališči izbrisanim prvotno sicer naklonjenega ustavnega sodišča. Nanja se bodo z veseljem oprli politični nasprotniki izbrisanih, če bi ta povsem nerealni zakonski predlog zdaj nekdo vendarle spravil v zakonodajni postopek. Najnovejša odločba ustavnega sodišča (iz februarja letos) pa je najhujšo oviro popravi krivic izbrisanim, ki naj bi jo ta zakon odstranil, razglasila celo za skladno z ustavo! To povsem neverjetno sramoto sem sicer že predložil v presojo Evropskemu sodišču za človekove pravice, a o njenem sprejetju v obravnavo še ni bilo odločeno. Šele morebiten uspeh v Strasbourgu bi morda (če ga ne bi Slovenija spet izigrala, kot je pred desetimi leti tistega glede odškodnin) lahko omogočil kakšen napredek pri tem vprašanju tudi tu doma. Dokler spet ne pride na oblast desnica, seveda. 

Na hitro sklicana izredna seja parlamentarnega Odbora za pravosodje je dne 5.12.2024 napolnila dvorano s koalicijskimi in opozicijskimi člani odbora ter vabljenimi predstavniki institucij slovenskega sodstva in tožilstva.

Predsednica odbora je k besedi najprej povabila vabljene osebe, ki so izražale svoje videnje vloge našega sodstva kot tretje veje oblasti ter obsodile vsakršen nespodoben odnos posameznikov ali javnosti do te vloge. Prav tako so zavračali žalitve in nespoštovanje do sodniškega poklica, ki se pojavljajo v javnosti.

Nato je sledila razprava članov odbora, ki pa je zaradi lingvalnega ( jezičniškega) sloga predsedujoče že kmalu vodila v napeto stanje v dvorani. Tudi zaradi njenih polsmešnih vložkov si nismo mogli obetati resne razprave. Ko pa so v dvorani začeli švigati prvi »opomini« in »odvzemi besede« opozicijskim poslancem, in potem ko so vabljeni drug za drugim zapustili dvorano, takrat smo gledalci pred ekrani zaznali pravi namen izredne seje – priložnost za javno-osebni obračun z opozicijskimi poslanci. V neskončnost razvlečena seja, brez resne koristi, je dala priložnost verbalnemu soliranju dvema neumornima koalicijskima poslankama, ki sta neizkoriščeni čas »odvzetih besed« zapolnili tudi s pričevanji o sebi. Tako smo od predsedujoče izvedeli, da je pravnica s pravosodnim izpitom in da nikoli ni nameravala iti v politiko, vendar je bila v to prisiljena, ker jo( je) moti(lo) delovanje opozicije oz. stranke SDS. »Zaradi vas sem to storila«, je še pribila. Res ganljivo, če se moraš žrtvovati!

S posebno čustvenim nastopom jo je proti koncu seje dopolnila druga koalicijska poslanka, nekdanja sodnica, ki je izpovedala svoje prejšnje simpatije do Janeza Janša. Malo ganjena je dejala: »Res iskreno vam povem, da mi je žal, da je JJ skrenil, žal skrenil in od takrat za mene ni več (?), res mi je žal«, in pogledala proti kameri v upanja, da bi TV gledalci njeno obžalovanje morda zmogli dojeti.

Ob 21.30 so eni poslanci dvorano zapuščali z lekcijo predsedujoče, da beseda v demokraciji ni dana vsem enako! Drugi poslanci pa veseli, da so soglasno sprejeli nek svoj koalicijski sklep.

Jaz pa vljudno prosim za kvalitetnejši šov naslednjič.

Novinarka Monika Weiss je temeljito predstavila probleme slabega zraka v naših mestih in njihove glavne onesnaževalce ter kakšna so bila dosedanja prizadevanja za izboljšanje zraka. Zanimivo je primerjanje stanja onesnaženosti zraka, ki ga je opravila Evropska agencija za okolje in ki je stanje kakovosti zraka v Ljubljani uvrstila med najslabša mesta v Evropi. Še bolj je zanimivo primerjati skromna prizadevanja za izboljšanje stanja v naših mestih s prizadevanji drugod po Evropi. Delo je 7. decembra objavilo globalni pregled, ki ga je pripravila analitična enota The Economist Inteligence Unit pod naslovom Deset poslovnih trendov v letu 2025 in napovedi za 15 gospodarskih panog. V delu, ki se nanaša na prizadevanje za izboljšanje zraka v mestih, je navedeno: »Norveška želi do leta 2025 prva doseči, da bodo vsi novi avtomobili brez emisij, vendar ta cilj ne bo veljal za dostavna vozila … EU je uvedbo standarda euro7 preložila na leto 2028. Kljub temu bodo avtomobili z bencinskim in dizelskim motorjem naleteli na ovire: vse več mest bo namreč uvajalo območja z ničelnimi emisijami. Stockholm bo prvi, ki bo v središču mesta prepovedal vožnjo z vozili na fosilna goriva«.

Te napovedi kar same od sebe postavljajo vprašanje, kaj se pa predvideva v našem najlepšem mestu na svetu v Ljubljani, da bo tudi najbolj zdravo mesto? Žal so predvidevanja slaba. Denimo, ali bo predvidena izgradnja garaže pod mestnim trgom zmanjšala cestni promet po središču mesta? Seveda ne, povečala ga bo in s tem poslabšala zrak v Ljubljani. Proti garaži so se že izrekli različni strokovnjaki. Nazadnje se je izrekla proti gradnji tudi Ljubljanska škofija. Toda zaenkrat Ljubljanski župan Zoran Janković vztraja pri izgradnji.

Ljubljani pa grozi še druga škodljiva odločitev, ki bo prispevala k še večjemu cestnemu prometu. V načrtu je izgradnja dodatnih pasov na vpadnicah avtocest v Ljubljano. Za to so se odločili čeprav tuje izkušnje kažejo, da s tem le kratkotrajno izboljšajo pretočnost prometa, trajno pa povečajo cestni promet. Dogaja se to: ko je boljša pretočnost prometa, začnejo uporabljati osebni avto še tisti, ki ga doslej niso. Razen tega nakupi avtomobilov z notranjim izgorevanjem še vedno naraščajo in prihajajo vedno nove generacije voznikov. To seveda pomeni več cestnega prometa v Ljubljani in s tem v zvezi še poslabšanje kakovosti zraka v Ljubljani.

Kot je že v članku omenjeno, ni učinkovitih ukrepov za zmanjšanje osebnega prometa. Žalostno je, kljub velikemu govorjenju, kako je potrebno krepiti javni promet, nismo uspeli doseči, da bi javni promet naraščal stalno iz leta v leto. V posmeh temu smo ustanovili podjetje za koordinacijo javnega prometa in s tem dosegli, da še nikoli ni bilo takšne zmešnjave pri prevozu potnikov, kot je bila letos. Ob tem sem se spomnil razgovora z železničarjem v informacijski pisarni. Vprašal sem ga, zakaj so vozni redi tako nepraktično postavljeni. Bil je kratek: izgleda, da ga pišejo tisti, ki se ne vozijo z vlaki. Zato bi najbrž lahko dodal: koordinacijo javnega potniškega prometa opravljajo tisti, ki javnega prometa ne uporabljajo. Te službe pa niso dobili zato, ker so strokovnjaki na tem področju, pač pa zato, ker imajo dobre strankarske prijatelje. Kot je pogosto pri zaposlovanju v državni upravi. 

Ljudje smo pač takšni, če nam je nekdo všeč, do njegovega početja gojimo veliko razumevanje. Pri tem pa radi spregledamo kršenje veljavnih pravil obnašanja v družbi. Zato ne morem razumeti, da visoko šolsko izobraženi posamezniki spregledajo, da je uveljavljena več stopenjska možnost iskanja pravice na sodišču, zato zmerjanje sodnikov, da delajo v krivosodju, seveda nima nobene vrednosti, razen, če tudi Evropsko sodišče za človekove pravice tudi ni krivosodje. Ker so sodniki tega sodišča iz različnih držav, bi jim težko lahko prisodil, da so obremenjeni z neustreznimi bivšimi praksami. Torej ne gre za nikakršno krivosodje, pač pa za miselnost posameznika, da je nedotakljiv in zato lahko dela in govori, kar hoče. Svoboda govora ne pomeni, da lahko žališ, kogar hočeš. Tako se najdejo posamezniki, ki pač hočejo prispevati k normalnemu delovanju družbe tako, da žaljivca tožijo. Ja, nekateri se ob taki obsodbi nekaj naučijo in jo dostojanstveno sprejmejo, so pa tudi takšni, ki samo jokajo, da se jim dela krivica, niso pa sposobni spremeniti svojega obnašanja. Raje organizirajo demonstracije pred sodišči, da si olajša dušo s pretakanjem krokodiljih solz. Le kdo je plačal demonstrantom prevoz in malico?

Seveda je čudno, če nekdo oceni, da je bilo sojenje zaradi suma korupcije v zvezi z nakupom oklopnikov Patria dejansko politično onemogočanje Janeza Janše pred volitvami. No,v razvitih demokracijah vodilni politiki ob sumih korupcije odstopijo. Pri nas je pokazala, kako se obnašajo odgovorni politiki, ki je v primeru suma, Katarina Kresal odstopila. V zvezi s sojenjem v zadevi Patria so mi ostale v spominu tri stvari ... Prvič to, da ko so predstavnika proizvajalca vprašali kako so sklenili ta posel s Slovenijo, je odgovoril, da so upoštevali lokalne običaje. Katere? Drugič, v zvezi s sumom korupcije v zvezi s Patrio je bila slovenska policija iz tujine obveščena o sumljivosti tega posla. Toda čudno, brzojavka o tem se je izgubila. Ni zanemarljivo dejstvo, da je bil takrat Janez Janša predsednik vlade, notranji minister in generalni direktor policije sta bila člana SDS. Preiskavo v primeru Patrie je slovenska policija začela leto pozneje, potem ko je OECD odklonil, da nas sprejmejo v članstvo, češ, da kljub opozorilu naša država ni začela preiskave v zvezi s sumom korupcije ob nakupu Patrie. V Avstriji so v zvezi s tem poslom obsodili avstrijskega poslovneža. Samo sojenje v zvezi z nakupom Patrie pri nas se je začelo veliko pred začetkom priprav za naslednje volitve.

Nedavno sem prebral pismo bralcev, kjer se je pisec pridušal, da imamo pri nas res krivosodje, saj je nerazčiščena ostala prodaja orožja, nakup Patrie in druge nečednosti, Janez Janša pa še vedno ni zaprt. Ja, dr. Bernard Nežmah, tudi takšne reakcije so na nedavne demonstracije pred celjskim sodiščem. 

V soboto, 16. novembra, je bil na Prešernovem trgu v Ljubljani shod za mir, ki so ga poimenovali Ne v mojem imenu.

S transparenti, ki so pozivali k miru, Nehajte z vojnami, dajte ljudem mir, s pesmimi in prisotnostjo, so izražali nujnost aktivnega zavzemanja za mir in nenasilje. Ni bilo veliko optimizma v njihovih besedah in pesmih. Čas je resen in strah nas je. Pa vendar je bil shod tudi optimističen. Ker se je zgodil, ker so prišli ljudje, ki se zavedajo, kam pelje sovraštvo, ki so pozivali k svetu brez orožja.

V torek, 19. novembra, je bil pred celjskim sodiščem na Prešernovi ulici shod v podporo nekomu, ki že desetletja širi sovraštvo, ki poziva k nasilju in oborožitvi, ki neti najtemnejša čustva, ki ščuva in zastruplja družbo. Na ta svoj ogenj neprestano nalaga vnetljive besede maščevanja, laži in žalitev. In prvi odzivi so že tu. Tokrat so njegovi podporniki za orožje uporabili drogove zastav, kaj bodo naslednjič? 19. novembra ne bi smelo biti pred celjskim sodiščem na Prešernovi ulici nikogar.

Desetega decembra 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah- SDČP. Na srečo smo takrat imeli politike, ki so na grozotah iz obeh svetovnih vojn, zmogli dovolj volje in vizije, da so sprejeli ta zgodovinski dokument. Žal danes niti približno ne premoremo podobnih politikov, kar dokazujejo sedanje obupne razmere. Zato pa je toliko bolj potrebno, da se čim več ljudi, predvsem pa civilna družba, vključi v prizadevanja za uresničevanje SDČP, saj je to eden najpomembnejših dokumentov človeštva in nam tudi danes omogoča spremembe za boljši svet.

SDČP ima, med drugimi, navedeni tudi dve pomembni človekovi pravici in sicer pravico do maternega jezika in pravico do komuniciranja. Ob vsem bogastvu in različnosti kultur in jezikov je nezmožnost komuniciranja, povezovanja in sodelovanja zlorabljena. Pravica do maternega jezika je vsaj do neke uresničena, pravica do komuniciranja pa je nedorečena in jo zato imperialni narodi zlorabljajo kot bojišče za nadvlado na kulturno jezikovnem področju. Zato je prišel čas, da to bojišče spremenimo v drugačen, človeku in človeštvu prijazen prostor, ki bo zaščitil bogastvo različnosti, zaščitil materne jezike ter istočasno omogočil enakopravno komunikacijo. Sedaj je jasno, da bo tudi Evropa na področju mednarodnega komuniciranja- tako posameznika kot države in skupnosti - morala poiskati drugačno pot. Sedanja jezikovna diskriminacija, kolonializem in lažna demokracija z nadvlado angleščine zahtevajo iskanje drugačne poti.

Temu namenu služi osebna izjava o jeziku, ki vsebuje globoko sporočilo človečnosti. Izjava pravi, da se kot posameznik odpovedujem vsiljevanju svojega jezika v mednarodnem sodelovanju, istočasno pa kot znak spoštovanja do sogovornika za enakopravno sporazumevanje uporabljam mednarodni jezik esperanto, kot drugi skupni jezik. Ta izjava je nastala okrog leta 1972 med jugoslovanskimi esperantisti, ki so želeli prispevati k odpravi jezikovne neenakopravnosti. Dokument je bil kot Deklaracija sprejet na Predsedstvu Jugoslovanske zveze esperantistov in je imel zanimiv odziv, tako v Sloveniji (RK SZDL), kot v Beogradu leta 1973, na Svetovnem kongresu esperantistov v pozdravnem govoru pokrovitelja kongresa.

Sprejem takšne izjave ter njeno uresničevanje bi danes, tako za posameznika kot za mednarodno skupnost, pomenil veliko spremembo v medčloveškem in mednarodnem sporazumevanju ter sodelovanju. Takšno spremembo bi zaradi bogastva različnosti jezikov še posebej potrebovali v Evropi. Predvsem pa bi takšna sprememba pomenila vsebinsko pravilno in človeško pravično enakopravno sporazumevanje v duhu SDČP. To bi imelo še poseben pomen za mlade ljudi, ki so danes podrejeni angloameriškemu kulturno jezikovnemu kolonializmu z vsemi posledicami. Današnji sistem prisilnega učenja tujih jezikov, vendar v resnici skoraj izključno angleščine, pomeni nadaljevanje kolonializma. Samo mednarodni jezik, kot nacionalno nevtralen drugi jezik, omogoča vzgojo za spoštovanje drugačnosti, za strpnost in za enakopravno sporazumevanje (komuniciranje).

Izjava o jeziku je torej osebna odločitev vsakega izmed nas za spremembo v medčloveškem oziroma mednarodnem komuniciranju ter sodelovanju. Gre za uresničevanje človekove pravice do komuniciranja v duhu SDČP. Podpisana in odposlana izjava pomeni, da imamo dovolj pretekle, sedanje in bodoče jezikovne diskriminacije, da poznamo drugačno rešitev ter da je čas za njeno uresničitev. To je torej poziv vsem odgovornim, da začnejo resno obravnavati problem jezikovne politike in jezikovne demokracije, doma in v tujini. Izjavo moramo poslati osebno ali preko organizacij civilne družbe politikom, predvsem tistim, ki zastopajo pravice vseh državljanov – v našem primeru predsednici Republike Slovenije ter varuhu človekovih pravic.

Čas je, da politiki – tako domači kot tuji - upoštevajo predloge za dobrobit vseh državljanov doma in v tujini. Kot državljani Slovenije, Evrope in sveta smo dediči Splošne deklaracije o človekovih pravicah, zato pokažimo pogum, sprejmimo izjavo o jeziku in zahtevajmo, da se ta človekova pravica do enakopravne komunikacije iz SDČP uresniči.

Že na sto tisoče je mrtvih mladih ljudi in še ni nobenih resnih znakov, da bi se vpletene države zavzele za premirje in pogajanja za razrešitev spora. Skoraj nič drugače kot v Ukrajini je v Palestini, kjer prav tako ni upanja, da bi Palestinci prišli do molka izraelskega orožja, ki jim razbija še zadnje ostanke njihovih domov. Celo njihovo zadnje zatočišče Zahodni breg ni samo pod okupacijo, ampak Izraelci ga kar naprej naseljujejo. Gaza je uničena, prebivalstvo je na prisilnem begu. Kje je njihova bodočnost?

Nič ne pomagajo raziskave, kdo in zakaj je kaj zagrešil po koncu druge svetovne vojne v Palestini, ali v Ukrajini po razpadu Sovjetske zveze. Morijo, rušijo domove, šole, bolnišnice. To je treba zaustaviti takoj in na bojišča poslati čete OZN, ki bi nadzorovale premirje. Nič od tega se ne dogaja. Svetovni politiki »sanjajo« o vzpostavitvi države Palestincev in o zmagi ene ali druge strani v Ukrajini; otroci pa nimajo bodočnosti, matere objokujejo padle, umorjene otroke.

Ampak se vseeno dogaja: namesto premirja se poglabljajo nasprotja, povečujejo se sredstva za pobijanje, rušenje. Napreduje vojaška tehnika uničevanja in revščina ter obup prizadetih prebivalcev.

Kam greš EU? Ali res ne vidijo kam pelje eskalacija pobijanja, rušenja?

Umira človek! 

Ženski lobi Slovenije pozdravlja prvo vsebinsko odločitev Ustavnega sodišča, da je bila zakonska ureditev, ki je samskim in istospolnim ženskam odrekla pravico do oploditve z biomedicisko pomočjo, neustavna. Trajalo je 23 let, da bo demokratična Slovenija vzpostavila pravico, ki smo si jo ženske izborile še v socializmu, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, in jo nato izgubile z referendumom 2001. Ta referendum se sploh ne bi smel zgoditi, saj je o pridobljeni pravici manjšine odločala večina. To večino je takrat predstavljala manj kot četrtina volilnega telesa. Ta skupina volilk in volilcev je odločila, da samskim in istospolnim ženskam ta pravica ne pripada več.

Sledilo je več poskusov strank leve in liberalne sredine, da bi se ustavno sodišče vsebinsko izreklo o ustavnosti referendumske odločitve. Vsi ti poskusi so bili zavrnjeni iz procesnih, formalnih razlogov, poslanke in poslanci, ki so trdili, da podpirajo spremembo, in so dejansko imeli potrebno večino, pa tudi niso zbrali poguma, da bi sami sprejeli spremembo tega zakona in krivico popravili, čeprav bi to lahko storili, če bi bili pri glasovanju enotni.

Končno pa so se stvari po zaslugi ustavnega sodišča premaknile. Ta odločitev za ustavne sodnike in sodnice ni bila lahka, niti samoumevna, zato je toliko bolj vredno, da so jo zmogli sprejeti. Želimo si, da bi se krivične zakonske določbe spremenile v najkrajšem možnem času in pričakujemo od DZ, da bo njegova večina glede tega vprašanja takoj prešla od obljub in napovedi k dejanjem.

Nauk te zgodbe je zelo poučen. Človekove pravice žensk je zelo težko izboriti. Ne borimo se samo z nazadnjaštvom, ki ga je najti v vseh strankah, ampak z globoko ukoreninjenimi, družbeno uveljavljenimi predstavami in predsodki, v tem primeru o tem, kako naj bo videti za otroke edino primerna in sprejemljiva družina, čeprav že dolgo živimo v družbi, kjer je mnogo vrst družin in vsaka med njimi je lahko odlična, povprečna ali usodno škodljiva za otroke.

Mnogo lažje je ženske pravice izgubiti, in najtežje jih je obnoviti.

Ceno plačujejo manj premožne ženske, ki si kot posameznice ne morejo izboriti nobene pravice, nimajo pa zvez, včasih tudi ne potrebnega znanja in nikoli dovolj denarja, da bi si jo kupile v bolj napredni tujini. Nikoli ne bomo izvedele_i, koliko je bilo teh samskih žensk in žensk v istospolnih zvezah, ki jim je čas, ko bi bile biološko sposobne zanositi in roditi z biomedicinsko pomočjo, neusmiljeno in za vedno potekel.

Naše pravice lahko ženske uspešno pridobimo, ohranjamo, obnovimo, samo povezane v močno in enotno žensko gibanje, v sodelovanju z dosledno, napredno demokratično politiko, v kateri je dovolj poslank in poslancev, ki si resnično prizadevajo za enakost spolov in kjer se ustavno sodišče ne boji sprejemati pravičnih vsebinskih odločitev, za katere dobro ve, da jim del družbe ne bo ploskal. Zgodilo se je nekaj izjemnega, v časih, ko se zdi, da take vrste napredka ni več mogoče pričakovati. Dobro dene, da lahko tokrat občutimo ponos, da živimo v taki državi. 

Slovensko sociološko društvo izraža globoko zaskrbljenost nad intenzivno rastjo sovražnega govora v slovenski družbi. Sovražnost in žaljivost, ki se sprevračata v neposredne grožnje, postajata vsakdanja praksa, medtem ko ključne institucije in politika večinoma molčijo ali pa se izgovarjajo na nemoč. Takšna zadržana pozicija in resignirana drža, ki temelji na domnevi, da se temu ni mogoče zoperstaviti, ne le ne rešuje težave, temveč jo dodatno krepi in legitimira.

Tarče sovražnega govora so vse številnejše: izbrisani in izbrisane, begunci in begunke, Romi in Rominje, aktivisti in aktivistke, univerzitetni predavatelji in predavateljice, tožilke in tožilci, sodnice in sodniki, LGBT+ osebe ter mnogi drugi posamezniki, posameznice in skupine, ki s svojim delovanjem, stališči ali zgolj s svojim obstojem motijo tiste, ki gojijo nestrpnost. Žalitve, ki jih pogosto spremljajo odkrite grožnje, vse pogosteje izrekajo tudi posamezniki, od katerih bi pričakovali najvišjo stopnjo odgovornosti in etike: politiki in druge vplivne osebe v javnem življenju ter nosilci različnih družbenih funkcij.

Namesto odgovornosti za javno besedo se soočamo s tekmovanjem v ekstremnosti žalitev in groženj, pri čemer se takšna retorika normalizira in upravičuje kot „svoboda govora“. Odkar opozarjamo na nevarnost besed in govorov, ki širijo sovražnost, se sprašujemo, do kdaj in do kam seže tolerantnost oblasti, v kaj se bodo morale sprevreči besede, da bomo grožnje s fizičnim nasiljem, celo s smrtjo začeli tudi formalno obravnavati kot nasprotje svobode govora. Opozarjamo, da svoboda govora ne vključuje spodbujanja sovraštva, nestrpnosti in nasilja. To so dejanja, ki ogrožajo demokratične vrednote, javni red in temeljne človekove pravice.

Še posebej zaskrbljujoče so vse pogostejši pozivi k oboroževanju somišljenikov, grožnje z uporabo strelnega orožja in žuganje “s koli” in z drugimi oblikami nasilja nad tistimi, ki mislijo drugače. Takšno hujskanje k fizičnim napadom na konkretne osebe in skupine prebivalstva je sredstvo zastraševanja, utišanja in omejevanja svobode mišljenja ter zapiranja javnega prostora za pluralne razprave.

Slovensko sociološko društvo zato sodno oblast poziva, naj sovražni govor obravnava kot to, kar je: besedno dejanje, ki neposredno ogroža javni red, mir in človekovo dostojanstvo. Potrebno je dosledno sankcioniranje tovrstnih dejanj v skladu s 63. členom Ustave Republike Slovenije, ki prepoveduje spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Prav tako je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Pri tem ne sme biti izjem – tudi za nosilce politične oblasti, ki bi morali biti zgled odgovornega in spoštljivega javnega izražanja.

Potrebujemo konkretne ukrepe za zaščito temeljnih demokratičnih vrednot in spoštovanja človekovih pravic, saj gre za vprašanje temeljne družbene solidarnosti in varnosti vseh prebivalk in prebivalcev. Sovražni govor in hujskanje k nasilju ni mnenje. Je dejanje, ki ruši družbeno povezanost in spodkopava demokratične temelje. Zato je treba proti njemu ukrepati odločno, sistematično in odgovorno – v korist celotne družbe.

Ivan Janez Janša ima seveda spet prav. V Sloveniji res vlada krivosodje in ne pravosodje. Ča bi vladalo pravosodje, bi gospod Ivan Janez Janša že nekaj let živel na Dobu. 

Zgodovina naj bi volivce marsikaj izučila, vendar je na tej podlagi predvsem uspeh politikov iz opozicije, ki ob krizah pridejo zlahka na oblast. Saj nam zgodovina dokazuje, da je bila svetovna gospodarska kriza razlog za drugo svetovno vojno. Saj je bil to razlog za vzpon fašizma, ker so takratni politiki večini obljubljali lepše in bogatejše življenje. Še bolj prepričljivi so bili ob gospodarski krizi nacisti, ki so za svoje obljube o več vredni rasi morili v taboriščih in na frontah po Evropi, Balkanu in Rusiji. Po zmagah nad fašisti in nacisti je bila Evropa v ruševinah. Ob tem pa je bilo tudi na stotine milijonov žrtev. Volivci so se takrat in se tudi sedaj odločajo za spremembe z novo vlado zaradi dnevnih stisk in težav, če se podraži hrana in ne zmorejo vseh stroškov.

Sedaj je na vsem svetu splet podnebne, varnostne, prehranske in zdravstvene krize. Ob tem je še na vsem svetu kar 58 vojn, ki se samo širijo in ogrožajo milijone ljudi ter rušijo vse z vedno močnejšim orožjem. Zaradi takih razmer je na milijone migrantov in beguncev, kar povzroča velik odpor v evropskih državah in celo v ZDA. Samo zaradi klimatskih sprememb napovedujejo 40 milijonov beguncev, ker nimajo niti pitne vode.

Sedaj ves svet ogrožajo predvsem klimatske spremembe, kar zahteva odločne ukrepe takoj in še za naslednja desetletja. Vendar večino ljudi to ne zanima, ker jih tarejo dnevne skrbi za preživetje. To se je izkazalo tudi ob katastrofalnih poplavah v Španiji. Ob tem so na shodih pobesneli, ker jih oblast ni na to opozorila vsaj kakšno uro pred ujmo, da bi zavarovali sebe in svoje premoženje. V besu so obmetavali z blatom politike in celo svojega kralja.

Ob takih ugotovitvah in dokazih po vsem svetu pa nimajo nobenega vpliva za spremembe niti svetovne organizacije OZN in Varnosti svet. Ob takih razmerah je vedno večja verjetnost, da bodo ogroženi vladarji namerno ali po pomoti uporabili tudi nuklearno orožje. 

»Načrt župana Zorana Jankovića za večnadstropno garažno hišo že desetletje in pol ustavljajo civilna združenja, posamezni arhitekti in arheologi, umetnostni zgodovinarji, celo državni uradniki na ministrstvih, vmes so se zvrstile tudi že ostre demonstracije. Potem pa je prejšnji teden nastopil konec: občina je pridobila vsa soglasja - gradbeno dovoljenje pride do novega leta in velika gradnja se prične!« Poglavitno vprašanje je še vedno odprto – neposredni »sosed« v postopku, škofija, namreč ni dala soglasja. Gre za neposredno ogrožene nepremičnine visoke kulturno varstvene vrednosti. Vplivi izkopavanja gradbene jame in gradnje v terenu bodo povzročali močne vibracije, tresenje tal in okoliških objektov, z veliko možnostjo poškodb. Mestna oblast kot glavni investitor se sklicuje na garancije o varni gradnji in dodatnih ojačitvah stabilnosti stolnice.

Nevarnosti vplivov na okolje in na okolico se zaveda tudi projektant, v ravnokar javnosti predstavljenem projektnem gradivu – to je dokumentacija za integralno gradbeno dovoljenje (DGD) in pripadajoča dokumentacija, navaja možne probleme in predvidene rešitve.

V projektu – tehničnem poročilu (TP) – so napisane ugotovitve, da varnosti pred vibracijami v fazi projekta DGD ni možno zagotavljati.

Toliko glede garancij županovih ljudi.

Projektant izjavlja, da bo odprta vprašanja dovolj velike varnosti uredila šele faza projekta za izvedbo (PZI), vendar to v postopkih integralnega gradbenega dovoljenja za objekt z vplivi na okolje ne zadošča – PZI dokumentacija ne bo več niti del upravnega postopka, kjer so obravnavani pomisleki javnosti in zahteve prizadetih ogroženih okoličanov, niti proučevanja 

glede vplivov na okolje. Za investicijo je predpisana izdelava Poročila o vplivih na okolje (PVO), s predpisanimi omilitvenimi ukrepi ter z oceno sprejemljivosti, kar se oceni na podlagi pregleda projekta za investicijo pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja v upravnem postopku, in ne šele na podlagi PZI dokumentacije v drugi fazi.

V razgrnjenem elaboratu se nahajajo zelo dvomljiva zagotovila o neoporečnosti nameravane gradnje. Stran XIX se sklicuje na pogoje iz Občinskega prostorskega načrta – izvedbeni del in zanje izdelano celovito presojo vplivov na okolje ter podaja izjavo, da se je v sklopu DGD projekta za Tržnico kot objekta z vplivi na okolje izdelalo Poročilo o vplivih na okolja (PVO) za prenovo osrednje ljubljanske tržnice, ki je dokazalo, da vsi posegi med gradnjo objektov in kasneje v obratovanju ne bodo povzročali negativnih motenj na okolico.

Velja, da mora omenjeno Poročilo PVO upoštevati in ustrezno dopolniti dognanja iz celovite presoje vplivov na okolje za nivo OPN MOL-ID.

Ob tem tehnično poročilo (TP) navaja, da je občutljivost posameznih objektov – enot kulturne dediščine oz. spomenikov v okolici, na vibracije različna, da pa so zaradi pomanjkanja predpisov, ki bi na področju Republike Slovenije opredeljevali mejne vrednosti dopustnih vibracij za posamezno vrsto objektov, mejne vrednosti določili projektanti sami skladno s tujimi standardi, v obravnavanem primeru z avstrijskim standardom ÖNorm S 9020.

Pri tem je v tehničnem poročilu (TP) omenjena neprimernost primerjav z drugimi, že izvedenimi projekti, saj so vibracije pri izvajanju gradbenih del odvisne od številnih lokalnih faktorjev. Kot dodatni ukrep je v tem poročilu predlagano, da mora nosilec posega že pred pričetkom gradbenih del zagotoviti, da bo uporabljena gradbena tehnologija, ki povzroča čim manj tresljajev oz. vibracij, pri čemer to ni konkretno definirano. Med gradnjo se bo izvajal predviden monitoring s pogojem o skrajno dopustni meri obremenitev z vibracijami za spomeniško zaščitene objekte v okolici (pojavljanje razpok do 9 mm/s), ko se izvede alarmiranje. TP navaja še, da so opravili dodaten informativni pogovor s specialisti, ki so zagotovili, da je ukrep alarmiranja dovolj dobra garancija za predvidevanje, da ne bo prišlo do dodatnih poškodb na kulturnih spomenikih v okolici. Poleg tega je predstavnik omenjenega podjetja zagotovil, da »v fazi projekta DGD in obenem presoja vplivov na okolje, zaradi pomanjkanja vseh podrobnosti gradnje ter ocene ničelnega stanja potencialno kritičnih objektov, noben model in/ali izračun v tej fazi ne bi mogel pokazati dokončne in natančne ocene nevarnosti poškodb teh objektov«.

Potrebno je pripomniti, da bi bilo treba razpolagati z več podatki in bolj detajlnimi rešitvami, ki bodo lahko zanesljivo zagotovile varnost obstoječih objektov v okolici že pred izdajo gradbenega dovoljenja in ne šele enkrat naknadno, če sploh.

V segmentu obravnave Kulturna dediščina poročilo TP navaja še, da je treba izvesti dodatne terenske preiskave za natančno izmero in določitev karakteristik glinenega sloja, ki bistveno vpliva na deformacije Semenišča, izsledke teh preiskav pa upoštevati v naslednji fazi projektiranja (PZI). V tej točki je treba opozoriti na naslednje: gre za preveč pomembna tveganja za zaščiteno okolico, da bi jih prepuščali fazi Projekta za izvedbo (PZI) – upoštevati jih je treba že v fazi DGD in v pogojih gradbenega dovoljenja – sicer lahko pride do prevelikega odstopanja rešitev v PZI od pogojev v DGD. Za »objekte z vplivom na okolje« je treba velik del načrtovanja, ki se sicer v praksi prepušča fazi PZI, izdelati že za fazo DGD in obravnavati v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja, s tem, da se dokaže varnost in zanesljivost varovanja okolja, zagotovitev javnega interesa in zavarovanje interesa potencialno prizadetih oseb s »pravnim interesom«. To je še posebej pomembno, saj se taki objekti obravnavajo sodno na Upravnem sodišču že na podlagi DGD in ne šele PZI ali prijave del. 

Enako velja za navedbe zahtev mnenjedajalca glede varstva kulturne dediščine v zvezi s predvidenimi odmiki nove podzemne garažne hiše 16 m od semenišča in v 123. točki navedbe, da je glede na zahtevnost temeljnih tal, veliko globino predvidene gradnje in neposredno bližino najpomembnejših objektov kulturne dediščine – spomenikov državnega pomena in UNESCO dediščine, potrebno v fazi PZI izdelati recenzijo projekta PZI, ki jo mora izdelati za to usposobljena neodvisna institucija, na primer akademska ali raziskovalna institucija.

Ugotovimo lahko, da je tako ukrepanje prepozno. Gre za objekt z vplivi na okolje, ko je treba že v fazi za gradbeno dovoljenje zagotoviti z ustrezno prikazanimi rešitvami, da vplivov ne bo, oziroma morajo biti že v fazi DGD vgrajeni vsi omilitveni ukrepi, ki jih je treba zagotoviti.

Na podlagi dovolj natančno načrtovanih vsebin v dokumentaciji za gradbeno dovoljenje (DGD) pride na vrsto, in je možna, recenzija že za DGD, in ne šele za PZI.

Tudi Poročilo o vplivih na okolje lahko šele ob tem ugotavlja, ali bo projektirana investicija dovolj ustrezna za varovano okolje.

Protokol HIA (Heritage Impact Assessments at World Heritage Properties), ki zahteva javno obravnavo posegov na območju varstva (in vplivnem območju v okolici) je predpisan tudi za Plečnikove tržnice, vključuje pa javno obravnavo in vključevanje javnosti v postopek nameravane gradnje v bližini zaščitenega območja in objektov. 

Pred kratkim sem v časopisu zasledila oglas, ki vabi na »Rog dizajn dneve«. Gre za večdnevno prireditev, posvečeno oblikovanju. Ne vem, zakaj se je avtorici/avtorju oglasa zdelo lepše naziv dogodka zapisati v grdi spakedranščini, saj smo »design« že zdavnaj prevedli v »oblikovanje«, še manj pa mi je razumljivo, zakaj je treba papagajsko prenašati tuje jezikovne strukture v slovenščino (»dizajn dnevi«). V nekaterih jezikih, npr. v angleščini, v kateri očitno razmišlja čedalje več Slovenk in Slovencev, lahko v takšnih besednih zvezah samostalnik nastopa tudi v vlogi pridevnika, v slovenščini pač ne, se pa takšno maličenje pojavlja čedalje pogosteje. Že pred leti je neki bralec v tej rubriki opozarjal na nepravilno rabo slovenščine v takšnih zvezah, npr. Triglav tek ali Ljubljana festival. Od takrat pa se je stanje očitno le še poslabšalo, saj so čedalje pogostejši oglasi, ki so polni jezikovnih napak, kot bi njihove avtorice/avtorji uspešno prešpricali pouk slovenščine v osnovni šoli. Na oglasu za to prireditev se pojavlja tudi vprašanje: »Kaj se lahko naučimo od prednikov?« Verjetno kvalitetnega in celo vrhunskega oblikovanja, bi si pa želela, da tudi boljšega znanja in lepšega odnosa do slovenščine. 

V Mladini št. 43 je bil objavljen članek avtorja Boruta Mekine, ki neustrezno povzemajo moje stališče do javnega zdravstvenega sistema, zato želim pojasniti svoja stališča. Osebno menim, da ima Republika Slovenija enega najkakovostnejših javnih sistemov v Evropi ter na svetu, ki omogoča ustrezno obravnavo vseh pacientov, vključno s tistimi, ki jih obravnavamo intervencijski radiologi.

Izvajanje intervencijske radiologije, ki je izrazito kompleksna in multidisciplinarna veja radiologije, je brez dvoma najkakovostnejša znotraj dobrega javnega zdravstvenega sistema.

Vedno sem deloval v prid javnemu sistemu, saj ta omogoča najustreznejšo oskrbo pacientov, tudi najkompleksnejših. Slednje je razvidno tudi iz mojega 30-letnega delovanja v Univerzitetnem kliničnem centru

Ljubljana (UKCL), kjer že več kot desetletje uspešno vodim Klinični inštitut za radiologijo. Ta je eden izmed najboljših radioloških institucij v EU, kar smo dosegli z več desetletnim predanim delom in sodelovanjem vseh zaposlenih. Mednarodna prepoznavnost in potrditev kakovosti institucije se kaže tudi v sodelovanju v EU projektih, kjer se trenutno vključujemo kot partnerji v tretji EU projekt v zadnjih treh letih.

Menim, da javni zdravstveni sistem zagotavlja najboljšo možno oskrbo vseh pacientov in upam, da se bo v bodoče sistem še nadgradil ter izboljšal, tako v dobro pacientov kot zaposlenih. Kod predstojnik KIR se bom še naprej zavzemal za nemoteno delovanje radiološke dejavnosti v UKCL.

Javnost želimo obvestiti, da po več kot štirih mesecih od homofobnih napadov pred knjigarno Mariborka v Mariboru postopki na policiji in tožilstvu še vedno niso zaključeni ter da o njihovem poteku nimamo domala nobenih informacij.

Doslej smo prejeli le tri dopise: - obvestilo Ministrstva za notranje zadeve o tem, da bo našo pritožbo zoper vodjo ene od patrulj, ki so junija prispele na kraj dogodka, obravnaval senat pri Ministrstvu za notranje zadeve, pri čemer seje senata še vedno ni bilo; - dve obvestili Policijske postaje Maribor I o zaključku policijske preiskave, v katerih nas je policija obvestila, da je v enem primeru na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podala kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, v drugem pa, da je na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podala poročilo, kar pomeni, da po mnenju policije ni šlo za storitev kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva iz 297. člena Kazenskega zakonika.

To ocenjujemo kot nesprejemljivo.

Junija smo pred knjigarno v znak podpore vsem manjšinam in v podporo svobodi izražanja različnosti v družbi izobesili mavrično zastavo.

Posledično smo bili deležni šikaniranja, verbalnih ter tudi fizičnega napada s škarjami, mladi moški so pljuvali na zastavo, nacistično pozdravljali, nas zmerjali ter zastavo redno poskušali odtujiti. Ker nas policija po svojih besedah kljub našim številnim klicem in prošnjam ni bila sposobna zaščititi, smo bili na koncu prisiljeni najeti ter iz lastnih sredstev in prispevkov bralk in bralcev plačati varnostnika, in sicer zato, da smo lahko v knjigarni v Mariboru leta 2024 normalno delali.

Policija z nami komunicira neformalno, tožilstvo pa je povsem neodzivno – v rokah tako kljub pozivom in poizvedovanjem še vedno nimamo ničesar konkretnega, da bi lahko verjeli, da se bodo postopki nadaljevali. Policija in tožilstvo imata dolžnost, da jih v razumnem roku končata, z nami pa redno ter po formalno predpisanih postopkih komunicirata ter nas redno obveščata o dogajanju. Pomanjkanje transparentnosti v komunikaciji in dejstvo, da ne vemo, kaj se s postopki dogaja, nas kot žrtve napadov še dodatno obremenjuje, da se postopki ne zaključijo, pa je izjemno zaskrbljujoče, saj se posledično še vedno ne počutimo varno.

Prišel bo junij 2025 – se bo ista zgodba ponovila? Ravno opisano ravnanje policije in tožilstva dokazuje, da je naš boj za enakopravnost manjšin in svobodne prostore v mestu še kako potreben, a ker nas policija po svojih besedah ni sposobna zaščititi, ker se Mestna občina Maribor na junijske napade ni odzvala na noben način, mi pa denarja za najem varnostnika, da bi ves junij stražil pred knjigarno, nimamo, nas izjemno skrbi, da bomo znova prepuščeni sebi.

Pozivamo policijo in tožilstvo, da v najkrajšem času identificirata storilce in storita vse potrebno, da bo o kazenski odgovornosti storilcev odločalo pristojno sodišče, Mestno občino Maribor pa, da se do nasilja jasno opredeli in da nas podpre v prizadevanju za enakopravno sobivanje v mestu ter junija tudi sama izobesi mavrično zastavo. 

Z zanimanjem in pozornostjo smo prebrali pamflet Mladininega sodelavca dr. Bernarda Nežmaha. V svojih prispevkih v Mladini večkrat piše kritično o partizanih oz. upornih Slovencih in Slovenkah, ki so se v obdobju 1941-45 borili proti nacifašističnemu okupatorju in domačim kolaborantom. Na žalost nismo spremljali TV oddaje, v kateri je bilo poročano, da so govorniki iz gibanja Svoboda partizane označili za svetnike. Svetniki so vsaj za nas neka mistična kategorija, povezana z različnimi verstvi, npr. rimokatoliško cerkvijo.

Partizani se nikoli niso oklicali za svetnike. V kolikor so to storili razni govorci, lahko to označimo za njihov spodrsljaj. Gospod Nežmah zapiše, »da so partizanske enote med in po vojni izvršile množico pobojev nad vojnimi ujetniki in civilisti«. Tako kot g. Nežmah v svojih pamfletih večkrat išče »dlako v jajcu« in gradi okoli nje zgodbo, smo jo našli tudi mi. Partizanske enote in njeni pripadniki so med vojno ubili marsikaterega kolaboranta, ki si je to tudi zaslužil. Ne dvomimo, da je prenagljeno bil ubit tudi kakšen Slovenec, ki si tega ni zaslužil, vendar ne moremo govoriti o množičnih pobojih.

Po 15. maju 1945 so množične poboje izvajale enote JA in ne partizanska vojska. Res je, da so tedaj bili v enotah »stari partizani«, prav tako pa tudi veliko novo mobiliziranih mož ter vojakov iz drugih delov Jugoslavije. Veliko vojnih ujetnikov si je po 15. maju 1945 zaslužilo strogo kazen, predvsem pa pošteno sojenje. Nekateri bi verjetno bili zaradi med vojno storjenih zločinov obsojeni tudi na smrtno kazen, zagotovo pa ne vsi, ki so bili pomorjeni. Pri tem je potrebno spomniti, da je bila v veljavi legitimna zakonodaja Kraljevine Jugoslavije, ki je za dezerterstvo in sodelovanje z okupatorjem eksplicitno zahtevala smrtno kazen. Tudi zahodni zavezniki so zelo drastično obračunali z ujetniki in kolaboranti, vendar se pri njih ne pojavljajo dileme o upravičenosti teh dejanj.

Partizansko medvojno gibanje je bilo nedvomno akt velikega poguma in domoljubja, boj proti okupatorju je bil primaren, hkrati pa je potekal boj proti staremu sistemu in za boljšo ureditev po osvoboditvi domovine. Zagotovo je bilo med NOB tudi nekaj napak in zgrešenih potez, vendar je partizanski boj slovenski narod, tedaj še znotraj Jugoslavije, postavil na stran zmagovite koalicije. Še enkrat naj povemo, da so partizani bili zgolj pogumni prebivalci Slovenije, ki so se uprli okupatorju.

Nekatere vidne osebnosti po osamosvojitvi Slovenije 1991, npr. A. Drobnič in T. Velikonja, so v Sloveniji dosegli zgledne kariere, res pa nikoli niso bili na vodilnih položajih. Brez dvoma je tudi neposredno po vojni obstajal določen način kaznovanja in se ni samo pobijalo, res pa je, da pravosodje ni funkcioniralo po kriterijih današnje sodobne družbe.

Morda bi g. Nežmah lahko analiziral poteze rimokatoliške cerkve, posebno v Ljubljanski pokrajini, ki je bila prežeta s klerofašizmom že pred vojno, izrazito pa med vojno 1941-45. Vodje te iste cerkve danes skušajo beatificirati nekatere Slovence, ki se v tem obdobju niso prav izkazali s svojim domoljubjem in odločitvijo, na katero stran se bodo postavili. Njih skuša prikazati kot »svetnike in blažene«.

Tudi sam sem bil že velikokrat v Trstu in opazil, da je mesto drugačno od Ljubljane in da živi nekako drugače. Podobno velja tudi za druga italijanska mesta. Tudi to sem opazil, da v italijanskih mestih precej redko najdeš velike trgovske centre, razen morda v največjih kot sta Rim in Milano pa še tam so nesorazmerno majhni glede na trgovske potenciale teh mest. Trgovske centre so zgradili zunaj, kar precej daleč od mest. Očitno je, da je zakonodajalec ustrezno opravil svoje delo. N’Toko je opazil in povedal, v čem je sistemska razlika in predvsem kakšne ugodne posledice ta ima.

Ob tem je seveda treba biti tudi realen: v Trstu je veliko trgovinic, ki ponujajo italijanske izdelke. Zelo redko pa se spomnimo, da je Italija 30x večja od Slovenije in ima temu primerno več lastne ponudbe, od tople Sicilije s pomarančami do zmernega severa z industrijo in mrzlega s smučarijo v istem letnem času. Malce sem tudi skeptičen do kulture majhnih trgovinic vse povsod. V italijanskih mestih najdeš v samem centru trgovine iz “19. stoletja”, kjer dobesedno smrdi po tem stoletju in s prodajalcem/ko, ki ne ve čisto dobro, kaj tam sploh počne. In kjer nikoli ne vidiš kupca. Velikokrat sem se spraševal, zakaj so sploh tam in čemu služijo. Edino česar sem se spomnil, je pranje majhnih vsot denarja.

A ne glede na to, če pogledamo Ljubljano. Gospod župan Janković je s svojo ekipo polepšal Ljubljano in jo je naredil/dela kot se le da svetovljansko. Del mesta je v veliki meri ostal domačinom, npr.tržnica, lokali na Kongresnem trgu, tudi Kresija in vse kar je izven ožjega cestnega obroča (Aškerčeva, Roška, Masarykova, Bleiweisova). Za to si on in prof. Koželj zaslužita vse pohvale, mogoče tudi spomenik. Tako lepa bo verjetno Ljubljana ostala.

Ob tem pa je postala zelo podobna nemškim mestom z nekaj malega mediteranskega pridiha. Oblegajo jo turisti, ki jim je fino, da so na razpolago iste trgovine, ista pijača kot v Nemčiji ali na Nizozemskem, kupujejo pa ne veliko. Po lokalih v centru zasedajo skoraj vse mize. Veliko jih v bistvu niti dobro ne ve, kje so, le da je vse ceneje kot pri njih (že dolgo ne velja za Italijane).

A vseeno, kultura majhnih trgovinic in storitev (ne le v strogem starem delu mesta) vpliva na nas domačine, da se tudi mi veselimo življenja in v njem uživamo, predvsem nas ob pogostih srečevanjih poveže. Najbrž je čas, da se Ljubljani doda še domačnost, da turisti opazijo razliko med na primer Bonnom in Ljubljano. Morda bi taka Ljubljana privabila tudi bolj petične in kulturno zahtevnejše goste, ki bi bili za to pripravljeni potrošiti tudi kak evro več. Za kaj takega pa se bosta morala župan in profesor Žnidaršič še posebej potruditi! 

Spoštovane bralke in spoštovani bralci, med pogovorom z Lučko Kajfež Bogataj sem postavil trditev, da Kitajska danes proizvede 44 odstotkov električne energije s pomočjo obnovljivih virov. Številka potrebuje pojasnilo, to se je res zgodilo, a bilo je to letošnjega maja, ko je bilo veliko sonca. Letno povprečje je nižje, delež je okoli 30 odstotkov.

Leta 2023 so na Kitajskem sicer namestili skoraj dve tretjini novih svetovnih zmogljivosti sončnih in vetrnih elektrarn, a s skokovitim razvojem Kitajske se povečujejo njeni toplogredni izpusti, pospešeno gradijo namreč tudi nove termoelektrarne. Količina elektrike iz novih premogovnih elektrarn je leta 2023 presegla količino elektrike iz novih elektrarn na obnovljive vire energije.

Na Kitajskem naj bi se sicer rast toplogrednih emisij ustavila v desetih letih. Takšen je načrt partije. Nič kaj spodbudno. 

Prilagajanje na podnebne spremembe, ali kot ga klimatologinja prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj poimenuje kot prvo vprašanje za Slovenijo, je tisto, kar močno pogrešamo. Narave pač ne moremo obtoževati, niti od nje zahtevati odgovornosti. Pač pa to lahko zahtevamo od naših politikov, predvsem od vsakokratne vlade. Klimatologinja poudarja pomen prostorskega načrtovanja in discipline pri umeščanju objektov v prostor tako, da nam ujme, ki jih pričakujemo in doživljamo že vrsto let, ne naredijo škode v milijardah. Ihta politikov, da ’’debirokratiziramo’’ postopke za pridobivanje gradbenih dovoljenj, se je pokazala ob podnebnih spremembah za škodljiv ukrep. Mnenja mnenjedajalcev za upravne enote niso več obvezna! In upravne enote naj ne bi bile za nič krive? Povezuje jih ministrstvo za javno upravo. Izdajanje soglasij je bilo za politike administrativna ovira. Če investitor gradi objekt brez da bi vedel, kakšna je sestava tal, se mu lahko zgodi, da mu zemeljski plaz v deževju objekt odnese ali poruši ali pa voda zalije kleti naselja, kot se je to zgodilo v Logu pri Brezovici. Obvezna izdelava geoloških poročil je za politiko administrativna ovira!

Ali ni za milijardno škodo avgusta 2023 kriva vlada? Vladala je že več kot eno leto. Imamo ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Ampak kaj napišejo na svoji strani: ’’Skrbimo za učinkovito energetsko preskrbo in uvajanje sodobnih energetskih politik, s posebnim poudarkom na pospešenem povečevanju deleža obnovljivih virov energije. Ti so ključni za varovanje okolja, energetsko samooskrbo in blažitev podnebnih sprememb.’’ Povsem zgrešen cilj. Nobenega dokaza doslej niso predstavili, da bi s postavitvijo načrtovanih preko 100 vetrnic kakorkoli blažili podnebne spremembe. Nujno je preusmeriti to ministrstvo in tudi vlado ter denar v prilagajanje podnebnim spremembam.

Izgleda, da je sestavni del podnebnih sprememb tudi debelejša toča. Nekaj sončnih panelov je pri nas že razbila. Upam, da nas je izučilo.

Intervjuvanka večkrat omenja sušo kot eno od nevarnosti za kmetijstvo. Ali ima vlada načrte o namakanju? Ali pa vsaj, da omogoči kmetom škropljenje njiv in travnikov z vodo s pomočjo 6- ali 8-kopterjev. Če so ti brezpilotniki dobri za škropljenje s pesticidi (spletne ponudbe), bodo tudi za vodo.

Poglejmo ministrstvo za obrambo, ki ima v sklopu tudi upravo za zaščito in reševanje in Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Ministrstvo ima na svojih straneh še vedno resolucijo o nacionalnem programu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami v letih od 2016 do 2022. Zdaj končujemo leto 2024! Že ta resolucija opozarja na preventivo, ki ni zadovoljiva, a v javnosti imamo vtis, da se to ministrstvo zgane post festum, kot se je to zgodilo avgusta 2023.

In kaj bi poreklo računsko sodišče o tem, da bi denar namenili prilagajanju namesto vedno novemu milijardnemu poravnavanju škod?