Tri leta in še nekaj se razpravlja o Ukrajini kot žrtvi agresije, kot da se je vse začelo z izvolitvijo komika Zelenskega za predsednika države. Pozabljeno je vse, o čemer so mediji poročali prej, in o političnih igricah nesposobnih politikov. Sploh pa se ne govori o tem, da ima Ukrajina neko predzgodovino, zaradi katere je zelo heterogena, politiki pa je niso znali ustrezno voditi, tako da je končala v državljanski vojni. Ruska agresija je bila namreč zunanji poseg v državljansko vojno. Vpogled v te okoliščine je nujen. Kaj pomeni nesposobnost politikov, nam je dobro znano iz domače zgodovine. Spomnimo se samo škode, ki jo je Sloveniji nakopal Peterle, tako za ekonomski položaj Slovencev v Italiji kot za kvaliteto primorske avtoceste, za preprečitev katastrofalnega dogovora v zvezi z Osimom pa ga je moral Drnovšek odstaviti kot zunanjega ministra! Jelcinova razpustitev Sovjetske zveze je privedla naslednice v položaj, ko so v mnogih, tudi v Rusiji in Ukrajini, zagospodovali oligarhi, ki so se polastili gospodarstva. V Rusiji je potem prišel na oblast Putin in za utrditev svoje oblasti neusmiljeno obračunal z upornimi oligarhi, druge pa je vključil v sistem. Kaj si o tem sistemu mislimo,  je drugo vprašanje, ve pa se, kdo je na oblasti. V Ukrajini pa je drugače: oligarhi so se izmenjevali na oblasti, in natanko se ve, kateri je lansiral Zelenskega. Tragedija Ukrajine, ki bo iz vojne izšla zmanjšana in ponižana, korenini v tem, da so bili vsi politiki, ki so jo vodili po osamosvojitvi, pod ravnijo, ki so jo zahtevale razmere.

Ukrajina je zelo obsežna. Kot država je nastala v letih 1917-19, na koncu kot socialistična republika. Njena tedanja zahodna meja je bila rezultat poraza boljševikov v vojni s Poljaki, njeno jedro so bila ozemlja, ki so bila od 16. do 18. stoletja pod oblastjo litovskih knezov oziroma poljskih kraljev, dodana pa so bila ozemlja ob Azovskem in Črnem morju, ki so bila osvojena pod rusko carico Katarino Veliko. Na ta ozemlja namiguje Putin, ko v zvezi z Ukrajino kritizira Lenina. Ko je leta 1945 Ukrajina postala članica OZN, se je zaradi zmage v vojni povečala na račun Poljske (Galicija z Lvovom), Češkoslovaške (Podkarpatska Rusija z Užhorodom) in Romunije (severna polovica Bukovine in Besarabsko primorje). Te dežele so imele drugačno predzgodovino: Podkarpatska Rusija je bila do 1918 del Ogrske, slovanski prebivalci pa so bil imenovani Rusini ali Ruteni, tam so v hribih živeli tudi Huculi. Bukovina je bila od 1775 avstrijska in nato romunska, današnja Republika Moldavija in Besarabsko primorje pa sta bila do 1917 ruska. Nikita Hruščov, ki se je delno čutil Ukrajinca (ukrajinska verzija njegovega osebnega imena je Mikita Sergijovič), je leta 1954 Krim izključil iz Rusije in ga priključil Ukrajini.

Velikost države in različnost zgodovine bi narekovala državno ureditev s senzibilno členitvijo ozemlja, morda na način nemških dežel, a izbrali so prav nasprotno: unitarno državo. Niti do manjšin, ki jih je Ukrajina prodobila s širitvijo (Poljaki, Nemci, Madžari, Romuni in drugimi), niso vzpostavili normalnih razmer, niti niso razčistili, kaj pravzaprav so Rusini, najbolj obremenjen pa je bil odnos do rusko govorečih. Tu se sprepleta več zadev: Na eni strani je nesporno, da je bila ukrajinščina v carski Rusiji podcenjevana, večkrat celo prepovedovana. Po drugi strani so bili Ukrajinci, zlasti ukrajinski kozaki, močno soudeleženi v osvajanju Sibirije in v kolonizaciji novo pridobljenih ozemelj. Več ruskih pisateljev je izviralo iz Ukrajine, denimo Gogolj. Ob osamosvojitvi je vsak šesti Ukrajinec govoril samo rusko. In jezikovna pripadnost se ni, tako kot morda pri nas, ujemala z nacionalno pripadnostjo. Denimo na Irskem ne prevladuje irščina, le čuvajo jo kot zaklad. Ne govori ravno za razsodnost in sposobnost politikov, da so se lotili izganjanja ruščine in s tem obrnili proti sebi ljudi, ki niso imeli nič proti temu, da so državljani Ukrajine, niso pa se bili pripravljeni odpovedati svoji materinščini. Teh je bilo največ na ozemljih, ki so bila osvojena pod Katarino Veliko, in surovost, s katero so z njimi obračunavali unitaristi, je pripeljala do upora, tudi do razkola v oboroženih silah. Za ozemlja, ki jih je Rusija osvojila konec 18. stoletja, je nastalo ime »Nova Rusija«. Stvar bi bilo še mogoče rešiti, rešitev je ponujal sporazum iz Minska, a ukrajinski politiki ga niso hoteli izvajati, sledil je drugi sporazum iz Minska, ki se je izkazal le za zavlačevanje. Poseben problem je bil Krim. Rusija je imela na Krimu mornariško bazo, s priključitvijo polotoka Rusiji je prehitela nasprotno akcijo. Na Krimu so bili Ukrajinci manjšina, dve tretjini sta bili Rusov, pomembna manjšina so bili Tatari. Reakcije na aneksijo Krima so bile pomenljivo polglasne. Končno je prišlo do oborožene intervencije v državljanski vojni, in sicer z napadom na Kijev, zatem pa na glavni cilj: Donbas. In tragična agresivna vojna se je začela.

Že od Jelcinove razpadajoče Sovjetske zveze je bilo v ruskem in ukrajinskem kotlu obilo tujih kuhalnic. Putinov obračun z oligarhi jih je v Rusiji zelo oslabil, v Ukrajini pa so se zelo močno mešale, in Putinove kuhalnice iz Rusije tudi niso mirovale. Zaničljiv izrek ameriške kuharice gospe Nuland na račun evropskih kuhalnic je dovolj znan. Ko so domača nesposobnost in tuje kuhalnice pripeljale do državljanske vojne, se je začela oborožena ruska agresija s posegom v ukrajinsko državljansko vojno, vanjo je na ukrajinski klic na pomoč vstopilo atlantsko zavezništvo. Ko pa je Trump ugotovil, da se vojna ne izplača (več), je nastopila ura resnice za Ukrajino in za ameriške evropske vazale. Ukrajina bo zmanjšana in ponižana, vazalna Evropa materialno ofrnažena in pognana v oboroževanje, Rusija s priznanim kosom agresije in svet z napol legalizirano »pravico« do spreminjanja meja s silo. Naj si želim v takem svetu še veliko let?

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje je v zadnjem obdobju v zakonodajno obravnavo posredovalo vrsto sistemskih sprememb na področju vzgoje in izobraževanja. Že dlje časa je v parlamentarni obravnavi novela Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, v zgodnejših fazah obravnave pa so še Zakon o vrtcih, Zakon o osnovni šoli, Zakon o maturi in Zakon o šolski inšpekciji. Podpisniki opozarjamo, da mnoge predlagane rešitve niso niti sistemsko niti strokovno premišljene, nekatere pa tako izrazito posegajo v kurikularno in sistemsko zasnovo vzgoje in izobraževanja, da bi bilo pred njihovo uvedbo potrebno doseči širši strokovni konsenz ter opraviti tudi javno razpravo.

Zakon o vrtcih vključuje nekatere sistemske in strokovno neustrezne rešitve, ki se nanašajo na kakovost in pravičnost predšolske vzgoje. Čeprav nataliteta pada in so znani izsledki številnih raziskav o povezavi strukturne in procesne kakovosti ter o neposredni povezavi števila otrok v oddelku z njihovim razvojem in učenjem, se ohranja fleksibilni normativ števila otrok v oddelku, ki je bil uveden v času čakalnih vrst za vključitev v vrtec. Normativ o tedenski delovni obveznosti vzgojiteljice za zgodnjo obravnavo otrok je neustrezen in ne upošteva, da te ne opravljajo le neposrednega dela z otroki v oddelku, pač pa ob tem še veliko dodatnega strokovnega dela. Nedomišljena in v celoti nedodelana je rešitev o krajših programih, ki naj bi potekali v obsegu 240 ur letno in sicer zadnje leto pred vstopom otrok v šolo, in to »obvezno« za otroke s t. i. posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami (romski otroci, otroci tujcev, otroci s posebno družinsko problematiko). Rešitev se bere kot diskriminatorna in dvomljiv je tudi njen pedagoški učinek. Določilo, da se bodo zasebni vrtci v prihodnje financirali na podlagi koncesije, ki naj bi jo občina razpisala, če bo v javnih vrtcih premalo mest za vse otroke, pomeni odmik od že doseženega koncepta urejanja zasebnih vrtcev, in sicer da zasebni vrtci bogatijo javno ponudbo in staršem omogočajo izbiro.

V zakonu o osnovni šoli se največ sprememb obeta na področju vzgojnega delovanja, predvideva pa se tudi uvedba novega obveznega predmeta tehnika in digitalne tehnologije, ki naj bi postal del predmetnika OŠ v 7. razredu. Nov obvezni predmet se uvaja, čeprav ni jasno, kakšni naj bi bili cilji in vsebinska zasnova novega predmeta, kdo naj bi predmet poučeval – kar je še posebej relevantno vprašanje ob perečem pomanjkanju učiteljev –, zlasti pa ni razumljivo, zakaj bi predmet s praktično enakim imenom uvajali v predmetnik 7. razreda, kjer že poteka pouk predmeta tehnika in tehnologija. Gre za tako nedorečeno kurikularno spremembo, da predlagamo njen umik iz zakonske novele.

Prav tako predlagamo premislek o rešitvi, ki predvideva ponovno uvedbo opisnega ocenjevanja v 3. razred osnovne šole: vrsta razlogov in kritik je namreč pred več kot desetletjem botrovala odločitvi, da opisno ocenjevanje v 3. razredu nadomestimo s številčnim.

Največ sprememb na področju osnovnošolskega izobraževanja se sicer nanaša na vzgojno delovanje osnovnih šol. Povsem nedomišljeni so predlogi ukinitve vzgojnega načrta in selitev opredelitve vzgojnih dejavnosti v letni delovni načrt ter popoln izbris zahteve po oblikovanju individualiziranega vzgojnega načrta za učence, ki so prejeli vzgojni opomin. Da se vzgoja znajde kot dodatek vzgojnim ukrepom za zagotavljanje varnosti (60.i člen), pa je za šole povsem neprimerno sporočilo. Hkrati s tem se zaostruje možnost prešolanja učenca brez soglasja staršev in možnost izreka vzgojnega opomina, ki ni več skrajno disciplinsko sredstvo, ki se izreče, ko vzgojne dejavnosti ob predhodnih kršitvah niso dosegle namena. Predvsem pa se v novem poglavju Zagotavljanje varnosti šolam dodeljujejo pooblastila v zvezi z organizacijo izobraževanja izven oddelka ali skupine, omejitvami rabe elektronskih naprav in pregleda osebnih stvari, ki naj bi jih določala šola sama, čeprav gre za grobe posege v pravice učencev (do šolanja in do osebnega pregleda ter začasnega zaseganja otrokove lastnine), ki bi jih moral natančno določiti zakon, njihovo upravičenost pa bi morali preveriti Varuh otrokovih pravic in pravni strokovnjaki s področja kazenskega in procesnega prava. Uvajanje normativnih predpisov in protokolov ravnanja hkrati uvaja kulturo reševanja konfliktnih dogodkov, ki je značilno birokratska, s čimer se v delovanju šole izgublja vzgojna komponenta.

Opozoriti želimo tudi na izjemno sporne spremembe Zakona o maturi, ki predvideva, da bodo dijaki srednjih strokovnih šol lahko opravljali poklicno maturo s tremi predmeti splošne mature in si s tem pridobili omejen dostop do študija na univerzi. Če se je s predlagatelji mogoče strinjati, da se pri obeh maturah pojavljajo težave in izzivi, ki jih je treba resno obravnavati, pa aktualni predlog vnaša v sistem nove težave in nejasnosti. Predlagana 5-predmetna poklicna matura v učinku ne bo zgolj ena od oblik poklicne mature, kot je zapisano v predlogu Zakona, ampak gre v resnici za nov tip mature oz. nov tip zaključevanja srednješolskega izobraževanja. En izobrazbeni standard (en program) bo torej vodil do dveh izhodov z različnimi nadaljnjimi možnostmi tako z vidika nadaljnjega izobraževanja kot z vidika zaposljivosti. Ocenjujemo, da to ni ne strokovno smotrno ne legitimno in pravično. Poleg tega predlog ni usklajen s kurikularno prenovo, ki temelji na Izhodiščih za prenovo katalogov znanja za splošnoizobraževalne predmete  v poklicnem in strokovnem izobraževanju ter Izhodiščih za pripravo izobraževalnih programov v nižjem, srednjem poklicnem in srednjem strokovnem ter poklicno tehniškem izobraževanju. Noben od omenjenih dokumentov te nove oblike mature ne predvideva. Zelo nepremišljen pa je predlog tudi z vidika organizacijskih in kadrovskih vprašanj, ki bi jih bilo, še posebej zaradi perečega pomanjkanja učiteljev, premisliti in tudi rešiti, preden spreminjamo zakon. Nenazadnje, če priprava dijakov srednjih strokovnih šol ne bo enako kakovostna kot je priprava gimnazijcev, bo to povzročilo tudi znižanje standarda gimnazijske izobrazbe, saj se maturitetni izpiti ocenjujejo s ponderiranjem, s katerim se zagotavlja okoli 90 % uspešnosti dijakov na maturi. Skrb za ohranitev kakovostne gimnazije se lahko prevesi v svoje nasprotje.

Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje pozivamo, da iz postopka umakne strokovno sporne in sistemsko nedomišljene predloge rešitev, s katerimi se parcialno posega v zasnovo sistema vzgoje in izobraževanja. To je praksa, ki v našem prostoru na tem področju prevladuje že zadnji dve desetletji – in bil bi skrajni čas, da se z njo preneha.

— Dr. Danijela Makovec Radovan, dr. Katja Jeznik, dr. Robi Kroflič, dr. Ljubica Marjanovič Umek, dr. Klara Skubic Ermenc in dr. Damijan Štefanc, prvopodpisani

Novinar v članku z zgornjim naslovom ugotavlja, da je predlog posvetovalnega referenduma o povečanju vojaških izdatkov neizvedljiv, ker ga ne bi podprla parlamentarna večina oziroma bi ga prepovedalo ustavno sodišče. Prvo drži, saj se politični razred zaveda, da natovska politika nima večinske podpore naše javnosti, zato ne bo tvegal referenduma. Drugo pa ne drži, ker se ustavna omejitev nanaša zgolj na zakonodajne referendume.

Posvetovalni referendum je torej dopusten. Po mojem je tudi potreben. Če ne, se bo zgodilo, kot pravi novinar: »Nazadnje o tem ne bosta odločila ne Levica ne ministrstvo za obrambo, nazadnje bodo nakupi in stroški povezani s tem, kar se bo predsedniku vlade uspelo dogovoriti v Bruslju in na sestanku voditeljev držav članic Nata.« Zakaj ne bi predsednik vlade v Bruslju tokrat zastopal jasno izraženega stališča državljank in državljanov? Bi bilo to preveč demokratično za »demokratično Evropo«? 

Milijarde za nova orožja, zaklonišča, zaloge hrane, nam nalaga zmedena EU. Kot da na svetu ni že dovolj orožja, da

se z njim že sedaj lahko do konca pobijemo?

Kako naivno smo sprejeli ta medijski nateg prepotentnih generalskih lobijev in njihovih političnih izvajalcev, beri NATA, Trumpa, Putina, Netanjahuja in drugih. O vojnih žariščih, ki jih sami ustvarjajo z uspešno demontažo OZN, na račun EU, z ustrahovanjem vseh demokratičnih držav.

Deuschland über Alles, America Great; se vam ne zdi podobno?

Se ponavlja zgodovina, ko je Hitler začel morijo na podoben način?

Tudi on je najprej sklenil »kravjo kupčijo« z Rusijo (takrat Sovjetsko zvezo), da si je zavaroval hrbet za svoje »strateške cilje«. Kot sedaj Trump za Grenlandijo, Panamo, Kanado.

Če kdaj, je sedaj skrajni čas vseh držav sveta, demokratičnih politikov, levih zelenih, predvsem pa mladih, za skupni nastop za ustavitev zla, za rekonstrukcijo OZN, ukinitev veta!

Odrinjena EU bi lahko bila odločilna pobudnica, skupaj s Kitajsko, ki se je Trump edine boji. Če ameriško - rusko kupčijo o napadeni Ukrajini kot vzorec sprejmemo, so padle vse meje! Danes v Ukrajini, jutri povsod.

Sankcije EU proti Rusiji ne smejo prenehati, še povečati jih je potrebno!

In jih tudi takoj sprejeti za Izrael, ki pred našimi očmi izvaja genocid nad Palestinci in mirno tolče tudi po sosedah, suverenih državah, Jordaniji, Siriji, Jemnu.

Zaradi terorističnega napada Hesbolaha so izraelski vojaki pobili stotine novinarjev, zdravnikov, mirovnikov in več kot 50.000 Palestincev, uničil vse njihove domove, šole, bolnice, infrastrukturo.

Izrael je s tem ustvaril tisoče novih Hesbolahovcev, Hamasovcev, Hutijevcev, ki se bodo želeli maščevati za to morijo.

Vsak razumen človek ve, da se s tanki in avioni ne bori proti terorizmu. Samo z dobrososedskim sobivanjem je to mogoče. Izrael v 70. letih od ustanovitve države ni tega sposoben narediti, samo z orožjem ustrahuje vse svoje sosede in krade njihovo posest. Svet mora preprečiti taka barbarstva in botre takega početja!

Skrajni čas je, da anemična EU začne mirovno pobudo z vsemi državami sveta in uveljavitev, močno vlogo OZN za ustavitev tega enoumja.

Spoštovani.

Posebna številka Mladine, ki govori o populistih, v naslovnici navaja imena politikov, ki naj bi jih šteli med populiste. V Wikipedii beremo: „Populizem je oznaka za način političnega delovanja, pri katerem politik poudarja, da je na strani „ljudstva“ proti »elitam« in daje obljube, všečne čim širšim družbenim slojem“. Če izhajamo iz tega kriterija, se lahko vprašamo, ali so bili populisti politiki, ki družbo niso delili na „ljudstvo“ in „elito“, ampak so jo videli kot razredno družbo, kjer en razred izkorišča drugega tako, da si prilašča rezultate njegovega dela. Ali je pri „revolucionarjih“ kot smo jim včasih rekli, danes so pa menda to pupulisti, res šlo samo za všečne obljube, če pa so dejansko izvedli socialistično revolucijo - torej razlastili kapitaliste, jim odvzeli lastnino kot so tovarne, zemljo, ipd., ki jim je omogočala prisvajanje tega, kar so ustvarili delavci?

V prispevku o Leninu avtorja, ki o njem pišeta 100 let po njegovi smrti, Avstrijca, ki nikdar nista živela v Rusiji in sta bila vzgojena v protisocialističnem duhu, govorita o njegovem značaju: „fanatičen morilec“, „v času svojega življenja na ljudi ni naredil ravno dobrega vtisa“, „bil je kot morebitni kupec hiše, ki pride na razvaline in vidi palačo“ in se čudita, kako mu je uspelo prepričati množice. Zaradi svoje zaslepljene vzgoje očitno ne vesta, da je v carski Rusiji šlo za brezupen položaj delavcev in kmetov, ki so umirali od lakote, ker car ni bil pripravljen sprejeti nobene reforme. Iskanje vzrokov in posledic omenjenih avtorjev niti ne zanima. In verjetno si tudi mnogi drugi, ki so dobro situirani, danes težko predstavljajo, kakšno je bilo življenje tistih, ki so umirali od mraza in lakote ... Ali ni ravno njuno (in njima podobnih) gledanje na preteklost „populistično“?

Einstein, ki je živel v času Lenina, je o njem 1929. leta zapisal: »Lenina častim kot človeka, ki se je popolnoma žrtvoval in vso svojo energijo posvetil uresničevanju družbene pravičnosti“. Torej pet let po Leninovi smrti povsem drugačno mnenje o Leninu od tistega, pisanega po 100-tih letih!?

V uvodniku je zapisano, da strah in laži ustvarjajo pogoje za populiste. Tisti, ki so zagovarjali razredni boj, niso širili strahu med izkoriščanimi, ampak so rešitev za spremembo njihovega položaja videli v boju za njihove pravice, boju kot rešitvi iz brezupnega položaja (za kar niso potrebne ne laži ne obljube). In zato so jim izkoriščane množiče sledile.

Populisti vedo, da je pot do njihovega vzpona na oblast vnašanje razdora v družbo, „divide et impera“: ščuvanje ene skupine proti drugi, množice proti „eliti“, proti manjšinam (nekdaj Judi, danes migranti, kulturniki itd.).

Populisti tudi vedo, da „ponovljene laži postanejo resnica“. Zato je treba od politika, ko prvič izreče laž, zahtevati argumente, oziroma to laž javno razkrinkati. Javno govoriti o zavajanjih in nepravilnostih politike je zato dolžnost vsake demokratične družbe.

Eno takih zavajanj je tudi trditev desnih populistov, da ko bodo znižali davke, bo to bolje za množico, za delovne ljudi. Znižani davki bodo omogočili večjo proizvodnjo, večje zaposlovanje, večjo gospodarsko rast itd. A na plečih delavcev. Z znižanjem davkov bodo namreč delodajalci lahko zaposlili več delavcev in za nižje bruto plače, lastnik kapitala pa bo zato koval večje dobičke. Ali nam hočejo povedati, da bodo Muski in Trumpi takrat, ko bodo imeli dovolj velike profite, nekaj drobtinic odstopili tistim, ki jih zaposlujejo? Verjetno tudi sami ne verjamejo v tako velikodušnost bogatih, zato je zavajanje, da bo znižanje davkov vplivalo na izboljšanje položaja delovnih ljudi, populizem brez primere. 

Film Adolescenca je zelo dober pokazatelj realnega stanja zahodnoevropske civilizacije. Gre za nasilje mladostnikov nad mladostniki. Beremo o nasilju nad starostniki. Beremo o nasilju nad ženskami. Beremo o nasilju nad zaposlenimi. Duh Weimarske ustave se je rešil vseh okovov. Družba (in pravo) vedno bolj poveličuje osebne svoboščine in pravice. Končno smo se osvobodili vseh totalitarizmov in jih tudi javno obsodili. Vsake omejitve individualnih pravic ali poseg vanje opisujemo kot povratek totalitarizma.

Ker se nam družba ruši pred našimi očmi, potrebujemo nekega zunanjega sovražnika. Potrebujemo Ruse, begunce, priseljence itd. - odvisno od politične ideologije posamične politične opcije. Domačini so ja angelčki, ki jih ogroža hudobni zunanji sovražnik. Zveni znano - vsaj za tiste, ki smo še služili JLA (pojasnilo za mlajše - vojska prejšnje Jugoslavije).

Lahko pogledamo samo primere iz naše domovine iz zadnjih 14 dni. Mediji objavljajo tisto, kar ljudje radi beremo. Organi so seznanjeni. In tukaj se zgodba zaključi. EU naj bi izvajala skupno notranjo varnostno politiko. Film in dogajanje pri nas in v tujini kažejo na vso nesposobnost organov EU; na nesposobnost celotne evropske politike.

Ta EU naj bi sedaj imela program oboroževanja držav članic za obrambo EU. Gre za najboljši in najdražji vic v zahodnoevropski civilizaciji doslej. Kako se bomo zaščitili navzven, če nismo v EU pozabili učinkovito zaščititi niti lastnih otrok, starostnikov, žensk?

Ali se organi EU in NATA sploh sprašujejo, kaj se bo zgodilo, ko bodo eskscesni (se opravičujem - socialno problematični) prišli do tega orožja. Lahko upravičeno pričakujemo, da bodo rezultati takšnih ekscesov vedno bolj tragični.

Rušenje sociale na račun kapitala vsekakor ne povečuje kohezije družbe in zmanjšuje pojavnost ekscesov. Glede na izkušnje iz vojne na ozemlju bivše SFRJ se lahko zgolj previdno vprašamo, koliko orožja bo preplavilo črni trg EU po vojni v Ukrajini. Tudi prisilno “zelenjenje” EU na življenjske stroške državljanov ne vpliva ravno blagodejno in verjetno tudi ne na zmanjševanje ekscesov.

Dejstvo je, da sta tako Komisija EU kot tudi parlament EU popolnoma izgubila kompas in očitno nista dorasla stanju v zdajšnji zahodnoevropski civilizaciji. Opravka imamo z moralnim razkrojem zahodnoevropske civilizacije ob pomoči vseh prisotnih političnih opcij v EU.

Namesto železnine raje namenimo sredstva in energijo za zaščito naših mladostnikov, starostnikov in žensk. EU denar raje namenimo za gradnjo socialnih stanovanj, za ohranjanje socialnih pravic, za vzgojo v medsebojnem spoštovanju. To so vrednote, ki so jih ljudje pripravljeni braniti.

Sedanje zanemarjanje pomena socialnih pravic in enakosti dejansko varnostno bolj ogroža EU, kot pa strašenje z Rusi. Očitno posamezniki, ki v mednarodnih organizacijah začnejo z dobrimi prihodki, izgubijo stik z realnostjo. Tudi za NATO in EU veljajo Parkinsonovi zakoni (tudi tisti o večanju birokracije). Torej sta trenutno NATO in EU s svojo politiko za državljane in organe EU največja sovražnika.

Mogoče pa bi morali dati državljansko pobudo, da mora EU najprej poskrbeti za socialno in ostale varnosti državljanov EU (in to na račun kapitala), predno se začnemo pogovarjati o nabavi železja.

Zavod Mednarodna Mreža Antifašistov (MMA), ki smo ga ustanovili decembra 2024 predstavniki Slovencev, Hrvatov in Italijanov, je prostovoljno, samostojno, nepridobitno združenje fizičnih in pravnih oseb, ki delujejo na področju ohranjanja zgodovinske resnice, spomina na protifašistično borbo in vrednot narodnoosvobodilnega boja. Ustanovljeni smo bili z namenom, da zaradi vse večjega širjenja oblik sovražnega govora, nestrpnosti in poskusov revidiranja zgodovinskih dejstev mobiliziramo strokovno in laično javnost za ohranjanje vrednot in dediščine protifašizma v sodobnem svetu.

Na začetku letošnjega leta, ko obeležujemo 80. obletnico osvoboditve izpod nacizma in fašizma, smo želeli izpeljati plakatno kampanjo na Tržaškem, Goriškem in v Ljubljani, s katero bi širšo javnost opozorili na zgodovinska dejstva fašističnega režima od njegovega vzpona leta 1920 do kapitulacije leta 1943 in jih italijanska ter delno tudi slovenska politika že desetletja sistematično zavrača, relativizira in sprevrženo uporablja za dnevno politiko. Kampanja bi bila posebej pomembna tudi zato, ker se fašizem ponovno krepi v naši neposredni soseščini ter širše v Evropi, dobiva nove oblike in nevarno ogroža demokratične odnose med ljudmi in narodi.

A pri izvedbi kampanje smo naleteli na nerazumljive ovire. V Trstu in Gorici, smo za izvedbo brez težav dobili vsa potrebna soglasja, medtem ko v Sloveniji koncesionarja plakatnih mest, Europlakat in Insmedia, naše prošnje nista odobrila. Naš cilj je bil, da bi akcija potekala sočasno v obeh državah, vendar zaradi zavrnitve v Sloveniji tega nismo mogli uresničiti. Predlagane vsebine za oglaševanje so izključno zgodovinska dejstva, ki kažejo na škodljive posledice, ki jih je povzročal Slovencem fašizem in so že sedaj dosegljiva v dokumentih in literaturi.

Na plakatih bi javnost lahko med drugim prebrala izjave fašističnega diktatorja Benita Mussolinija kot na primer "Mislim, da lahko žrtvujemo 50.000 Italijanov za 500.000 barbarskih Slovanov" ali "Laž mora biti velikanska, da bi ji ljudje verjeli", njegovega podsekretarja v vladi Francesca Giunto: "Slovansko vprašanje bomo rešili z ognjem in mečem", ministra Giuseppeja Bottaija: "Slovanizacija naših ozemelj je kot rak, ki ga je treba izrezati", ali izjave v italijanskem parlamentu leta 1918: "Slovani so manjvredna rasa, ki mora služiti, ali izginiti". Objaviti smo želeli tudi podatke, da je bila z okrožnico Tolomei prepovedana vsakršna uporaba slovenskega jezika v javnem življenju, da je bilo uničenih 1800 knjižnic, 40.000 knjig, 100.000 slovenskih imen je bilo poitalijančenih. Fašizem je ustanovil 40 italijanskih taborišč smrti, na Rabu je bilo 15.000 internirancev in 1435 mrtvih, v Gonarsu 7000 internirancev in 453 mrtvih, okoli okupirane Ljubljane so postavili 30 km bodeče žice...Sama dejstva!

Za pojasnilo smo se obrnili na Oglaševalsko razsodišče, ki je v svojem mnenju (št. 452 / 23. 1. 2025) potrdilo, da je predlagana vsebina plakatov zgodovinsko točna, temelji na dokumentiranih citatih in dejstvih ter ne krši določil Slovenskega oglaševalskega kodeksa. Oglaševalsko razsodišče je kljub temu izrazilo skrb, da bi plakati lahko "iritirali določene skupine gledalcev", posebej v luči evropske prestolnice kulture – GO!2025 in dodalo, da je odobritev oglaševanja stvar “poslovne odločitve”.

Menimo, da bi zgodovinska resnica lahko iritirala le pripadnike fašistične ideologije, ki je ustavno prepovedana tako v Republiki Sloveniji kot v Italijanski republiki. Skrb za občutke morebitnih simpatizerjev prepovedane ideologije pa ne more in ne sme biti razlog za omejevanje predstavljanja zgodovinskih dejstev v javnem prostoru.

V duhu konstruktivnega sodelovanja smo prilagodili časovnico kampanje tako, da se ne bi prekrivala z otvoritvenimi dogodki GO!2025, s čimer smo pokazali razumevanje za širši družbeni kontekst, saj naš namen nikoli ni bil moteče poseganje v pomemben obmejni kulturni projekt, ki ga v celoti podpiramo.

Zato se sprašujemo, ali imajo koncesionarji javnih oglasnih površin zakonsko podlago za zavrnitev oglaševanja vsebine, ki je skladna z zakonodajo, temelji na preverjenih zgodovinskih dejstvih in je dobila pozitivno mnenje Oglaševalskega razsodišča? Ali jih koncesijska pogodba, ki jim daje pravico upravljanja z javnim prostorom, zavezuje k nediskriminatornemu ravnanju in spoštovanju ustavno zagotovljene svobode izražanja? Ali je sklicevanje na "poslovno odločitev", kot to navaja Oglaševalsko razsodišče v svojem mnenju, lahko podlaga za cenzuro zgodovinskih resnic v javnem prostor? Ali v Sloveniji obstaja seznam "dovoljenih" zgodovinskih dejstev, ki se smejo pojavljati v javnem prostoru? Ali je cenzuriranje antifašističnih sporočil v skladu z ustavnimi vrednotami Republike Slovenije? Kdo ima pravico odločati, katere zgodovinske resnice so primerne za javni prostor?

Koncesionarjema, ki naj bi skrbela za spoštljivo in demokratično komunikacijo, očitamo netransparentnost v postopku odločanja, saj na našo prošnjo nista poslala nobenega pisnega odgovora, temveč sta nas zavrnila zgolj neformalno po telefonu. Prav tako se nista odzvala na naše predloge za sestanek, v katerem bi lahko podrobneje predstavili kampanjo. Takšno ravnanje je v demokratični družbi nesprejemljivo, kaže na arbitrarnost in pristranskost pri sprejemanju odločitev in presojanju vsebin, na kršenje najpomembnejših načel profesionalnega komuniciranja, etičnih standardov in javne službe pri upravljanju javnega oglasnega prostora ter nerazumevanje demokratičnih vrednot in svobode govora. Namesto da bi služila javnemu interesu, postajata agenciji ovira pri kritičnem javnem diskurzu in spominjanju grozot fašistične ideologije. Medtem ko lahko v Sloveniji na oglaševalskih panojih gledamo različne vsebine, ki lahko vznemirjajo in frustrirajo, so zgodovinska dejstva o fašizmu očitno podvržena cenzuri in blokiranju oglaševanja.

Pričakovali smo, da bo odobritev kampanje podprla svobodo komuniciranja zgodovinskih resnic in tako prispevala k preprečevanju relativizacije totalitarnih sistemov, saj smo prepričani, da je javni prostor mesto, kjer lahko kritično in odgovorno opozorimo na najtežja obdobja naše zgodovine. Zato nas zanima, ali je zgodovinska resnica v Sloveniji podvržena cenzuri ( vsaj nekaterih) koncesionarjev?

Europlakat in Insmedio pa pozivamo, naj pisno pojasnita razloge za zavrnitev oglaševanja naših plakatov in pravno podlago za tako odločitev, sicer se bomo obrnili na pristojne institucije.

Spodaj podpisani glasbeniki in glasbenice zahtevamo izključitev Izraela iz Evrovizije. Sodelovanje Izraela na Evroviziji krši več evrovizijskih in EBU-jevih (Evropska radiodifuzna zveza) pravil. Leta 2022 je EBU iz Evrovizije izključila Rusijo z razlogom, da bi v luči krizne situacije v Ukrajini ruska udeležba Evrovizijo spravila na slab glas, kar evrovizijska pravila prepovedujejo. Meddržavno sodišče je presodilo, da izraelska zasedba palestinskih ozemelj krši mednarodno pravo in da Izrael nad palestinskim prebivalstvom izvaja apartheid. Meddržavno sodišče je prav tako presodilo, da obstaja verjetnost, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Izraelsko sodelovanje na Evroviziji navkljub neverjetni krizi v Gazi je Evrovizijo že lani spravilo na slab glas. Izraelska udeležba je sprožila proteste po vsej Evropi, mednarodni mediji pa so poročali, da je bilo lansko tekmovanje “sporno” in “najbolj politično v zgodovini.”

EBU vedno znova dovoli Izraelu, da zlorablja Evrovizijo za politične namene, čeprav evrovizijska pravila to prepovedujejo. Leta 2019 je EBU Izraelu dovolila, da predvaja posnetke nezakonito okupiranih palestinskih in sirskih ozemelj, kot da pripadajo Izraelu. Ko se je lani v Evrovizijo vmešal izraelski predsednik in zagotovil izraelsko sodelovanje na tekmovanju, EBU prav tako ni ukrepala, čeprav je povsem očitno šlo za političen poseg v tekmovanje. Eden izmed urednikov nacionalne televizije Kan je celo javno priznal, da Evrovizija za Izrael ni samo glasbeno tekmovanje, ampak prizorišče krepitve izraelskih interesov. V preteklosti je EBU izključila članice, ki kršijo svobodo medijev, na primer belorusko BTRC. V preteklem letu je izraelska vojska umorila 85 novinarjev in posledično povzročila najbolj smrtonosno leto za novinarje v zgodovini. Izraelske oblasti tujim novinarjem prepovedujejo dostop do Gaze, članke izraelskih in tujih novinarjev pa mora pregledati in odobriti izraelski vojaški cenzor. Izrael tako zelo jasno krši svobodo medijev. Izraelska članica v EBU, nacionalna televizija Kan, prav tako krši EBU-jeva vodila o neodvisnosti in nepristranskosti novinarjev. Kan redno predvaja laži in vojaško propagando, na primer genocidno pesem, v kateri izraelski otroci pojejo, kako bo Izrael “uničil Gazo” in vse njene prebivalce. Kan je prav tako predvajal prispevek, v katerem je njihova novinarka podpisala vojaško raketo, namenjeno v Gazo. Evrovizija trdi, da je ena izmed njihovih vrednot enakopravnost. Enakopravnost pomeni, da za vse veljajo enaka pravila – pravila, na podlagi katerih je EBU izključila Rusijo in Belorusijo, morajo veljati tudi za Izrael in Izrael mora biti izključen iz EBU in Evrovizije. Pravičnost in integriteto Evrovizije 2025 je mogoče zagotoviti le z izključitvijo Izraela. RTV Slovenija je na EBU lani naslovila poziv v zvezi z izraelsko udeležbo na Evroviziji, a EBU nanj ni niti odgovorila. Iz tega je jasno, da jih EBU ne jemlje resno, čeprav RTV Slovenija vsako leto za sodelovanje na Evroviziji iz davkoplačevalskega denarja plača drago pristojbino. Svet RTV Slovenija je decembra 2024 sklenil, da mora Slovenija pri EBU „nemudoma sprožiti zahtevo, da Izrael ne nastopi na izboru za pesem Evrovizije“ in da mora o svojih prizadevanjih sproti obveščati javnost. RTV javnosti ni obvestila, ali je to zahtevo dejansko sprožila in ali je nanjo prejela odziv. Spodaj podpisani zato RTV Slovenija pozivamo, da čimprej izvrši sklep Sveta RTV in zahteva izključitev Izraela iz Evrovizije. V kolikor Izrael ne bo izključen, RTV Slovenija pozivamo, da izstopi iz Evrovizije.

— Gibanje za pravice Palestincev Podpisniki in podpisnice (po abecedi): Ana Vipotnik, Anja Baš, Anže Knez, Anže Zaveršnik (Hamo & Tribute 2 Love), Astrid & The Scandals, Astrid Ana Kljun, Balans, Blaž Gracar, DJ Borja, Drago Ivanuša, Gregor Žibert, Haiku Garden, Ivo Poderžaj, Jadranka Juras, Jan Bajc, Funa, Janez Sagadin, Jure Gruden, Karmen Ponikvar, Katalena (Boštjan Gombač, Boštjan Narat, Jelena Ždrale, Polona Janežič, Robert Rebolj, Tibor Mihelič Syed, Vesna Zornik), Kiki - Letitia Pohl, LPS - Last Pizza Slice (Filip Vidušin, Zala Velenšek, Žiga Žvižej, Martin Mutec, Gašper Hlupič), Luka Flegar, Luka Stegne, Maja Keuc, Mario Batelić, Marjan Stanić, Matevž Stopar, Nina Korošec, Matevž Šalehar (Hamo & Tribute 2 Love), Mojca Zupančič, Nejc Pipp, Nejc Suban, Nik Drozg, Nina Brezar, Draksler (Marax), Nina Bulatovix, Nina Korošec, N’toko, Panda (Vlado Pirc, Samo Pirc, Andrej Pompe, Nina Bauman, Damjan Mulej, Vanja Vogrinčič), Peter Dekleva (Hamo & Tribute 2 Love), Sahareya, Sanny Al Saleh, Saso Puckovski, Saša Vipotnik – Neomi, Svetlana Makarovič, Tomaž Grom, Tomaž Zupančič, Uroš Škerl Kramberger (Hamo & Tribute 2 Love), Urška Preis, Zala Kralj, Zlatko, ZTZ Ruđera Boškovića, ŽPZ Kombinat

Ko sem pred zdaj že tremi leti svoj neobjavljen sklop esejev poimenovala Rekviem za staro damo – sem imela v mislih, stari kontinent – Evropo, njeno kulturno dediščino - ki jo je v dolgih stoletjih oblikovala človekova neustavljiva sla po raziskovanju, odkrivanju in ustvarjanju, pa tudi krvavo plačani nauki iz zagrizenih bojev za posest, prevlado, vero, in preživetje v obdobjih epidemij. Pa tudi tisto znano, nič kolikokrat izrečeno zavezo Nikoli več vojne - zaobljubo, ki je desetletja vse od zadnje velike, svetovne vojne odmevala v evropskem prostoru. Porodila se je v glavah tistih njenih voditeljev, ki so tragiko vojne občutili in se zato zavedali, da posledično opustošenje prizadene še nekaj generacij tistih, ki je niso neposredno doživeli.

Človekov um je že zdavnaj obogaten za spoznanja, da rešitve kateregakoli problema med ljudmi – v našem primeru gre za vojne razmere in kako jih končati – ni brez analize problema. Kot posamezniku nič ne pomaga, da si zatiska oči pred resnico in se slepi, se tudi ko gre za skupne probleme, ti v takem primeru samo še stopnjujejo. Tudi navijaštvo za eno ali drugo stran – v tem primeru ukrajinsko ali rusko – nič ne pomaga. Omogoča zgolj praznjenje in morebiti še projekcijo nakopičenih negativnih čustev, kar pa je svetlobna leta daleč od konstruktivnega pristopa k rešitvi. Kot se mora kirurg pred načrtovanim posegom posvetovati še z rentgenologom in anesteziologom, in še s kom, internist najprej z bolnikom in njegovimi bližnjimi osebami, večkrat pa tudi z družinskim zdravnikom, ki je bolnika pred njim dlje časa vodil, morajo tudi tisti, ki vstopajo v mirovne procese, razmišljati v slogu vzrok - posledica. Enako in nepristransko za obe strani. Bistvo vsega je razumevanje motivov in to obeh strani, vsake posebej. Brez tega, in še celo brez poslušanja argumentov z ene in druge strani, mirovnih procesov ne more biti. Vse drugo je prazno zavajanje, govoričenje o miru – kot rečemo s figo v žepu. Sovraštvo in vsa čustva in posledična ravnanja, ki so privedla k oboroženemu spopadu, in se z njim še kopičila – ves posledični bes, jeza, maščevanje morajo biti med iskanjem poti k miru porinjena na stran. Žal, druge poti ni.

Smo zreli za tako razmišljanje? Mi vsi, ki se v naših vsakdanjih življenjih še slišimo ne več, kaj šele da bi se potrudili in razumeli nagibe drug drugega?

Sploh pa, so z veščinami poslušati in razumeti opremljeni politiki, med katerimi jih je, kot se ve, največ takih s potezami narcistične osebnosti?

Kdor si je pred dnevi natančneje ogledal neverbalno in sledil verbalnemu dogajanju v Beli hiši med ukrajinsko in ameriško stranjo, ki je bilo zamišljeno kot prva stopnička k vzpostavitvi miru v Ukrajini, je lahko zaznal, da se je srečanje sfižilo že z neumestno provokativnim vprašanjem gosta Kaj je diplomacija, namenjenega ameriškemu podpredsedniku. In nato še s tezo, ki je zvenela kot žuganje ameriškemu gostitelju v slogu Vi ne razumete, a boste to razumeli, ko boste tudi sami vpleteni v vojno. Seveda se je prostor za pogovor, ki bi vodil k miru, v trenutku zožil. Nihče nikogar ni vrgel iz Ovalne sobane, a govoriti o miru s takimi stališči v ozadju je pač postalo brezpredmetno. Svoje pa je kasneje k temu doprinesla še panično-paranoidna reakcija evropskih voditeljev. Kot bi se nenadoma zavedli, da je cesar nag in da bi lahko postali tarče kritične javnosti – kolikor je te sploh še ostalo.

Prizadevanje za mir je smiselno zlasti, ker nadaljevanje vojne že zdavnaj ni več ne obrambno in ne osvobodilno. Milijoni razseljenih, vsak dan nove množice umrlih mladih ljudi, invalidnih, psihološko in psihosocialno trajno in globoko travmatiziranih oseb vseh starosti, uničeno gospodarstvo, infrastruktura, naravno okolje, visoka stopnja zadolženosti in posledična odvisnost države od »dobrotnikov«, vsa ta dejstva že zdavnaj govorijo o nesmiselnosti nadaljevanja vojne. Trmoglavo vztrajanje v tezi, da je mogoče varnost zagotoviti z več in več orožja, sploh pa obstoječa dvojna merila in neodzivnost na zločinsko početje na drugem koncu, v Gazi in to teh istih politikov, pač kažejo na tisto vrsto zaverovanosti vase, ki je že zdavnaj skregana z realnostjo, in je prav zato prevzela nevarno, samomorilsko držo.

Evropa se je kot nekdanja dolgoletna mirovnica brezglavo pustila ujeti v past sovraštva. In to tiste vrste sovraštva, ki rešitev vidi v najbolj mračnjaškem slikanju nasprotnika - in v posledični nuji po medsebojnem obračunavanju. Pravzaprav je tako stanje tudi sama pomagala zakuhati. In kar je enako hudo – vse, ki so kdaj na to opozorili, je utišala z etiketiranjem, da so rusofili in vse, ki so se zavzemali za mir, za naivneže.

Vedno obstajajo alternative med bojnimi strategijami in diplomatskimi rešitvami sporov, med bitko do zadnjega moža in prizadevanji za prekinitev sovražnosti. Evropa je svojo veliko šolo diplomacije že opravljala v času po dolgoletnih Napoleonovih vojnah na Dunajskem kongresu v letih 1814/15 - v prisotnosti treh velikih mojstrov pogovorov in diplomacije – Francoza Charlesa de Talleyranda, avstrijskega kanclerja Klemensa von Metternicha in ruskega carja Aleksandra Romanova. Tudi od tedaj spoznanja, da so na koncu vsake vojne potrebni kompromisi in da so sklenjene mirovne pogodbe po koncu dolgih in mučnih pogajanj običajno daleč od pričakovane pravičnosti. Žal.

Pa saj so take tudi dileme v naših vsakdanjih življenjih in nastalih medsebojnih zamerah in sporih. Živeti izpolnjeno svoja življenja ali jih zapraviti v večnem kuhanju jeze in nemiru? 

Novinar Grega Repovž je, na žalost, dobro predstavil, kaj se nam obeta, če ponovno zmaga Janez Janša. Ker Janez Janša grozi, da bo preobrazil državne institucije, zgradil popolnoma drugačno državo, je k temu potrebno dodati še sledeče opozorilo: to se ne bo tikalo samo nas državljanov Slovenije, pač pa tudi naših razmerij s tujino. Namreč rušenje družbenih institucij ali njihovo prehitro spreminjanje lahko povzroči njihovo moralno dezorientacijo, v kateri ljudje resnično zgubijo občutek za to, kaj je prav in kaj je narobe. Zato je določene institucionalne ureditve mogoče zagovarjati le s sklicevanjem na racionalne argumente in dejstva. Če je racionalnost izrinjena iz demokratičnega političnega diskurza, nastopi neizogiben zdrs v nespoštovanje pravil takšnih novih institucij. Takšen razvoj dogodkov tujina spremlja in posledica tega bo, da se bodo tujci izogibali stikov z našo državo. Že do sedaj se je nekajkrat zgodilo, da se nekateri tuji gospodarstveniki niso odločili za sodelovanje z nami, ker so ocenili, da so naše državne institucije prepočasne ali pa imajo zanje neobičajne zahteve.

Ob načinu političnega delovanja SDS se v bistvu postavlja problem, kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naše življenje. Celo Janševo delovanje temelji na čustveni resnici. V demokraciji je to, kar verjame večina, pomembneje od tega, kar je res. Seveda ima vsak pravico do svoje resnice, nima pa pravice do svojih dejstev. Pri tem za zanikanje laži ni zadosti samo predstaviti objektivno resnico, ampak opisati je treba tudi, kako je do laži prišlo in čemu nosilcu ta laž služi, zlasti še, kako se sedanja »resnica« križa z njegovimi preteklimi stališči. Takšen pristop menda prispeva, da se objektivna resnica lažje sprejme.

Sedanja kampanja v zvezi z referendumom zaradi pokojninskih dodatkov zasluženim umetnikom se ne ujema z nekdanjim forsiranjem SDS-a, da bi v šole vpeljali učenje o domoljubju. Nočejo vedeti, da so te dodatke izplačevali tudi sami, ko so bili v vladi. Zanikajo, da je kultura tista, ki je omogočila obstoj slovenskega naroda. Za to so zlasti zaslužni Trubar s sodelavci, Anton Martin Slomšek s tiskanjem svojih literarnih prispevkov, Prešeren s svojim kulturnim krogom, Mohorjeva družba, Slovenska matica in mnogi od Bleiweisa, Jurčiča in Levstika naprej. Kultura je sodelovala pri borbi proti okupatorju in pri osamosvajanju Slovenije. In sedaj preganjajo zaslužne kulturnike. Je to domoljubje? Tisto, kar krepi ugled Slovenije v tujini, niso samo dosežki na področju športa in znanosti, temveč tudi umetnosti. Zboljšanje ugleda države se širi tudi na zboljšanje ugleda naših proizvodov in storitev. Pa še to: kako je pomembna umetnost tudi danes, nam je predstavila Olga Muha, filozofinja in kulturna analitičarka iz Ukrajine, ki je povedala, da so pred kratkim v Muzeju lepih umetnosti v Odesi postavili razstavo Nevidna sila, ki govori o nenasilnem kulturnem odporu Ukrajincev na začasno zasedenih ozemljih (Sobotna priloga Dela 22.02. 2025). 

N’toko je v svoji kolumni “Zakon luknje” do sedaj podal najbolj trezno tolmačenje pasti, v katero drvi Evropa z napovedanim oboroževanjem. N’toko je, namreč, ubesedil misel zadnjega Zahodnega preroka Karla Marxa (pri čemer “preroka” razumem kot misleca / mislico, ki ljudi ne poskuša samo “razsvetliti”, temveč jim podari tudi metodo mišljenja za transformacijo sveta) in njegovih učencev in učenk, ki so po Marxovi smrti razvili marksistično teorijo imperializma. Za potrebe tega pisma želim izpostaviti delo Rose Luxemburg, ki je proučevala kapitalistični imperializem 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja. Tisto, kar pa je še posebej relevantno za razumevanje turbulentnih časov, v katerih živimo, je to, da je Luxemburg prva prepoznala, da sta militarizem in imperialistična ekspanzija kot posebna metoda akumulacije kapitala neločljivo povezana. Zato je vsako besedičenje o tem, da se Evropa mora zaradi spremenjenih geo-političnih razmer pospešeno oboroževati, v najboljšem primeru odraz nepoznavanja zgodovine evropskega “Novega imperializma” v obdobju med 1870-1920, v najslabšem primeru pa oportunistične (amoralne?) sinhronizacije ali, če uporabim udomačeni germanizem, “glajhšaltanja” (Gleichschaltung).

Ne strinjam pa se z N’tokovo oceno, da »smo se znašli v oboroževalni histeriji«, v katero naj bi zapadli evropski voditelji in voditeljice (Ursula von der Leyen, Emmanuel Macron, Keir Starmer in Friedrich Merz) po ameriškem umiku iz ukrajinske vojne. Sama sem prepričana, da ne gre za nekakšno »oboroževalno histerijo« iz obupa, ker naj bi omenjeni bili, kot pravi N’toko, »soočeni z gospodarskim in razvojnim zatonom, izgubljeno vojno in skorajšnjo kapitulacijo pred silami skrajne desnice«. Prej bi rekla, da gre za umetno ustvarjeno in skrbno odmerjeno »histerijo«, skladno s tistim rekom »kuj železo, dokler je vroče«. Lahko bi tudi rekli, da gre za klasično strategijo »doktrine šoka«. Temelji za oboroževalno »histerijo«, ki smo ji priča danes, pa so bili postavljeni že v času Junckerjeve Komisije. Zelo dobro se spominjam Junckerjevega apokaliptičnega State of the Union Address iz septembra 2016, v katerem je že uvodoma posvaril, da »nekatere stvari (some things) kažejo na to, da je Evropska unija v eksistenčni krizi«. Ter v nadaljevanju zažugal: »Naslednjih 12 mesecev bo ključnih za uresničitev boljše Evrope: Evrope, ki varuje in ohranja evropski način življenja, ki opolnomoča naše državljane, ki brani doma in v tujini ter Evrope, ki prevzema odgovornost«.

V delu, ki se nanaša na evropsko obrambo, je Juncker kot »absolutno prioriteto« navedel boj proti terorizmu, med dejstvi pa je izpostavil, da »svet postaja vse večji. Vsak dan. Evropsko prebivalstvo in gospodarstvo pa sta vsak dan manjša« ter k temu dodal: »Če želimo ohraniti svoj status in vpliv v svetu, nam mora biti jasno, da smo in bomo le skupaj sila, s katero je treba računati. Čeprav je Evropa ponosna na to, da je mehka sila, to v našem zapletenem in vse bolj nevarnem delu sveta ni dovolj.«

V kontekstu oblikovanja Evropske strategije za Sirijo pa je takratni predsednik Komisije teatralno napovedal: »Dame in gospodje, Evropa se mora utrditi. Nikjer drugje to ne velja bolj kot za našo obrambno politiko. … Da bi bila evropska obramba močna, mora evropska obrambna industrija inovirati. Zato bomo pred koncem leta predlagali Evropski obrambni sklad, ki bo turbo-pospešil (turbo-boost) raziskave in inovacije.«

Obuditev zahodnoevropskega imperializma, o katerem piše N’toko, je bila zgolj posledica Junckerjevih zloveščih napovedi, ki so se v naslednjih letih le še prilagajale »novi geostrateški realnosti«. Tako je Svet EU za zunanje zadeve v novembru 2016 sprejel Zaključke o uresničevanju Globalne strategije EU na področju varnosti in obrambe, v katerih so zapisali, da bi EU v okviru Skupne varnostne in obrambne politike morala biti sposobna izvesti celo vrsto civilnih misij in vojaških operacij zunaj EU. Med naštetimi oblikami so navedli tudi skupne operacije kriznega upravljanja v razmerah visokega varnostnega tveganja v regijah, ki obkrožajo EU, skupne stabilizacijske operacije, vključno z zračnimi in posebnimi operacijami, ter civilno in vojaško hitro odzivanje, vključno z vojaškimi operacijami hitrega odzivanja, med drugim z uporabo Bojnih skupin EU kot celote ali v okviru paketa Namenskih sil. Julija 2018 je bil ustanovljen Evropski program za razvoj obrambne industrije v podporo konkurenčnosti in inovacijski zmogljivosti obrambne industrije Unije (EDIDP) za leti 2019 in 2020, v skupni vrednosti 500 milijonov evrov. Le-tega pa je leta 2021 nadomestil Evropski obrambni sklad (EDF), čigar finančna sredstva znašajo slabih 8 milijard evrov za obdobje 2021-2027.

V juniju 2020 je Svet EU naredil korak naprej in v svojih Zaključkih o varnosti in obrambi pozval Visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josepa Borrella, da naj v sodelovanju z državami članicami do konca leta preko Enotne zmogljivosti za obveščevalno analizo (the Single Intelligence Analysis Capacity – SIAC) predstavi 360-stopinjsko analizo groženj in izzivov (EU Threat Analysis), ki bo državam članicam služila kot podlaga za pripravo Strateškega kompasa, ki naj bi ga Svet sprejel leta 2022. Kot je razvidno iz delovnega dokumenta Evropske službe za zunanje delovanje iz februarja 2021, ki je le delno dostopen javnosti, je v prvi polovici leta 2021 potekal strateški dialog med državami članicami in Svetom EU, konec leta 2021 pa je Visoki predstavnik Josep Borrell v Svetu predstavil osnutek Strateškega kompasa za varnost in obrambo, ki je luč sveta ugledal po sprejemu na Svetu EU 21. marca 2022, tj. en mesec pa začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino, in ki naj bi po Borrellovih besedah prinesel »kvantni preskok« na področju evropske varnosti in obrambe.

Borrell se v Strateškem kompasu tudi sprašuje »Če ne zdaj, kdaj pa?« in, ko nas prepričuje, zakaj je, za razliko od preteklih varnostnih strategij EU, tokrat drugače, pravi: »Vse grožnje, s katerimi se soočamo po vsem svetu, se krepijo in sposobnost posameznih držav članic, da se z njimi spoprimejo, je nezadostna in se zmanjšuje. Zato Evropejci moramo vlagati v svojo sposobnost strateškega razmišljanja, odločanja in delovanja - skupaj s partnerji in po potrebi tudi sami.« Skratka, besede, izrečene pred tremi leti, jasno kažejo na to, da ne gre za nikakršno panično odzivanje, temveč za temeljito načrtovano militaristično politiko, ki so jo evropski voditelji in voditeljice snovali več let, ključno obdobje pa je bilo od sredine leta 2020 do konca leta 2021, torej ravno v času hude zdravstvene krize, ki jo je povzročila pandemija Covid-19.

Zavod RS za varstvo narave je v postopku sprejemanja OPPN (občinskega podrobnega prostorskega načrta) Lipsenj izdal strokovno mnenje, da CPVO (celovite presoje vplivov na okolje) za OPPN Lipsenj ni potrebno izvesti. Pripravili smo gradivo za mnenje k osnutku OPPN, ki ga je kot nosilec urejanja prostora nato izdalo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Gradivo vsebuje naravovarstvene usmeritve, ki jih mora pripravljavec (občina) pri pripravi končnega predloga OPPN upoštevati. Februarja letos smo prejeli predlog prostorskega akta (OPPN), ki pa ni bil skladen s prej navedenimi naravovarstvenimi usmeritvami.

Marca letos smo pripravili gradivo za drugo mnenje k predlogu OPPN Lipsenj, ki ga je nato izdalo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Pozitivno mnenje torej ni bilo izdano, ministrstvo je občino v drugem mnenju pozvalo, da odpravi pomanjkljivosti. 

Spoštovana ga. Puhar!

Prebral sem vaš odgovor na prispevek g. Volka o vašem strahu in trepetu. V besedilu ste namesto besede prispevek ali članek uporabili besedo »člančič,« s čimer ste ponižali avtorja in poklic novinarstva ter razvrednotili lastno pisanje. Nisem slovenist, vendar mislim, da če ste hoteli uporabiti žaljivo pomanjševalnico, bi morali zapisati »članček«. Lahko, da se motim, a tako to razumem. Ne razumem pa, čemu tovrstno razvrednotenje pisanja g. Volka.

Lep pozdrav.

Ko sem pred meseci prvič opazovala najvišja predstavnika slovenske politike, kako sta merila moči pri izbiri strokovnjaka za guvernerja Narodne banke, sem se spraševala, ali se res ne zavedata, kaj počneta v času, ko smo prebivalci ob dogajanju v svetu v vedno večjem strahu, kaj nas čaka, ko obupno potrebujemo podporo, vodenje in enotno delovanje političnega vrha. Upala sem, da sta se zavedla smešnosti svojega početja in brezobzirnosti tako do obeh strokovnjakov, s katerima sta oba mahala kot z lutkama, kot tudi do poslancev koalicije, ki so morali pred volivci zagovarjati njuno neodgovorno početje. Upala sem, da sta se iz tega nekaj naučila. Zato me je ponovni spor med njima pošteno razjezil.

Kaj počnemo z našimi najbolj bistrimi otroki? Ali jim ob tem, da jih vedno hvalimo, jih dajemo drugim za zgled in jim odpiramo poti na vrh družbe, res ne znamo privzgojiti tudi skromnosti in samokritike, kar je nujno potrebno za vrhunske politike? Kot dva petelina se pred očmi zgroženega prebivalstva in privoščljivih političnih nasprotnikov ne znata obvladati. Na vsak način hočeta dokazovati, kdo je pomembnejši. Žal dokazujeta le politično nezrelost in neobvladano samoljubje. V času, ko bo naša majhna skupnost morala močno držati skupaj, da nas domači in tuji kapital in njihovi priskledniki ne bodo razkosali in prepustili suženjski tržnici, imamo na eni strani predsednika vlade, ki, oprostite prostemu govoru, z ritjo podira, kar z rokami ustvarja – in to, kar ustvarja, je tako pomembno za slovensko družbo!, na drugi strani pa predsednico države, ki podreja modrost, ki jo imamo ženske, graditeljice in vzdrževalke življenja, dokazovanju, kdo je pomembnejši na političnem Olimpu. Star pregovor velja v politiki bolj kot v katerikoli drugi stroki - pametnejši odneha. Ali se sploh zavedata, koliko bi v tem prepiru pridobil pri volivcih tisti, ki bi se držal tega nasveta? Ali tudi vidva mislita, da smo volivci neumni?

Kar vidim vas, politično elito, kako boste dvignili glas ob mojem pisanju. Baba stara se nič ne spozna na visoko politiko pa nam soli pamet. Vaša primarna odgovornost ni evropski in domači kapitalski eliti, v prvi vrsti ste odgovorni nam, ki smo vas izbrali, najbolj morate biti občutljivi na naše reakcije in pričakovanja, če hočete , da vas bomo cenili in podprli, ko boste potrebovali naše glasove.

Res je, da znate več kot mi, stari, da ste bolj usposobljeni in bolj spretni od nas, ki odhajamo, a modrosti vam manjka. Morda bi bilo le dobro večkrat in bolj skrbno prisluhniti starim diplomatom in politikom in morda tudi kakšni stari materi z življenjskimi izkušnjami, kako držati družino skupaj, da bo preživela. 

Državna volilna komisija je sporočila, da bi stroški za izvedbo referenduma o dodatku h pokojninam vrhunskih slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev znašali 6,6 milijona evrov.

Stranka SDS živahno nagovarja državljane Slovenije, naj vložijo 6,6 milijona evrov davkoplačevalskega denarja za to, da bi prihranili 60.000 evrov letno, da je modro vodstvo SDS očarala pravljica o tem, kako so se Butalci skregali s pametjo in so zmagali Butalci. 

Zahvaljujem se Luki Volku in uredništvu Mladine, da so mi 28. februarja naklonili toliko pozornosti. Ali smem imeti manjšo pripombo na člančič o mojem strahu in trepetu?

Kot Luka Volk sem tudi sama nasprotnica dokaj razširjene navade, da se kritizira neprebrana besedila. Zato bi rada dejala, da sem na vprašanje Jožeta Možine o predlaganem medijskem zakonu res začela odgovor z »Tega zakona nisem šla brat«, vendar sem nadaljevala, da sem prebrala nekaj člankov o tem, z obsežnimi citati zakona ter precej komentarjev. V dveh mesecih, kar je bil predlog z ministrstva za kulturo poslan v javnost, je bilo za branje in poslušanje o predvidenih ukrepih veliko priložnosti. Ker sem oseba brez vpliva, me paragrafi o influencerjih ne zanimajo pretirano, uvedba inšpektorjev pa zelo. In z njimi ter osebnimi izkušnjami je povezana moja izjava o sramoti, ki jo poskuša uprizoriti Levica. Z Volkom sva celo izmenjala nekaj stavkov na to temo, recimo o kazenskem zakoniku, ki že zdaj in že dolgo sankcionira hujskanje, rasizem in podobno.

Kolikor sem lahko ugotovila, je kritikov tega predloga zakona veliko, istega zadnjega februarja, ob izidu Mladine, je postalo znano celo to, da ima vrsto resnih pripomb zakonodajno- pravna služba v državnem zboru. Res je, da velika druščina še ne pomeni, da imamo prav, čisto brez pomena pa to le ni. No, za vsak slučaj sem sklenila shraniti ta Strah in trepet, začela sem trgati list iz Mladine, ker, saj razumete, nikdar se ne ve, kaj še prav pride … V moji generaciji smo bolj naklonjeni iztrganim listom kot raztrganim hlačam … Pa sem nenadoma opazila, da na istem listu nastopa Bernard Nežmah s svojim pamfletom. In začne prav z medijskim zakonom, ki uvaja inšpektorje s pravico do brisanja spornih vsebin. Ne bi rekla, da se mu hlače tresejo od strahu, je pa proti … Glej si no, veteran Mladine na 16. strani ugovarja istemu fenomenu, iz katerega se tako norčuje mladec Mladine na 15. strani … To je pa res vredno spraviti!

Lep pozdrav.

Slovenija je po vstopu v EU 1. maja 2004 prejela direktivo v zvezi s pokojninsko zakonodajo in se zavezala, da jo bo implementirala v svojo zakonodajo ter jo najkasneje v šestih letih tudi pričela uporabljati. Ta direktiva določa, da med odmernimi odstotki za izračun pokojnine ne sme biti nobenih razlik med ženskami in moškimi, ko je pogoj števila let delovne dobe za upokojitev med njima enak.

Slovenija je v svoji pokojninski zakonodaji različne odmerne odstotke za odmero pokojnin med moškimi in ženskami sicer uporabljala že  od začetka leta 2003 pa vse do konca leta 2022, torej kar dvajset let. Šele od 1.1.2023 enak odmerni odstotek 63,5 velja za ženske in moške, ne pa tudi za moške, ki so se upokojevali v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2022, ki so se v glavnem upokojevali po odmernem odstotku 57,25, pa tudi ne za ženske, ki so se upokojevale po nižjih odmernih odstotkih od 63,5 v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2017, za vse te moške in ženske naj bi to veljalo do njihove smrti.

Vse, kar se je pri izplačevanju pokojnin dogajalo v letih od. 1.1.2013 do 31.12.2022, je povzročil sprejem zakona ZPIZ-2 decembra 2012, ki so ga soglasno sprejeli poslanci Državnega zbora RS. Na seji je bilo šestinsedemdeset poslank in poslancev iz vseh tedanjih političnih strank. ZPIZ-2 je povzročil še večjo diskriminacijo med različnima spoloma, diskriminacijo med enakima spoloma, diskriminacijo glede na datum rojstva in tudi diskriminacijo po izobrazbi, saj je bil od 1.1.2013 uveljavljen starostni pogoj za upokojitev 65 let ali 40 let dela, ki pa ga ženske in moški z visoko izobrazbo, razen tistih, ki so študirali ob ali iz dela, niso mogli izpolniti pred 1.1.2013. Skratka povzročil je vse, kar prepoveduje 14. člen Ustave RS.

Vsi ti upokojenci in upokojenke danes ob enakem vplačilu v pokojninsko blagajno vsak mesec prejemajo od okoli dva odstotka pa skoraj do enajst odstotkov nižje pokojnine od pokojnin, ki jih prejemajo upokojeni po 1.1.2023.

Slišali smo izjavo ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je po decembrski seji vlade na Brdu pri Kranju povedal: «Absolutno razumemo stisko upokojencev, ki so se v preteklih letih – zaradi napačnih potez v prejšnjih pokojninskih reformah - nekateri upokojevali s sramotno odmerno stopinjo 57 odstotkov, kar pomeni, da so v pokoj nesli samo dobro polovico svoje plače. To je ena od krivic, ki jo sistemsko popravljamo s pokojninsko reformo, kako točno bo urejeno, vam bom lahko povedal več, ko bomo soglasje socialnih partnerjev glede popravkov pokojninske zakonodaje imeli, lahko pa rečem, da bomo za bodoče generacije upokojencev poskrbeli precej bolje, kot je bilo poskrbljeno za pretekle, ko so se upokojevali.« V doslej dostopnih informacijah o tej reformi ni o odpravi teh krivic zapisano ničesar, čeprav sta Vlada RS in Državni zbor RS seznanjena, da je vse več upokojencev, ki so že in še vlagajo zahtevke in tožbe za odpravo krivic in povrnitev škode, ki jim je bila storjena zaradi odmernega odstotka, ki je bil uporabljen pri izračunu njihove pokojnine.

Sloveniji je sedaj za izvedbo nekaterih reform, med katerimi je pokojninska zakonodaja prioritetna, obljubljenih milijardo in petsto milijonov denarne pomoči iz sredstev skladov EU in to nepovratno.

Za popravo krivic vsem oškodovanim, za katere še obstaja možnost, da podajo odškodninski zahtevek, bi po približnih izračunih potrebovali okoli šeststo milijonov evrov. Ob predpostavki, da bi oškodovanci denar prejeli in ga najverjetneje uporabili predvsem za izdelke in storitve, za katere velja 22-odstotni DDV, bi se v proračun vrnilo najmanj sto dvajset milijonov evrov. Poprava krivic za vse oškodovance za vsa leta, ko so prejemali nižjo pokojnino, bi dejansko torej stala okoli štiristo osemdeset milijonov evrov.

Zato ima sedaj Državni zbor RS, ker bo Slovenija zagotovo prejela milijardo in pol evrov, enkratno priložnost, da te krivice odpravi z ustreznim zakonom, ne da bi moral zato obremeniti proračun. S tem bi se lahko ustavilo nadaljnje pravne postopke, ki o tej zadevi trenutno že potekajo na delovnem in socialnem sodišču in se bodo, če do ustrezne rešitve ne pride, zagotovo nadaljevali vse do evropskega sodišča. Skupina tožnikov verjame da bo pravni spor dobila, ker obstajajo neovrgljive listine z dokazi o načinu sprejemanja ZPIZ-2, ki bi lahko bil sprejet z enakim odmernim odstotkom za oba spola, obstaja pisno mnenje evropske komisije, da gre za diskriminacijo in številne sodbe evropskih sodišč, ki so v podobnih primerih odločile v korist tožnikov. Posledično so države kršiteljice morale po razsodbah evropskega sodišča poleg poplačila škode ter obresti tožnikom plačati še kazni v višini sto ali nekaj sto milijonov evrov.

Upokojeni po odmernem odstotku 57,25, smo že pred in takoj po sprejemu ZPIZ-2 poizkušali najti pravico brez sodnih postopkov. Objavljali smo članke v časopisju, opozarjali na diskriminacijo, prosili za pomoč varuha človekovih pravic in zagovornika načela enakosti, Vlado RS, pristojnega ministra, politične stranke in poslance. Ker do rešitve ni prišlo, smo aprila 2023 vložili na Ustavno sodišče RS pobudo za oceno ustavnosti ZPIZ-2 in njegovih novel. Verjeli smo, da bodo o tem ustavni sodniki pravično in takoj odločili. Ker pa nam je Ustavno sodišče po osmih mesecih od vložitve pobude odgovorilo, da nismo izčrpali vseh pravnih možnosti in našo pobudo zavrglo, smo začeli pravico iskati po sodni poti.

Vložili smo zahteve Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za izdajo novih pokojninskih odločb, izračunanih po odmernih odstotkih, ki so v času naših upokojitev veljali za ženske, poračun za nazaj od dneva upokojitve do 1.1.2023 ter od tega dne dalje izplačevanje po odmernem odstotku, ki od januarja 2023 velja tako za ženske, kot za moške. Zavod je naše zahteve zavrnil, najprej na prvi, nato še na drugi stopnji. Zato je sedaj naša tožba na prvi stopnji Delovnega in socialnega sodišča, ena izmed tožb pa že na drugi stopnji.

Odmerni odstotki za izračunavanje pokojnin po ZPIZ-2 so prikazani v tabeli, iz katere lahko upokojenke in upokojenci, ki so bili upokojeni po nižjih odmernih odstotkih od 63,5, glede na leto svoje upokojitve ugotovijo, za koliko odstotkov je zato vsak mesec njihova pokojnina nižja.

Z nekaj politične volje pa bi Državni zbor lahko ta problem takoj rešil z ustreznim zakonom, za le okoli štiri milijone evrov na mesečni ravni ter vsem oškodovancem priznal ustrezen odmerni odstotek glede na njegovo delovno dobo ob upokojitvi, za nazaj pa bi se jim, na primer v petih letih, postopno izplačala razlika, ki je nastala v času, ko je prejemal pokojnino po odmernem odstotku, ki ni bil skladen z evropsko direktivo o odpravi diskriminacije v predpisanem roku. To bi bila pravična rešitev, ki bi zagotovo dvignila ugled Slovenije v EU in povrnila zaupanje državljank in državljanov v trditev, ki je zapisana v Ustavi RS: Slovenija je pravna in socialna država. 

V članku Začetek trgovinske vojne, ki je bil objavljen v Mladini, sem sogovornika, profesorja ljubljanske Ekonomske fakultete Marka Jakliča podpisala napačno, in sicer kot Marka Pahorja. Obema ekonomistoma se iskreno opravičujem za napako.

Pozdravljeni.

Po nekaj letih se zopet oglašam v upanju, da boste objavili ta moj dopis. Čeprav jih imam že preko 87, je moje podstrešje pod lobanjo še vedno pospravljeno in brezhibno.

No, pa k stvari. Res je, kar poročajo mediji, da so Janša in njegovi sluge (zelo mil izraz) že zdaj pijani od volilne zmage, pa čeprav je do volitev še dobro leto. Nikakor ne morejo (ali nočejo) preboleti katastrofalnega poraza na zadnjih volitvah, ko smo se Slovenci unisono uprli Janševi strahovladi tistih dveh let, ko mu je Šarec z odstopom široko odprl vrata v razbijaško vlado, kjer je prevladal zakon pendreka, špricanja s solzivcem in gumijastimi naboji nad demonstranti in nič hudega slutečimi mimoidočimi. Že prvi dan po tem porazu je začel Janša rovariti proti novi vladi in ji nasprotovati in nagajati na vseh področjih - samo, da bi ji čim bolj otežil delo. V mislih pa ima eno samo misel: oblast, oblast, oblast!

Pa ne samo to - njegovo javno norčevanje iz ljudi s floskulami: osamosvojili smo se, zdaj se moramo še osvoboditi! Od koga pa? Od komunistov? Od Kučana iz Murgel? No, druga taka floskula (že grožnja), kako bodo počistili s krivosodjem, sodili sodnikom v njihovih prostorih in na novo sestavili ustavo in pravni red! Kaj vse so počeli janšisti leta 2020 in 2021, je naštel že Marcel Štefančič jr. v letošnji Mladini št. 8 v članku Vladarjeva učna leta. Seveda je v človeku neka varovalka, ki deluje tako, da hitro pozabimo slabe stvari. No, nekateri jih ne.

Teh floskul in laži je še veliko. In čudim se tistim ljudem, ki jim nasedajo in pričakujejo, da jim bo mesija prinesel svobodo, ki je zdaj bojda nimajo, in presrečno življenje, ko bomo imeli vso pravico demokratičnega govora, ki ga sedaj baje nimamo. Naj nam da en sam primer te nesvobode! Potem se mu pridruži še Zmago Jelinčič z abotno izjavo, da je leta 2022 napačno glasovalo ogromno volivcev.

Najbolj se pa čudim upokojencem, ki so rastli, se šolali, zaposlovali brez bojazni, da bodo pristali na cesti - in to v gnilem socializmu.

Pozdrav.

V uvodniku Razumeti volivce je Mladinin odgovorni urednik Grega Repovž podal dokaj prepričljivo diagnozo brezizhodnosti, v kateri se je znašla sodobna Zahodna liberalna ideologija in, posledično, politične stranke, ki se napajajo zlasti iz socialnega liberalizma iz druge polovice 20. stoletja. Med slednje, ki jim Repovž upravičeno diagnosticira shizofrenost, uvršča tudi dve politični stranki v slovenskem parlamentu, tj. Gibanje svoboda (GS) in Socialni demokrati (SD). »Liberalci so«, pravi Repovž, »v tem novem času nekaj popolnoma shizofrenega« (moj poudarek). Do tu vse lepo in prav, vendar pa se mi zdi nujno k temu dodati, da »ta novi čas«, v katerem živimo, sploh ni nov, kot se morda zdi v našem post-socialističnem političnem kontekstu. Namreč, tako evropski liberalizem kot evropska socialna demokracija sta v preteklem stoletju že večkrat ravnala popolnoma shizofreno, kot najbolj eklatanten primer pa izstopajo nemški socialdemokrati, ki so na predvečer 1. svetovne vojne glasovali za odobritev vojnih posojil Nemškemu rajhu. Šlo je za ti. »politiko 4. avgusta«, ki je privedla do opustitve razrednega boja znotraj nemškega naroda, saj naj bi bila vojna proti carski Rusiji obrambna vojna. In, podobno kot se nemški (ordo)liberalci niso znali postaviti po  robu povampirjenemu rasizmu in militarizmu, utelešenemu v nemškem nacionalsocializmu, tudi sodobni (socialni) liberalizem ni zmožen zgrabiti podivjanega bika za roge.

Pa ne samo evropski (socialni) liberalizem (v katerega po vsebini spadajo tudi slovenski Socialni demokrati), tudi večina evropskih socialnih demokratov (kamor dejansko sodi slovenska Levica) in evropskih zelenih izkazujejo kronično shizofrenost, ki je odraz odvračanja pozornosti javnosti od strukturne krize neoliberalizma, kot posledice izčrpanosti preteklih strategij upravljanja z energijo (Pellegris in Court, The rise and fall of neoliberalism, Ecological Economics, 230, 2025), ki se manifestira v popolnem neuspehu vladajočega razreda in ortodoksnih ekonomistov pri metaupravljanju odzivov na globalno polikrizo (Xiaohu in Menglong, Meta-governance as a new solution to the governance crisis, 3, 39, 2019).

Da bi razumeli, o čem govorimo, si lahko pomagamo z odgovorom Hannah Arendt, ki je leta 1964 na vprašanje »ali ima nacistično barbarstvo morda korenine v evropskem humanizmu?« odgovorila: »To ni bil neuspeh evropskega humanizma, temveč evropskega liberalizma (socializma ne izključujem) – njegove nepripravljenosti soočiti se z realnostjo in težnje, da bi ob soočenju z dejstvi pobegnili v neki raj za norce s trdnimi ideološkimi prepričanji«.

Zoprna realnost, pred katero si tako evropski liberalci kot socialni demokrati, pa tudi večina zelenih vztrajno zatiska oči, so empirično podprta dejstva (Meadows idr., Meje rasti, 1972; Richardson idr., Earth beyond six of nine planetary boundaries. Science Advances 9, 37, 2023), ki nam že več kot pol stoletja neizprosno sporočajo, da sta tako kapitalizem kot socializem, kot je zapisal pokojni Tonči Kuzmanić, »radikalni ne-alternativi, ki ju je – v končni instanci – treba zmoči brati skupaj«. Še več, (post)kapitalizma in (post)socializma 20. in 21. stoletja ni mogoče razumeti brez tistega »tretjega«, tj. (post)fašizma / (post) nacizma. In, medtem ko (post)kapitalizem in (post)socializem vsak zase ne zmoreta odgovoriti na vprašanje (post)fašizma / (post)nacizma, ker ob trčenju z realnostjo pobegneta vsak v svoj »raj za norce s trdnimi ideološkimi prepričanji«, sta (post)fašizem in (post)nacizem »še kako lahko ’odgovora’ na oba predhodna, še posebej pa na vsakega izmed njih posamič!«.

Tisto, kar iz perspektive Zahodnega sveta na prelomu iz 20. v 21. stoletje, ko (post)fašisti in (post)nacisti od »Vancouvra do Wellingtona«, ki jih politično korektno sicer označujemo z evfemizmom »skrajna desnica«, kujejo strategije o remigraciji neevropskega prebivalstva, v Evropi pa zlasti muslimanskega prebivalstva in fantazirajo o genocidu nad muslimani (»Deutschland braucht ein Srebrenica 2.0. 95 war Srebrenica, der Genozid an den Moslems. War sehr geil.« je avgusta lani na obisku pri avstrijskih Identitarcih izjavila mlada članica AfD, https://www.rtl.de/ news/rtl-undercover-recherchen-zu-identitaerer-bewegung-hemmungslose-fantasien-ueber-massenmord-id1793794.html), zveni naravnost srhljivo, je Tončijeva sledeča konstatacija: »fašizem in nacizem nista nikoli bili možnosti, pač pa, da sta bili – gledano iz današnje perspektive – skrajno brutalno realizirani dejanskosti!« (Prispevki h kritiki managerske paradigme, 2008, str. 15-17).

In, glede na brutalno realizirane »skrajno-desničarske« fantazije o odstranitvi »muslimanske nevarnosti« v Bosni in Hercegovini (1992-1995) in v Palestini (2023-2025), deželah na pragu Evrope, ob tako moralno dezorientiranih (neumnih?) političnih voditeljih in voditeljicah iz vrst evropskih liberalcev, socialnih demokratov in zelenih, ki nas vztrajno potiskajo v neposreden vojaški spopad z Rusijo (kajpak zaradi kritičnih mineralov in redkih kovin, ki jih Evropa bodisi nima bodisi ker njihova ekstrakcija in procesiranje predstavljata veliko nevarnost za trajno degradacijo širšega lokalnega okolja), nimamo nobenih zagotovil, da se v razmerah razsutih demokratičnih institucij in javnih storitev ter vsesplošne psihološke vojne, kot »odgovor« na shizofrenost (post)kapitalizma (in (post)socializma) ne bo vzniknila neka »sveža« (anti-islamistična, anti-2SLGBTIQ+, anti-feministična, anti-ekološka …) oblika post-totalitarnega gospostva. Mislim, da ni treba posebej opozarjati, da razni cordon sanitaire in požarni zidovi ne bodo več prav dolgo vzdržali pred vdorom »nagrmadenega besa« (aufgestaute Wut, Ernst Bloch) iz »podzemnih tokov Zahodne zgodovine« (Hannah Arendt, Izvori totalitarizma). 

V svoji zadnji kolumni „Samomor združene Evrope“ (Mladina, 21.2.2025) se je dr. Vlado Miheljak vprašal, če sem slovenski veleposlanik pri Natu ali Natov veleposlanik v Sloveniji. Odgovor je ne eno ne drugo. Sem slovenski veleposlanik v Severnoatlantskem svetu. Kot članica zavezništva je namreč Slovenija sestavni del njegovega kolektivnega vodstva, kar v praksi pomeni, da njeno predstavništvo na sedežu Nata o prihodu novega veleposlanika samo obvesti ostale zavezniške delegacije in sekretariat po zaščiteni notranji komunikaciji. Datum in ura tega sporočila predstavlja preseanso. Eventualna vročitev poverilnic, če sploh, je zato izključno stvar diplomatske kurtoazije.

Povsem drugače pa je z veleposlanikom pri Natu, saj gre za predstavnika partnerske oz. nezavezniške države. Ta mora namreč predhodno zaprositi za agreman celotni Severnoatlantski svet, ki ga podeli samo v primeru konsenza med vsemi zavezniškimi državami. Če postopek ni prekinjen, poverilnice novega veleposlanika pri Natu v imenu celotnega Severnoatlantskega sveta sprejme generalni sekretar zavezništva. Razloček je pomemben, ker tudi v praksi nazorno ponazarja, kaj je mišljeno s frazo „mi smo Nato“. Dejansko smo. Dobesedno. Zato tudi ne more biti Natovega veleposlanika v Sloveniji, saj gre za našo lastno organizacijo, ki se ne more zastopati sama pri sebi.

Navedeno izpostavljam zato, ker se o Natu pogosto govori brez pravega razumevanja zavezništva in njegovega delovanja. Tisti, ki ga črtijo, ga ponavadi iz napačnih razlogov, tako kot tudi tisti, ki ga idealizirajo. Dejansko pa gre predvsem za organizacijo, ki je najbolj izpopolnila sodelovanje med suverenimi državami na področju, ki je za njih najbolj občutljivo, in sicer na področju obrambe, in s tem v marsičem prispevala k normalizaciji njihovih medsebojnih odnosov, še posebej znotraj „združene Evrope“. Kot takšen nam je Nato nedvomno v interesu, zaradi česar bi bilo dobro, če bi se o njem razpravljalo malo bolj „ad rem“ in malo manj „ad hominem“ kot nazadnje dr. Miheljak.

S spoštovanjem.

Z zanimanjem že vrsto let spremljam dogajanje v slovenskem šolskem prostoru. Pri tem ne morem mimo aktualnega dogajanja in z njim povezanega članka Matica Gorenca „Denar, ravnatelji, vsebina: Kaj bo z izobraževanjem in slovensko šolo?“. Slovenska šola se po korakih poskuša graditi in ustvarjati občutek vzdržnosti. V času čakanja na boljše čase, so se že prav vsi šolniki naučili dihati pod vodo, v upanju, da kaj kmalu zadihajo nad gladino, vendar se ta zdi še precej oddaljena. To, da nam primanjkuje učiteljev ni novo, kot tudi ni, da jih ne bo kar naenkrat čudežno več. Zdi se, kot da tega nismo resno jemali, ko se je že pred leti zelo očitno videlo, da gremo v to smer. Dobro vem, kako je voditi šolo, ko v državi primanjkuje več deset tisoč učiteljev, in kakšna je pot ter cena, ki jo moraš kot država in vodja vrtca ter šole v njej (pre)hoditi, da najdeš ustrezen kader. Slovenska šola še vedno pada in dna še nismo dosegli. Udarec ob tem pa zna razbiti še tako trdno strukturo.

Si predstavljate, da vodite šolo in svojim zaposlenim, ki delajo polni delovni čas, ker sistem ne vzdrži trenutnega stanja, predstavite idejo o možnosti dopolnilnega dela pri istem delodajalcu in s palci, dvignjenimi navzgor, upate, da si bodo želeli delati še malo več. Čeprav naj bi bila to zgolj kratkoročna rešitev, je to naš trenutni odziv na blaženje posledic pomanjkanja kadra. Morebiti pa v Sloveniji polnega delovnega časa učiteljev sploh ne jemljemo kot polnega? Kje je tu glas delovnega prava in sindikalistov?

Slovenski šolski prostor mora nujno pospešiti iskanje in spodbujanje najboljših bodočih učiteljev, še preden ti pobegnejo v druge poklice. Na Švedskem sem v vrtec in šolo, ki sem ju vodila, toplo vabila že osnovnošolce višjih razredov, saj morajo vsaj za nekaj tednov pridobivati delovne izkušnje na različnih lokacijah že kot osnovnošolci. Seveda je ključno tudi tesno sodelovanje fakultet z vrtci in šolami za čimprejšnje vključevanje bodočih šolnikov v vzgojno-izobraževalne zavode ter zagotavljanje praktičnih znanj, ki so enako pomembna tako za začetnike kot za izkušene učitelje. Koristne bi bile tudi prenove študijskih programov, ki bi morali postati bolj fleksibilni in odzivni na potrebe šol. Vanje bi se morali aktivno vključevati tudi učitelji, ki so študij že zaključili, saj bi tako ohranjali stik z najnovejšimi raziskavami in preverjenimi praksami. Ključnega pomena je seveda vključitev strokovnjakov za izobraževanje, da bi se premaknili od kratkoročnih političnih rešitev k dolgoročnim strateškim spremembam. Pri tem si moramo upati dati večjo vlogo učiteljem pri oblikovanju in odločanju. Dejstvo, da imajo učitelji zgolj teden dni časa za pripombe na nov učni načrt – in to v času zimskih počitnic, ko večina koristi dopust – jasno kaže, da sistemu njihovo mnenje ni ravno prioriteta.

Vzporedno so nujne tudi sistemske, karierne in plačne reforme, ki bodo učiteljski poklic dvignile in ga naredile privlačnejšega. Mimogrede – novi plačni sistem v šolstvu je klofuta v obraz vsem, ki v njem delajo. Po letih čakanja in zamrznitev so zaradi inflacije že davno izgubili to bitko, zdaj pa naj bi jih „nagradili“ še z dodatnimi 20 odstotkov delovne obveze? Ne, hvala.

Slovenski šolski prostor potrebuje kader, ki skozi leta ne zapade v apatijo zaradi togega sistema - sistema, ki mu manjka mehanizmov za motivacijo. Enkrat učitelj tretjega razreda, za vedno učitelj tretjega razreda? Enkrat otrok iz manj privilegiranega okolja, za vedno odrasel z omejenimi možnostmi? Da bi preprečili takšno stagnacijo, sistem potrebuje učinkovite mehanizme, ki v vsakem vrtcu in šoli omogočajo kompenzacijsko odzivnost, redna kolegialna srečanja zaposlenih ter spodbujajo strokovno sodelovanje in medsebojno odgovornost. Ravnateljem pa omogoči, da se osredotočijo predvsem na pedagoško vsebino in ne zgolj na upravljanje šole. Šele takrat bodo učitelji in ravnatelji imeli občutek, da njihovo delo neposredno prispeva h konkurenčnosti države in krepitvi družbenih vrednot - če parafraziram besede finančnega ministra g. Boštjančiča v enem izmed intervjujev za RTV Slovenija.

Dejstvo, da bo imel po novem minister pooblastila za imenovanje in razrešitev ravnateljev, slovenske šole ne dela ravno zavidanja vredne. Verjamem, da znamo biti drznejši in se dvigniti nad okvire, znotraj katerih se vedno znova zaciklamo. Slovenskim ravnateljem in učiteljem smo dolžni več – več vsega, predvsem pa avtonomije. Oboji potrebujejo večji mandat, ki jim bo povrnil ali pa sploh vzpostavil zaupanje v njihovo delo. Imenovanje ravnateljev bi moralo že zdavnaj preseči kriterij všečnosti, ki je vsakih pet let pod vprašajem. To pomeni, da vsak poskus uveljavljanja nujno potrebnih sprememb v vlogi ravnatelja hkrati pomeni tudi spodkopavanje lastnega položaja. Bi si vi želeli delati pod takšnimi pogoji?

Predlog novele zakona torej določa, da bo pri imenovanju ravnateljev potrebno soglasje ministra, ki bo ravnatelja pod zakonsko določenimi pogoji lahko tudi razrešil. Predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ga. Mojca Mihelič, opozarja, da če je minister zgolj politična figura in ni strokovnjak za šolstvo, potem je to lahko zelo sporno določilo. Mislim, da tega »če« ne moremo prepuščati naključju. Še posebej, če gremo korak dlje – sistem mora biti oblikovan tako, da na položaje ravnateljev postavi le najbolj kompetentne kadre, medtem ko se minister, ki je politično imenovana figura, lahko osredotoči na svoje naloge, saj ima zagotovilo, da slovenske šole vodijo le najboljši ravnatelji.

Novi način imenovanja ravnateljev tako ne zmanjšuje političnega vpliva na šolski sistem, ampak ga še krepi. Ta ukrep ne rešuje temeljnih težav izobraževanja, temveč ustvarja dodatno negotovost za vodstvo šol, ki že zdaj deluje v izjemno zahtevnih razmerah. To, da sem imela v vlogi ravnateljice na Švedskem zaposlitev za nedoločen čas, je bistveno spremenilo suverenost mojega dela in odločitev, ki sem jih – kljub tveganju, da ne bom všečna – morala sprejeti. Obstaja več mehanizmov, ki spremljajo delo ravnatelja, in ti mehanizmi sproti ocenjujejo kakovost dela ravnatelja.

V omenjenem članku v Mladini je govora tudi o dvotirnosti slovenske šole, na katero opozarja ga. Vesna Leskovšek s Fakultete za socialno delo. O tem se bistveno premalo govori in še manj ukrepa. Eden večjih izzivov v Sloveniji je odsotnost nacionalnega mehanizma, ki bi šolam omogočil prilagajanje delovanja šol glede na njihov družbeno-ekonomski indeks. Še vedno vztrajamo pri miselnosti, da so si vse šole enake, čeprav se pogoji, v katerih delujejo – ne le fizični, temveč tudi socialni in ekonomski – močno razlikujejo. Če teh razlik ne razumemo, jih tudi ne moremo blažiti. Zaradi tega številne šole stojijo pred nepremagljivimi ovirami. Tiste z nižjim družbeno-ekonomskim indeksom imajo možnost, da vidijo, kaj je na drugi strani zidu, medtem ko se tiste z višjim indeksom vanj zgolj lahko zaletavajo.

Omenjeno dvotirnost slovenske šole vidim tudi pri dostopnosti in enakosti izobraževanja, saj je v Sloveniji še vedno močno zasidrano pričakovanje, da bodo starši cele popoldneve namenjali šolskim obveznostim svojih otrok. Otroci že tako večji del časa v šoli presedijo. To sedenje pa se nato nadaljuje še z obsežnimi domačimi nalogami, namesto da bi popoldneve preživljali na igriščih, v naravi ali pri prostočasnih dejavnostih.

Pričakovanja šole do doma ustvarjajo v Sloveniji izjemno neenakost – otroci iz družin, kjer starši zaradi različnih razlogov ne morejo nuditi pomoči pri učenju, so v izrazito slabšem položaju. V Sloveniji smo kompenzacijsko nalogo šole obrnili na glavo – prenesli smo jo na starše in tako šola in starši drug v drugem iščeta krivca. Šolski sistem pa si s tem spodkopava lastno avtonomijo in avtoriteto, saj breme učenja premešča iz izobraževalnih ustanov na družine, inštruktorje, kar krepi dvotirnost šolstva in povečuje razlike med otroki glede na socialno-ekonomsko ozadje. Učitelji pa se v svojem dihanju pod vodo poskušajo prekopati čez celoten učni načrt oz. vse učbenike in delovne zvezke, ki ni nujno, da imajo vedno opravka s samim učnim načrtom in tako balast snovi rabijo prenesti na dom.

Ena izmed prvih stvari, ki so me v slovenski šoli po vrnitvi v Slovenijo presenetile, je prav »vključevanje z izključevanjem«. Eden od bolj očitnih primerov je sistem, v katerem so osnovne informacije o otrokovem šolanju dostopne le pod pogojem dodatnega plačila. Za vpogled v otrokove ocene, domače naloge in druge šolske obveznosti morajo starši plačati določeno vsoto. Čeprav znesek na leto morda ni visok za vse, gre za načelo: zakaj morajo starši sploh plačevati za vpogled v podatke, ki bi morali biti sistemsko enako dostopni vsem, ne pa za storitev po izbiri? Vprašanje ni zgolj finančno, temveč sistemsko in etično. Šola bi morala biti prostor, kjer so informacije in komunikacija med učitelji, starši in učenci brezpogojno dostopne. Prenos stroškov na posameznike, namesto da bi jih urejal sistem, pomeni, da si lahko nekateri otroci privoščijo večjo preglednost in podporo pri šolanju kot drugi. S tem rušimo temeljne vrednote pravičnosti in enakih možnosti v izobraževanju. Sicer pa, zakaj bi učitelji sploh morali vsak dan na nek portal pisati, kaj imajo otroci za nalogo – dajmo otrokom zaupati in jih učiti odgovornosti.

Če mi dovolite, bi dvotirnost, omenjeno v Mladininem članku, še nekoliko obarvala – slovenska šola po mojem videnju deluje kot peron z mnogimi tiri, ki se nikakor ne srečajo. Še vedno sedimo na peronu, na zibajočih se konjičkih, in si domišljamo, da se pomikamo naprej, zgolj zato, ker se gibljemo – čeprav le na mestu. Medtem ko mi še vedno vztrajamo na teh konjičkih, mimo nas drvijo hitri vlaki, ki pa zaradi rigidne infrastrukture ne morejo izkoristiti svoje polne moči. Mi, ki na zibajočih konjih delamo s polno paro, čakamo, da naš vlak končno spelje. Če se v določenih primerih le uspemo prebiti do tirnic, nas tog sistem prej ali slej ustavi ter onemogoča prepotreben premik, ki bi si ga slovenski šolski prostor zaslužil. 

Prvi odziv evropskih držav in institucij na ameriško odločitev o pričetku pogajanj z Rusko federacijo o končanju vojne v Ukrajini se zdi reakcionističen, potraten, uničevalen in predvsem nehuman. Odgovori, ki nam jih trenutno ponujajo politični voditelji, so krepitev oboroženih sil, izgradnja močne vojne industrije, sosedsko sovraštvo in stopnjevanje konflikta, ki lahko privede tudi do nuklearne katastrofe. Cena, ki bi jo plačali v primeru zadnje, je težko zamisljiva, v grobem pa lahko ocenimo, kam nas vodi zgolj krepko povečanje javnih izdatkov za vojno industrijo. Hipno povečanje na zahtevanih 5% BDP-ja, o katerih se je iznenada pričelo govoriti, bi v strukturi slovenskega proračuna za prihodnje leto pomenilo odhodke v višini 4,1 milijarde evrov. Celotni načrtovani odhodki v proračunu trenutno znašajo 17,1 milijarde evrov. Tako bi naša država iz trenutnih okvirov proračuna vojski namenjala skoraj četrtino oz. kar 24% vseh izdatkov. Krčenje bi terjalo visoko zadolžitev in povečanje primankljaja ali pa hujša odrekanja, kot smo jim bili priča v letih po finančni krizi. Dolgoročna zmožnost zadolževanja je precej omejena, zato bi seveda sledili rezi na odhodkovni strani proračuna. Učinki famoznega ZUJF-a – zakona o uravnoteženju javnih financ izpred 13 let, so nekajkrat manjši od zahtevanih rezov. Svetovalec za nacionalno varnost dr. Erik Kopač je mnenja, da Slovenija trenutno ni sposobna absorbirati niti dveh odstotkov, tako da takšnega povečanja na kratki rok ne gre pričakovati. Kaj pa bi takšno povečanje pomenilo na dolgi rok? Uničenje javnih storitev, od zdravstva, šolstva, elementov socialne države, manjko vlaganj v infrastrukturo, znanost, kulturo, šport, nezmožnost spodbujanja prebojnih podjetij in institucij, ključnih za demokratično družbo. Skratka, destruktiven razkroj in osiromašenje družbenih sistemov ter preoblikovanje družbe v imenu varnosti za zaslužke zasebnih orožarskih podjetij. Bi bili v tistem trenutku res bolj varni, zdravi, uspešni? Izjemne družbene razlike, ki smo jim že sedaj priča v še bolj razslojenih državah in skupnostih, kot je naša, prikazujejo tragikomiko takšne varnosti.

Ograjene skupnosti, ki živijo odmaknjene od soljudi, obdane z zidovi in stalnim varovanjem, so odraz, kam nas vodi takšna surova divergenca. V primeru zagona vojaške industrije in proizvodnje orožja se zastavlja vprašanje, čemu bo to orožje služilo. Bo to le odvračalni element, ki naj bi preprečil večji konflikt? To je klasična paradigma, ki jo zagovorniki oboroževanja predstavljajo javnosti. Na prvi pogled se morda sliši logično, žal pa se pogosto izkaže zgolj kot lažna utvara. Zaradi visoke cene skladiščenja orožja se odločevalci raje odločajo za njegovo aktivno rabo ali načrtno uničenje. Po strokovnih ocenah je Združeno kraljestvo po drugi svetovni vojni in v obdobju hladne vojne samo v Beaufortov jarek odvrglo preko milijona ton municije, saj je bilo to ceneje kot nadaljnja hramba. Leta 1986 je na območju nenadzorovano odjeknil niz eksplozij, ki so jih zaznali kot potres z magnitudo 2,5 po Richterjevi lestvici. Odločitev, da jarek spremenijo v odlagališče, danes onemogoča varno gradnjo mostu na najožjem delu, ki bi povezal Severno Irsko s preostankom države. Smo se pripravljeni odpovedati delu Slovenije, kjer bomo zakopavali neuporabljene kose orožja? Verjetno ne, zato nam preostaneta naslednja scenarija. V prvem želijo predstavniki oboroženih sil ali politični “glory-hunterji” zasledovati ekspanzionistične cilje in pričnejo rožljati z orožjem, kar nas privede do odprtega konflikta. Smo pripravljeni umirati za takšne ljudi in njihovo nasilno slo po slavi? Tvegati spopad, ki lahko rezultira v vnovični rabi jedrskega orožja in vsemu uničenju in trpljenju, ki ga to prinaša. In nazadnje, orožje se seveda lahko izvaža tretjim državam, ki so ali (še) niso udeležene v aktivne konflikte. Je to rešitev? Služenje na račun trpljenja nam manj vidnih, odmaknjenih ljudi. Številne migracije, ki potekajo od svetovnega juga proti severu so posledica oboroženih konfliktov, orožje pa tja pogosto pride iz “oddaljenega” severa. Tudi Slovenija, kljub svoji majhnosti in mladosti, s tem že ima izkušnje. Te so med drugim soustvarjale balkansko morijo v 90-ih. 

V 7. številki Madine je bil objavljen odličen uvodnik Grega Repovža z gornjim naslovom. Z veliko večino napisanega se je mogoče strinjati, dodal pa bi nekaj svojih misli.

V Dnevniku je kolumnist Leon Magdalenc v eni od svojih kolumn napisal, da če bi volitve karkoli spremenile, bi jih že zdavnaj prepovedali. Da to drži, kaže dejstvo, da kljub večinski volji volivcev na referendumu volilni sistem ne bo spremenjen. Enostavno zato, ker mora to požegnati parlament, politične stranke koalicije pa nimajo dovolj glasov, da bi odločitev na referendumu obveljala. Narobe je že to, da se strankam, ki to blokirajo, ne bo zgodilo nič. Sporočilo tega dejstva je tako, da je brez pomena hoditi na volišče, saj rezultati volitev ali referendumov nikogar ne obvezujejo.

Politične stranke (razen Levice) so močno odvisne od svojih financerjev. Tem kakršnakoli sprememba ne ustreza, zato je usoda kakršnih koli sprememb negotova.

Če se spomnimo, vsaka vlada po osamosvojitvi je na veliko spreminjala vse in po malem uničevala vse doseženo v času prejšnje države. Imeli smo učinkovito javno zdravstvo, pa ga je začela sesuvati prva Janševa vlada. Imeli smo učinkovito finančno kontrolo, SDK, ukinila ga je vlada Janeza Drnovška. Imeli smo vzorni šolski in univerzitetni sistem, pa ga je začel spreminjati Slavko Gaber. Da ne naštevam dalje, veliko ministrov prejšnjih vlad si je domišljalo, da so poklicani spreminjati (uničevati) doseženo. V zadnjih letih sem večkrat potoval na Norveško, kjer že leta živi in dela moj sin. Pozanimal sem se, kako imajo tam te stvari urejene. Kar se tiče državotvornih funkcij države, je bil sklenjen konsenz, da nobena zamenjava vlade ničesar ne spreminja. Tako imajo že desetletja utečen red in vsi vedo, kako stvari tečejo.

Ali bi bilo pri nas mogoče vpeljati kaj takega? Seveda je, a pot bi morala biti nekako taka: organizirati široke javne in strokovne razprave, kakšno zdravstvo, šolstvo, notranjo in zunanjo politiko, pravosodje, obrambo, kakšno družbeno kontrolo, kako organizirano gospodarstvo, kakšen parlamentarni sistem želimo imeti. Ta je še posebej potreben sprememb, saj so parlamentarne preiskovalne komisije uvožena (brez carine) velika ameriška neumnost, namenjena konstantnemu razdoru.

Rezultate teh razprav bi morali sprejeti na referendumu in bi morali biti usmeritev za vse nadaljnje vlade. Ta pot bi trajala vsaj do volitev v letu 2030, takratna vlada bi že imela obvezne usmeritve, kako peljati stvari naprej.

Ker kapital noče sprememb in sili politične stranke, da status quo ohranjajo, bo to zelo težko doseči. Menim, da se bo morala zgoditi Srbija, da se bo kaj spremenilo. Sicer bomo do smrti stisnjeni v kot. Zadnje 3 volitve so bili bolj referendumi proti Janši, programi pa bolj v ozadju.

Glede na okoliščine drugod po svetu je to zadnja priložnost, da državljani kaj dosežemo. Kasneje bo prepozno, postali bomo hlapci na tuji (razprodani) zemlji. 

Dejansko gre v Srbiji za Gordijski vozel, katerega razvozljavanje je nemogoče. Potrebno ga bo prerezati. In v tem je težava, saj to ne bo enostavno. Namreč trditev, da če hočemo ohraniti demokracijo, so potrebne nove volitve, žal ne drži, saj ravno volitve na obstoječ način ne bodo nič spremenile: na oblast bodo prišli drugi ugrabitelji države in za občane se ne bo veliko spremenilo. Demonstranti ne verjamejo nobeni politiki, saj je sam ustroj politike nedemokratičen, čeprav trenutno zakonit. Namreč da si neke nepomembne male skupine ljudi, ki se registrirajo kot politične stranke, monopolno in ekskluzivno lastijo dostop do oblasti, je v osnovi zgrešeno in nedemokratično. Tak sistem so izumili in ga uveljavljajo tisti, ki želijo bianko menice za ugrabitev države na »demokratičen« način. Ne pozabimo, da so vsi največji diktatorji, stari in najnovejši, prišli na oblast »demokratično« z volitvami. Legalne volitve, na katerih nastopajo le politične stranke, ki so dejansko po načinu delovanja zasebna komercialna podjetja, ne zagotavljajo demokracije, ampak le novo garnituro, ki bo imela monopol nad oblastjo. Poglejmo si lep domač primer, ko politična stranka, ki je predlagala preferenčni glas, sedaj od tega odstopa, ker trenutno ne vidi konkretnih koristi zase, bo počakala, da bo svojo podporo bolje prodala. Poniglavo, pokvarjeno, sramotno. Tudi v nasprotju z voljo volilcev na referendumu!

Gordijski vozel bi lahko presekali tako, da bi političnim strankam odvzeli monopol nad pohodom na oblast, preregistrirali bi jih v društva. Dejansko pa bi volili delegate po zaokroženih geografskih enotah (občinah ali volilnih okrajih) – torej bi vedeli, kdo je koga delegiral v parlament in bi vedeli za vsakega poslanca v parlamentu, komu odgovarja za svoja stališča in s kom se mora posvetovati glede teh stališč. Kot smo to že imeli. Delegati bi bili poštarji, zastopniki ljudi, ne pa zastopniki političnih strank. Namreč po sedanji demokratični ureditvi bi lahko vsi poslanci bili v sorodu ali iz istega kraja, ali kar oboje. Tako sprevržen je aktualen, a zastarel demokratičen sistem volitev in izvajanja oblasti. In to demonstranti v Srbiji vedo, ker vse vidijo in niso neumni. Dejansko se borijo za odgovorno, osebno pošteno, transparentno, participativno, soupravljalsko demokracijo, ki pa jo nikakršne volitve po obstoječi shemi ne morejo zagotoviti, zato jih ne zanima ne politika ne volitve.

Protesti v Srbiji s prstom kažejo na glavni razlog, zakaj je ta svet slab. Slab svet ne delajo običajni ljudje, občani, prebivalci, slab svet delajo preko monopolističnih političnih strank organizirani poslovneži, ki ne govorijo jezika množic, ki so jih volile. Za vse krivice, lakoto, ekološko uničevanje planeta in nešteto smrti v nešteto vojnah niso krivi občani, ki so šli na volitve, ampak tisti, ki potem ko so na oblasti ne uresničujejo dejanskih potreb in koristi široke javnosti, s katero se po volitvah sploh več ne ukvarjajo. In to jim odgovarja, zato debat o razvoju prastarega in neštetokrat kompromitiranega »demokratičnega« političnega sistema sploh ni. Niti pri nas, niti drugod.

Srbski demonstranti kažejo na sindrom škodljive in lažne demokratične ureditve, ki se kaže v več oblikah, in zrušitev nadstreška je le kamen v mozaiku, ki ga »demokrati« sploh nočejo ali celo ne morejo razumeti.

Gordijski vozel kako izboljšati obstoječo predstavniško demokracijo je mogoče trajno razrešiti le s sabljo, ki bo presekala monopol političnih strank do oblasti in vrnila oblast ljudem. Je to mogoče? Seveda je, če obstaja volja. Tako kot je bila dovolj velika volja, da smo po drugi svetovni vojni uvedli popolnoma nov družbeno politični sistem in tako kot smo isto naredili ob osamosvojitvi, lahko to naredimo tudi v tretje. 

V Italiji je 10. februar, ko je Italija leta 1947 podpisala mirovno pogodbo z zavezniškimi in pridruženimi silami, od leta 2004 uzakonjen kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa ter na druga kompleksna dogajanja ob njeni vzhodni meji. A fojbe so se dogajale septembra 1943 in maja 1945, eksodus Italijanov iz Jugoslaviji priključenih ozemelj je bil proces, ki je potekal več kot desetletje. Je pa 10. februar 1947 dan, ko je Italija izgubila velik del ozemlja, ki ga je dobila kot plačilo za udeležbo v veliki vojni 1914 -1918. Pogodba je bila zadnje dejanje Italije kot fašistične države in agresorke v drugi svetovni vojni, predstavniki katere so zagrešili številne vojne zločine ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi na drugih okupiranih območjih, povzročitelji katerih niso bili nikoli kaznovani.

Italijanski zakon št. 92/2004 torej uzakonja tudi spomin na druga kompleksna dogajanja ob njeni vzhodni meji. Gre namreč za raznarodovanje slovenske (kar četrtina slovenskega naroda je po rapalski pogodbi živela v Italiji) in tudi hrvaške manjšine, ki sta bili vse od italijanske zasedbe novembra 1918 izpostavljeni raznarodovanju, ki je potem, ko so fašisti novembra 1922 prevzeli oblast, postopoma preraslo v kulturni genocid. Vrh pa je nasilje doseglo z napadom na Jugoslavijo aprila 1941 in italijansko okupacijo delov njenega ozemlja, nasiljem in zločini okupatorjev.

Tako so italijanski okupatorji samo v slovenski Ljubljanski pokrajini od aprila 1941 do septembra 1943 ubili več kot 4000 oseb, več tisoč je bilo izgnanih v koncentracijska taborišča, največ na Rab, požgane so bile številne vasi. Podobno so italijanske oblasti ravnale na Primorskem, kjer so od aprila 1941 do septembra 1943 ubile več kot 800 oseb. Po kapitulaciji Italije in nemški okupaciji pa so obenem dobro sodelovali tudi slovenski, hrvaški in italijanski partizani ter drugi protifašisti in skupaj umirali med drugim v tržaški Rižarni. Toda o vsem tem dogajanju na razstavi ne izvemo ničesar, na tem ozemlju Slovenci in Hrvati ne obstajajo, samo bežno kot neki Slovani. Prav tako ne najdemo besed fašizem, italijanski okupator ali pa nemški okupator.

Prav je, da se spominjamo partizanskega nasilja septembra 1943 in nasilja jugoslovanskih oblasti od maja 1945 naprej, ubitih v fojbah in umrlih v jugoslovanskih ujetniških taboriščih in zaporih, vseh, ki so zapustili svoje domove. A je pri tem treba to dogajanje prikazati v vsej njegovi kompleksnosti in obenem z verodostojnimi podatki, ki temeljijo na obsežnih raziskavah zgodovinarjev.

Tako na panoju z naslovom Pokol v fojbah: komunistični zločin nad Italijani lahko med drugim preberemo, da je to bilo eno od najbolj dramatičnih dogajanj ne le v italijanski, ampak tudi evropski zgodovini in da je bilo od septembra 1943 infojbiranih 10.000 Italijanov, 300.000 pa jih je po osvojitvi tega ozemlja s strani jugoslovanskih komunistov moralo zapustiti svoje domove. Številke glede umrlih v fojbah so močno pretirane, mnogi v Italiji vanje štejejo tudi padle italijanske vojake in druge. Ezuli (bolj verjetno je njihovo število med dvesto in dvesto petdeset tisoč, tudi med njimi je nekaj Slovencev in Hrvatov) pa so odšli (mnogi so bili v to prisiljeni) z ozemlja, ki je bilo Jugoslaviji priključeno na osnovi mirovne pogodbe iz leta 1947 in Spomenice o soglasju (Londonskega memoranduma) iz leta 1954, ne pa na osnovi neke nasilne in torej nelegalne prisvojitve s strani Jugoslavije, kot je bila to Mussolinijeva priključitev Ljubljanske pokrajine maja 1941.

Na panoju z naslovom Prispevek italijanskega odporništva v Julijski krajini poudarjajo, da so italijanski komunistični partizani pogosto sodelovali z agresorji. Ni jasno, katerimi? Nemci, Jugoslovani?

Na panoju z naslovom Okupacija Trsta 1945 je navedeno, da so jugoslovanske enote 1. maja 1945 vstopile v Trst in proglasile priključitev mesta k Jugoslaviji. Trditev o priključitvi ne drži. Jugoslovanske enote so takrat osvobodile velik del Trsta, od koder se je umaknil nemški okupator, ki pa na tej razstavi, kot sem že omenila, ne obstaja. Naslednji dan so v Trst prišle anglo-ameriške enote. Prišlo je do dvojne zasedbe mesta, so pa jugoslovanske oblasti izvajale zasedbeno oblast do sklenitve beograjskega sporazuma z Anglo-Američani 9. junija 1945 oziroma 12. junija, ko se umaknejo iz cone A Julijske krajine in tudi Trsta.

Na panoju z naslovom Pokoli leta 1945 med drugim piše, da je šlo za nerazsodno nasilje nad italijanskimi prebivalci. Tisoči so bili aretirani, vrženi v fojbe, deportirani. Šlo naj bi za sistematično nasilje, ki ni prizaneslo nikomur, tudi italijanskim partizanom ne.

Naj tu navedemo oceno tega dogajanja v poročilu slovensko-italijanske zgodovinske komisije iz leta 2000: »Večina Slovencev in jugoslovanski rešitvi naklonjeni Italijani so razširitev jugoslovanskega vojaškega nadzora z že osvobojenih partizanskih območij nad celotno Julijsko krajino navdušeno pozdravili. Slovenci so doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu, del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb so bile žrtve večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).

Te dogodke je sprožilo ozračje obračunavanja s fašističnim nasiljem, a kot kaže, so večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic: prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ter z italijansko državo, in prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.« (vir: https://www.gov.si/assets/drzave/italija/Porocilo-SI-ITA-zgodovinsko-kulturne-komisije.pdf ) Na panoju z naslovom Vloga Tita in jugoslovanskega komunizma poudarjajo, da je za to, da bi anektiral Julijsko krajino, Istro in Dalmacijo, Titov režim izvajal etnično čiščenje Italijanov, del tega pa so bile fojbe in deportacije. Če pustimo ob strani nevednost piscev, da je bila Istra del Julijske krajine in da je Italija z rapalsko pogodbo leta 1920 od Dalmacije dobila samo mesto Zadar, tako italijanski kot slovenski in hrvaški zgodovinarji poudarjamo, da ni šlo za etnično čiščenje in da je dogajanje bilo veliko bolj kompleksno, kot je razvidno tudi iz poročila zgodovinske komisije. Poleg tega je iz zbranih podatkov o pogrešanih (ubitih v fojbah, umrlih v zaporih, taboriščih…) razvidno, da niso bili samo Italijani, da med njimi ni otrok in zelo malo žensk.

In za konec o tezi, kako je bilo to dogajanje dolga leta zamolčano zaradi dolgotrajnega pogajanja o usodi Trsta in okolice ter močne italijanske komunistične partije. Naj spomnim, da je bila v Italiji vsa ta leta na oblasti Krščanska demokracija, KPI pa vse od leta 1947 ne. Verjetno je molk v Italiji, ne pa tudi v obmejnih krajih, kjer je bilo to dogajanje v javnem mnenju ves čas prisotno, pripisati neformalnemu dogovoru o medsebojnem molku, na eni strani o fojbah, na drugi o nekaznovanju italijanskih vojnih zločincev. 

S fašizmom so se italijanski pritiski na pravice Slovencev ekstremno povečali, začeli pa so se že veliko prej. Fojbe - izraz, ki ga poznamo po zaslugi italijanskega spomina na konec druge svetovne vojne na Primorskem in v Furlaniji. Za nas Slovence je to ponižujoč spomin, ker ob vseh tisočih žrtev pri osvobajanju Primorske in Julijske krajine Italijani štejejo za žrtve samo neznano število Italijanov, večina civilistov, ki so jih ali naj bi jih pobila jugoslovanska vojska ali slovenski partizani. Ni znano njihovo število. Prav tako ne, koliko od njih je bilo sodelavcev fašistov in nemških sil. Ob fojbah prezirajo na tisoče padlih osvoboditeljev Trsta, neznano število žrtev nemških okupacijskih enot. Slovenski politiki vedo, kdo je osvobodil Trst nemškega jarma. Ko Italijani navajajo žrtve »jugoslovanskega komunizma« v fojbah, nikoli ne navedejo zaporedja dogodkov, ki so sledili italijanski zasedbi slovenskega in hrvaškega ozemlja po koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po prejetju »nagrade«, ki jo je Kraljevina Italija dobila z rapalsko pogodbo 1920. Nagrada je bila nekaj sto tisoč Slovencev in Hrvatov skupaj z njihovim ozemljem.

Da dogodek v Gorici in Novi Gorici (Evropska prestolnica kulture, EPK) ne bi obrnil stran zgodovine in postavil nove temelje italijansko- slovenskih odnosov ali vsaj spremenil pregreto ozračje na dan spomina, se je potrudila neznana skrajna skupina, ki sebe podpisuje kot 161, kar naj bi pomenilo kratico AFA, gre menda za skrajno protifašistično levico. Ob vhodu na Bazovski šoht so zapisali gesli »Trst je naš« in »Smrt fašizmu, svobodo narodom«, kar kaže, da mazači ne znajo slovenskega jezika. Kakorkoli, predsednica vlade Giorgia Meloni meni, da tako dejanje ne sme ostati nekaznovano. Odlično izhodišče za zasenčenje dogodka dveh mest, Nove Gorice in Gorice, kar brez dvoma ne prispeva k dialogu med narodoma, ki si želita lepše prihodnosti - z razčiščeno preteklostjo.

Prebivalke in prebivalci Ljubljane podpiramo množične državljanske proteste v Srbiji, ki jih vodijo študenti in študentke. Protesti kažejo njihovo odločenost vztrajati pri odgovornosti verige sodelujočih pri ohranjanju režima, ki s svojim netransparentnim delovanjem povzroča hude posledice za življenje ljudi. Mirni protesti so izraz volje ljudi, ki izvršujejo demokracijo. Oblast, ki meni, da lahko proteste ignorira, pri delovanju pa vztraja pri svojem, ne razume niti protestov niti demokracije.

Študentski protesti v Srbiji predstavljajo nezaupnico celotnemu političnemu razredu, saj študenti nočejo sodelovati s politiki, predsedniku Srbije ne priznavajo statusa osebe, s katero bi se pogajali, političnim strankam na protestih ne dajo besede. Ustvarili so razmere, v katerih so vse oči in ušesa uprta v študente kot nosilce političnih sprememb, in v prihodnost, v kateri javnih in zasebnih življenj ne narekuje načelo »deli in vladaj«.

V trenutku, ko so se študenti in študentke odpravili na dvodnevni pohod iz Beograda v Novi Sad, je župan Ljubljane Zoran Janković poslal pismo podpore predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću. V pismu mu je izrazil priznanje za vse, kar je ta storil za razvoj in stabilnost države in mu ponudil brezpogojno pomoč: »Če lahko kakor koli pomagam – na kakršen koli način, v kakršni koli obliki – sem vam vedno na voljo. Naj vam ne zmanjka moči in vztrajnosti. Srbija vas potrebuje!« Na tej točki je nastopil čas, da tudi v Ljubljani politikom vzamemo besedo in lokalno oblast opozorimo, da v imenu mesta lahko govorijo le prebivalci in prebivalke Ljubljane, Zoran Janković pa je le eden od njih.

Zato: »Ne v našem imenu!«

— Dr. Svetlana Slapšak, dr. Božidar Slapšak, dr. Biljana Žikić, dr. Tanja Oblak Črnič, dr. Aleš Črnič, dr. Marko Milosavljević, Goran Forbici, Grega Repovž, Katarina Bervar Sternad, dr. Mojca Kovač Šebart, dr. Vesna Leskošek, Maja Hawlina, dr. Andreja Hočevar, dr. Danijela Makovec Radovan, dr. Tanja Petrović, dr. Ljubica Marjanovič Umek, dr. Marko Radovan, mag. Brankica Petković, dr. Lana Zdravković, Katja Utroša, dr. Zdenko Kodelja, dr. Barbara Rajgelj, Gaja Brecelj, dr. Barbara Vodopivec, Dušan Šarotar, Monika Weiss, Katarina Rotar, dr. Damijan Štefanc, Nada Pretnar, dr. Lidija Tavčar, dr. Ana Hofman, dr. Jovana Mihajlović Trbovc, Snježana Vračar Mihelač, Bojan Mihelač, Aigul Hakimova, dr. Martin Pogačar, dr. Lucija Grahek, dr. Lidija Dimkovska, Danilo Radulj, Natalija Milovanović, mag. Branko Jevtić, dr. Bojana Piškur, Alena Begić, mag. Daša Doberšek, dr. Rok Stergar, mag. Suzana Tratnik, dr. Milica Antić Gaber, dr. Marko Ribać, Saša Panić, Nebojša Kitanović, Igor Ljubin, Milan Ramšak Marković, Rina Pleteršek, mag. Tanja Božić, mag. Suzana Krevh, Klemen Kovačič, Pino Pograjc, Dragana Alfirević, dr. Jasna Mažgon, dr. Beti Žerovc, Sanja Kuveljić Bandić, Tamara Kovačević, Živa Brglez, Bor Ravbar, Sanja Fidler, Barbara Skubic, Brane Solce, dr. Katja Jeznik, dr. Božidar Flajšman, Tina Malič, Mala Kline, Ula Talija Pollak, Tomo Barić Ravbar, Irena Woelle, dr. Iztok Šori, Dejan Koban, Sara Štiglic, dr. Darja Zaviršek, mag. Ana Grobler, Mojca Grobler, Vladimir Grobler, Maja Peharc, mag. Adela Železnik, Djordje Balzamović, dr. Varja Balžalorsky Antić, Ivan Antić, Vesna Hrdlička Bergelj, Jelena Velebit Marković, Milan Marković, Andraž Rožman, Milica Kravić Aksamit, Miloš Šonc, Sandi Mavrič, Blaž Božič, Luka Florjanc, Franjo Žagar, dr. Gregor Bulc, Ognjen Radivojević, Arjan Pregl, Boštjan Slatnar.

Peticijo je mogoče podpisati na www.peticija.online/ne_v_nasem_imenu.

Spoštovani!

Kot zdaj že vsi vemo, se je v dijaškem domu Ivana Cankarja zgodil požar, ki je ogrozil življenja mnogih mladoletnih oseb. Slednji je nastal na ekološkem otoku v košu za baterije na hodniku v prvem nadstropju. Ogenj je sicer zajel zgolj prvo in drugo nadstropje drugega stopnišča, vendar so v dimu ostali ujeti tudi tisti, ki so se zbudili šele, ko so slišali prestrašene krike sovrstnikov, saj požarnega alarma dijaški dom nima. Prav tako požarnih stopnic, ki bi zagotavljale možnost evakuacije vsem, ni.

Veseli smo, da stvar ni ostala skrita in da se o njej poroča, vendar smo opazili, da se pod objavami nahaja zaskrbljujoča količina komentarjev, ki krivdo vali na dijake. Avtorji le-teh so v skoraj vseh primerih odrasle osebe, od katerih pričakujemo primeren odnos in način komunikacije. Tudi, če posamezniki niso zmožni empatije, prosimo, naj se zamislijo in ranljive komentarje izbrišejo. Ponovno poudarjamo - za požar ni bila odgovorna »pijana in zadrogirana mladina«. Prav tako do požara ni prišlo, ker bi katerikoli od dijakov kadil v notranjosti stavbe. Prepričani smo, da so naši dijaki dokazali svojo požrtvovalnost in pogum s poskusom omejitve požara ter pomoči poškodovanim sovrstnikom, četudi je njihov trud s strani medijev in odgovornih ignoriran.

Tudi avtorja zapisa, da je bil za požar odgovoren Palestinec, strogo obsojamo in nagovarjamo k premisleku. Naša nesreča ni tvoja priložnost za širjenje političnih idej, sploh pa ne takih, ki so sovražne do drugih etničnih skupin in ali nam-drugačnim. Nesrečo kot je ta, moramo izkoristiti kot priložnost za učenje in zbliževanje, ki je v današnji individualistični družbi nadvse pomembno.

Želimo si izpostaviti tudi, da nas je hladen odziv uradnih oseb prizadel. Dijaki ne bi smeli čutiti krivde zaradi dogodka ali pa se počutiti kot še ena domača naloga za staro gospodo, ki bi bila raje kjerkoli drugje kot tukaj z nami in nam v pomoč. Tudi to, da se ob podajanju izjave takoj spuščamo v samoobrambo z branjem zakonodaje, se nam zdi neprimerno in brezčutno. Samo zato, ker zakonodaja alarmov in ostalih pripomočkov za požarno varnost ne zavezuje, še ne pomeni, da jih je prepovedano imeti. To, da so gasilni aparati skriti za zavesami, ki so tam iz zgolj dekorativnega razloga, je skregano z zdravim razumom. Vse, kar dijaki prejmemo v znanje o požarni varnosti v DIC-u, je kratek sprehod ven v prvem letniku. Dijaki, ki trenutno bivajo tu, se požarne vaje ne spomnijo.

Prizadevamo si, da se situacija vzame skrajno resno in da se jo ureja tudi na zakonodajnem nivoju, ki je - kot smo že ugotovili - petdeset let za časom. Ne moremo si privoščiti, da bi se kaj takega ponovilo. Zato naprošamo vse, ki imate v svojih rokah dovolj moči, da nam pomagate, saj se na nas pogosto gleda kot na otroke in ostajamo neslišani.

Zahvaljujemo se varnostniku Silvu, ki je pomagal pri evakuaciji. Zahvaljujemo se gasilcem, reševalcem, policistom in civilni zaščiti za vestno opravljanje svojega dela. Zahvaljujemo se zaposlenim dijaškega doma Ivana Cankarja, ki so pomagali na jutro nesreče in bodo pomagali s prenovo. Predvsem pa se zahvaljujemo našim sovrstnikom, dijakom stavbe A, ki so sredi noči odstopili svoje jogije, blazine, odeje in oblačila ter poskrbeli za vodo, čaj in prigrizke. Hvala.

Dijaki DIC-a vas v teh težkih trenutkih prosimo za strpnost in sočutje.

25 procentov na testu matematike,
¼ zaključne ocene, ena od štirih žensk,
2025,
ena četrtina stoletja.
Poguba, optimizem, upanje, strah.
Razkol, razgradnja, razočaranje.
Prva četrtina meseca.
Koliko je četrtina od 31?
Prva ženska ta mesec.
Prvi zakon,
ponovni predsednik.
Povratnik,
zakaj premikamo uro?
Povratnik,
poldnevnik,
povprečen.
25 je četrt od 100.
Danes je 25 od 100.
Danes je 2025 od 2100.
Danes je četrtina.
Polnih je le četrt stanovanj v Schellenburgu.
Vsaka četrta ženska laže.
Vsak četrti ne more,
vsaka četrta nima izbire.
Nihče več nima štirih otrok, ker mu ne znese.
Ne znese ali nima želje, pripeljat otroka na tak svet.
Vsaka četrta.
Kaj pa želja po izobrazbi, po službi, po karieri.
Deklica, dijakinja, družina, danes, danes, danes.
Kaj pa moški? Kaj je z moškimi?
Xx, xy, xyz os. Imaginarna os, imaginarna števila,
imaginarni magični svet.