Prebivalke in prebivalci Ljubljane podpiramo množične državljanske proteste v Srbiji, ki jih vodijo študenti in študentke. Protesti kažejo njihovo odločenost vztrajati pri odgovornosti verige sodelujočih pri ohranjanju režima, ki s svojim netransparentnim delovanjem povzroča hude posledice za življenje ljudi. Mirni protesti so izraz volje ljudi, ki izvršujejo demokracijo. Oblast, ki meni, da lahko proteste ignorira, pri delovanju pa vztraja pri svojem, ne razume niti protestov niti demokracije.

Študentski protesti v Srbiji predstavljajo nezaupnico celotnemu političnemu razredu, saj študenti nočejo sodelovati s politiki, predsedniku Srbije ne priznavajo statusa osebe, s katero bi se pogajali, političnim strankam na protestih ne dajo besede. Ustvarili so razmere, v katerih so vse oči in ušesa uprta v študente kot nosilce političnih sprememb, in v prihodnost, v kateri javnih in zasebnih življenj ne narekuje načelo »deli in vladaj«.

V trenutku, ko so se študenti in študentke odpravili na dvodnevni pohod iz Beograda v Novi Sad, je župan Ljubljane Zoran Janković poslal pismo podpore predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću. V pismu mu je izrazil priznanje za vse, kar je ta storil za razvoj in stabilnost države in mu ponudil brezpogojno pomoč: »Če lahko kakor koli pomagam – na kakršen koli način, v kakršni koli obliki – sem vam vedno na voljo. Naj vam ne zmanjka moči in vztrajnosti. Srbija vas potrebuje!« Na tej točki je nastopil čas, da tudi v Ljubljani politikom vzamemo besedo in lokalno oblast opozorimo, da v imenu mesta lahko govorijo le prebivalci in prebivalke Ljubljane, Zoran Janković pa je le eden od njih.

Zato: »Ne v našem imenu!«

— Dr. Svetlana Slapšak, dr. Božidar Slapšak, dr. Biljana Žikić, dr. Tanja Oblak Črnič, dr. Aleš Črnič, dr. Marko Milosavljević, Goran Forbici, Grega Repovž, Katarina Bervar Sternad, dr. Mojca Kovač Šebart, dr. Vesna Leskošek, Maja Hawlina, dr. Andreja Hočevar, dr. Danijela Makovec Radovan, dr. Tanja Petrović, dr. Ljubica Marjanovič Umek, dr. Marko Radovan, mag. Brankica Petković, dr. Lana Zdravković, Katja Utroša, dr. Zdenko Kodelja, dr. Barbara Rajgelj, Gaja Brecelj, dr. Barbara Vodopivec, Dušan Šarotar, Monika Weiss, Katarina Rotar, dr. Damijan Štefanc, Nada Pretnar, dr. Lidija Tavčar, dr. Ana Hofman, dr. Jovana Mihajlović Trbovc, Snježana Vračar Mihelač, Bojan Mihelač, Aigul Hakimova, dr. Martin Pogačar, dr. Lucija Grahek, dr. Lidija Dimkovska, Danilo Radulj, Natalija Milovanović, mag. Branko Jevtić, dr. Bojana Piškur, Alena Begić, mag. Daša Doberšek, dr. Rok Stergar, mag. Suzana Tratnik, dr. Milica Antić Gaber, dr. Marko Ribać, Saša Panić, Nebojša Kitanović, Igor Ljubin, Milan Ramšak Marković, Rina Pleteršek, mag. Tanja Božić, mag. Suzana Krevh, Klemen Kovačič, Pino Pograjc, Dragana Alfirević, dr. Jasna Mažgon, dr. Beti Žerovc, Sanja Kuveljić Bandić, Tamara Kovačević, Živa Brglez, Bor Ravbar, Sanja Fidler, Barbara Skubic, Brane Solce, dr. Katja Jeznik, dr. Božidar Flajšman, Tina Malič, Mala Kline, Ula Talija Pollak, Tomo Barić Ravbar, Irena Woelle, dr. Iztok Šori, Dejan Koban, Sara Štiglic, dr. Darja Zaviršek, mag. Ana Grobler, Mojca Grobler, Vladimir Grobler, Maja Peharc, mag. Adela Železnik, Djordje Balzamović, dr. Varja Balžalorsky Antić, Ivan Antić, Vesna Hrdlička Bergelj, Jelena Velebit Marković, Milan Marković, Andraž Rožman, Milica Kravić Aksamit, Miloš Šonc, Sandi Mavrič, Blaž Božič, Luka Florjanc, Franjo Žagar, dr. Gregor Bulc, Ognjen Radivojević, Arjan Pregl, Boštjan Slatnar.

Peticijo je mogoče podpisati na www.peticija.online/ne_v_nasem_imenu.

Spoštovani!

Kot zdaj že vsi vemo, se je v dijaškem domu Ivana Cankarja zgodil požar, ki je ogrozil življenja mnogih mladoletnih oseb. Slednji je nastal na ekološkem otoku v košu za baterije na hodniku v prvem nadstropju. Ogenj je sicer zajel zgolj prvo in drugo nadstropje drugega stopnišča, vendar so v dimu ostali ujeti tudi tisti, ki so se zbudili šele, ko so slišali prestrašene krike sovrstnikov, saj požarnega alarma dijaški dom nima. Prav tako požarnih stopnic, ki bi zagotavljale možnost evakuacije vsem, ni.

Veseli smo, da stvar ni ostala skrita in da se o njej poroča, vendar smo opazili, da se pod objavami nahaja zaskrbljujoča količina komentarjev, ki krivdo vali na dijake. Avtorji le-teh so v skoraj vseh primerih odrasle osebe, od katerih pričakujemo primeren odnos in način komunikacije. Tudi, če posamezniki niso zmožni empatije, prosimo, naj se zamislijo in ranljive komentarje izbrišejo. Ponovno poudarjamo - za požar ni bila odgovorna »pijana in zadrogirana mladina«. Prav tako do požara ni prišlo, ker bi katerikoli od dijakov kadil v notranjosti stavbe. Prepričani smo, da so naši dijaki dokazali svojo požrtvovalnost in pogum s poskusom omejitve požara ter pomoči poškodovanim sovrstnikom, četudi je njihov trud s strani medijev in odgovornih ignoriran.

Tudi avtorja zapisa, da je bil za požar odgovoren Palestinec, strogo obsojamo in nagovarjamo k premisleku. Naša nesreča ni tvoja priložnost za širjenje političnih idej, sploh pa ne takih, ki so sovražne do drugih etničnih skupin in ali nam-drugačnim. Nesrečo kot je ta, moramo izkoristiti kot priložnost za učenje in zbliževanje, ki je v današnji individualistični družbi nadvse pomembno.

Želimo si izpostaviti tudi, da nas je hladen odziv uradnih oseb prizadel. Dijaki ne bi smeli čutiti krivde zaradi dogodka ali pa se počutiti kot še ena domača naloga za staro gospodo, ki bi bila raje kjerkoli drugje kot tukaj z nami in nam v pomoč. Tudi to, da se ob podajanju izjave takoj spuščamo v samoobrambo z branjem zakonodaje, se nam zdi neprimerno in brezčutno. Samo zato, ker zakonodaja alarmov in ostalih pripomočkov za požarno varnost ne zavezuje, še ne pomeni, da jih je prepovedano imeti. To, da so gasilni aparati skriti za zavesami, ki so tam iz zgolj dekorativnega razloga, je skregano z zdravim razumom. Vse, kar dijaki prejmemo v znanje o požarni varnosti v DIC-u, je kratek sprehod ven v prvem letniku. Dijaki, ki trenutno bivajo tu, se požarne vaje ne spomnijo.

Prizadevamo si, da se situacija vzame skrajno resno in da se jo ureja tudi na zakonodajnem nivoju, ki je - kot smo že ugotovili - petdeset let za časom. Ne moremo si privoščiti, da bi se kaj takega ponovilo. Zato naprošamo vse, ki imate v svojih rokah dovolj moči, da nam pomagate, saj se na nas pogosto gleda kot na otroke in ostajamo neslišani.

Zahvaljujemo se varnostniku Silvu, ki je pomagal pri evakuaciji. Zahvaljujemo se gasilcem, reševalcem, policistom in civilni zaščiti za vestno opravljanje svojega dela. Zahvaljujemo se zaposlenim dijaškega doma Ivana Cankarja, ki so pomagali na jutro nesreče in bodo pomagali s prenovo. Predvsem pa se zahvaljujemo našim sovrstnikom, dijakom stavbe A, ki so sredi noči odstopili svoje jogije, blazine, odeje in oblačila ter poskrbeli za vodo, čaj in prigrizke. Hvala.

Dijaki DIC-a vas v teh težkih trenutkih prosimo za strpnost in sočutje.

25 procentov na testu matematike,
¼ zaključne ocene, ena od štirih žensk,
2025,
ena četrtina stoletja.
Poguba, optimizem, upanje, strah.
Razkol, razgradnja, razočaranje.
Prva četrtina meseca.
Koliko je četrtina od 31?
Prva ženska ta mesec.
Prvi zakon,
ponovni predsednik.
Povratnik,
zakaj premikamo uro?
Povratnik,
poldnevnik,
povprečen.
25 je četrt od 100.
Danes je 25 od 100.
Danes je 2025 od 2100.
Danes je četrtina.
Polnih je le četrt stanovanj v Schellenburgu.
Vsaka četrta ženska laže.
Vsak četrti ne more,
vsaka četrta nima izbire.
Nihče več nima štirih otrok, ker mu ne znese.
Ne znese ali nima želje, pripeljat otroka na tak svet.
Vsaka četrta.
Kaj pa želja po izobrazbi, po službi, po karieri.
Deklica, dijakinja, družina, danes, danes, danes.
Kaj pa moški? Kaj je z moškimi?
Xx, xy, xyz os. Imaginarna os, imaginarna števila,
imaginarni magični svet. 

Največji uspeh hudiča je, da je mnoge prepričal, da hudič ne obstaja. Največji uspeh nacizma je, da je prepričal EU parlament, da je enak komunizmu. Vsi dobesedno pozabljajo, da naj bi EU demokracija zrasla na antifašistični, antinacistični ideologiji. Vsi pozabljajo, da je bil komunizem kot ideologija največji nasprotnik nacizma in fašizma. Koliko je bilo zmot in zmede v javni razpravi, ker je Evropski parlament izenačil nacistične simbole s srpom in kladivom in stvar je v javnosti minila precej mirno. EU desnica je iz tega izšla kot zmagovalka, pomagala ji je tudi leva sredina, ki se se zdaj strinja s to izenačitvijo. Res je, da sta obe ideologiji pripeljali do diktatur, vendar obstaja velika razlika med obema ideologijama. Nekorektno, oziroma nemogoče je enačiti nacizem s komunizmom. Na eni strani imamo ideologijo večvrednosti močne rase in s tem prevlade močne rase. Spomnimo se, da so nacisti ubijali hendikepirane, masakrirali niso le Jude, ampak vse, ki niso ustrezali opisu arijske rase, med njimi Slovane, da temnopoltih ne omenjam. Pa tudi šibke ljudi, bilo je dovolj, da je nekdo bil bolan, da za nacista potem ni imel nobene pravice do življenja. Komunizem pa je bil utopija, skoraj evangeličanska utopija, družba brez razredov in elit, družba, kjer vlada socialna pravičnost, kjer je vsakemu dano po njegovih potrebah in takrat sta bila srp in kladivo simbol zatiranih ljudstev in bojev za osvoboditev ljudstev proti kolonializmu. Toda ta evropski parlament je ignorant, ker teh dejstev ne pozna ali noče poznati. Zaskrbljujoče je, da v tej javni razpravi ni odziva inteligence in kar je najhuje, ni odziva sredinske in leve inteligence. Vsi so tiho. Celo najbolj znani ’’komunist’’ Slavoj Žižek.

Komunizem kot ideologija je bil brutalno zlorabljen s strani posameznikov. Na drugi strani je bila tudi katoliška (in verjetno vsaka druga) vera hudo zlorabljena pa je nihče resno ne obsoja. Ogromno ljudi, celotnih ljudstev in civilizacij so iztrebili v imenu katerekoli vere. Koliko zločinov je izvršila inkvizicija v imenu vere. Kolonializem je s svojo agresijo pomoril nekaj krat več ljudi kot komunizem. Ameriški zgodovinar in profesor David E. Stannard je napisal monografijo Ameriški holokavst, v kateri razloži, da je to bila največja demografska katastrofa v zgodovini človeštva, ko naj bi bilo umorjenih, pobitih več kot 100 milijonov ameriških domorodcev. Stannard obenem razišče tudi verske in kulturne korenine evro-ameriškega rasizma in genocidnega vedenja.

Omeniti je treba tudi, da sta ekonomski antropolog Jason Hickel in njegov soavtor Dylan Sullivan v ugledni akademski reviji World Development objavila članek z naslovom »Kapitalizem in skrajna revščina: globalna analiza realnih plač, človeške višine in umrljivosti od dolgega 16. stoletja«. V poročilu so strokovnjaki ocenili, da je Indija med letoma 1880 in 1920 utrpela 165 milijonov smrti zaradi britanskega kolonializma. „Ta številka je večja od skupnega števila smrti iz obeh svetovnih vojn, vključno z nacističnim holokavstom,“ so zapisali.

In takih pomorov in zločinov kapitalizma je bilo na planetu ogromno.

Nedavno je bila obletnica osvoboditve Auschwitza. EU elita je dobesedno pozabila, da so to taborišče osvobodili Rusi. Verjetno je gledala film Beninija ’’La vita e bella’’, v katerem je prikazano, da so ZDA osvobodile Auschwitz, ki je bil v filmu prikazan kot nek šolski internat. Isto je trdil Berlusconi za taborišče na Rabu. Sovjetski vojaki, ki so bili vajeni vsega hudega, so bili zgroženi ob pogledu na ljudi in trupla v taborišču.

Danes se dogaja genocid nad palestinskim ljudstvom, ki je v bistvu enak, kot je bil genocid nad Židi v času nacizma. Ali je EU elita obsodila ta genocid? Na verbalni strani ga je sicer zelo milo obsodila, na dejanski strani pa ne. EU države na čelu z Nemčijo podpirajo Izraelce in genocid. Tista parola: ’’Nikoli več’’, je pozabljena. Danes nas sekretar NATO poziva, da okrepimo vojni duh in se pripravimo na vojno, namesto, da bi pozival h miru in miroljubnim, diplomatskim rešitvam. Neka, do nedavnega nepoznana političarka iz neke majhne državice je postala komisarka za varnost in zunanjo politiko EU samo zato, ker je sovražno nastrojena proti Rusiji in javno poziva, da se mora Rusija uničiti. Zakaj ni recimo postal komisar naš Pahor? Bil je predsednik vlade, dvakrat predsednik države, zunanji minister itd. Zato ker danes EU vodijo bojevite ženske, Ursula von der Leyen, Metsola, Kallas, Baerbock, Meloni itd. Nisem mizantrop, ampak to so vse osebe z malo ali nič političnih izkušenj. Vse pripadajo desnici in zato ni nič čudnega, da so komunizem in nacizem izenačili in tako desničarji slavijo še eno zmago.

Pošast hodi po Evropi, pošast komunizma. Tako sta Marx in Engels zapisala v Komunističnem manifestu skoraj 200 let nazaj. Danes pa Pošast hodi po Evropi, pošast nacizma in fašizma. 

Vse je jasno: Palestince iz Gaze je potrebno izseliti v sosednje arabske države! Od vsega začetka je jasno, da je potrebno Izraelcem zagotoviti večji, veliko večji obseg države. Ali ni to spet oblika zahteve za Lebensraum? Kdo ga je že nekoč izvajal?

Konec leta 2013 je ameriška CIA vložila okoli 5 milijard dolarjev v ukrajinske nacionaliste, takrat je ZDA vodil predsednik Barack Obama, ki je bil Demokrat. ZDA so takrat izrabile veliko nezadovoljstvo Ukrajincev in politično, gospodarsko razklanost s številnimi narodnostnimi manjšinami, tudi z največjo rusko, s sedmimi milijoni prebivalcev, največ jih je bilo v nekdanjem Donbasu in na Krimu. V Ukrajini je zavladal »domovinski« nacionalizem, ki je postopoma odnose z rusko manjšino zelo zaostril. Nasprotna stran je seveda reagirala, Rusija je Donbas oborožila, polotok Krim pa anektirala.

Judje so po koncu druge svetovne vojne hoteli lastno državo in z javnim soglasjem zahodnih držav jim je to tudi uspelo izpeljati na ozemlju s katerim je upravljala Velika Britanija. A prav to ozemlje je od takrat postalo torišče mednarodnega (ne-)sporazumevanja in delitev. Avtohtoni Palestinci so postopoma izgubljali zemljišča, Izrael se je pa širil, zasegel je še Jeruzalem, okupiral Zahodni breg in razbil palestinsko Gazo, kjer je živelo okoli dva milijona Palestincev.

Vseskozi je za Izraelom stal Washington z denarjem in oboroževanjem. Izrael je postal zastrašujoča vojaška sila, podkrepljena z neverjetno usposobljeno tajno službo Mosad, ki obvladuje ne samo informacijske tokove, ampak tudi podtalni intervencionizem.

In kaj bo sedaj naredila Evropska unija, kaj bo storila njena komisija? Verjetno nič, tako kot pred drugo svetovno vojno nista naredila nič Daladier in Chamberlain. Ponovila se bo zgodba, ki smo jo videli po dogovoru v Minsku 2014. Vse so podpisali, Ukrajina pa se je požvižgala na svoje pogodbene obveznosti … — Franci Gerbec, Kremenica

Predsednik Vlade RS in nekdanji predsednik GEN-I dr. Robert Golob (dr. Golob) je ob obisku v Krškem 16. 6. 2023 v kontekstu ambicioznega jedrskega scenarija iz Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050 (ReDPS50 DZ, 13. 7. 2021) poudaril, da »imamo ogromno znanja na področju jedrske tehnologije, ki ga moramo izkoristiti pri gradnji bloka JEK2«. Izpostavil je »Pri tem smo usklajeni z GEN energijo, saj je ključno, da delamo skupaj« in s tem skrb države za »jedrskost« in njeno »alokacijo« zožil v prid izključno projekta JEK2 družbe GEN energija d.o.o. (GEN), ki dolgoročno blokira ostale fizične in fiskusne družbene jedrske potenciale. Ob tem je minister mag. Bojan Kumer napovedal svojo iluzijo, da se nadgrajeni Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN 2024) ne bo »omejil samo na drugi blok, ampak bo država dopuščala tudi širšo rabo jedrske energije«. Dr. Golob je omenil tudi možnost sprejetja posebnega zakona za JEK2 »za poenostavitev in pospešitev administrativnih postopkov«. Ob tem je, sklicujoč se na Strategijo prostorskega razvoja Slovenije 2050, »ki jo bo potrdil še državni zbor« (ReSPR50 DZ, 28. 6. 2023), izpostavil neresnico, da »s strategijo prvič po letu 2004 vpeljujemo možnost, da se objekt, kot je JEK2, lahko umesti v prostor«, kajti JEK2 v strategiji ni najti ne lokacijsko ne kapacitativno. Minister Uroš Brežan pa je pridal, da strategija »opredeljuje nadaljevanje rabe jedrske energije z možnostjo uvrstitve drugega bloka« in da bo to »ena od podlag za nadaljevanje postopkov«.

Dr. Golob je v Krškem, ob asistenci ministra Brežana, dejansko napovedal Državni prostorski načrt za JEK2 (DPN za JEK2) in trasiral »verifikacijo« na izkušnjah in ne na tehnološkem razvoju slonečega konvencionalnega nadomestnega bloka 2 NEK, brez definiranih razmerij do interesov Zagreba in Hrvaške, do samooskrbe večjih koncentracij slovenskih porabnikov elektrike in toplote in brez do decentralizacije elektroenergetskega omrežja v RS. In ki je predimenzioniran v premajhni državi že po naravi stvari micelij tveganj in razbohotene korupcije in kakor ga je GEN korakoma »ustvaril« kar sam: (1.) z dodeljenim a ne realiziranim načrtovanjem bloka 2 NEK, izzivom skupnih vlaganj in pripravo posvetovalnega referenduma v naivni Cerarjevi Strategiji upravljanja kapitalskih naložb države (Odlok DZ, 13. 7. 2015); (2.) z zahtevo izdaje energetskega dovoljenja (ED) za blok z močjo 1100MW pred sprejetjem ustreznega DPN, ki mu ga je v nasprotju s 35. členom Zakona o oskrbi z električno energijo nezakonito izdalo Vrtovčevo Ministrstvo za infrastrukturo 19. julija 2021 in (3.) s tehničnim dialogom s potencialnimi ponudniki reaktorjev v razponu električne moči od 1000MW do 1600MW, od 2,7 do 4,4-kratnika Sloveniji dostopne polovične moči obstoječega NEKa 730/2MW.

Dr. Golob je v Krškem trasiral tudi ustanovitev »delovnih« skupin z GEN-ovim mobingom državnih organov in z vsemi znaki sistemske koruptnosti javnega sektorja s ciljem pridobitve retrogradnih, za JEK2 prirejenih regulatornih predlogov DZ in Vladi RS. Operativno je napovedal, da bo s 1. avgustom v njegovem Kabinetu imenovan mag. Danijel Levičar kot nacionalni koordinator na področju jedrske energije. Kot državni sekretar bo zadolžen za tvorjenje ekip, ki se ukvarjajo samo s projektom JEK2 in za usklajevanje dela ministrstev in ostalih deležnikov v dejansko 7. 9. 2023 ustanovljeni Delovni skupini Vlade RS za koordinacijo pripravljalnih aktivnosti na projektu JEK2 (VDS). VDS je tako kot prvo ustanovila Ožjo delovno skupino za pripravo Pobude za DPN za JEK2 (Pobuda), po defaultu v pristojnosti Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE) in kot drugo ustanovila Ožjo delovno skupino za pripravo posebnega zakona za JEK2, po defaultu v pristojnosti Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP).

V javnosti prezrti ključni akt korupcije par excellence Odlok o strategiji upravljanja naložb države (DZ, 10. 7. 2024) je v nasprotju z Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-3) in sledeč neizkazani smotrnosti scenarija iz točke (36) Resolucije o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije (ReDMRJE DZ, 23. 5. 2024) kapitalskemu trgu in splošni javnosti sporočil, da se jedrski program nadgrajuje s ciljem uresničitve ključnega cilja države: »Projekt JEK2 je potrebno čim prej dokončno in ustrezno umestiti v strateške dokumente in zakonodajo«. GEN v upravljanju SDH je zadolžen tudi za optimizacijo postopkov odločanja, zato je 21. oktobra 2024 objavil Predlog Pobude: »Izgradnja novih jedrskih proizvodnih zmogljivosti in izvajanje vloge nosilca razvoja projekta JEK2 (koordiniranje in vodenje vseh potrebnih dejavnosti z vsemi ključnimi deležniki) je eden ključnih strateških ciljev družbe GEN«. S čimer je v svojstvu investitorja in naročnika DPN za JEK2 sebe našel v funkciji obeh ministrstev, MOPE pa v položaju virtualnega pobudnika in MNVP kot virtualnega vodjo in usklajevalca priprave DPN. GEN je brez odgovornega vodje, ki s svojim podpisom na gradivu za posamezne faze priprave DPN jamči za strokovnost, popolnost, skladnost in zakonitost predlogov teh gradiv, sebe postavil tudi v funkcijo izdelovalca DPN, Savaprojekt d.d. Krško in IBE d.d. nista citirana.

MOPE, Direktorat za energijo je v pravni državi dolžan zavrniti nepopoln in neutemeljen GENov Predlog Pobude, ki ga tudi ni naročil. Če bo takšno Pobudo vseeno posredoval MNVP, jo bo »pripravljalec« moral obrazloženo zavreči po določilih 91(3). člena ZUreP-3. Pobuda ne temelji na Prostorski strategiji (ReSPR50, Ur. l. RS 72/2023), kakor to določa 52(3). člen ZUreP-3, in ni skladna z določili točk poglavja 6.3.2 JEDRSKA ENERGIJA: (1) »NEK ostaja v obratovanju. Z modernizacijo in revitalizacijo se ohranja varno delovanje in ustvarja pogoje za podaljšanje njene življenjske dobe, ob sočasni …« in (2) »V okviru celovite preučitve … se preučijo prostorske možnosti za pridobivanje energije v jedrskih napravah«. V točki (1) ni osnove za iztek delovanja NEK v letu 2043 in njeno nadomestitev z JEK2 v dimenziji 2,7 do 4,4-kratnika današnje Sloveniji dostopne moči NEK 365MW, evidentno pa tudi ne v točki (2), ki se nanaša na NEKu dodatne lokacije manjših jedrskih naprav.

Minister mag. Bojan Kumer ni zdržal svoje napovedi iz Krškega, da bo NEPN 2024 sledil tudi izgradnji manjših modularnih reaktorjev (SMR) kot projektov državnega pomena iz točke (37) ReDMRJE. Tako ga je Vlada RS retrogradno sprejela in ga zapoznelo predlagala Evropski komisiji, skladno z Uredbo EU 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, 18. 12. 2024 z eksplikacijo le dveh ekstremnih scenarijev, obeh sloneč na izstopu iz premoga leta 2033 in izteku NEK leta 2043: scenarij DU-JE (cca 66 % OVE + prototipno, finančno in terminsko šokantna novogradnja JEK2, pred letom 2040 uvozno odvisna v dimenziji proizvodnje NEK, po letu 2040 pa izvozno odvisna v dimenziji polovice produkcije JEK2) in scenarij DU-OVE (100 % OVE brez novogradenj jedrskih objektov). Ali kakor bi rekel mag. Aleksander Mervar, »če bi bil predsednik vlade, se za JEK 2 ne bi upal odločiti, čeprav sem privrženec jedrske energije, enako se ne bi upal odločiti, da gremo zdaj množično samo v obnovljive vire«. Vlada RS se je odrekla tudi ELES-u naročene študije, verodostojnemu izkazu ekonomske smotrnosti scenarija s podaljšanim delovanjem NEK do leta 2063 brez JEK2. Predvsem pa se je Vlada RS odločila projekt JEK2 »dokončno in ustrezno umestiti« v NEPN 2024 v nasprotju z lastno Prostorsko strategijo 2050, ki določa NEK-u podaljšanje življenjske dobe ob sinhronem postopnem uvajanju SMR-jev, sicer pa tudi mešanice regionalnih in lokalnih potencialov OVE ter ogljično nevtralnih sintetičnih plinov na energetskih in industrijskih lokacijah.

Posebni zakon za JEK2 še sledi, najbrž zato, da pripravljalec MNVP izgubi še pravico iz 44.(1) člena ZUreP-3 izvesti ali naročiti recenzijo gradiva, ki ga izdelujeta izdelovalca Savaprojekt d.d. Krško in IBE d.d. Oktobrska farsa okoli (z ReDMRJE itak trajno opuščenega) posvetovalnega referenduma o JEK2, ki je zbegala izpostavljene nevladne in politične subjekte v razponu od senzibilnosti do samopromocije, pa ima svojega osebno odgovornega adresata, mag. Natašo Avšič Bogovič, zagnano predsednico odbora DZ, katerega iniciativa je neposredno oškodovala javne finance za najmanj 310.000 EUR. Kot »korak nazaj« so že izpostavljeni nevladni in politični subjekti v PR okolju »splošno veljavnih neresnic« dolžni pozvati DZ in Vlado RS k odločitvi o prenehanju veljavnosti v Krškem 16. 6. 2023 načrtovanih aktov sistemske korupcije, sicer pa imajo na voljo postopanje po kazenskem, integritetnem in ustavnem pravu. 

V Mladini sem prebral članek, ki je bil objavljen 17.1.2025 z naslovom » Fizični obračun med učiteljico in učencem, Sami proti vsem? V članku novinar Peter Petrovčič piše o dogodku, ki se je zgodil v ponedeljek, 16. decembra, na Osnovni šoli Mirana Jarca v Črnomlju. Po besedah Saše Šabič, mame desetletnega tretješolca, naj bi učiteljica po tem, ko mu je odvzela elektronsko cigareto, otroka vrgla ob tla in ga brcala. Desetletni tretješolec se je po dogodku oglasil pri ravnatelju, njegova mama pa je dogodek prijavila policiji in jim pokazala zdravniško dokazilo.

Po besedah Šabičeve je ravnatelj ni poklical v šolo, tudi policije ni nihče poklical, kot da se ni nič zgodilo. Šabičeva pove, da so policijo poklicali zaradi svoje varnosti šele, ko je ob pol dveh prišla v šolo. Ko se je odpravila na policijo, so ji tam rekli, da bodo prišli k njej domov. Vmes se je oglasil policist in ji rekel, da če bo podala ovadbo zoper učiteljico, bo on podal ovadbo zoper njo zaradi zanemarjanja otroka.

Mladina je z novomeške policijske uprave pojasnila prejela teden po dogodku. Pojasnjujejo, da preiskujejo domnevno kršenje javnega reda in miru, ki naj bi ga bila zagrešila mama v šoli, in njeno naznanilo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe: »Policisti so opravili razgovore s

predstavniki šole, v nadaljevanju pa bodo opravili razgovore tudi s starši in otrokom.« Za pojasnila se je Mladina obrnila tudi na ravnatelja Borisa Mužarja, ki je potrdil, da je učenec v jedilnici razkazoval cigaretni pripomoček, »kar je prepovedano«. Ravnatelj pravi, da se je učiteljica »ubranila ter ga umirila s tem, ko ga je pridržala,« in pojasnjuje, da je bil o tem obveščen iz pogovora z učiteljico in svetovalno delavko, ki je dogodek »preiskovala«. Ob tem se mi postavlja vprašanje ugotavljanja verodostojnosti in resničnosti besed na eni strani romskega otroka in njegove mame in na drugi strani učiteljice. In ali lahko mama romskega otroka doseže svoj prav ? Ali je pričakovati odziv šolskega ministrstva in notranjega ministrstva, konec koncev tudi politike? In v kolikor je učiteljica omenjene šole storila kaznivo dejanje ter povzročila telesne poškodbe učencu Romu, ali bodo politične in civilne iniciative zahtevale sankcije proti učiteljici ter proti policistu, ki je rekel, da če bo mama otroka podala ovadbo zoper učiteljico, bo on podal ovadbo zoper starša zaradi zanemarjanja otroka?

Kakor koli, tudi če bosta imela svoj prav mama in njen sin (cigan), so možnosti, da bi pravica in sistem bil na njihovi strani, izredno majhne. 

Ne, nisem (še) prebrala novega medijskega zakona, ki ga je vlada potrdila zadnji dan lanskega leta kar na dopisni seji, potem pa so, kakšni »ničvredneži«, odhiteli na »sarme in tatarca«. Pa tudi če bi ga prebrala, ali bi kar čez noč postala ekspert za medijsko problematiko, kot si to mnogi zase domišljajo? Saj ne bi znala oceniti, kaj prinaša dobrega niti kakšne so njegove pomanjkljivosti. Nekateri »naprednejši« si pomagajo z instant odgovori umetne inteligence. Morda se ne zavedajo njene omejenosti, da odgovarja pravzaprav to, kar od nje pričakujejo in želijo slišati. Spet drugi, recimo kakšen »žlahtni konzervativec«, jo namerno zlorabljajo kot dodatek za manipulacijo državljanov, kar je ob njihovih obstoječih gomilah laži, sovraštva in strašenja že del današnje »normalnosti«. Ali pa širijo peticije a la Zala Klopčič, slonečih na lažeh o tem, kaj vse bo doletelo vplivneže. A bi jih doletele samo posamezne določbe in globe, če bi jih kršili. Nič ni posebno novega (prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, o zaščiti otrok ter oglaševanju, sponzoriranju in promocijskem umeščanju izdelkov).

Naj začnem pljuvati po zakonu kar počez? Skupaj s temi, ki to nekritično počno zaradi različnih bojazni ali zaradi svojih ozkih egoističnih interesov? Kot desničarji z RKC? Ne morem verjeti, da se je veliki pravljičar, »domoljub« in prijatelj neonacistov B. Grims nenadoma začel »zavzemati« za človekove pravice. No, za svoje. V pisemcih, ki jih kar naprej pošilja Uršuli, predsednici evropske komisije, – očitno si ravno z njimi služi bogato evropsko poslansko plačo -, sproti sramoti vse vladne ukrepe, tokrat medijski zakon, ki bo »preprečil« svobodo izražanja. Revež se očitno boji za svoj prepoznavni slog spodbujanja sovraštva, nasilja in diskriminacije. Verjamem pa, da si mladi Hoivik, malo bolj omikani Mahničev klon, želi gospodarjevega trepljanja in zato širi, kjer le more, lažno politično kampanjo SDS-a, da zakon uvaja cenzuro. SDS-u se kot običajno pridružuje slovenska škofovska konferenca, skrbijo jo zakonodajni predlogi, kot so zapisali: ponovni poskus uvedbe »asistiranega samomora«, davek na nepremičnine (ti ubogi reveži!) in seveda novela zakona o medijih. Ne vem, kateri »duh« jih je tako razsvetlil, po njihovi oceni zakon namreč prinaša »nedopusten in avtoritaren nadzor nad svobodo izražanja«, tudi morebitno cenzuro »legitimnih mnenj, ki izvirajo iz verske svobode in prepričanj posameznikov«. Brrr, kako so me prestrašili!

Moram pogledati še na »drugo stran«. Tudi tukaj niso z zakonom ravno zadovoljni. Nekdo meni, za moje pojme preveč posplošuje in pretirava, da je predlog novega medijskega zakona »od prvega do zadnjega člena demonstracija politične slepote, birokratske pameti in njene omejenosti«. Izraža še različne bojazni, od političnega discipliniranja medijev preko inšpektorjev, do njihovih izrekanj glob. V bistvu, kot razumem, pa je najpomembnejši v ozadju strah, oziroma skrb glede konkurenčnosti tiskanih medijev. Zakon, gotovo ni popoln, razmišlja drugi, prinaša pa veliko dobrih rešitev.

Tretji se priduša, kaj nam bo zakon, saj ga sploh ne potrebujemo. Da zakon v nobenem primeru ne bi mogel biti dober, »glejte njegove ustvarjalce«, nam sporočajo tisti, ki diskreditirajo kulturno ministrstvo z ministrico Asto Vrečko. Desnica direktno, češ da je nesposobna, drugi bolj prikrito.

Ima vlada res »piš-me-uhovski« odnos do zakona, ker ga je sprejela na dopisni seji? Ministrica pojasnjuje, da to ne drži: »Postopek sprejemanja je bil res dolg. V javni razpravi je bil od konca lanskega leta, nato je sledilo intenzivno večmesečno medresorsko in koalicijsko usklajevanje…«. Pove, da je obstoječi zakon zastarel, da bo inšpektorat za medije, preverjal bo določene kršitve, deloval samostojno, da je neodvisen organ, prav tako Akos (agencije za komunikacijska omrežja in storitve). Sama se najbolj zanesem na medijske strokovnjake. In kaj pravi Marko Milosavljević? Skrbi ga pretirana moč Akosa in pomišlja, da zakon odpira možnosti za dodatne pritiske na medije, še zlasti ko gre za razdeljevanje državne finančne pomoči.

Kaj naj si po vsem tem mislimo nevedni državljani? Lahko upamo, da bodo poslanci odpravili njegove pomanjkljivosti. Da nas bodo »janšisti« končno nehali zavajati in strašiti, nimamo nobenih šans. Kaj pa mediji? Malo samorefleksije jim res ne bi škodilo. 

V uvodniku Mladine z naslovom »Ne more se dobro končati« Grega Repovž ugotavlja, da je čas za sprejetje davka na nepremičnine. Velike“ inovacije“ pri davkih pri modrih vladah niso ravno zaželene, ker večkrat ne prinesejo želenih učinkov, če res niso zelo dobro premišljene. In, če smo pred leti slišali, da se veljavni davek na premoženje in NUSZ ne moreta izboljšati, nadgraditi, ker nimamo ustreznih evidenc ali za novi davek rabimo še več znanja kot za reformo obstoječih?

V izhodiščih zakona na nepremičnine vidimo, da se spregleda različni namen stanovanjskih enot. Obdavčene naj bi bile enote, v katerih lastnik ne biva in jih zato lahko da v najem. Približno 20 odstotkov fizičnih oseb v Sloveniji ima dve stanovanjski enoti. Druga stanovanja so v veliki večini „počitniške“ enote, torej namenjene začasnemu bivanju lastnika, v evropskih predpisih imenovane „drugo bivališče“. Za to drugo bivališče bo lastnik, ki običajno živi v nekem stanovanju povprečne vrednosti, po sedanjem predlogu vlade, plačal davek, a se s tem ne bo rešil noben stanovanjski problem. Tisti, ki pa živi v stanovanjski enoti, velikem stanovanju, hiši, vili ipd. ki je nekajkrat več vredna kot njegovi dve enoti skupaj, pa ne bo plačal nič davka.

Sedaj so evidence geodetske uprave izpopolnjene in bi torej aktualna vlada zgoraj navedena davka lahko nadgradila, naredila bolj pravična, sorazmerno odmerjena glede na materialno stanje zavezanca. Ampak sedaj bo debata potekala o novem davku. Je to tisto, kar se želi doseči? Izogniti se izpopolnjevanju obstoječega stanja oziroma predlagati ukrepe, ki bodo mnogim volivcem (tako tistim, ki drugih stanovanj nimajo, kot tistim, ki jih imajo še več, vendar ne živijo od plač) všeč, čeprav v resnici ne bodo sledili temu, da se zmanjšajo sedanje anomalije v naši družbi? 

Informacija o prodaji domov za starejše tujcem seveda ni novica, kot ni novica, da je lokalna kuhinja v teh domovih okrnjena, saj se hrano kuha na drugi lokaciji. To je neprimerno in po mojem mnenju celo žaljivo do ljudi, čeprav ne protestirajo. Dobro vemo kako je s starejšimi. Hitro se prilagodijo, nočejo biti v breme, so skromni, tihi in vse prenesejo. Nekateri pa vseeno pravijo, da so jih močno ponižali, saj niti toliko niso več vredni, da bi imeli svojo kuhinjo. Hrana se pripravlja dislocirano, k njim pride z drugega konca države, skuhana, kot je pač skuhana, ohlajena in spet pogreta. Lastniki to, po vsej verjetnosti, ne smatrajo za pomembno, saj jim je bolj pomemben zaslužek kot dobrobit starejših, pa še kuharic ni potrebno plačevati. Sploh, kako neki nekomu pade na misel, da proda dom z ljudmi vred? So tudi starejši ljudje postali tržno blago in zakaj se tujcu splača, nam pa ne? Kako je s plačami zaposlenih, so morda evropske, če delajo pri tujcu? Vprašljivo je tudi, kako je z ostalo hrano, ki jo pripravljajo ljudem … zajtrk, malice, večerja … kje jo pripravljajo, jo tudi vozijo na desetine kilometrov okrog? Hrana/kosila naj bi bila do regeneracije na hladnem in se pred jedjo pogrela. Upati je, da so vsaj temperature prave in da ni mikrobiološko nevarna.

Standardi in normativi so glede tega sicer precej zastareli, vendar se da vseeno iz njih razbrati, da stremijo k spoštovanju človekovih pravic in ohranjanju dostojanstva. Kako je v resnici ne ugotavlja nihče niti tega ni počel doslej. Ne ve, se ali jedo zdravo ali pomije. Odgovorni večkrat zagotavljajo, da so živila izbrana po predpisih, jedi zdrave, organsko ustrezne, lokalnega izvora, da tudi oni jedo enako kot varovanci. Uf, to pa je referenca! Nikoli pa ne omenjajo tistih hitrih rešitev, ki se jih menda mnogokrat poslužujejo, da si s tem olajšajo delo in pridobijo čas. Industrijsko predelana hrana - konzerve in drugi trajni izdelki, na hitro naročeni piščanci iz nizkocenovnih trgovin, ki niso ravno prvovrstna izbira, se marsikje znajdejo na krožnikih.

Industrijsko predelane hrane ljudje v domovih pojedo preveč. Med živili je mnogo neustreznega, kar starejši sploh ne bi smeli zaužiti, posebno tisti, ki večino časa ležijo ali so nepokretni. Ve se, da je precej hrane neprimerne, da je celo škodljiva za organizem, posebno star, ve se tudi, da imajo ljudje posledično slabšo prebavo in morajo redno jemati odvajala, včasih pristanejo zaradi tega celo v bolnišnici.

Pa nikomur mar. Starejše se mnogokje smatra za nekaj nadležnega, sivega, sitnega, zato njihovi hrani ne posvečajo bistvene pozornosti. Ni pomembno, kje se kupuje, kaj se kupuje, kje se pripravljajo obroki in kdo jih zaužije. To je žalostno dejstvo, ki ga odgovorni spretno skrivajo in na vse pretege zatrjujejo, da vso kupljeno hrano temeljito pregledajo in vsako nepravilnost takoj prijavijo ali celo zavrnejo dostavljeno. Bolj znanstvena fantastika kot realnost. Zanimivo bi bilo vedeti, kako opravijo pregled in kdo je tisti, ki zlahka ugotovi, ali je primerna ali je iz ekološke njive ali tiste, ki jo zalivajo z gnojnico ali pa je bila morda pol leta v nekem skladišču … Konkretna opozorila so bila objavljena že pred šestimi leti, a danes marsikje še vedno delajo, kot so navajeni. Objavljeni jedilniki domov za starejše izgledajo slastno, natančen pogled pa obelodani vse, česar se ljudem, ki se bližajo stotici, ne bi smelo servirati, sploh pa ne pogosto (pire iz vrečke, jajca v prahu, cvetača v solati iz pločevinke, pesa ravno tako, razne salame, mastne klobase, beli kruh, umetne omake, ostanke kosil, … ) Kliče se državo, nutricioniste, strokovnjake za prehrano, inštitut za varovanje zdravja, nenazadnje tudi varuha človekovih pravic. Poskrbite, da bodo ljudje jedli dobro, raznoliko, kulturno in po željah! 

Pozitivno presenečena sem prebrala javno pismo arhitekta, prof. Janeza Suhadolca, ki opisuje primerjave mestnih ureditev tržnih prostorov v nekaterih znamenitih mestih, pa tudi sicer odnos do nepremične kulturne dediščine, njenega uničenja ali ohranjanja. Posebej ga je zmotilo spreminjanje Kongresnega trga z izgradnjo garažne hiše pod njim, in z ureditvijo odprtega prostora nad njo, po vzoru, modelu in načrtu znamenitega arhitekta Plečnika, ki si je sicer s svojimi zamislimi in realizacijami prislužil nominacijo za vpis na seznam UNESCO zaščite. Ta sicer pod strogimi pogoji ščiti obstoječe ureditve nepremične dediščine, ki morajo biti dovolj dobro ohranjene in vzdrževane v ustreznih vsebinah in v duhu osnovne idejne ureditve, s primernim programom nadaljnje rabe. Primer Kongresnega trga je z obsežno novogradnjo pod njim gradbeno tehnično gledano sedaj kvečjemu samo na novo zgrajena replika podobe zunanjega izgleda originala. Vendar »replika« samo zgornjega nivoja pojavnosti, ne pa arhitekturnega objekta v svoji izvirni originalni pojavnosti (funkciji in podobi). Zgovoren primer je Plečnikov stadion, ki ga strokovna skupina za nominacijo za UNESCO zaščito ni uvrstila med zbrana Plečnikova dela prav zato, ker je neprimerno vzdrževan, predvsem pa zaradi dejstva, da je njegova pričakovana preobrazba glede na s strani Plečnika načrtovano pomenila preveliko odstopanje od osnovnega mojstrovega projekta in njegove realizacije. Okoli njega in pod njim so bile namreč načrtovane nove etaže za podzemni novi program, vse skupaj s streho v obliki ravnega platoja, opremljeno s športno površino za rabo stadiona, in dvignjeno nad sedanjo terensko ureditev za par metrov (!?), ter s celo skupino novih nadzemnih stavb v okolici.

Kongresni trg kot del urbane poteze »kopenska os ( Vegova ulica z Narodno in univerzitetno knjižnico, Kongresni trg s parkom Zvezda)« je kljub vsemu uspel pridobiti uvrstitev na Unescov seznam v sklopu »Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka«. Tolmačenje zaščite: Med spomenike in območja, pomembna za vso človeštvo, se odslej uvrščajo dela, ki sestavljajo spomeniško območje, nastalo v strnjenem obdobju med obema svetovnima vojnama kot rezultat arhitektovih intervencij v mestno tkivo Ljubljane. Pri snovanju intervencij je izhajal iz že grajenega mesta ter ga, upoštevajoč njegove kvalitete, topografske danosti prostora in arhitekturne dosežke preteklih dob, povezal in nadgradil v prepoznavno celoto, ki jo danes imenujemo tudi »Plečnikova Ljubljana«. https://www.gov. si/novice/2021-07-28-izbrana-plecnikova-dela-v-ljubljani-vpisana-na-seznam-svetovne-dediscine/ Ni znano, da bi sicer UNESCO sedanje novogradnje po starih načrtovanjih umeščal med varovane grajene nepremičnine.

V primeru Kongresnega trga – strehe nad podzemno garažo – gre najmanj za »deljeno avtorstvo arhitekture«, saj garažne hiše in njegove strehe – trga nad njo - ni načrtoval Plečnik, pač pa je ta gradnja danes rezultat dela druge načrtovalske ekipe, z uvedbo »replike« mojstrovega oblikovanja – kolikor toliko.

V stroki veljajo pravila načrtovanja, dovoljevanja in evidentiranja gradenj na, nad in pod terenom. Veljajo tudi strokovni predpisi, ki razvrščajo vrste objektov na »stavbe« in na »gradbeno-inženirske objekte«. Kaj se uvršča med stavbe in kako se te razvršča med sabo je pa tudi opredeljeno (po mednarodno veljavnih klasifikacijah). Vsekakor »trg« in »podzemna garaža« nista uvrščena v iste razrede vrst klasifikacij. Trenutno veljavna Uredba o razvrščanju objektov Uradni list RS, št. 96/22 določa takole: CC-SI 1 Stavbe, 12 Ne-stanovanjske stavbe, 124 Stavbe za promet ipd.; ter CC-SI 2 Gradbeni inženirski objekti, na primer 21121 Lokalne ceste in javne poti (vključno javni trgi kot terenske ureditve), ipd.

Ob bok temu veljajo še določila Stvarno-pravnega zakonika, ki nedvoumno določajo, kaj je posamezna nepremičnina: namreč zemljišče z objekti na, nad ali pod površino evidentiranega zemljišča; to pomeni enovito identifikacijo v javnih evidencah (v katastrih in v Zemljiški knjigi). Primer Trga republike bi moral biti jasna šola, kaj se dogodi, če se nerazumno opredeljuje, kaj se v resnici v prostoru dogaja in zgradi – šele sodišče je razsodilo, da gre za enotni podzemni objekt s streho kot parterno ureditvijo za javne potrebe v tlakovani izvedbi (povozni in pohodni).

Podzemne stavbe se začne graditi pri temeljih in končajo s streho - oziroma po novem pri podzemnih gradnjah tudi obrnjeno – vsekakor na parceli nastane »stavba« (objekt, v katerega se lahko vstopi) z dnom in s streho, to pa nekdo načrtuje, in se potem zgradi. V nobenem primeru od obravnavanih novih posegov v prostor pa to ni bil mojster Plečnik, ki ga tudi »avtorsko« ščiti režim varovanja.

Enako velja tudi za urejanje javnega prostora Tržnice in gradnjo garažne hiše pod njo, kot resne grožnje vplivnemu območju Plečnikove gradnje in varovani okolici.

Vse tukaj opisane »tehnikalije«, ki jih arhitekt Janez Suhadolc bolj enostavno in poljudno ter urbano-konceptualno opiše kot neskladje med pod-zidanimi trgi in naravnimi terensko urejenimi trgi, bi morale biti še kako poznane tudi službam, ki o vsem odločajo in dajejo soglasja. Ena od njih s pomembno vlogo varstva je ZVKDS, ki vedno pogosteje popušča in dovoljuje vsa mogoča repliciranja, še bolj pa fizično in funkcionalno spreminjanje sicer zaščitenih prostorov in objektov.

Taka primera sta vsaj dva: Plečnikov stadion ter Bloudkovo Kopališče Ilirija, kjer je rezultat skromna replika skromnega delčka celotnega zaščitenega grajenega prostora (torej varovane ne-stavbe ter drugi objekti in naprave, vključno bazen, ki spadajo v ločeno kategorijo, so iz varstvenih pogojev v celoti izpadli). 

Odziv podžupana MOL, doc. Roka Žnidaršiča, na mnenje Janeza Suhadolca o gradnji garaže pod ljubljansko tržnico presega komentiranje Suhadolčevih stališč. Presega tudi objektivno stvarnost »celostne strategije ... Koželjeve vizije 2007-2025«. Kljub nedvomno pozitivni vlogi Janeza Koželja v prenavljanju mesta, ne razumemo prekipevajočega laskanja predhodniku. Laskanje s piedestala brezprizivne apologije ni argument proti Suhadolcu. V razvoju mesta se vse ne sveti kot suho zlato. Tudi z zagovorom garaže pod tržnico kot delom »celostne strategije« podžupan pretirava. Smo pri temeljnem vprašanju: zakaj kljub plebiscitarnemu odporu meščanov na vse pretege vsiljevati izvedbo? Kaj bi se usodnega zgodilo, če bi projekt odložili za določen čas? Vsiljuje se domneva, da je bolj kot stvarna potreba po prenovi tržnice pomemben vtis o izjemnih presežkih strategije. Med njimi je prezrl nekaj problematičnih. Zasluge številnih »babic« so sicer porazdeljene, odgovornost pa vendarle nosi mestni urbanist; na primer prevzem posiljene gradnje nove Ilirije na napačni lokaciji, potek tovornega transporta po železniški trasi skozi mestno jedro, protihrupna ograja prereže vizure v Tivoli, blamaža s »Plečečnikovim« stadionom, vsiljeni program investitorja projekta Emonika. Ne nazadnje tudi nezadržna turistifikacija mesta - celo s prehajanjem stavbnega fonda v hotelsko - apartmajsko - airb&b rabo. Za mestno upravo je to dosežek v vitalizaciji mesta, iskalcem stanovanj pa bistveno omejuje možnosti. Oskrbne dejavnosti prilagaja tujim trendom, ne domačinom. In gentrifikacija; mestna uprava jo razume kot naraven proces preobrazbe mesta, je pa vse prej kot to. Gentrifikacija ruši socialno »mreženje« v skupnost. Prebivalcem ni vseeno, ali živimo v sosedstvih znancev ali z vsak dan drugimi tujci v najetih stanovanjih. Agresivno trženje javnega prostora slabi lokalno identiteto. V centru se nam dogaja odtujevanje mesta. Naj omenim članek kolumnista Mihe Blažiča v lanski Mladini št. 45 z naslovom Ljubljana in Trst. V primerjavi je Trst »multikulturno mesto, ki je ohranilo lokalno samosvojost«. Ljubljana pa jo z ekscesnim oglaševanjem, s trženjem tudi prestižnega javnega prostora, odnese s kapitalu servilnim mestom, ki jo oblikuje po svoji podobi.

Trditev podžupana Žnidaršiča, da je Trg republike po prenovi »postal spomenik državnega pomena, s tem pa reprezentativen državniški trg, javni prostor par excellence«, je zavajajoča. Razen imena trg nima atributov republike. Med prenovo ploščadi je bila svečana pista zradirana, državna zastava pa degradirana - umaknjena za ograjo. Nanjo je privijačena klavrna tabla s »frajtonarskim« besedilom. Je pa takratni podžupan statusu trga navkljub požegnal »začasno« falango zastav nasproti parlamenta.

Ploščad Trga republike ni dokončana. Še najmanj, če upoštevamo Ravnikarjevo vodilo o »nenehnem preizpraševanju« koncepta, torej prilagajanju projekta novim okoliščinam. Po prenovi ploščadi ostaja spomenik Kardelju in tovarišem subdominanta osrednjemu spomeniku. S predvidenim obeležjem osamosvojitve bo nastala gneča - redundanca simbolov (predlog: prestavimo ga na Kardeljevo ploščad). Protokol državnih proslav se Trgu republike izogiba. Na ploščadi ni niti m² za udobno posedanje, namenjeno opazovanju, pogovoru, branju, igranju šaha. Na zahodnem robu nekaj mesecev bivakira brezdomec, ki občasno nagovarja prazno ploščad.

Razmislek arhitekta Miloša Kosca o obeležju osamosvojitve, izkazanem z gesto postavitve nove NUK, je hvalevreden. Podobna alternativa bi bila celovita ureditev Trga republike, pravzaprav dokončanje prostora Trga republike v Ravnikarjevem duhu: prijaznega prebivalcem, mimoidočim in obiskovalcem, atraktivnega 24 ur/dan. Zdaj je ploščad večinoma neobljudena, zvečer je videti, kot da se zahodna stranica s spomenikoma vred pogreza v pragozdno temo. Jo je mogoče imenovati »reprezentativni državniški trg par excellance«? 

Poleg velikega poka bodo ZDA nadaljevale s političnim geslom »Amerika first«, ki ga je sicer že v prvem mandatu proklamiral Donald Trump, čeprav to izvajajo že od konca druge svetovne vojne po vsem svetu. Po nastopu novega mandata je pa potrebno vsebino rekla razširiti, poglobiti.

Največja država na svetu po površini je Rusija, ki z velikim delom meji na arktično področje, z nekaj več kot 17 milijoni km2 površine, ZDA obsegajo samo 9,8 milijona km2 površine. Če bi se k ZDA priključila Grenlandija z 2,1 milijona km2 in še Kanada z 9,9 milijona km2, bi imele skoraj 22 milijona km2 in ne samo to, s Kanado bi obvladovala tudi večji del Arktike. Na svetu bi bila največji hegemon. To bi bil pravi »pok« pod novim predsednikom ZDA. Kakšen zgodovinski dosežek novega predsednika bi to bil!

Pa je to mogoče? S svetovnim dolarjem in z največjo vojsko na svetu je to prav lahko mogoče in še največji industrijski kompleks (oborožitveni) bi bil zadovoljen. Sicer imajo Grenlandijo že sedaj ZDA pod svojo vojaško oblastjo. Večji problem predstavlja Kanada z angleško in francosko govorečimi prebivalci, ki so navajeni živeti pod lastno državo in so še vedno del britanske skupnosti narodov. Gospodarsko je Kanada komplementarna v vseh pogledih, pa tudi kulturnih razlik je malo. Z dobro politično »instrumentalizacijo«, kot na primer »uvedli bomo 25 % carine«, je verjetno priključitev mogoča.

V svetovnem okviru pa bodo ostale težave, ki so že sedaj v izrazoslovju zelo opazne. Rusija je agresor in njen predsednik je z evropskega kazenskega sodišča pravnomočno obtožen, dočim ZDA ne priznavajo take obtožbe istega sodišča za predsednika vlade izraelske države. S tem, ko je eden agresor, drugi pa ne, je popolnoma pogrnila tudi politika EU. Pa ne samo v teh dveh pravnih problemih. Pogrnila je v neštetih primerih zaradi nedoslednosti, kar je najbolj vidno pri njenem oklepanju na petdeset let stare dogovore iz Helsinkov, ki so že davno zastareli in ne zagotavljajo več mirnega sožitja evropskim narodom.

Kako so že rekli stari Avstroogrski? Jetnišnica narodov! Ali je EU že blizu tega? 

Projekt prenove Centralne Tržnice je del celostne strategije prenove Plečnikove Ljubljane v Koželjevi viziji 2007 – 2025. Njen rezultat je največja mednarodna nagrada, priznanje zaslužnemu profesorju Univerze v Ljubljani za njegov celosten pristop k prenovi mesta po Plečnikovih načelih, uvrstitev na Unescov seznam. Seveda si za to nominacijo in uvrstitev mnogi lastijo zasluge, vendar se je treba vprašati, kaj je tisto, kar je vpisano na ta seznam.

Koželjev pristop prenove Plečnikove Ljubljane odlikuje njegova celostnost. Najprej znanstveni pristop k preučevanju njegovega dela s tremi izčrpnimi Vodniki, nastalimi v soavtorstvu s še dvema ekspertoma, nato prenova s sodobnimi prijemi urbanističnega oblikovanja v celosten fizično in prostorsko povezan sistem. Pozabljamo, ali pa se tega zaradi Koželjeve skromnosti nismo nikoli zares ovedli, da je šele s temi prenovami, za katere so bile mnogokrat potrebne rekonstrukcije, Plečnikova Ljubljana sploh postala prepoznavna in prepoznana kot dediščina odprtega javnega prostora po meri človeka. Brez te fizično-prostorske substance tudi ne bi obstajal razlog za uvrstitev teh del na seznam dediščine človeštva. In ni dvoma, da je njegovo najodličnejše delo in najbolj reprezentativen prostor, pravzaprav simbol Plečnikove Unescove liste, ravno ponovno ustvarjen Kongresni trg. Ponuja se analogija z znamenitim prav tako rekonstruiranim Barcelonskim paviljonom Miesa van der Roheja, simbolom evropskega modernizma in/ ali mnogimi znamenitimi trgi po svetu, ki so jih lahko ponovno vzpostavili ravno z izgradnjo garažnih hiš pod njimi.

Pred to dragoceno rekonstrukcijo Plečnikove zasnove, po Suhadolcu ’streho garaže’, sledi arhitektovih ureditev na tem prostoru že dolgo ni bilo več, saj je bilo že kmalu po njegovi smrti brezdušno spremenjeno v parkirišče, ki samooklicanih varuhov Plečnikove dediščine ni prav nič motilo. Podobno kot v primeru Novega trga, Brega in ostalih močno degradiranih nabrežij, vključno s Trnovskim pristanom. In podobno kot to ni motilo varuhov Ravnikarjeve dediščine na Trgu republike, če že govorimo o subtilnosti. Janez Suhadolc je ne premore toliko, da bi opazil mednarodno odmevnost te prenove, ki je Ravnikarja pripeljala naravnost v newyorški muzej MoMA, kljub temu da je bila dokončana v poznih sedemdesetih letih. In odkupljena ter prenovljena iz proračuna MOL kot del Koželjevega koncepta prenove odprtega prostora Ljubljane. S to prenovo je Trg republike lahko šele postal spomenik državnega pomena, s tem pa reprezentativen državniški trg. Javni prostor par excellence, kot mestna investicija, ki so jo v času vlade Janeza Janše ogradili v strahu pred demokracijo.

Seveda obstaja možnost, da Suhadolc ne ve, kako je Plečnik razumel ’sveto zemljo’ dvorišča nekdanjega Frančiškanskega samostana, ko je na njem snoval Novi magistrat za Ljubljano. Vendar je bolj verjetno, da gre zgolj za njegovo manipulacijo s tistimi, ki ne poznajo nerealiziranih Plečnikovih zamisli. Tržnice tam, če načrtov ne bi prekinila druga svetovna vojna, ne bi bilo več.

Vprašanje je tudi, ali ne ve ali noče vedeti, da je zmanjšana površina načrtovanega podzemnega objekta tržnice zasnovana tako, da se umakne najdragocenejšim arheološkim območjem stare samostanske cerkve, pokopališča in samostana, oz. gre tudi tukaj za njegovo manipulacijo. Kot tudi z njegovo zamislijo, kako funkcionalni del tega projekta ni smiseln, saj verjetno ne ve ali noče vedeti, da je prva klet namenjena temu, da tam prodajalci pustijo svoje dostavnike do konca prodaje in jih ne vozijo na Poljane in tam plačujejo parkirnine na mestih, namenjenih stanovalcem.

Sicer pa ti isti varuhi Plečnikove dediščine s Suhadolcem na čelu mirno in prizanesljivo gledajo, kako Rimokatoliška cerkev danes, pred našimi očmi, brezsramno fizično in nepovratno uničuje izjemno Plečnikovo stvaritev v Ljubljani - Florjansko cerkev na Gornjem trgu s pomočjo Makedonske pravoslavne cerkve. Oddali so dragoceno dediščino človeštva, za katero jim je popolnoma vseeno, če le od tega dobijo nekaj denarja. Podobno kot se je zgodilo na primeru enega najsubtilnejših sakralnih prostorov v Ljubljani, razstavljenega na Beneškem arhitekturnem bienalu, ki ga Janez Suhadolc ne omenja, saj bi bilo preveč očitno, da je slovenska sodobna arhitektura še kako mednarodno uveljavljena, vendar doma težko priznana ali razumljena. To je dnevna kapela na Prešernovem trgu mednarodno uveljavljene arhitektke, profesorice Maruše Zorec, lanske dobitnice prestižne nagrade Heinrich Tessenow. Kapelo je Rimokatoliška cerkev desakralizirala in jo začela spreminjati v pekarno. Skratka, mogoče pa bi vseeno pomagalo, če bi večkrat obiskali Plečnikov spomenik žrtvam prve svetovne vojne v Komendi. Mojster-genij je tam skromno zapisal: molimo za zdravo pamet. 

Novi ameriški predsednik je obljubil hitro končanje vojne v Ukrajini. Zdi se, da je ta obljuba predvsem odraz želje po zmanjšanju ameriških izdatkov za to vojno. Ker je dosežen njihov glavni strateški cilj, to je ekonomska oslabitev Rusije, Ukrajine in Evrope, podražitev in povečanje konkurenčnosti ameriških energentov, razcvet vojne industrije, povečanje vojnih izdatkov in utrditev Nata, postaja njihovo nadaljnje angažiranje in zapravljanje denarja za ukrajinsko vojno nepotrebno. Verjetno pa v ZDA ne bodo imeli nič proti temu, da se z ohranjanjem sovražnosti do Rusije, poleg Ukrajine in Rusije, še naprej ukvarja EU, ki s tem slabi svojo ekonomsko moč in tudi konkurenčno sposobnost nasproti ZDA. Kljub temu, da je EU s to vojno, poleg neposrednih udeleženk, najbolj prizadeta, ni doslej zmogla še nobene resne iniciative za končanje vojne. Skrajni čas je, da se začne zavedati, kako velikega strateškega pomena je za njo ne samo uveljavitev miru, ampak vsestransko ekonomsko sodelovanje s surovinsko bogato Rusijo.

Silovita propagandna vojna, vedno bolj aktivno vključevanje EU v oboroženi konflikt, močno uveljavljeno prepričanje, da je možno to vojno pravično končati samo s porazom Rusije, pa obeta, ob odsotnosti kakršnekoli realne mirovne pobude, ohranjanje dolgotrajne vojaške ali vsaj nevojaške sovražnosti. Če hoče Evropa ohraniti kolikor toliko konkurenčno sposobnost nasproti ZDA in Kitajski, je nujno, da ne poglablja sovražnosti, ampak nasprotno - da poveča in širi vseevropsko sodelovanje. Je to, v teh hujskaških razmerah, sploh možno? Pravijo, da kjer je volja, je tudi pot. Vsaj poskusiti je potrebno.

Prvi korak lahko naredimo s tem, da zmanjšamo politično in javno podporo vojni in se začnemo zavedati, da ta vojna ni v interesu večine evropskih državljanov, ampak predvsem v interesu vojaške industrije, trgovcev z energenti, prevoznikov, raznih vojnih dobičkarjev, potencialnih vlagateljev in drugih, ki si želijo ekonomsko oslabitev Rusije, pa tudi Ukrajine in drugih evropskih držav. Drugi korak do miru je, da ne nasedamo propagandno uveljavljenemu prepričanju, da je vojaški poraz Rusije nujen, če hočemo preprečiti njen osvajalski interes za obnovo sovjetskega imperija. Takšnega osvajalskega interesa Rusija ekonomsko in vojaško ni zmožna. Tega tudi dosedanji vojaški vdori Rusije na sosednje države še ne dokazujejo. Rusija je neposredno napadla le tiste sosednje države, kjer so se posamezna območja upirala omejevanju narodnostnih pravic ruskega prebivalstva. Rusija je v Gruziji zasedla le področja z ruskim prebivalstvom, ne pa ostalih delov te države. Prav tako je Rusija s podpisom mirovnih sporazumov v Minsku priznala suverenost Ukrajine nad Donbasom in je vojaški vdor v Ukrajino izvedla šele po 8-letnem vojskovanju ukrajinskih državljanov ruskega porekla, ki so se upirali zmanjševanju njihovih narodnostnih pravic. Rusija, tako kot tudi drugi agresorji, opravičuje vojaške napade na druge države s potrebo po zaščiti človekovih pravic. Pravzaprav je dokaj nejasno, kakšne druge prepričljive motive bi Rusija lahko sploh imela za drago vojaško podrejanje sovražnega neruskega prebivalstva v drugih državah ali od ustvarjanja splošnega mednarodnega sovražnega odnosa do Rusije in napetih odnosov z Natom, ki ima najmanj 20 krat večje ekonomske in vojaške zmogljivosti kot Rusija. Tretji korak do miru je, da se Evropa otrese dvoličnosti, ko načeloma zahteva spoštovanje narodnostnih pravic, tolerira pa omejevanje pravic ruskega prebivalstva v na novo nastalih državah po razpadu SZ. Četrti korak je v OZN podana zaveza Rusije, da nobene države, ki so nastale po razpadu SZ, ne bo vojaško ali kakorkoli drugače ovirala pri njihovem narodnostnem uveljavljanju in nevojaškem povezovanju z drugimi, če le te zagotavljajo enakopravnost ruskemu prebivalstvu v skladu z mednarodno opredeljenimi človekovimi pravicami, obenem pa zagotovi tudi, da bo umaknila vojsko in prenehala z vojaškimi aktivnostmi v Ukrajini, če se le-ta opredeli za mednarodno zaščiteno nevtralnost in dopusti prebivalstvu upornih območij, da se sami opredelijo o svoji želeni državniški organiziranosti. Peti korak je zaveza ukrajinskega vodstva, da bo v celoti spoštovalo narodnostne in druge mednarodno uveljavljene človekove pravice, da bo uveljavilo mednarodno zaščiteno nevtralnost Ukrajine ter da bo dopustilo prebivalstvu upornih območij, da si sami z referendumi določijo svojo bodočo državniško ureditev. Šesti korak naredi EU s predlogom mirovnega sporazuma v skladu s predhodno navedenimi opredelitvami, ki ga poleg Ukrajine in Rusije sopodpišejo še EU, Nato, ZDA in OZN z zagotovilom, da bodo vsi podpisniki dosledno uveljavljali in garantirali izvedbo sklenjenega sporazuma, s čimer se bo ustvarilo zaupanje, da bodo vsa določila sporazuma tudi v celoti uveljavljena in trajno spoštovana. Sedmi korak je zagotovitev mednarodne pomoči za ureditev bivalnih in infrastrukturnih razmer ter ostalih pogojev, ki bodo omogočili vrnitev razseljenega avtohtonega prebivalstva ter uveljavitev pomoči in zagotavljanje kontrole za mirno sobivanje prebivalstva in za korektno izvedbo referendumov o bodoči državniški organiziranosti spornih območij.

Če bodo navedeni udeleženci pripravljeni sprejeti in uveljaviti predlagane korake, je mirna rešitev tega evropskega spopada precej verjetna. Že sam predlog bi močno povečal pritisk na vojne udeležence, da končajo vojno. Če bi Rusija odklonila predlagano rešitev, bi priznala da njena vojaška intervencija ni namenjena samo zaščiti ruskega prebivalstva in njenim obrambnim potrebam, ampak da ima resnične osvajalske ozemeljske pretenzije, kot trdi zahod. Če pa bi EU in Ukrajina odklonili predlagano rešitev, bi morali priznati, da jima je pomembnejše nadaljevanje vojne ter ohranjanje sovražnega odnosa do Rusije in njeno slabljenje, kot trdi ruska propaganda. — Tone Mastnak, Ljubljana

V prispevku Kako Levico ohraniti v parlamentu? smo napačno zapisali, da so na vladi z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja »ta strošek v obliki obveznega prispevka prenesli na delodajalce«. S 1. januarjem 2024 je dopolnilno zdravstveno zavarovanje res nadomestil obvezni zdravstveni prispevek v višini 35 evrov, ki se namesto v žepe privatnih zavarovalnic zdaj steka v javno zdravstveno blagajno, vendar tega delodajalci vsak mesec odtegnejo od bruto plače zaposlenih. Za nenameren spodrsljaj se opravičujemo. 

Spoštovani, glede pisanja dr. Bernarda Nežmaha v kolumni Mladine z dne 27.12.2024 z naslovom Varuha naših zakonov, v kateri avtor med drugim zapiše, da se predsednik Vrhovnega sodišča ni odzval na eklatantne kršitve postave, zaradi objektivne seznanjenosti bralcev podajamo naslednje pojasnilo glede vloge Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi: Vrhovno sodišče je v tej zadevi do sedaj odločalo le o predlogu za dopustitev revizije zoper začasno odredbo (glede zaupanja otrok v varstvo in vzgojo), o kateri v skladu z zakonodajo in uveljavljeno sodno prakso ne more vsebinsko odločati, zato je predlog zavrglo. Vrhovno sodišče tako ne more dajati pojasnil, saj je postopek še vedno „odprt“. Vsakršno pojasnjevanje ali opredeljevanje do zadev, ki bi jih Vrhovno sodišče lahko v prihodnosti obravnavalo, bi bilo neprimerno tako z vidika neodvisnosti sodišč kot z vidika nepristranskosti pri odločanju, kar je eden od temeljev sodniškega dela.

Ob tem izpostavljamo, da je zaradi varovanja sodniške neodvisnosti pri odločanju v „odprtih“ postopkih prepovedan vsak nadzor nad vsebinskimi odločitvami sodnika v neki konkretni zadevi. Mogoč je le nadzor nad vrstnim redom reševanja zadev s strani sodnika in nadzor časovne dinamike pri reševanju posamezne zadeve, tj. pravočasnosti reševanja. Tak nadzor je bil v tem primeru opravljen s strani Višjega sodišča v Ljubljani kot neposredno nadrejenega sodišča, vendar nepravilnosti pri časovni dinamiki reševanja zadeve ni pokazal.

Opozarjamo še, da je bil na Vrhovnem sodišču v sodelovanju z različnimi institucijami (štirimi ministrstvi in Skupnostjo centrov za socialno delo ter Zbornico izvršiteljev Slovenije) že pred štirimi leti sprejet Protokol priporočenega ravnanja in sodelovanja pri odvzemu otrok v izvršilnih postopkih. Sprejeti protokol predstavlja delovni pripomoček za boljše razumevanje okoliščin, pomembnih za izpeljavo odvzema otroka na način, da se čim bolj zavaruje otrokova korist. Neposredni odvzem otroka v postopku izvršbe namreč pomeni hud in boleč poseg v otrokovo življenje, zato ga je treba izpeljati humano in z največjo mero občutljivosti. Protokol vsebuje vrsto priporočil v zvezi z načrtovanjem in izvedbo tega zahtevnega postopka, ki od vseh udeleženih terja strokovnost, odgovornost, skrbnost in predvsem subtilnost, da bi bil odvzem za otroka kar najmanj obremenjujoč.

Lep pozdrav.

Najbrž je že marsikateremu nervoznemu rimskemu planerju in urbanistu prišlo na misel, da bi pod Forumom Romanumom uredili večetažno velikansko garažo. Po končanih delih bi na vrhu nove garažne hiše spet razpostavili vse tako kot je bilo: od Trajanovega stebra do posameznih kamnov in kamenčkov na tem zgodovinskem prizorišču. Zagovorniki takega podviga bi poudarjali funkcionalnost takega objekta, urbi et orbi bi dopovedovali, kakšen blagodat bi bile garaže pod Forumom za rimske prometne zagate. Vneto bi ven in ven pripominjali, da bi bil

Forum videti po končani gradnji garaž pod njim natančno tak, kot je sedaj. Zadeva bi bila res nenavadna. Kakšen vodič bi zbranim turistom na Forumu pripovedoval, da so se prelomni dogodki v evropski zgodovini pred tisoč in več leti dogajali na strehi garaže!

Praprebivalci na ozemlju današnje Slovenije so bili Kelti in Iliri. Na grob imenitnejših pokojnikov so nasuli razmeroma veliko gomilo. V imenu znanosti in napredka so arheologi praviloma vse te gomile razkopali. Kar so našli, so zložili v razne zaboje in škatle. Vse to se je sčasoma razsulo in pogubilo v muzejskih depojih. Razkopane gomile so običajno spet zasuli, da je bilo za silo videti tako, kot je bilo prej. Seveda to niso več skrivnostne grobne gomile staroselcev na ozemlju današnje Slovenije, ampak navadni kupi zemlje.

Francoska uprava v Dubrovniku ob začetku 19. stoletja je hotela iz praktičnih razlogov podreti znamenito obzidje. Pridobili bi dragocen gradbeni material. Menda je obzidje obstalo po zaslugi in trmi nekega razsvetljenega francoskega generala. Očitno je videl v obzidju kaj več kot kup pripravno obdelanega kamenja. Zidovje je temeljno določilo Dubrovnika. Brez obzidja si tega mesta ne predstavljamo. Obzidje je zelo funkcionalno, saj je posredno neizmerljiv in nezamenljiv vir turističnih dohodkov mesta in regije.

V Ljubljani smo imeli včasih Kongresni trg. Ga ni več. To, kar sedaj imenujemo Kongresni trg je streha garaže. Mnogi bi pripominjali: »Saj je tako, kot je bilo«! Ni res, to je betonska maketa bivšega Trga. Za razumevanje teh pripomb je potrebno nekaj senzibilitete in nekoliko globjega uvida v naravo stvari. Vem, vsem ni dano, ampak ti bi morali biti dovzetni za dobrohotne nasvete.

Na štirih primerih sem pokazal razmerje med poezijo in prakso.

Cankar je nekje zapisal: »Človek ne živi samo od kruha«. Gre za razmerje med materialnim in duhovnim. Tisti, ki vedrijo in oblačijo našo domovino, bi se morali tega zelo zavedati. Duhovna plat našega žitja in bitja bi morala imeti, vsaj včasih, prednost pred materialnim vidikom stvari. Ko napišem »vsaj včasih« imam v mislih ljubljansko Tržnico. Obravnavati ljubljansko Tržnico kot tržno blago se mi zdi grešno početje. Tržnica je slovenski Forum in je v svojem bistvu nedotakljiva. Je najvišji domet ustvarjalnosti na Slovenskem. Arhitekturna zbornica, Društvo arhitektov in vsak posameznik v slovenski tisočglavi arhitekturni srenji bi se moral iz moralnih in strokovnih razlogov posegom v slovenski Forum odpovedati. Vem, moji kolegi arhitekti mrščijo čelo: »Kaj pa Plečnik, ali je on lahko dozidal Kolonado?« Tukaj moram zavzdihniti. Mojim kolegom arhitektom moram prišepniti na uho in položiti na srce: »On je lahko, On je bil genij, in še: živel je v času, ko je bila njegova genialnost zaželjena in spoštovana. Ti časi so minili«.

Ljubljančanom in obiskovalcem od tod in drugod je na voljo zemljevid mesta, kjer so označene od 1 do 49 znamenitosti naše prestolnice. Niti ena ni bila narejena po letu 1945! To je za arhitekte kislo spoznanje. Gre za svojevrstno nezaupnico aktualni praksi naše stroke. Stroka, ki ne presega vzorov iz preteklosti, naj bi vendarle popravljala in poboljšala ljubljanski Forum! Berem občila; Tržnica naj bi bila po posegih lepša, boljša, priročnejša, funkcionalna ... vse se bo počelo z dobrimi nameni in za narodov blagor. Po posegih bo Tržnica zadihala s polnimi pljuči, sem prebral v nekem zanosnem članku. Pod besedo »funkcionalnost« v moderni arhitekturi klecne vsaka drugačna argumentacija. Posegi v Tržnico naj bi se dogajali pod vsemogočno zastavo funkcionalnosti. Pa bo po prenovi Tržnica res bolj prilagojena in bolj priročna za vsakdanje znano dogajanje na njej? Zamislil sem se.

Kakšen bo en dan branjevke ali branjevca na posodobljeni Tržnici

To temo je nekoliko nakazal že arhitekt Milan Kovač v enem njegovih odličnih tekstov. Naj mi jo bo dovoljeno nekoliko bolj natančno obdelati. Med šesto in sedmo uro se bo na desetine tovornjačkov spustilo po rampah v garažo pod Tržnico. Bo v garaži dovolj prostora za vse te tovornjačke? Bo garaža takrat deloma izpraznjena? Ob vsakem tovornjačku bo moral biti zagotovljen prostor za manipulacijo s tovorom. Z vsakega tovornjačka bo treba preložiti zaboje z artikli na poseben voziček, tega bodo morali pripeljati s seboj. Z vozičkom se bo treba napotiti do dvigala. Tam bo precejšnja gneča, domnevno hidravlična dvigala so prislovično počasna. Špetir med branjevci/dostavljalci se kar ponuja. Ko bo voziček na parterju/strehi garaže, ga bo moral branjevec odvleči do svojega štanta, tam robo preložiti in predati branjevcu/prodajalcu, se vrniti do dvigala potem z dvigalom spet nazaj v podzemlje. Pred dvigalom utegne biti spet precejšnja gneča. Špetir med branjevci se kar sam od sebe spet ponuja. Potem spet z vozičkom do tovornjačka, voziček na tovornjaček in tovornjaček bo odpeljal po rampi na prosto in naprej po svojih potih. Kaj pa če voziček ne bo mogel v eni furi prepeljati vso robo? Kaj pa če bodo potrebne tri fure? Popoldne po koncu prodaje se bo cela kolobocija spet ponovila v obratni smeri. Tovornjaček, voziček, dvigalo, zabojčki gor, zabojčki dol ... že sama misel na vse te kolobocije je moreča in neprijetna. V ustaljeni vsakdanji praksi tovornjački pripeljejo do štanta razložijo in odpeljejo. Za branjevke in branjevce bo garaža nepotrebna in neuporabna. Na Tržnici bodo manipulirali, če se bo še komu ljubilo, s svojo robo tako, ko to počnejo dandanašnji.

Tole, kar sem napisal o funkcionalnosti na posodobljeni Tržnici, ni kakšna posebna modrost. Prepričan sem, da je že marsikomu prišla na misel. In tako nastane zoprna pomisel, da vse predvideno apokaliptično dogajanje ni mišljeno za blagor delovanja Tržnice, ampak za očitno kakšen drug namen, kjer si pohlep, dobiček in kapital podajajo roke.

Sem že v letih. Čisto mogoče je, da konca nameravanega mrcvarjenja Tržnice ne bom dočakal. Pa tudi če bi ga; na strehi garaže ne bi nikdar ničesar kupoval. Zame Tržnice ne bi bilo več. Prostora nad, ob, pod, Tržnico bi se izogibal. Zame bi Tržnica umrla. 

Po desetletju mlačnjaškega pahorjanstva smo dobili polnokrvno predsednico republike, ki zna o vsem povedati tudi svoje mnenje. Že zato, pa tudi za mnoge čisto človeške geste, smo ji državljani lahko hvaležni.

Vendar: Ko na vprašanje o skrhanih odnosih s predsednikom vlade odgovarja osorno in sprenevedajoče, češ da gre za odnose med nekdanjo ministrico in predsednikom vlade, se le redko kdo lahko z njo strinja.

Ko je namreč tudi v javnosti počilo med predsednikom vlade in notranjo ministrico, je predsednica republike tako rekoč pohitela in jo vzela v svoj urad, pod svojo zaščito torej. Previsoko cenim(o) intelektualno moč predsednice republike, da bi zdaj lahko sprejel(i) takšno njeno razlago: mene se to ne tiče.

Pa še kako se nje to tiče!

Ker pa gre za zadevo, ki kali odnose v državnem vrhu, se velja malce pomuditi tudi ob predsedničini izjavi, češ da se nihče ne sme spuščati v to, »kdo pri meni dela«.

Gre dejansko za to, da je predsednica republike z vabilom v svoj urad eni od sprtih strani demonstrativno zavzela stališče proti drugi strani, se pravi proti predsedniku vlade. Če se že s premierom skregana ministrica ni zavedala, da ni v skladu z njenim dostojanstvom, da greš iskat zatočišče za nadaljnji prepir pod streho najvišje državne funkcije, bi nosilka te najvišje državne funkcije morala vedeti, da je s tem vrgla predsedniku vlade bojne rokavice. To pa se vendar ne dela, gospa predsednica!

Zdaj bi nekakšno pravilo protokola velevalo, da naj bi predsednik vlade prihajal v kabinet predsednice republike na redno medsebojno obveščanje. Pa saj to je noro: premier naj bi se hodil poniževat tja, kjer se rovari proti njemu?!

Predsednica republike je stanje, ki onemogoča dostojno komuniciranje na državnem vrhu, zakuhala sama in samo predsednica republike je poklicana, da to stanje preseka. V dobro države.

Tako vidimo to stvar mi, preprosti državljani. 

Janša misli resno, da bo spet prišel na oblast. Računa, da smo že pozabili, kaj vse je počel v prejšnjih vladah, zlasti med covidom, računa na svojo nedotakljivost, čeprav bi mu morali že zdavnaj, njemu in SDS, postaviti meje. Zdaj javno, agresivno in glasno grozijo in mislijo resno z napovedovanjem pohoda po institucijah. Bo to spet ostalo brez vsakih posledic? Žalostno je dvoje. Prvič, da manipulirajo z ljudmi zaradi svojih egoističnih ciljev (še toliko bolj je zavržno, če ljudje zaradi razvnetih čustev ali drugih vzrokov niso sposobni tega zaznati), in drugič, da jim mnogi – čeprav imamo vsi razum in (zdrave osebnosti) tudi moralni kompas ali vsaj dekalog, ki kaže prav/napačno – spet zaradi lastnih razlogov zvesto sledijo.

Janša že ves čas deli državljane, saj se je ravno za to prelevil iz komunista v skrajnega desničarja. Zdaj gre na vse ali nič, razmere doma in po svetu so prave. Podeželje z RKC že itak ima na svoji strani, prav tako podporo bogate elite, pri kateri mu bo dodatno pomagal »povezovalni« Logar, morda tudi pri »sredinskih volilcih«, Rupar se grebe zanj pri prizadetih in zavedenih upokojencih. Protesti pred celjskim sodiščem mu pridejo prav - ne toliko zaradi sporne prodaje domačije v Trenti - kot izgovor za napad na državne institucije, za hujskanje svojih ovčic in državljanov, tudi samih razočaranih nad sodstvom. Obljublja »večjo pravičnost«, povezuje te neprijavljene proteste z našimi nekdanjimi čustvi na Roški in se dela eno samo veliko žrtev. Ko pa koalicija opozarja (na seji odbora) pred nevarnostmi tega početja, nekateri to doživljajo kot slab šov in obračun z opozicijskimi poslanci, ki pa, resnici na ljubo, že ves čas kršijo pravila, žalijo in lažejo.

Desničarji Golobovo vlado, njene ministre, njene stranke - zdaj še predsednico parlamenta – ves čas blatijo in rušijo, ji napovedujejo predčasen odhod. A ne samo oni, kritizirajo jo tudi njeni volilci, prisegajo na neodvisno kritiko »naših in vaših«, češ, to vladi pomaga za izboljšanje delovanja. Vsi skupaj pa dodajajo njenim napakam, ki jih žal vsak dan občutimo na svoji koži, vpliv na njeno slabo javno podobo. Ta je lahko nepravično slabša, ker se gremo samo negativno kritiko in zanemarjamo dosežke. Po svoje razumem svarila, da z neprestano kritiko pozicije omogočamo - ne samo, da dajemo Janši dodatni material za njegove napade – ampak da bodo volilci ostali doma, češ, »saj so vsi isti«. Ja in »prerokba« se bo uresničila, dobili ga bomo – »velikega odrešenika«. Seveda ne smemo zanemariti vpliva družbenih omrežij, ki postajajo orodje za prevzem oblasti. Poučne so predsedniške volitve v Romuniji, ki jih je moralo ustavno sodišče razveljaviti. Tudi sami imamo s tem izkušnje ob poslanskih evropskih volitvah - SDS uporablja TikTok - z nepričakovano izvolitvijo njihove mlade kandidatke in še koga drugega.

Če Janša kljub tej nepošteni strategiji ne bo postal premier in če prištejemo še njegov poziv k oboroževanju, ni čudno, da nekateri hitro pomislijo na državni udar. Ta pa se v bistvu že dogaja. 

Nedavni masaker v Magdeburgu odpira vrsto vprašanj. Med drugim, zakaj se večina mainstream medijev, tako kot tolikokrat doslej spreneveda, ne iščoč pravih razlogov za ta nerazumen zločin, storjen v slepem ideološkem besu. Dobršen del »leve« politike pa si (kako značilno!), še kar strelja v koleno s tem, ko se zateka k t.i. politični korektnosti. In spet (kolikokrat že!) umanjka razločevanje vzroka od posledice, zato ker politični odločevalci nočejo reči bobu bob. Ali je potrebno  sploh še kaj dodati, če vemo, da je storilec zapriseženi pristaš skrajno desne stranke AfD in da je izrazito sovražen do islama?

Naslednje leto bo minilo 75 let od objave pionirskega dela politične psihologije Adorna in sodelavcev, »Avtoritarna osebnost«. Od takrat pa vse do danes je bilo objavljenih dobesedno na desettisoče raziskav s tega področja po celem svetu, problematika konservativizma in njegovih korelatov, desničarske avtoritarnosti ter socialne dominantnosti, je ena od najhitreje rastočih raziskovalnih topik. Že Machiavelli je vedel, da je za vladarja bolje, če se ga podaniki bojijo, kot če ga imajo radi. Danes vemo, da je strah povod za pristajanje na skrajno desničarsko ideologijo, ki pa ga posreduje spoznavna preprostost, t.i. »zaprti um« (closed mindedness). Kanadski psiholog Bob Altemeyer je pokazal, kako agresivnost avtoritarnih skrajnežev izhaja iz njihovega pretiranega občutka za samopravičništvo, kako zunanji svet dojemajo »spredalčkano« in v črno-belih kategorijah. Njihov moralni razvoj težko doseže najvišje ravni, t.i. post-konvencionalne moralnosti, večinoma se ustavi pri pokorščini do avtoritet, kognitivne sposobnosti so prav tako v povprečju nižje od tistih pri bolj svobodomiselnih. Poleg tega psihiatri že dalj časa vedo, da se pri pacientih, ki se zdravijo zaradi pravih duševnih bolezni in ki so poleg tega obremenjeni še z različnimi predsodki, takrat, ko psihoterapija pokaže pozitivne rezultate pri zdravljenju osnovne psihiatrične motnje, pričnejo sami po sebi zmanjševati tudi predsodki!

To bi pomenilo, da so ti nekakšna generalizirana anksioznost, torej psihopatologija.

Ali je kaj od teh fundamentalnih spoznanj pricurljalo v širšo, laično javnost, so zaradi tega kaj bolj proaktivne ključne institucije v (verjemimo, da še zmeraj) demokratični družbi? Bore malo. Ker če bi temu bilo res tako, potem ne bi bilo toliko slepomišenja in nojevskega tiščanja glave v pesek, še manj pa takšnega kapitulantstva do skrajno desničarske ideologije, kot zdaleč največje grožnje civilizaciji, kot jo poznamo. Potem bi zoper ta najbolj zavržni, nazadnjaški cunami vstala celotna družba, ne samo posamične civilnodružbene iniciative, kot sta pri nas recimo Glas ljudstva ali Inštitut 8. marec. Ker potem bi predsednica slovenskega sodniškega društva Vesna Bergant Rakočević, ki se oglaša le takrat, ko gre za materialno blagostanje njenega ceha, še toliko bolj ukrepala ob aktualnem rušenju sodstva v Celju, ki ga uprizarja naš »pacient« s svojimi avtoritarnimi podaniki. In bi vladni Strateški svet za preprečevanje sovražnega govora že zdavnaj upravičil namen svojega obstoja. Čakamo, da se prebudijo ključne institucije, drugače se bodo o demokratični družbeni ureditvi učili (ali pa tudi ne?) naši vnuki pri pouku zgodovine. In ali bi nam naši zanamci sploh kdaj odpustili, ker se nismo uprli veliki družbeni grožnji, ki jo predstavljajo avtoritarni desničarski skrajneži, ki dojemajo svet kot nekaj sovražnega, ker drugače ne morejo, saj ne znajo ljubiti. 

Torej: če jih boste imeli, zaklonišča, se boste izognili nevarnostim, ki jih prinašajo oboroženi spopadi. Mirovniki z zaklonišči nimajo nič skupnega, so pa povsod po svetu »nebotigatreba«. V nobeni vladajoči strukturi niso dobrodošli in vsi se jih izogibajo - kot nekoč gobavcev. Značilno je to tudi za EU, ki se je takoj postavila na stran »napadene države« in ji zagotovila vsestransko pomoč »dokler bo to potrebno«, tudi ad evitum. In to pomoč EU res dosledno izvaja. Posledice so vsestranske: razvojno nazadovanje, gospodarstvo v težavah, povečana neenotnost članic EU. Informacijska politična enotnost je še zagotovljena, zato se pojavljajo politične krize z naraščajočo vlogo populistov, ki begajo predvsem pomembnejše sloje prebivalstva. Stroški za vojaško in finančno pomoč Ukrajini so iz meseca v mesec večji. Mirovnih pobud za zaustavitev spopadov ni slišati, spopadi na ukrajinskih bojiščih potekajo že tri leta, kot bi šlo za proučevanje novih orožij in prilagajanja novi vojaški taktiki in strategiji. Strah pred eskalacijo spopadov je iz meseca v mesec večji. In vsi pričakujejo novega odrešenika, strica iz Amerike, ki bo kot »deus ex machina« uredil zadeve. Ampak, problem je evropski in EU je tista, ki bi morala zagotoviti mir. Najprej z zaustavitvijo spopadov in oboroževanja!

Po svoje je takšen poziv ironija: usposobite zaklonišča in poskrbite za zaloge hrane! Kijevčani imajo srečo, ker imajo zaklonišče kar v njihovi podzemni železnici, ostali prebivalci pa kakor kje.

Ukrajinski primer kaže, da bi bilo za Ljubljano najbolj nujno zgraditi podzemno železnico, saj bi dobili skoraj idealno zaklonišče, pa še cestni promet bi razbremenili. Mogoče bi lahko še naprej od daleč gledali tragedijo Ukrajine, tudi Rusije, če ne bi bile rakete tako preklemansko hitre, z desetkratno hitrostjo zvoka. Sicer bi pa rabili za dogovore o podzemni železnici vsaj toliko časa kot smo jih za železnico v Koper.

Spoštovani.

Menimo, da je zadnji čas, da vlada predlaga interventni zakon, ki bo zaposlenim na področju dolgotrajne oskrbe takoj zagotovil ustrezno plačilo na podlagi predlogov Skupnosti socialnih zavodov (povišanje plače za delo v popoldanskem, nočnem, nedeljskem in prazničnem času,nadurnem delu, dodatki za deficitarnost in drugi), sicer bo sistem dolgotrajne oskrbe in domskega varstva starejših kolapsiral.

V Sindikatu upokojencev Slovenije smo resnično ogorčeni, ko ob naših predlogih za izboljšanje družbenega statusa starejših neprestano poslušamo, da morate skrbeti za vzdržnost javnih financ. Da, to počnete na plečih generacije, ki je v preteklosti s svojim delom, znanjem in izkušnjami ogromno prispevala k razvoju Slovenije v vseh pogledih, sedaj, ko je potrebna pomoči, pa ji jo odrekate v imenu skrbi za vzdržnost javnih financ.

Že pred desetletjem smo začeli javno opozarjati, da brez ureditve pogojev dela, ustreznega plačila, ne bo delavcev, delavk na področju dolgotrajne oskrbe. Zakon o dolgotrajni oskrbi je nastajal dve desetletji, žal pa končno sprejeti zakon ne rešuje problemov. V zvezi s plačami se je čakalo na reformo plačnega sistema v javnem sektorju. To reformo smo končno dočakali, vendar ni prinesla ustreznih rešitev za delavke, delavce na področju dolgotrajne oskrbe. Domovi za starejše, izvajalci pomoči na domu opozarjajo na pomanjkanje osebja tako na pomoči na domu kot tudi v domovih za starejše, saj ni prijav na razpise.

Ukrepi, ki jih vsebuje zakon (ZNURK), ne bodo rešili kadrovske krize, sploh ne takoj. Nujni so takojšnji ukrepi za zvišanje plačil zaposlenim, za povečanje kadrovskih normativov za izvajanje zdravstvene in socialne oskrbe.

Ne pristajamo na rešitve, da bi se zviševanje stroškov zaradi povečanja izdatkov za plače, povečevanje cen prenašalo v ceno oskrbe, v cene pomoči na domu. Ob navajanju izgub, ki jih imajo v domovih za starejše, naj opozorimo, da domovi za starejše ne smejo biti vlagatelji v izgradnjo novih domov, v obsežne rekonstrukcije, to je zakonska obveza države.

Naša država je po izdatkih za dolgotrajno oskrbo še vedno pod povprečjem EU (po podatkih za leto 2020, izdatki v naši državi za DO znašajo 1,07 % BDP, v EU pa 1,3 % BDP), zato zavračamo opozorila o vzdržnosti javnih financ. Sredstva proračuna je pač potrebno preusmeriti v dobro ljudi, v dobro starejših. 

V decembru sta v slovenski javnosti bili objavljeni dve izjavi oz. trditvi. Prva je bila trditev generalnega sekretarja NATA g. Rutteja, da se bo potrebno odločiti, da naj bi del sredstev, ki jih države porabijo za socialne in zdravstvene izdatke, uporabili za oborožitvene namene. Druga pa je novica, da naj bi bila dinamika koriščenja sredstev iz Načrta za okrevanje in odpornost povezana z našo hitrostjo pri pripravi in sprejemu pokojninske reforme. Ni dvoma, da lahko Nato sprejema standarde potrebnih finančnih sredstev (za potrebe obrambne sposobnosti celotne zveze). Ni dvoma, da ima EU tudi dopolnjujočo pristojnost. Vendar pa gre na področju zdravstva in sociale za področja, ki so še vedno v pristojnosti držav članic.

Kar je zanimivo v obeh primerih, je dejstvo, da Nato sploh razpravlja o tem, kako in kolikšen delež sredstev, namenjenih za zdravstvo in socialo, naj se nameni za obrambne izdatke in da je načrt za okrevanje in odpornost dejansko namenjen blaženju gospodarskih in socialnih posledic pandemije Covid-19.

Bistvo prava EU je vzpostavitev mehanizmov, zaradi katerih naj bi državljani EU živeli boljše. Sam zakonodajni postopek in določanje izjem od posameznih Uredb in Direktiv je namenjen predvsem temu, da pravo EU ne bi povzročalo poslabšanja življenja državljanov. Zato imajo države članice EU, ob ustrezno izkazani utemeljitvi, možnost uveljaviti lokalne izjeme. Seveda to zahteva določen napor državnih struktur v posamezni državi. Če izhajamo iz temeljev EU, potem naj bi reforme izboljšale položaj večine državljanov v posamezni državi članici – ne pa ga poslabšale. Sledeč načelom EU bi torej pričakovali, da naj bi nova pokojninska reforma upokojencem prinesla večji obseg pravic in tudi višje pokojnine. Če pogledamo zgodovino pokojninskih reform v RS, lahko vidimo, da se pogoji za upokojitev z vsako reformo zaostrijo, pokojninske osnove pa realno nižajo. Ob brskanju novic za utemeljevanje preteklih pokojninskih reform večinoma najdemo omenjene analize OECD, ki uveljavlja sistem ekonomsko vzdržnega sistema sociale in zdravstva.

Kar pa je v danih primerih bolj zaskrbljujoče, je načrtno ustvarjanje demokratičnega deficita pod krinko izvajanja demokracije. Vse omenjene organizacije dejansko predstavljajo nastajanje ti. franšizne države brez državljanov in pa držav s ti. golo suverenostjo. Države ustanovijo nadnacionalne ali mednarodne organizacije, na katere prenesejo določene naloge ali del suverenosti – ta del ni sporen. In ta del sam zase ni pravno problematičen. Problem nastane, ko te organizacije ob kolektivnem odločanju začnejo odločati o zadevah, ki na nacionalni ravni povzročajo ostre politične in narodne delitve. Lahko je upravičeno pričakovati, da posamezne rešitve ne bodo sprejete zaradi širše politične nesprejemljivosti. V takšnem primeru vladajoča politika, ki se zaveda politične nemoči, prenese izražanje lastne volje v takšne mednarodne organizacije. In v tem delu govorimo o ti. franšizni državi. Ker se zavedaš politične občutljivosti zmanjševanja javnih izdatkov za socialo in zdravstvo, kot vladajoča politika to preneseš na kolektivno sprejete sklepe in priporočila takšnih mednarodnih organizacij. Potem pa na lokalni ravni začneš izvajati sistemske spremembe pod firmo zahtev, priporočil in zavez takšnih mednarodnih organizacij. Zelo enostavno je priti v Državni zbor z uvajanjem restrikcij na področju sociale ali zdravstva pod obrazložitvijo, da je to zahteva ali priporočilo EU, OECD, NATA … Logika sprejemanja predpisov se obrne. Namesto da bi državni zbor ali volivci odločali, kaj in kako naj se v teh organih in organizacijah zastopajo nacionalni interesi in potrebe državljanov, sedaj te organizacije nalagajo, kako naj nacionalni parlamenti urejajo posamezna področja. Predstavniki posamezne države (po navadi za dobro plačilo) v teh organizacijah, pod krinko strokovnosti in neodvisnosti, predvsem pa pod krinko zagovarjanja interesov takšnih organizacij, delujejo mimo nacionalne zakonodaje. Dejansko izločajo iz procesa demokratičnega odločanja vse državljane. Kar je še slabše – sklicevanje na priporočila in kritike je na področjih, kjer omenjene organizacije sploh nimajo pristojnosti.

In kakšne so ali bodo posledice? OECD je vseskozi zaščitnik kapitalskih interesov – zagovornik zmanjševanja javnih izdatkov za socialno politiko. Posledica – zanemarjanje demografskega razvoja in sedanja demografska luknja. Zakon o kakovosti v zdravstvu povzema direktive EU, ki veljajo zgolj za čezmejne zdravstvene storitve (ne pa za javne službe). Pri nas omenjeni zakon širi ureditev tudi na javne službe. Posledica – organ v EU bo določal standarde opremljenosti in kakovosti v javni službi. Dodatna posledica – ker zaradi pomanjkanja javnih sredstev ne bo del javnih zavodov sposobnih izpolnjevati zahtev, bo prišlo do njihove likvidacije. Pod krinko odpravljanja socialnih posledic bomo omejevali ostale že uveljavljene socialne pravice.

Kar je zaskrbljujoče, je dejansko obsežen pojav teh franšiznih držav in njihova zloraba v nacionalnih parlamentih. Zaskrbljujoče je to, da lahko vsakokratna vladajoča politika uporabi te franšize, da izvaja njej lastno politiko, mimo koalicijske pogodbe in mimo sprejetih strankarskih programov. Zaskrbljujoče je to, da omenjene franšizne države omogočajo nastanek ti. reguliranih diktatur. Najbolj zaskrbljujoče pa je to, da državam ostaja zgolj ti. gola suverenost – suverenost, ki je zgolj na papirju in o kateri nacionalni parlamenti in volivci ne morejo vsebinsko nič odločati.

Lepo je, da se predsednica republike zaveda, da z izbrisom leta 1992 storjenih krivic izbrisanim ta država še zdaleč ni popravila. In tudi pogumno, da to tudi javno pove. S tem si bo sicer dvignila ugled in »politične točke« pri kakšni tretjini državljanov, toda hkrati znižala oboje pri izbrisanim nenaklonjeni (recimo) drugi tretjini – ob običajni neopredeljenosti ali indiferentnosti tretje tretjine. Zelo neodgovorno pa je zame to, da ob tem zavaja izbrisane in njim naklonjeni del javnosti, da so še vedno nerešeni deli tega problema (in to zelo veliki, nikakor ne samo tistih nekaj izbrisanih, ki še danes živijo tu brez papirjev) hitro rešljivi z novim zakonom, ki ga je sama poslala predsedniku vlade že oktobra lani, a ga ne on ne vlada nočeta »vzeti v delo«. S tem pa je predsednica republike ta politično, moralno in tudi finančno težki problem dejansko zlorabila kot sredstvo v svojem, tudi drugače za državo škodljivem prestižnem boju s predsednikom vlade.

Tudi on v mojih očeh v tem »petelinjem boju« sicer nikakor ni nedolžen – da se takega zakona, kot mu ga je »podtaknila« ona, v sedanjem političnem in finančnem položaju Slovenije preprosto ne more lotiti, pa je (ali bi vsaj moralo biti) ob njenih političnih in zlasti še pravnih izkušnjah popolnoma jasno tudi njej sami. Na to sem njo in njene sodelavce opozarjal vse prejšnje leto, ko se je ta zakon pripravljal, a zaman – interesi tega škodljivega prestižnega boja so prevladali. Žal ne le lani – ponovno letos, ob njenem odlikovanju domnevno vseh izbrisanih (dejansko – zakaj ne tudi izrecno? - pa le maloštevilnih aktivistov iz njihovih vrst, ki so za reševanje te problematike res veliko naredili). Tudi to odlikovanje, podobno kot tisti Golobu podtaknjeni zakon, namreč množici izbrisanih vzbuja lažne iluzije, da jim je pa zdaj ta država končno pripravljena prisluhniti in res popraviti, kar bi bilo danes tu popraviti sploh še mogoče.

To bi bilo morda možno le, če bi za tak podvig sploh obstajala politična volja trenutno vladajočih političnih sil. Celo takrat, ko je ta politična volja pri njih vsaj do neke mere obstajala (npr. jeseni 2004 in nato 2009-2010), so bile te sile že takrat politično prešibke in žal tudi strokovno (pravno) nedorasle zapletenosti problema, tako da ga niso rešile, ampak so stanje kljub dobrim namenom dejansko še poslabšale - zdaj pa pri sedanjih vladajočih niti teh dobrih namenov in politične volje več ni, še zlasti pa ne sposobnosti, kako se problema pravno sploh lotiti. Tak zakon bi bil po vsebini za izbrisane seveda zelo dobrodošel – če bi ga sedanja oblast hotela in zmogla sprejeti. A ga ne bo ne hotela ne mogla, saj še tekočih ekonomskih, zdravstvenih, šolskih in drugih problemov očitno ni sposobna dobro in pravočasno reševati, kaj šele na mah rešiti tako hudo hipoteko iz preteklosti. Individualna soliranja dveh predsednic tu realno ne spremenijo nič, zmedo znotraj vladnega tabora le še povečujejo. Toda poleg tega preprečuje sprejetje takega zakona zlasti še to, da so njegove določbe nezdružljive tudi z nekaterimi dosedanjimi (zame že dolgo problematičnimi) stališči izbrisanim prvotno sicer naklonjenega ustavnega sodišča. Nanja se bodo z veseljem oprli politični nasprotniki izbrisanih, če bi ta povsem nerealni zakonski predlog zdaj nekdo vendarle spravil v zakonodajni postopek. Najnovejša odločba ustavnega sodišča (iz februarja letos) pa je najhujšo oviro popravi krivic izbrisanim, ki naj bi jo ta zakon odstranil, razglasila celo za skladno z ustavo! To povsem neverjetno sramoto sem sicer že predložil v presojo Evropskemu sodišču za človekove pravice, a o njenem sprejetju v obravnavo še ni bilo odločeno. Šele morebiten uspeh v Strasbourgu bi morda (če ga ne bi Slovenija spet izigrala, kot je pred desetimi leti tistega glede odškodnin) lahko omogočil kakšen napredek pri tem vprašanju tudi tu doma. Dokler spet ne pride na oblast desnica, seveda. 

Na hitro sklicana izredna seja parlamentarnega Odbora za pravosodje je dne 5.12.2024 napolnila dvorano s koalicijskimi in opozicijskimi člani odbora ter vabljenimi predstavniki institucij slovenskega sodstva in tožilstva.

Predsednica odbora je k besedi najprej povabila vabljene osebe, ki so izražale svoje videnje vloge našega sodstva kot tretje veje oblasti ter obsodile vsakršen nespodoben odnos posameznikov ali javnosti do te vloge. Prav tako so zavračali žalitve in nespoštovanje do sodniškega poklica, ki se pojavljajo v javnosti.

Nato je sledila razprava članov odbora, ki pa je zaradi lingvalnega ( jezičniškega) sloga predsedujoče že kmalu vodila v napeto stanje v dvorani. Tudi zaradi njenih polsmešnih vložkov si nismo mogli obetati resne razprave. Ko pa so v dvorani začeli švigati prvi »opomini« in »odvzemi besede« opozicijskim poslancem, in potem ko so vabljeni drug za drugim zapustili dvorano, takrat smo gledalci pred ekrani zaznali pravi namen izredne seje – priložnost za javno-osebni obračun z opozicijskimi poslanci. V neskončnost razvlečena seja, brez resne koristi, je dala priložnost verbalnemu soliranju dvema neumornima koalicijskima poslankama, ki sta neizkoriščeni čas »odvzetih besed« zapolnili tudi s pričevanji o sebi. Tako smo od predsedujoče izvedeli, da je pravnica s pravosodnim izpitom in da nikoli ni nameravala iti v politiko, vendar je bila v to prisiljena, ker jo( je) moti(lo) delovanje opozicije oz. stranke SDS. »Zaradi vas sem to storila«, je še pribila. Res ganljivo, če se moraš žrtvovati!

S posebno čustvenim nastopom jo je proti koncu seje dopolnila druga koalicijska poslanka, nekdanja sodnica, ki je izpovedala svoje prejšnje simpatije do Janeza Janša. Malo ganjena je dejala: »Res iskreno vam povem, da mi je žal, da je JJ skrenil, žal skrenil in od takrat za mene ni več (?), res mi je žal«, in pogledala proti kameri v upanja, da bi TV gledalci njeno obžalovanje morda zmogli dojeti.

Ob 21.30 so eni poslanci dvorano zapuščali z lekcijo predsedujoče, da beseda v demokraciji ni dana vsem enako! Drugi poslanci pa veseli, da so soglasno sprejeli nek svoj koalicijski sklep.

Jaz pa vljudno prosim za kvalitetnejši šov naslednjič.

Novinarka Monika Weiss je temeljito predstavila probleme slabega zraka v naših mestih in njihove glavne onesnaževalce ter kakšna so bila dosedanja prizadevanja za izboljšanje zraka. Zanimivo je primerjanje stanja onesnaženosti zraka, ki ga je opravila Evropska agencija za okolje in ki je stanje kakovosti zraka v Ljubljani uvrstila med najslabša mesta v Evropi. Še bolj je zanimivo primerjati skromna prizadevanja za izboljšanje stanja v naših mestih s prizadevanji drugod po Evropi. Delo je 7. decembra objavilo globalni pregled, ki ga je pripravila analitična enota The Economist Inteligence Unit pod naslovom Deset poslovnih trendov v letu 2025 in napovedi za 15 gospodarskih panog. V delu, ki se nanaša na prizadevanje za izboljšanje zraka v mestih, je navedeno: »Norveška želi do leta 2025 prva doseči, da bodo vsi novi avtomobili brez emisij, vendar ta cilj ne bo veljal za dostavna vozila … EU je uvedbo standarda euro7 preložila na leto 2028. Kljub temu bodo avtomobili z bencinskim in dizelskim motorjem naleteli na ovire: vse več mest bo namreč uvajalo območja z ničelnimi emisijami. Stockholm bo prvi, ki bo v središču mesta prepovedal vožnjo z vozili na fosilna goriva«.

Te napovedi kar same od sebe postavljajo vprašanje, kaj se pa predvideva v našem najlepšem mestu na svetu v Ljubljani, da bo tudi najbolj zdravo mesto? Žal so predvidevanja slaba. Denimo, ali bo predvidena izgradnja garaže pod mestnim trgom zmanjšala cestni promet po središču mesta? Seveda ne, povečala ga bo in s tem poslabšala zrak v Ljubljani. Proti garaži so se že izrekli različni strokovnjaki. Nazadnje se je izrekla proti gradnji tudi Ljubljanska škofija. Toda zaenkrat Ljubljanski župan Zoran Janković vztraja pri izgradnji.

Ljubljani pa grozi še druga škodljiva odločitev, ki bo prispevala k še večjemu cestnemu prometu. V načrtu je izgradnja dodatnih pasov na vpadnicah avtocest v Ljubljano. Za to so se odločili čeprav tuje izkušnje kažejo, da s tem le kratkotrajno izboljšajo pretočnost prometa, trajno pa povečajo cestni promet. Dogaja se to: ko je boljša pretočnost prometa, začnejo uporabljati osebni avto še tisti, ki ga doslej niso. Razen tega nakupi avtomobilov z notranjim izgorevanjem še vedno naraščajo in prihajajo vedno nove generacije voznikov. To seveda pomeni več cestnega prometa v Ljubljani in s tem v zvezi še poslabšanje kakovosti zraka v Ljubljani.

Kot je že v članku omenjeno, ni učinkovitih ukrepov za zmanjšanje osebnega prometa. Žalostno je, kljub velikemu govorjenju, kako je potrebno krepiti javni promet, nismo uspeli doseči, da bi javni promet naraščal stalno iz leta v leto. V posmeh temu smo ustanovili podjetje za koordinacijo javnega prometa in s tem dosegli, da še nikoli ni bilo takšne zmešnjave pri prevozu potnikov, kot je bila letos. Ob tem sem se spomnil razgovora z železničarjem v informacijski pisarni. Vprašal sem ga, zakaj so vozni redi tako nepraktično postavljeni. Bil je kratek: izgleda, da ga pišejo tisti, ki se ne vozijo z vlaki. Zato bi najbrž lahko dodal: koordinacijo javnega potniškega prometa opravljajo tisti, ki javnega prometa ne uporabljajo. Te službe pa niso dobili zato, ker so strokovnjaki na tem področju, pač pa zato, ker imajo dobre strankarske prijatelje. Kot je pogosto pri zaposlovanju v državni upravi. 

Ljudje smo pač takšni, če nam je nekdo všeč, do njegovega početja gojimo veliko razumevanje. Pri tem pa radi spregledamo kršenje veljavnih pravil obnašanja v družbi. Zato ne morem razumeti, da visoko šolsko izobraženi posamezniki spregledajo, da je uveljavljena več stopenjska možnost iskanja pravice na sodišču, zato zmerjanje sodnikov, da delajo v krivosodju, seveda nima nobene vrednosti, razen, če tudi Evropsko sodišče za človekove pravice tudi ni krivosodje. Ker so sodniki tega sodišča iz različnih držav, bi jim težko lahko prisodil, da so obremenjeni z neustreznimi bivšimi praksami. Torej ne gre za nikakršno krivosodje, pač pa za miselnost posameznika, da je nedotakljiv in zato lahko dela in govori, kar hoče. Svoboda govora ne pomeni, da lahko žališ, kogar hočeš. Tako se najdejo posamezniki, ki pač hočejo prispevati k normalnemu delovanju družbe tako, da žaljivca tožijo. Ja, nekateri se ob taki obsodbi nekaj naučijo in jo dostojanstveno sprejmejo, so pa tudi takšni, ki samo jokajo, da se jim dela krivica, niso pa sposobni spremeniti svojega obnašanja. Raje organizirajo demonstracije pred sodišči, da si olajša dušo s pretakanjem krokodiljih solz. Le kdo je plačal demonstrantom prevoz in malico?

Seveda je čudno, če nekdo oceni, da je bilo sojenje zaradi suma korupcije v zvezi z nakupom oklopnikov Patria dejansko politično onemogočanje Janeza Janše pred volitvami. No,v razvitih demokracijah vodilni politiki ob sumih korupcije odstopijo. Pri nas je pokazala, kako se obnašajo odgovorni politiki, ki je v primeru suma, Katarina Kresal odstopila. V zvezi s sojenjem v zadevi Patria so mi ostale v spominu tri stvari ... Prvič to, da ko so predstavnika proizvajalca vprašali kako so sklenili ta posel s Slovenijo, je odgovoril, da so upoštevali lokalne običaje. Katere? Drugič, v zvezi s sumom korupcije v zvezi s Patrio je bila slovenska policija iz tujine obveščena o sumljivosti tega posla. Toda čudno, brzojavka o tem se je izgubila. Ni zanemarljivo dejstvo, da je bil takrat Janez Janša predsednik vlade, notranji minister in generalni direktor policije sta bila člana SDS. Preiskavo v primeru Patrie je slovenska policija začela leto pozneje, potem ko je OECD odklonil, da nas sprejmejo v članstvo, češ, da kljub opozorilu naša država ni začela preiskave v zvezi s sumom korupcije ob nakupu Patrie. V Avstriji so v zvezi s tem poslom obsodili avstrijskega poslovneža. Samo sojenje v zvezi z nakupom Patrie pri nas se je začelo veliko pred začetkom priprav za naslednje volitve.

Nedavno sem prebral pismo bralcev, kjer se je pisec pridušal, da imamo pri nas res krivosodje, saj je nerazčiščena ostala prodaja orožja, nakup Patrie in druge nečednosti, Janez Janša pa še vedno ni zaprt. Ja, dr. Bernard Nežmah, tudi takšne reakcije so na nedavne demonstracije pred celjskim sodiščem. 

V soboto, 16. novembra, je bil na Prešernovem trgu v Ljubljani shod za mir, ki so ga poimenovali Ne v mojem imenu.

S transparenti, ki so pozivali k miru, Nehajte z vojnami, dajte ljudem mir, s pesmimi in prisotnostjo, so izražali nujnost aktivnega zavzemanja za mir in nenasilje. Ni bilo veliko optimizma v njihovih besedah in pesmih. Čas je resen in strah nas je. Pa vendar je bil shod tudi optimističen. Ker se je zgodil, ker so prišli ljudje, ki se zavedajo, kam pelje sovraštvo, ki so pozivali k svetu brez orožja.

V torek, 19. novembra, je bil pred celjskim sodiščem na Prešernovi ulici shod v podporo nekomu, ki že desetletja širi sovraštvo, ki poziva k nasilju in oborožitvi, ki neti najtemnejša čustva, ki ščuva in zastruplja družbo. Na ta svoj ogenj neprestano nalaga vnetljive besede maščevanja, laži in žalitev. In prvi odzivi so že tu. Tokrat so njegovi podporniki za orožje uporabili drogove zastav, kaj bodo naslednjič? 19. novembra ne bi smelo biti pred celjskim sodiščem na Prešernovi ulici nikogar.

Desetega decembra 1948 je bila sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah- SDČP. Na srečo smo takrat imeli politike, ki so na grozotah iz obeh svetovnih vojn, zmogli dovolj volje in vizije, da so sprejeli ta zgodovinski dokument. Žal danes niti približno ne premoremo podobnih politikov, kar dokazujejo sedanje obupne razmere. Zato pa je toliko bolj potrebno, da se čim več ljudi, predvsem pa civilna družba, vključi v prizadevanja za uresničevanje SDČP, saj je to eden najpomembnejših dokumentov človeštva in nam tudi danes omogoča spremembe za boljši svet.

SDČP ima, med drugimi, navedeni tudi dve pomembni človekovi pravici in sicer pravico do maternega jezika in pravico do komuniciranja. Ob vsem bogastvu in različnosti kultur in jezikov je nezmožnost komuniciranja, povezovanja in sodelovanja zlorabljena. Pravica do maternega jezika je vsaj do neke uresničena, pravica do komuniciranja pa je nedorečena in jo zato imperialni narodi zlorabljajo kot bojišče za nadvlado na kulturno jezikovnem področju. Zato je prišel čas, da to bojišče spremenimo v drugačen, človeku in človeštvu prijazen prostor, ki bo zaščitil bogastvo različnosti, zaščitil materne jezike ter istočasno omogočil enakopravno komunikacijo. Sedaj je jasno, da bo tudi Evropa na področju mednarodnega komuniciranja- tako posameznika kot države in skupnosti - morala poiskati drugačno pot. Sedanja jezikovna diskriminacija, kolonializem in lažna demokracija z nadvlado angleščine zahtevajo iskanje drugačne poti.

Temu namenu služi osebna izjava o jeziku, ki vsebuje globoko sporočilo človečnosti. Izjava pravi, da se kot posameznik odpovedujem vsiljevanju svojega jezika v mednarodnem sodelovanju, istočasno pa kot znak spoštovanja do sogovornika za enakopravno sporazumevanje uporabljam mednarodni jezik esperanto, kot drugi skupni jezik. Ta izjava je nastala okrog leta 1972 med jugoslovanskimi esperantisti, ki so želeli prispevati k odpravi jezikovne neenakopravnosti. Dokument je bil kot Deklaracija sprejet na Predsedstvu Jugoslovanske zveze esperantistov in je imel zanimiv odziv, tako v Sloveniji (RK SZDL), kot v Beogradu leta 1973, na Svetovnem kongresu esperantistov v pozdravnem govoru pokrovitelja kongresa.

Sprejem takšne izjave ter njeno uresničevanje bi danes, tako za posameznika kot za mednarodno skupnost, pomenil veliko spremembo v medčloveškem in mednarodnem sporazumevanju ter sodelovanju. Takšno spremembo bi zaradi bogastva različnosti jezikov še posebej potrebovali v Evropi. Predvsem pa bi takšna sprememba pomenila vsebinsko pravilno in človeško pravično enakopravno sporazumevanje v duhu SDČP. To bi imelo še poseben pomen za mlade ljudi, ki so danes podrejeni angloameriškemu kulturno jezikovnemu kolonializmu z vsemi posledicami. Današnji sistem prisilnega učenja tujih jezikov, vendar v resnici skoraj izključno angleščine, pomeni nadaljevanje kolonializma. Samo mednarodni jezik, kot nacionalno nevtralen drugi jezik, omogoča vzgojo za spoštovanje drugačnosti, za strpnost in za enakopravno sporazumevanje (komuniciranje).

Izjava o jeziku je torej osebna odločitev vsakega izmed nas za spremembo v medčloveškem oziroma mednarodnem komuniciranju ter sodelovanju. Gre za uresničevanje človekove pravice do komuniciranja v duhu SDČP. Podpisana in odposlana izjava pomeni, da imamo dovolj pretekle, sedanje in bodoče jezikovne diskriminacije, da poznamo drugačno rešitev ter da je čas za njeno uresničitev. To je torej poziv vsem odgovornim, da začnejo resno obravnavati problem jezikovne politike in jezikovne demokracije, doma in v tujini. Izjavo moramo poslati osebno ali preko organizacij civilne družbe politikom, predvsem tistim, ki zastopajo pravice vseh državljanov – v našem primeru predsednici Republike Slovenije ter varuhu človekovih pravic.

Čas je, da politiki – tako domači kot tuji - upoštevajo predloge za dobrobit vseh državljanov doma in v tujini. Kot državljani Slovenije, Evrope in sveta smo dediči Splošne deklaracije o človekovih pravicah, zato pokažimo pogum, sprejmimo izjavo o jeziku in zahtevajmo, da se ta človekova pravica do enakopravne komunikacije iz SDČP uresniči.