Spodaj podpisani glasbeniki in glasbenice zahtevamo izključitev Izraela iz Evrovizije. Sodelovanje Izraela na Evroviziji krši več evrovizijskih in EBU-jevih (Evropska radiodifuzna zveza) pravil. Leta 2022 je EBU iz Evrovizije izključila Rusijo z razlogom, da bi v luči krizne situacije v Ukrajini ruska udeležba Evrovizijo spravila na slab glas, kar evrovizijska pravila prepovedujejo. Meddržavno sodišče je presodilo, da izraelska zasedba palestinskih ozemelj krši mednarodno pravo in da Izrael nad palestinskim prebivalstvom izvaja apartheid. Meddržavno sodišče je prav tako presodilo, da obstaja verjetnost, da Izrael v Gazi izvaja genocid. Izraelsko sodelovanje na Evroviziji navkljub neverjetni krizi v Gazi je Evrovizijo že lani spravilo na slab glas. Izraelska udeležba je sprožila proteste po vsej Evropi, mednarodni mediji pa so poročali, da je bilo lansko tekmovanje “sporno” in “najbolj politično v zgodovini.”

EBU vedno znova dovoli Izraelu, da zlorablja Evrovizijo za politične namene, čeprav evrovizijska pravila to prepovedujejo. Leta 2019 je EBU Izraelu dovolila, da predvaja posnetke nezakonito okupiranih palestinskih in sirskih ozemelj, kot da pripadajo Izraelu. Ko se je lani v Evrovizijo vmešal izraelski predsednik in zagotovil izraelsko sodelovanje na tekmovanju, EBU prav tako ni ukrepala, čeprav je povsem očitno šlo za političen poseg v tekmovanje. Eden izmed urednikov nacionalne televizije Kan je celo javno priznal, da Evrovizija za Izrael ni samo glasbeno tekmovanje, ampak prizorišče krepitve izraelskih interesov. V preteklosti je EBU izključila članice, ki kršijo svobodo medijev, na primer belorusko BTRC. V preteklem letu je izraelska vojska umorila 85 novinarjev in posledično povzročila najbolj smrtonosno leto za novinarje v zgodovini. Izraelske oblasti tujim novinarjem prepovedujejo dostop do Gaze, članke izraelskih in tujih novinarjev pa mora pregledati in odobriti izraelski vojaški cenzor. Izrael tako zelo jasno krši svobodo medijev. Izraelska članica v EBU, nacionalna televizija Kan, prav tako krši EBU-jeva vodila o neodvisnosti in nepristranskosti novinarjev. Kan redno predvaja laži in vojaško propagando, na primer genocidno pesem, v kateri izraelski otroci pojejo, kako bo Izrael “uničil Gazo” in vse njene prebivalce. Kan je prav tako predvajal prispevek, v katerem je njihova novinarka podpisala vojaško raketo, namenjeno v Gazo. Evrovizija trdi, da je ena izmed njihovih vrednot enakopravnost. Enakopravnost pomeni, da za vse veljajo enaka pravila – pravila, na podlagi katerih je EBU izključila Rusijo in Belorusijo, morajo veljati tudi za Izrael in Izrael mora biti izključen iz EBU in Evrovizije. Pravičnost in integriteto Evrovizije 2025 je mogoče zagotoviti le z izključitvijo Izraela. RTV Slovenija je na EBU lani naslovila poziv v zvezi z izraelsko udeležbo na Evroviziji, a EBU nanj ni niti odgovorila. Iz tega je jasno, da jih EBU ne jemlje resno, čeprav RTV Slovenija vsako leto za sodelovanje na Evroviziji iz davkoplačevalskega denarja plača drago pristojbino. Svet RTV Slovenija je decembra 2024 sklenil, da mora Slovenija pri EBU „nemudoma sprožiti zahtevo, da Izrael ne nastopi na izboru za pesem Evrovizije“ in da mora o svojih prizadevanjih sproti obveščati javnost. RTV javnosti ni obvestila, ali je to zahtevo dejansko sprožila in ali je nanjo prejela odziv. Spodaj podpisani zato RTV Slovenija pozivamo, da čimprej izvrši sklep Sveta RTV in zahteva izključitev Izraela iz Evrovizije. V kolikor Izrael ne bo izključen, RTV Slovenija pozivamo, da izstopi iz Evrovizije.

— Gibanje za pravice Palestincev Podpisniki in podpisnice (po abecedi): Ana Vipotnik, Anja Baš, Anže Knez, Anže Zaveršnik (Hamo & Tribute 2 Love), Astrid & The Scandals, Astrid Ana Kljun, Balans, Blaž Gracar, DJ Borja, Drago Ivanuša, Gregor Žibert, Haiku Garden, Ivo Poderžaj, Jadranka Juras, Jan Bajc, Funa, Janez Sagadin, Jure Gruden, Karmen Ponikvar, Katalena (Boštjan Gombač, Boštjan Narat, Jelena Ždrale, Polona Janežič, Robert Rebolj, Tibor Mihelič Syed, Vesna Zornik), Kiki - Letitia Pohl, LPS - Last Pizza Slice (Filip Vidušin, Zala Velenšek, Žiga Žvižej, Martin Mutec, Gašper Hlupič), Luka Flegar, Luka Stegne, Maja Keuc, Mario Batelić, Marjan Stanić, Matevž Stopar, Nina Korošec, Matevž Šalehar (Hamo & Tribute 2 Love), Mojca Zupančič, Nejc Pipp, Nejc Suban, Nik Drozg, Nina Brezar, Draksler (Marax), Nina Bulatovix, Nina Korošec, N’toko, Panda (Vlado Pirc, Samo Pirc, Andrej Pompe, Nina Bauman, Damjan Mulej, Vanja Vogrinčič), Peter Dekleva (Hamo & Tribute 2 Love), Sahareya, Sanny Al Saleh, Saso Puckovski, Saša Vipotnik – Neomi, Svetlana Makarovič, Tomaž Grom, Tomaž Zupančič, Uroš Škerl Kramberger (Hamo & Tribute 2 Love), Urška Preis, Zala Kralj, Zlatko, ZTZ Ruđera Boškovića, ŽPZ Kombinat

Ko sem pred zdaj že tremi leti svoj neobjavljen sklop esejev poimenovala Rekviem za staro damo – sem imela v mislih, stari kontinent – Evropo, njeno kulturno dediščino - ki jo je v dolgih stoletjih oblikovala človekova neustavljiva sla po raziskovanju, odkrivanju in ustvarjanju, pa tudi krvavo plačani nauki iz zagrizenih bojev za posest, prevlado, vero, in preživetje v obdobjih epidemij. Pa tudi tisto znano, nič kolikokrat izrečeno zavezo Nikoli več vojne - zaobljubo, ki je desetletja vse od zadnje velike, svetovne vojne odmevala v evropskem prostoru. Porodila se je v glavah tistih njenih voditeljev, ki so tragiko vojne občutili in se zato zavedali, da posledično opustošenje prizadene še nekaj generacij tistih, ki je niso neposredno doživeli.

Človekov um je že zdavnaj obogaten za spoznanja, da rešitve kateregakoli problema med ljudmi – v našem primeru gre za vojne razmere in kako jih končati – ni brez analize problema. Kot posamezniku nič ne pomaga, da si zatiska oči pred resnico in se slepi, se tudi ko gre za skupne probleme, ti v takem primeru samo še stopnjujejo. Tudi navijaštvo za eno ali drugo stran – v tem primeru ukrajinsko ali rusko – nič ne pomaga. Omogoča zgolj praznjenje in morebiti še projekcijo nakopičenih negativnih čustev, kar pa je svetlobna leta daleč od konstruktivnega pristopa k rešitvi. Kot se mora kirurg pred načrtovanim posegom posvetovati še z rentgenologom in anesteziologom, in še s kom, internist najprej z bolnikom in njegovimi bližnjimi osebami, večkrat pa tudi z družinskim zdravnikom, ki je bolnika pred njim dlje časa vodil, morajo tudi tisti, ki vstopajo v mirovne procese, razmišljati v slogu vzrok - posledica. Enako in nepristransko za obe strani. Bistvo vsega je razumevanje motivov in to obeh strani, vsake posebej. Brez tega, in še celo brez poslušanja argumentov z ene in druge strani, mirovnih procesov ne more biti. Vse drugo je prazno zavajanje, govoričenje o miru – kot rečemo s figo v žepu. Sovraštvo in vsa čustva in posledična ravnanja, ki so privedla k oboroženemu spopadu, in se z njim še kopičila – ves posledični bes, jeza, maščevanje morajo biti med iskanjem poti k miru porinjena na stran. Žal, druge poti ni.

Smo zreli za tako razmišljanje? Mi vsi, ki se v naših vsakdanjih življenjih še slišimo ne več, kaj šele da bi se potrudili in razumeli nagibe drug drugega?

Sploh pa, so z veščinami poslušati in razumeti opremljeni politiki, med katerimi jih je, kot se ve, največ takih s potezami narcistične osebnosti?

Kdor si je pred dnevi natančneje ogledal neverbalno in sledil verbalnemu dogajanju v Beli hiši med ukrajinsko in ameriško stranjo, ki je bilo zamišljeno kot prva stopnička k vzpostavitvi miru v Ukrajini, je lahko zaznal, da se je srečanje sfižilo že z neumestno provokativnim vprašanjem gosta Kaj je diplomacija, namenjenega ameriškemu podpredsedniku. In nato še s tezo, ki je zvenela kot žuganje ameriškemu gostitelju v slogu Vi ne razumete, a boste to razumeli, ko boste tudi sami vpleteni v vojno. Seveda se je prostor za pogovor, ki bi vodil k miru, v trenutku zožil. Nihče nikogar ni vrgel iz Ovalne sobane, a govoriti o miru s takimi stališči v ozadju je pač postalo brezpredmetno. Svoje pa je kasneje k temu doprinesla še panično-paranoidna reakcija evropskih voditeljev. Kot bi se nenadoma zavedli, da je cesar nag in da bi lahko postali tarče kritične javnosti – kolikor je te sploh še ostalo.

Prizadevanje za mir je smiselno zlasti, ker nadaljevanje vojne že zdavnaj ni več ne obrambno in ne osvobodilno. Milijoni razseljenih, vsak dan nove množice umrlih mladih ljudi, invalidnih, psihološko in psihosocialno trajno in globoko travmatiziranih oseb vseh starosti, uničeno gospodarstvo, infrastruktura, naravno okolje, visoka stopnja zadolženosti in posledična odvisnost države od »dobrotnikov«, vsa ta dejstva že zdavnaj govorijo o nesmiselnosti nadaljevanja vojne. Trmoglavo vztrajanje v tezi, da je mogoče varnost zagotoviti z več in več orožja, sploh pa obstoječa dvojna merila in neodzivnost na zločinsko početje na drugem koncu, v Gazi in to teh istih politikov, pač kažejo na tisto vrsto zaverovanosti vase, ki je že zdavnaj skregana z realnostjo, in je prav zato prevzela nevarno, samomorilsko držo.

Evropa se je kot nekdanja dolgoletna mirovnica brezglavo pustila ujeti v past sovraštva. In to tiste vrste sovraštva, ki rešitev vidi v najbolj mračnjaškem slikanju nasprotnika - in v posledični nuji po medsebojnem obračunavanju. Pravzaprav je tako stanje tudi sama pomagala zakuhati. In kar je enako hudo – vse, ki so kdaj na to opozorili, je utišala z etiketiranjem, da so rusofili in vse, ki so se zavzemali za mir, za naivneže.

Vedno obstajajo alternative med bojnimi strategijami in diplomatskimi rešitvami sporov, med bitko do zadnjega moža in prizadevanji za prekinitev sovražnosti. Evropa je svojo veliko šolo diplomacije že opravljala v času po dolgoletnih Napoleonovih vojnah na Dunajskem kongresu v letih 1814/15 - v prisotnosti treh velikih mojstrov pogovorov in diplomacije – Francoza Charlesa de Talleyranda, avstrijskega kanclerja Klemensa von Metternicha in ruskega carja Aleksandra Romanova. Tudi od tedaj spoznanja, da so na koncu vsake vojne potrebni kompromisi in da so sklenjene mirovne pogodbe po koncu dolgih in mučnih pogajanj običajno daleč od pričakovane pravičnosti. Žal.

Pa saj so take tudi dileme v naših vsakdanjih življenjih in nastalih medsebojnih zamerah in sporih. Živeti izpolnjeno svoja življenja ali jih zapraviti v večnem kuhanju jeze in nemiru? 

Novinar Grega Repovž je, na žalost, dobro predstavil, kaj se nam obeta, če ponovno zmaga Janez Janša. Ker Janez Janša grozi, da bo preobrazil državne institucije, zgradil popolnoma drugačno državo, je k temu potrebno dodati še sledeče opozorilo: to se ne bo tikalo samo nas državljanov Slovenije, pač pa tudi naših razmerij s tujino. Namreč rušenje družbenih institucij ali njihovo prehitro spreminjanje lahko povzroči njihovo moralno dezorientacijo, v kateri ljudje resnično zgubijo občutek za to, kaj je prav in kaj je narobe. Zato je določene institucionalne ureditve mogoče zagovarjati le s sklicevanjem na racionalne argumente in dejstva. Če je racionalnost izrinjena iz demokratičnega političnega diskurza, nastopi neizogiben zdrs v nespoštovanje pravil takšnih novih institucij. Takšen razvoj dogodkov tujina spremlja in posledica tega bo, da se bodo tujci izogibali stikov z našo državo. Že do sedaj se je nekajkrat zgodilo, da se nekateri tuji gospodarstveniki niso odločili za sodelovanje z nami, ker so ocenili, da so naše državne institucije prepočasne ali pa imajo zanje neobičajne zahteve.

Ob načinu političnega delovanja SDS se v bistvu postavlja problem, kako povrniti razum v politiko, gospodarstvo in naše življenje. Celo Janševo delovanje temelji na čustveni resnici. V demokraciji je to, kar verjame večina, pomembneje od tega, kar je res. Seveda ima vsak pravico do svoje resnice, nima pa pravice do svojih dejstev. Pri tem za zanikanje laži ni zadosti samo predstaviti objektivno resnico, ampak opisati je treba tudi, kako je do laži prišlo in čemu nosilcu ta laž služi, zlasti še, kako se sedanja »resnica« križa z njegovimi preteklimi stališči. Takšen pristop menda prispeva, da se objektivna resnica lažje sprejme.

Sedanja kampanja v zvezi z referendumom zaradi pokojninskih dodatkov zasluženim umetnikom se ne ujema z nekdanjim forsiranjem SDS-a, da bi v šole vpeljali učenje o domoljubju. Nočejo vedeti, da so te dodatke izplačevali tudi sami, ko so bili v vladi. Zanikajo, da je kultura tista, ki je omogočila obstoj slovenskega naroda. Za to so zlasti zaslužni Trubar s sodelavci, Anton Martin Slomšek s tiskanjem svojih literarnih prispevkov, Prešeren s svojim kulturnim krogom, Mohorjeva družba, Slovenska matica in mnogi od Bleiweisa, Jurčiča in Levstika naprej. Kultura je sodelovala pri borbi proti okupatorju in pri osamosvajanju Slovenije. In sedaj preganjajo zaslužne kulturnike. Je to domoljubje? Tisto, kar krepi ugled Slovenije v tujini, niso samo dosežki na področju športa in znanosti, temveč tudi umetnosti. Zboljšanje ugleda države se širi tudi na zboljšanje ugleda naših proizvodov in storitev. Pa še to: kako je pomembna umetnost tudi danes, nam je predstavila Olga Muha, filozofinja in kulturna analitičarka iz Ukrajine, ki je povedala, da so pred kratkim v Muzeju lepih umetnosti v Odesi postavili razstavo Nevidna sila, ki govori o nenasilnem kulturnem odporu Ukrajincev na začasno zasedenih ozemljih (Sobotna priloga Dela 22.02. 2025). 

N’toko je v svoji kolumni “Zakon luknje” do sedaj podal najbolj trezno tolmačenje pasti, v katero drvi Evropa z napovedanim oboroževanjem. N’toko je, namreč, ubesedil misel zadnjega Zahodnega preroka Karla Marxa (pri čemer “preroka” razumem kot misleca / mislico, ki ljudi ne poskuša samo “razsvetliti”, temveč jim podari tudi metodo mišljenja za transformacijo sveta) in njegovih učencev in učenk, ki so po Marxovi smrti razvili marksistično teorijo imperializma. Za potrebe tega pisma želim izpostaviti delo Rose Luxemburg, ki je proučevala kapitalistični imperializem 19. stoletja in zgodnjega 20. stoletja. Tisto, kar pa je še posebej relevantno za razumevanje turbulentnih časov, v katerih živimo, je to, da je Luxemburg prva prepoznala, da sta militarizem in imperialistična ekspanzija kot posebna metoda akumulacije kapitala neločljivo povezana. Zato je vsako besedičenje o tem, da se Evropa mora zaradi spremenjenih geo-političnih razmer pospešeno oboroževati, v najboljšem primeru odraz nepoznavanja zgodovine evropskega “Novega imperializma” v obdobju med 1870-1920, v najslabšem primeru pa oportunistične (amoralne?) sinhronizacije ali, če uporabim udomačeni germanizem, “glajhšaltanja” (Gleichschaltung).

Ne strinjam pa se z N’tokovo oceno, da »smo se znašli v oboroževalni histeriji«, v katero naj bi zapadli evropski voditelji in voditeljice (Ursula von der Leyen, Emmanuel Macron, Keir Starmer in Friedrich Merz) po ameriškem umiku iz ukrajinske vojne. Sama sem prepričana, da ne gre za nekakšno »oboroževalno histerijo« iz obupa, ker naj bi omenjeni bili, kot pravi N’toko, »soočeni z gospodarskim in razvojnim zatonom, izgubljeno vojno in skorajšnjo kapitulacijo pred silami skrajne desnice«. Prej bi rekla, da gre za umetno ustvarjeno in skrbno odmerjeno »histerijo«, skladno s tistim rekom »kuj železo, dokler je vroče«. Lahko bi tudi rekli, da gre za klasično strategijo »doktrine šoka«. Temelji za oboroževalno »histerijo«, ki smo ji priča danes, pa so bili postavljeni že v času Junckerjeve Komisije. Zelo dobro se spominjam Junckerjevega apokaliptičnega State of the Union Address iz septembra 2016, v katerem je že uvodoma posvaril, da »nekatere stvari (some things) kažejo na to, da je Evropska unija v eksistenčni krizi«. Ter v nadaljevanju zažugal: »Naslednjih 12 mesecev bo ključnih za uresničitev boljše Evrope: Evrope, ki varuje in ohranja evropski način življenja, ki opolnomoča naše državljane, ki brani doma in v tujini ter Evrope, ki prevzema odgovornost«.

V delu, ki se nanaša na evropsko obrambo, je Juncker kot »absolutno prioriteto« navedel boj proti terorizmu, med dejstvi pa je izpostavil, da »svet postaja vse večji. Vsak dan. Evropsko prebivalstvo in gospodarstvo pa sta vsak dan manjša« ter k temu dodal: »Če želimo ohraniti svoj status in vpliv v svetu, nam mora biti jasno, da smo in bomo le skupaj sila, s katero je treba računati. Čeprav je Evropa ponosna na to, da je mehka sila, to v našem zapletenem in vse bolj nevarnem delu sveta ni dovolj.«

V kontekstu oblikovanja Evropske strategije za Sirijo pa je takratni predsednik Komisije teatralno napovedal: »Dame in gospodje, Evropa se mora utrditi. Nikjer drugje to ne velja bolj kot za našo obrambno politiko. … Da bi bila evropska obramba močna, mora evropska obrambna industrija inovirati. Zato bomo pred koncem leta predlagali Evropski obrambni sklad, ki bo turbo-pospešil (turbo-boost) raziskave in inovacije.«

Obuditev zahodnoevropskega imperializma, o katerem piše N’toko, je bila zgolj posledica Junckerjevih zloveščih napovedi, ki so se v naslednjih letih le še prilagajale »novi geostrateški realnosti«. Tako je Svet EU za zunanje zadeve v novembru 2016 sprejel Zaključke o uresničevanju Globalne strategije EU na področju varnosti in obrambe, v katerih so zapisali, da bi EU v okviru Skupne varnostne in obrambne politike morala biti sposobna izvesti celo vrsto civilnih misij in vojaških operacij zunaj EU. Med naštetimi oblikami so navedli tudi skupne operacije kriznega upravljanja v razmerah visokega varnostnega tveganja v regijah, ki obkrožajo EU, skupne stabilizacijske operacije, vključno z zračnimi in posebnimi operacijami, ter civilno in vojaško hitro odzivanje, vključno z vojaškimi operacijami hitrega odzivanja, med drugim z uporabo Bojnih skupin EU kot celote ali v okviru paketa Namenskih sil. Julija 2018 je bil ustanovljen Evropski program za razvoj obrambne industrije v podporo konkurenčnosti in inovacijski zmogljivosti obrambne industrije Unije (EDIDP) za leti 2019 in 2020, v skupni vrednosti 500 milijonov evrov. Le-tega pa je leta 2021 nadomestil Evropski obrambni sklad (EDF), čigar finančna sredstva znašajo slabih 8 milijard evrov za obdobje 2021-2027.

V juniju 2020 je Svet EU naredil korak naprej in v svojih Zaključkih o varnosti in obrambi pozval Visokega predstavnika EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josepa Borrella, da naj v sodelovanju z državami članicami do konca leta preko Enotne zmogljivosti za obveščevalno analizo (the Single Intelligence Analysis Capacity – SIAC) predstavi 360-stopinjsko analizo groženj in izzivov (EU Threat Analysis), ki bo državam članicam služila kot podlaga za pripravo Strateškega kompasa, ki naj bi ga Svet sprejel leta 2022. Kot je razvidno iz delovnega dokumenta Evropske službe za zunanje delovanje iz februarja 2021, ki je le delno dostopen javnosti, je v prvi polovici leta 2021 potekal strateški dialog med državami članicami in Svetom EU, konec leta 2021 pa je Visoki predstavnik Josep Borrell v Svetu predstavil osnutek Strateškega kompasa za varnost in obrambo, ki je luč sveta ugledal po sprejemu na Svetu EU 21. marca 2022, tj. en mesec pa začetku ruske vojaške agresije na Ukrajino, in ki naj bi po Borrellovih besedah prinesel »kvantni preskok« na področju evropske varnosti in obrambe.

Borrell se v Strateškem kompasu tudi sprašuje »Če ne zdaj, kdaj pa?« in, ko nas prepričuje, zakaj je, za razliko od preteklih varnostnih strategij EU, tokrat drugače, pravi: »Vse grožnje, s katerimi se soočamo po vsem svetu, se krepijo in sposobnost posameznih držav članic, da se z njimi spoprimejo, je nezadostna in se zmanjšuje. Zato Evropejci moramo vlagati v svojo sposobnost strateškega razmišljanja, odločanja in delovanja - skupaj s partnerji in po potrebi tudi sami.« Skratka, besede, izrečene pred tremi leti, jasno kažejo na to, da ne gre za nikakršno panično odzivanje, temveč za temeljito načrtovano militaristično politiko, ki so jo evropski voditelji in voditeljice snovali več let, ključno obdobje pa je bilo od sredine leta 2020 do konca leta 2021, torej ravno v času hude zdravstvene krize, ki jo je povzročila pandemija Covid-19.

Zavod RS za varstvo narave je v postopku sprejemanja OPPN (občinskega podrobnega prostorskega načrta) Lipsenj izdal strokovno mnenje, da CPVO (celovite presoje vplivov na okolje) za OPPN Lipsenj ni potrebno izvesti. Pripravili smo gradivo za mnenje k osnutku OPPN, ki ga je kot nosilec urejanja prostora nato izdalo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Gradivo vsebuje naravovarstvene usmeritve, ki jih mora pripravljavec (občina) pri pripravi končnega predloga OPPN upoštevati. Februarja letos smo prejeli predlog prostorskega akta (OPPN), ki pa ni bil skladen s prej navedenimi naravovarstvenimi usmeritvami.

Marca letos smo pripravili gradivo za drugo mnenje k predlogu OPPN Lipsenj, ki ga je nato izdalo Ministrstvo za naravne vire in prostor. Pozitivno mnenje torej ni bilo izdano, ministrstvo je občino v drugem mnenju pozvalo, da odpravi pomanjkljivosti. 

Spoštovana ga. Puhar!

Prebral sem vaš odgovor na prispevek g. Volka o vašem strahu in trepetu. V besedilu ste namesto besede prispevek ali članek uporabili besedo »člančič,« s čimer ste ponižali avtorja in poklic novinarstva ter razvrednotili lastno pisanje. Nisem slovenist, vendar mislim, da če ste hoteli uporabiti žaljivo pomanjševalnico, bi morali zapisati »članček«. Lahko, da se motim, a tako to razumem. Ne razumem pa, čemu tovrstno razvrednotenje pisanja g. Volka.

Lep pozdrav.

Ko sem pred meseci prvič opazovala najvišja predstavnika slovenske politike, kako sta merila moči pri izbiri strokovnjaka za guvernerja Narodne banke, sem se spraševala, ali se res ne zavedata, kaj počneta v času, ko smo prebivalci ob dogajanju v svetu v vedno večjem strahu, kaj nas čaka, ko obupno potrebujemo podporo, vodenje in enotno delovanje političnega vrha. Upala sem, da sta se zavedla smešnosti svojega početja in brezobzirnosti tako do obeh strokovnjakov, s katerima sta oba mahala kot z lutkama, kot tudi do poslancev koalicije, ki so morali pred volivci zagovarjati njuno neodgovorno početje. Upala sem, da sta se iz tega nekaj naučila. Zato me je ponovni spor med njima pošteno razjezil.

Kaj počnemo z našimi najbolj bistrimi otroki? Ali jim ob tem, da jih vedno hvalimo, jih dajemo drugim za zgled in jim odpiramo poti na vrh družbe, res ne znamo privzgojiti tudi skromnosti in samokritike, kar je nujno potrebno za vrhunske politike? Kot dva petelina se pred očmi zgroženega prebivalstva in privoščljivih političnih nasprotnikov ne znata obvladati. Na vsak način hočeta dokazovati, kdo je pomembnejši. Žal dokazujeta le politično nezrelost in neobvladano samoljubje. V času, ko bo naša majhna skupnost morala močno držati skupaj, da nas domači in tuji kapital in njihovi priskledniki ne bodo razkosali in prepustili suženjski tržnici, imamo na eni strani predsednika vlade, ki, oprostite prostemu govoru, z ritjo podira, kar z rokami ustvarja – in to, kar ustvarja, je tako pomembno za slovensko družbo!, na drugi strani pa predsednico države, ki podreja modrost, ki jo imamo ženske, graditeljice in vzdrževalke življenja, dokazovanju, kdo je pomembnejši na političnem Olimpu. Star pregovor velja v politiki bolj kot v katerikoli drugi stroki - pametnejši odneha. Ali se sploh zavedata, koliko bi v tem prepiru pridobil pri volivcih tisti, ki bi se držal tega nasveta? Ali tudi vidva mislita, da smo volivci neumni?

Kar vidim vas, politično elito, kako boste dvignili glas ob mojem pisanju. Baba stara se nič ne spozna na visoko politiko pa nam soli pamet. Vaša primarna odgovornost ni evropski in domači kapitalski eliti, v prvi vrsti ste odgovorni nam, ki smo vas izbrali, najbolj morate biti občutljivi na naše reakcije in pričakovanja, če hočete , da vas bomo cenili in podprli, ko boste potrebovali naše glasove.

Res je, da znate več kot mi, stari, da ste bolj usposobljeni in bolj spretni od nas, ki odhajamo, a modrosti vam manjka. Morda bi bilo le dobro večkrat in bolj skrbno prisluhniti starim diplomatom in politikom in morda tudi kakšni stari materi z življenjskimi izkušnjami, kako držati družino skupaj, da bo preživela. 

Državna volilna komisija je sporočila, da bi stroški za izvedbo referenduma o dodatku h pokojninam vrhunskih slovenskih ustvarjalk in ustvarjalcev znašali 6,6 milijona evrov.

Stranka SDS živahno nagovarja državljane Slovenije, naj vložijo 6,6 milijona evrov davkoplačevalskega denarja za to, da bi prihranili 60.000 evrov letno, da je modro vodstvo SDS očarala pravljica o tem, kako so se Butalci skregali s pametjo in so zmagali Butalci. 

Zahvaljujem se Luki Volku in uredništvu Mladine, da so mi 28. februarja naklonili toliko pozornosti. Ali smem imeti manjšo pripombo na člančič o mojem strahu in trepetu?

Kot Luka Volk sem tudi sama nasprotnica dokaj razširjene navade, da se kritizira neprebrana besedila. Zato bi rada dejala, da sem na vprašanje Jožeta Možine o predlaganem medijskem zakonu res začela odgovor z »Tega zakona nisem šla brat«, vendar sem nadaljevala, da sem prebrala nekaj člankov o tem, z obsežnimi citati zakona ter precej komentarjev. V dveh mesecih, kar je bil predlog z ministrstva za kulturo poslan v javnost, je bilo za branje in poslušanje o predvidenih ukrepih veliko priložnosti. Ker sem oseba brez vpliva, me paragrafi o influencerjih ne zanimajo pretirano, uvedba inšpektorjev pa zelo. In z njimi ter osebnimi izkušnjami je povezana moja izjava o sramoti, ki jo poskuša uprizoriti Levica. Z Volkom sva celo izmenjala nekaj stavkov na to temo, recimo o kazenskem zakoniku, ki že zdaj in že dolgo sankcionira hujskanje, rasizem in podobno.

Kolikor sem lahko ugotovila, je kritikov tega predloga zakona veliko, istega zadnjega februarja, ob izidu Mladine, je postalo znano celo to, da ima vrsto resnih pripomb zakonodajno- pravna služba v državnem zboru. Res je, da velika druščina še ne pomeni, da imamo prav, čisto brez pomena pa to le ni. No, za vsak slučaj sem sklenila shraniti ta Strah in trepet, začela sem trgati list iz Mladine, ker, saj razumete, nikdar se ne ve, kaj še prav pride … V moji generaciji smo bolj naklonjeni iztrganim listom kot raztrganim hlačam … Pa sem nenadoma opazila, da na istem listu nastopa Bernard Nežmah s svojim pamfletom. In začne prav z medijskim zakonom, ki uvaja inšpektorje s pravico do brisanja spornih vsebin. Ne bi rekla, da se mu hlače tresejo od strahu, je pa proti … Glej si no, veteran Mladine na 16. strani ugovarja istemu fenomenu, iz katerega se tako norčuje mladec Mladine na 15. strani … To je pa res vredno spraviti!

Lep pozdrav.

Slovenija je po vstopu v EU 1. maja 2004 prejela direktivo v zvezi s pokojninsko zakonodajo in se zavezala, da jo bo implementirala v svojo zakonodajo ter jo najkasneje v šestih letih tudi pričela uporabljati. Ta direktiva določa, da med odmernimi odstotki za izračun pokojnine ne sme biti nobenih razlik med ženskami in moškimi, ko je pogoj števila let delovne dobe za upokojitev med njima enak.

Slovenija je v svoji pokojninski zakonodaji različne odmerne odstotke za odmero pokojnin med moškimi in ženskami sicer uporabljala že  od začetka leta 2003 pa vse do konca leta 2022, torej kar dvajset let. Šele od 1.1.2023 enak odmerni odstotek 63,5 velja za ženske in moške, ne pa tudi za moške, ki so se upokojevali v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2022, ki so se v glavnem upokojevali po odmernem odstotku 57,25, pa tudi ne za ženske, ki so se upokojevale po nižjih odmernih odstotkih od 63,5 v obdobju od 1.1.2013 do 31.12.2017, za vse te moške in ženske naj bi to veljalo do njihove smrti.

Vse, kar se je pri izplačevanju pokojnin dogajalo v letih od. 1.1.2013 do 31.12.2022, je povzročil sprejem zakona ZPIZ-2 decembra 2012, ki so ga soglasno sprejeli poslanci Državnega zbora RS. Na seji je bilo šestinsedemdeset poslank in poslancev iz vseh tedanjih političnih strank. ZPIZ-2 je povzročil še večjo diskriminacijo med različnima spoloma, diskriminacijo med enakima spoloma, diskriminacijo glede na datum rojstva in tudi diskriminacijo po izobrazbi, saj je bil od 1.1.2013 uveljavljen starostni pogoj za upokojitev 65 let ali 40 let dela, ki pa ga ženske in moški z visoko izobrazbo, razen tistih, ki so študirali ob ali iz dela, niso mogli izpolniti pred 1.1.2013. Skratka povzročil je vse, kar prepoveduje 14. člen Ustave RS.

Vsi ti upokojenci in upokojenke danes ob enakem vplačilu v pokojninsko blagajno vsak mesec prejemajo od okoli dva odstotka pa skoraj do enajst odstotkov nižje pokojnine od pokojnin, ki jih prejemajo upokojeni po 1.1.2023.

Slišali smo izjavo ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki je po decembrski seji vlade na Brdu pri Kranju povedal: «Absolutno razumemo stisko upokojencev, ki so se v preteklih letih – zaradi napačnih potez v prejšnjih pokojninskih reformah - nekateri upokojevali s sramotno odmerno stopinjo 57 odstotkov, kar pomeni, da so v pokoj nesli samo dobro polovico svoje plače. To je ena od krivic, ki jo sistemsko popravljamo s pokojninsko reformo, kako točno bo urejeno, vam bom lahko povedal več, ko bomo soglasje socialnih partnerjev glede popravkov pokojninske zakonodaje imeli, lahko pa rečem, da bomo za bodoče generacije upokojencev poskrbeli precej bolje, kot je bilo poskrbljeno za pretekle, ko so se upokojevali.« V doslej dostopnih informacijah o tej reformi ni o odpravi teh krivic zapisano ničesar, čeprav sta Vlada RS in Državni zbor RS seznanjena, da je vse več upokojencev, ki so že in še vlagajo zahtevke in tožbe za odpravo krivic in povrnitev škode, ki jim je bila storjena zaradi odmernega odstotka, ki je bil uporabljen pri izračunu njihove pokojnine.

Sloveniji je sedaj za izvedbo nekaterih reform, med katerimi je pokojninska zakonodaja prioritetna, obljubljenih milijardo in petsto milijonov denarne pomoči iz sredstev skladov EU in to nepovratno.

Za popravo krivic vsem oškodovanim, za katere še obstaja možnost, da podajo odškodninski zahtevek, bi po približnih izračunih potrebovali okoli šeststo milijonov evrov. Ob predpostavki, da bi oškodovanci denar prejeli in ga najverjetneje uporabili predvsem za izdelke in storitve, za katere velja 22-odstotni DDV, bi se v proračun vrnilo najmanj sto dvajset milijonov evrov. Poprava krivic za vse oškodovance za vsa leta, ko so prejemali nižjo pokojnino, bi dejansko torej stala okoli štiristo osemdeset milijonov evrov.

Zato ima sedaj Državni zbor RS, ker bo Slovenija zagotovo prejela milijardo in pol evrov, enkratno priložnost, da te krivice odpravi z ustreznim zakonom, ne da bi moral zato obremeniti proračun. S tem bi se lahko ustavilo nadaljnje pravne postopke, ki o tej zadevi trenutno že potekajo na delovnem in socialnem sodišču in se bodo, če do ustrezne rešitve ne pride, zagotovo nadaljevali vse do evropskega sodišča. Skupina tožnikov verjame da bo pravni spor dobila, ker obstajajo neovrgljive listine z dokazi o načinu sprejemanja ZPIZ-2, ki bi lahko bil sprejet z enakim odmernim odstotkom za oba spola, obstaja pisno mnenje evropske komisije, da gre za diskriminacijo in številne sodbe evropskih sodišč, ki so v podobnih primerih odločile v korist tožnikov. Posledično so države kršiteljice morale po razsodbah evropskega sodišča poleg poplačila škode ter obresti tožnikom plačati še kazni v višini sto ali nekaj sto milijonov evrov.

Upokojeni po odmernem odstotku 57,25, smo že pred in takoj po sprejemu ZPIZ-2 poizkušali najti pravico brez sodnih postopkov. Objavljali smo članke v časopisju, opozarjali na diskriminacijo, prosili za pomoč varuha človekovih pravic in zagovornika načela enakosti, Vlado RS, pristojnega ministra, politične stranke in poslance. Ker do rešitve ni prišlo, smo aprila 2023 vložili na Ustavno sodišče RS pobudo za oceno ustavnosti ZPIZ-2 in njegovih novel. Verjeli smo, da bodo o tem ustavni sodniki pravično in takoj odločili. Ker pa nam je Ustavno sodišče po osmih mesecih od vložitve pobude odgovorilo, da nismo izčrpali vseh pravnih možnosti in našo pobudo zavrglo, smo začeli pravico iskati po sodni poti.

Vložili smo zahteve Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za izdajo novih pokojninskih odločb, izračunanih po odmernih odstotkih, ki so v času naših upokojitev veljali za ženske, poračun za nazaj od dneva upokojitve do 1.1.2023 ter od tega dne dalje izplačevanje po odmernem odstotku, ki od januarja 2023 velja tako za ženske, kot za moške. Zavod je naše zahteve zavrnil, najprej na prvi, nato še na drugi stopnji. Zato je sedaj naša tožba na prvi stopnji Delovnega in socialnega sodišča, ena izmed tožb pa že na drugi stopnji.

Odmerni odstotki za izračunavanje pokojnin po ZPIZ-2 so prikazani v tabeli, iz katere lahko upokojenke in upokojenci, ki so bili upokojeni po nižjih odmernih odstotkih od 63,5, glede na leto svoje upokojitve ugotovijo, za koliko odstotkov je zato vsak mesec njihova pokojnina nižja.

Z nekaj politične volje pa bi Državni zbor lahko ta problem takoj rešil z ustreznim zakonom, za le okoli štiri milijone evrov na mesečni ravni ter vsem oškodovancem priznal ustrezen odmerni odstotek glede na njegovo delovno dobo ob upokojitvi, za nazaj pa bi se jim, na primer v petih letih, postopno izplačala razlika, ki je nastala v času, ko je prejemal pokojnino po odmernem odstotku, ki ni bil skladen z evropsko direktivo o odpravi diskriminacije v predpisanem roku. To bi bila pravična rešitev, ki bi zagotovo dvignila ugled Slovenije v EU in povrnila zaupanje državljank in državljanov v trditev, ki je zapisana v Ustavi RS: Slovenija je pravna in socialna država. 

V članku Začetek trgovinske vojne, ki je bil objavljen v Mladini, sem sogovornika, profesorja ljubljanske Ekonomske fakultete Marka Jakliča podpisala napačno, in sicer kot Marka Pahorja. Obema ekonomistoma se iskreno opravičujem za napako.

Pozdravljeni.

Po nekaj letih se zopet oglašam v upanju, da boste objavili ta moj dopis. Čeprav jih imam že preko 87, je moje podstrešje pod lobanjo še vedno pospravljeno in brezhibno.

No, pa k stvari. Res je, kar poročajo mediji, da so Janša in njegovi sluge (zelo mil izraz) že zdaj pijani od volilne zmage, pa čeprav je do volitev še dobro leto. Nikakor ne morejo (ali nočejo) preboleti katastrofalnega poraza na zadnjih volitvah, ko smo se Slovenci unisono uprli Janševi strahovladi tistih dveh let, ko mu je Šarec z odstopom široko odprl vrata v razbijaško vlado, kjer je prevladal zakon pendreka, špricanja s solzivcem in gumijastimi naboji nad demonstranti in nič hudega slutečimi mimoidočimi. Že prvi dan po tem porazu je začel Janša rovariti proti novi vladi in ji nasprotovati in nagajati na vseh področjih - samo, da bi ji čim bolj otežil delo. V mislih pa ima eno samo misel: oblast, oblast, oblast!

Pa ne samo to - njegovo javno norčevanje iz ljudi s floskulami: osamosvojili smo se, zdaj se moramo še osvoboditi! Od koga pa? Od komunistov? Od Kučana iz Murgel? No, druga taka floskula (že grožnja), kako bodo počistili s krivosodjem, sodili sodnikom v njihovih prostorih in na novo sestavili ustavo in pravni red! Kaj vse so počeli janšisti leta 2020 in 2021, je naštel že Marcel Štefančič jr. v letošnji Mladini št. 8 v članku Vladarjeva učna leta. Seveda je v človeku neka varovalka, ki deluje tako, da hitro pozabimo slabe stvari. No, nekateri jih ne.

Teh floskul in laži je še veliko. In čudim se tistim ljudem, ki jim nasedajo in pričakujejo, da jim bo mesija prinesel svobodo, ki je zdaj bojda nimajo, in presrečno življenje, ko bomo imeli vso pravico demokratičnega govora, ki ga sedaj baje nimamo. Naj nam da en sam primer te nesvobode! Potem se mu pridruži še Zmago Jelinčič z abotno izjavo, da je leta 2022 napačno glasovalo ogromno volivcev.

Najbolj se pa čudim upokojencem, ki so rastli, se šolali, zaposlovali brez bojazni, da bodo pristali na cesti - in to v gnilem socializmu.

Pozdrav.

V uvodniku Razumeti volivce je Mladinin odgovorni urednik Grega Repovž podal dokaj prepričljivo diagnozo brezizhodnosti, v kateri se je znašla sodobna Zahodna liberalna ideologija in, posledično, politične stranke, ki se napajajo zlasti iz socialnega liberalizma iz druge polovice 20. stoletja. Med slednje, ki jim Repovž upravičeno diagnosticira shizofrenost, uvršča tudi dve politični stranki v slovenskem parlamentu, tj. Gibanje svoboda (GS) in Socialni demokrati (SD). »Liberalci so«, pravi Repovž, »v tem novem času nekaj popolnoma shizofrenega« (moj poudarek). Do tu vse lepo in prav, vendar pa se mi zdi nujno k temu dodati, da »ta novi čas«, v katerem živimo, sploh ni nov, kot se morda zdi v našem post-socialističnem političnem kontekstu. Namreč, tako evropski liberalizem kot evropska socialna demokracija sta v preteklem stoletju že večkrat ravnala popolnoma shizofreno, kot najbolj eklatanten primer pa izstopajo nemški socialdemokrati, ki so na predvečer 1. svetovne vojne glasovali za odobritev vojnih posojil Nemškemu rajhu. Šlo je za ti. »politiko 4. avgusta«, ki je privedla do opustitve razrednega boja znotraj nemškega naroda, saj naj bi bila vojna proti carski Rusiji obrambna vojna. In, podobno kot se nemški (ordo)liberalci niso znali postaviti po  robu povampirjenemu rasizmu in militarizmu, utelešenemu v nemškem nacionalsocializmu, tudi sodobni (socialni) liberalizem ni zmožen zgrabiti podivjanega bika za roge.

Pa ne samo evropski (socialni) liberalizem (v katerega po vsebini spadajo tudi slovenski Socialni demokrati), tudi večina evropskih socialnih demokratov (kamor dejansko sodi slovenska Levica) in evropskih zelenih izkazujejo kronično shizofrenost, ki je odraz odvračanja pozornosti javnosti od strukturne krize neoliberalizma, kot posledice izčrpanosti preteklih strategij upravljanja z energijo (Pellegris in Court, The rise and fall of neoliberalism, Ecological Economics, 230, 2025), ki se manifestira v popolnem neuspehu vladajočega razreda in ortodoksnih ekonomistov pri metaupravljanju odzivov na globalno polikrizo (Xiaohu in Menglong, Meta-governance as a new solution to the governance crisis, 3, 39, 2019).

Da bi razumeli, o čem govorimo, si lahko pomagamo z odgovorom Hannah Arendt, ki je leta 1964 na vprašanje »ali ima nacistično barbarstvo morda korenine v evropskem humanizmu?« odgovorila: »To ni bil neuspeh evropskega humanizma, temveč evropskega liberalizma (socializma ne izključujem) – njegove nepripravljenosti soočiti se z realnostjo in težnje, da bi ob soočenju z dejstvi pobegnili v neki raj za norce s trdnimi ideološkimi prepričanji«.

Zoprna realnost, pred katero si tako evropski liberalci kot socialni demokrati, pa tudi večina zelenih vztrajno zatiska oči, so empirično podprta dejstva (Meadows idr., Meje rasti, 1972; Richardson idr., Earth beyond six of nine planetary boundaries. Science Advances 9, 37, 2023), ki nam že več kot pol stoletja neizprosno sporočajo, da sta tako kapitalizem kot socializem, kot je zapisal pokojni Tonči Kuzmanić, »radikalni ne-alternativi, ki ju je – v končni instanci – treba zmoči brati skupaj«. Še več, (post)kapitalizma in (post)socializma 20. in 21. stoletja ni mogoče razumeti brez tistega »tretjega«, tj. (post)fašizma / (post) nacizma. In, medtem ko (post)kapitalizem in (post)socializem vsak zase ne zmoreta odgovoriti na vprašanje (post)fašizma / (post)nacizma, ker ob trčenju z realnostjo pobegneta vsak v svoj »raj za norce s trdnimi ideološkimi prepričanji«, sta (post)fašizem in (post)nacizem »še kako lahko ’odgovora’ na oba predhodna, še posebej pa na vsakega izmed njih posamič!«.

Tisto, kar iz perspektive Zahodnega sveta na prelomu iz 20. v 21. stoletje, ko (post)fašisti in (post)nacisti od »Vancouvra do Wellingtona«, ki jih politično korektno sicer označujemo z evfemizmom »skrajna desnica«, kujejo strategije o remigraciji neevropskega prebivalstva, v Evropi pa zlasti muslimanskega prebivalstva in fantazirajo o genocidu nad muslimani (»Deutschland braucht ein Srebrenica 2.0. 95 war Srebrenica, der Genozid an den Moslems. War sehr geil.« je avgusta lani na obisku pri avstrijskih Identitarcih izjavila mlada članica AfD, https://www.rtl.de/ news/rtl-undercover-recherchen-zu-identitaerer-bewegung-hemmungslose-fantasien-ueber-massenmord-id1793794.html), zveni naravnost srhljivo, je Tončijeva sledeča konstatacija: »fašizem in nacizem nista nikoli bili možnosti, pač pa, da sta bili – gledano iz današnje perspektive – skrajno brutalno realizirani dejanskosti!« (Prispevki h kritiki managerske paradigme, 2008, str. 15-17).

In, glede na brutalno realizirane »skrajno-desničarske« fantazije o odstranitvi »muslimanske nevarnosti« v Bosni in Hercegovini (1992-1995) in v Palestini (2023-2025), deželah na pragu Evrope, ob tako moralno dezorientiranih (neumnih?) političnih voditeljih in voditeljicah iz vrst evropskih liberalcev, socialnih demokratov in zelenih, ki nas vztrajno potiskajo v neposreden vojaški spopad z Rusijo (kajpak zaradi kritičnih mineralov in redkih kovin, ki jih Evropa bodisi nima bodisi ker njihova ekstrakcija in procesiranje predstavljata veliko nevarnost za trajno degradacijo širšega lokalnega okolja), nimamo nobenih zagotovil, da se v razmerah razsutih demokratičnih institucij in javnih storitev ter vsesplošne psihološke vojne, kot »odgovor« na shizofrenost (post)kapitalizma (in (post)socializma) ne bo vzniknila neka »sveža« (anti-islamistična, anti-2SLGBTIQ+, anti-feministična, anti-ekološka …) oblika post-totalitarnega gospostva. Mislim, da ni treba posebej opozarjati, da razni cordon sanitaire in požarni zidovi ne bodo več prav dolgo vzdržali pred vdorom »nagrmadenega besa« (aufgestaute Wut, Ernst Bloch) iz »podzemnih tokov Zahodne zgodovine« (Hannah Arendt, Izvori totalitarizma). 

V svoji zadnji kolumni „Samomor združene Evrope“ (Mladina, 21.2.2025) se je dr. Vlado Miheljak vprašal, če sem slovenski veleposlanik pri Natu ali Natov veleposlanik v Sloveniji. Odgovor je ne eno ne drugo. Sem slovenski veleposlanik v Severnoatlantskem svetu. Kot članica zavezništva je namreč Slovenija sestavni del njegovega kolektivnega vodstva, kar v praksi pomeni, da njeno predstavništvo na sedežu Nata o prihodu novega veleposlanika samo obvesti ostale zavezniške delegacije in sekretariat po zaščiteni notranji komunikaciji. Datum in ura tega sporočila predstavlja preseanso. Eventualna vročitev poverilnic, če sploh, je zato izključno stvar diplomatske kurtoazije.

Povsem drugače pa je z veleposlanikom pri Natu, saj gre za predstavnika partnerske oz. nezavezniške države. Ta mora namreč predhodno zaprositi za agreman celotni Severnoatlantski svet, ki ga podeli samo v primeru konsenza med vsemi zavezniškimi državami. Če postopek ni prekinjen, poverilnice novega veleposlanika pri Natu v imenu celotnega Severnoatlantskega sveta sprejme generalni sekretar zavezništva. Razloček je pomemben, ker tudi v praksi nazorno ponazarja, kaj je mišljeno s frazo „mi smo Nato“. Dejansko smo. Dobesedno. Zato tudi ne more biti Natovega veleposlanika v Sloveniji, saj gre za našo lastno organizacijo, ki se ne more zastopati sama pri sebi.

Navedeno izpostavljam zato, ker se o Natu pogosto govori brez pravega razumevanja zavezništva in njegovega delovanja. Tisti, ki ga črtijo, ga ponavadi iz napačnih razlogov, tako kot tudi tisti, ki ga idealizirajo. Dejansko pa gre predvsem za organizacijo, ki je najbolj izpopolnila sodelovanje med suverenimi državami na področju, ki je za njih najbolj občutljivo, in sicer na področju obrambe, in s tem v marsičem prispevala k normalizaciji njihovih medsebojnih odnosov, še posebej znotraj „združene Evrope“. Kot takšen nam je Nato nedvomno v interesu, zaradi česar bi bilo dobro, če bi se o njem razpravljalo malo bolj „ad rem“ in malo manj „ad hominem“ kot nazadnje dr. Miheljak.

S spoštovanjem.

Z zanimanjem že vrsto let spremljam dogajanje v slovenskem šolskem prostoru. Pri tem ne morem mimo aktualnega dogajanja in z njim povezanega članka Matica Gorenca „Denar, ravnatelji, vsebina: Kaj bo z izobraževanjem in slovensko šolo?“. Slovenska šola se po korakih poskuša graditi in ustvarjati občutek vzdržnosti. V času čakanja na boljše čase, so se že prav vsi šolniki naučili dihati pod vodo, v upanju, da kaj kmalu zadihajo nad gladino, vendar se ta zdi še precej oddaljena. To, da nam primanjkuje učiteljev ni novo, kot tudi ni, da jih ne bo kar naenkrat čudežno več. Zdi se, kot da tega nismo resno jemali, ko se je že pred leti zelo očitno videlo, da gremo v to smer. Dobro vem, kako je voditi šolo, ko v državi primanjkuje več deset tisoč učiteljev, in kakšna je pot ter cena, ki jo moraš kot država in vodja vrtca ter šole v njej (pre)hoditi, da najdeš ustrezen kader. Slovenska šola še vedno pada in dna še nismo dosegli. Udarec ob tem pa zna razbiti še tako trdno strukturo.

Si predstavljate, da vodite šolo in svojim zaposlenim, ki delajo polni delovni čas, ker sistem ne vzdrži trenutnega stanja, predstavite idejo o možnosti dopolnilnega dela pri istem delodajalcu in s palci, dvignjenimi navzgor, upate, da si bodo želeli delati še malo več. Čeprav naj bi bila to zgolj kratkoročna rešitev, je to naš trenutni odziv na blaženje posledic pomanjkanja kadra. Morebiti pa v Sloveniji polnega delovnega časa učiteljev sploh ne jemljemo kot polnega? Kje je tu glas delovnega prava in sindikalistov?

Slovenski šolski prostor mora nujno pospešiti iskanje in spodbujanje najboljših bodočih učiteljev, še preden ti pobegnejo v druge poklice. Na Švedskem sem v vrtec in šolo, ki sem ju vodila, toplo vabila že osnovnošolce višjih razredov, saj morajo vsaj za nekaj tednov pridobivati delovne izkušnje na različnih lokacijah že kot osnovnošolci. Seveda je ključno tudi tesno sodelovanje fakultet z vrtci in šolami za čimprejšnje vključevanje bodočih šolnikov v vzgojno-izobraževalne zavode ter zagotavljanje praktičnih znanj, ki so enako pomembna tako za začetnike kot za izkušene učitelje. Koristne bi bile tudi prenove študijskih programov, ki bi morali postati bolj fleksibilni in odzivni na potrebe šol. Vanje bi se morali aktivno vključevati tudi učitelji, ki so študij že zaključili, saj bi tako ohranjali stik z najnovejšimi raziskavami in preverjenimi praksami. Ključnega pomena je seveda vključitev strokovnjakov za izobraževanje, da bi se premaknili od kratkoročnih političnih rešitev k dolgoročnim strateškim spremembam. Pri tem si moramo upati dati večjo vlogo učiteljem pri oblikovanju in odločanju. Dejstvo, da imajo učitelji zgolj teden dni časa za pripombe na nov učni načrt – in to v času zimskih počitnic, ko večina koristi dopust – jasno kaže, da sistemu njihovo mnenje ni ravno prioriteta.

Vzporedno so nujne tudi sistemske, karierne in plačne reforme, ki bodo učiteljski poklic dvignile in ga naredile privlačnejšega. Mimogrede – novi plačni sistem v šolstvu je klofuta v obraz vsem, ki v njem delajo. Po letih čakanja in zamrznitev so zaradi inflacije že davno izgubili to bitko, zdaj pa naj bi jih „nagradili“ še z dodatnimi 20 odstotkov delovne obveze? Ne, hvala.

Slovenski šolski prostor potrebuje kader, ki skozi leta ne zapade v apatijo zaradi togega sistema - sistema, ki mu manjka mehanizmov za motivacijo. Enkrat učitelj tretjega razreda, za vedno učitelj tretjega razreda? Enkrat otrok iz manj privilegiranega okolja, za vedno odrasel z omejenimi možnostmi? Da bi preprečili takšno stagnacijo, sistem potrebuje učinkovite mehanizme, ki v vsakem vrtcu in šoli omogočajo kompenzacijsko odzivnost, redna kolegialna srečanja zaposlenih ter spodbujajo strokovno sodelovanje in medsebojno odgovornost. Ravnateljem pa omogoči, da se osredotočijo predvsem na pedagoško vsebino in ne zgolj na upravljanje šole. Šele takrat bodo učitelji in ravnatelji imeli občutek, da njihovo delo neposredno prispeva h konkurenčnosti države in krepitvi družbenih vrednot - če parafraziram besede finančnega ministra g. Boštjančiča v enem izmed intervjujev za RTV Slovenija.

Dejstvo, da bo imel po novem minister pooblastila za imenovanje in razrešitev ravnateljev, slovenske šole ne dela ravno zavidanja vredne. Verjamem, da znamo biti drznejši in se dvigniti nad okvire, znotraj katerih se vedno znova zaciklamo. Slovenskim ravnateljem in učiteljem smo dolžni več – več vsega, predvsem pa avtonomije. Oboji potrebujejo večji mandat, ki jim bo povrnil ali pa sploh vzpostavil zaupanje v njihovo delo. Imenovanje ravnateljev bi moralo že zdavnaj preseči kriterij všečnosti, ki je vsakih pet let pod vprašajem. To pomeni, da vsak poskus uveljavljanja nujno potrebnih sprememb v vlogi ravnatelja hkrati pomeni tudi spodkopavanje lastnega položaja. Bi si vi želeli delati pod takšnimi pogoji?

Predlog novele zakona torej določa, da bo pri imenovanju ravnateljev potrebno soglasje ministra, ki bo ravnatelja pod zakonsko določenimi pogoji lahko tudi razrešil. Predsednica Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ga. Mojca Mihelič, opozarja, da če je minister zgolj politična figura in ni strokovnjak za šolstvo, potem je to lahko zelo sporno določilo. Mislim, da tega »če« ne moremo prepuščati naključju. Še posebej, če gremo korak dlje – sistem mora biti oblikovan tako, da na položaje ravnateljev postavi le najbolj kompetentne kadre, medtem ko se minister, ki je politično imenovana figura, lahko osredotoči na svoje naloge, saj ima zagotovilo, da slovenske šole vodijo le najboljši ravnatelji.

Novi način imenovanja ravnateljev tako ne zmanjšuje političnega vpliva na šolski sistem, ampak ga še krepi. Ta ukrep ne rešuje temeljnih težav izobraževanja, temveč ustvarja dodatno negotovost za vodstvo šol, ki že zdaj deluje v izjemno zahtevnih razmerah. To, da sem imela v vlogi ravnateljice na Švedskem zaposlitev za nedoločen čas, je bistveno spremenilo suverenost mojega dela in odločitev, ki sem jih – kljub tveganju, da ne bom všečna – morala sprejeti. Obstaja več mehanizmov, ki spremljajo delo ravnatelja, in ti mehanizmi sproti ocenjujejo kakovost dela ravnatelja.

V omenjenem članku v Mladini je govora tudi o dvotirnosti slovenske šole, na katero opozarja ga. Vesna Leskovšek s Fakultete za socialno delo. O tem se bistveno premalo govori in še manj ukrepa. Eden večjih izzivov v Sloveniji je odsotnost nacionalnega mehanizma, ki bi šolam omogočil prilagajanje delovanja šol glede na njihov družbeno-ekonomski indeks. Še vedno vztrajamo pri miselnosti, da so si vse šole enake, čeprav se pogoji, v katerih delujejo – ne le fizični, temveč tudi socialni in ekonomski – močno razlikujejo. Če teh razlik ne razumemo, jih tudi ne moremo blažiti. Zaradi tega številne šole stojijo pred nepremagljivimi ovirami. Tiste z nižjim družbeno-ekonomskim indeksom imajo možnost, da vidijo, kaj je na drugi strani zidu, medtem ko se tiste z višjim indeksom vanj zgolj lahko zaletavajo.

Omenjeno dvotirnost slovenske šole vidim tudi pri dostopnosti in enakosti izobraževanja, saj je v Sloveniji še vedno močno zasidrano pričakovanje, da bodo starši cele popoldneve namenjali šolskim obveznostim svojih otrok. Otroci že tako večji del časa v šoli presedijo. To sedenje pa se nato nadaljuje še z obsežnimi domačimi nalogami, namesto da bi popoldneve preživljali na igriščih, v naravi ali pri prostočasnih dejavnostih.

Pričakovanja šole do doma ustvarjajo v Sloveniji izjemno neenakost – otroci iz družin, kjer starši zaradi različnih razlogov ne morejo nuditi pomoči pri učenju, so v izrazito slabšem položaju. V Sloveniji smo kompenzacijsko nalogo šole obrnili na glavo – prenesli smo jo na starše in tako šola in starši drug v drugem iščeta krivca. Šolski sistem pa si s tem spodkopava lastno avtonomijo in avtoriteto, saj breme učenja premešča iz izobraževalnih ustanov na družine, inštruktorje, kar krepi dvotirnost šolstva in povečuje razlike med otroki glede na socialno-ekonomsko ozadje. Učitelji pa se v svojem dihanju pod vodo poskušajo prekopati čez celoten učni načrt oz. vse učbenike in delovne zvezke, ki ni nujno, da imajo vedno opravka s samim učnim načrtom in tako balast snovi rabijo prenesti na dom.

Ena izmed prvih stvari, ki so me v slovenski šoli po vrnitvi v Slovenijo presenetile, je prav »vključevanje z izključevanjem«. Eden od bolj očitnih primerov je sistem, v katerem so osnovne informacije o otrokovem šolanju dostopne le pod pogojem dodatnega plačila. Za vpogled v otrokove ocene, domače naloge in druge šolske obveznosti morajo starši plačati določeno vsoto. Čeprav znesek na leto morda ni visok za vse, gre za načelo: zakaj morajo starši sploh plačevati za vpogled v podatke, ki bi morali biti sistemsko enako dostopni vsem, ne pa za storitev po izbiri? Vprašanje ni zgolj finančno, temveč sistemsko in etično. Šola bi morala biti prostor, kjer so informacije in komunikacija med učitelji, starši in učenci brezpogojno dostopne. Prenos stroškov na posameznike, namesto da bi jih urejal sistem, pomeni, da si lahko nekateri otroci privoščijo večjo preglednost in podporo pri šolanju kot drugi. S tem rušimo temeljne vrednote pravičnosti in enakih možnosti v izobraževanju. Sicer pa, zakaj bi učitelji sploh morali vsak dan na nek portal pisati, kaj imajo otroci za nalogo – dajmo otrokom zaupati in jih učiti odgovornosti.

Če mi dovolite, bi dvotirnost, omenjeno v Mladininem članku, še nekoliko obarvala – slovenska šola po mojem videnju deluje kot peron z mnogimi tiri, ki se nikakor ne srečajo. Še vedno sedimo na peronu, na zibajočih se konjičkih, in si domišljamo, da se pomikamo naprej, zgolj zato, ker se gibljemo – čeprav le na mestu. Medtem ko mi še vedno vztrajamo na teh konjičkih, mimo nas drvijo hitri vlaki, ki pa zaradi rigidne infrastrukture ne morejo izkoristiti svoje polne moči. Mi, ki na zibajočih konjih delamo s polno paro, čakamo, da naš vlak končno spelje. Če se v določenih primerih le uspemo prebiti do tirnic, nas tog sistem prej ali slej ustavi ter onemogoča prepotreben premik, ki bi si ga slovenski šolski prostor zaslužil. 

Prvi odziv evropskih držav in institucij na ameriško odločitev o pričetku pogajanj z Rusko federacijo o končanju vojne v Ukrajini se zdi reakcionističen, potraten, uničevalen in predvsem nehuman. Odgovori, ki nam jih trenutno ponujajo politični voditelji, so krepitev oboroženih sil, izgradnja močne vojne industrije, sosedsko sovraštvo in stopnjevanje konflikta, ki lahko privede tudi do nuklearne katastrofe. Cena, ki bi jo plačali v primeru zadnje, je težko zamisljiva, v grobem pa lahko ocenimo, kam nas vodi zgolj krepko povečanje javnih izdatkov za vojno industrijo. Hipno povečanje na zahtevanih 5% BDP-ja, o katerih se je iznenada pričelo govoriti, bi v strukturi slovenskega proračuna za prihodnje leto pomenilo odhodke v višini 4,1 milijarde evrov. Celotni načrtovani odhodki v proračunu trenutno znašajo 17,1 milijarde evrov. Tako bi naša država iz trenutnih okvirov proračuna vojski namenjala skoraj četrtino oz. kar 24% vseh izdatkov. Krčenje bi terjalo visoko zadolžitev in povečanje primankljaja ali pa hujša odrekanja, kot smo jim bili priča v letih po finančni krizi. Dolgoročna zmožnost zadolževanja je precej omejena, zato bi seveda sledili rezi na odhodkovni strani proračuna. Učinki famoznega ZUJF-a – zakona o uravnoteženju javnih financ izpred 13 let, so nekajkrat manjši od zahtevanih rezov. Svetovalec za nacionalno varnost dr. Erik Kopač je mnenja, da Slovenija trenutno ni sposobna absorbirati niti dveh odstotkov, tako da takšnega povečanja na kratki rok ne gre pričakovati. Kaj pa bi takšno povečanje pomenilo na dolgi rok? Uničenje javnih storitev, od zdravstva, šolstva, elementov socialne države, manjko vlaganj v infrastrukturo, znanost, kulturo, šport, nezmožnost spodbujanja prebojnih podjetij in institucij, ključnih za demokratično družbo. Skratka, destruktiven razkroj in osiromašenje družbenih sistemov ter preoblikovanje družbe v imenu varnosti za zaslužke zasebnih orožarskih podjetij. Bi bili v tistem trenutku res bolj varni, zdravi, uspešni? Izjemne družbene razlike, ki smo jim že sedaj priča v še bolj razslojenih državah in skupnostih, kot je naša, prikazujejo tragikomiko takšne varnosti.

Ograjene skupnosti, ki živijo odmaknjene od soljudi, obdane z zidovi in stalnim varovanjem, so odraz, kam nas vodi takšna surova divergenca. V primeru zagona vojaške industrije in proizvodnje orožja se zastavlja vprašanje, čemu bo to orožje služilo. Bo to le odvračalni element, ki naj bi preprečil večji konflikt? To je klasična paradigma, ki jo zagovorniki oboroževanja predstavljajo javnosti. Na prvi pogled se morda sliši logično, žal pa se pogosto izkaže zgolj kot lažna utvara. Zaradi visoke cene skladiščenja orožja se odločevalci raje odločajo za njegovo aktivno rabo ali načrtno uničenje. Po strokovnih ocenah je Združeno kraljestvo po drugi svetovni vojni in v obdobju hladne vojne samo v Beaufortov jarek odvrglo preko milijona ton municije, saj je bilo to ceneje kot nadaljnja hramba. Leta 1986 je na območju nenadzorovano odjeknil niz eksplozij, ki so jih zaznali kot potres z magnitudo 2,5 po Richterjevi lestvici. Odločitev, da jarek spremenijo v odlagališče, danes onemogoča varno gradnjo mostu na najožjem delu, ki bi povezal Severno Irsko s preostankom države. Smo se pripravljeni odpovedati delu Slovenije, kjer bomo zakopavali neuporabljene kose orožja? Verjetno ne, zato nam preostaneta naslednja scenarija. V prvem želijo predstavniki oboroženih sil ali politični “glory-hunterji” zasledovati ekspanzionistične cilje in pričnejo rožljati z orožjem, kar nas privede do odprtega konflikta. Smo pripravljeni umirati za takšne ljudi in njihovo nasilno slo po slavi? Tvegati spopad, ki lahko rezultira v vnovični rabi jedrskega orožja in vsemu uničenju in trpljenju, ki ga to prinaša. In nazadnje, orožje se seveda lahko izvaža tretjim državam, ki so ali (še) niso udeležene v aktivne konflikte. Je to rešitev? Služenje na račun trpljenja nam manj vidnih, odmaknjenih ljudi. Številne migracije, ki potekajo od svetovnega juga proti severu so posledica oboroženih konfliktov, orožje pa tja pogosto pride iz “oddaljenega” severa. Tudi Slovenija, kljub svoji majhnosti in mladosti, s tem že ima izkušnje. Te so med drugim soustvarjale balkansko morijo v 90-ih. 

V 7. številki Madine je bil objavljen odličen uvodnik Grega Repovža z gornjim naslovom. Z veliko večino napisanega se je mogoče strinjati, dodal pa bi nekaj svojih misli.

V Dnevniku je kolumnist Leon Magdalenc v eni od svojih kolumn napisal, da če bi volitve karkoli spremenile, bi jih že zdavnaj prepovedali. Da to drži, kaže dejstvo, da kljub večinski volji volivcev na referendumu volilni sistem ne bo spremenjen. Enostavno zato, ker mora to požegnati parlament, politične stranke koalicije pa nimajo dovolj glasov, da bi odločitev na referendumu obveljala. Narobe je že to, da se strankam, ki to blokirajo, ne bo zgodilo nič. Sporočilo tega dejstva je tako, da je brez pomena hoditi na volišče, saj rezultati volitev ali referendumov nikogar ne obvezujejo.

Politične stranke (razen Levice) so močno odvisne od svojih financerjev. Tem kakršnakoli sprememba ne ustreza, zato je usoda kakršnih koli sprememb negotova.

Če se spomnimo, vsaka vlada po osamosvojitvi je na veliko spreminjala vse in po malem uničevala vse doseženo v času prejšnje države. Imeli smo učinkovito javno zdravstvo, pa ga je začela sesuvati prva Janševa vlada. Imeli smo učinkovito finančno kontrolo, SDK, ukinila ga je vlada Janeza Drnovška. Imeli smo vzorni šolski in univerzitetni sistem, pa ga je začel spreminjati Slavko Gaber. Da ne naštevam dalje, veliko ministrov prejšnjih vlad si je domišljalo, da so poklicani spreminjati (uničevati) doseženo. V zadnjih letih sem večkrat potoval na Norveško, kjer že leta živi in dela moj sin. Pozanimal sem se, kako imajo tam te stvari urejene. Kar se tiče državotvornih funkcij države, je bil sklenjen konsenz, da nobena zamenjava vlade ničesar ne spreminja. Tako imajo že desetletja utečen red in vsi vedo, kako stvari tečejo.

Ali bi bilo pri nas mogoče vpeljati kaj takega? Seveda je, a pot bi morala biti nekako taka: organizirati široke javne in strokovne razprave, kakšno zdravstvo, šolstvo, notranjo in zunanjo politiko, pravosodje, obrambo, kakšno družbeno kontrolo, kako organizirano gospodarstvo, kakšen parlamentarni sistem želimo imeti. Ta je še posebej potreben sprememb, saj so parlamentarne preiskovalne komisije uvožena (brez carine) velika ameriška neumnost, namenjena konstantnemu razdoru.

Rezultate teh razprav bi morali sprejeti na referendumu in bi morali biti usmeritev za vse nadaljnje vlade. Ta pot bi trajala vsaj do volitev v letu 2030, takratna vlada bi že imela obvezne usmeritve, kako peljati stvari naprej.

Ker kapital noče sprememb in sili politične stranke, da status quo ohranjajo, bo to zelo težko doseči. Menim, da se bo morala zgoditi Srbija, da se bo kaj spremenilo. Sicer bomo do smrti stisnjeni v kot. Zadnje 3 volitve so bili bolj referendumi proti Janši, programi pa bolj v ozadju.

Glede na okoliščine drugod po svetu je to zadnja priložnost, da državljani kaj dosežemo. Kasneje bo prepozno, postali bomo hlapci na tuji (razprodani) zemlji. 

Dejansko gre v Srbiji za Gordijski vozel, katerega razvozljavanje je nemogoče. Potrebno ga bo prerezati. In v tem je težava, saj to ne bo enostavno. Namreč trditev, da če hočemo ohraniti demokracijo, so potrebne nove volitve, žal ne drži, saj ravno volitve na obstoječ način ne bodo nič spremenile: na oblast bodo prišli drugi ugrabitelji države in za občane se ne bo veliko spremenilo. Demonstranti ne verjamejo nobeni politiki, saj je sam ustroj politike nedemokratičen, čeprav trenutno zakonit. Namreč da si neke nepomembne male skupine ljudi, ki se registrirajo kot politične stranke, monopolno in ekskluzivno lastijo dostop do oblasti, je v osnovi zgrešeno in nedemokratično. Tak sistem so izumili in ga uveljavljajo tisti, ki želijo bianko menice za ugrabitev države na »demokratičen« način. Ne pozabimo, da so vsi največji diktatorji, stari in najnovejši, prišli na oblast »demokratično« z volitvami. Legalne volitve, na katerih nastopajo le politične stranke, ki so dejansko po načinu delovanja zasebna komercialna podjetja, ne zagotavljajo demokracije, ampak le novo garnituro, ki bo imela monopol nad oblastjo. Poglejmo si lep domač primer, ko politična stranka, ki je predlagala preferenčni glas, sedaj od tega odstopa, ker trenutno ne vidi konkretnih koristi zase, bo počakala, da bo svojo podporo bolje prodala. Poniglavo, pokvarjeno, sramotno. Tudi v nasprotju z voljo volilcev na referendumu!

Gordijski vozel bi lahko presekali tako, da bi političnim strankam odvzeli monopol nad pohodom na oblast, preregistrirali bi jih v društva. Dejansko pa bi volili delegate po zaokroženih geografskih enotah (občinah ali volilnih okrajih) – torej bi vedeli, kdo je koga delegiral v parlament in bi vedeli za vsakega poslanca v parlamentu, komu odgovarja za svoja stališča in s kom se mora posvetovati glede teh stališč. Kot smo to že imeli. Delegati bi bili poštarji, zastopniki ljudi, ne pa zastopniki političnih strank. Namreč po sedanji demokratični ureditvi bi lahko vsi poslanci bili v sorodu ali iz istega kraja, ali kar oboje. Tako sprevržen je aktualen, a zastarel demokratičen sistem volitev in izvajanja oblasti. In to demonstranti v Srbiji vedo, ker vse vidijo in niso neumni. Dejansko se borijo za odgovorno, osebno pošteno, transparentno, participativno, soupravljalsko demokracijo, ki pa jo nikakršne volitve po obstoječi shemi ne morejo zagotoviti, zato jih ne zanima ne politika ne volitve.

Protesti v Srbiji s prstom kažejo na glavni razlog, zakaj je ta svet slab. Slab svet ne delajo običajni ljudje, občani, prebivalci, slab svet delajo preko monopolističnih političnih strank organizirani poslovneži, ki ne govorijo jezika množic, ki so jih volile. Za vse krivice, lakoto, ekološko uničevanje planeta in nešteto smrti v nešteto vojnah niso krivi občani, ki so šli na volitve, ampak tisti, ki potem ko so na oblasti ne uresničujejo dejanskih potreb in koristi široke javnosti, s katero se po volitvah sploh več ne ukvarjajo. In to jim odgovarja, zato debat o razvoju prastarega in neštetokrat kompromitiranega »demokratičnega« političnega sistema sploh ni. Niti pri nas, niti drugod.

Srbski demonstranti kažejo na sindrom škodljive in lažne demokratične ureditve, ki se kaže v več oblikah, in zrušitev nadstreška je le kamen v mozaiku, ki ga »demokrati« sploh nočejo ali celo ne morejo razumeti.

Gordijski vozel kako izboljšati obstoječo predstavniško demokracijo je mogoče trajno razrešiti le s sabljo, ki bo presekala monopol političnih strank do oblasti in vrnila oblast ljudem. Je to mogoče? Seveda je, če obstaja volja. Tako kot je bila dovolj velika volja, da smo po drugi svetovni vojni uvedli popolnoma nov družbeno politični sistem in tako kot smo isto naredili ob osamosvojitvi, lahko to naredimo tudi v tretje. 

V Italiji je 10. februar, ko je Italija leta 1947 podpisala mirovno pogodbo z zavezniškimi in pridruženimi silami, od leta 2004 uzakonjen kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa ter na druga kompleksna dogajanja ob njeni vzhodni meji. A fojbe so se dogajale septembra 1943 in maja 1945, eksodus Italijanov iz Jugoslaviji priključenih ozemelj je bil proces, ki je potekal več kot desetletje. Je pa 10. februar 1947 dan, ko je Italija izgubila velik del ozemlja, ki ga je dobila kot plačilo za udeležbo v veliki vojni 1914 -1918. Pogodba je bila zadnje dejanje Italije kot fašistične države in agresorke v drugi svetovni vojni, predstavniki katere so zagrešili številne vojne zločine ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi na drugih okupiranih območjih, povzročitelji katerih niso bili nikoli kaznovani.

Italijanski zakon št. 92/2004 torej uzakonja tudi spomin na druga kompleksna dogajanja ob njeni vzhodni meji. Gre namreč za raznarodovanje slovenske (kar četrtina slovenskega naroda je po rapalski pogodbi živela v Italiji) in tudi hrvaške manjšine, ki sta bili vse od italijanske zasedbe novembra 1918 izpostavljeni raznarodovanju, ki je potem, ko so fašisti novembra 1922 prevzeli oblast, postopoma preraslo v kulturni genocid. Vrh pa je nasilje doseglo z napadom na Jugoslavijo aprila 1941 in italijansko okupacijo delov njenega ozemlja, nasiljem in zločini okupatorjev.

Tako so italijanski okupatorji samo v slovenski Ljubljanski pokrajini od aprila 1941 do septembra 1943 ubili več kot 4000 oseb, več tisoč je bilo izgnanih v koncentracijska taborišča, največ na Rab, požgane so bile številne vasi. Podobno so italijanske oblasti ravnale na Primorskem, kjer so od aprila 1941 do septembra 1943 ubile več kot 800 oseb. Po kapitulaciji Italije in nemški okupaciji pa so obenem dobro sodelovali tudi slovenski, hrvaški in italijanski partizani ter drugi protifašisti in skupaj umirali med drugim v tržaški Rižarni. Toda o vsem tem dogajanju na razstavi ne izvemo ničesar, na tem ozemlju Slovenci in Hrvati ne obstajajo, samo bežno kot neki Slovani. Prav tako ne najdemo besed fašizem, italijanski okupator ali pa nemški okupator.

Prav je, da se spominjamo partizanskega nasilja septembra 1943 in nasilja jugoslovanskih oblasti od maja 1945 naprej, ubitih v fojbah in umrlih v jugoslovanskih ujetniških taboriščih in zaporih, vseh, ki so zapustili svoje domove. A je pri tem treba to dogajanje prikazati v vsej njegovi kompleksnosti in obenem z verodostojnimi podatki, ki temeljijo na obsežnih raziskavah zgodovinarjev.

Tako na panoju z naslovom Pokol v fojbah: komunistični zločin nad Italijani lahko med drugim preberemo, da je to bilo eno od najbolj dramatičnih dogajanj ne le v italijanski, ampak tudi evropski zgodovini in da je bilo od septembra 1943 infojbiranih 10.000 Italijanov, 300.000 pa jih je po osvojitvi tega ozemlja s strani jugoslovanskih komunistov moralo zapustiti svoje domove. Številke glede umrlih v fojbah so močno pretirane, mnogi v Italiji vanje štejejo tudi padle italijanske vojake in druge. Ezuli (bolj verjetno je njihovo število med dvesto in dvesto petdeset tisoč, tudi med njimi je nekaj Slovencev in Hrvatov) pa so odšli (mnogi so bili v to prisiljeni) z ozemlja, ki je bilo Jugoslaviji priključeno na osnovi mirovne pogodbe iz leta 1947 in Spomenice o soglasju (Londonskega memoranduma) iz leta 1954, ne pa na osnovi neke nasilne in torej nelegalne prisvojitve s strani Jugoslavije, kot je bila to Mussolinijeva priključitev Ljubljanske pokrajine maja 1941.

Na panoju z naslovom Prispevek italijanskega odporništva v Julijski krajini poudarjajo, da so italijanski komunistični partizani pogosto sodelovali z agresorji. Ni jasno, katerimi? Nemci, Jugoslovani?

Na panoju z naslovom Okupacija Trsta 1945 je navedeno, da so jugoslovanske enote 1. maja 1945 vstopile v Trst in proglasile priključitev mesta k Jugoslaviji. Trditev o priključitvi ne drži. Jugoslovanske enote so takrat osvobodile velik del Trsta, od koder se je umaknil nemški okupator, ki pa na tej razstavi, kot sem že omenila, ne obstaja. Naslednji dan so v Trst prišle anglo-ameriške enote. Prišlo je do dvojne zasedbe mesta, so pa jugoslovanske oblasti izvajale zasedbeno oblast do sklenitve beograjskega sporazuma z Anglo-Američani 9. junija 1945 oziroma 12. junija, ko se umaknejo iz cone A Julijske krajine in tudi Trsta.

Na panoju z naslovom Pokoli leta 1945 med drugim piše, da je šlo za nerazsodno nasilje nad italijanskimi prebivalci. Tisoči so bili aretirani, vrženi v fojbe, deportirani. Šlo naj bi za sistematično nasilje, ki ni prizaneslo nikomur, tudi italijanskim partizanom ne.

Naj tu navedemo oceno tega dogajanja v poročilu slovensko-italijanske zgodovinske komisije iz leta 2000: »Večina Slovencev in jugoslovanski rešitvi naklonjeni Italijani so razširitev jugoslovanskega vojaškega nadzora z že osvobojenih partizanskih območij nad celotno Julijsko krajino navdušeno pozdravili. Slovenci so doživeli dvojno osvoboditev: izpod nemške okupacije in izpod italijanske države. Hkrati pa so Italiji naklonjeni prebivalci Julijske krajine doživljali jugoslovansko zasedbo kot najtemačnejši trenutek v svoji zgodovini, tudi zato, ker jo je na Tržaškem, Goriškem in Koprskem spremljal val nasilja, ki se je izražal v aretacijah več tisočev, po večini Italijanov, a tudi Slovencev, ki so nasprotovali jugoslovanskemu komunističnemu političnemu načrtu, del aretiranih je bil v presledkih izpuščen; v stotinah naglo izvršenih obsodb so bile žrtve večinoma vržene v kraška brezna, imenovane fojbe; ter v deportaciji velikega števila vojakov in civilistov, ki so deloma shirali ali bili ubiti med deportacijo, po zaporih in po taboriščih za vojne ujetnike v raznih krajih Jugoslavije (med njimi je treba omeniti Borovnico).

Te dogodke je sprožilo ozračje obračunavanja s fašističnim nasiljem, a kot kaže, so večinoma izhajali iz predhodnega načrta, v katerega se je stekalo več silnic: prizadevanje za odstranitev oseb in struktur, ki so bile tako ali drugače (tudi ne glede na osebno odgovornost) povezane s fašizmom, z nacistično nadoblastjo, s kolaboracijo ter z italijansko državo, in prizadevanje za predhodno čistko dejanskih, potencialnih ali pa samo domnevnih nasprotnikov komunističnega režima in priključitve Julijske krajine k novi Jugoslaviji. Začetni sunek je sprožilo revolucionarno gibanje, ki se je spreminjalo v politično vladavino in je naboj narodne in ideološke nestrpnosti med partizani spreminjalo v državno nasilje.« (vir: https://www.gov.si/assets/drzave/italija/Porocilo-SI-ITA-zgodovinsko-kulturne-komisije.pdf ) Na panoju z naslovom Vloga Tita in jugoslovanskega komunizma poudarjajo, da je za to, da bi anektiral Julijsko krajino, Istro in Dalmacijo, Titov režim izvajal etnično čiščenje Italijanov, del tega pa so bile fojbe in deportacije. Če pustimo ob strani nevednost piscev, da je bila Istra del Julijske krajine in da je Italija z rapalsko pogodbo leta 1920 od Dalmacije dobila samo mesto Zadar, tako italijanski kot slovenski in hrvaški zgodovinarji poudarjamo, da ni šlo za etnično čiščenje in da je dogajanje bilo veliko bolj kompleksno, kot je razvidno tudi iz poročila zgodovinske komisije. Poleg tega je iz zbranih podatkov o pogrešanih (ubitih v fojbah, umrlih v zaporih, taboriščih…) razvidno, da niso bili samo Italijani, da med njimi ni otrok in zelo malo žensk.

In za konec o tezi, kako je bilo to dogajanje dolga leta zamolčano zaradi dolgotrajnega pogajanja o usodi Trsta in okolice ter močne italijanske komunistične partije. Naj spomnim, da je bila v Italiji vsa ta leta na oblasti Krščanska demokracija, KPI pa vse od leta 1947 ne. Verjetno je molk v Italiji, ne pa tudi v obmejnih krajih, kjer je bilo to dogajanje v javnem mnenju ves čas prisotno, pripisati neformalnemu dogovoru o medsebojnem molku, na eni strani o fojbah, na drugi o nekaznovanju italijanskih vojnih zločincev. 

S fašizmom so se italijanski pritiski na pravice Slovencev ekstremno povečali, začeli pa so se že veliko prej. Fojbe - izraz, ki ga poznamo po zaslugi italijanskega spomina na konec druge svetovne vojne na Primorskem in v Furlaniji. Za nas Slovence je to ponižujoč spomin, ker ob vseh tisočih žrtev pri osvobajanju Primorske in Julijske krajine Italijani štejejo za žrtve samo neznano število Italijanov, večina civilistov, ki so jih ali naj bi jih pobila jugoslovanska vojska ali slovenski partizani. Ni znano njihovo število. Prav tako ne, koliko od njih je bilo sodelavcev fašistov in nemških sil. Ob fojbah prezirajo na tisoče padlih osvoboditeljev Trsta, neznano število žrtev nemških okupacijskih enot. Slovenski politiki vedo, kdo je osvobodil Trst nemškega jarma. Ko Italijani navajajo žrtve »jugoslovanskega komunizma« v fojbah, nikoli ne navedejo zaporedja dogodkov, ki so sledili italijanski zasedbi slovenskega in hrvaškega ozemlja po koncu prve svetovne vojne leta 1918 in po prejetju »nagrade«, ki jo je Kraljevina Italija dobila z rapalsko pogodbo 1920. Nagrada je bila nekaj sto tisoč Slovencev in Hrvatov skupaj z njihovim ozemljem.

Da dogodek v Gorici in Novi Gorici (Evropska prestolnica kulture, EPK) ne bi obrnil stran zgodovine in postavil nove temelje italijansko- slovenskih odnosov ali vsaj spremenil pregreto ozračje na dan spomina, se je potrudila neznana skrajna skupina, ki sebe podpisuje kot 161, kar naj bi pomenilo kratico AFA, gre menda za skrajno protifašistično levico. Ob vhodu na Bazovski šoht so zapisali gesli »Trst je naš« in »Smrt fašizmu, svobodo narodom«, kar kaže, da mazači ne znajo slovenskega jezika. Kakorkoli, predsednica vlade Giorgia Meloni meni, da tako dejanje ne sme ostati nekaznovano. Odlično izhodišče za zasenčenje dogodka dveh mest, Nove Gorice in Gorice, kar brez dvoma ne prispeva k dialogu med narodoma, ki si želita lepše prihodnosti - z razčiščeno preteklostjo.

Prebivalke in prebivalci Ljubljane podpiramo množične državljanske proteste v Srbiji, ki jih vodijo študenti in študentke. Protesti kažejo njihovo odločenost vztrajati pri odgovornosti verige sodelujočih pri ohranjanju režima, ki s svojim netransparentnim delovanjem povzroča hude posledice za življenje ljudi. Mirni protesti so izraz volje ljudi, ki izvršujejo demokracijo. Oblast, ki meni, da lahko proteste ignorira, pri delovanju pa vztraja pri svojem, ne razume niti protestov niti demokracije.

Študentski protesti v Srbiji predstavljajo nezaupnico celotnemu političnemu razredu, saj študenti nočejo sodelovati s politiki, predsedniku Srbije ne priznavajo statusa osebe, s katero bi se pogajali, političnim strankam na protestih ne dajo besede. Ustvarili so razmere, v katerih so vse oči in ušesa uprta v študente kot nosilce političnih sprememb, in v prihodnost, v kateri javnih in zasebnih življenj ne narekuje načelo »deli in vladaj«.

V trenutku, ko so se študenti in študentke odpravili na dvodnevni pohod iz Beograda v Novi Sad, je župan Ljubljane Zoran Janković poslal pismo podpore predsedniku Srbije Aleksandru Vučiću. V pismu mu je izrazil priznanje za vse, kar je ta storil za razvoj in stabilnost države in mu ponudil brezpogojno pomoč: »Če lahko kakor koli pomagam – na kakršen koli način, v kakršni koli obliki – sem vam vedno na voljo. Naj vam ne zmanjka moči in vztrajnosti. Srbija vas potrebuje!« Na tej točki je nastopil čas, da tudi v Ljubljani politikom vzamemo besedo in lokalno oblast opozorimo, da v imenu mesta lahko govorijo le prebivalci in prebivalke Ljubljane, Zoran Janković pa je le eden od njih.

Zato: »Ne v našem imenu!«

— Dr. Svetlana Slapšak, dr. Božidar Slapšak, dr. Biljana Žikić, dr. Tanja Oblak Črnič, dr. Aleš Črnič, dr. Marko Milosavljević, Goran Forbici, Grega Repovž, Katarina Bervar Sternad, dr. Mojca Kovač Šebart, dr. Vesna Leskošek, Maja Hawlina, dr. Andreja Hočevar, dr. Danijela Makovec Radovan, dr. Tanja Petrović, dr. Ljubica Marjanovič Umek, dr. Marko Radovan, mag. Brankica Petković, dr. Lana Zdravković, Katja Utroša, dr. Zdenko Kodelja, dr. Barbara Rajgelj, Gaja Brecelj, dr. Barbara Vodopivec, Dušan Šarotar, Monika Weiss, Katarina Rotar, dr. Damijan Štefanc, Nada Pretnar, dr. Lidija Tavčar, dr. Ana Hofman, dr. Jovana Mihajlović Trbovc, Snježana Vračar Mihelač, Bojan Mihelač, Aigul Hakimova, dr. Martin Pogačar, dr. Lucija Grahek, dr. Lidija Dimkovska, Danilo Radulj, Natalija Milovanović, mag. Branko Jevtić, dr. Bojana Piškur, Alena Begić, mag. Daša Doberšek, dr. Rok Stergar, mag. Suzana Tratnik, dr. Milica Antić Gaber, dr. Marko Ribać, Saša Panić, Nebojša Kitanović, Igor Ljubin, Milan Ramšak Marković, Rina Pleteršek, mag. Tanja Božić, mag. Suzana Krevh, Klemen Kovačič, Pino Pograjc, Dragana Alfirević, dr. Jasna Mažgon, dr. Beti Žerovc, Sanja Kuveljić Bandić, Tamara Kovačević, Živa Brglez, Bor Ravbar, Sanja Fidler, Barbara Skubic, Brane Solce, dr. Katja Jeznik, dr. Božidar Flajšman, Tina Malič, Mala Kline, Ula Talija Pollak, Tomo Barić Ravbar, Irena Woelle, dr. Iztok Šori, Dejan Koban, Sara Štiglic, dr. Darja Zaviršek, mag. Ana Grobler, Mojca Grobler, Vladimir Grobler, Maja Peharc, mag. Adela Železnik, Djordje Balzamović, dr. Varja Balžalorsky Antić, Ivan Antić, Vesna Hrdlička Bergelj, Jelena Velebit Marković, Milan Marković, Andraž Rožman, Milica Kravić Aksamit, Miloš Šonc, Sandi Mavrič, Blaž Božič, Luka Florjanc, Franjo Žagar, dr. Gregor Bulc, Ognjen Radivojević, Arjan Pregl, Boštjan Slatnar.

Peticijo je mogoče podpisati na www.peticija.online/ne_v_nasem_imenu.

Spoštovani!

Kot zdaj že vsi vemo, se je v dijaškem domu Ivana Cankarja zgodil požar, ki je ogrozil življenja mnogih mladoletnih oseb. Slednji je nastal na ekološkem otoku v košu za baterije na hodniku v prvem nadstropju. Ogenj je sicer zajel zgolj prvo in drugo nadstropje drugega stopnišča, vendar so v dimu ostali ujeti tudi tisti, ki so se zbudili šele, ko so slišali prestrašene krike sovrstnikov, saj požarnega alarma dijaški dom nima. Prav tako požarnih stopnic, ki bi zagotavljale možnost evakuacije vsem, ni.

Veseli smo, da stvar ni ostala skrita in da se o njej poroča, vendar smo opazili, da se pod objavami nahaja zaskrbljujoča količina komentarjev, ki krivdo vali na dijake. Avtorji le-teh so v skoraj vseh primerih odrasle osebe, od katerih pričakujemo primeren odnos in način komunikacije. Tudi, če posamezniki niso zmožni empatije, prosimo, naj se zamislijo in ranljive komentarje izbrišejo. Ponovno poudarjamo - za požar ni bila odgovorna »pijana in zadrogirana mladina«. Prav tako do požara ni prišlo, ker bi katerikoli od dijakov kadil v notranjosti stavbe. Prepričani smo, da so naši dijaki dokazali svojo požrtvovalnost in pogum s poskusom omejitve požara ter pomoči poškodovanim sovrstnikom, četudi je njihov trud s strani medijev in odgovornih ignoriran.

Tudi avtorja zapisa, da je bil za požar odgovoren Palestinec, strogo obsojamo in nagovarjamo k premisleku. Naša nesreča ni tvoja priložnost za širjenje političnih idej, sploh pa ne takih, ki so sovražne do drugih etničnih skupin in ali nam-drugačnim. Nesrečo kot je ta, moramo izkoristiti kot priložnost za učenje in zbliževanje, ki je v današnji individualistični družbi nadvse pomembno.

Želimo si izpostaviti tudi, da nas je hladen odziv uradnih oseb prizadel. Dijaki ne bi smeli čutiti krivde zaradi dogodka ali pa se počutiti kot še ena domača naloga za staro gospodo, ki bi bila raje kjerkoli drugje kot tukaj z nami in nam v pomoč. Tudi to, da se ob podajanju izjave takoj spuščamo v samoobrambo z branjem zakonodaje, se nam zdi neprimerno in brezčutno. Samo zato, ker zakonodaja alarmov in ostalih pripomočkov za požarno varnost ne zavezuje, še ne pomeni, da jih je prepovedano imeti. To, da so gasilni aparati skriti za zavesami, ki so tam iz zgolj dekorativnega razloga, je skregano z zdravim razumom. Vse, kar dijaki prejmemo v znanje o požarni varnosti v DIC-u, je kratek sprehod ven v prvem letniku. Dijaki, ki trenutno bivajo tu, se požarne vaje ne spomnijo.

Prizadevamo si, da se situacija vzame skrajno resno in da se jo ureja tudi na zakonodajnem nivoju, ki je - kot smo že ugotovili - petdeset let za časom. Ne moremo si privoščiti, da bi se kaj takega ponovilo. Zato naprošamo vse, ki imate v svojih rokah dovolj moči, da nam pomagate, saj se na nas pogosto gleda kot na otroke in ostajamo neslišani.

Zahvaljujemo se varnostniku Silvu, ki je pomagal pri evakuaciji. Zahvaljujemo se gasilcem, reševalcem, policistom in civilni zaščiti za vestno opravljanje svojega dela. Zahvaljujemo se zaposlenim dijaškega doma Ivana Cankarja, ki so pomagali na jutro nesreče in bodo pomagali s prenovo. Predvsem pa se zahvaljujemo našim sovrstnikom, dijakom stavbe A, ki so sredi noči odstopili svoje jogije, blazine, odeje in oblačila ter poskrbeli za vodo, čaj in prigrizke. Hvala.

Dijaki DIC-a vas v teh težkih trenutkih prosimo za strpnost in sočutje.

25 procentov na testu matematike,
¼ zaključne ocene, ena od štirih žensk,
2025,
ena četrtina stoletja.
Poguba, optimizem, upanje, strah.
Razkol, razgradnja, razočaranje.
Prva četrtina meseca.
Koliko je četrtina od 31?
Prva ženska ta mesec.
Prvi zakon,
ponovni predsednik.
Povratnik,
zakaj premikamo uro?
Povratnik,
poldnevnik,
povprečen.
25 je četrt od 100.
Danes je 25 od 100.
Danes je 2025 od 2100.
Danes je četrtina.
Polnih je le četrt stanovanj v Schellenburgu.
Vsaka četrta ženska laže.
Vsak četrti ne more,
vsaka četrta nima izbire.
Nihče več nima štirih otrok, ker mu ne znese.
Ne znese ali nima želje, pripeljat otroka na tak svet.
Vsaka četrta.
Kaj pa želja po izobrazbi, po službi, po karieri.
Deklica, dijakinja, družina, danes, danes, danes.
Kaj pa moški? Kaj je z moškimi?
Xx, xy, xyz os. Imaginarna os, imaginarna števila,
imaginarni magični svet. 

Največji uspeh hudiča je, da je mnoge prepričal, da hudič ne obstaja. Največji uspeh nacizma je, da je prepričal EU parlament, da je enak komunizmu. Vsi dobesedno pozabljajo, da naj bi EU demokracija zrasla na antifašistični, antinacistični ideologiji. Vsi pozabljajo, da je bil komunizem kot ideologija največji nasprotnik nacizma in fašizma. Koliko je bilo zmot in zmede v javni razpravi, ker je Evropski parlament izenačil nacistične simbole s srpom in kladivom in stvar je v javnosti minila precej mirno. EU desnica je iz tega izšla kot zmagovalka, pomagala ji je tudi leva sredina, ki se se zdaj strinja s to izenačitvijo. Res je, da sta obe ideologiji pripeljali do diktatur, vendar obstaja velika razlika med obema ideologijama. Nekorektno, oziroma nemogoče je enačiti nacizem s komunizmom. Na eni strani imamo ideologijo večvrednosti močne rase in s tem prevlade močne rase. Spomnimo se, da so nacisti ubijali hendikepirane, masakrirali niso le Jude, ampak vse, ki niso ustrezali opisu arijske rase, med njimi Slovane, da temnopoltih ne omenjam. Pa tudi šibke ljudi, bilo je dovolj, da je nekdo bil bolan, da za nacista potem ni imel nobene pravice do življenja. Komunizem pa je bil utopija, skoraj evangeličanska utopija, družba brez razredov in elit, družba, kjer vlada socialna pravičnost, kjer je vsakemu dano po njegovih potrebah in takrat sta bila srp in kladivo simbol zatiranih ljudstev in bojev za osvoboditev ljudstev proti kolonializmu. Toda ta evropski parlament je ignorant, ker teh dejstev ne pozna ali noče poznati. Zaskrbljujoče je, da v tej javni razpravi ni odziva inteligence in kar je najhuje, ni odziva sredinske in leve inteligence. Vsi so tiho. Celo najbolj znani ’’komunist’’ Slavoj Žižek.

Komunizem kot ideologija je bil brutalno zlorabljen s strani posameznikov. Na drugi strani je bila tudi katoliška (in verjetno vsaka druga) vera hudo zlorabljena pa je nihče resno ne obsoja. Ogromno ljudi, celotnih ljudstev in civilizacij so iztrebili v imenu katerekoli vere. Koliko zločinov je izvršila inkvizicija v imenu vere. Kolonializem je s svojo agresijo pomoril nekaj krat več ljudi kot komunizem. Ameriški zgodovinar in profesor David E. Stannard je napisal monografijo Ameriški holokavst, v kateri razloži, da je to bila največja demografska katastrofa v zgodovini človeštva, ko naj bi bilo umorjenih, pobitih več kot 100 milijonov ameriških domorodcev. Stannard obenem razišče tudi verske in kulturne korenine evro-ameriškega rasizma in genocidnega vedenja.

Omeniti je treba tudi, da sta ekonomski antropolog Jason Hickel in njegov soavtor Dylan Sullivan v ugledni akademski reviji World Development objavila članek z naslovom »Kapitalizem in skrajna revščina: globalna analiza realnih plač, človeške višine in umrljivosti od dolgega 16. stoletja«. V poročilu so strokovnjaki ocenili, da je Indija med letoma 1880 in 1920 utrpela 165 milijonov smrti zaradi britanskega kolonializma. „Ta številka je večja od skupnega števila smrti iz obeh svetovnih vojn, vključno z nacističnim holokavstom,“ so zapisali.

In takih pomorov in zločinov kapitalizma je bilo na planetu ogromno.

Nedavno je bila obletnica osvoboditve Auschwitza. EU elita je dobesedno pozabila, da so to taborišče osvobodili Rusi. Verjetno je gledala film Beninija ’’La vita e bella’’, v katerem je prikazano, da so ZDA osvobodile Auschwitz, ki je bil v filmu prikazan kot nek šolski internat. Isto je trdil Berlusconi za taborišče na Rabu. Sovjetski vojaki, ki so bili vajeni vsega hudega, so bili zgroženi ob pogledu na ljudi in trupla v taborišču.

Danes se dogaja genocid nad palestinskim ljudstvom, ki je v bistvu enak, kot je bil genocid nad Židi v času nacizma. Ali je EU elita obsodila ta genocid? Na verbalni strani ga je sicer zelo milo obsodila, na dejanski strani pa ne. EU države na čelu z Nemčijo podpirajo Izraelce in genocid. Tista parola: ’’Nikoli več’’, je pozabljena. Danes nas sekretar NATO poziva, da okrepimo vojni duh in se pripravimo na vojno, namesto, da bi pozival h miru in miroljubnim, diplomatskim rešitvam. Neka, do nedavnega nepoznana političarka iz neke majhne državice je postala komisarka za varnost in zunanjo politiko EU samo zato, ker je sovražno nastrojena proti Rusiji in javno poziva, da se mora Rusija uničiti. Zakaj ni recimo postal komisar naš Pahor? Bil je predsednik vlade, dvakrat predsednik države, zunanji minister itd. Zato ker danes EU vodijo bojevite ženske, Ursula von der Leyen, Metsola, Kallas, Baerbock, Meloni itd. Nisem mizantrop, ampak to so vse osebe z malo ali nič političnih izkušenj. Vse pripadajo desnici in zato ni nič čudnega, da so komunizem in nacizem izenačili in tako desničarji slavijo še eno zmago.

Pošast hodi po Evropi, pošast komunizma. Tako sta Marx in Engels zapisala v Komunističnem manifestu skoraj 200 let nazaj. Danes pa Pošast hodi po Evropi, pošast nacizma in fašizma. 

Vse je jasno: Palestince iz Gaze je potrebno izseliti v sosednje arabske države! Od vsega začetka je jasno, da je potrebno Izraelcem zagotoviti večji, veliko večji obseg države. Ali ni to spet oblika zahteve za Lebensraum? Kdo ga je že nekoč izvajal?

Konec leta 2013 je ameriška CIA vložila okoli 5 milijard dolarjev v ukrajinske nacionaliste, takrat je ZDA vodil predsednik Barack Obama, ki je bil Demokrat. ZDA so takrat izrabile veliko nezadovoljstvo Ukrajincev in politično, gospodarsko razklanost s številnimi narodnostnimi manjšinami, tudi z največjo rusko, s sedmimi milijoni prebivalcev, največ jih je bilo v nekdanjem Donbasu in na Krimu. V Ukrajini je zavladal »domovinski« nacionalizem, ki je postopoma odnose z rusko manjšino zelo zaostril. Nasprotna stran je seveda reagirala, Rusija je Donbas oborožila, polotok Krim pa anektirala.

Judje so po koncu druge svetovne vojne hoteli lastno državo in z javnim soglasjem zahodnih držav jim je to tudi uspelo izpeljati na ozemlju s katerim je upravljala Velika Britanija. A prav to ozemlje je od takrat postalo torišče mednarodnega (ne-)sporazumevanja in delitev. Avtohtoni Palestinci so postopoma izgubljali zemljišča, Izrael se je pa širil, zasegel je še Jeruzalem, okupiral Zahodni breg in razbil palestinsko Gazo, kjer je živelo okoli dva milijona Palestincev.

Vseskozi je za Izraelom stal Washington z denarjem in oboroževanjem. Izrael je postal zastrašujoča vojaška sila, podkrepljena z neverjetno usposobljeno tajno službo Mosad, ki obvladuje ne samo informacijske tokove, ampak tudi podtalni intervencionizem.

In kaj bo sedaj naredila Evropska unija, kaj bo storila njena komisija? Verjetno nič, tako kot pred drugo svetovno vojno nista naredila nič Daladier in Chamberlain. Ponovila se bo zgodba, ki smo jo videli po dogovoru v Minsku 2014. Vse so podpisali, Ukrajina pa se je požvižgala na svoje pogodbene obveznosti … — Franci Gerbec, Kremenica

Predsednik Vlade RS in nekdanji predsednik GEN-I dr. Robert Golob (dr. Golob) je ob obisku v Krškem 16. 6. 2023 v kontekstu ambicioznega jedrskega scenarija iz Dolgoročne podnebne strategije Slovenije do leta 2050 (ReDPS50 DZ, 13. 7. 2021) poudaril, da »imamo ogromno znanja na področju jedrske tehnologije, ki ga moramo izkoristiti pri gradnji bloka JEK2«. Izpostavil je »Pri tem smo usklajeni z GEN energijo, saj je ključno, da delamo skupaj« in s tem skrb države za »jedrskost« in njeno »alokacijo« zožil v prid izključno projekta JEK2 družbe GEN energija d.o.o. (GEN), ki dolgoročno blokira ostale fizične in fiskusne družbene jedrske potenciale. Ob tem je minister mag. Bojan Kumer napovedal svojo iluzijo, da se nadgrajeni Nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN 2024) ne bo »omejil samo na drugi blok, ampak bo država dopuščala tudi širšo rabo jedrske energije«. Dr. Golob je omenil tudi možnost sprejetja posebnega zakona za JEK2 »za poenostavitev in pospešitev administrativnih postopkov«. Ob tem je, sklicujoč se na Strategijo prostorskega razvoja Slovenije 2050, »ki jo bo potrdil še državni zbor« (ReSPR50 DZ, 28. 6. 2023), izpostavil neresnico, da »s strategijo prvič po letu 2004 vpeljujemo možnost, da se objekt, kot je JEK2, lahko umesti v prostor«, kajti JEK2 v strategiji ni najti ne lokacijsko ne kapacitativno. Minister Uroš Brežan pa je pridal, da strategija »opredeljuje nadaljevanje rabe jedrske energije z možnostjo uvrstitve drugega bloka« in da bo to »ena od podlag za nadaljevanje postopkov«.

Dr. Golob je v Krškem, ob asistenci ministra Brežana, dejansko napovedal Državni prostorski načrt za JEK2 (DPN za JEK2) in trasiral »verifikacijo« na izkušnjah in ne na tehnološkem razvoju slonečega konvencionalnega nadomestnega bloka 2 NEK, brez definiranih razmerij do interesov Zagreba in Hrvaške, do samooskrbe večjih koncentracij slovenskih porabnikov elektrike in toplote in brez do decentralizacije elektroenergetskega omrežja v RS. In ki je predimenzioniran v premajhni državi že po naravi stvari micelij tveganj in razbohotene korupcije in kakor ga je GEN korakoma »ustvaril« kar sam: (1.) z dodeljenim a ne realiziranim načrtovanjem bloka 2 NEK, izzivom skupnih vlaganj in pripravo posvetovalnega referenduma v naivni Cerarjevi Strategiji upravljanja kapitalskih naložb države (Odlok DZ, 13. 7. 2015); (2.) z zahtevo izdaje energetskega dovoljenja (ED) za blok z močjo 1100MW pred sprejetjem ustreznega DPN, ki mu ga je v nasprotju s 35. členom Zakona o oskrbi z električno energijo nezakonito izdalo Vrtovčevo Ministrstvo za infrastrukturo 19. julija 2021 in (3.) s tehničnim dialogom s potencialnimi ponudniki reaktorjev v razponu električne moči od 1000MW do 1600MW, od 2,7 do 4,4-kratnika Sloveniji dostopne polovične moči obstoječega NEKa 730/2MW.

Dr. Golob je v Krškem trasiral tudi ustanovitev »delovnih« skupin z GEN-ovim mobingom državnih organov in z vsemi znaki sistemske koruptnosti javnega sektorja s ciljem pridobitve retrogradnih, za JEK2 prirejenih regulatornih predlogov DZ in Vladi RS. Operativno je napovedal, da bo s 1. avgustom v njegovem Kabinetu imenovan mag. Danijel Levičar kot nacionalni koordinator na področju jedrske energije. Kot državni sekretar bo zadolžen za tvorjenje ekip, ki se ukvarjajo samo s projektom JEK2 in za usklajevanje dela ministrstev in ostalih deležnikov v dejansko 7. 9. 2023 ustanovljeni Delovni skupini Vlade RS za koordinacijo pripravljalnih aktivnosti na projektu JEK2 (VDS). VDS je tako kot prvo ustanovila Ožjo delovno skupino za pripravo Pobude za DPN za JEK2 (Pobuda), po defaultu v pristojnosti Ministrstva za okolje, podnebje in energijo (MOPE) in kot drugo ustanovila Ožjo delovno skupino za pripravo posebnega zakona za JEK2, po defaultu v pristojnosti Ministrstva za naravne vire in prostor (MNVP).

V javnosti prezrti ključni akt korupcije par excellence Odlok o strategiji upravljanja naložb države (DZ, 10. 7. 2024) je v nasprotju z Zakonom o urejanju prostora (ZUreP-3) in sledeč neizkazani smotrnosti scenarija iz točke (36) Resolucije o dolgoročni miroljubni rabi jedrske energije (ReDMRJE DZ, 23. 5. 2024) kapitalskemu trgu in splošni javnosti sporočil, da se jedrski program nadgrajuje s ciljem uresničitve ključnega cilja države: »Projekt JEK2 je potrebno čim prej dokončno in ustrezno umestiti v strateške dokumente in zakonodajo«. GEN v upravljanju SDH je zadolžen tudi za optimizacijo postopkov odločanja, zato je 21. oktobra 2024 objavil Predlog Pobude: »Izgradnja novih jedrskih proizvodnih zmogljivosti in izvajanje vloge nosilca razvoja projekta JEK2 (koordiniranje in vodenje vseh potrebnih dejavnosti z vsemi ključnimi deležniki) je eden ključnih strateških ciljev družbe GEN«. S čimer je v svojstvu investitorja in naročnika DPN za JEK2 sebe našel v funkciji obeh ministrstev, MOPE pa v položaju virtualnega pobudnika in MNVP kot virtualnega vodjo in usklajevalca priprave DPN. GEN je brez odgovornega vodje, ki s svojim podpisom na gradivu za posamezne faze priprave DPN jamči za strokovnost, popolnost, skladnost in zakonitost predlogov teh gradiv, sebe postavil tudi v funkcijo izdelovalca DPN, Savaprojekt d.d. Krško in IBE d.d. nista citirana.

MOPE, Direktorat za energijo je v pravni državi dolžan zavrniti nepopoln in neutemeljen GENov Predlog Pobude, ki ga tudi ni naročil. Če bo takšno Pobudo vseeno posredoval MNVP, jo bo »pripravljalec« moral obrazloženo zavreči po določilih 91(3). člena ZUreP-3. Pobuda ne temelji na Prostorski strategiji (ReSPR50, Ur. l. RS 72/2023), kakor to določa 52(3). člen ZUreP-3, in ni skladna z določili točk poglavja 6.3.2 JEDRSKA ENERGIJA: (1) »NEK ostaja v obratovanju. Z modernizacijo in revitalizacijo se ohranja varno delovanje in ustvarja pogoje za podaljšanje njene življenjske dobe, ob sočasni …« in (2) »V okviru celovite preučitve … se preučijo prostorske možnosti za pridobivanje energije v jedrskih napravah«. V točki (1) ni osnove za iztek delovanja NEK v letu 2043 in njeno nadomestitev z JEK2 v dimenziji 2,7 do 4,4-kratnika današnje Sloveniji dostopne moči NEK 365MW, evidentno pa tudi ne v točki (2), ki se nanaša na NEKu dodatne lokacije manjših jedrskih naprav.

Minister mag. Bojan Kumer ni zdržal svoje napovedi iz Krškega, da bo NEPN 2024 sledil tudi izgradnji manjših modularnih reaktorjev (SMR) kot projektov državnega pomena iz točke (37) ReDMRJE. Tako ga je Vlada RS retrogradno sprejela in ga zapoznelo predlagala Evropski komisiji, skladno z Uredbo EU 2018/1999 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, 18. 12. 2024 z eksplikacijo le dveh ekstremnih scenarijev, obeh sloneč na izstopu iz premoga leta 2033 in izteku NEK leta 2043: scenarij DU-JE (cca 66 % OVE + prototipno, finančno in terminsko šokantna novogradnja JEK2, pred letom 2040 uvozno odvisna v dimenziji proizvodnje NEK, po letu 2040 pa izvozno odvisna v dimenziji polovice produkcije JEK2) in scenarij DU-OVE (100 % OVE brez novogradenj jedrskih objektov). Ali kakor bi rekel mag. Aleksander Mervar, »če bi bil predsednik vlade, se za JEK 2 ne bi upal odločiti, čeprav sem privrženec jedrske energije, enako se ne bi upal odločiti, da gremo zdaj množično samo v obnovljive vire«. Vlada RS se je odrekla tudi ELES-u naročene študije, verodostojnemu izkazu ekonomske smotrnosti scenarija s podaljšanim delovanjem NEK do leta 2063 brez JEK2. Predvsem pa se je Vlada RS odločila projekt JEK2 »dokončno in ustrezno umestiti« v NEPN 2024 v nasprotju z lastno Prostorsko strategijo 2050, ki določa NEK-u podaljšanje življenjske dobe ob sinhronem postopnem uvajanju SMR-jev, sicer pa tudi mešanice regionalnih in lokalnih potencialov OVE ter ogljično nevtralnih sintetičnih plinov na energetskih in industrijskih lokacijah.

Posebni zakon za JEK2 še sledi, najbrž zato, da pripravljalec MNVP izgubi še pravico iz 44.(1) člena ZUreP-3 izvesti ali naročiti recenzijo gradiva, ki ga izdelujeta izdelovalca Savaprojekt d.d. Krško in IBE d.d. Oktobrska farsa okoli (z ReDMRJE itak trajno opuščenega) posvetovalnega referenduma o JEK2, ki je zbegala izpostavljene nevladne in politične subjekte v razponu od senzibilnosti do samopromocije, pa ima svojega osebno odgovornega adresata, mag. Natašo Avšič Bogovič, zagnano predsednico odbora DZ, katerega iniciativa je neposredno oškodovala javne finance za najmanj 310.000 EUR. Kot »korak nazaj« so že izpostavljeni nevladni in politični subjekti v PR okolju »splošno veljavnih neresnic« dolžni pozvati DZ in Vlado RS k odločitvi o prenehanju veljavnosti v Krškem 16. 6. 2023 načrtovanih aktov sistemske korupcije, sicer pa imajo na voljo postopanje po kazenskem, integritetnem in ustavnem pravu. 

V Mladini sem prebral članek, ki je bil objavljen 17.1.2025 z naslovom » Fizični obračun med učiteljico in učencem, Sami proti vsem? V članku novinar Peter Petrovčič piše o dogodku, ki se je zgodil v ponedeljek, 16. decembra, na Osnovni šoli Mirana Jarca v Črnomlju. Po besedah Saše Šabič, mame desetletnega tretješolca, naj bi učiteljica po tem, ko mu je odvzela elektronsko cigareto, otroka vrgla ob tla in ga brcala. Desetletni tretješolec se je po dogodku oglasil pri ravnatelju, njegova mama pa je dogodek prijavila policiji in jim pokazala zdravniško dokazilo.

Po besedah Šabičeve je ravnatelj ni poklical v šolo, tudi policije ni nihče poklical, kot da se ni nič zgodilo. Šabičeva pove, da so policijo poklicali zaradi svoje varnosti šele, ko je ob pol dveh prišla v šolo. Ko se je odpravila na policijo, so ji tam rekli, da bodo prišli k njej domov. Vmes se je oglasil policist in ji rekel, da če bo podala ovadbo zoper učiteljico, bo on podal ovadbo zoper njo zaradi zanemarjanja otroka.

Mladina je z novomeške policijske uprave pojasnila prejela teden po dogodku. Pojasnjujejo, da preiskujejo domnevno kršenje javnega reda in miru, ki naj bi ga bila zagrešila mama v šoli, in njeno naznanilo kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe: »Policisti so opravili razgovore s

predstavniki šole, v nadaljevanju pa bodo opravili razgovore tudi s starši in otrokom.« Za pojasnila se je Mladina obrnila tudi na ravnatelja Borisa Mužarja, ki je potrdil, da je učenec v jedilnici razkazoval cigaretni pripomoček, »kar je prepovedano«. Ravnatelj pravi, da se je učiteljica »ubranila ter ga umirila s tem, ko ga je pridržala,« in pojasnjuje, da je bil o tem obveščen iz pogovora z učiteljico in svetovalno delavko, ki je dogodek »preiskovala«. Ob tem se mi postavlja vprašanje ugotavljanja verodostojnosti in resničnosti besed na eni strani romskega otroka in njegove mame in na drugi strani učiteljice. In ali lahko mama romskega otroka doseže svoj prav ? Ali je pričakovati odziv šolskega ministrstva in notranjega ministrstva, konec koncev tudi politike? In v kolikor je učiteljica omenjene šole storila kaznivo dejanje ter povzročila telesne poškodbe učencu Romu, ali bodo politične in civilne iniciative zahtevale sankcije proti učiteljici ter proti policistu, ki je rekel, da če bo mama otroka podala ovadbo zoper učiteljico, bo on podal ovadbo zoper starša zaradi zanemarjanja otroka?

Kakor koli, tudi če bosta imela svoj prav mama in njen sin (cigan), so možnosti, da bi pravica in sistem bil na njihovi strani, izredno majhne. 

Ne, nisem (še) prebrala novega medijskega zakona, ki ga je vlada potrdila zadnji dan lanskega leta kar na dopisni seji, potem pa so, kakšni »ničvredneži«, odhiteli na »sarme in tatarca«. Pa tudi če bi ga prebrala, ali bi kar čez noč postala ekspert za medijsko problematiko, kot si to mnogi zase domišljajo? Saj ne bi znala oceniti, kaj prinaša dobrega niti kakšne so njegove pomanjkljivosti. Nekateri »naprednejši« si pomagajo z instant odgovori umetne inteligence. Morda se ne zavedajo njene omejenosti, da odgovarja pravzaprav to, kar od nje pričakujejo in želijo slišati. Spet drugi, recimo kakšen »žlahtni konzervativec«, jo namerno zlorabljajo kot dodatek za manipulacijo državljanov, kar je ob njihovih obstoječih gomilah laži, sovraštva in strašenja že del današnje »normalnosti«. Ali pa širijo peticije a la Zala Klopčič, slonečih na lažeh o tem, kaj vse bo doletelo vplivneže. A bi jih doletele samo posamezne določbe in globe, če bi jih kršili. Nič ni posebno novega (prepoved spodbujanja nasilja ali sovraštva in ščuvanja k storitvi terorističnih kaznivih dejanj, o zaščiti otrok ter oglaševanju, sponzoriranju in promocijskem umeščanju izdelkov).

Naj začnem pljuvati po zakonu kar počez? Skupaj s temi, ki to nekritično počno zaradi različnih bojazni ali zaradi svojih ozkih egoističnih interesov? Kot desničarji z RKC? Ne morem verjeti, da se je veliki pravljičar, »domoljub« in prijatelj neonacistov B. Grims nenadoma začel »zavzemati« za človekove pravice. No, za svoje. V pisemcih, ki jih kar naprej pošilja Uršuli, predsednici evropske komisije, – očitno si ravno z njimi služi bogato evropsko poslansko plačo -, sproti sramoti vse vladne ukrepe, tokrat medijski zakon, ki bo »preprečil« svobodo izražanja. Revež se očitno boji za svoj prepoznavni slog spodbujanja sovraštva, nasilja in diskriminacije. Verjamem pa, da si mladi Hoivik, malo bolj omikani Mahničev klon, želi gospodarjevega trepljanja in zato širi, kjer le more, lažno politično kampanjo SDS-a, da zakon uvaja cenzuro. SDS-u se kot običajno pridružuje slovenska škofovska konferenca, skrbijo jo zakonodajni predlogi, kot so zapisali: ponovni poskus uvedbe »asistiranega samomora«, davek na nepremičnine (ti ubogi reveži!) in seveda novela zakona o medijih. Ne vem, kateri »duh« jih je tako razsvetlil, po njihovi oceni zakon namreč prinaša »nedopusten in avtoritaren nadzor nad svobodo izražanja«, tudi morebitno cenzuro »legitimnih mnenj, ki izvirajo iz verske svobode in prepričanj posameznikov«. Brrr, kako so me prestrašili!

Moram pogledati še na »drugo stran«. Tudi tukaj niso z zakonom ravno zadovoljni. Nekdo meni, za moje pojme preveč posplošuje in pretirava, da je predlog novega medijskega zakona »od prvega do zadnjega člena demonstracija politične slepote, birokratske pameti in njene omejenosti«. Izraža še različne bojazni, od političnega discipliniranja medijev preko inšpektorjev, do njihovih izrekanj glob. V bistvu, kot razumem, pa je najpomembnejši v ozadju strah, oziroma skrb glede konkurenčnosti tiskanih medijev. Zakon, gotovo ni popoln, razmišlja drugi, prinaša pa veliko dobrih rešitev.

Tretji se priduša, kaj nam bo zakon, saj ga sploh ne potrebujemo. Da zakon v nobenem primeru ne bi mogel biti dober, »glejte njegove ustvarjalce«, nam sporočajo tisti, ki diskreditirajo kulturno ministrstvo z ministrico Asto Vrečko. Desnica direktno, češ da je nesposobna, drugi bolj prikrito.

Ima vlada res »piš-me-uhovski« odnos do zakona, ker ga je sprejela na dopisni seji? Ministrica pojasnjuje, da to ne drži: »Postopek sprejemanja je bil res dolg. V javni razpravi je bil od konca lanskega leta, nato je sledilo intenzivno večmesečno medresorsko in koalicijsko usklajevanje…«. Pove, da je obstoječi zakon zastarel, da bo inšpektorat za medije, preverjal bo določene kršitve, deloval samostojno, da je neodvisen organ, prav tako Akos (agencije za komunikacijska omrežja in storitve). Sama se najbolj zanesem na medijske strokovnjake. In kaj pravi Marko Milosavljević? Skrbi ga pretirana moč Akosa in pomišlja, da zakon odpira možnosti za dodatne pritiske na medije, še zlasti ko gre za razdeljevanje državne finančne pomoči.

Kaj naj si po vsem tem mislimo nevedni državljani? Lahko upamo, da bodo poslanci odpravili njegove pomanjkljivosti. Da nas bodo »janšisti« končno nehali zavajati in strašiti, nimamo nobenih šans. Kaj pa mediji? Malo samorefleksije jim res ne bi škodilo. 

V uvodniku Mladine z naslovom »Ne more se dobro končati« Grega Repovž ugotavlja, da je čas za sprejetje davka na nepremičnine. Velike“ inovacije“ pri davkih pri modrih vladah niso ravno zaželene, ker večkrat ne prinesejo želenih učinkov, če res niso zelo dobro premišljene. In, če smo pred leti slišali, da se veljavni davek na premoženje in NUSZ ne moreta izboljšati, nadgraditi, ker nimamo ustreznih evidenc ali za novi davek rabimo še več znanja kot za reformo obstoječih?

V izhodiščih zakona na nepremičnine vidimo, da se spregleda različni namen stanovanjskih enot. Obdavčene naj bi bile enote, v katerih lastnik ne biva in jih zato lahko da v najem. Približno 20 odstotkov fizičnih oseb v Sloveniji ima dve stanovanjski enoti. Druga stanovanja so v veliki večini „počitniške“ enote, torej namenjene začasnemu bivanju lastnika, v evropskih predpisih imenovane „drugo bivališče“. Za to drugo bivališče bo lastnik, ki običajno živi v nekem stanovanju povprečne vrednosti, po sedanjem predlogu vlade, plačal davek, a se s tem ne bo rešil noben stanovanjski problem. Tisti, ki pa živi v stanovanjski enoti, velikem stanovanju, hiši, vili ipd. ki je nekajkrat več vredna kot njegovi dve enoti skupaj, pa ne bo plačal nič davka.

Sedaj so evidence geodetske uprave izpopolnjene in bi torej aktualna vlada zgoraj navedena davka lahko nadgradila, naredila bolj pravična, sorazmerno odmerjena glede na materialno stanje zavezanca. Ampak sedaj bo debata potekala o novem davku. Je to tisto, kar se želi doseči? Izogniti se izpopolnjevanju obstoječega stanja oziroma predlagati ukrepe, ki bodo mnogim volivcem (tako tistim, ki drugih stanovanj nimajo, kot tistim, ki jih imajo še več, vendar ne živijo od plač) všeč, čeprav v resnici ne bodo sledili temu, da se zmanjšajo sedanje anomalije v naši družbi? 

Informacija o prodaji domov za starejše tujcem seveda ni novica, kot ni novica, da je lokalna kuhinja v teh domovih okrnjena, saj se hrano kuha na drugi lokaciji. To je neprimerno in po mojem mnenju celo žaljivo do ljudi, čeprav ne protestirajo. Dobro vemo kako je s starejšimi. Hitro se prilagodijo, nočejo biti v breme, so skromni, tihi in vse prenesejo. Nekateri pa vseeno pravijo, da so jih močno ponižali, saj niti toliko niso več vredni, da bi imeli svojo kuhinjo. Hrana se pripravlja dislocirano, k njim pride z drugega konca države, skuhana, kot je pač skuhana, ohlajena in spet pogreta. Lastniki to, po vsej verjetnosti, ne smatrajo za pomembno, saj jim je bolj pomemben zaslužek kot dobrobit starejših, pa še kuharic ni potrebno plačevati. Sploh, kako neki nekomu pade na misel, da proda dom z ljudmi vred? So tudi starejši ljudje postali tržno blago in zakaj se tujcu splača, nam pa ne? Kako je s plačami zaposlenih, so morda evropske, če delajo pri tujcu? Vprašljivo je tudi, kako je z ostalo hrano, ki jo pripravljajo ljudem … zajtrk, malice, večerja … kje jo pripravljajo, jo tudi vozijo na desetine kilometrov okrog? Hrana/kosila naj bi bila do regeneracije na hladnem in se pred jedjo pogrela. Upati je, da so vsaj temperature prave in da ni mikrobiološko nevarna.

Standardi in normativi so glede tega sicer precej zastareli, vendar se da vseeno iz njih razbrati, da stremijo k spoštovanju človekovih pravic in ohranjanju dostojanstva. Kako je v resnici ne ugotavlja nihče niti tega ni počel doslej. Ne ve, se ali jedo zdravo ali pomije. Odgovorni večkrat zagotavljajo, da so živila izbrana po predpisih, jedi zdrave, organsko ustrezne, lokalnega izvora, da tudi oni jedo enako kot varovanci. Uf, to pa je referenca! Nikoli pa ne omenjajo tistih hitrih rešitev, ki se jih menda mnogokrat poslužujejo, da si s tem olajšajo delo in pridobijo čas. Industrijsko predelana hrana - konzerve in drugi trajni izdelki, na hitro naročeni piščanci iz nizkocenovnih trgovin, ki niso ravno prvovrstna izbira, se marsikje znajdejo na krožnikih.

Industrijsko predelane hrane ljudje v domovih pojedo preveč. Med živili je mnogo neustreznega, kar starejši sploh ne bi smeli zaužiti, posebno tisti, ki večino časa ležijo ali so nepokretni. Ve se, da je precej hrane neprimerne, da je celo škodljiva za organizem, posebno star, ve se tudi, da imajo ljudje posledično slabšo prebavo in morajo redno jemati odvajala, včasih pristanejo zaradi tega celo v bolnišnici.

Pa nikomur mar. Starejše se mnogokje smatra za nekaj nadležnega, sivega, sitnega, zato njihovi hrani ne posvečajo bistvene pozornosti. Ni pomembno, kje se kupuje, kaj se kupuje, kje se pripravljajo obroki in kdo jih zaužije. To je žalostno dejstvo, ki ga odgovorni spretno skrivajo in na vse pretege zatrjujejo, da vso kupljeno hrano temeljito pregledajo in vsako nepravilnost takoj prijavijo ali celo zavrnejo dostavljeno. Bolj znanstvena fantastika kot realnost. Zanimivo bi bilo vedeti, kako opravijo pregled in kdo je tisti, ki zlahka ugotovi, ali je primerna ali je iz ekološke njive ali tiste, ki jo zalivajo z gnojnico ali pa je bila morda pol leta v nekem skladišču … Konkretna opozorila so bila objavljena že pred šestimi leti, a danes marsikje še vedno delajo, kot so navajeni. Objavljeni jedilniki domov za starejše izgledajo slastno, natančen pogled pa obelodani vse, česar se ljudem, ki se bližajo stotici, ne bi smelo servirati, sploh pa ne pogosto (pire iz vrečke, jajca v prahu, cvetača v solati iz pločevinke, pesa ravno tako, razne salame, mastne klobase, beli kruh, umetne omake, ostanke kosil, … ) Kliče se državo, nutricioniste, strokovnjake za prehrano, inštitut za varovanje zdravja, nenazadnje tudi varuha človekovih pravic. Poskrbite, da bodo ljudje jedli dobro, raznoliko, kulturno in po željah!