Policist v Celju je po naključju ustavil šoferja, ki je prevažal truplo svoje žene. Dobili smo novo (katero že po vrsti?) »družinsko tragedijo«. Ne kaže, da bi novinarji kdaj reflektirali, kaj z uporabo tega izraza pravzaprav sporočajo javnosti, žalujočim in kaj povzročitelju zločina. Pri tem ne pomnim, da bi umor v drugačnih okoliščinah poimenovali »tragedija«, po drugi plati pa je pomenljivo tudi, da se prav nobenemu novinarju ni zdelo primerno poimenovati »tragedija« poskus umora s sekiro, ki ga je nad možem zagrešila bojda pretirano ljubosumna žena. Umoru žene ali partnerke torej ne glede na nesporno kriminalnost dejanja po mnenju poročevalcev ne gre odrekati »tragičnosti« – storilec je namreč daleč najpogosteje partner, ki ubije svojo partnerko, ženo oz. bivšo partnerko. V spregi s šovinističnim diskurzom na spletnih forumih in družabnih omrežjih, ki je hkrati odraz in dejavnik reproduciranja stanja in vzorcev razmišljanja, je, ko gre za vprašanje nasilja, to zares ubijalska kombinacija.

Mediji tipično označijo umor v intimno-partnerskih odnosih kot »dejanje v afektu, posledica nerazsodnosti, ljubosumja, umor iz strasti itd.«, čeprav v resnici ne gre za afekt, temveč za to, da je partner obseden z nadzorom partnerke do te mere oz. dokler je ne ubije. Ob predstavitvi podrobnosti nedavnega umora v Celju je vodja oddelka za splošno kriminaliteto na Policijski upravi Celje povedal, da je mož umor svoje žene načrtoval že dlje časa. Prav tako nikakor ne preseneča podatek, da so osumljenca že leta 2011 obravnavali zaradi nasilništva v družini in mu takrat izrekli ukrep prepovedi približevanja soprogi. Tudi januarja letos so mu izrekli ukrep, ki pa je prenehal veljati. Neposredno odgovorni za takšen razplet so torej tisti, ki ženski niso zagotovili varnosti, kljub temu, da je bilo jasno, da je ogrožena in da je bilo to v njihovi pristojnosti.

Ljudje, ki so običajno poklicani v medije, da komentirajo delikte, so tipično predstavniki policije, morda sodstva, manj pogosto socialni delavci, psihologi, psihiatri in še najmanjkrat predstavnice nevladnih organizacij za boj proti nasilju nad ženskami. Kar je nenavadno, saj se prav te že desetletja poglobljeno ukvarjajo z nasiljem nad ženskami in otroki, zato jim je povsem jasno tako, kaj do nasilja in njegovih najekstremnejših oblik privede, kot tudi, kako bi bilo nasilje mogoče in treba preprečevati. Kljub temu se v javnosti s pomočjo dežurnih strokovnjakov perpetuira vtis, da je tovrstno ekstremno nasilje nekaj, kar je takorekoč nemogoče preprečiti in skoraj enako nemogoče razumeti. Toda umor »ni izoliran incident, do katerega pride nenadno in nepričakovano. Je dokončno dejanje nasilja v procesu nasilja«, pove Špela Veselič z Društva SOS telefon. Evidentirana zgodovina nasilnega odnosa do partnerke in/ali otrok že sama po sebi in vnaprej opozarja na veliko verjetnost, da bo prišlo do ekstremnega nasilja, ali pa bi vsaj morala. Drugo vprašanje pa je, ali policija in pristojne institucije grožnje in nasilje s strani partnerja (še vedno) prevečkrat podcenjujejo in potiskajo v okvire »zakonskih prepirov«, najbrž po zaslugi dejstva, da ne moremo povsem izključiti možnosti, da je tudi kakšna ženska nasilna do partnerja in/ali svojih otrok. A v luči dejstva, da je v partnerskem nasilju približno 92 % storilcev moških, še posebej pri težjih oblikah nasilja, bo vendarle treba ločiti in ločeno obravnavati nasilje, ki je strukturno in sistemsko pogojeno. Žal skrajne oblike nasilja niso eksces, temveč vsakodnevna praksa, ki je celo v porastu, javnost (kateri njen del?) pa si zatiska oči pred razsežnostmi nasilja, o katerem mediji poročajo kot o »družinskih tragedijah«. Dejanj, ki bi jih morali ob vsem védenju in izkušnjah preprečiti ali vsaj omejiti, zagotovo ne moremo obravnavati kot tragedije, kvečjemu kot nerazumno visoko toleranco družbe do nasilja. Ta toleranca se reproducira prav ob neustreznih komentarjih domnevnih strokovnjakov, ki vedno znova relativizirajo dejanja, ki bi jih morali enoznačno in nedvoumno označiti za zločine, pri čemer to, da se zgodijo v družini, nikakor ni olajševalna in tudi ne zgolj nesrečna okoliščina. Nasprotno, gre za sistemsko zlorabo institucionalizirane premoči moških nad družbeno šibkejšimi. Kot je bilo povedano že neštetokrat, je to premoč najlaže zlorabljati prav v pogosto pred svetom skritim in za mnoge nedotakljivim družinskim življenjem. Vsak pa je odgovoren za to, kar počne.

Znano dejstvo je, da je družina za marsikatero žensko in otroka najnevarnejše okolje. Če že niso neposredne žrtve nasilja, pa so otroci skoraj brez izjeme kolateralna škoda razmerij, v katerih obstaja dinamika (verbalnega, psihičnega, spolnega, fizičnega, ekonomskega) nasilja. Kot kažejo mednarodne raziskave, obstaja večja verjetnost, da bo ženska napadena, poškodovana, posiljena ali umorjena s strani svojega partnerja kot s strani katerekoli druge osebe, še posebej visok je odstotek žensk, ki postanejo žrtve telesnega in spolnega nasilja svojih bivših partnerjev.

Drugo dejstvo – ki ga je nedopustno spregledati –, je prav nasprotno od tega, kar trdijo kvazi strokovnjaki za partnersko nasilje, namreč da gre za skoraj neverjetno predvidljive vzorce vedênja. Gre takorekoč za eno in isto zgodbo, znan scenarij z znano dinamiko stopnjevanja nasilja in znanim možnim izidom, neredko s samomorom in umorom hkrati. Tako tudi v celjskem primeru.

Da je stvari mogoče razumeti in tudi reševati, dokazuje govor dolgoletne aktivistke in strokovnjakinje za problematiko nasilja, Katje Zabukovec Kerin, soustanoviteljice Društva za nenasilno komunikacijo, na Mednarodni konferenci Ženske 20 let po Pekingu konec leta 2014 (do danes na spletu, objavljen je na youtubu, celih 97 ogledov, kar je glede na njegovo relevantnost, kaj, briljantnost, premalo). Zabukovec Kerin pove: »Namesto, da bi mediji dvigali senzibiliziranost javnosti, so s pogosto senzacionalističnim poročanjem o t. i. osebnih tragedijah naredili obratno. Javnost je z zgodbami tako zasičena, da se je senzibiliziranost pravzaprav zmanjšala.» Še ena vztrajna borka proti nasilju, nemalo zaslužna za nedavno ratifikacijo Istanbulske konvencije, Špela Veselič z Društva SOS telefon, pa pravi: »Tudi če se ženske odločijo, da poiščejo pomoč pri ustreznih institucijah, te pogosto ne verjamejo grožnjam, ki jih izreka mož. Ženske se nato prepogosto vračajo k nasilnemu partnerju, ovržejo ovadbo in tako jim nihče več ne pomaga. Treba pa je preveriti, zakaj je bila ovadba ovržena, vsako grožnjo, vsako psihično in fizično nasilje je treba jemati resno, preučiti dogajanje, ne pa ga sprejeti kot dejstvo.”

Kolikim novinarjem in novinarkam se zdi vredno prisluhniti ženskam, ki o nasilju govorijo iz vsakdanjih izkušenj in ob sistematičnem raziskovanju vzorcev »družinskega nasilja«, ter poročati o njih? In kdo, če ne novinar, mora vedeti, da so besede pomembne?

Uporaba besede »tragedija« je neprimerna in celo nevarna prav zato, ker predpostavlja, da je nek dogodek zunaj naše moči, naravni del življenja, ki ga je nemogoče in celo nesmiselno preprečevati. Kot je nekoč dejal neki slovenski minister: »Preprosto je treba sprejeti, da se bodo tragedije vedno dogajale«. Tragedija je kvečjemu to, da se nekateri ne želijo ničesar naučiti in tudi ničesar spremeniti.

---

Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar!

Vseskozi poudarjate, da je modernizacija slovenskega železniškega omrežja prioriteta dela vlade. Kot potnik na vlakih med Novim mestom in Ljubljano Vas želim opozoriti, da so vsi izvajani in tudi načrtovani projekti skoncentrirani zgolj na V. in X. železniški koridor, torej tam, kjer se vozi tovor v Luko Koper in iz nje. Za preostale regionalne proge se ne zmeni nihče, zato pozabljene klavrno propadajo.

Stanje regionalnih prog lahko preprosto označim za tragično. Čeprav so na njih vezani številni potniki (dijaki, študenti, upokojenci itd.) ter tovor, o kakršnikoli posodobitvi ni ne duha ne sluha. Deset, dvajset, trideset in še več let so predmet brezobzirnega zanemarjenja, rezultat je temu primeren.

Tako je tudi na železniški povezavi Ljubljana – Novo mesto – Metlika, kjer se od izgradnje leta 1894 oziroma 1914 ni spremenilo skoraj ničesar. Izjemno slaba nosilnost proge, brez elektrifikacije in sodobnih signalno-varnostnih naprav, dotrajani in zarjaveli mostovi ter drugi objekti nakazujejo vso bedo. Vijugasta trasa s kritičnimi deli (počasne vožnje) in veliko pasivno zavarovanih prehodov čez železnico pa poskrbijo za naravnost polžjo hitrost vlakov. Iz Novega mesta v Ljubljano lahko pridete najhitreje v uri in pol, iz Metlike potrebujete še uro več. Povsem enako kot pred tridesetimi leti.

Premier Cerar, ob vsem mi gre po glavi sledeče: Javna infrastruktura – javna sredstva. Modernizacijo železnic si predstavljam kot enakomerno posodabljanje prog po vsej Sloveniji. Seveda so določeni odseki pomembnejši, vendar to ne pomeni, da se lahko preostale pusti propasti. Ni prav in ni pošteno, da so posodobitve tirov predvidene le na mednarodnih koridorjih, medtem ko smo prebivalci ob regionalnih progah obsojeni na železniške storitve, kakršne imajo v državah tretjega sveta.

Pretekli in sedanji koncept modernizacije železniške infrastrukture pomeni prvorazredne in drugorazredne državljane, kar je zagotovo v nasprotju z Vašimi vrednotami in cilji dela vlade. Eni na področju železnic ne dobimo ničesar in če se nekaj ne bo spremenilo, bo tako tudi naslednjih 100 let.

Predsednik vlade, pričakujem, da boste s svojo ekipo poskrbeli tudi za regionalne proge ter jim namenili vsaj kakšno drobtinico, če že kaj večjega zaradi »nestrateškosti« ne morejo dobiti. Želim si, da bi imeli sodobno železnico tudi na Dolenjskem ter v Beli krajini in ne samo tam, kjer so boji za milijardni tovor in podobno.

Da pa bi še bolje spoznali bedo regionalnih povezav, Vas vabim, da se pridružite pri vožnji z vlakom na železniški progi Ljubljana – Novo mesto – Metlika. Lepo Vas pozdravljam,

---

V kolumni Janka Lorencija z naslovom Nalezljivost, kjer primerja Slovenijo z Grčijo, se je avtorju kljub realistični diagnozi zapisala trditev, ki jo je treba močno relativizirati. Kolumnist pravi, da je grška Siriza »zmagala zaradi obupne splošne stiske in do gnusa gnile domače politike. Pri nas je kriza plitvejša, politika pa kljub vsemu še ni na tako slabem glasu.« To je idealiziranje slovenskih razmer. Res je grški delež revnega prebivalstva večji od slovenskega, a trendi in ukrepi v zvezi z revščino so v Sloveniji slabši kot v Grčiji. V zadnjih meritvah (Eurostat) je Slovenija zabeležila neslaven rekord: med letoma 2012 in 2013 smo glede hitrosti oz. velikosti potiskanja prebivalstva pod prag revščine postali celo drugi v Evropi (hujša od nas je bila zgolj še Litva), medtem ko so evropske države ravnale obratno, v povprečju so zmanjšale delež revnih. Grčija ga sicer ni zmanjšala, a ga kljub »trojki« tudi ni povečala, medtem ko je, denimo, Španija – druga največja evropska bolnica - v istem času revščino zmanjšala za dvakrat toliko, kot smo jo pri nas povečali. Celo že v obdobju debelih krav, torej na vrhuncu največje gospodarske konjunkture v letih 2007/08, je Slovenija delež revnih prav tako povečala in se med vsemi EU-državami tudi takrat uvrstila na visoko (peto) mesto po velikosti tega škandaloznega pridelka, medtem ko je Grčija takrat uspela revščino nekoliko zmanjšati in to za natančno enak odstotek, kot se je povprečno zmanjšala tudi v vsej Evropi. Ne pozabimo, da se danes Grčija konfrontira z EU prav v imenu zmanjšanja revščine in je v tej zvezi sprejela tudi že prve zakonske ukrepe. Skratka, po omenjenih trendih in konkretnih ukrepih ravna Slovenija nasprotno od Grčije, čeprav bi jo morali imeti za zgled. In ne pozabimo, ignoranca do revnih (in ostalih družbenih margin) je za Slovenijo značilna brez izjeme tako v kriznih kot konjunkturnih časih, torej neodvisno od ekonomije.

Enako idealizirana je tudi domneva o ugledu politike, ki da pri nas še ni na tako nizki ravni kot v Grčiji. Ne bo držalo, sodeč po javnomnenjskih podatkih ni opaziti nobenega dviga ugleda ključnih političnih institucij, je pa res, da se lahko tolažimo, da še nižje od dna res ne gre. V Grčiji raziskave javnega mnenja kažejo, da vladno politiko podpira 70 odstotkov prebivalstva (J. Burnus).

---

Mladina, št. 07

Lorencijeva „drobna goljufija“ s ponavljanjem postaja večja. Zadnjič mi je očital, da sem mu podtaknil trditev, da on „odločitev ustavnih sodnikov ne bi spoštoval“ - zdaj mi očita že več: da Krivic (ki „se rad oglaša in hoče imeti vedno prav“ - argument ad rem!?) še naprej „žene svoje - da jaz odločitev US ne bi upošteval“. Je bil to morda le lapsus, pomotoma zapisana napačna beseda?

Da, glagol spoštovati ima res več pomenov in tudi sam sem bil na enem mestu neprecizen, ko sem premalo jasno napisal, da je „pogoj za minimalno kohezijo spoštovanje (tj. izvrševanje - ne odobravanje!) zakonito sprejetih odločitev državnih organov“, tistih najvišjih še posebej.

Zgolj „upoštevanje“ ali „izvrševanje“ pa seveda še ni tisto „spoštovanje, ki je pogoj za minimalno kohezijo v družbi“ - in že zadnjič sem opozoril na to, da je „v najini polemiki šlo za nekaj več od golega upoštevanja“. Recimo, prav za tisto, kar zdaj Lorenci imenuje „imeti do koga spoštljiv odnos“ - kar pa ustavnemu sodišču že ves čas te polemike odreka, zdaj s temi besedami: „Beseda spoštovati v pomenu ceniti, imeti do koga spoštljiv odnos, se mi v zvezi z ustavnim sodiščem v tej zasedbi zdi neprimerna.“ Res se nad te ustavne sodnike ni spravil „ne z bombami ne z ragljami“, pač pa z zelo žaljivim izražanjem o „kužno delujočih odločitvah teh politikantov“. In tu je eden od problemov nerazvite politične kulture in kulture javne besede pri nas: da nekoga, s katerim se ne strinjaš, potem žališ, mu odrekaš dolžni spoštljivi odnos. Že posameznik ga zasluži kot človek s svojim človeškim dostojanstvom - in sodniki (eni žaljeni z „desne“ in drugi z „leve“) so tudi ljudje. O nujnih dodatnih zahtevah za spoštljiv odnos do sodišč pa nekaj še na koncu.

Da, javni funkcionarji morajo trpeti tudi ostrejše, v določenih okoliščinah celo žaljive kritike, ne da bi bila taka žaljiva kritika kazniva. S tem se povsem strinjam. S pripombo, da nekaznivost še ne pomeni tudi z gledišča kulture dialoga zaželenega in sprejemljivega ravnanja. Predvsem pa to načelo Evropsko sodišče za človekove pravice uveljavlja nasproti politikom, ne pa nasproti sodiščem. Da je vzdrževanje spoštljivega odnosa do sodišč nujno, v anglosaškem svetu tudi z ostrimi kaznimi za „contempt of court“ (za žalitev sodišča) - zato da bi se lahko spori učinkovito reševali pred (v družbi spoštovanimi, sprejetimi) sodišči in ne politično ali celo z nasiljem, je v nekaterih družbah že dolgo splošno sprejeto in povsem nesporno, pri nas je pa tudi ta del politične kulture še zelo nerazvit.

---

Pozdravljeni,

Prebral sem članek v Mladini »Ne drugi, ampak slepi tir?«, ki je bil v Mladini objavljen 20. marca. Avtor članka je geograf Gašper Kleč.

Glede na to, da se sam že celo desetletje ukvarjam z železnico in II. tirom Divača-Koper bi rad pokazal nekaj dejstev, ki jih omenjeni avtor članka navedel napačno.

Osnovnošolsko znanje matematike zadošča za izračun dolžine stare in nove proge. Obstoječa proga med Divačo in Koprom je dolga 48,1 km, priključek nove proge bo izveden pred postajo Koper tovorna, tako da bo nova proga v primerjavi z obstoječo krajša za dobrih 17 km (in ne 4,5 km kot navaja avtor).

Kako lahko ob takem lapsusu potem avtor trdi, da bi bila gradnja II tira ob obstoječi progi cenejša in hitrejša, če pa je tir daljši za 17 km? Za omenjeno traso so se strokovnjaki na podlagi množice izdelanih študij in variant odločili za to traso. Poleg tega za gradnjo industrijskega tira ne moremo pričakovati sofinanciranja s strani Evropske unije. Divača Koper je ena najpomembnejših koridorskih prog v osrednji Evropi. Strinjam pa se z avtorjem, da je strošek gradnje nove enotirne proge ogromen in ravno zato zbuja skrb med širšo javnostjo.

Drugo dejstvo, ki bi ga geograf pač moral vedeti je, da mora vlak po obstoječi progi premagati 525m višinske razlike (in ne 431m, kot navaja avtor), saj je najvišja nadmorska višina proge na postaji Rodik (525m), proga se nato spusti proti Divači, ki je na višini 431m.

Potrebno je ločiti potovalne hitrosti in hitrosti med vožnjo. Hitrosti tovornih vlakov med vožnjo se v povprečju gibljejo okoli 70 km/h, medtem ko so potovalne hitrosti vlaka na določeni relaciji nižje zaradi postankov vlakov, ki so običajno zaradi križanj na enotirni progi, menjave lokomotiv, prednosti potniškega prometa, čakanja na prosti interval, itd…

S spoštovanjem,

---

Gospod Krivic drobno goljufa še naprej. Na vse načine motovili in napeljuje na svoj mlin moje besede, da je fraze o spoštovanju odločitev ustavnega sodišča vedno teže poslušati. Hkrati sem zelo jasno zapisal, da je treba odločitve tega sodišča upoštevati, sicer bi zavladala kaos in brezvladje. Torej sem napravil dovolj jasno razliko med spoštovati in upoštevati, izvršiti itd. Pravni pouk za mojega spoštovanega sobesednika: glagol spoštovati ima pač več pomenov. Beseda spoštovati v pomenu ceniti, imeti do koga spoštljiv odnos, se mi v zvezi z ustavnim sodiščem v tej zasedbi zdi neprimerna. No, Krivic se dela, da distinkcije ni in s kopičenjem citatov, samocitatov (zelo so mu pri srcu) in svojimi razlagami tega, kar sem mu repliciral, žene svoje – da jaz odločitev US ne bi upošteval. Človek pač, ki se rad oglaša, hoče vedno imeti prav in si mora zato kdaj pomagati tudi z domišljijo, zavajanjem ali indičnimi mnenji. Najbrž ne zato, ker je bil nekoč sam ustavni sodnik.

Ostajam tudi v dvomu, ali je sposoben zlesti nad ozko, strankarsko razumljeno levičarstvo in desničarstvo. To sem napisal v zvezi z napredujočo neoliberalizacijo celotne, leve in desne slovenske politike, ki se odraža tudi pri delu US. Krivic na te besede ne reagira, čeprav me sicer otovori s strašnimi grehi v odnosu do sodišča.

Dragi gospod sobesednik, slovesno izjavljam, da se nad ustavno sodišče ne bom spravil ne z bombami ne z ragljami.

---

Z večino stališč dr. Kovačiča se strinjam, čeprav v novih predlogih ZViS vidim tudi nekatere dobre možnosti, da se sistemsko reši vprašanje nesorazmernih AH, konkretno, v izstopu iz sistema javnih uslužbencev (profesorji nismo uradniki!) in nadomeščanju AH (in vseh ostalih dodatkov) z jasno omejenimi stimulacijami. A se po drugi strani strinjam, da so mnoga druga izhodišča za novi ZViS nesprejemljiva (npr. začasnost zaposlitev). Toda k pisanju me je spodbodel predvsem zadnji odgovor dr. Kovačiča, ki je očitna posledica »pokvarjenega telefona«, prevečkrat in napačno posredovanega, slišanega in reinterpretiranega opisa stanja na Univerzi v Mariboru. V mislih imam stavek »Na mariborski univerzi imajo nekateri profesorski naziv, a predavajo 28 ur na teden za le devetsto evrov neto plače, ker je fakulteta v času rektorja Dušana Rebolja znižala obračunsko vrednost ure.« Že v nekem drugem sestavku, v Večeru, je avtorica dr. Vuk Godina pavšalno trdila, da je »Rebolj uvedel povečano izkoriščanje zaposlenih delavcev na univerzi in neplačevanje njihovega dela«. Gre za podobno napačno trditev, zato, podobno kot njej, odgovarjam tudi dr. Kovačiču:

1. Študijske programe, njihovo vsebino in obseg predlagajo Senati fakultet, potrdi jih Senat univerze.

2. Merila za vrednotenje dela sprejemajo Senati fakultet, potem, ko pridobi pozitivno mnenje Senata univerze, jih potrdi Upravni odbor.

3. Princip t.i. faktorizacije (upoštevanje kontaktnih ur glede na število študentov) je že pred letom 2003 uvedlo pristojno ministrstvo s Sklepom o normativih in standardih, na Univerzi v Mariboru pa se je pričel uvajati leta 2005 postopoma po posameznih fakultetah.

4. Dekan fakultete je pristojen in odgovoren za razporejanje dela, vključno s pedagoškimi nadobremenitvami in njihovim plačevanjem (v skladu z avtonomijo = pristojnostjo in odgovornostjo fakultet).

5. Rektor je dolžan zagotoviti plačo po pogodbi in to je prejel vsak zaposleni na Univerzi v Mariboru vsak mesec v celotnem znesku, tudi v zadnjih letih najglobljih finančnih rezov!

Za obseg dela zaposlenih na fakultetah je tako v prvi vrsti odgovorna akademska skupnost fakultete, saj preko Akademskega zbora in Senata neposredno vpliva na ponudbo študijskih programov. Prikazovanje visokošolskih učiteljev in sodelavcev kot mezdnih delavcev zato ne odgovarja dejanskemu stanju. Da so v preteklosti fakultete za vsako ceno širile in nato ohranjale ponudbo programov, ne glede na preobremenitve in finančno podhranjenost pa je v veliki meri posledica 63. člena ZViS, ki s posebno obravnavo t.i. nadobremenitev spodbuja profesorje k zbiranju čim večjega števila kontaktnih ur. Tako smo prišli do inflacije programov in kontaktnih ur na eni in do faktorizacije kot reakcije na drugi strani. A globji vzroki anomalij v slovenskem visokem šolstvu redko koga zanimajo. Predvsem se objavljajo površne in pavšalne interpretacije, česar vsaj od Mladine res nisem pričakoval. Skratka, ne, nihče na Univerzi v Mariboru ne predava 28 ur za osnovno plačo, a ne dr. Kovačič, ne g. Košak te informacije pri rektorju nista preverila.

Kot rektor nimam prav nobenega interesa, da bi bili zaposleni pedagoško preobremenjeni, prav nasprotno, večkrat sem opozarjal fakultete, da naj dobro premislijo, koliko študijskih programov bodo razpisovale, saj so sredstva za njihovo izvajanje zelo omejena. Le kaj naj bi imel rektor od hiper-

eksploatacije? V mojem interesu je zadovoljstvo zaposlenih, in tudi zato sem opozarjal, da pedagoško preobremenjevanje zmanjšuje kakovost pedagoškega dela in krajša čas za raziskovalno delo, ki je vendar bistveni del dejavnosti predvsem univerzitetnih učiteljev in asistentov (o raziskovalnem delu se žal te dni redko kdo sprašuje.)

Prav bi bilo, da bi vsaj novinar Klemen Košak, ki je podpisan pod intervju, preveril informacije, če jih že intervjuvanec dr. Kovačič ni. Če drugega ne, bi lahko preveril vsaj ime rektorja.

P. S.: preden vprašate, moj AH v letih 2011-2014 je znašal 4381€, pred tem nekaj več, a me vsekakor ne boste našli na nobenem seznamu – z višino honorarjev jim ne sežem do gležnjev.

---

V članku »Nadzor nad Sazasom?«, ki je bil objavljen 13. marca 2015, na strani 13 revije Mladina, avtor Peter Petrovčič nesorazmerno in populistično obravnava novelo avtorske zakonodaje (Zakon o avtorski in sorodnih pravicah) in celotni prispevek, vključno z naslovom, gradi na nepreverjenih in neobjektivnih dejstvih. Združenje SAZAS oz. »Sazas« uporabi, kot da je edina kolektivna organizacija, ki se jo zadevajo predlagane spremembe avtorske zakonodaje. Avtor prispevka si ni pridobil stališča Združenja SAZAS o obravnavani tematiki in nikakor ni stopil v stik z nami. Tak novinarjev pristop je povzročil zavajanje avtorjev in javnosti.

Med drugim smo zasledili: »SAZAS (….)….. nasprotuje noveli zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ker želi država vzpostaviti nadzor nad njihovim delom«.

Združenje SAZAS se zavzema za določene spremembe avtorske zakonodaje. Gre za spremembe, ki po trenutno veljavnem zakonu v praksi povzročajo težave. To so npr. odprava obvezne kolektivne zaščite ter s tem odprava monopola, izključnost avtorske pravice, enotna položnica za uporabnike in s tem jasno določeno razmerje višin tarif različnih kolektivnih organizacij, itd.

Nadalje se avtorju zapiše: »Kljub temu pa država nima pravih pooblastil za vpogled v njeno delo.

Sedanji zakon državi v polni meri daje vzvode za nadzor, ki ga tudi redno izvaja.

Za razliko od evropskih držav, kjer avtorji lahko sami postavljajo ceno svojega dela, je način oblikovanja tarif v Sloveniji natančno določen z zakonom. Potrebuje se soglasje uporabnika in kolektivne organizacije, in če slednje ni možno, ceno določi Svet za avtorsko pravo. V preostalih primerih pa jo celo postavi država z vladno uredbo. Torej samovoljno postavljanje tarif po sedanji zakonodaji ni možno, kar pa bi bilo edino v skladu z Bernsko konvencijo. V takih primerih bi lahko ceno samovoljno znižali ali celo ne zaračunavali, in ravno zato so glasbeniki že v preteklosti podali pobudo za možnost drugačne ureditve za npr. neprofitna društva.

Zakon zahteva vnaprej znana ne-arbitrarna pravila delitve in Združenje SAZAS to spoštuje. Zagotovljena je tudi popolna transparentnost uporabe glasbenih del za zadnjih šest let, do česar ima vsak avtor vedno vpogled.

Predlagatelj sam navaja, da je avtorska zakonodaja izrednega pomena, a avtorji k spremembi niso bili povabljeni. Predlog ne vsebuje nobenih strokovnih utemeljitev. Čudno je, da predlagatelj pri pripravi te novele ni upošteval smernic Protikorupcijske komisije.

Predlagatelj ne sledi zahtevanim spremembam evropske direktive št. EU 2014/26, čeprav mora biti le-ta implementirana najkasneje do aprila 2016. V delu zakona, ki je že danes skladen z omenjeno direktivo, se le ta spreminja na način, da bo le ta neskladen. Vse to je posledica odsotnosti sodelovanja zainteresirane javnosti.

Združenje SAZAS je zasebno društvo avtorjev, ki preko njega upravljajo s svojo zasebno pravico, prav tako pa Združenje SAZAS zastopa ves svetovni glasbeni repertoar preko več kot 60 recipročnih pogodb. Združenje SAZAS ni paradržavna inštitucija in tudi ne razpolaga s koncesijo države. Združenje SAZAS ne prejema proračunskih sredstev, pač pa avtorske honorarje zbira na trgu in sicer od tistih, ki se prostovoljno odločijo v javnosti predvajati glasbo.

Medtem, ko po eni strani novela zakona sili k plačilu male uporabnike, pa po drugi strani predlagatelj ne predvideva sprememb v smeri, ki bi zagotovila, da bi tudi veliki uporabniki pošteno plačevali avtorske honorarje, torej brez iskanja trenutnih zakonskih lukenj.

---

Mladina je svojo raziskovalno novinarsko pozornost trikrat (11. 11. 2011, 1. 6. 2012 in 20. 7. 2012) namenila delovanju veleposlaništva RS v Parizu v času mandata veleposlanika dr. Janeza Šumrade (2006-2010). Med drugim je pisala o menda odkritih in številnih »nepravilnostih« v delovanju veleposlaništva ter o pariškem stanovanju, ki naj bi si ga dr. Šumrada in njegova soproga »omislila ... z denarjem državnega proračuna. Šumrada naj bi za odplačevanje posojil trošil denar, ki ga je dobil od zunanjega ministrstva za najem rezidence – skupaj naj bi šlo za približno 350 tisoč evrov.«

Po opravljeni kriminalistični preiskavi zoper dr. Šumrada, je Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani dne 18. 4. 2014 v celoti zavrglo kazensko ovadbo zoper Janeza Šumrada zaradi osmih kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic.

Trditve, ki smo jih objavili v zgoraj navedenih prispevkih, preklicujemo ter se veleposlaniku dr. Janezu Šumradi iskreno opravičujemo.

---

Pri Janku Lorenciju že zelo dolgo, vsaj trideset let, visoko cenim celo vrsto velikih kvalitet njegovega pisanja in razmišljanja - tega, da se moji kritiki njegovega zadnjega pisanja o ustavnem sodišču skuša izmakniti tako, da je eni od svojih misli, ki sem jo kritiziral, naknadno skušal odvzeti ost, pa gotovo ne morem ceniti. Če se v kolumni, kjer napadeš ustavno sodišče kot „politikantsko“ in „kužno delujoče“, hkrati obregneš ob frazo „odločitev US bomo spoštovali“, bi rad videl bralca, ki je to razumel kaj bistveno drugače kot jaz. Avtor pravi, da je bila moja interpretacija tega njegovega stavka samovoljna in zlonamerna - in da on v resnici misli, da je odločitve US treba „upoštevati“ (!?) - „sicer bi zavladala kaos in brezvladje“. Morda res, če jih res niti upoštevali ne bi (če bi jih torej drugi državni organi kar ignorirali) - toda v najini polemiki je šlo za nekaj več od golega upoštevanja. To je - hote ali nehote - potrdil Lorenci sam, ko je v svojem odzivu na mojo kritiko napisal takole: „Res pa je fraze o spoštovanju vedno teže poslušati. Bodisi zato, ker so tisti, ki jih izrekajo, sami nevredni spoštovanja, ali pa zato, ker gre za problematične ali škodljive odločitve US.“ Seveda so odločitve kateregakoli iz ljudi sestavljenega organa lahko problematične in tudi škodljive. Tisti, ki o njih tako mislijo, jih zato lahko kritizirajo - pogoj za minimalno družbeno kohezijo (in zato tudi ustavna zahteva!) pa je spoštovanje (tj. izvrševanje - ne odobravanje!) zakonito sprejetih in izvršljivih odločitev pristojnih državnih organov. Še zlasti tistih zadnjih, najvišjih, s posebnimi ustavnimi pristojnostmi, ki so jim z ustavo podeljene prav zaradi ohranjanja minimalne družbene kohezije - da družba ne zapade v anomijo ali, z Lorencijevimi besedami, „v kaos in brezvladje“.

A „drobno goljufijo“, ki mi jo pri tem očita, si je tu v resnici dovolil Lorenci sam. Očita mi, da sem napisal, da on, Lorenci, „odločitev ustavnih sodnikov ne bi spoštoval“. V resnici sem bil tu precej bolj previden. Najprej sem dopustil možnost, da je bil ta njegov sporni stavek morda tudi samo nepremišljen, nato pa sem nadaljeval: „Tudi mene ta fraza iz ust predstavnikov državnih organov, katerih odločitve so bile kot protiustavne razveljavljene, hudo iritira, samo ne zato (kot je razumeti Lorencija), ker ‘kužno delujočih odločitev teh politikantov’ pa on že ne bi spoštoval, ampak zato, ker ...“ (z razlago, kaj pri teh frazah moti mene). Torej „kot ga je razumeti“, sem dokaj previdno napisal - in zdaj avtor pravi, da sem ga razumel ne le napačno, ampak zlonamerno? Pa ga očitno niti napačno nisem razumel, saj tudi v odzivu ponavlja ne le to, kar sem prikazal že zgoraj, ampak tudi, da „varuh ustave sesuva ustavo ... saj sprejema tudi odločitve, ki škodijo suverenosti in socialnosti Slovenije, kar oboje določa ustava“ - le tistega najhujšega, o kužno delujočih odločitvah teh politikantskih ustavnih sodnikov, ni še enkrat ponovil. A zanikal, umaknil ali vsaj ublažil teh skrajno žaljivih in za vzdrževanje minimalnega spoštovanja do najvišje institucije za varstvo ustave skrajno nedopustnih besed tudi ni.

Ob njegovem zaključnem pozivu, naj „zlezem nad ozko, strankarsko razumljeno levičarstvo ali desničarstvo“, pa ga lahko vprašam samo, ali si je morda privoščil neslano šalo ali pa ni prebral prav ničesar, kar prav o tem javno pišem že vse te mesece, pa tudi že dolga leta.

---

Prebiranje kolumn ni kratkočasna zadeva. Njihova funkcija je daleč od tega, da bi bralca zabavala, saj njihovi avtorji vedno opozarjajo na aktualne družbene probleme in pri tem izkazujejo močno osebno noto do obravnavane teme. Včasih se z njimi strinjamo, včasih pa tudi ne. Obravnavajo problematiko, ki nam je bližje ali pa se nas sploh ne dotakne.

So pa tudi takšne, ki nas spodbudijo, da o njihovi vsebini globlje razmislimo in se včasih tudi sami pisno odzovemo.

Če za začetek tudi sam namenim nekaj besed o osrednjemu junaku Lorencijeve kolumne, si ne morem kaj, da se ne bi v celoti strinjal z avtorjevimi stališči. Še več, voditelj Odmevov, ne samo, da ima velik vpliv na nacionalkino občinstvo, očitno ima velikega tudi na programsko vodstvo TVS, ki je realizacijsko zasnovo informativnih programov umerilo povsem po njegovih notah. Voditelj, ki s svojim stasom in glasom povsem obvladuje studijski prostor in sogovornike in s tem postavlja izredno »visoke« produkcijske standarde, ki jih ostali programski sodelavci informativnega programa, zelo težko dohajajo. Pa jim ne moremo oporekati, da se ne trudijo, da obupujejo, še več, vsak dan se jih v tekmo, brez upa na zmago, pojavi še več. Tako je celoten informativni program že povsem prepreden s stoječimi osebki, ki nas skušajo »eks katedra« seznanjati z bliščem in bedo našega vsakdanjega življenja.

Ne gre oporekati, da se nas nekatere programske, predvsem športne vsebine, bolj dotaknejo, če nas nagovori novinar, ki tudi sam s svojo pokončnostjo izžareva dodatno energijo, ravno tako pa za vrsto informativnih oddaj velja, da terjajo bolj umirjeno realizacijo.

Še ne dolgo nazaj, so nas medijski strokovnjaki učili, da se mora resni televizijski medij, posebej tisti iz srednjeevropskega kulturnega prostora, obnašati kot gost v stanovanju. Za goste, pa vsaj pri nas doma velja, da jih povabimo v dnevno sobo, jih posadimo na sedežno garnituro in z njimi prijazno, brez povzdigovanja glasu, tudi kadar se ne strinjamo, izmenjujemo mnenja, informacije, stališča, ipd.

Pa bi gledalec vse to še nekako prenesel, če bi iz programskih doneskov ustvarjalcev TVS, našega junaka in vodstva radiotelevizije, vsaj vsake toliko časa prišel majhen utrinek zavedanja,da ima nacionalna medijska hiša v svojem naslovu tudi pridevnik »javna« in mora zaradi tega, ob nekaterih aktualnih družbenih problemih, zastaviti tudi svojo besedo. Ne samo avtorja kolumne tudi mnoge druge državljane zelo moti težnja njenega vodstva po lekarniških tehtanjih in uravnoteževanjih programske produkcije, ki mnogokrat že mejijo na absurd. Vsi se že kar nekaj let elegantno skrivajo za sprejete standarde, ki so iz programov povsem izrinili mnenjske novinarske prispevke, da o vrednotah, s katerimi bi moral najvplivnejši javni servis vzgajati svoje gledalce in poslušalce, v odgovorne in k družbenem napredku usmerjene državljane, sploh ne govorimo. In prav slednje je ena od ključnih funkcij javnega medijskega servisa.

Pred leti smo spremljali uravnoteženo medijsko obravnavo zakona o partnerski zvezi, ta uravnoteženost pa se na žalost, ob isti problematiki, ponavlja tudi danes. Pa se je v tem času polje razumevanja partnerskih in zakonskih zvez v svetu že na široko razprlo, k spremembi zakonodaje pa nas napotujejo tudi sklepi US. Kljub temu pa nacionalni javni medijski servis še naprej meri minute pro et contra in se spretno izogiba vsebinskemu posredovanju oziroma osveščanju svojih gledalcev in poslušalcev.

Če je javni medijski prostor že vrsto let omejen z zakonsko regulativo, ki mu na mnogih segmentih ne omogoča izvajanje javne funkcije in je to lahko eden od razlogov za obstoječe stanje, bi državljan in plačnik električnega priključka po vsakokratnem kadrovsko političnem kupčkanju od novega poslovno-programskega vodstva vsaj na začetku njihovega mandata pričakoval toliko pokončnosti in moralne drže, da bodo zastavili vse svoje sile in se javno zavzeli za nujne spremembe medijske zakonodaje. Za spremembe, ki bodo v oporo modernemu, racionalnemu in odgovornemu javnemu medijskemu servisu, medijskemu servisu, ki bo v službi državljanov in državljank, ne pa političnih strank. Pa se tega, ne glede na to, ali pridejo na vrh »naši ali njihovi«, na žalost še ni mogoče nadejati.

---

Tekst, v katerem kolumnist N’toko piše o vlogi religije in njenega domnevnega nasprotja, ateizma, v sodobni potrošniški civilizaciji, ima gotovo nekaj dobrih točk, a jih po mojem mnenju kazijo slabo domišljena argumentacija in sklepi.

Že na začetku avtor zapiše nekaj zame zelo spornega. Religiozni sistemi naj bi ponujali ‘učinkovito upodobitev nekaterih vesoljnih principov’. Kaj je s tem natančno mislil sicer ne pove, zdi pa se, da meri na najgloblja vprašanja, ki zadevajo človekova iskanja o izvoru in smislu vesolja. Ne dvomim, da so železnodobna ali bronastodobna pastirska ljudstva v svojih svetih tekstih videla učinkovito in predvsem prepričljivo interpretacijo sveta in posameznikovega položaja v njem, a sem prepričan, da ima sodobna znanost za človeka v enaindvajsetem stoletju neprimerljivo prepričljivejše in učinkovitejše odgovore. Katera religiozna trditev lahko tekmuje z znanstvenimi tezami o nastanku in funkcioniranju univerzuma? Nobena!

Gotovo se lahko strinjamo z njegovo ključno tezo, da si bo morala sodobna civilizacija izmisliti novo paradigmo človekovega delovanja v svetu, a da imajo težave s tem predvsem ali celo zgolj ateisti, je popolnoma napačno sklepanje. V ZDA, zibelki fundamentalističnega potrošništva, so ateisti gotovo v manjšini (mislim, da jih je trenutno okrog 15 odstotkov). S skoraj matematično natančnostjo je torej mogoče dokazati, da so s fundamentalističnim potrošništvom najbolj indoktrinirani prav verniki. Menim, da to velja tudi za naše loge. Napačna je tudi teza, da so si ateisti izmislili potrošniški darwinizem. Da se je slednji tako prijel med ljudmi sta zaslužni dve dejstvi, ki z ateizmom nimata veliko ali raje nič skupnega. Potrošništvo se napaja na instinktih, ki jih lahko zelo dobro razložimo z darwinističnimi mehanizmi, iz njih pa lahko izpeljemo tudi zaslepljenost in psihofiziološko odvisnost povprečnega potrošnika na zahodu, ki sta dejansko religioznega značaja. Vse našteto se je vpisalo v naše gene že davno preden so ljudje poskusili misliti svet brez bogov, vil in škratov.

Da je takšno sklepanje napačno, lepo pričajo tudi najpogostejše sintagme, ki spremljajo vsakdanje poročanje o ekonomskih zadevah: zaupanje v trge, razpoloženje potrošnikov, vera v bančni sistem itd. Pravzaprav bi lahko iz tega sklepali, da je celoten ekonomski sistem zgolj podsistem ali podružnica etabliranih religij.

Avtor ateiste kar na splošno povezuje s konservativno ekonomsko mislijo, recimo z neoliberalizmom, a to je ravno tako zgrešeno. Že v našem prostoru se zelo jasno kaže, katere politične skupine najbolj podpirajo konservativne, neoliberalne metode. Res jih podpirajo tudi nazorsko nevtralni liberalci, a so slednji povsod v manjšini. Enako v Evropi.

Med avtorjevimi vrsticami lahko zaslutimo pogost očitek, ki ga ponavljajo predvsem religiozni apologeti, da so ateisti nekakšna druga plat kovanca, da so torej neke vrste sekta ali celo religija. Resnica je drugačna: ateizem ni vera, ampak zgolj stališče do specifičnega nazora, ki prostor mišljenja in bivanja posameznikov ne zaseda totalno, kot pri veri, ampak parcialno. Kot je bilo že mnogokrat izrečeno: ateist je kot a-golfist. Če me golf ne zanima in če hkrati opozarjam na njegove škodljive učinke, me z negativno predpono sploh ne morete definirati. Ne igram golfa in pika. Izreči, da sem pa v svojem zanikanju vseeno športnik, je preprosto absurdno. Zato je tudi oznaka ateist nesmiselna.

Seveda je tudi ‘ateist’ lahko bizgec, bedak in ne vem kaj še. A za razvoj sekularne družbe v resnici sploh ni ključno, da morajo zagospodovati ‘ateisti’, ampak mora prevladati duhovno odprt prostor, v katerem nobena institucija duhovnosti ne bo v privilegiranem položaju in bo povsem običajno, da je lahko vsak nazor izpostavljen kritiki. To se do sedaj še nikjer na svetu ni uresničilo. Nikoli v zgodovini. Še najmanj v domnevno ateističnih komunističnih sistemih. In to predvsem zaradi trdovratne potrebe ljudi po varnosti in razmerah, v katerih namesto njih mislijo in delujejo drugi, in agresivne pripravljenosti religioznih in kvazireligioznih institucij, z eno besedo ideologij, da te želje in potrebe izpolnjujejo in celo spodbujajo.

Ja, potrošništvo je gotovo surogat religije, verjetno celo religija. Težava pa je v tem, da prikriva temeljno težavo in paradoks sodobne civilizacije. Kapitalizem potrebuje vernike, a ne tistih, ki bi preveč resno jemali to, v kar ‘verujejo’. Vsaka resna duhovnost, seveda ne le religiozna, je za kapitalizem subverzivna. In ravno nova duhovnost, nova paradigma, bo lahko ustvarila pogoje za drugačen svet.

A težava sploh ni v idejah. Te so že od antičnih časov jasne, čeprav so jih v tisočletjih religije poskušale zamegliti ali preglasiti. Rešitve so torej na dlani, a za dosego tega cilja jih bomo očitno morali skrčiti v pesti.

Robert Lozar, Butoraj

---

Ob predlogu novele zakona o zakonski zvezi so se spet prebudili nasprotniki; spet mahajo s „tradicionalno definicijo družine“, v kateri sta nosilni figuri „oče in mama“. To je ideološka manipulacija. V zakonodaji in sploh v uradni rabi je ime za moškega starša oče, za ženskega starša pa mati. Dalje, govorimo o očetovstvu in očetovski skrbi ter o materinstvu in materinski skrbi. Na tej ravni ni „mame“ in morda „maminstva“. Pač pa je mama in mamica ljubkovalna beseda, tako kot ata, papa, očka. Kdor ustvarja asimetričen par, daje poudarek na čustveno nabito „mamo“ in s tem manipulura s čustvi publike.

A to ni edina manipulacija. Druga manipulacija je, da se dogaja „redefinicija“ neke baje „tradicionalne definicije družine“. Pojem „družine“ se je uveljavil v 18. stoletju, prej se je govorilo opisno o ženi in otrocih ali pa o hiši. Sociologija družine je kot ključno opredelitev za družino že davno postavila skupno gospodinjstvo. Že desetletja se govori o „jedrni“ ali „mali družini“, o „veliki večgeneracijski družini“, o „skupinski družini“ (običajno sestoječi iz bratov in/ali sester, njihovih zakoncev in otrok) ter še marsikateri konkretni obliki. Sociologija družine je morala zajeti tudi družine, v katerih strici in/ali tete, dedki in/ali babice skrbijo za otroke iz biološke družine, pa tudi podobne oblike socialnih družin. Ta „redefinicija“ se je zgodila že pred desetletji, spremembe pa še prej, in tisto, kar danes imenujejo „patchwork family“, je obstajalo že v času mojih starih staršev, pa sem sam že 26 let dedek.

Kakšno definicijo družine vsebuje rimskokatoliško cerkveno pravo, ne vem. Lahko pa sklepam, da tisti, ki protestirajo baje v imenu morale in vere, čvrsto verujejo, da je „človek zaradi sobote“, in poudarjajo po svoje razumljene cerkvene zapovedi, da bi jih dobrotljivi Bog morda ne spregledal. Vprašanje vesti pa naj rajši prepustijo odnosu med posameznikom in Bogom; naj se ne vsiljujejo kot posredniki.

---

Polemičen zapis, ki ga je v zadnji številki Mladine podpisala petdeseterica posameznic in posameznikov z logov naše družboslovne in humanistične inteligence je nedvomno v marsičem upravičeno kritičen do zapisanih trditev novinarke Dnevnika Anite Vošnjak, ki je v svojem članku povzela predavanje dr. Simone Fišer Kralj, raziskovalke na Inštitu Jovana Hadžija ZRC SAZU z naslovom »Vsem moškim so všeč dolge noge«. Kot biolog si zapisane trditve vseeno upam videti in razumeti nekoliko drugače od podpisanih petdesetih, ne da bi hotel eksplicitno stopiti v bran novinarki ali raziskovalki, ki ju niti ne poznam.

Podpisnikom najprej priznanje, da so že v začetku svojega zapisa povedali, da je verjetno novinarka nekoliko po svoje interpretirala trditve predavateljice. Poznavajoč prakso novinarjev, ki pišejo o znanosti, je to zelo verjetno, vendar pa tega ne moremo vedeti, če nismo poslušali predavanja v živo. V naslov samega predavanja se res nima smisla vtikati, kajti vsem moškim verjetno res niso všeč dolge noge, še posebej, če te noge niso ženske, kar iz samega naslova sicer ne moremo razbrati. To je sicer le ena izmed citiranih povedi, povzetkov predavanja, ki jih v nadaljevanju naštevajo in komentirajo podpisnice in podpisniki. Menim, da jih jemljejo veliko preresno ter iz njih izpeljujejo teze, s katerimi je prav tako mogoče polemizirati, predvsem pa poskušajo negirati biološko oz. genetsko zasnovo, ki nas kot živa bitja vendarle delajo bodisi ženske bodisi moške.

Vsa psihosocialna in kulturna evolucija človeške vrste, ki je vodila v različne vzorce dojemanja vloge in atributov ženskega in moškega v različnih kulturah, ki percipirajo žensko (ali moško) lepoto oz. bolje rečeno zaželjene in občudovane lastnosti pri nasprotnem spolu, se vendarle ne more izmakniti in prelisičiti biološke zasnove kromosomov. Ti in geni, ki na njih ležijo, nas opredeljujejo kot ženske ali moške osebke, spolni hormoni pa nas v obdobju spolnega dozorevanju usmerijo k tipičnim atributom določenega spola. Tu ne gre za biološki determinizem, ki bi moral biti po mnenju podpisnic in podpisnikov v 21. stoletju presežen, pač pa za nujno biološko podstat, na kateri temelji tudi vsa ostala »družbena nadstavba« človeške vrste.

Podpisnice in podpisniki imajo sicer prav, ko pravijo, da je številne navedene trditve težko ali nemogoče dokazati, a menim, da bi se marsikatero od trditev z ustrezno načrtovanimi poskusi, s pravimi negativnimi in pozitivnimi kontrolami in sodobnimi analitskimi tehnikami (npr. ravni hormonov), dalo dokazati, vprašanje pa seveda je, če bi bili taki poskusi smiselni. Za številne navedene trditve pa bi lahko preprosto rekli, da temeljijo na preprostih empiričnih spoznanjih. Če se ne motim, tak pristop v družboslovju ni tako nenavaden, v naravoslovnih disciplinah pa je res bolj izjema kot pravilo, a tako kot pravijo tudi podpisnice in podpisniki, za to, da so moškim bolj všeč mlajše ženske (in obratno), res ni potrebno delati znanstvenih poskusov. Koliko k temu prispevajo današnji večinoma »ženski« mediji, je seveda drugo vprašanje, a upam si trditi, da je bilo tako tudi davno pred tem, ko tovrstni mediji niso obstajali. Določene stvari so pač »empirično dokazane«, tako kot je jasno, če ponazorim s primerom iz biologije, da vas virus ebole ubije. Zakaj in kako vas ubije oz. kako lahko zavrete njegovo pogubno delovanje, pa je seveda drugo vprašanje, za katerega je potreben ves znanstveno-raziskovalni pogon.

Če zaključim. Nasplošno se mi zdi polemiziranje s trditvami z omenjenega članka oziroma predavanja sicer koristno, a vendarle pretenciozno. Izpeljave, ki jih ponujajo podpisniki zvenijo tipično družboslovno angažirane, a prehitro izpeljujejo zaključke o znanstveni tezi, ki ogroža enakopravnost žensk in ki naj bi pomagala znanstveno dokazati resničnost predsodkov, ki so temelj patriarhalnih družb. Zdi se, da gre s strani podpisnic in podpisnikov za klasično družboslovno zaskrbljenost, ki je plod, kot sami zapišejo, prizadetosti in jeze, ne pa treznega razmisleka. Iz pisanja zaznamo tudi nezaupanje do naravoslovnega pogleda na svet , ki se najlepše kaže v zadnjem stavku: »Ta konservativna naravnanost, ta težnja po vračanju »k naravi«, kot nečemu domnevno večnemu in nespremenljivemu je v popolnem nasprotju s samim bistvom znanosti, ki naj bi naravo (in resničnost nasploh) odkrivala, interpretirala in predvsem spreminjala« Kakor kdaj in kakor za koga, znanost res lahko odkriva in interpretira, toda narave in njenih zakonov preprosto ne more spreminjati. Znanost lahko in mora biološke razlike med ženskami in moškimi interpretirati v smislu enakopravnosti, nikakor pa ni njeno poslanstvo, da jih spreminja oziroma odpravlja.

---

Spoštovani,

Pri pripravi članka z zgornjim naslovom je prišlo do šuma v elektronski komunikaciji med novinarko Uršo Marn in mestno upravo Ljubljana. Iz mestne uprave so nam naknadno pojasnili, da so poslali odgovore na novinarska vprašanja, kar so dokazali tudi s priložitvijo elektronskega sporočila, zato zaključek, da na vprašanja niso odgovorili, ni točen. Tako vodji oddelka za urejanje prostora Miranu Gajšku kot podžupanu Ljubljane Janezu Koželju se za napako opravičujemo. Spodaj objavljamo oba odgovora.

Oddelek za urejanje prostora MU MOL:

Dovoljenja za gradnjo so, n.pr. za razliko od Avstrije, v pristojnosti države. Gradbena dovoljenja izdaja upravna enota. Veljajo 3 leta in jih določa zakon. Mestna občina je le stranski udeleženec v postopku izdaje dovoljenja in poda le pogoje, pod katerimi se lahko gradi, vendar le tiste, ki izhajajo iz veljavne urbanistične dokumentacije. S tem je naša vloga končana.

Občinski prostorski načrt MOL- izvedbeni del (OPN MOL-ID) omogoča začasno rabo stavbnih zemljišč, ki čakajo na gradnjo. Tako na celotnem območju OPN MOL-ID dopušča ureditev parkirnih površin za osebna motorna vozila, pločnikov, kolesarskih stez in poti, pešpoti, površin za pešce, otroških igrišč, parkovnih površin, drevoredov in biotopov. Kot prispevek MOL k razreševanju problematike ustavljene gradnje in zapuščenih gradbišč smo začeli občinske podrobnejše prostorske načrte (OPPN) pripravljati tako, da je omogočena tudi etapna gradnja načrtovanih objektov, kot n.pr. podzemne etaže in ureditve parterja. Da bi omogočili etapno gradnjo za sanacijo gradbene jame na Bavarskem dvoru in ureditev parterja z izgradnjo garaže v kleti načrtovanega objekta v območju Šumija, smo sprejeli spremembe in dopolnitve veljavnih OPPN z določili o možni etapni gradnji, ki je prejšnji OPPN ni dopuščal.

Podžupan Mestne občine Ljubljana, prof. Janez Koželj:

Pripenjam svoj seznam gradbišč, ki so opuščena ali zapuščena od enega do več kot petnajst let. K temu nisem dodal stavb, ki so že desetletja prepuščene propadanju in rušenju in sodijo v okvir iste problematike, ki jo obravnavate.

1.Ustavljena gradnja Tribuna, Kraški zidar-Unicredit, Karlovška

2.Ustavljena gradnja, Nove tehnologije, Nazorjeva

3.Ustavljena gradnja vzidava, Gornji trg

4.Ustavljena gradnja, GREP, Stožice

5.Ustavljena gradnja Dalmatinka-Hiša 8, Hypo Bank, Dalmatinova

6.Ustavljena gradnja garažna hiša Kozolec2, Slovenska

7.Ustavljena gradnja Hiša 9, Čopova devetka, Knafljev prehod

8.Gradbena jama Celovški dvori, NIP naložbe, Celovška,

9.Gradbena jama Bežigrajski dvor, Republika Slovenija, Dunajska

10.Gradbena jama Energoplan, Frankopanska,

11.Gradbena jama Energoplan, Resljeva

12.Gradbena jama Energoplan, Masarykova

13.Gradbena jama Tobačna mesto, IMOS, Tobačna

14.Gradbena jama S1, Rastoder, Slovenska

15.Gradbišče NUK 2, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Slovenska-Zoisova,

16.Gradbišče City Tower, Erste Group Immorent, Bavarski dvor-Slovenska

17.Gradbišče Šumi KD Group, Slovenska

18.Gradbišče Emonika Trigranit, Trg Osvobodilne fronte

19.Gradbišče Kolizej Tivoli projekt, Zupančičeva-Gosposvetska

20.Gradbišče Sava IP-zavarovalnica Triglav, Šmartinska-Pokopališka

21.Gradbišče Zelena jama, SCT, Šmartinska-Kavčičeva

Poznamo razne zamisli študentov in študentk arhitekture o možnih začasnih ureditvah gradbenih jam in ustavljenih gradbišč, ki so jih ti oblikovali s svojimi mentorji. MOL takšne pobude podpira in poskuša nanje opozoriti tudi lastnike opuščenih zemljišč, ki čakajo na gradnjo. Žal naša družba ni še dovzetna za inovativne rešitve in alternativne poglede na dinamično urejanje in odzivno upravljanje mest, četudi bi bili tako v javno kot v zasebno korist. Tako je pri nas še vedno prevladuje vnaprejšnje nezaupanje do začasnih ureditev oziroma prehodne rabe opuščenih gradbišč in stavb.

Ker prehodna oblika rabe zemljišč ni zakonsko priznana in gre poleg tega še za druge pomisleke, vezane na prevzemanje odgovornosti, tudi tisti, ki so pristojni za izdajanje dovoljenj, za bolj prožne ureditve, nimajo pravega posluha. MOL pa, kot veste, ima premalo pristojnosti, da bi lahko kaj bolj odločnega ukrenila za reaktiviranje opuščenih gradbišč na zemljiščih, ki niso v njeni lasti. Je pa še več razlogov, ki omejujejo odzivno in dejavno ravnanje občin, ko se srečujejo s problemi degradacije prostora zaradi opuščenih gradbišč, zapuščenih stavb in ruševin. To so: pasiven trg nepremičnin, neodzivnost bank, tudi DUBT v iskanju alternativnih rešitev za reaktiviranje ustavljenih gradenj, ustavna zaščita zasebne lastnine, nestimulativno (ne) obdavčenje nepremičnih, na upravnih sodiščih spodleteli poskusi občin, da uveljavijo v praksi 67. in 69. člen Ustave RS o omejitvi lastninske pravice v določenih pogojih oziroma 6. člen Zakona o graditvi objektov, s katerim lahko občine z odlokom zavežejo lastnika da izvede vzdrževalna dela na zapuščeni nepremičnini, neučinkovito ukrepanje inšpekcijskih služb, ipd. Splošno pomanjkanje pripravljenosti sodelovanje in usklajeno delovanje pri obravnavi pojava degradacije območij v mestu, ki je zaradi gospodarske – finančne krize vse bolj pereč, omejujejo tudi MOL, da bi lahko bolj učinkovito razreševala svoje primere.

---

Pri nas smo, za bistveno razliko od drugod, že kar sprijaznjeni, da je gneča v galerijah le ob otvoritvah, kjer je morda bolj pomembno biti opažen, kot pa dejansko konzumirati razstavljeno. Kasneje pa na iste razstave zaide le še peščica obiskovalcev in kak organiziran ogled. S tem naj bi se financer, ministrstvo za kulturo in tudi galerije in muzeji nekako kar sprijaznili. Še zlasti, ko je za kulturo denarja vedno manj. nihče pa se pri tem ne vpraša, kolikšen je pri tem resnični kvantitativni in kvalitativni izplen za družbo kot celoto. Sedanji, dva ali trikratni prosti vstop na leto, tega problema ne more rešiti Z zavistjo opazujejo naši kulturni menedžerji kulturnejša okolja velikih evropskih in severnoameriških mest, kjer pred muzeji z odmevnimi in plačljivimi razstavami nastajajo tudi večurne čakajoče vrste obiskovalcev.

Da bi bilo lahko drugače, pa me je povsem prepričal letošnji obisk ob kulturnem prazniku v ljubljanski Narodni galeriji, kjer so se, zlasti še na najmlajše obiskovalce, izjemno temeljito pripravili. Veselje je bilo gledati, kako so najmlajši z odprtimi očmi prisluhnili izjemno privlačnim razlagam in s kakšno kar neverjetno vnemo so risali, barvali, zlagali ponujene jim priložnosti. Ob tem sem se spomnil odmevne angleške promocijske akcije iz sedemdesetih let, ki so jo zasnovali v imenu velikanov likovne umetnosti s faksimili podpisov od Botticellija, Rembrandta pa vse do Picassa in Moora. Za brezplačni vstop javnosti v galerijske in muzejske zbirke. V neoliberalno naravnanem svetu to danes, razen v londonski National Gallery velja le še malo kje, ali pa praviloma le še prvo nedeljo v mesecu ali podobno. Pa vendar: stroški vzdrževanja galerij in priprav razstav niso v nobenem sorazmerju z zbranim denarjem od vstopnin, zlasti zaradi šibkega obiska, to ne velja le pri nas. Ali ne bi bilo smiselno v interesu dviga potrebne likovne osveščenosti in senzibilitete, v vedno bolj oglasno onesnaženem in degradiranem okolju, takšno hvalevredno akcijo sprožiti tudi pri nas. Preveriti bi bilo potrebno, katera od možnih opcij je bolj realna: brezplačen vstop za družine z malimi, minimalni simbolični skupni pavšal 2 evra, ali še najbolje, brezplačen vstop za vse obiskovalce vsako prvo nedeljo v mesecu, kot je to v večini držav. Tako vložena minimalna sredstva bi se nam kmalu večkratno povrnila: z bodočimi generacijami, ki bi bile za obiske razstav bistveno bolj zainteresirane, kot so te danes, zlasti pa bolj občutljive in odgovorne do bodoče podobe okolja zaradi vedno bolj stopnjevane oglaševalske polucije.

Znana je zgovorna anekdota o tem, kako je neka mati spraševala znanega švicarskega pedagoga Pestalozzija, kako naj vzgaja svojega otroka, pa jo je najprej vprašal, koliko je ta star. Ko mu je odvrnila, da tri mesece ji, je z obžalovanjem odvrnil: »Žal, gospa, prišli ste tri mesece prepozno!« Za naš jutri morda še ni prepozno, je pa res že skrajni čas, da ne ostanemo le pri besedah, ampak tudi dejansko kaj ukrenemo!

---

Človek, kot je Krivic, ki druge nenehno poučuje o poštenosti, načelnosti, strokovnosti itd., ne bi smel drobno goljufati. V svojem prispevku se najbolj obregne ob moj stavek: »Zato je vedno teže poslušati frazo: odločitev US bomo spoštovali.« Takoj nato pravi, da jaz (J.L.) odločitev ustavnih sodnikov ne bi spoštoval.

To je njegova, samovoljna in zlonamerna interpretacija mojega stavka. Če pravim, da je vedno teže poslušati fraze o spoštovanju odločitev US, s tem še ne pravim, da jih ni treba upoštevati in da jih jaz ne bi. Treba jih je, sicer bi zavladala kaos in brezvladje. Res pa je fraze o spoštovanju vedno teže poslušati. Bodisi zato, ker so tisti, ki jih izrekajo, sami nevredni spoštovanja, ali pa zato, ker gre za problematične ali škodljive odločitve ustavnega sodišča.

Naj se Krivic nikar ne izgovarja, da moje domnevno neupoštevanje odločitev US izhaja iz konteksta moje kolumne, v kateri izrekam o US ostre ocene in med drugim pravim, da varuh ustave sesuva ustavo. Pri tem ostajam, saj US sprejema tudi odločitve, ki škodijo suverenosti in socialnosti Slovenije, kar oboje določa ustava. S tem škodi tudi svoji legitimnosti, kar spet slabi ustavnost. Žal.

Politično-nazorska razdeljenost US – sprejemljiva samo, če ni pretirano izrazita - igra pri tem razmeroma majhno vlogo. Poglavitno je, da se celotna etablirana politika, leva in desna, že dolgo postopoma neoliberalizira – in da se ta trend odraža tudi v odločanju ustavnega sodišča. Za Krivica ta plat delovanja US ne obstaja, čeprav je po moje pomembnejša kot vprašanje njegove politične razdeljenosti. Sam tudi kot kolumnist tej antisocialni, antihumani in antirazvojni naravnanosti tako celotne politike kot mnogih drugih institucij nasprotujem. Zato me, gospod Krivic, nikar - znova samovoljno in površno - ne tlačite v ta ali oni (po vašem levi) politični tabor. Zlezite nad ozko, strankarsko razumljeno levičarstvo ali desničarstvo. S to ozkostjo tudi govorite mimo bistva stvari.

---

V mojem pismu ni več neresničnih navedb, kot je zapisala gospa Nataša Gerkeš, pač pa samo ena: na ministrstvu res ni 1800 zaposlenih, pač pa »samo« 517 ljudi. Povedano drugače, za kakšnih 15 do 20 osnovnih šol! Razkošje, ki ima zoprne in škodljive posledice, saj so to skoraj ali pretežno vse javni uslužbenci, ki branijo svoja delovna mesta s tem, da si izmišljajo delo zase in seveda predvsem za druge … No, koliko je zaposlenih s pogodbami, brez katerih se ne da nič računalniškega, na primer, o tem ne bomo izvedeli nič. Tudi o vrednosti teh pogodb nič (mogoče bi bilo za strošek manjkajočih zaposlenih v mojem navedku). Da pa se da prešteti vse tiste na ministrstvu, ki hodijo med delovnim časom na jogo v posebej določen prostor v stavbi ministrstva. Bi povedali kaj o teh zaposlitvah?

Pomembno pa je, kaj vse izvemo iz odgovora službe za odnose z javnostmi MIZKŠ (očitno »služba« ali skupek služb ene od nujno potrebnih služb za ohranitev služb za posameznike …) in da ima slabe sposobnosti za komuniciranje z javnostmi in velike težave z utemeljevanjem in branjenjem delovanja ministrstva:

1. Verjamem (ker sem naiven), da je bil postopek izrednega inšpekcijskega pregleda na OŠ Deskle sprožen po uradni dolžnosti. Dvomim pa v korektnost postopka in v pedagoško usposobljenost inšpektorjev, ki je zahtevana po zakonu: ker je šlo za izredni inšpekcijski nadzor, naj bi bil predmet pregleda samo dogodek, našlo pa se je vse, kar se je pač hotelo najti (glede na »vzgojni načrt« - strokovno slepilo – je možno na vsaki šoli najti vse, da se začne postopek proti ravnatelju …). Da pa se je ministrica pustila zvleči v igro izredno manipulativne matere pretepenega učenca, skupaj z vsemi mediji, je pa velika napaka poleg ministrice tudi »službe za odnose z javnostmi« … Razrešitev ravnatelja bo, če bo uveljavljena, seveda neveljavna, ker jo je ministrica prejudicirala s svojim sentimentalnim humanizmom oziroma strokovnim kičem in z naivnostjo, ki se je izkazala tudi v drugem primeru:

2. Za drugi primer »služba« mirno pove, da se je ravnatelj 21. novembra srečal z zelo učinkovitim in formalno zagotovo obstoječim visokim tribunalom (sestavljenim iz samih žensk, kar je lahko izjemoma pomembno), ki so ga sestavljale: sama gospa ministrica (ali vladarka), državna sekretarka (ali velika vezirinja), direktorica direktorata (velika kanclerka) ter predstavnica (verjetno službe služb zaposlenih) za odnose z javnostmi (ali propagandna ministrica). V takšnemu mlinu oblasti in pritlehnosti, vidnega in nevidnega naslajanja, kot je bil ta zelo pametno in rahločutno sestavljen tribunal, hudo ranjen in nemočen ravnatelj ni mogel najti opore, pač pa je verjetno zaslutil to kot ženski komplot, ki se je predstavljal kot odrešujoča čajanka. Hote ali nehote so zanj gotovo izražale tih posmeh, pritisk, žensko radovednost itd. »Zunanje pomoči« kot ste intervencijo hinavsko poimenovale in ki je bila »ponujena«, je bilo v primeru neskončno preveč. Grdo rečeno: ženskemu tribunalu ni bilo jasno, da je tak sestanek v očeh normalnih ljudi, ki so ranjeni, samo hinavščina in naslajanje. Gospe so z varne pozicije hierarhično strukturirane oblasti doživljale oblastni orgazem oziroma spekter bolečin in užitkov, ki jih bodo zatajevale in ne priznale in jih tudi zase ne bodo smele poimenovati.

No, vse skupaj je začinil še obisk vrhovne vladarke (ministrice) in vezirinje (državne sekretarke) skupaj z varuhinjo človekovih pravic (ali vrhovno svečenico) na šoli 2. decembra! Kaj in kako bi pomagale? Šolo lahko samo uničijo. Nič drugega. Kot da so na šoli in v organih šole sami bedaki, ki ne zmorejo ničesar urediti, kar je pravzaprav njihova stvar in ne stvar ministrstva in absolutno ne varuhinje človekovih pravic! Postopek ministrske trojke ima jasno paralelo v enopartijskem in sindikalnem »nudenju pomoči« oziroma poseganju oblasti v nekaj, o čemer nima pojma. V Otomanskem cesarstvu so bili veliko bolj moralni, ko so dali brez govoričenja nesrečnega neuspešnega in ponižanega podanika enostavno zadaviti po svojem slu iz centra moči.

Za MIZŠ pa je vse skupaj strokovna sramota, če smo natančni.

Po pisanju gospe Nataše Gerkeš je jasno, da bi bilo bolje, če bi ne odgovarjala na moje pismo ali pa navedla samo eno samo mojo netočnost. Vse ostalo drži kot pribito. Nedvomno je, da gospa ministrica ne ve, pa čeprav prihaja iz Fakultete za javno upravo, da bi se morala ukvarjati s sistemom ne pa diletantsko delovati v sistemu. Zato ji priporočam zamenjavo »Službe za stike z javnostjo« in odstop.

---

Spoštovani,

V članku z naslovom Guvernerjeve sence je bilo navedenih nekaj nepravilnosti o naši družbi.

Napačno je zapisan delež lastništva v podjetjih. V članku piše, da ima Alpen.SI v lasti 20 % Cinkarne Celje, 8 % Gorenja in 5 % Krke. Omenjene deleži v podjetjih prikazujejo odstotek sredstev sklada in ne odstotek deleža v podjetju. V podjetjih imamo tako: 4 % Pivovarne Laško, 12 % Cinkarne Celje, 0,20 % Krke in 5 % Gorenja.

Tudi navedba, da se sklad Alpen.SI zanima za nakupe slabih terjatev preko DUTB ne drži. Premoženje sklada je ločeno od premoženja družbe za upravljanje. Način upravljanja in izbor naložb pa omejen s Politiko upravljanja in reguliran s strani ATVP. Zakon ZISDU-2 nam tudi nalaga, da največ 5 % vrednosti sklada lahko investiramo v neborzne vrednostne papirje.

---

Moj nemški prijatelj Henner Müller Holtz iz Heidelberga, profesor angleške književnosti, pisatelj in fotograf, duhovit in luciden mož, žal pokojni, mi je pred kakimi tridesetimi leti med klatenjem po heidelberških študentskih pivnicah, rekel tole: »The next war we might win, I am afraid.« (V naslednji vojni bi lahko mi zmagali, se bojim).

Zelo možno je, da je imel prav. Razlika med nemškim porazom v drugi svetovni vojni in možno zmago v današnji vojni, ki se izvaja z drugačnim orožjem, je pa vseeno vojna, je v domobrancih. Tedanji domobranci, ki so pomagali Nemcem, so skupaj z Nemci izgubili vojno. Današnji domobranci (Cerar, Janša, Pahor, Bratušek itd), bi utegnili skupaj z Nemci zmagati, se bojim.

---

V Mladini ste 6. februarja 2015 objavili odziv ravnatelja OŠ Prule Dušana Merca na intervju z ministrico dr. Stanislavo Setnikar Cankar. V pismu je več neresničnih navedb.

Gospod Merc trdi, da je ministrica dr. Stanislava Setnikar Cankar v primeru osnovne šole Deskle posegla v delo ravnateljev in v usmerjanje dela Inšpektorata RS za šolstvo. Dejstva so drugačna. Kot smo za časnik Mladina v odgovoru na novinarsko vprašanje že zapisali, je bil postopek Inšpektorata v zvezi z domnevnim nasilnim dejanjem na OŠ Deskle sprožen po uradni dolžnosti na podlagi zapisov v medijih. Glede realizacije oz. izvajanja pouka pa je pobudo v reševanje Inšpektoratu odstopila Varuhinja človekovih pravic.

Žalostno je, da gospod Merc medijsko izrablja tragedijo ravnatelja Tehniškega šolskega centra iz Maribora, jo znova obuja, ter trdi, da je ministrica posegla v zasebnost ravnatelja, ko se je pred njegovim samomorom srečala z njim v prostorih ministrstva. Čeprav pravilno zapiše, da ne ve, kaj se je ministrica pogovarjala z danes pokojnim ravnateljem, hkrati izraža upanje, da bo ministrica za poseg v ravnateljevo intimo odgovarjala.

Ministrica in ministrstvo se do omenjenega tragičnega dogodka javno ni opredeljevalo. Je pa ravnatelj Tehniškega šolskega centra Maribor v torek, 18. novembra, poklical na MIZŠ in ministrstvo obvestil o video posnetku, ki je zaokrožil po spletu in v medijih. Na zaprosilo ministrice je 21. novembra 2014 obiskal ministrstvo, kjer se je srečal z ministrico, državno sekretarko, direktorico Direktorata za srednje in višje šolstvo ter izobraževanje odraslih, ter s predstavnico za odnose z javnostmi. Na sestanku mu je ministrica nekajkrat predlagala, da zagotovi šoli, sebi ter profesorici zunanjo strokovno pomoč. Večkrat je zatrdil, da to ni potrebno, da bodo zmogli sami in da delo na šoli poteka normalno. Nato se je pogovor dotaknil tudi njegovih načrtov za prihodnost v zvezi z razmestitvijo programov na šoli.

Po tragičnem dogodku, ki je sledil, sta ministrica dr. Stanislava Setnikar Cankar in državna sekretarka dr. Andreja Barle Lakota v torek, 2. decembra, skupaj z varuhinjo človekovih pravic, Vlasto Nussdorfer, obiskali Tehniški šolski center Maribor, kjer so se srečale z učiteljskim zborom te šole. Namen srečanja je bil ponuditi pomoč šoli po tragičnem dogodku ter se pogovoriti o delu šole v prihodnje. Vse to se je dogajalo proč od medijev.

Gospod Merc v nadaljevanju pretirava tudi pri navajanju števila zaposlenih na MIZŠ. Seveda podatek, da jih je 1800, ne drži. Na MIZŠ, vključno z organi v sestavi, je zaposlenih 338 oseb, na na Zavodu RS za šolstvo pa še 179. Kaj so v tem primeru paraorganizacije, pa ve le gospod Merc sam.

---

Z Vladom Miheljakom sva si v pogledih na družbo in politiko že dolgo zelo blizu - se pa včasih ob kakšnem vprašanju tudi polemično spopadeva. Tokrat (glej najino polemiko ob njegovi kolumni v lanski št. 51-52) se nisva, kot sam pravilno poudarja, glede Janše - zanj je Miheljak odlično napisal, „da si ne zasluži takšnega luksuza, da bi mu krivično ali pristransko sodili“. O tem, ali so mu redni sodniki ta nezasluženi luksuz vendarle omogočili, torej, ali so ga obsodili nezakonito (kot mislim sam), ustavno sodišče kot zadnja domača instanca še ni odločila. Toda v času tik pred to odločitvijo se (poleg mnogih drugih) oglasi tudi Miheljak in kategorično zapiše, da „ustavnih sodnikov ne usmerja črka zakonov in ustave, ampak neka druga motivacija“ in da si zato, pazite, „od ustavnega sodišča ne gre obetati nič, kakorkoli bo že v prihodnje presojalo“!

Kdo pa naj potem v tej državi dokončno razsodi, ali je neka sporna obsodba pomenila kršenje zakona in ustave ali ne? Ustave nevešči pisci pisem bralcev in kolumnisti? Malo več resnosti, prosim. Po ustavi je to namreč lahko samo ustavno sodišče, pa naj si Miheljak o njem misli, kar si hoče. Seveda bo lahko tudi to njegovo razsodbo kritiziral, kdor bo hotel (pravnik ali ne), če bo le znal za to navesti kakšen razumen argument. Argumentirano kritiziral, pravim - ob dolžnem spoštovanju sodišča, kar je zahteva prava in morale, in brez žaljivih obdolževanj, kot so v navadi sedaj. Toda Miheljak mirno zapiše, da ustavno sodišče sploh ne sodi po zakonih in po ustavi! In da tudi v prihodnje ne bo! Se med razumnimi ljudmi tako razpravlja o ustavnem sodišču?

Tudi jaz se z odločitvami US večkrat ne strinjam, toda kritiziram jih z navajanjem pravnih argumentov, ne tako, kot si je to zdaj na žalost privoščil tudi drugače korektni Miheljak. In zdaj v 7. številki Mladine še Janko Lorenci: „varuh ustave sesuva ustavo“, „M. Dolar je podvomil, ali je še legitimno“, „politikantstvo, značilno za ustavno sodišče, ki kužno deluje“ itd. Najbolj zanimivo pri tem pa je to, da se Lorenci hkrati (upravičeno!) zavzame za podporo pravosodju tudi „s simbolično močnimi dejanji (z drastičnim kaznovanjem zmerjačev sodstva)“ - ampak očitno samo janševskih zmerjačev rednega sodstva, kar bi bilo tudi po mojem mnenju res nujno - za njega samega in za druge zmerjače ustavnega sodišča pa naj to ne bi veljalo?!

Morda najhujši (ali najbolj nepremišljen) pa je bil tale Lorencijev stavek: „Zato je vedno teže poslušati frazo: odločitev US bomo spoštovali.“ Tudi mene ta fraza iz ust predstavnikov državnih organov, katerih odločitve so bile kot protiustavne razveljavljene, hudo iritira, samo ne zato (kot je razumeti Lorencija), ker „kužno delujočih odločitev teh politikantov“ pa on že ne bi spoštoval, ampak zato, ker se vsi ti politiki in birokrati, ki dajejo take izjave, očitno sploh ne zavedajo, kaj so rekli: kot da je od njihove proste volje odvisno, ali jih bodo spoštovali ali ne! Res, daleč smo prišli ... Pa „spoštovati“ v tem kontekstu seveda ne pomeni odobravati, ampak samo izvrševati to odločitev, odtlej opravljati državno funkcijo v skladu z njo.

In nazaj k Miheljaku. Pravi, da ne razume mojega očitka, da je polemiziral s podtaknjeno, ne z resnično tezo. Dobesedno takole zapiše: „Z nobeno tezo, da je ‘US varuh demokracije’, nisem polemiziral. Polemiziral sem s čisto drugo stvarjo.“ Naj mu osvežim spomin. Napisal je, da so člani Odbora 2014 zapisali, da je US varuh demokracije, in nato je nadaljeval: „In to je ključni problem. Če ustavno sodišče ni varuh zakonitosti in ustavnosti, ampak demokracije z vsakokratno podobo, predstavo in zlorabo, je a priori politčni organ.“ V drugem in tretjem odstavku svojega odgovora sem polemiziral točno s tem njegovim stališčem (torej z njegovim nasprotovanjem tezi, da je US tudi varuh demokracije). Ne bi bilo bolje, če bi na mojo kritiko odgovoril, kot da se odgovoru takole izmakne?

V četrtem in nadaljnjih odstavkih svojega odgovora pa sem mu odgovoril tudi na tisto, na kar skuša zdaj zožiti predmet najine polemike - zdaj s še zaostreno tezo, da je „iz vesolja opazno, da se o številnih javnih vprašanjih ... presoje posameznih članov US delijo po nekakšni železni logiki“ in da je „prav kričeče predvidljivo“, kako se bo kdo od njih ob specifičnih materijah opredelil. Ker je to zanj „iz vesolja opazno“ in „kričeče predvidljivo“, seveda ni prav prepričljivo, ko se na koncu navidezno umakne v spraševanje, „kakšni kriteriji vodijo k takšni presoji - ideološki, nravstveni, politični, religiozni“? Saj je že prejšnjikrat jasno povedal, da politični (ker da je to ustavno sodišče „a priori politični organ“)! Zdaj, drugič, pa o tem izmikajoče (sprenevedajoče?) pravi takole: „Recimo, da so nravstveni. Varuh česa je potem ustavno sodišče?“ S tem ponovno potrdi, da vloge ustavnega sodišča res ne razume. Pri posameznih težjih ustavnopravnih vprašanjih so kriteriji za možno različno presojanje posameznih ustavnih sodnikov lahko tudi ideološki, nravstveni, politični, religiozni, še zlasti izrazito tudi nravstveni, kajti ustava ni le zbirka nekih „tehničnih“ pravil za ravnanje ljudi, kot to napačno razumejo mnogi laiki in žal tudi mnogi (slabi) pravniki, ampak hkrati, kot še posebej močno poudarjata nemška in ameriška teorija, vzpostavlja in opredeljuje tudi v neki družbi veljavni in vse pravno zavezujoči „red vrednot“, tako imenovani „minimum skupnih etičnih vrednot“, odnos do religije, svetovnih nazorov itd. In ko se pred ustavnim sodiščem pojavijo taka vprašanja, je jasno, da - povsod, ne le v Sloveniji - na razlike v presojah posameznih ustavnih sodnikov seveda vplivajo tudi razlike v njihovih svetovnih in drugih nazorih.

In v razvitih, starih demokracijah je še neprimerno bolj kot pri nas vnaprej dobro znano, kakšna so osebna stališča tega ali onega ustavnega sodnika do kakšnega od takih vprašanj - predvsem zato, ker pravniki brez izdelanih stališč do takih vprašanj sploh ne morejo postati ustavni sodniki - so še premalo izdelane osebnosti, da bi jim tako občutljive funkcije lahko zaupali. Seveda zato politični organi, ki te sodnike volijo ali imenujejo, zelo pazijo tudi na uravnoteženost sestave sodišča v teh pogledih - pri nas je pa bilo to doslej zelo zanemarjeno, ker javnost (glej polemike v medijih vsa ta leta!) sploh ne razume pomena teh vprašanj, med kandidati za ustavne sodnike pa še vedno prevladujejo domnevni „nevtralci“, ki jasno izdelanih stališč do takih vprašanj ali sploh nimajo ali pa jih skrivajo, misleč (kot naša ustavnopravno nerazgledana javnost) da je to nekaj, kar se za ustavne sodnike ne spodobi.

Ko taka vprašanja neizbežno tudi pri nas prihajajo pred ustavno sodišče, se pa levi (ali liberalno usmerjeni) del javnosti zgraža nad tremi jasno desno (ali konservativno) usmerjenimi ustavnimi sodniki, vse druge, ki se jim ob posamezni zadevi priključijo, pa ozmerjajo za desničarje in politikante, ne da bi imeli za to kakršenkoli razumen razlog. Najbolj žalostno-smešna pa postane zadeva takrat, kadar potem v kakšni taki umetno hiperspolitizirani zadevi o čem odločijo soglasno, očitno zaradi za vse nespornih ustavnopravnih razlogov - „dežurni kritiki“ pa potem samo še močneje zavpijejo: „Saj smo vedeli - vse skupaj je ena sama desničarska (ali levičarska, kakor kdaj) zarota! In take politikantske odločitve naj bi mi spoštovali?“

Kako površno in zgrešeno je Miheljakovo in Lorencijevo poenostavljajoče gledanje na ta zelo kompleksna vprašanja, bosta oba, ker kot nepravnika dela US seveda podrobneje ne spremljata, lahko razbrala vsaj iz mojega članka, ki že dva tedna čaka na objavo v Mladini (že jeseni pa sem na isto opozoril v Pravni praksi) - morda bo medtem že objavljen. V njem opisujem tudi to, kako se je ob mojih ustavnih pritožbah zoper naravnost škandalozne sodbe naših rednih sodišč o pravicah azilantov (kar je tipična tema za liberalno-konservativne delitve!) v zadnjih letih ustavno sodišče kar nekajkrat sicer postavilo na stran pravic azilantov, toda (zame zelo žalostno!) komaj s 5:4 - toda ne po Miheljakovem „iz vesolja vidnem“ levo-desnem kriteriju! Desničarja Zobec in Mozetič sta bila namreč v vseh teh primerih v večini, ki je pravice azilantov priznala in podprla - manjšinska četverica je bila pa tudi zelo pestro „ideološko“ sestavljena. In kako se je Zobec postavil ob odločbah o izbrisanih in o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, sem tudi že javno pisal, v dnevnem časopisju. Stvari torej še zdaleč niso tako preproste, kot si jih dovoljujejo prikazovati hujskaški nestrpneži „na levi“ - v tem nič boljši od hujskaških nestrpnežev zoper redno sodstvo „na desni“.

Kam nas vodita za civilizirano državo nedopustno in nedostojno udrihanje čez redno sodstvo na desni in čez ustavno sodišče na levi strani naše politične in medijske scene? Še globlje od tam, do koder nas je že pripeljala naša sovražna razcepljenost in nerazumnost, v še večjo družbeno anomijo, v še nadaljnje razvrednotenje vseh vrednot. Ustavimo se in se spametujmo, dokler je za to še nekaj časa, prostora in volje. Pospešeno drvimo proti točki, ko bo vsega tega nepovratno zmanjkalo.

---

V članku z naslovom „Prosti sedež“, ki poroča o udeležbi slovenske delegacije na svečanosti v Auschwitzu, navajate, da je v falconu za potnike 10 sedežev. Želimo pojasniti, da smo s strani Ministrstva za obrambo ob odobritvi prevoza prejeli uradno sporočilo, da je za polet na voljo 9 sedežev. Posadko letala so sestavljali štirje člani. 

Ob tem še enkrat dodajamo, da je želel predsednik republike, ki je na svečanost potoval z redno linijo nekdanjim taboriščnicam spričo njihove visoke starosti in zdravstvenih težav omogočiti udeležbo na svečanosti in to v čim večjem številu. Zato smo zanje in njihovo spremstvo uredili prevoz z vladnim letalom, s katerim so na Poljsko potovali v torek, 27. januarja zjutraj, in se isti dan zvečer tudi vrnili. S posredovanjem slovenskega veleposlaništva na Poljskem je bilo doseženo, da so bili lahko vsi udeleženci, kljub večjemu številu od prvotno določenega, člani uradne delegacije. Večje število članov delegacije zaradi omejitev s strani organizatorjev dogodka in tehničnih možnosti žal ni bilo mogoče. 

---

Ker sem bil nekaj časa »iz stroja«, nekoliko pozno odgovarjam na polemično reakcijo Matevža Krivica na mojo kolumno Koga boste pa naslednjič volili? (Mladina, 19. 12. 2014).

Matevž Krivic najprej ugotavlja, da se ironično prištevam k tistim, ki zapletenih pravnih vprašanj ne razumejo. In da hkrati s svojim pisanjem dokazujem, da jih res ne razumem. Ne! Nikakor ni bilo zapisano ironično, ampak nadvse resno. Še več. Menim, da bi bilo za demokratično družbo ogrožajoče, če bi se pravice opredeljevanja in ocenjevanja javnih vprašanj podeljevale po kompetencah. Ne vem, ali se Matevž Krivic, ki je vsaj za pravno področje večkrat kaj takega nakazoval (češ, ne razumete zapletene pravne oz. ustavnopravne materije …), zaveda, kakšna defektna demokracija bi nastala iz družbe ekskluzivnih kompetenc. Zdravstvene dileme naj ocenjujejo le zdravstveni strokovnjaki, šolske šolski strokovnjaki, pravne pravni strokovnjaki … ne pa nevedni uporabniki. In kruh naj ocenjujejo le peki? Dežela, v kateri moraš biti pek ali vsaj vešč peke kruha, da lahko rečeš, da je kruh dober ali zanič, ni niti demokratična niti svobodna.

Za uvod mi Krivic očita, da sem uporabil polemični trik zamenjave teze, češ da sem polemiziral s podtaknjeno tezo, ne pa z resnično protitezo. Naj mi oprosti, a tega ne razumem. Z nobeno tezo, da je »US varuh demokracije« nisem polemiziral. Polemiziral sem s čisto drugo stvarjo. In to je iz vesolja opazno dejstvo, da se o številnih javnih vprašanjih, ki so v presečišču političnih, ideoloških in nazorskih razhajanj, presoje posameznih članov ustavnega sodišča delijo po nekakšni železni logiki. Prav kričeče predvidljivo je, kako se bo ob specifičnih materijah opredelil kdo od ustavnih sodnikov/sodnic. Pri tem seveda razumem, da se njihova mnenja in presoje razhajajo. A ključni problem je, po kakšnih kriterijih, če so presoje predvidljive (tej moji trditvi Matevž Krivic ne oporeka, ampak to predvidljivost šteje za dobro). Ustavni sodniki in sodnice imajo veliko arbitrarne svobode. Zato bi, denimo, z lahkoto preprečili sramoten referendum o človekovih pravicah (družinski zakonik). Sicer še enkrat potrjujem in pritrjujem Matevžu Krivicu, da nimam pojma o pravu, da sem, kot zapiše, ustavnopravno nerazgledan. In prav zato ne dojamem in še enkrat sprašujem, kakšni kriteriji vodijo k takšni presoji. Ideološki, nravstveni, politični, religiozni? Recimo, da so nravstveni. Varuh česa je potem ustavno sodišče?

Sicer pa, da ne bo pomote. Kljub svoji pravni nerazgledanosti razumem krilatico pokojne generalne državne tožilke in kasnejše ministrice Zdenke Cerar, da ni vsaka lumparija kaznivo dejanje. Še več. V primeru sodbe proti JJ sem na začetku procesa sicer cinično, a vseeno smrtno resno zapisal, da si ne zasluži takšnega luksuza, da bi mu krivično ali pristransko sodili. Da takšne nagrade zaradi vloge, ki jo zavzema v slovenskem političnem prostoru, ni vreden.

Prav zato se mi zdi Krivičev okrasek o kvazilevičarskih idejah, oz. prepričanjih , da »je desničarskega nasprotnika treba ’pobiti’ z vsemi razpoložljivimi sredstvi, ki se ponujajo, pa naj bodo zakonita (in etična) ali ne«, pod nivojem polemike z menoj oz. mojim pisanjem. V kakšni zvezi je to s kakršnimkoli mojim stališčem, ki sem ga izrazil v tridesetih let, odkar se javno oglašam? Je približno toliko ali celo manj korektno, kot če bi jaz spoštovanemu Matevžu Krivicu očital, da ga oz. ker ga Janševi verniki in gorečneži iz Odbora 2014 (trenutno in le ob tej zadevi) kujejo v nebo.

---

V reportaži novinarja TAZ se lepo odraža zavoženost ravnanja s prostorom in je obenem tudi zgovoren vzorec tujih investicij s pomočjo slovenskih lakajev. Po Frančku Drenovcu je deformacija države nesposobnost zaščite slovenske naravne in prostorske rente, ki pa jo v živo demonstrira ga. Alenka Fikfak, predavateljica na FA in vodja urbanizma v Kopru. Če že izpostavlja problem namenske rabe stavbe po koncu njene primarne funkcije, bi lahko in morala vedeti, da obstaja tudi institut „stavbne pravice“. Torej vsem tem raznoraznim hofrom, sparom, lidlom, .., se mora dodeliti največ stavbna pravica za obdobje amortizacije stavbe, kar pomeni polno prodajno ceno zemljišča in konec razpolaganja z njim po njenem prenehanju. Kaj kmalu se bomo namreč srečali s problemom prostorskega načrtovanja v občinah, kjer je evforija konkurenčnosti v prostoru naredila svoje in se bomo po olastninjenih in zapuščenih tovarnah, hotelih in drugih objektih iz časa certifikatne razprodaje srečali še z veliko bolj zvitimi tujimi lastniki slovenskega prostora.

Ge. Alenki Fikfak pa vseeno želim uspešno preobrazbo zavožene zazidave.

---

K razvnetemu boju podpisnikov peticij proti privatizaciji in razprodaji ter oni za privatizacijo državnega premoženja bi bilo nemara potrebno dodati še besedo, dve o deetatizaciji. Termin je povezan z razvojem delavskega in družbenega samoupravljanja in pomeni »nasprotovanje sistemu, v katerem si država lasti monopol odločanja v vsem družbenem življenju.« Gre za znano marksistično teorijo o odmiranju države. Že v socialističnih časih se je na veliko diskutiralo tudi o umiku politike iz gospodarstva in nekaj se je v tem smislu tudi naredilo, saj je bilo samoupravljanje v resnici bistveni del procesa deetatizacije oz. obratno. Upoštevajoč omenjene okoliščine bi torej danes lahko kdo pomislil, da so pravi nasledniki »partijske linije« o deetatizaciji pravzaprav pristaši privatizacije, vsaj v tistem delu, ko pozivajo k popolnem umiku politike iz gospodarstva. (O iluziji omenjenega »umika«, torej o t. i. depolitizaciji gospodarstva s t. i. privatizacijo državnih podjetij, kajpak ne bomo izgubljali besed!)

V zgornjih »primerjavah« gre seveda za provokativno postavljeno hipotezo, saj obstaja med sedanjimi zagovorniki privatizacije in nekdanjimi samoupravnimi »partijci« vendarle nekaj razlik. Deetatizacija v pogojih socialističnega samoupravljanja se je (ne le na načelni ravni) izvajala v korist delovnih ljudi in slovenskega gospodarstva, privatizacija oz deetatizacija, kakor si jo zamišljajo njeni sedanji protagonisti, pa se že v principu izvaja in naj bi se še naprej izvajala v korist tujega kapitala ob vsestranski aktivni podpori njegovih domačih interesnih podpornikov. Ti namerno pozabljajo, da smo podjetja ustvarili Slovenci oz. državljani te naše in nekdanje skupne države, sedaj pa bi še nekaj poslednjih asociacij ustvarjenega bogastva razprodali, torej prodali po sramotno nizki ceni – tujcem!

Peticija za privatizacijo je nov dokaz, kako lepo je v naši domovini častiti kapitalizem. Ob vseh mamljivih obljubah o »blaginji za vse« posebej preseneča prepričanje v soodvisnost svobode posameznika in prostega trga. Ne bi teoretiziral, le spomnil bi na razkritje treh tajnih »prostotrgovinskih sporazumov, ki naj bi jih Evropska unija sklenila z Ameriko in Kanado« in so bili v strokovni javnosti ocenjeni kot pot v hlapčevstvo, da niti ne omenjam, kako »pošteni in častni« veselo kupujemo najrazličnejše blago, proizvedeno s slabo plačanim (dejansko suženjskim), celo otroškim delom, ki na »prostem trgu« prav zaradi tega dosega »konkurenčne« cene. Svoboda posameznika? Ah, sveta preproščina!

In, končno, besedilo omenjene peticije nam postreže tudi s pretnjo: Če ne bomo šli po poti, kakršno imajo v mislih zagovorniki privatizacije, »bomo … oropani tradicionalnih vrednot – odgovornosti, poštenja in trdega dela – torej identitete, s katero nas že stoletja enačijo in zaradi katere nas spoštujejo naši sosedje.«

Le kako se vam je moglo zapisati kaj takšnega! Sestavljavci peticije ste iz obdobja etično tako visoko postavljenega vrednotenja Slovencev preprosto pozabili (od omenjenih »stoletij«) odšteti vsaj petdeset svinčenih let, ko smo imeli polno zaposlenost, gotovo starost in zgledno zdravstveno oskrbo za vse. Lepo vas prosim, spoštovani snovalci in podpisniki peticije za privatizacijo, le kje ste v tistem zavrženem, komunajzarskem obdobju mogli opaziti »poštenje in odgovornost, pa trdo delo!« Da o »spoštovanju sosedov« niti ne govorimo ...

Cerarjeva vlada bo privatizacijo gospodarskih družb vsekakor izpeljala. Ni kaj, zgodilo se bo po želji gospodarjev sveta in to je po vsej verjetnosti tudi prav. Kar nekaj dejavnikov namreč kaže, da je razprodaja domačega premoženja poleg poglabljanja revščine nemara edini način, da bo slovenski narod po takšnem slaboumnem ponižanju morda le dojel, kaj mu je storiti. Ali ni tudi ta vlada oz. največja vladna stranka v njej, »smeri razvoja« dovolj nazorno nakazala že z znanim lakoničnim komentarjem nedavne odločitve US (spoštujemo!) o financiranju privatnega šolstva? Vse to se kajpak dogaja ob dejstvu, da predsednik države, menda nekje sredi tunela, tolerira in celo legitimira postroj paravojaške strankarske vojske.

In nauk? Bom nekoliko karikiral, a drobci resnice so bolj boleči od navideznih pretiravanj. Ko bodo jutri, po »zvesto izpolnjenih zavezah«, tuji in naši »uspešni« poslovneži ter politični veljaki v jeziku bebave uslužnosti dozirali slovenski »kredibilni« (!) kokoški njenemu statusu primerno količine »pameti« in ob tem izbrali še nadaljnje skupine talcev za odstrel, ne bo prav veliko možnosti niti za to, da bi se uporni, za talce določeni Slovenci sezuli in se bosi poslednjič sprehodili po domači zemlji. Se morebiti sprašujete, zakaj?

---

S skupino prijateljev smo začeli lansko jesen nositi cvetje in sveče k spomeniku, ki obeležuje ustanovitev Osvobodilne fronte aprila 1941 v hiši na Cesti 27. aprila v Ljubljani (v Rožni dolini proti živalskemu vrtu, malo pred Vilo Podrožnik). Kot zanimivost lahko povem, da je v tej zgodovinski hiši zdaj rezidenca nemške veleposlanice v Sloveniji. Človek se vpraša, zakaj so se med vsemi lepimi starimi vilami v Ljubljani odločili prav zanjo. Ampak ne pišem o tem. Spomenik je na cesti na javni površini. Pišem zato, ker so začele januarja naše rože in sveče nenadoma izginjati. Prinesemo nove, pa jih spet nekdo odnese. Enkrat smo našli priloženo sporočilo ene od ljubljanskih uradnih ustanov, ki pa je bilo, kot smo ugotovili, lažno.

Ta drobna dejanja – to naše in tisto nekoga drugega – bi rad dal v kontekst. Z razkrajanjem države se je začela razkrajati tudi širša družba. V Sloveniji se danes dogajajo reči, ki si jih že desetletja nismo mogli niti zamisliti. Na plano so se priplazili stvori, za kakršne smo vse doslej mislili, da jih pri nas ni. Ste prebrali Camusovo Kugo? Ni mogoče prezreti signalov, ki spominjajo na začetke tistega strašnega slovenskega in evropskega propadanja izpred tri četrt stoletja. Zaradi njih hodimo k temu spomeniku: da ne pozabimo duha in poguma, ki sta takrat vrnila Sloveniji ponos in dostojanstvo. Želimo si, da bi bili v današnjih časih zmožni takega obrata prej, preden nas zaničevanje ljudstva in polzenje elit v hlapčevstvo popeljeta v nov globok nacionalni razkol in novo nacionalno katastrofo.

K spomeniku osvobodilne fronte slovenskega naroda bomo seveda hodili še naprej. In pozivamo vse Ljubljančane, ki mislijo tako kakor mi, da se nam pridružijo.

---

Ekonomista dr. Igor Masten in dr. Sašo Polanec sta v točki 1. svojega odziva na moj zapis o dvoličnih podpisnikih peticije za privatizacijo zapisala, da niti osnov ne poznam in da zavarovalnica Vzajemna ni državno podjetje, „temveč zasebna zavarovalnica v lasti zavarovancev,“ in da bi lahko v Mladini „osvojili vsaj osnove ZGD.“ Bralce bi zaradi objektivne informiranosti radi obvestili, da položaja Vzajemne „ZGD,“ zakon o gospodarskih družbah ne ureja, ampak da gre, kot je razsodilo tudi vrhovno sodišče (G 1/2006), za posebno obliko družbe (DVZ), ki ima primesi zadružništva in družbeništva in ki temelji na posebnem zakonu. Ekonomista, ki sta delala za Vzajemno, se torej v osnovi motita.

Ekonomista sta v uvodu ravno tako napačno citirala moj članek. Nisem napisal, „da sta za Vzajemno v letu 2009 napisala fiktivno študijo v višini preko 300 tisoč evrov“ ampak, citiram, da je „… Vzajemna pri njiju in pri ekonomistu dr. Alešu Ahčanu naročila dejansko fiktivno raziskavo, vredno več kot 300 tisoč evrov…“ Zato je tudi ta del njunega odziva neosnovan. Predvsem pa cenjena ekonomista nista odgovorila na bistveno. Ni vprašanje, ali je Vzajemna pri Ahčanu, Polancu in Mastenu naročila model ali študijo. Kot ni vprašanje, ali jo je naročila pri njih ali pri posredniškem podjetju. In niti ni bilo vprašanje ali je Vzajemna državno ali zasebno podjetje, morda nekaj vmes.

Oba, Masten in Polanec sta se podpisala pod peticijo „ZA privatizacijo…“, v kateri piše, da podpisniki med drugim zavračajo „od državnih podjetij financirane fiktivne raziskave z vnaprej dogovorjenimi rezultati.“ Ko je Vzajemna pri njih naročala storitev, je njun sodelavec, ekonomist dr. Aleš Ahčan v objavljenih elektronskih pismih leta 2007 napisal, da „model mora biti najmanj tako kompleksen in softwarsko podrpt da noben „domac pametnjakovic ne bo sral zarad cene“ in pa „ kako bos z navadno stress test analizo upravicu ceno?“ V kontekstu tega dialoga z matematikom dr. Tomažem Slivnikom, ki je zaradi tega sodelovanje pri projektu zavrnil, je jasno, da je šlo za financiranje fiktivne raziskave. Kljub temu pa se oba, Masten in Polanec, po sedmih letih, ko sta imela veliko priložnosti in tudi mnogo novinarskih klicev, od tega nista distancirala.

---

Strinjam se z mnenjem Maje Novak, ki je v članku Priprta vrata pisala o morebitnih posledicah postopnih odrekanj delavcev, ki zaradi ohranjanja delovnih mest lepo tiho sprejmejo vse, kar jim država v imenu varčevanja vzame (četudi so s tem pogosto kršene človekove pravice). Taka »priprta vrata« so se že zgodila in dogajala, zato so današnji delavci bolj brezpravna raja kot tisti izpred sto let.

Zaskrbel pa me je njen zapis o učiteljicah (ne učiteljih). Pisateljica Maja Novak med svojim šolanjem namreč ni srečala več kot eno mogoče dve inteligentni učiteljici. Med vrsticami tudi dvomi »o pameti ter profesionalni poklicanosti zaposlenih v šolstvu in javni upravi«.

Zapisana izjava vzbuja posmeh in strinjanje vseh, ki sem jim je šola zamerila. Zapisano bi šlo tudi mimo mene, če bi ne bila prepričana, da je enakega mnenja kot Maja Novak tudi ministrica Setnikarjeva in vsa elita, ki živi od našega prenapihnjenega šolskega sistema.

Ministrica misli točno to: Učitelji bodo tiho sprejeli njen predlog varčevanja – ker so pač butasti.

Učitelji so res ena posebna kasta znotraj javnih služb. Ni ga človeka, ki ne bi dal skozi obvezne osemletke (devetletke). Zato vsi poznamo učitelje, vsi vemo, kaj se v šolah dela in kako bi se moralo delati, pa se ne. In ni ga, ki kljub odličnim ocenam ne bi imel tudi slabih izkušenj z učitelji. Naj je učitelj še tako profesionalen, naj svoj poklic opravlja resnično dobro, vedno se bo med 30 učenci našel kdo, ki mu ni všeč bodisi učitelj sam bodisi njegov način poučevanja. Poklic učitelja je res tak, da ga v živo spremljamo vsi od vrtca naprej, saj smo v šolah preživeli cele dopoldneve in od blizu spremljali delo učiteljev. In zdaj mislimo, da vemo vse o delu učiteljev in o njih samih. Vsak Slovenec je med svojim šolanjem spremljal delovni dan ok. petdesetih različnih učiteljev, to pa je že skoraj vzorec za kakšno raziskovalno nalogo (na osnovnošolski ravni), iz katere lahko izvedemo preproste trditve.

Zanima me, kako bi se v tej »raziskovalni nalogi« izkazale druge skupine ljudi v javnih službah. Kako bi se odrezali zdravniki, novinarji, visokošolski profesorji, če bi otroci z njimi preživeli vsak dan pol dneva 12 let zapovrstjo in to v času, ko so najbolj kritični do odraslih?

Profesor Maks Tušek na fakulteti za šport je menda rekel, da je 30 % učiteljev pridnih, takih, ki ne razmišljajo s svojo glavo in se kot pijanec plota držijo učnega načrta, 30 % je ustvarjalnih in dobrih, 30 % pa takih, ki se otrokom ne bi smeli približati. Ali obstaja tako razmerje (pridnost, ustvarjalnost in popolna nezmožnost) v vseh poklicih?

Kar se učiteljev tiče, menim, da so ustvarjalni in dobri učitelji hkrati tudi pridni in upogljivi.

Torej je večina učiteljev na Slovenskem pridna in upogljiva.

A naj se vrnem k posploševanju Maje Novak. Tudi moje izkušnje iz osnovne šole (ne pa iz srednje) so slabe, spomini neprijetni, boleči, a nikoli nisem razmišljala, da je za to kriva inteligenca posameznih učiteljev. Še več, zdi se mi, da so več slabega povzročili inteligentni, a zlobni, čustveno frustrirani učitelji. Učitelji, ki so morebiti bili izvrstno strokovno podkovani, a mi znanja niso znali predati, ker so bili brez pedagoškega erosa.

Žal mi je, da je tako, a z Majo Novak se na neki način celo strinjam. Učitelji (ne samo učiteljice) smo butasti, ker požremo vse, kar si izmislijo teoretiki, ki dela v šoli ne poznajo. Butasti smo, ker smo ministrici hvaležni za svoje službice. Butasti smo, ker iz leta v leto uslužno izpolnjujemo vsa neumna navodila ministrstva, butasti smo, ker »vsem svétim tam zgoraj« dovolimo, da nas imajo za butaste. Najbolj pa smo butasti, ker smo ubogljivi in upogljivi.

---

Vsaj dva velika in pomembna očitka, ki sta nujna dr. Setnikar Cankar, ministrici za šolstvo, je treba zapisati ob intervjuju v Mladini, št. 5. 30. 1. 2015.

1. Ministrica se neposredno in zasebno vtika v delo šol in v delo ravnateljev, usmerja delo inšpekcije.

V Desklah se je dr. Setnikar Cankar pojavila kot rešiteljica problema, zavetnica matere pretepenega učenca, ki sočutno rešuje problem. Ministrica bo materi pomagala najti drugo šolo za njenega sina!

S svojim delovanjem, ki ga zagovarja tudi intervjuju, pa naj ga označuje kakorkoli, prav prostodušno nakazuje, da je ravnatelj kriv, da so razmere na šoli nevzdržne itd. S tem, da je posegla v postopek, je nehote ali celo hote vplivala na odločitev svojih podrejenih (ki v resnici to ne bi smeli biti) in nakazala pričakovanja, kako naj bi preiskovala in odločala inšpekcija in tudi svet OŠ Deskle.

Zanimivo bi bilo uradno izvedeti, in potem tudi preveriti, kdo je dal pobudo za izredni inšpekcijski pregled in kako je bila pobuda uveljavljena – gre za to, da je izredni inšpekcijski pregled presegel predmet izrednega pregleda in da se je prebrskalo in iskalo napake kjerkoli bi pač lahko bile – in so jih tudi našli in tudi zahtevajo sankcije…

Da ne gre za zdrs ministrice, ki bi kot dvakratna dekanja fakultete za javno upravo pač morala do podrobnosti poznati delovanje javne uprave in zakone, in se jih kot ministrica tudi držati, pač pa posebne osebne in gospodinjske »pomoči« šolam, lahko razberemo iz medijev, saj se ministrica dr. Setnikar Cankar ni neposredno vključila samo v reševanje problemov na OŠ Deskle pač pa tudi v zasebnost nesrečnega ravnatelja v Mariboru. V intervjuju z Majdo Juvan je na RTV SLO povedala, da je bil nesrečni ravnatelj pri njej na razgovoru dva dni preden je storil samomor. Ne vemo sicer, kako se je ministrica pogovarjala z ravnateljem – ali je bila strokovna svetovalka za medije ali se je postavila v vlogo vrhovne javne avtoritete za šolstvo ali je imela kakšen poseben predlog ali zahtevo, kaj naj se vendar naredi. Mogoče se je postavila v vlogo terapevtke? Kaj se ve. Upam, da zapisnik o razgovoru obstaja in da bo ministrica za svoj poseg v intimo ravnatelja pač tudi odgovarjala pa čeprav gre za pregrevanje nesrečne zgodbe.

2. Ministrica ne pozna področja, ki ga vodi in ne razume financiranja osnovnih šol in programa osnovne šole, ne pozna dela in nedela ministrstva, ki ga vodi itd…

Gospa ministrica rada poudarja, da je ekonomistka. Morda bi se morala nujno in resno seznaniti, kaj ministrstvo poleg samega sebe še financira, ko govori o varčevanju in svojih res hudih in tudi uspešnih naporih za ohranjanje denarnega blagostanja v sistemu. Glede na to, da ministrstvo verjetno šteje okoli 1800 zaposlenih (skupaj z Zavodom za šolstvo in paraorganizacijami in da poleg tega vzdržuje veliko pogodbenih strank), ki skrbijo za povsem nalaganja dela drugim, da opravičijo svoj obstoj, ima ravno tukaj veliko možnosti za varčevanje … Če bi imela vizijo in ne bi podlegala sindikalnemu in populističnemu diskurzu o denarju, bi vedela, da ne gre samo za denar, da gre za mnogo več. Mogoče bi lahko zagovarjala uspešnejšo in boljšo šolo, utemeljevala manjšo porabo denarja s kvaliteto šol, z učinkovito mrežo šol, mogoče bi lahko utemeljevala in zahtevala preobrazbo šole, ki porabi ogromno denarja za dodatno učno pomoč (pri tem opozarjam, da je izračun, ki ga navajajo mediji, gospa pa ga povzema, povsem napačen), da jo sploh lahko konča četrtina otrok…

Poleg tega pa z varčevanjem seveda ne misli resno, ko trdi, da računa(jo) na večje prihodke v proračunu. Kar pomeni: ne bomo naredili nič, denarja bo dovolj! Za ministrico, ki je ekonomistka in ki skrbi tudi za javni denar in za javno skupno dobro, preprosto porazno.

Kakorkoli, gospa je za zaključek kariere postala še ministrica- po lastni logični izbiri! Mogoče pa bi bila kakšen drugačen logični zaključek kariere lepši in primernejši. Namreč, da bi ne postala ministrica zaradi ministrice pač pa upokojenka zaradi upokojenke.

---