Spoštovani,

nedavno sem po elektronski pošti prejel peticijo, s katero se predlaga nov državni praznik – 13. maj! Nisem je podpisal iz dveh razlogov.

Prvič, primorski narodni junak Danilo Zelen, vojaški vodja TIGR-a, si ne zasluži, da si ga desnica in neke nove skupine zlorabljajo proti slovenski partizanski vojski kot edini zavezniški vojski v 2. svetovni vojni na slovenskih tleh. Danilo Zelen je padel (naredil častni samomor pred zajetjem) 13. maja 1941 kot rezervni obveščevalni častnik Dravske divizije in tudi prva žrtev italijanskega okupatorja, vendar pa je dejansko prva žrtev bil Marjan Jurko, član Sokola v Gornji Radgoni, ki je 6. aprila 1941 padel (izvršil častni samomor pred zajetjem) v Gornji Radgoni s strani nemškega okupatorja. Spopad na Mali gori 13. maja 1941 ni bila nikakršna načrtovano oborožena akcija proti okupatorju, saj je šlo dejansko za nujno obrambo pred zajetjem. Prva oborožena akcija je bila izvršena 29. aprila 1941 v Mariboru, ko je skupina skojevcev in sokolov pod vodstvom Slave Klavora napadla skupino nemških vojakov!

Drugič, peticije nisem podpisal iz povsem hecnega oz. higienskega razloga: 13. maj smo nekoč slavili kot »Dan bezbednosti« (varnosti), saj je 13. maja 1942 ustanovljena Ozna, kar so predlagatelji verjetno prezrli. Poslanci državnega zbora imajo seveda boljši spomin, saj je med njimi kar nekaj njih, ki so imeli z udbo in kosom kar hude »spopade«, zato tega predloga gotovo ne bi sprejeli. Ali pač?

Kolaboracija je zadnje čase kul!

Najpomembnejši branik pravne države je pravosodje. Seveda je tudi v pravosodju veliko težav in slabosti. Mnogokrat je premalo učinkovitosti in v nekaterih zahtevnih postopkih, posebej na področju gospodarskega kriminala, nezadostne usposobljenosti organov pregona in sodišč. Vzroki temu, da se sodni procesi ne sklenejo v razumnem roku, so tudi v postopkovni zakonodaji, ki omogoča obstrukcijo postopka (izogibanje vročitvi pošte, neudeležba na procesnih dogodkih, zdravniška »potrdila«, »službena zadržanost«, pokvarjen akumulator, neupravičene zahteve po izločitvi sodnikov in dokazov …) s strani storilcev kaznivih dejanj in nekaterih »prizadevnih« odvetnikov. Seveda pa učinkovitost sodnih postopkov ne sme znižati doseženega standarda človekovih pravic in svoboščin! Za dolgo trajanje postopkov so bili zaslužni v nekaterih konkretnih primerih (trgovina z orožjem, Patria …) tudi organi pregona, ki so pod vplivom politike zavlačevali postopke (»založena« depeša, neaktivnost prejšnjega vodstva tožilstva …). V zadnjem času se je pravosodje odločno lotilo tudi kriminala „belih ovratnikov“ in ne zgolj preganjanja „kurjih tatov“. Takoj, ko so pravosodni mlini začeli obravnavati korupcijo, kazniva dejanja pri »lastninjenju«, različne zlorabe uradnega ali službenega položaja, finančne malverzacije ter brskati po davčnih oazah itd., so se pojavili nebrzdani napadi na pravosodje: od »linča« s strani ulice in nekaterih medijev do najetih »pravnih strokovnjakov«, pa tudi s strani dela politike v parlamentu in zunaj njega – z namenom: Nižji kot bo ugled pravosodja, manjša bo v očeh javnosti verodostojnost obtožb in obsodb storilcev kaznivih dejanj.

Zaradi »suma koruptivnosti« (zaradi zatrjevane nepravilnosti pri zaposlitvi delavca) se skuša odstaviti generalni državni tožilec, ad absurdum, na zahtevo celo tistih, ki zase ne morejo pojasniti, od kje njihovo premoženje! Zahteva se odstop predsednika Vrhovnega sodišča zaradi njegovega odločnega branjenja neodvisnega sodstva pred napadi »ulice« in dela z obdolženci/obsojenci v zadevi Patria povezane politične nomenklature. Sprašujemo, kaj so storili za obrambo neodvisnosti sodstva in srčike pravne države v javnosti najodgovornejši v Republiki Sloveniji: predsednik države, predsednik vlade, predsednika Državnega zbora in Državnega sveta, ministri, poslanci in svetniki?

Žal tudi Ustavno sodišče (US) s svojimi kontroverznimi odločitvami in izjavami nekaterih sodnikov ne prispeva k povečanju ugleda sodstva. Seveda je pomembno braniti avtoriteto US, ki pa se v primerjavi z rednim sodstvom sreča z zelo majhnim številom zadev, presojo ustavnosti le-teh pa v večini primerov ne sprejme v obravnavo! Ali bi se s primerom Patria ukvarjalo, če ne bi šlo za »privilegirane obsojence«? Zaupanja (strokovne) javnosti v odločitve US ni mogoče zapovedati, ampak si lahko spoštovanje pridela le s svojim načelnim in strokovnim delovanjem. Ugleda US tudi ne morejo zagotoviti njegovi apologetski »zunanji sodelavci« kot tudi ne »zaželena pluralna sestava« sodišča. Resna strokovna kritika izpostavlja spornost nekaterih odločitev US: ustanovitev občine (kar je izključna pristojnost DZ); referendum o človekovih pravicah; pravnomočno obsojeni lahko opravlja poslansko delo; različno obravnavo človekovih pravic za »navadne« in privilegirane državljane; dopuščanje očitne kršitve ustave (ZUJF razveljavi šele, ko so nastale protiustavne posledice in škoda ter potem, ko je nova koalicija pripravila njegovo razveljavitev); odločanje o dejanskem stanju, ne da bi pogledali v spis … Na slabosti posameznih odločitev US opozarja tudi kar nekaj sodb evropskega sodišča.

Ne dvomimo, da US pozna ustavne varovalke neodvisnosti sodstva, zato smo zelo začudeni zaradi posega US v sodni red z odločitvijo, kdo ne/sme soditi v ponovljenem postopku (gre za bojazen, da bi sodnica, ki pozna zadevo, prehitela zastaranje z novo sodbo v zadevi Patria?). Poleg tega US uporablja različne kriterije pri presoji nepristranskosti sodnika. US problematizira vlogo predsednika Vrhovnega sodišča RS, hkrati pa ne ovrednoti izjav nekaterih ustavnih sodnikov, ki so v času odločanja o zadevi pred rednimi sodišči jasno in javno nakazali svoje predsodke … US sicer pravi: »Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora ta odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja …« (Up-879/14). A to očitno velja za vse druge, ne pa za sodnike US! Kaj bi poreklo na takšno »nepristranskost« nekaterih ustavnih sodnikov evropsko sodišče?

Podpora pravosodju je še kako potrebna, saj se to mora ali bi se moralo ukvarjati poleg trgovine z orožjem (ki bi jo zakon moral izvzeti iz zastaranja tako kot druge vojne zločine), Patrio, postopki zoper »tajkune« tudi še z mnogimi drugimi sumi kaznivih dejanj iz polpreteklosti, povezanih z Luko Koper, Intereuropo, Delom-revije, NKBM, Telekomom …, ki so se večinoma »zgodila«v času mandata vlade, ki jo je vodil »vodja opozicije«. Za prihodnost Slovenije bo katastrofalno, če bomo brezbrižno dopustili, da politični pritiski (podprti z nezakonito pridobljenim denarjem) ohromijo pravosodje in bi se le-to ukvarjalo zgolj s »kurjimi tatovi«. Zato se oglašamo!

Spoštovani,

V članku »Ali res hočemo biti le provinca bogatih?« novinarka Urša Marn citira mojo analizo strategije upravljanja kapitalskih naložb, objavljeno v Gospodarskih gibanjih. V njej sem pomotoma napisal, da je družba Delamaris v tuji lasti. Navedba se nanaša na družbo Droga Kolinska. Za napako se opravičujem,

Spoštovani,

ljudje ne potrebujejo svetohlinske sprave, pač pa urejeno državo s pravico do miru, polnega življenja in do poštenega plačila za svoje delo. Samo votli politiki in dediči izdajalcev potrebujejo večno vojno in lažno spravo s prirejeno zgodovino, svojim volivcem in že zdavnaj umrlim ponujajo pa pravico do groba, ker nimajo vizije za državo in ne za življenje bodočih rodov.

Podpisniki poziva, slovenski znanstveniki, člani znanstvenih odborov za delo z GSO v zaprtih in odprtih sistemih ter drugi strokovnjaki s tega področja (podpisniki), nasprotujemo pobudi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da vladi Republike Slovenije predlaga zakon, ki bi omejil pridelavo gensko spremenjenih rastlin (GSR) v Sloveniji. Slovenija, kot ena redkih evropskih držav, že ima zelo omejujoč »Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami«. Zato menimo, da je sprejem še enega zakona, ki bi urejal tako rekoč isto področje, nepotreben. Določbe zakona, ki se sicer nanašajo na omejevanje pridelave GSR, delujejo zavajajoče na potrošnika, ker se ne nanašajo na uporabo gensko spremenjenih rastlin v prehrani.

Prepoved pridelave GSR v Sloveniji je korak nazaj pri urejanju tega pomembnega področja in je v nasprotju s strokovnimi argumenti, ki jih ponujata znanost in praksa. GSR se v svetu namreč pridelujejo že dvajset let brez dokazanih škodljivih vplivov na zdravje ljudi in okolje. To dokazujejo številne neodvisne raziskave različnih raziskovalcev s celega sveta. GSR so se izjemno hitro razširile v svetu predvsem zaradi cenejšega načina pridelovanja in manjše obremenitve okolja na račun zmanjšanja uporabe pesticidov, najnovejše GSR sorte pa bodo pomembne za trajnostno kmetijstvo in za izboljšanje kakovosti pridelkov.

Predlog zakona prihaja v času, ko razviti svet spoznava prednosti sodobnih oblik žlahtnjenja rastlin ter se vse bolj zaveda, da naraščajočega prebivalstva Zemlje ne bo mogoče prehraniti samo s konvencionalnimi načini pridelave hrane. V času, ko je Svet evropskih akademij znanosti (EASAC) obvestil Evropski parlament, da dosedanja restriktivna zakonodaja EU ogroža prehransko varnost članic in tudi širše pojasnil svoje stališče do gensko spremenjenih organizmov, je predlog zakona diametralno nasprotje mnenju akademij znanosti. Prav tako imamo v EU že nekaj let uradni dokument, ki na osnovi desetletnih raziskav gensko spremenjenih organizmov ugotavlja, da ti ne predstavljajo dodatnega tveganja za ljudi ali okolje.

Področje je sicer po našem mnenju že sedaj zelo dobro urejeno, saj mora vsaka GSR pridobiti dovoljenje za pridelovanje, ki vključuje presojo tveganja s strani znanstvenih odborov, ki jih sestavljajo znanstveniki različnih strok in jih imenuje vlada Republike Slovenije. Prioriteta dela znanstvenikov v teh odborih je upoštevanje zakonodaje ter znanstvenih dejstev za zaščito zdravja ljudi, živali in okolja.

Razumemo, da gre za izrazito občutljivo vprašanje, saj se nanaša na našo prehrano in okolje. Zakon je najavljen kot instrument, ki naj omogoči omejevanje pridelave GSR na osnovi domnevno večinsko negativnega javnega mnenja. Podpisniki menimo, da niti slovenski kmet niti slovenski potrošnik v vseh dvajsetih letih pregretih razprav nista imela prave možnosti za nepristransko seznanitev z GSR. V medijih so prevladovale informacije, ki so pridelavo GSR predstavljale v negativni luči. Je na tak način oblikovano javno mnenje res primerna osnova za sprejetje zakona?

Predlagamo, da vlada predlog zakona umakne iz zakonodajne procedure in namesto tega organizira obsežno javno razpravo o tej problematiki, v kateri bodo imeli znanstveniki, ki delujejo na tem področju, enako možnost, da izrazijo svoje mnenje, kot nasprotniki te tehnologije. Menimo, da bi državljani morali imeti pravico do verodostojnih in nepristranskih informacij kot tudi pravico do izbire.

Podpisniki poziva želimo opozoriti, da bi sprejem zakona, ki naj omeji oz. prepove pridelavo GSR, Slovenijo izključil iz skupine tehnološko naprednih držav. Tehnološko napredne države svoje odločitve oblikujejo na osnovi znanstvenih in strokovno utemeljenih dejstev in ne le na podlagi javnega mnenja.

Kako Lorenci vztraja pri podtikanju, naj bi mu bil jaz nekaj podtaknil, je res že kar smešno - če koga to še zanima, naj si pač sam prebere za nazaj, kako je v resnici bilo. Za spoznanje resnice o sojenjih v zadevi Patria so seveda mnogo pomembnejša Lorencijeva prav neverjetna zavajanja o tem. Najprej vztraja pri (zavajajoči) trditvi, da bi ustavno sodišče pred svojim odločanjem moralo prebrati 22.000 strani sodnega spisa, „če je o zadevi razsojalo vsebinsko, ne samo s stališča zakonitosti“. Toda ni - vse tri sodbe je razveljavilo samo „s stališča zakonitosti“. Kako hudo se tu moti prof. Bavcon, ko trdi nekaj drugega (a še vedno ne tako, kot to prikraja ali narobe razume Lorenci!), sem pojasnil že v sobotni prilogi Dela v svojem odgovoru prof. Bavconu. Če se Lorenci (ali kdorkoli drug) na ustavno in kazensko pravo razume bolje od naju s prof. Bavconom in lahko moje argumente strokovno zavrne ali izpodbija, naj to naredi. Če strokovni spor med ustavnim sodiščem in profesorji kazenskega prava laik Lorenci „presoja“ tako, da je prof. Bavcon zanj avtoriteta za kazensko pravo, je tudi s tem pokazal, koliko razume o ustavnem pravu.

Druga „močna“ Lorencijeva je tista, da bi višje instance vendar lahko brale vseh 22.000 strani spisa (ali kolikor jih pač v nekem primeru je) „samo v izjemno pomembnih procesih“ in da se potem sodni sistem torej že ne bi zabasal. Aha, tukaj bi pa tudi Lorenci naredil izjemo za Janšo? Drugače ni treba - le „v izjemno pomembnih procesih“!

Tretja, še močnejša: da Krivic molči o stvareh, ki „niso voda na njegov mlin“: o dvojnih merilih pri predčasni izpustitvi Janše, o tem, da US o zadevi ni sámo do konca odločilo, o tem, da je odločba US ponekod tudi nejasna itd. O vseh teh treh sklopih problemov Krivic ni molčal, ampak je prav v teh točkah odločbo US odločno in jasno kritiziral.

Četrto zavajanje bralcev: da je bila utemeljitev ustavnega sodišča, s čim naj bi Masleša kršil videz nepristranskosti, privlečena za lase in puhla!? Spet nov dokaz Lorencijeve nevednosti o tem, kako pomemben je tu (tudi po sodni praksi ESČP) tudi videz nepristranskosti - tudi če nepristranskosti same ni bilo. Toda to je „samo“ nevednost. Za čisto zavajanje bralcev pa gre tam, ko Lorenci ustavnemu sodišču podtakne, da naj bi (po odločbi US) Masleša kršil ta videz nepristranskosti s tem, „ko je v obrambo sodstva zavrnil Janševe divjaške napade“ (na sodstvo). Hudo podtikanje: ne s tem, ampak s tem, da je potem predsedoval senatu, ki je odločal o Janševi konkretni zadevi. V odločbi je to napisano zelo jasno „53. Ne gre oporekati stališču o možnosti predsednika Vrhovnega sodišča, da se kot najvišji predstavnik sodne veje oblasti in vseh sodnikov oglasi v primerih, ko meni, da je treba zaščititi sodno vejo oblasti pred napadi nanjo. Vendar če se pri tem kritično odzove na ravnanje konkretnega obsojenca, tovrstne izjave lahko vzbudijo dvom o videzu nepristranskosti ... Prav zato ... predsednik Vrhovnega sodišča ne bi smel sodelovati v vlogi predsednika senata, ki je odločal o pritožnikovem pravnem sredstvu zoper pravnomočno obsodilno sodbo.“

Če se misli Lorenci (glede tega zadnjega) naslednjič morda sklicevati na Maslešev članek v sobotni prilogi Dela 23. maja, naj pred tem, prosim, prebere mojo reakcijo na ta članek v Pravni praksi. Tam sem, med drugim, napisal, da se s tistim delom članka, kjer Masleša ostro zavrača nedopustne napade na sodstvo, popolnoma strinjam. Stanje pri nas glede tega je tako obupno slabo, da bi bilo temeljno spoštovanje sodstva očitno treba zagotoviti tudi z uvedbo posebnega, ostro kaznovanega kaznivega dejanja žalitve sodstva - ustavnega seveda prav tako kot rednega.

Cerkvena gospoda po svojih zablodah vedno oznanja, da Satan zmaguje nad dobrimi nameni in poštenimi ljudmi, zato je toliko gorja na tem svetu. Hudobni in pretkani Satan se menda lahko prikazuje v angelski lepoti in neizmerni dobroti, da ljudi preslepi in zapelje na svojo pot, jih zlorabi po svoji volji in za svoje zahrbtne namene, nato jih pa zavrže. Kljub vsem težkim zgodovinskim izkušnjam mu še vedno uspeva, ker naivni ljudje preveč gledajo navzgor, zato ne spregledajo pritlehnih namenov Satana. Zapeljani verjetno zato še po sedmih desetletjih ne priznajo svoje krivde za hudobije in zločine.

Tako je Satan v Hitlerjevi podobi z velikodušnimi obljubami za svoje nadljudi ene čiste rase, ki bo zavladala vsemu svetu, zapeljal nemško ljudstvo, da so ga izvolili za velikega vodjo, ki je nato zlorabil svoj narod in še številne hlapce nacizma po drugih državah, da jih je zapeljal v pogubo. V Italiji je Mussolini zapeljal svoj narod v morijo in nato v pogubo, ker je obljubljal obnovo starega rimskega imperija na podlagi dva tisočletne kulture. Ta dva resnična hudičeva zaveznika sta zanetila pekel druge svetovne vojne. Povzročila sta gorje z morijami, uničevanjem in pustošenjem, kakršnega še ni bilo v vsej zgodovini na našem planetu. V tej vojni je bilo pokončanih šestdeset milijonov ljudi, veliko v bojih, na milijone tudi na najbolj grozovite načine s plini, stradanjem in sežiganjem v njihovih domovih in v krematorijih daleč od doma …

Pri nas je bil Satan s svojimi obljubami še posebno uspešen, saj se je že pred vojno navlekel celo v podobo nadškofa, da je lahko v ljubljanski škofiji pretental duhovščino in še veliko vernikov za kolaboracijo z nacisti. S tem jih je zapeljal v pogubo in smrt, nato pa jih je zapustil in pobegnil pred pravično posvetno sodbo. Pri nas večina ni nasedla, pač pa so se borili za svojo domovino, da so končno z zavezniki vsega sveta premagali Satana in ponorele hlapce fašizma in nacizma.

Vendar se je v svetu in tudi pri nas izkazalo, da Satan ni nikoli za vedno premagan. Sedaj se nam zviti Satan prikazuje v podobi odrešenika sveta z globalizacijo, z novimi finančnimi produkti in nas zapeljuje z razkošno ponudbo veleblagovnic. Sedanje in bodoče bogatine, velike tatove in roparje vabi Satan v podobi golih baročnih angelov na davčne oaze, kjer je prost pretok goljufov, kapitala in korupcije. Tudi pri teh prevarah ne manjka advokatov in hlapcev kapitala.

V zadnji številki je vaša revija objavila članek Jureta Trampuša pod zgornjim naslovom. Nobeno besedilo, kaj šele izpod peresa časnikarja ni in tudi ne more biti takega značaja, da se ga ne bi dalo dopolniti, popraviti in kar je še podobnih možnih potez. Zato se v to ne nameravam spuščati, imel pa bi vendarle eno prošnjo, ker se mi zdi, da zadeva pomemben segment našega obravnavanja zgodovine druge svetovne vojne. Namreč, na strani 39 ste objavili fotografijo krste s posmrtnimi ostanki škofa Rožmana, ob kateri ste pripisali, da so slovenska sodišča pred leti pravno rehabilitirala škofa dr. Gregorija Rožmana, »ki je bil neposredno odgovoren za nastanek domobranstva«. Moja prošnja zadeva prav slednjo trditev; pred leti sem se namreč sam kar precej ukvarjal z zgodovino domobranstva in na podlagi zbrane dokumentacije sam do take ugotovitve nisem prišel. Očitno razpolaga pisec z novimi ali drugačnimi dokumenti oziroma viri, da je lahko tako zapisal. V svojem in v imenu zainteresirane javnosti ga naprošam, če lahko te vire bolj podrobno predstavi oziroma utemelji trditev, o kateri je beseda. Z lepimi pozdravi.

Z začetek naj spomnim, da se 7. člen Avstrijske državne pogodbe (ADP) nanaša tudi na Slovence na Avstrijskem Štajerskem, ki se jih v razpravah o ADP, žal, v glavnem ne omenja.

Z ADP sem se prvič srečala sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pri predavanjih na takratni Visoki šoli za politične vede pri predmetu Mednarodni odnosi, ko nam jo je z veliko mero zanosa predstavil mladi predavatelj, za katerega so govorili, da je eden od izjemno perspektivnih mladih strokovnjakov za področje varstva manjšin, o čemer je pisal tudi v svojem doktoratu. Bil je izredno prepričljiv pri nizanju argumentov, zakaj se mora Jugoslavija zavzemati za uresničevanje določil 7. člena ADP in imeti te zahteve vgrajene kot stalnico v svoji zunanji politiki. Pa mu še danes verjamem, samo s to razliko, da bi ta stalnica morala biti vgrajena tudi v zunanjo politiko samostojne Republike Slovenije. Če se prav spomnim, se je ta mladi predavatelj pisal Ernest Petrič, ki pa verjetno ni niti v sorodu z dr. Ernestom Petričem, sedanjim slovenskim ustavnim sodnikom, saj je težko verjeti, da nekdo tako bistveno spremeni svoje strokovno mnenje, predstavljeno v svojem doktoratu. Morebiti pa so res dunajski parketi, za kakšnega pa tudi Opern Ball, tako pomembni in privlačni, da jih velja zamenjati za vse avstrijske državljane slovenske manjšine.

Tisti, ki smo sodelovali pri oblikovanju zunanje politike SR Slovenije, še posebej po sprejetju Ustave SRS 1974, vemo, da je bilo varovanje pravic slovenskih manjšin v vseh treh sosednjih državah trdno vgrajeno v takratko slovensko zunanjo politiko, kamor so sodile tudi zahteve po izpolnjevanju 7. člena ADP. Takratno Predsedstvo SRS je pred vsakim obiskom predsednika Tita ali zveznega zunanjega ministra v eni izmed sosednjih držav, kjer živi slovenska manjšina, med drugim postavilo tudi svoje zahteve na področju varovanja pravic slovenske manjšine in se pred obiskom sestalo z zunnajim ministrom. To je bil izraz pokončne drže izražanja slovenske državnosti v okviru tedanjih ustavnih pogojev. Zato je toliko manj razumeti in sprejemati kakršenkoli argument, da Republika Slovenija, sedaj kot samostojna država, ni upravičena do nasledstva ADP. Še manj pa mi je razumljivo, kako so mogle vse politične strukture v samostojni Sloveniji izvajati tako medlo in nenazadnje celo škodljivo politiko (n.pr. spodkopavanje ekonomske osnove v Italiji) do slovenskih manjšin v vseh sedanjih štirih sosednjih državah, kar je pustilo težko popravljive posledice za obstoj in razvoj teh slovenskih manjšin.

Prepričana sem, da bo dobila pobuda za notifikacijo ADP, ki jo je podpisalo več kot sto uglednih podpisnikov, zelo široko javno podporo. Pri tem ne gre samo za vprašanje ambicioznosti in poguma, pa tudi ne samospoštovanja, temveč za zavedanje, da smo država, ki ima svoje legitimne interese, ki jih je odločena braniti, ne glede na to, s kakšno sogovornico ima opravka. Pa naj bo to Avstrija, Evropska unija ali ZDA in da nismo »bečki konjušari« ali kakršnihkoli drugih, saj tudi nismo bili beograjski, vsaj ne v zadnjih desetletjih skupne države. Tisti, ki pa menijo drugače, pa v sedanjosti skrivajo svojo nesposobnost in nezavedanje za najrazličnejšimi »konjušarstvi« v zunanji politiki.

V svojem zadnjem pamfletu z naslovom Okupirana Ljubljana si je Bernard Nežmah med drugim v zvezi z okupacijo Ljubljane med drugo svetovno vojno zastavil retorično vprašanje „A kaj je pomenila okupacija?“ In takoj pojasnil: „V prvi vrsti so meščani izgubili pravico do prostega gibanja in odločanja o javnih zadevah.“ To preprosto definicijo vojne je seveda postavil predvsem zato, da je v nadaljevanju lahko vse skupaj primerjal z danšnjim stanjem v prestolnici in tako ponovno obračunaval z županom Jankovićem (sploh bi se po vzoru Cicera in Katiline Nežmahovi pamfleti morali imenovati „Štirje govori proti Jankoviću“). Saj ne da se z njegovo oceno Jankovićevega ravnanja in njegovih nenehnih gradbenih posegov izključno v najožji center prestolnice ne bi strinjal, a se v to ne bom spuščal, ker omenjeni gospod ni moj župan.

Pamflete Bernarda Nežmaha zelo rad berem, v razmislek praviloma postavlja številna vprašanja ali pa tudi namišljena dejstva, ki jih nemalokrat prepotentna levica jemlje kot sama po sebi umevna. Prav ta refleksija je morda nujno potrebna za nekakšno labilno ravnotežje ali pa za umiritev strasti (ali žogice, če je komu bolj všeč športna metafora). Včasih pa avtorja vendarle malo zanese. Okupacijo Ljubljane odpraviti na kratko z „izgubo pravice do prostega gibanja in odločanja o javnih zadevah“ je vseeno malo preveč poenostavljeno. Še posebej v teh časih, ko si oblast ob okroglih obletnicah bojazljivo zatiska oči pred nespornimi zgodovinskimi dejstvi, ko si predsednik države ne upa na proslavo dneva zmage v Rusijo in ko se sintagma „dan zmage“ oziroma „obletnica zmage“ nadomešča z manj konfliktnim in bolj nevtralnim „koncem druge svetovne vojne“.

Bom poskušal svoje pomisleke podati čim bolj plastično. Po Nežmahovi definiciji je naša 150 metrov dolga ulica v manjšem kraju na obrobju Ljubljane okupirana že eno leto, dva meseca in (v času tega pisanja) 12 dni. Okupacija se je namreč pričela 6. marca 2014. Toliko časa jo namreč mrcvarijo povsem nesposobni gradbeniki, ki naj bi v njej napeljali kanalizacijo, plin in neke kable. Delo, ki bi ga bilo mogoče opraviti v mesecu ali dveh, se tako vleče v neskončnost, pač zaradi slavnega varčevanja, ko mora občinska uprava na razpisu izbrati najcenejšega (in s tem po defaultu najslabšega) izvajalca. Torej to ustreza tudi drugemu delu Nežmahove definicije, saj stanovalci ulice nismo pri izbiri izvajalca imeli prav nikakršnega vpliva na odločanje o javnih zadevah. Ampak dobro, to je že druga zgodba. Hočem predvsem nakazati neko malenkostno razliko med gradnjo kanalizacije v obdobju miru in vojno: k nam so prišli delavci z lopatami in rovokopači. So v Ljubljano med okupacijo tudi prišli Italijani z lopatami in rovokopači? Nak, imeli so puške in tanke. Nam gre neskončna gradnja le na živce, med vojno pa so se okupiranci (upravičeno) bali za svoje življenje. Mi vemo, da se bosta nekega dne ropot strojev in prah polegla in bo ulica spet usposobljena za promet. Med drugo svetovno vojno okupirani prebivalci niso mogli vedeti, kdaj bo vsega konec in ali bodo sploh preživeli. Mnogi niso. In morda bi bilo vsaj zato nekatere trditve in definicije postavljati z nekoliko več pietete.

O podtikanju naj bo z moje strani dovolj. Krivic se pač drži metode: dokazano je, ker sem rekel, da sem dokazal. Bralcem, ki se jim to ljubi, naj pogledajo na začetek najinega dopisovanja in presodijo.

Srditi gospod mi v zadnjem dopisu predvsem oponese, da sem zapisal, da je vsaj nespodobno in neprofesionalno, da US ni prebralo vsega sodnega spisa o Patrii. Toda če je o zadevi razsojalo vsebinsko, ne samo s stališča zakonitosti, postane relevanten ves spis, trditve in sklepanja rednih sodišč, izjave prič, indici, listine, ves sklenjeni, za Janšo obremenilni krog . Tudi profesor Bavcon pravi, da so ustavni sodniki odločali o dejanskem stanju, torej vsebinsko, in to stanje prekvalificirali v pravno vprašanje, na tej podlagi pa vse sodbe rednih sodišč razveljavili. Dr. Bavcon v SP Dela tudi piše, da je obtožni predlog, ki naj bi bil po mnenju ustavnega sodišča nekonkretiziran, dovolj jasen in logično utemeljen, da so ga redna sodišča lahko sprejela kot zakonito podlago za svoje sojenje in sodbe. Če to drži – in dr. Bavcon je za kazensko pravo avtoriteta (Krivic ni, v sedanjem ustavnem sodišču je en sam kazenski pravnik, Deisinger) – pa pade osnovna utemeljitev za razveljavitev sodb rednega sodstva.

Krivic mi očita tudi pomanjkanje zdrave pameti, ker da ne vidim, da bi se sodstvo, če bi se višje instance ukvarjale z dejanskimi vprašanji, zabasalo in razpadlo. Toda Krivicu bi lahko lastna zdrava pamet povedala, da bi se višje instance tako temeljito ukvarjale s sodbami nižjih sodišč samo v izjemno pomembnih procesih. Sodni sistem se torej ne bi zabasal.

Po odločitvi ustavnega sodišča se je razvnela debata pravnikov, tudi akademskih, o utemeljenosti sodbe. Krivic z znano vehemenco in podcenjevanjem drugih mnenj vidi samo svojo resnico. O okoliščinah, na podlagi katerih v svoji zadnji kolumni problematiziram ravnanje ustavnega sodišča in s tem verodostojnost sodbe same, molči, pač zato, ker niso voda na njegov mlin: o dvojnih merilih pri izpustitvi Janše iz zapora; o nerazumljivem dejstvu, da je ustavno sodišče sodbe rednega sodstva razveljavilo, in to z utemeljitvijo, po kateri bi moralo Janšo logično oprostiti samo, a ga ni, ampak je zadevo vrnilo v ponovno sojenje in pri tem rednemu sodstvu naložilo, kako naj znova razsodi o zadevi, s čimer je, kot pravi dr. Bavcon, poseglo v sodniško neodvisnost; o tem, kako je mogoče, da je sodba najvišjega sodišča v državi v najodmevnejšem primeru v zgodovini samostojne Slovenije napisana zanikrno, nejasno, deloma protislovno in na ozadju opisanih problematičnih okoliščin. Se mojemu sogovorniku ne zdi, da bi moralo najvišje sodišče v državi v tako pomembni, v vseh pogledih vnetljivi in diskutabilni zadevi že zaradi svoje verodostojnosti pa tudi vtisa na javnost skrbno paziti, da njegovo početje ne bi moglo zbujati toliko pomislekov?

Krivic vse to spregleda ali blagohotno opraviči. Tudi škandalozno obravnavanje predsednika vrhovnega sodišča Maslešo, ki se mu je sam vneto pridružil. Utemeljitev ustavnega sodišča je bila privlečena za lase – Masleša naj bi s tem, ko je v obrambo sodstva zavrnil Janševe divjaške napade, kršil videz nepristranosti in bi se moral zato izločiti iz primera Patria. Kaj pa ustavno sodišče – je v tem primeru samo pazilo na nepristranskost ali vsaj njen videz? V vsakem primeru je s to puhlo utemeljitvijo pa tudi z nekaterimi drugimi omenjenimi okoliščinami vrhovno sodišče, s tem pa vse redno sodstvo degradiralo in oslabilo njegov položaj v času, ko se nadaljuje bitka rednega sodstva – kot celote pomembnejšega od ustavnega sodišča, s čimer ne zanikam pomena slednjega – za resnično neodvisnost in polno vlogo tretje veje oblasti. Politiki neodvisnost tožilstva in sodstva ne ustreza. Krivic v tej degradaciji sodeluje, tudi on je pozval Maslešo k odstopu. V zadnji SP z lepoumnimi argumenti opravičuje svoj poziv. Kako pa misli, da bi na redno sodstvo, javnost, politiko... deloval Maslešev odstop? Ne kot simbolično priznanje napak, ki bi zmerni politiki in stroki olajšalo pameten pogovor o sodstvu, kot pravi Krivic. Ampak kot priznanje, da je sodstvo glede Patrie v vsem ravnalo narobe, da imajo janšisti s svojimi napadi prav, da je treba zakonodajo o neodvisnosti sodstva spremeniti itd. Ostanimo v realnosti, gospod Krivic, in mislimo malo na celoto.

V članku „Naša voda korporacijam“ sem med drugim primerjal tudi cene storitev oskrbe s pitno vodo v občinah, kjer službo opravljajo profitabilno in kjer to opravljajo neprofitno. Za primer sem podal tudi občino Murska Sobota. Zapisal sem, da znaša vodarina v tej občini 0,35 evra na kubični meter. Ta podatek, ki sem ga pridobil iz registra, ki ga vodijo na ministrstvu, ni točen. V Murski Soboti dejansko plačujejo 0,5 evra na kubični meter. Kar je sicer še vedno za okrog 30 odstotkov nižje kot v primerljivih občinah, kjer to službo opravljajo profitabilno. Za napako se opravičujem.

Kako se Janko Lorenci izmika priznanju, da mi že ves čas podtika, prav po otročje, da naj bi mu jaz nekaj podtaknil, sem pojasnil že zadnjič - nima smisla ponavljati. Označi me za oholega, češ da sem se bahal, da so moje oči „najbolj vešče pravniške oči“ pri nas - ko dokažem, da si je to izmislil, tega niti ne obžaluje, kaj šele, da bi se za obrekovanje opravičil - namesto tega raje nadaljuje v starem stilu. O tem je res škoda nadaljnjih besed.

Poglejmo raje, kaj si je spet dovolil v kolumni „V prid Janši“. Ker ustavno sodišče pred odločanjem ni prebralo tistih znamenitih „22.000 strani sodnega spisa“, napiše, da je to „vsaj nespodobno in neprofesionalno ravnanje“ itd. Upajmo, da se vsaj ne zaveda, kakšno neumnost je s tem napisal. Podrobnosti spisa mora namreč dobro premleti le prvostopno sodčišče in iz njih izluščiti ter v sodbi prikazati vse odločilno in pomembno - pritožbeno sodišče potem v spisu preveri samo še tisto, kjer pritožba zatrjuje nekaj drugega kot sodba - vrhovno in ustavno sodišče pa, kadar so sporna samo še pravna, ne več dejanska vprašanja (in tako je bilo v primeru Patria), presojata samo še o tem, kako (zakonito ali ne) so bila ta pravna vprašanja razrešena v izpodbijani prvostopni in pritožbeni sodbi. In za to seveda branja celotnega spisa sploh ne potrebujeta. Saj ni treba, da bi Lorenci kot nepravnik zgoraj povedano moral vedeti - dovolj bi bilo malo zdravega razuma: če bi tudi višje instance, ne le prva, morale vedno „prebrati celoten sodni spis“ (da ne bi ravnale „nespodobno in neprofesionalno“, kot ocenjuje „profesionalec“ Lorenci), je menda vsakomur jasno, da bi se že na pritožbeni instanci, da o še višjih niti ne govorimo, zadeve takoj tako „zabasale“, da bi sodni sistem takoj zastal in razpadel. A Lorenciju je za logiko in zdravi razum malo mar, kadar je treba žaliti in zmerjati ustavno sodišče.

O tem, kako „profesionalno“ v nadaljevanju poučuje ustavne sodnike o celi vrsti pravno-strokovnih vprašanj, ki jih sploh ne razume, je spet škoda besed - in bi zavzelo preveč prostora. Ker pa teh istih vprašanj (da se ustavno sodišče v dokazno oceno rednih sodišč v resnici sploh ni spuščalo, da ni vzpostavilo nobenih novih dokaznih standardov, da ni „zožilo prostora za indične sodbe“ itd.) res tudi mnogi pravniki, kot pravi Lorenci, niso razumeli, sem to natančno pojasnil že v sobotni prilogi Dela in tu ne bom ponavljal. Eden od teh pravnikov je tudi odvetnik Dino Bauk, ki je enako nerazumevanje (nesposobnost ali nepripravljenost razumevanja?) odločbe ustavnega sodišča pokazal v članku „Sezona lova“. Tudi na njegove zmotne (ali morda celo namerno zavajajoče?) trditve - da so ustavni sodniki do svoje odločitve prišli s sklepanjem „iz istega ugotovljenega dejanskega stanja“, „ali niso morda v razpravo o načelu zakonitosti zgolj preoblekli polemiko o /že ugotovljenem/ dejanskem stanju“ itd. - lahko bralec, ki ga to zanima, najde odgovor v mojih člankih v Delu. Za vse druge, ki raje brez preverjanja verjamejo, kar kdorkoli napiše zoper ustavno sodišče, bi bilo pa zelo zdravilno in poučno, če bi jim g. Bauk lahko citiral iz sodbe tisti dokaz, s katerim naj bi bilo pred okrajnim sodiščem dokazano, da naj bi Zagožen zahteval izplačilo provizije „po naročilu Janše“ („naj bi zahteval“, ne „je zahteval“ - tako je, zanimivo, zapisal že g. Bauk sam). Citirati ga ne bo mogel, ker takega dokaza tam sploh ni, niti posrednega ne - če bo nekaj o tem vendarle citiral, se bo pa vsak bralec lahko sam prepričal, kaj si g. Bauk predstavlja pod pod pojmom „dokaz“.

A da ne bo nesporazuma: k temu izzivam g. Bauka jaz, ne ustavno sodišče. Ustavnemu sodišču se v vprašanje, kaj je bilo dokazano in kaj ne, sploh ni bilo treba spuščati, ker je ugotovilo tako hudo „elementarno“ napako pri sojenju (na katero sem tudi sam javno opozoril že lani junija), da je bilo vse tri sodbe treba razveljaviti že zaradi tega. In so bile razveljavljene celo soglasno - čeprav je znano, da se pri politično občutljivih zadevah ustavno sodišče drugače praviloma razdeli na dva približno enaka dela.

Ker bo zadeva Patria vse do konca avgusta 2015 štela za nerazsojeno, si kot aktivni sodnik ne smem dovoliti komentarja njene vsebine, še posebej, ker zadevnih rednih sodb nisem prebral. Čutim pa dolžnost pozdraviti odločbo Ustavnega sodišča RS kot eno izmed najbolj pretehtanih, argumentiranih sodnih odločb v zadnjem času, ki zdrži vse strokovne primerjave s svetovnimi standardi, kar je za tako majhno državo velikega pomena. Za razliko od avtorja prispevka se ne bom spuščal v politične konotacije ali v obrambo oziroma napadanje posameznikov oziroma njihovih stališč; za vpete v zadevni kontekst mi namreč ni kaj dosti mar, jih večinoma ne poznam, v mojem prostem času ne zasedajo veliko prostora. Potrebno pa mi je spregovoriti kot dobronamernemu delu stroke.

V točki 27. je odločba Ustavnega sodišča jasna - abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja je, kar zadeva Janeza Janšo: „sprejem obljube nagrade“. Navodilo, ki ga je dal Zagožnu, da naj terja nagrado od Riedla, ni sprejem obljube nagrade, temveč nekaj povsem drugega - napeljevanje Zagožna h kaznivemu dejanju sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ. Iz opisa obtožbe in sodbe prve stopnje, če je slediti avtorju izhaja, da je Zagožnu dokazana storitev terjanja nagrade, pe je Janševo navodilo upoštevno le kot dodaten dokaz, ki povezuje Zagožna z njegovim delom kaznive dejavnosti.

Če je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je Zagožen nagrado prejel ter to dejstvo oprlo na dokaze in jih utemeljilo, je Zagožna utemeljeno procesuiralo in bi ga po vsej verjetnosti doletela kazen. Ker pa Janezu Janši za napeljevanje Zagožna k storitvi kaznivega dejanja po 26. členu KZ (kar je torej tudi kaznivo) niso sodili, temveč so mu sodili za nekaj povsem drugega, je Ustavno sodišče MORALO šteti, da abstraktni zakonski znak sprejema obljube nagrade ni konkretiziran, oziroma še več - sploh ni očitan. Tako je ostalo neznano, ali je do domnevnega, neopisanega sprejema obljube nagrade prišlo pred, med ali po „obdelavi“ Riedla, kar bi imelo za Janšo bistven pri izbiri vrste kazenske sankcije in odmere kazni. Če se je namreč Zagožen k „obdelavi“

Riedla spravil na predhodno zahtevo Janeza Janše (napeljevanje), je vsekakor Janševa udeležba z vidika teže kaznivega dejanja občutnejša, če pa je Zagožen že izvajal nekatere aktivnosti Riedlove „obdelave“ še pred Janševim posredovanjem, bi bila teža kar zadeva Janšo bistveno nižja. Smiselno ne gre izključiti možnosti, da se je Janša naknadno, med postopkom terjanja nagrade, odločil „pristaviti piskrček“ še za stranko SDS, pa je v tej luči kazenskopravni očitek invaliden.

Preprosto, že zaradi vmestitve v časovni okvir, bi moralo biti Janši očitano aktivno dejanje ustrezno opisano in konkretizirano. Zastavlja se še cela vrsta nadaljnjih vprašanj, na katera ni zanesljivega odgovora, dokler se razločno ne soočita izvršitveni dejavnosti Zagožna in Janše, relevantna ne le za njiju dva, temveč za celoto kaznive količine.

Ustavno sodišče torej po moji oceni ni dvignilo lestvice ali postavilo novih gradnikov v konstrukciji načela zakonitosti, temveč je opozorilo, da v napadenih sodbah teh gradnikov pravzaprav - ni! Logično je sicer, kot navaja avtor, da je težko sklepati na zahtevo po nagradi, če pred tem ni bila sprejeta obljuba iste, toda ker iz dejavnosti Zagožna ni možno po avtomatizmu sklepati na dejavnost Janeza Janše, bi morala obtožba ali sodba vsebovati neko vsaj okvirno konkretizacijo aktivnosti obeh, česar (kot zgoraj zapisano) ni možno nadomestiti zgolj z abstraktnimi opisnimi znaki.

Sam že vrsto let opozarjam na določeno mero tolerance do pomanjkljivosti obtožnih aktov, na nedopustno široke okvirje možnosti spreminjanja obtožbe tekom postopka, na preobsežen obseg instrukcijske maksime in podobne relikte iz časov, ko je bila država (družba) tista, ki je zagotavljala polno mero pravičnosti, zaposljivosti, dostopa do zdravstva, šolstva, kulture ter celo vrsto brezplačnih aktivnosti. Ta sistem smo kot prepočasen in neučinkovit zrušili in vzpostavili bolj učinkovit, vendar manj pravičen - tajkunski sistem. In zdaj smo tu, kjer smo. Naivno je ustvarjati kolaž prenosa pravnih in vseh drugih dobrin iz preteklih časov in njihovo cepitev na današnje pošastne neoliberalne razmere. Pričakovati od sodstva gibanje v preteklosti v smislu zagotovitve dobrot, ki jih je kruti čas smiselno brez dvoma odpihnil, je početje onstran razuma. Če obtožba v formalnem ali vsebinskem obsegu ni zadosti skladna načelom zakonitosti po ugotovitvah najvišje stroke se bo treba sprijazniti, da nam je lisica pač ušla iz kurnika. V neoliberalizmu je verjetno pozitivna ena sama plat - nauči nas graditi kurnike. Celo tako dobro, da še sami ne zmoremo v njih!

Na pogovor z dr. Katarino Bergant, se je v pismih odzval pravnomočno obsojeni bivši poslanec Zoran Thaler, ki zaključuje, da sodišče v moji osebi „ni bilo sposobno ločevati med medijskim, političnim in pravnim nivojem zadeve“ in, da „se je odločilo presojati v skladu z medijskim pričakovanjem in drhalsko miselnostjo spletnih forumov.“

Tudi sam lahko rečem, da sem z zanimanjem prebral izjave moje bivše kolegice s tožilstva in se z večino njih tudi strinjam, še zlasti s stališčem, da je to, kje so meje kaznivosti, ki bi jih lahko preiskovalni novinarji prestopili, zelo zahtevno strokovno vprašanje. Bi pa bil sam pri izpostavljanju primera delovanja novinarjev Sunday Timesa zelo previden pri dajanju ocene, da naj bi bil novinar v danem primeru storilec kaznivega dejanja dajanja podkupnine, kajti jasno je, da gre v takšnem primeru za naklepno kaznivo dejanje, zaradi česar bi se sam, kot kazenski pravnik raje najprej vprašal, če so novinarji imeli dejansko naklep ponuditi podkupnino. Sam sem prepričan, da takšnega naklepa pri novinarjih ni bilo in v sklepu, s katerim sem zavrnil predlog za izločitev dokazov sem, med drugim poudaril, da je šlo v tem primeru za preiskovalno novinarstvo, ne pa za nezakonito uporabo prikritih ukrepov ali napeljevanje h kaznivemu dejanju. Ne nazadnje pa se tudi pri dovoljenem prikritem ukrepanju pri presoji, če je šlo za izzivanje kriminalne dejavnosti ugotavlja predvsem, če bi ukrep, kot je bil izveden, h kriminalni dejavnosti izzval tudi takšno osebo, ki tovrstnega kaznivega dejanja sicer ne bi bila pripravljena storiti (III. odstavek 155. čl. ZKP). Kakorkoli, zoper moj sklep o neizločitvi dokazov, se je zagovornik pritožil, a je senat Višjega sodišča v Ljubljani takšno pritožbo zavrnil, kar pa obsojenec, njemu zelo prikladno, seveda „pozabi“ omeniti, prav tako tudi ne, da je bila zavrnjena še pritožba zoper sklep o preiskavi in da je potem sklenil sporazum s tožilstvom, na podlagi katerega je bila tudi izrečena sodba. Seveda je s takšnim prirejanjem lažje s prstom pokazati na preiskovalnega sodnika kot na edino osebo, ki naj bi imela vpliv na tek kazenskega postopka. Ne nazadnje je preiskava namenjena izvedbi dokazov, pri čemer bi bilo zelo zanimivo slišati, kaj bi novinarja povedala kot priči. V takšnem primeru se ne bi pogovarjali le o posnetku, ampak o celotni zgodovini in vsebini srečanj ter pogovorov, pribavil pa bi se tudi osnutek amandmaja, ki naj bi ga tedanji evropski poslanec vložil, po pogovorih z novinarjema. Obdolženec bi imel v takem primeru, skupaj z zagovornikom seveda ravno tako možnost postavljanja vprašanj in komentarjev in morda bi se takrat utegnilo pokazati, da je bila dejavnost novinarjev protizakonita. Ali pa tudi ne. Vsekakor, v trenutku, ko je bil sklenjen sporazum o priznanju krivde ni bilo več osnove za izvedbo preiskave. Osebno menim, da obsojenec sporazuma ni sklenil zato, ker je hotel, da se čimprej konča (zanj sicer mučen – na tej točki verjamem) postopek, ampak bolj zaradi bojazni pred soočenjem z novinarjema Sunday Timesa. Ne nazadnje ne gre pozabiti, da je bil bivši evropski poslanec iz Avstrije, Strasser tudi obsojen zaradi takšnega kaznivega dejanja in to na podlagi enakih dokazov, kot v našem primeru, sodbo pa je, po poročanju medijev, potrdilo avstrijsko vrhovno sodišče. Pa ne, da tudi avstrijski sodniki delajo takšne napake, kot jih obsojenec pripisuje meni? Skratka, če obdolženec v postopku zatrjuje, da ni kriv, oziroma, da je bil na nek način izzvan, se to še najbolje lahko ocenjuje ob izvedbi dokazov, ne pa zgolj na podlagi njegove trditve, kajti tudi na Dobu naj bi večina „sedela“ po nedolžnem, to seveda, če se vpraša le kaznjence.

Na koncu bi dodal še, da si naziv, s katerim je mojo funkcijo opremil obsojenec, štejem v osebni kompliment, čeprav seveda ni bilo mišljeno tako. To pa zato, ker sem prepričan, da velika večina ljudi (nisem siguren, če tudi obsojenec) ve, da je veliko pozitivneje biti tviteraški preiskovalni sodnik, kot pa preveč pohlepen politik.

Povod za to polemiko je kolumna,v kateri sem zapisal, da ustavnega sodišča ne spoštujem, da pa je treba njegove odločitve upoštevati, sicer bi zavladala kaos in brezvladje. To piše črno na belem. Krivic se je nato ostro spravil na to moje mnenje o US, me oštel, da se tako grdo, brez spoštovanja o njem ne sme pisati, zraven pa mi podtaknil, da jaz ne bi upošteval (bil za izvrševanje) odločb US.

V svojem zadnjem odgovoru pravi predvsem dvoje. Prvič zanika, da bi bil ohol in luftar, drugič trdi, da ga hočem diskreditirati ad hominem. Ohol, luftar – nežna izraza to res nista. Z luftarstvom sem mislil na to, da je izrekal mnenje o sodbi, ne da bi jo prebral. Glede tega ponovim: naj bi bil tiho, dokler je ne prebere. Je to spoštovanje sodstva, ki ga zahteva od drugih? Sicer pa: ali jo je prebral vsaj zdaj, ali pa posnema ustavno sodišče, ki si celotnega spisa ni blagovolilo dostaviti in prebrati.

Glede oholosti: kot oholo sem označil njegovo pisanje, da v obsodilni sodbi obstaja „huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna luknja“. V redu, Krivic ni odkril slovite luknje, skromen je, celo ponižen, saj zvesto verjame tistim redkim izbrancem, ki so jo odkrili. In enako nenavadno - slepo verjame tudi medijem, do katerih je sicer tako kritičen; na medijske objave se namreč Krivic sklicuje, ko se maže ven, zakaj je javnosti postregel s svojim mnenjem o sodbi, ne da bi sodbo prebral.

V zadevi Patria moj cenjeni sogovornik nasploh rad pozablja na študioznost, temeljitost, zadržanost: ne bere sodb, verjame medijem, če potrjujejo njegovo mnenje, v ničemer ne dvomi o ravnanju ustavnih sodnikov, brezkompromisno poziva Maslešo k odstopu, naganja tiste, ki so Janšo obsodili, iz pravosodja... Ta nenavadna drža, ki si jo človek težko razloži zgolj z gonom po nastopanju, odseva tudi v najini polemiki. Zdaj me je maestro obdolžil, da ga, ker mi je zmanjkalo argumentov, poskušam diskreditirati ad hominem. Nočem zagrešiti character assassination, ki mi ga očita, že zato ne, ker Krivica ni mogoče ugonobiti niti z najstrašnejšimi strupi, kaj šele z besedami. Jasno pa je, da je pri zadevah, ki si jih je mogoče različno razlagati in ki vplivajo na javno mnenje, pomembno tudi, kdo, kakšen in kako verodostojen človek zastopa to ali ono stališče. Na to pa sem hotel opozoriti. Krivic si pri Patrii nekako ni podoben. Nenehno se mu zelo mudi s kategoričnimi mnenji, pri tem pa, kot rečeno, opušča svoje siceršnje odlike. Kaže, da so padle v neko luknjo in nočejo več ven.

Kar zadeva moj kilerski namen glede njegove osebnosti: na samem začetku mi je, kot rečeno, podtaknil, da jaz ne bi spoštoval odločb ustavnega sodišča. Torej sem vsaj anarhist, če ne revolucionar, komunist, titoist ali kako tako bitje z nožem med zobmi. Ali ni to diskreditacija par excellence, vzorčen naskok ad hominem. Ampak Krivic ga pripiše meni. Bravo.

Malce mi je že neprijetno, ko spet hvalim dobro kolumno J. Lorencija. Čutim pač veliko zadovoljstvo, ko berem človeka, ki razume kontekst časa in me njegova znanja /razmišljanja le še dodatno obogatijo in potrdijo v (tudi mojem) razumevanju sveta. To je daleč nad mediji, ki lajnajo vsakdanjost in favorizirajo aktualno politiko in bolj ali manj pristajajo na nakazano slabšalno smer človeštva in Slovenije. Recimo ne pritiskajo z vsemi močmi proti dviganju glave Hitlerjevega nacizma v vseh mnogoterih pojavnih oblikah. Tudi pri nas se ta ista ideologija z vsem pompom dogaja, vodilno pri tem pa je Ustavno sodišče. Pa, če gre zgolj za ljubi kruhek medijev, mi je vsaj še razumljivo, ne pa sprejemljivo, resno strah pa me je, da se večina pišočih, govorečih ne zaveda tega, kar pravi Lorenci v kolumni, »prevedem«: Človek, kočljivi gospodar Zelje.

Imam pa pomisleke, tudi pri tej kolumni: ne piše se dovolj razumljivo, populistično torej, za najširše mase, ki dejansko vodijo ta svet, ne da bi vedele, da počnejo kaj narobe. Lorenci navaja, cit.: »Jan Zalasiewicz, veliko ime v biogeologiji, dodaja: kulturno se razvijamo veliko hitreje, kot zmore biološka evolucija.« Če za silo razumem, menim, da je to premalo za dojemanje oz. ravnanje nas ljudi, da bi (p)ostalo življenje na Zemlji vsaj tako ugodno, kot je sedaj. Naj omenim samo temeljno »zaostajanje« za potrebami časa, t. j. spoznanje o naših hormonih/genih, ki nas neprenehno silijo v – razmnoževanje! In to bi morali vsakodnevno razlagati človeštvu, ne ravno ukazovati kot Kitajska, ampak razlagati. Kot to počnemo na neštetih področjih našega bivanja in tako smo, za primer, dojeli za kaj gre pri pogubnem(?!) neoliberalizmu. In tako imamo mislece, ki zavzeto zagovarjajo trajnostni razvoj, zmotno misleč, da ga bo rešil razvoj tehnologije, sami imajo pa po tri, štiri otroke … To se nikakor ne more iziti! Morda bi za gram premaknilo tovrstno ravnanje - pozive k več rojstvom v Sloveniji - če se vsi vprašamo, kako bomo vso to novo dela potrebno in željno silo zaposlili?

Trenutno je smer pač obrnjena proti srednjemu veku, tega menda ni treba posebej navajati. Lepo in nadvse dobrodejno bi bilo, če bi se sedanji odločevalci in njihovi idejni vodje, religije kajpak, vprašali, ali res znajo kako svet vrteti še naprej. To so dolžni storiti, hm, zaradi svetosti življenja, ki je čedalje bolj v stiski …

Očitno si tudi Janko Lorenci, vsaj v tejle polemiki, ne more kaj, da takrat, ko mu zmanjka argumentov o resničnem predmetu polemike, ne bi še on uporabil že tisočkrat uporabljenega polemičnega trika: speljati pozornost bralcev kam drugam. Zadnjič sem natančno analiziral njegovo „drobno goljufijo“ (izmikanje priznanju lastnih, zapisanih besed), zdaj pa na mojo argumentirano zavrnitev njegovih trditev, da sem mu nekaj podtaknil, zapiše samo še: „Pa mi je podtaknil.“ Kot v prepiru med otroki: „Pa si, pa si, pa si!“

In ker tu drugega kot „pa si!“ ne zna več povedati, je skušal razpravo speljati drugam. A tudi tam spet z „drobno goljufijo“, kakršne neutemeljeno očita meni: napiše, kot da sem (poleg tistega, čemur se je v odgovoru izognil) pisal tudi (tudi!) „o potrebnem spoštovanju sodišč“ - kot da ni bilo prav to (namreč nespoštovanje ustavnega sodišča z zelo žaljivim izražanjem o „kužno delujočih odločitvah teh politikantov“) tisto, kar sem mu v tej polemiki očital. Ker je na ta očitek seveda zelo težko odgovoriti, ne da bi zašel še globlje v ta skrajno nespoštljivi odnos do ustavnega sodišča, je Lorenci raje ubral drugo pot. Namesto da bi odgovoril, je po logiki „primite tatu“ poskusil diskreditirati avtorja očitka (mene), češ da tudi jaz sodišč ne spoštujem. Torej: če ne gre ’ad rem’, pa poskusimo ’ad hominem’!?

Ampak kako! Najprej se Lorenci zgraža nad tem, da sem „takoj po objavi prvostopne sodbe“ (v resnici: šele po tri mesece kasnejši objavi njene pisne obrazložitve) na vprašanje Dela (torej ne zaradi „nepremagljivega gona pri priči javno nastopiti“!) odgovoril, da krivda Janši po mojem mnenju tudi zdaj še vedno ni dokazana, čeprav sem hkrati res rekel, da „sodbe v celoti zdaj ne utegnem brati, ker imam preveč drugega nujnega dela“. Toda Lorenci je tu zamolčal nadaljevanje te moje izjave - da pa mi že dotlej objavljeni časopisni izvlečki iz sodbe „potrjujejo moje dosedanje mnenje o zadevi“ (s citiranjem in komentarjem teh delov sodbe). In s temle zaključkom: „Po doslej znanem in v medijih predstavljenem domnevam še naprej (dokler ne bom mogel sodbe tudi sam natančno preučiti), da nekateri dvomi ostajajo nerazjasnjeni – v dvomu pa je treba obtoženca oprostiti. Če se morda motim in je v sodbi vsak razumen dvom v Janševo krivdo vendarle že odstranjen (in moji dvomi torej niso razumni), pa bo o vsem tem tako in tako odločalo najprej pritožbeno sodišče in potem, če bo sodba tam potrjena, bodo o tem skoraj gotovo presojala še najvišja sodišča (vrhovno, ustavno in na koncu morda še ESČP v Strasbourgu).“ In to naj bi bilo moje nespoštovanje sodišč?

Še globlje pod mejo polemične korektnosti pa se je Lorenci spustil v nadaljevanju, ko je zapisal, da Krivic tudi kasneje „s pozicije vsevednega nadpravnika piše, da v sodbi obstaja ’huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna luknja’ „ - in da je s tem oholi Krivic „sam sebe razglasil za lastnika najbolj veščih pravniških oči“ itd. V resnici pa je takrat ta oholi Krivic o tem napisal takole: „... se je šele v postopku pred ustavnim sodiščem odkrila tako huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna ’luknja’ v Janševi obsodbi“ . Te najbolj vešče pravniške oči sem tam torej pripisoval ustavnim sodnikom (še prej pa Francu Testenu, bivšemu predsedniku vrhovnega in še prej ustavnega sodišča, ki je na to v internih pravniških razpravah opozoril kot prvi) - ne sebi, kot mi je z očitnim namenom „character assassination“ podtaknil Lorenci.

Toda: nekaj „drobnih goljufij“ (če uporabim Lorencijev izraz) - kaj pa je to takega, kadar se iz zadrege ne znaš rešiti drugače, kot da karakterno očrniš oholega Krivica, svojega polemičnega nasprotnika, namesto da bi pošteno odgovoril na njegove očitke?

G. Peter Petrovčič v intervjuju z dr. Katarino Bergant, okrožno državno tožilko in strokovnjakinjo za kazensko-pravne vidike delovanja preiskovalnih novinarjev, kot ponavadi izpostavi relevantna vprašanja iz labirinta naše kazensko pravne stvarnosti.

Lahko se le strinjamo s poudarki dr. Bergantove o pomenu svobode izražanja za obstoj svobodne družbe. Obenem sogovornica jasno pove, da (preiskovalnim) novinarjem ni podeljena nikakršna imuniteta v smislu kazenskega prava.

Ob omenjanju primera novinarjev pod krinko Sunday Timesa dr. Bergantova precizno poudari, da jim pri njihovem delu ni dovoljen poseg v človekove pravice in spodbujanje kriminalne dejavnosti, kar ponujanje navidezne podkupnine je. Vse to je protipravno. Sogovornica doda, da ji ni znano, na podlagi katerih dokazov sem bil obsojen.

Žal se tu zanimiv intervju konča.

Ostaja seveda neodgovorjeno vprašanje, kako to, da (neodvisno) sodišče ni bilo sposobno upoštevati zgoraj navedenih pravnih argumentov, ki so mu bili vsi predloženi. Poleg seveda tistega, da navidezno podkupovanje sploh ne more povzročiti objektivnega elementa kaznivega dejanja na pasivni strani.

Po mojem skromnem mnenju sodišče v osebi tviteraškega preiskovalnega sodnika sploh ni bilo sposobno ločevati med medijskim, političnim in pravnim nivojem zadeve. V sozvočju z duhom našega časa, ko v družbi imidža vse temelji na vtisu, se je odločilo presojati v skladu z medijskim pričakovanjem in drhalsko miselnostjo spletnih forumov.

Za pravno presojanje, ki temelji na vtisu in priklanjanju »javnemu mnenju«, pa bi težko trdili, da prispeva k pravni državi. Toda to je že tema za kakšen nov pogumen članek ali intervju.

Spoštovani g. Marjan Horvat!

Z zanimanjem smo prebrali vaš članek o participatornem proračunu v Pazinu v predprejšnji številki vašega tednika. Vendar pa ste na koncu zapisali: »Morda bi se tudi v slovenskih mestih lahko kaj naučili od tega istrskega mesteca.« Ta zapis nas je zmotil, saj se s problematiko uvedbe participatornega proračuna v Mariboru ukvarjamo že skoraj dve leti. Vaš zapis je naši skupini toliko bolj nerazumljiv, saj ste o poskusih uvajanja participatornega proračuna (PP) v Mariboru vi osebno v Mladini že pisali (Mladina 16, 19. 4. 2013). Zato ugibamo, da je vaša opazka letela na odločevalce v slovenskih mestih, kar pa iz članka ni jasno razvidno.

Naša pobuda, ki smo jo začeli z mnogimi drugimi organizacijami v okviru skupine Odločaj o mestu!, je bila izjemno odmevna v času lokalnih volitev, zapisana je v koalicijski pogodbi mariborskega mestnega sveta, peticijo za uvedbo PP je podpisal celo župan. Vendarle pa se jo, velikim besedam navkljub, na občini trudijo čim bolj spregledati. Predvidevamo, da zato, ker želijo nad investicijskim delom proračuna, ki naj bi bil namenjen skupnemu dobremu, imeti popoln nadzor politiki in njihovi prijatelji iz gospodarstva. Najbrž ni treba posebej izpostavljati, da se mestni svet Mestne občine Maribor – za razliko od tistega iz Pazina – obnaša izrazito samovoljno.

Zaradi vsega naštetega vas prisrčno vabimo, da se pogovorite z nami – z velikim veseljem vam pojasnimo vse morebitne nejasnosti v zvezi z našo pobudo, s stanjem v mestu in (ne)odzivnostjo občine, z zbori občanov v mestu ter z našo inačico PP. Zaradi svoje samovolje oblastniki, tako v Mariboru, kot v drugih slovenskih mestih, nimajo resnega namena uvajati PP. Tako bi nam bila pri našem trudu in pri pritisku na občino v veliko pomoč tudi podpora slovenskih medijev. Upamo, da se je lahko nadejamo!

O slovenski tragediji in duhu (sodobnega) časa spregovori tudi Cankarjev Jerman v Hlapcih: „Ali veš, da se ukvarjam z zgodovino slovenskega naroda? ... Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhál. In mi smo vnuki svojih dedov.“

Dobrega pol stoletja prej v Krstu pri Savici Prešeren pove, kako je krščanska vojska z ognjem in mečem porazila (pobila) uporne Slovence, jih pokorila tujemu gospodarju ter duhovno pohabila. Tej vojski je poveljeval karantanski (slovenski) knez Valjhun. Pesnik ga pomenljivo predstavi kot »sin(a) Kajtimara«, karantanskega (slovenskega) kneza oz. vojvode. Kajtimar ali Hotimir je tisti slovenski »janičar«, ki so ga skupaj z bratrancem Gorazdom (na prošnjo njegovega očeta, slovenskega kneza Boruta) cerkveni in posvetni gospodarji na Bavarskem »obrnili« v krščansko vero.

Skoraj 1300 let potem, ko je Karantanija izgubila samostojnost in smo v vmesnem času doživeli (če smemo strniti in poenostaviti) začetke slovenske pismenosti, kmečke upore in sežiganje »čarovnic«, obdobja prebujanja narodne zavesti, Maistra in TIGR, NOB in zmago nad fašizmom, povojne poboje, prelom s Stalinom in Goli otok, obnovo domovine in samoupravno demokracijo, razpad Jugoslavije ter nastanek samostojne slovenske države … se (zmedeni) znova sprašujemo, kako naprej. V »upanju in strahu«, najraje pa iz varne razdalje in zaviti v zastavo konformizma opazujemo, kako s signali »kredibilnosti« tonemo v kalne vode podložniške servilnosti do oblastnikov in »trgovcev z novci« … postajamo deželica hvaležnih poklonov okupatorski »ekonomiki«, naši sodobni knezi in njihovi oprode pa izvajalci transakcij na »svobodnem trgu«.

Ob že nekoliko obrabljenem poimenovanju povzpetnikov za vsako ceno – »tajkunov«, bi bilo nemara ustrezno uvesti še termin »valjhun« za sodobne slovenske veljake, vzgojene v slepi veri in prepojene z verskimi dogmami finančnih katedral. S sovražnimi prevzemi in koristolovskimi povezavami pehajo tudi naše ljudstvo v odvisnost od svetovnega izkoriščevalskega kapitala in njegovih »prožnih« podsistemov. Lastne pogoltne ideje prekrivajo s kozmetiko modernega marketinga, njihove politične stranke pa glasove volivcev lovijo na limanice navidezno nove, v resnici pa že preizkušene, do »demokratičnega dna« izbrušene etike prevar, kulture nasilja, podkupovanja, strahu in ponižanja. Sodobni »valjhuni« so resnični in visoko motivirani ideološki dediči tistega dela razpoznavne slovenske zgodbe, ki skuša dokončno in na široko odpreti vrata v komaj načeto tisočletje izgubljenega dostojanstva. So kontinuiteta najnizkotnejših nagibov, ki v kapilarnem sistemu družbenega telesa »ideje vladajočih utrjujejo kot vladajoče ideje«. Kajpak podprte, če ne celo utemeljene, z naukom slovitih mitov in legend o prodanih dušah.

Paranoidne projekcije v teorijo zarote so očitno naravni sopotnik, pravzaprav zaveznik politikov. Ni sicer jasno ali postanejo politični osebki paranoidni, ker oz. ko vstopijo v politiko ali pa v njo vstopajo, ker so takšni. Paranoidni. To lahko preverjamo pri strankah, ki so postavile (politično) nove nove obraze na ogled. Nove, ki delujejo kot stari: užaljeno, nanašalno. SMC je prepričana, da se je godi krivica, ker so brez popustov observirani in za svoje zdrse kritizirani. Prav tako tudi Združena levica in njene članice. Res je, da stranke desnega političnega pola dobivajo brezrezervno in nekritično podporo in maksimalne popuste pri ocenjevalcih iz desne hemisfere, a na levici na takšen luksuz pač ne morejo računati. Ko spomniš, da je TRS kot konstitutivna stranka Združene levice imela še na predzadnjih volitvah težave z levo samoumestitvijo, so užaljeni. Ko opozoriš, da ni prav posrečeno groziti, da bo prišel čas, ko bodo ljudska sodišča bruhala ogenj, so seveda tudi užaljeni. Ko pripomniš, da je zvezda pomladanskega prestopnega roka na levici, Violeta Tomić, reagirala primitivno, z nacionalističnimi stereotipi zgolj zato, ker jo neka avtorica, ki živi in ustvarja onkraj Kolpe, terja za poravnavo dolga, se odzove na pričakovani način. Namesto, da bi ali spokorjeno povedala, da zdrs obžaluje ali nedvoumno demantirala besede, ki da so ji bile položena v usta, se zateče v paranoidne konstrukcije o fantomskih povezavah in posledičnih motivih podpisanega z neko izvenparlamentarno grupacijo na levici. Ne bi se spuščal v detajle dolžniško upniškega razmerja, čeprav je bilo po pisanju upnice “domače poslovanje” dogovorno in vzajemno ter da je bil tak tudi končni pobot oz. poravnava dolga. Tisto, kar je zavržno, je reakcija Tomićeve, ki je, ko ji je upnica potrkala na poslansko vest in za to vest odmerjeno plačo, za časopis Finance povedala: “V Sloveniji se vse fakture plačujejo na podlagi izstavljenih računov, če kdo misli, da bomo plačevali na roko, razmišlja balkansko. … Zgleda, da pač nekdo, ki živi južno od Kolpe, tega ne razume.” Ko sem ob ekspresnem preskoku podpredsednice DSD Tomićeve na funkcijo predsednice TRS na to spomnil, mi je v odgovoru navedla, da je bila njena resnična izjava bistveno drugačna: “Očitno v njenem svetu poslujejo drugače”. Ni kaj, če drži slednje, potem so jo Finance grdo zmanipulirale. In če so jo zmanipulirale, je odgovorna političarka odločno demantirala izjavo? Ne, Nikakor. Na FB (ne v zadevnem časopisu!), je zapisala, da ji je “žal, da je časopis Finance navedel, da naj bi izjavila, da se je ga. Rudan odzvala „Balkansko”. Izjava je bila narobe razumljena in izvzeta iz konteksta.”. Kakšna akrobacija pa je zdaj to? Ni kategorično zatrdila, da so si Finance to izjavo izmislile, ponaredile in zahtevala popravek, ampak, da ji je žal, da so jo navedle(?!). Žal ti je lahko tudi, ko kdo navede resnične, a neprijetne izjave. In kajpak je izjava izvzeta iz konteksta, še pripomni. Kakšnega konteksta pa? V katerem drugem kontekstu je stigma balkanskega razmišljanja ljudi onkraj Kolpe sprejemljiva?

No, to sploh ni važno. Kajti tisti, ki na to opozori, ima tako ali tako fantomske povezave z neko stranko, ki z njeno (katero njeno že?) ni v ljubezenskem razmerju, je goebelsijanski nabijač, je slogovno blizu neke skrajno desne stranke in je zaslepljen z osebnimi zamerami. Osebnimi zamerami do koga? Do Violete Tomić? Ne se hecat!

V odgovoru na članek »Sumljivi obedi« (Mladina, št. 14, 3. 4. 2015) direktor ŠOU v Ljubljani in direktor Zavoda Študentska menza s svojimi dragocenimi pojasnili zgolj potrjujeta temeljno namero članka. Študentska menza je dokaz, kako se prepletajo javno poslanstvo študentske organizacije s poslovnimi interesi zasebnikov. Ta »banalnost zla«, za legitimno politično krinko ŠOU skriva legalno pokritje študentskega biznisa, kjer se prelivata denar in moč brez pravega javnega nadzora.

Hvalevredno je, da ŠOU želi zagotoviti študentom zdravo in cenovno dostopno prehrano. Toda ŠOU ni ustanovil Zavoda Študentska menza zaradi kuhanja toplih obrokov temveč zaradi posredovanja gostinske dejavnosti. In pri tem posredništvu je vrsto nenavadnih pogojev. Najem je denimo sklenjen za določen čas, ki traja najmanj(!) 10 let. Potem zahteva, da podnajemnik za vsako lokacijo ustanovi še novo posebno podjetje. Namesto da bi Študentska menza sama organizirala prehrano, imamo torej tri vertikalne ravni povezanih družb in dve vrsti zasebnih podjetij, ki posredno živijo od izhodiščnega posla. Ekonomika takšnega mrežnega delovanja je običajno vprašljiva (višji stroški, veriženje davkov), nadzor pa tudi (javno zasebna partnerstva). Zato rešitev eno zasebno podjetje – ena javna lokacija ni niti organizacijsko smiselna niti ekonomsko racionalna. Prav tako ne zagotavlja tiste želene preglednosti, na katero prisega Študentska menza.

Kje je torej čarobni ključ značilnih veriženj podjetij, ki jih uprizarja ŠOU? Prvi tiči očitno v veliki želji, da privatiziramo študentski biznis, drugi si pomaga s subvencioniranjem. Oboje očitno koristi omrežjem študentskih funkcionarjev, vodstev in podjetnikov. Poglejmo še enkrat naš primer.

Na javnem razpisu Študentske menze je zmagala družba Efektiva, ki je brž ustanovila družbo Provansa. Seveda Efektiva ni posebno »efektivna«, za njo je neuspela prisilna poravnava, zato ji »by pass« novo podjetje koristi. Čudaški razpisni pogoj dobi svoj pomen. Razlog, da zmagovita Efektiva ustanovi Provanso zaradi poslovnih težav, se zdi bolj verjetna od razpisnega modela ena lokacija-eno podjetje zaradi »večjega nadzora in preglednosti«. Kakšna je povezanost deležnikov, kot sta Anton Golob (Študentska menza) in Mitja Jazbec (Efektiva, Provansa) ostaja skrivnost. Nikjer nisem zapisal, da sta poslovno sodelovala, sta pa bila člana druščine treh podjetij Vseslovenskega združenja ponudnikov subvencioniranja študentske in dijaške prehrane, ki ga danes tudi ni več.

In prav v subvencioniranju tiči drugi ključ. Slediti moramo predvsem denarju in potem postajajo reči bolj jasne, podobno kot pri nedavnih razkritjih avtorskih honorarjev profesorjev. Subvencije so najprej prihodek podjetij, šele potem vplivajo na nižje (predpisane) cene študentskih obrokov. Zato koristi subvencioniranja najprej občutijo zasebna podjetja, ki so v domeni ŠOU, šele potem študenti. To velja tudi za posebne dodatne subvencije Študentske menze (105.000 evrov v letu 2014). Subvencije so torej način preživetja podjetnikov, šele potem študentov.

Študentska menza bi torej najbolje uresničevala plemenito poslanstvo ŠOU, če bi manj »organizirala« in več neposredno »izvajala«. Tako pa ŠOU v svoji vnemi javno zasebnega partnerstva pogosto bolj skrbi za zasebne poslovne interese kot za javne programe, ki so namenjeni študentom. Preprosto, namesto poslovne »kuhinje« naj Zavod Študentska menza raje začne kuhati obroke za študente, kot zasebni zavod za javni interes.

Pri vprašanju, če gre za utemeljeno dilemo ali pot v pekel, kot ga zastavlja draga kolegica Maja Novak, se bom zadržal samo ob razglabljanju o MK, saj o kitih in mamutih precej premalo vem.

Sodim med tiste naivne člane DSP, ki smo se zdrznili že pred časom, ko je novica o prodaji MK prvič prišla v javnost. V društvu smo sklicali delovni pogovor o tem, ki je med drugim pokazal (če rahlo škodoželjnost, naj MK zdaj plača za svoje neprijazno vedenje do drugih založnikov na Slovenskem, oni se bodo pa že kako znašli, izpustim), da je knjižno založništvo pri nas precej na tleh in da nima kapitalske moči za kakšne smiselne posege v zvezi z MK. Društvo je potem opravilo še precej (neuspešnih) korakov, tako do takratnega ministra za kulturo kot do bančnikov. Na tem mestu ni prostora za podrobnejše opise vseh potez. Dotaknil bi se rad le vprašanj, ki jih v svoji Ihti omenja kolegica Maja.

MK se delno res krmi pri državnih jaslih (pod enakimi pogoji kot številni drugi založniki). V njen okvir sodi tudi Cankarjeva založba. Skupaj, piše Maja kot očitek, dobita več kot 20 subvencij letno vsaka. Osebno se mi zdi tehtnejše vprašanje, kakšne knjige za te subvencije izdajata. Da ob teh knjigah »v javnem interesu« po svoji volji izdajata tudi komercialne, ne vidim posebnega problema. Prav enake možnosti izbire imajo vsi drugi založniki. Dalo bi se celo dokazati, da v obeh založbah komercialne izdaje podpirajo nekomercialne, in ne obratno. Da je MK »pogoltnila« Cankarjevo založbo (bolj pošteno bi bilo reči »kupila«, saj je bila CZ na prodaj), se mi zdi dobro, precej bolje, kot da bi jo kupil Drogerie Markt. Cankarjeva založba je samostojna pravna oseba; če jo računovodsko, logistično, itd. »servisira« MK, se mi spet zdi dobro, saj tako obe zmanjšujeta svoje stroške.

Od slovenske osamosvojitve naprej založništvo pri nas ni več dejavnost posebnega družbenega pomena. Vsi založniki so subjekti na trgu. Dveh stolov ni: vsi morajo zagotavljati pozitivni finančni rezultat v bilanci kot vedo in znajo.

Obračanje na državo – kar počnemo dobronamerni naivni pisatelji (že spet mimogrede: velika škoda je, da mnogih pisateljev, ki so polni dobrih zamisli, ni na občne zbore, ko se o tem govori) - se mi zdi smiselno, saj bi se morda od časa, ko kot solastnica Državne založbe Slovenije ni mignila niti s prstom ob njenih finančnih in programskih pustolovščinah, le nekoliko spametovala in bi pač vsaj zdaj ukrepala ob usodi družbe, ki pomeni tako rekoč pol slovenskega založništva.

Če bi država vstopila v lastništvo MK, naj to seveda ne bi pomenilo gradnje trdnega monopola, s katerim bi se znova igrali politiki. Pač pa bi to moralo pomeniti zagotavljanje javnega interesa v tistem delu, kjer bi bilo to smotrno. Založniški del MK z izjemno (70 letno) tradicijo izdajanja knjig po visokih strokovnih standardih kakšnih posebnih intervencij ne potrebuje. Pač pa bi knjigotržki del moral postati neke vrste (kajpak na ekonomski osnovi) javni servis za prodajo knjig vseh založnikov v obstoječih (in morda novih) knjigarnah; to pa lahko zagotovi država z modrim nadzorom. Tu bi se lahko vključila (zaenkrat finančno in kadrovsko sesuta) Javna agencija za knjigo, na kateri po dobrih začetkih »država« izvaja neodgovorne ekshibicije. Modri nadzor bi moral zagotavljati enake pravice do prodajnega prostora vsem založnikom po kriterijih, ki bi jih dogovorili.

Poziv državi, naj se ob vprašanjih MK zamisli o položaju knjige pri nas na sploh, je zato utemeljen. Maja v zaključku svojega besedila vabi kupce v knjigarne. To je tudi dobro in smiselno. Ob tem pa je treba še posebej povedati, da je prav pri kupovanju knjig največji korak nazaj v zadnjem obdobju naredila država (bistveno večjega kot posamični kupci), saj kljub veljavnim standardom v zadnjih petih letih za knjižnice kupuje pol manj knjig. (Na tem mestu prav tako ne bom razglabljal o podatku, da je ponudba v slovenskih knjigarnah precej boljša od tiste, ki jo kaže sto najbolj izposojanih knjig v splošnih knjižnicah.) V Sloveniji, kjer so se politiki ob vstopanju v EU požvižgali na slovenski jezik in zaigrali možnost uveljaviti ničelno stopnjo davka na knjige, ni analiz, kaj davek pomeni za prodajo knjig. Raziskava na Švedskem je pokazala neposredno zvezo med davkom in prodajo; vsak odstotek nižjega davka je pomenil enak odstotek večje prodaje knjig. Zdaj je pogovor o ukinitvi davka težji. V Sloveniji bi prvi spodobni korak napravili že, če bi (dobri) knjigi vrnili od (vseh) knjig pobrani davek.

S tem pismom se odzivam na članek »Množična kršitev«, ki je bil dne 10. 4. 2015 objavljen na triindvajseti strani vašega tednika. Zmotil me je predvsem zaključek članka, v katerem avtor ugotovi, da »razsodbe novinarskega častnega razsodišča pač niso tako vplivne, kot bi morale biti,« in s tem cilja na brezzobo novinarsko častno razsodišče.

Vprašati se moramo, kdo je častnemu razsodišču izbil zobe in kdo v rokah drži njegovo protezo. Odgovor na prvo vprašanje so uprave medijskih hiš, ki zasledujejo oglaševalske dobičke in se požvižgajo na poslanstvo novinarstva v družbi, odgovor na drugo pa smo medijski odjemalci, ki se trenutno ne zavedamo svoje moči v medijski industriji.

Brezzobost razsodb častnega novinarskega razsodišča bi tako hitro razrešili z odzivom javnosti, ki bi bojkotirala medije-kršitelje in jim dala jasno vedeti, da takega mrhovinarstva ne bo podpirala. Dokler bomo namreč medijski uporabniki plačevali medijem za tako medijsko gonjo, jo bodo ti pač izvajali. Ker se jim to izplača.

Lucidne kolumne Vlada Miheljaka sem vedno rada brala. Pravzaprav jih še vedno, čeprav se mu zapišejo pritlehni zdrsi praviloma vselej, kadar gre za Združeno levico ali katerikoli njen del. TRS in DSD ga mučita, odkar se nista želela solidarnostno pretočiti v neko Miheljaku bližnjo stranko, ki se je za državnozborske volitve povezala s SD, saj je po besedah njenega ugledno pretočnega prvaka iskala vlak za državni zbor, in ji je SD kot lokomotiva vzbujala več upanja kot Združena levica. Na koncu je njegova protežiranka zgrešila ciljno postajo in mimogrede presenetljivo učinkovito sesula svojo solidarno gostiteljico - vlačilko, navzlic domnevnemu obvladovanju narcisizma malih razlik. Pa bodimo pošteni. Pretok med strankami Združene levice je za okolje mnogo manj nevaren, kot je bil pretok kadra LDS v njegovo stranko.

Da ne bo goebelsijansko nabijanje neresnice Miheljakova alkimija le-to spremenila v nekaj, kar ni, navajam svojo resnično izjavo o sporu z Rudanovo. Glasila se je: »Očitno v njenem svetu poslujejo drugače«. Nanašala se je na njeno spletno kolumno z naslovom »Kakav DDV, molim vas?«, kjer piše, da nikoli v življenju ni plačala DDV-ja, ne za honorarje od prodaje svojih knjig, ne za gradbena dela, ne za drage obleke priznanih oblikovalcev, katerih je menda polna njena omara. Dejstvo, da se na te izjave ni oglasil pri njej noben organ, na primer USKOK, dokazuje, da v njenih krajih res delajo drugače. Ali je to bolje ali slabše, ne vem, toda definitivno je drugače. In to je bila srž najinega spora. Nikoli ni bilo vprašanje: honorar plačati-nakazati ali ne, temveč: KAKO ga plačati-nakazati. Sploh pa jaz z gospo nisem imela sklenjene nobene pogodbe in je vse potrebno hranil njen slovenski zastopnik g. Hribar.

Miheljak reciklira izmišljeno izjavo (domnevno nacionalistično), ki je ni preveril, in ki je nikoli nisem izrekla, saj takih v mojem besednjaku ni. Zato tudi DSD in TRS nista reagirali na pisanje v časopisu Finance. Zaradi povzemanja in ponavljanja izmišljotin v stilu neke skrajno desne stranke in zaslepljenosti z osebnimi zamerami bi Miheljakovo pisanje bolj sodilo v trobila taiste skrajno desne stranke kot na strani Mladine. Ampak to je že izziv uredniških politik in ne moj osebni.

Sem veliko premalo časa v politiki, da bi ponotranjila kruto dejstvo, da mediji niso (samo) prijazni, temveč bolj ko ne krvoločni, da moram presneto paziti komu, kdaj in na kakšen način dajem izjave, in da moram dosledno zahtevati avtorizacijo, da ne bi prišlo do takšnega potvarjanja. Predvsem pa, da bi razumela, kako mi lahko v isti sapi očitajo mehki »ć« v priimku, jugonostalgijo in domnevni slovenski nacionalizem.

Sapienti sat!

Zavod Študentska menza je zasebni zavod, ki je bil leta 2013 ustanovljen s strani ŠOU v Ljubljani z namenom zagotavljanja zdrave, kakovostne in cenovno dostopne študentske prehrane. Posebno skrb zavod namenja socialno ogroženim študentom, katerih število iz leta v leto narašča, s tem pa narašča tudi število študentov, ki nimajo dovolj denarja, da bi si lahko zagotovili vsaj en topel obrok dnevno. Študentska menza je s svojim delovanjem pričela v letu 2014 in je med študenti zelo dobro sprejeta. V menzi Indeks je bilo v letu 2014 pripravljenih kar 88.000 študentskih obrokov. Porabniki sredstev ŠOU v Ljubljani, ki jih ta namenja v proračunu za leto 2015 v višini 105.000 EUR za prehrano študentov v Študentski menzi, so tako izključno študentje. Prostori na Kersnikovi 6 v Ljubljani, ki lastniško pripadajo ŠOU v Ljubljani, so se zaradi tega projekta namenili v uporabo Študentski menzi. Nihče ni nikogar preganjal iz prostorov, gre za strateško odločitev ŠOU v Ljubljani. Namen Študentske menze, ki ima seveda omejene kapacitete in sredstva, ni rušiti tržnih cen, ampak zagotoviti študentom, ki si v času študija žal ne morejo privoščiti obedovanja v vsaki restavraciji, zdrav in topel obrok.

Gostinske storitve na Kersnikovi 6 v Ljubljani izvaja podjetje Provansa d.o.o. Za delo na tej lokaciji je svet zavoda Študentska menza izbral podjetje Efektiva d.o.o. Ker je Efektiva d.o.o. takrat delovala na več lokacijah hkrati, je moral njen ustanovitelj Mitja Jazbec skladno z razpisnimi pogoji Študentske menze organizacijsko in poslovno ločiti poslovalnico na Kersnikovi 6 ali pa ustanoviti novo podjetje, ki bo delalo izključno na tej lokaciji. Ker je bila za gostinca tehnično in organizacijsko racionalnejša slednja izbira, se je ustanovilo podjetje Provansa d.o.o., ki sedaj deluje izključno na lokaciji Kersnikova 6 v Ljubljani. Študentska menza je iskala gostinca preko javnega razpisa, ki je še vedno objavljen na spletni strani zavoda. Dodatne informacije ter pojasnila so bila s strani direktorja Študentske menze in ŠOU v Ljubljani dana tudi avtorju članka „Sumljivi obedi“, ki pa jih v svojem članku žal ni upošteval. Rešitev, da eno podjetje za zavod izvaja storitve na eni lokaciji, je smiselna in racionalna, saj omogoča večji nadzor in preglednost pri organizaciji in delu za vse. Zlasti pa se je Študentska menza z razpisom želela izogniti kakršnimkoli očitkom, da je kdorkoli bodisi v svetu zavoda bodisi direktor zavoda, ki sicer ni izbiral gostinca, kakorkoli povezan z gostincem. V konkretnem primeru niti direktor niti člani sveta zavoda Študentska menza niso povezani z Mitjo Jazbecem in njegovimi podjetji Efektiva d.o.o. oziroma Provansa d.o.o. Podjetji Efektiva in Diversao sta bila člana Vseslovenskega združenja ponudnikov subvencioniranja študentske in dijaške prehrane, vendar nista nikoli poslovno sodelovala. Prav tako to združenje zagotovo ne deluje več. Morebitne težave podjetja Efektiva niso imele in trenutno tudi nimajo vpliva na delovanje Študentske menze. Prav tako se Mitja Jazbec in Anton Golob nista pred izborom gostinca na razpisu poznala, kar je zatrjevano v članku „Sumljivi obedi“.

Študentska menza izvaja poslanstvo študentskih organizacij, ki je opredeljeno v Zakonu o skupnosti študentov in v Študentski ustavi. Študentske organizacije namreč po ZskuS lahko organizirajo in izvajajo programe, ki vplivajo na socialno-ekonomski položaj študentov in takšen je tudi konkretni primer.

Lep pozdrav,

V Mladini št. 13 pod člankom z naslovom »Ne drugi, ampak slepi tir?« mag. Tomaž Ogrin iz Ljubljane podaja vrsto vprašanj na gradnjo II. železniškega tira med Divačo in Koprom.

Dandanes se nobena nova železniška proga v Evropi (za mešani promet) ne gradi za hitrosti manjše od 160 km/h. Železnica lahko cestnemu prometu postane konkurenčnejša z višjimi potovalnimi hitrostmi, udobjem in pogostostjo voženj vlakov. V tovornem prometu hitrosti 160 km/h niso aktualne, saj vlečna sila lokomotive s hitrostjo zelo hitro pada, poleg tega hitro rastejo stroški energije za vleko vlaka. Najbolj ekonomične hitrosti tovornih vlakov se gibljejo pod 100 km/h, ob dejstvu, da tovorni vlak vozi konstantno, s čim manj postanki zaradi prometno-tehnoloških vzrokov (menjava lokomotive, čakanje na prost interval, ipd…).

V kolikor primerjamo vozne čase vlakov med novo (II. tir) in obstoječo progo Divača-Koper, se bodo pri potniških vlakih vozni časi skrajšali za okoli 30 minut, pri tovornih pa za okoli 40 minut. Postaja Divača je v fazi modernizacije in v prihodnje ne bo predstavljala težav pri prevozu potnikov in tovora. Prav tako je predvideno povečanje zmogljivosti na progi Ljubljana-Sežana. Dejstvo pa je, da se potreba po nadaljnjih investicijah v železniško infrastrukturo ne zaključi v Ljubljani, ampak se nadaljuje proti Jesenicam (gradnja II. tira) in Štajerski (zagotovitev osne kategorije D4, gradnja II. tira na odseku Maribor-Šentilj, ipd….)

Dopisovanje z gospodom Krivicem postaja naporno. Gospod očitno misli: kdor ima zadnjo besedo, ima tudi prav. In piše naprej. In še naprej zanika, da mi je podtaknil, da jaz ne bi upošteval odločitev ustavnega sodišča (US). Pa mi je podtaknil. Tokrat še bolj poudarjeno govori tudi o potrebnem spoštovanju sodišč.

No, poglejmo, kako je s spoštovanjem sodstva, ki ga tako brezkompromisno zahteva, pri Krivicu samem.

V zadevi Patria je takoj po sodbi prvostopenjskega sodišča na vprašanje Dela, kaj misli o njej, odgovoril, da »sodbe v celoti zdaj ne utegnem brati, ker imam preveč drugega nujnega dela«. Potem pravi, da po njegovem mnenju to, zaradi česar so Janšo obsodili, ni dokazano. Nekateri dvomi ostajajo nerazjasnjeni, v dvomu pa je treba obtoženca oprostiti. Nato je še dodal: Če je v sodbi (ki je v celoti ni prebral, opomba J.L.) vsak razumen dvom o Janševi krivdi odstranjen, če se torej motim, pa bodo o tem še razsojala najvišja sodišča.

Človek lahko samo osupne: natančni, visoko profesionalni, nadstrankarski, pravični pravnik Matevž Krivic v najodmevnejšem poosamosvojitvenem sojenju obsodilni sodbi Janše oporeka – ne da bi ustrezno sodno odločitev prebral. Tudi če dodaja, da bodo o stvari, če se sam moti, odločala druga najvišja sodišča, si je hujšo neprofesionalnost težko misliti. Bi pač molčal, dokler ne prebere vsega. Je res tako nujno, da pri priči javno nastopi, je ta gon res nepremagljiv? Govori torej na pamet, po občutku, saj ne napravi osnovnega – ne prebere, kar bi moral.

Podobno držo kaže Krivic tudi v kasnejših fazah postopka, npr. takrat, ko s pozicije vsevednega nadpravnika piše, da v sodbi obstaja „huda, čeprav le najbolj veščim pravniškim očem vidna luknja“. S tem sebe razglasi za lastnika najbolj veščih pravniških oči, sodnike, ki se s kazenskimi zadevami ukvarjajo vse življenje in se v svojih sodbah obrazloženo sklicujejo na dosedanjo sodno prakso v podobnih zadevah, pa posredno razglaša za nevedneže.

To je daleč od spoštovanja sodstva, h kateremu Krivic poziva vse druge. Drugi citat kaže - ob iskrenem spoštovanju njegovih siceršnjih zaslug - na oholost. Prvi (»sodbe v celoti zdaj ne utegnem brati, ker imam preveč drugega nujnega dela«) pa, bogpomagaj, na luftarstvo.

P.S. Ni čudno, da gospod ni bral ali pa je bral po svoje tudi moje odgovore.

V pismu mag. Klemen Ponikvar, Slovenske železnice, Prometni institut Ljubljana komentira članek geografa Gašperja Kleča iz 12. številke Mladine. V tem komentarju najbolj izpade, ne kilometri, ampak navedba, da so hitrosti tovornih vlakov med vožnjo v povprečju okrog 70 km/h. Pred leti sem bil na prostorski konferenci o 2. tiru v Sežani. Predstavljen je bil projekt 2. tira za hitrosti do 160 km/h. Na moje vprašanje, ali bodo tako hitro vozili tudi tovorni vlaki, je bil odgovor, da oni pa 75 km/h. To se sklada s podatkom mag. Ponikvarja. Neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, zakaj pa potem proga za 160 km/h. Prosim mag. Ponikvarja za odgovor. Da je načrtovanje 2. tira za potniški promet s 160 km/h nesmiselno, je menda jasno. Ampak uradna video predstavitev 2. tira kaže ravno potniški vlak. Zakaj zavajanje? Logistika posameznika iz krajev ob obali do Divače je smiselna le po avtocesti. Razen, če bi se na primer 300 delavcev vsak dan vozilo iz Kopra v Divačo in nazaj, v službe (ki jih še dolgo ne bo) in nikamor drugam. Pa še tem bi bil prihod na peron bolj zamuden, kot, če od doma sedejo v avto in se odpeljejo direktno v Divačo. Po delu pa v bližnjo trgovino, naložijo v avto in nazaj direktno do doma.

Predvidevam, da je proga za 160 km/h precej dražja, kot tista za 70 km/h, ne glede na večji osni pritisk tovornih vlakov oziroma lokomotiv. Zakaj torej 160 km/h?

Drugo, doslej neodgovorjeno vprašanje kogarkoli iz železnice pa je, kam bo šla množica tovornih vlakov, kot posledica večje pogostosti po 2. tiru od sedanje frekvence, ko bo pripeljala v Divačo. Pa še 1. tir bi bil živ. Naprej od Divače je namreč ozko grlo, ki ne bo požrlo frekvence vlakov iz Kopra in od drugod. 2. tir se namreč opravičuje (utemeljuje) ravno z večjo frekvenco vlakov, da odpeljejo nakopičen tovor iz ladij. Divaški kolodvor navala tovornih vlakov iz Kopra in onih iz Ljubljane ne bo požrl, kljub njegovi preureditvi, kakršna se kaže. Ali ni boljša varianta Koper – Trst, tudi omenjena v isti številki Mladine? Za 75 mio evrov…

Mar je 2. tir Trojanski konj za še bistveno dražjo gradnjo tirov Divača – Ljubljana, ki bi prenesli 160 km/h? In, mag. Ponikvar, naj dodam še spremljajoče vprašanje, ko ste iz stroke: tir skozi Slovenijo za vlake do 250 km/h (verjetno z eno samo postajo – Ljubljana), ki se že dolgo vzporedno omenja. Ali se ta neumnost že načrtuje? Ali smo vendar povedali Evropi, da skozi Slovenijo teh vlakov ne bo? Da ne bomo držali rezervacije za tak koridor, ki bi majhno Slovenijo uničil, koristi pa nobene! Da bodo menda Portugalci lahko hitreje potovali v Ukrajino. Naj gredo skozi Avstrijo…