Mladina je v 46. številki poročala, da je vlada podprla kandidaturo dr. Ernesta Petriča za člana komisije Združenih narodov za mednarodno pravo.

Ali je ta podpora vlade znak priznanja za Petričev prispevek h krepitvi ugleda Slovenije kot suverene države v mednarodnih odnosih?

Ker gre za komisijo za mednarodno pravo, bi rad obudil spomin na Petričevo vlogo pri odločanju o notifikaciji nasledstva Republike Slovenije glede Avstrijske državne pogodbe (ADP) iz leta 1955, s katero je bila izničena Hitlerjeva priključitev Avstrije k Nemčiji in je bila Avstrija ponovno vzpostavljena kot suverena država. K tej pogodbi, ki so jo podpisale zavezniške zasedbene sile v Avstriji (ZDA, ZSSR, Združeno kraljestvo in Francija) in Avstrija, je pristopila tudi Jugoslavija. Za Jugoslavijo je bil pomemben 7. člen ADP, ki določa pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.

Po razpadu Jugoslavije bi morala Slovenija uveljaviti pravno nasledstvo po Jugoslaviji glede ADP. To bi moralo biti urejeno že na podlagi Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije leta 1991, vendar pa to še danes ni urejeno.

Med tistimi, ki so »zaslužni« za to, da notifikacija nasledstva še ni bila izvedena, je tudi dr. Ernest Petrič, ki je bil naš ambasador v Avstriji.

Da je nasledstvo Slovenije glede ADP za Slovenijo pomembno vprašanje, je prišlo javno do izraza zlasti ob obisku slovenske parlamentarne delegacije na Dunaju februarja 2005. Naša delegacija se je želela pogovarjati o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP. To pa je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Andreas Khol kategorično odklonil. Khol se je čudil, da slovenski ambasador ni podučil delegacije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije in se torej ne more pogovarjati o 7. členu ADP.

Kot je znano, se je Avstrija postavila na stališče, da je ADP zaprta pogodba in da pri njej ni mogoče uveljaviti nasledstva novih držav, torej tudi ne naslednic nekdanje Jugoslavije, češ da ne izpolnjujejo pogojev iz 37. člena ADP.

To avstrijsko stališče sta argumentirano zavrnila profesorja mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani Borut Bohte in Mirjam Škrk (Pomen avstrijske državne pogodbe za Slovenijo in mednarodnopravni vidiki njenega nasledstva, Pravnik, št. 11-12/1997). Bohte in Škrkova poudarjata, da je potrebno upoštevati načelo kontinuitete multilateralnih mednarodnih pogodb, po katerem te pogodbe veljajo tudi za države naslednice. Razen tega opozarjata, da je Odbor ILA za pravo sukcesije držav ugotovil, da so države naslednice v velikem obsegu uporabile načelo kontinuitete multilateralnih pogodb, katerih pogodbenica je bila država predhodnica.

Jugoslavija je pristopila k ADP, ker je izpolnjevala pogoje iz prvega odstavka 37. člena ADP. Po tej določbi so k pogodbi lahko pristopile države članice protihitlerjevske koalicije, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo in so tudi bile članice ZN.

Vendar pa Slovenija ne uveljavlja nasledstva po Jugoslaviji na podlagi 37. člena ADP, ampak po splošnih načelih mednarodnega prava o nasledstvu. Razen tega pa ima Slovenija za to nasledstvo neposreden pravni interes zaradi 7. člena ADP, ki določa pravice slovenske manjšine v Avstriji. V tej zvezi pa bi lahko rekli, da je bila Slovenija kot del Jugoslavije posredno članica protihitlerjevske koalicije in je bila v vojni z Nemčijo ter je prispevala k zmagi protihitlerjevske koalicije. To se je ob otvoritvi muzeja holokausta v Washingtonu simbolično izrazilo s tem, da je med zastavami zavezniških vojska bila tudi zastava sedmega korpusa slovenske partizanske vojske. Slovenija je torej po svoje prispevala tudi k ponovni vzpostavitvi neodvisne Republike Avstrije leta 1955. Nespodobno bi bilo, da bi Avstrija sedaj Sloveniji zapirala pot do nasledstva po Jugoslaviji, ki je ratificirala ADP.

Dr. Ernest Petrič kot ambasador Slovenije na Dunaju ni podprl zahteve za notifikacijo nasledstva Slovenije glede ADP. Dejal je, da so analize in konzultacije pokazale, da notifikacija ne bi bila produktiven ukrep. Omenjal je primer Češke, ki ji je Avstrija odgovorila, da je ne priznava za članico ADP, da pa mi nočemo, da bi nam Avstrija tako odgovorila, kot je odgovorila Češki.

Po mojem je bilo to stališče dr. Petriča napačno in škodljivo za ugled Slovenije kot suverene države. Nobene potrebe ni bilo, da bi spraševali Avstrijo, ali nas ima za naslednico SFRJ, ampak bi morali akt o nasledstvu poslati depozitarju ADP, to je Ruski federaciji. Če bi kaj dali na svoj ugled, bi to morali storiti naslednji dan potem, ko je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Khol na Dunaju dal za Slovenijo žaljivo izjavo, namreč ko je izjavil, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, in da je večina Slovencev vesela, da njihova država ni naslednica starega komunističnega režima.

Za razliko od mednarodnega pravnika dr. Boruta Bohteta, ki je poudarjal pravno utemeljenost slovenskega nasledstva ADP in nujnost njene realizacije, pa mednarodni pravnik in naš ambasador v Avstriji dr. Ernest Petrič zahteve za notifikacijo ni podpiral, ampak je poudarjal, da to ne bi bilo dobro in se je zadovoljil s tem, da se samo delamo, da smo naslednica SFRJ. Tako je dr. Petrič prispeval pomemben delež k temu, da Slovenija še po triindvajsetih letih ni notificirala nasledstva ADP.

Pravzaprav je težko razumeti, zakaj je dr. Petrič vztrajal pri stališču, da zaradi stališča Avstrije ne moremo notificirati nasledstva ADP. Ni jasno, katere konzultacije in katera prigovarjanja so ga pripravila do tega stališča. Ali je morda kdo na Dunaju obljubil, da Slovenija ne bo notificirala nasledstva ADP?

Dejansko je bilo s pravnega stališča od vsega začetka jasno, da Avstrija s svojim stališčem ne more zainteresiranim državam, naslednicam podpisnic ADP, preprečiti notifikacije nasledstva. To je prva dokazala Češka. Ne glede na stališče Avstrije je notificirala nasledstvo ADP in Ruska federacija je kot depozitar ADP vse prizadete države obvestila, da je Češka notificirala nasledstvo ADP.

Da stališče Avstrije glede nasledstva ADP zainteresiranim državam, med njimi Češki in Sloveniji, ne preprečuje notifikacije nasledstva ADP, je potrdil tudi Predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer, ko je aprila 2011 na povabilo Predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka obiskal Slovenijo.

Dr. Fischer je poudaril, da stališče Avstrije glede nasledstva ADP ne ovira Slovenije, da bi notificirala nasledstvo ADP. Pojasnil je, da je avstrijsko uradno stališče sicer takšno, da je bila ADP sklenjena z državami, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo, in da k pogodbi ne morejo pristopiti države, ki jih takrat še ni bilo, npr. Češka in Slovenija. Če pa druge države zastopajo drugačno pravno stališče, kot ga zastopa Avstrija, bo Avstrija to stališče vzela na znanje in ne bo ovirala notifikacije nasledstva. To pomeni, da je mogoče notificirati nasledstvo pri depozitarju ADP, to je Ruska federacija. Avstrija bo notifikacijo nasledstva vzela na znanje in to dejstvo ne bo vplivalo na odnose med državama.

Če bi se dr. Petrič postavil na korektno mednarodnopravno stališče o nasledstvu Slovenije glede ADP, ki sta ga od vsega začetka zastopala dr. Borut Bohte in dr. Mirjam Škrk, bi na svojem položaju že zdavnaj lahko sprožil pobudo za izvedbo notifikacije nasledstva Slovenije glede ADP. Spodobilo bi se, da bi to storil potem, ko je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Khol odklonil, da bi se s slovensko parlamentarno delegacijo pogovarjal o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP. Žal se to ni zgodilo.

Tako Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, ki ima sedež v Gradcu, še ni dočakalo logične diplomatske poteze Slovenije, torej notifikacije nasledstva ADP.

Jani Soršak, ki ga poznamo kot bivšega vodjo Agencije za varstvo konkurence (AVK), je minuli teden želel in zahteval, da Mladina njegovo pismo bralcev postavi tako, kot da gre za članek. Zaradi zakona o medijih, ki ga je sprejela prva Janševa vlada v svojem pogromu proti novinarjem, uredništvo ni imelo druge možnosti, kot da Soršakovi želji ustreže - čeprav seveda Jani Soršak ni novinar, temveč odvetnik, ki proti plačilu brani svoje posebne interese oziroma interese svojih klientov.

Članek, na katerega se je Soršak odzval, se je nanašal na pogovor z njegovim naslednikom, Andrejem Kraškom, ki je odkrito spregovoril o gonji proti njemu in perfidnih metodah, ki jih ubirajo kapitalsko močni klienti. To so klienti, ki plačujejo tudi Soršaka. Da ponovimo ta primer, o katerem teče beseda: AVK je nekega popoldneva odločala o vlogi za koncentracijo, ki jo je podal Holding Slovenskih elektrarn (HSE). Isti dan, natančneje, ob štirih popoldne pa je HSE po faksu poslala umik zahtevka.

Razumljivo je, kot pravi Krašek, da svet AVK za faks sporočilo v času sestanka ni vedel. In je tako še naprej sestankoval, odločal in sprejel zavrnitveno odločbo. Ker v zakonu piše, da senat AVK sprejema akte, “s katerimi se postopek pred agencijo konča,” se zdi razumljivo tudi, da je AVK nato zavrnitveno odločbo poslala po pošti naprej. Pa čeprav so za faks potem že vedeli in ugotovili, da je HSE od zahtevka odstopila. Razumljivo pa je tudi, da se je nato vrhovno sodišče postavilo na drugačno tolmačenje zakona. In sicer, da bi AVK lahko svojo odločbo kljub vsemu odpravila.

Vse to je razumljivo. A če je HSE tako ali tako odstopila od primera, če več ni hotela prevzeti ciljne družbe, zakaj potem takšna jeza nad »Kraškovo« zavrnitveno odločbo, ki tega ni dovoljevala? Če je HSE tako ali tako umaknila zahtevek, zakaj proces vse do vrhovnega sodišča, plačila odvetnikom, naročanje pravnih mnenj? V tem delu članka smo seveda pisali o tem, da je vsa ta pravna kolobocija imela drug namen. In sicer, poslati nad Kraška upravno inšpekcijo in druge organe ter na ta način diskreditirati njegovo delo v javnosti. In očitno so v državnem podjetju HSE za to plačali bivšega direktorja AVK Soršaka.

Takšno ravnanje, ki se na podlagi pojasnil Kraška zdi zelo verjetno, je seveda sporno. In Soršakov »članek,« v katerem ta ekstenzivno spet citira iz sodbe vrhovnega sodišča in na ta način polemizira s Kraškom, vtisa ne popravi. Ravno obratno. Soršak recimo zapiše, da naj bi HSE za sporno odločbo izvedel iz medijev in da je o njej prvi javno spregovoril Krašek. Drži: Na AVK so povratnico dobili šele po približno dveh tednih in vmes je Krašek že moral odgovarjati na novinarska vprašanja. A se Soršakova zgodba vseeno ne izide. Medtem, ko HSE dva tedna ni hotela prevzeti pošte je njegova odvetniška pisarna oziroma on, kot HSE-jev odvetnik, sam vpogledal v sodni spis.

Tudi drugi njegovi argumenti so na podoben način interesno prirejeni in nikakor ne sledijo novinarskim standardom. Soršak recimo zapiše, da »ne drži niti to« da naj bi mu letos za zastopanje HSE plačal 6000 evrov. Ta podatek smo sicer dobili iz javnih evidenc, tokrat pa smo ga, za zadnji dve leti preverili pri HSE. In ugotovili, da Soršak ni delal pro bono, kot mnogi ustvarjalci, ki delajo v javnem interesu, ampak da je to počel za 30 tisoč evrov. Skratka, spoštovani gospod Soršak, niste še novinar. Ostajate zgolj plačani zastopnik, specializiran za posebne metode dela. Te metode smo občutili tudi na uredništvu. Se spomnite, ko smo zadnjič v Mladini pisali o vas, o neki drugi odločbi AVK, s katero ste bili povezani, je tudi nas obiskala policija?

Članek Petra Petrovčiča, objavljen v Mladini, dne 7. novembra 2014 z naslovom 8 dni/teden v razdelku »Privatizacija« vsebuje napačne informacije.

Novinar v članku navaja, da »je Helios odtlej odpustil 155 delavcev, zastavil nepremičnine in ima okrog 300 milijonov evrov dolga«. Ta zapis je z vidika časovne dimenzije nejasen, prav tako pa vsebuje napačne podatke.

1. Z vidika časovne dimenzije bralec težko razume, na kaj se nanaša beseda »odtlej«. Dejstvo je, da je družba Helios 155 sodelavcev odpustila v zaključku leta 2013, torej nekaj mesecev pred zaključkom transakcije ob prevzemu družbe Helios s strani družbe Ring International Holding.

2. Ne drži podatek, da ima družba 300 milijonov evrov dolga. Dejstva so naslednja: 102 milijona evrov so znašale finančne obveznosti družbe Helios do bank konec leta 2013. Po prevzemu so ostale skoraj enake v znesku, vendar z bistveno izboljšano ročnostjo dolga. Medtem ko je bilo konec leta 2013 63% finančnih obveznosti do bank kratkoročnih, so zdaj te skoraj v celoti dolgoročne. Neto dolg pa se je v letošnjem septembru v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta znižal za 43% oz. iz 101 mio EUR na 58 mio EUR.

Enako kot Janko Lorenci sem nezadovoljen z dosedanjimi nastavki bodoče ekonomske politike nove vlade. Toda v dosedanjih postopkih ne vidim toliko »katastrofalno zgrešene politične in ekonomske presoje«, kot res veliko nerodnost v tem kako se lotevajo urejajo ekonomskih in javno finančnih problemov. Cerar pač ni prvi predsednik vlade, ki se je takoj na začetku spotaknil v presoji možnega in sprejemljivega za slovensko javnost. Spomnimo se, da je tudi Janez Drnovšek na začetku svojega vladanja z zakonom o plačah pognal sindikate na ulice. Pozneje se je pa pokazal kot človek, ki je znal poiskati ravnotežje med posameznimi interesi. Upam, da bo tako tudi pri Cerarju in njegovi vladi. Tudi tej vladi mora postati jasno, da ni nič slabšega, kot je politika, ki ji ne verjamejo niti sindikati, niti gospodarstvo, niti ostalo prebivalstvo.

Slovenska javnost je vse bolj nezadovoljna z urejanjem naših zadev v okviru EU. Očita se tudi tej vladi prevelika servilnost pri udejanjanju zahtev EU. Toda poglejmo v kakšnem položaju je sedanja vlada. Dejstvo je, da je že Pahorjeva vlada dala določene obljube EU, ki jih ni izpolnila. Spomnimo se, da so opozicija skupaj z delom sindikatov minirali vse njene reformne poizkuse. Zato je zaupanje v slovensko državo zelo padlo, kar se je odrazilo tudi v nizkih bonitetnih ocenah in visokih obrestih pri najemanju kreditov v tujini. Zato se Cerar pač trudi, da bi utrdil verodostojnost Slovenije in s tem zagotovil čim cenejše zadolževanje v tujini. V ta okvir sodi , po mojem, tudi obisk pri Angeli Merkel in pri institucijah EU, ker njihove pohvale vplivajo tudi na bonitetne ocene. Mislim, da ni nič narobe s tem delom Cerarjeve aktivnosti, zelo je pa narobe, da ob tem vlada za njegove obiske ni pripravila svoje vizije kako naj deluje EU v bodoče. Denimo, jasno bi morali povedati, da EU lahko postavlja cilje, ki jih mora doseči posamezna država, ne more pa določati posameznih poslovnih ukrepov, kot je denimo prodaja državnega premoženja. Poslovne ukrepe lahko sprejema samo tisti, ki zanje odgovarja in nosi tudi njihove posledica. Opozoriti bi moral, da je dosedanja praksa pokazala, da ni možna veliko večja zaposlenost v EU, če bo EU spoštovala visoke socialne in okoljske standarde, hkrati pa dovolila konkurenco iz držav, ki ne spoštujejo niti minimalnih socialnih in okoljskih standardov. Znova bi morali načeti vprašanje evroobveznic. Dejstvo je, da najbolj zadolžene države najemajo kredite tudi zato, da lahko odplačujejo obresti od najetih kreditov. To je pa začarani krog. Torej,če bi se sami frontalno uprli zahtevam EU bi bilo za nas še slabše kot je sedaj. Treba se je angažirati na izdelavi drugačne politike EU in o taki politiki lobirati v vseh državah članicah in vseh institucijah EU. V to bi morali vključiti vse, ki imajo stike z EU, ne samo vladne predstavnike, pač pa tudi poslance v Evropskem parlamentu in vse zaposlene Slovence v institucijah EU. Toda tudi skupni dogovor v Sloveniji o drugačni politiki EU ne bo enostaven. Še nedavno je Lojze Peterle v TV oddaji zagotavljal, da je bila varčevalna politika dobra, saj že daje rezultate. Dalje, slovenski volivci so na volitvah za Evropski parlament dali več glasov strankam, ki zagovarjajo varčevalno politiko, kot tistim, ki jo ne. Dalje programi NSi, SDS in tudi delovanje GZS so še vedno usklajeni z dosedanjo politiko EU.

Ko je finančni minister Mramor govoril o potrebi, da si čimprej izborimo ekonomsko suverenost države, je s tem pokazal, da se globoko zaveda zelo težke poti za uravnoteženje javnih financ. Naj navedem primer Avstrije, ki jo pri nas pogosto dajejo za zgled dobro urejene in uspešne države. Leta 1986 so v javnih financah dosegli kritične vrednosti: primanjkljaj 4,9 % v bruto domačem proizvodu, anuitete vseh državnih dolgov so znašale 5,4 % bruto domačega proizvoda oziroma 15,2 % proračunskih izdatkov, samo izdatki za obresti za najete kredite pa so znašali 18,8% proračunskih prihodkov. Že v sedemdesetih letih so ustanovili družbo za posebna financiranja, prek katere so financirali izgradnjo cest, šol, bolnic, kulturnih centrov in podobno. Tako so se izognili prikazu še večje stopnje zadolženosti države, čeprav so morali iz proračuna včasih pokrivati tudi nekatere zapadle obveznosti družbe. Tega leta so si zastavili kot cilj znižanje primanjkljaja na 2,5 % do leta 1992. Dejansko se pa še danes ukvarjajo s problemom prevelikega primanjkljaja v proračunu. Zato ni vprašanje ali varčevati ali ne, ampak kakšna naj bo mera in kje, predvsem pa kako postaviti občutljivo ravnotežeje med spodbujanjem rasti in varčevanjem.

V Mladini je bil 7.11.2014 objavljen članek Boruta Mekine, na katerega se zaradi nekaterih netočnosti odzivam.

Ne drži, da sem bil v HSE d.o.o. zaposlen od januarja 2012, temveč od decembra 2011. Ravno tako sem od začetka leta 2012, torej že v času, ko Blaž Košorok še ni bil generalni direktor HSE, pa vse do danes, sodeloval v Odboru za aktivni nadzor naložbe v blok 6. Dalje je nerazumna trditev, da se z elektrogospodarstvom ukvarjam dobri dve leti; v elektrogospodarstvu sem zaposlen, ukvarjam pa se z elektroenergetiko, in to sedem let. Ne gre torej za bliskovit karierni skok, temveč za logično karierno pot, ki ustreza mojemu izobrazbenemu oz. strokovnemu profilu.

Nenehno povezovanje moje poklicne in karierne poti z Marjanom Eberlincem je v Mladini postala stalnica. Pri svojem delu sem se vedno zanašal zgolj na lastno znanje in izkušnje.

V članku z naslovom „Temna plat ministrovega odstopa“ in podnaslovom: „Napadi na direktorja AVK, zaradi katerega je odletel gospodarski minister Jožef Petrovič“, je novinar navedel več nepreverjenih dejstev, ki ne držijo. Vsebina članka, brez podlage v dejstvih, namiguje, da naj bi Jani Soršak izvajal oz. svetoval napade na AVK in za takšno »svetovanje« prejemal plačilo, kar seveda ne drži. V kolikor bi avtor članka zasledoval cilj objektivnega novinarskega poročanja, v interesu javnosti, bi dejstva moral preveriti, pa jih ni. Ker je določene okoliščine, pomembne za objektivno razumevanje zadeve, izpustil, jih pojasnjujem v nadaljevanju.

Ne drži, da je AVK pod vodstvom direktorja Kraška HSE prepovedala povezovanje z lokalnimi distributerji električne energije. AVK je izdala dve ugodilni odločbi, odločbo, ki jo omenja članek, pa je Vrhovno sodišče RS odpravilo. AVK je potem v zadevi HSE s sklepom ustavila postopek presoje nameravane koncentracije in torej ni prepovedala ničesar. Odločba, ki jo omenja članek, je bila zaradi nezakonitosti odpravljena, zato se šteje, da nikdar ni bila izdana in nima nikakršnih pravnih posledic, tako kot na primer nična odločba.

Nadalje, ne drži, da AVK za odstop (pravilno: umik zahtevka) ni vedela, zaradi česar naj bi sprejela odločbo in s tem kršila postopek. Inšpekcijski nadzor je pokazal, da je AVK umik zahtevka prejela, ni pa ga zavedla v spis niti ga ni obravnavala vse do dne, ko je nezakonito odločbo poslala na pošto. Inšpekcijski nadzor je pokazal tudi, da je AVK strankam postopka poslala v obrazložitvi drugačno odločbo od tiste, o kateri je odločal svet AVK. Poleg tega je stranka za odločbo, ki sploh ne bi smela biti izdana, izvedela iz medijev, saj je še pred vročitvijo strankam direktor AVK podal izjavo za medije, izrek odločbe pa objavil, s čimer je AVK ponovno ravnal v nasprotju s predpisi. Zaradi omenjenih in več drugih kršitev zakona je bil inšpekcijski nadzor brez dvoma upravičen in potreben. Da je temu tako, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je odločbo AVK zaradi nezakonitosti odpravilo, v obrazložitvi sodbe pa, med drugim, navedlo: »Napotitev na uporabo določb ZUP glede vprašanj, ki jih ZPOmK-1 ne ureja, je jasna, prav tako je jasna tudi določba ZUP o umiku zahteve.«, »Če stranka zahtevo umakne, podlaga za meritorno odločitev v postopku, ki je tekel na zahtevo stranke, ni več podana.« in »Glede na navedeno se je tožena stranka pri presoji pravočasnosti umika zahteve brez potrebe ukvarjala z vprašanjem, kdaj se postopek pred Agencijo konča, saj je ključno zgolj vprašanje, ali je stranka umik podala pred vročitvijo odločbe.«

Ker AVK kljub temu, da je umik prejela, in kljub »jasni določbi zakona« ni ravnala v skladu z zakonom, je bilo potrebno sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem RS, kjer je AVK v celoti propadla, plačala pa je tudi stroške postopka. Ob tem pa je AVK za razlago te »jasne določbe zakona« naročila kar dve pravni mnenji, čeprav se je po obrazložitvi Vrhovnega sodišča RS »pri presoji pravočasnosti umika« AVK »brez potrebe ukvarjala z vprašanjem, kdaj se postopek pred Agencijo konča«. AVK bi nadalje lahko kadarkoli sama odpravila svojo nezakonito odločbo, pa tega ni storila, kljub pozivu stranke v postopku. Ukrepanje Upravne inšpekcije in sodno varstvo Vrhovnega sodišča RS sta bila zato potrebna zaradi varstva pravic strank v nezakonitem postopku pred AVK, ki ga vodi direktor Andrej Krašek, nekdanji odvetnik.

Glede na opisano je povsem neupravičeno in v nasprotju z načelom pravne države, da se uporabo zakonitih pravnih sredstev zoper nezakonito odločbo AVK predstavlja kot »napad« na direktorja AVK. Vsakomur je namreč zagotovljena pravica do pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, vsakdo lahko iz utemeljenih razlogov poda prijavo na pristojno inšpekcijo, in vsakdo ima pravico do zakonitega in pravilnega postopka pred državnimi organi. AVK pri tem ni izjema.

Neresnična je tudi trditev o medijski diskreditaciji. Prvo izjavo o zadevi je za medije podal direktor AVK sam, ko je izdajo (nezakonite) odločbe predstavil kot dosežek AVK, pa čeprav je vedel, da so stranke zahtevo umaknile. Ne drži niti to, da naj bi mi letos HSE plačal 6000 evrov. Očitno je, da ne drži namigovanje, da naj bi prejemal plačilo za nekakšne domnevne pritiske na AVK. Navedena dejstva bi novinar mogel in moral preveriti pred objavo članka, česar pa ni storil, čeprav mu takšno ravnanje nalaga Kodeks novinarjev Slovenije.

Nadalje, AVK je sprejela odločitve v zadevah, ki jih je kot tekoče zadeve prevzela, in pod prejšnjim vodstvom še niso bile zrele za odločitev, niso pa pozabljene »ležale v predalih«, kot se to neutemeljeno prikazuje. V primeru kartelnega dogovarjanja pri prodaji pisarniškega materiala sem kot direktor UVK leta 2010 uvedel postopek, konec leta 2010 pa sem odstopil s položaja direktorja UVK, zato ni mogoče trditi, da »nisem storil ničesar«. AVK je pod trenutnim direktorjem zgolj končal postopek, ki sem ga uvedel leta 2010. Novinar pri pisanju članka ni preveril niti tega, do kdaj je trajal mandat posameznega direktorja. S koncem leta 2012 je namreč prenehal tudi mandat Damjana Matičiča in torej njegov mandat ni trajal v leto 2013. V članku je torej več nepreverjenih in napačnih podatkov, zato le-ta očitno ni bil pisan s ciljem objektivnega informiranja javnosti.«

Iz članka z naslovom »Dvojna merila«, ki je bil 24. oktobra 2014 objavljen v Mladini, je mogoče napačno sklepati, da je z začasnim vodenjem Centra za izobraževanje v pravosodju (CIP), ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje, nekaj narobe.

Gaja Štovičej, sekretarka v Ministrstvu za pravosodje, zakonito s pooblastilom ministra začasno vodi CIP, ker postopek imenovanja dodeljenega sodnika še ni zaključen.

V članku je zavajajoče navedeno, da je bila Štovičejeva za vodenje CIP pooblaščena tri tedne pred letošnjimi državnozborskimi volitvami. Pooblastilo za vodenje CIP je Gaja Štovičej prejela po tem, ko je dodeljeni sodnici potekel triletni mandat za vodenje, kar pa je sovpadalo s časom pred državnozborskimi volitvami.

Kratek odgovor na kritično noto red. prof. dr. Dimitrija Rupla v Mladini

Z zanimanjem sem prebral mnenje svojega nekdanjega profesorja dr. Dimitrija Rupla, ki se je v komentarju v nekaterih točkah »obregnil« ob moje izjave. Žal ugotavljam, da je cenjeni profesor nekatere izjave malo priredil skladno z licentio poetico in zato zvenijo krepko drugače, kot so zvenele v celotnem kontekstu intervjuja.

Prof. dr. Dimitrija Rupla cenim. Priznam tudi, da je s svojim delom v začetkih postavljanja slovenske demokracije in države za demokracijo in državo veliko naredil. Čeprav ima včasih drugačne poglede, kot jih imam sam, menim, da se je v komentarju »mojih« tez (ki dejansko niso moje, ampak so iztrgane iz konteksta) bolj kot nekdo, ki ima bogate zunanjepolitične izkušnje, odzval kot nekdo, ki ima bogate notranjepolitične izkušnje.

Pri tem želim poudariti, da čeprav si profesor Rupel želi, da bi jaz sam »užival v svojem protokolu« in »molčal«, tega ne mislim storiti. Politiko tkejo pomeni besed in ravnanj, izrečenega in zamolčanega, storjenega in opuščenega. V politiko sem stopil, da bi jo spremenil iz »čaščenja sebe« ali »zaslužka zase in svoje« v »služenje državi in ljudem«, ki v njej (in jo) žive. To so državljani tudi zahtevali, ko so z visokim odstotkom potrdili odločitev za lastno državo. Zato so edini, ki se lahko pohvalijo s tem, da so našo državo osamosvojili. Če in ko to počnejo politične elite, potem je to le in zgolj »prilaščanje zaslug«. In to je daleč od tistega, za kar se sam zavzemam v politiki. Še to: nikogar ne mrzim in zelo cenim vse, ki so za našo državo naredili karkoli dobrega in s poštenimi nameni. Tudi delovanje prof. dr. Dimitrija Rupla.

Glede »srbohrvaščine« le tole. Prof. dr. Dimitrij Rupel se je verjetno ’zatipkal’, ko je pri navajanju, da naj bi se zavzemal za »srbohrvaščino«, izpustil navednice (ki so v intervjuju bile). To pomeni, da sem ta izraz uporabil kot generični termin za jezike, ki na območju nekdanje Jugoslavije izhajajo iz ’skupnih imenovalcev’. Poleg tega prof. dr. Dimitrij Rupel navaja nekaj, česar nisem nikoli izrekel, in sicer, da »da bi pa v šolah nemščino, angleščino ali francoščino nadomestili s ’srbohrvaščino’«. Tega nisem dejal, tako da ne vem, kje je prof. dr. Dimitrij Rupel to prebral. Gotovo ne v mojem intervjuju v Mladini.

Na druge zadeve, ki se bolj kot predsednika državnega zbora tičejo predsednika vlade in Vlade Republike Slovenije (kot izvršne veje oblasti), ne morem odgovarjati. Državni zbor je zakonodajna veja oblasti in lahko le sprejema zakone in druge odločitve v skladu z našo ustavo in zakonodajo. Kdo ima kdaj kakšne pomisleke in stališča (v vladi), pa je stvar tega posameznika in predsednika vlade. Prof. dr. Dimitrij Rupel, ki je bil član tako ’levih’ kot ’desnih’ vlad, bo to gotovo (iz prakse) najbolje vedel.

Glede zunanjepolitičnih dokumentov želim poudariti le, da bi manjkrat prišlo do podvajanja in neusklajenosti v zunanji politiki, če bi se vsi akterji slovenske zunanje politike bolj usklajevali. Žal nekatere prigode iz naše preteklosti (v katerih je kot zunanji minister sodeloval tudi prof. dr. Dimitrij Rupel!) kažejo na to, da smo namesto sodelovanja v zunanji politiki imeli notranje tekmovanje. Tudi z njim smo zamudili skupne priložnosti za bolj trajnostno naravnan družbeni, gospodarski in politični razvoj.

Nekdanjemu zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu želim vse dobro, pri tem pa poudarjam, da je vabljen k oblikovanju nove politike, ki jo želimo udejanjiti v SMC. Saj veste, spoštovani profesor, spremembe se dogajajo počasi in vztrajno. Dopustite mi, da si sposodim navedek iz vaše knjige Skrivnost države: »Gutta cavat lapidem, non vi sed saepe cadendo.«

Spoštovani mag. Goran Klemenčič, minister Vlade Republike Slovenije za pravosodje

Ovadbe, ki so bile nedavno vložene zoper nekatere odgovorne za vodenje projekta TEŠ 6, in stresni testi slovenskih bank ter podatki o ponovnem naraščanju slabih kreditov, so opomin, da si TEŠ 6 in bančna luknja, ki sta po svojem obsegu in povzročeni škodi v Sloveniji povsem izjemna, zaslužita tudi preiskavo političnih, sistemskih in širše družbeno-tranzicijskih okoliščin, v katerih se je takšen projekt lahko zasnoval, upravičil in izpeljal. Zdi se nam srečna okoliščina, da pravosodno ministrstvo vodi minister, ki je kot predsednik KPK opozoril, da gre v teh dveh primerih za vzorčen primer sistemske korupcije, ki sta potrebna celovite (ne zgolj kazenskopravne) preiskave, če se v prihodnje želimo kot družba takim napakam izogniti.

3. 12. 2013, le nekaj dni po vašem odstopu z mesta predsednika KPK (skupaj s preostalima dvema članoma KPK), ste namreč napisali Javno pismo senata Komisije za preprečevanje korupcije in ga poslali poslancem Državnega zbora, predsedniku in članom Vlade, Predsedniku Republike in slovenski javnosti. V tem pismu ste predstavili »nabor ukrepov ter dejanj, ki bi po mnenju senata komisije pomenila korak od razprav(ljanja) o (sistemski) korupciji h konkretnim aktivnostim zoper njo«. Slabo leto po tem, ko ste to pismo odposlali, vam torej pišemo kot ministru za pravosodje, v upanju, da vam bo članstvo v vladi omogočalo zastaviti in uresničiti tisto, kar ste kot predsednik KPK zagovarjali in za kar je politika, kot ste takrat pravilno ugotavljali, imela v izjavah zmeraj veliko razumevanja, storila pa zelo malo.

To upanje je - zaradi pomena, ki ga imata za obračun s sistemsko korupcijo - še posebej vezano na prva dva izmed 15 omenjenih ukrepov: to je ustanovitev javne in transparentne preiskave TEŠ 6 in ustanovitev javne in transparentne preiskave bančne luknje. Kot ste sami zapisali v omenjenem javnem pismu, je TEŠ 6, ta “daleč največja investicija v Republiki Sloveniji po izgradnji avtocest”, obremenjena “s številnimi sumi kaznivih dejanj, nasprotij interesov, nesmotrnosti in negospodarnosti porabe denarja”, bančna luknja pa je “strošek davkoplačevalcev – z drugimi besedami – izgube bank so se socializirale”. Glede TEŠ 6 pa ste dodali (po našem mnenju to velja tudi za problem nastanka in sanacije bančne luknje) tudi utemeljitev potrebe po posebni preiskavi, ko ste zapisali: “Noben od organov, ki se trenutno ukvarja s TEŠ 6, zaradi zakonskih omejitev ne more celovito obdelati problematike in dati ključnega odgovora, zakaj se je to zgodilo, kdo je kaj storil, in kaj moramo storiti, da se ne bo ponovilo.”

S takšno trditvijo ste pravzaprav povedali, da je za resno in celovito preiskavo teh dveh “ponikalnic denarja” in evidentnih primerov sistemske korupcije potreben sprejem posebnega zakona, ki bo opredelil cilje in obseg preiskave, poleg tega pa tudi preiskovalno-revizijski organ in njegova pooblastila. Zavedamo se, da gre za politično, pravno in strokovno izjemno zahteven projekt, ki potrebuje temeljit premislek, zato v tem trenutku ni smiselno ponujati konkretnih rešitev. Smo pa prepričani, da mora biti izhodiščna predpostavka takega zakona, da tovrstna preiskava zahteva multidisciplinaren organ, ki ga sestavljajo neodvisni profesionalci (vključno z izkušenimi eksperti iz tujine; npr. islandskimi preiskovalci tamkajšnjega špekulativnega bančnega zloma) in nikakor ne politiki. V to nas prepričujejo negativne izkušnje vseh dosedanjih parlamentarnih preiskav in dejstvo, da – naj se spet sklicujemo na trditev iz vašega javnega pisma – je TEŠ 6 točka, “na kateri se križajo interesi koalicije in opozicije.” Slednjega tudi zadnje parlamentarne volitve niso spremenile.

Spoštovani g. Klemenčič! Tega pisma vam seveda ne pišemo, ker bi mislili, da vas moramo spomniti na to, kaj ste zagovarjali pred slabim letom dni, – navsezadnje je bilo vaše opozorilo identično mnogočemu, o čemer smo glasno govorili znotraj vlade in DZ. Ravno obratno, če bi menili, da za temi predlogi kot minister niste pripravljeni stati oz. ne stojite (več), bi vam sploh ne pisali. Pišemo vam zato, ker se zavedamo političnih in širših odporov, s katerimi se boste soočili, ko tak projekt resno in profesionalno brezkompromisno zastavite (nenazadnje smo tudi sami izkusili medijski in politični linč, ker smo si drznili nasprotovati spornemu bančnemu reševanju nasedlih prilaščevalcev podjetij ali pa brezglavi izgradnji TEŠ 6). Vaš najmočnejši zaveznik na tej poti bo namreč javnost, zato je prav, da ji takoj na začetku sporočite, na kakšen način boste pristopili k realizaciji tega zahtevnega projekta. Za ta odgovor vas torej prosimo, ker smo prepričani, da vam bo javna zaveza, ki bo na ta način vzpostavljena, lahko bistveno pomagala pri spopadanju z močnimi nasprotniki znotraj tistega dela politike, medijev in stroke, ki si bodo, zaradi zaščite lastnih interesov, javno in v zakulisju, prizadevali, da vam v teh prizadevanjih spodrsne.

Na našo sicer skromno podporo lahko vedno računate, v vsakem primeru pa vam želimo vztrajnosti pri uspešnem delu.

Za ohranjanje zdrave pameti je koristno ločevati uradne laži od gostilniških resnic. Resnice bi morale biti javne, da bi bila njihova krepostna lepota vsem na očeh, vendar je večina resnic prikritih in tajnih, da ne bi prišle na dan, ker bi potem razgalile velike sramote in hudobije oblasti. Do skritih resnic se dokopljemo lahko sami, pogosto jih izvemo pa kar pri klepetu ob pijači, ki postavijo uradne resnice pogosto na laž. Kar poglejmo.

Naše državne banke so dobile za pokrivanje izgub nekaj milijard dobrodelnih prispevkov iz naših žepov, saj je vse državno vendar last vseh državljanov, zato naj njihove izgube tudi vsi poplačamo. Kdo je pa vse te milijarde pogoltnil, na katere davčne oaze je kdo skril milijone in kdo je vse to odobril, nas pa ne sme brigati, ker je to bančna tajnost. Vse to naj bi bile poslovne skrivnosti, sicer se bo zaupanje v naše banke porušilo. Take uradne vesti širijo prevaranti, zato jih že ob prvem razmisleku po slabo neprespani noči zlahka dobimo na laži. Odkrita resnica je, da smo ravno zaradi prikrivanja izgubili zaupanje v naše banke, bankirje in še v našo oblast. Ob pijači se krepi prepričanje, da je bilo med redkimi izbranci, bankirji in vrhom oblasti vnaprej dogovorjeno, da jim izposojenih milijonov ne bo treba vračati, kar so tudi premeteno izpeljali. Pri tem so prišli na svoj račun tudi zaupni prijatelji svojih prijateljev.

In to še ni vse o njihovih lažeh in naših resnicah. Naša in evropska oblast nam gledata v oči in lažeta o demokraciji, o prostem trgu in novih delovnih mestih ter varčevanju za našo bodočo srečo. Na tajnih pogajanjih o trgovinskih sporazumih med EU in ZDA naklepajo pa novo suženjstvo za bogatenje gospode iz multinacionalk. Resnico krotovičijo za trdno zaprtimi vrati, vendar je prišla na dan. Sedaj kapital vodi politiko in postavlja ter kupuje politike za svoje zasebne interese, vse drugo je samo poceni poulično in lutkovno gledališče, da s tem oblasti zamotijo svoje ljudstvo. Vendar vsi ljudje vse vedo, zato je že znana resnica o sporazumih CETA, TTIP in TISA, katerih botri so zloglasne svetovne organizacije IMF in WTO. Tajni naklepi kapitala so že jasni, to je privatizacija vseh javnih dobrin ( vodni viri, morje, državni gozdovi, semena… ) in vseh javnih storitev ( zdravstvo, izobraževanje, energetika, pošta…). Korporacije bi uveljavile celo svojo zakonodajo, kar pomeni, da pristopne države k tem sporazumom nebi bile več suverene.

Kako naj še zaupamo takim evropskim in domačim oblastem, če v strogi tajnosti pripravljajo pravno preureditev našega sveta tako, da bodo lahko ropali lastne ljudi in naravo ter uničili suverenost držav. Rešimo se lahko samo z uporom, kot je bilo to že uspešno pri nakani za privatizacijo vodnih virov. Z uporom bi preprečili, da bi se ponovila v novi in še bolj zahrbtni obliki medvojna kolaboracija naše posvetne in cerkvene gospode s pohlepnimi tujci.

Medtem, ko slovenska javnost še naprej opozarja na veliko škodljivost prodaje „paketa 15 državnih podjetij“, se dejavnosti, potrebne za izpeljavo prodaje, nemoteno nadaljujejo. Psi torej lajajo, karavana pa gre naprej in jo pasji lajež kaj malo briga.

Skoraj je odveč spominjati, kako negativno in zadržano so se sedanji glavni akterji, predvsem predsednik vlade, pa tudi finančni minister, pred volitvam opredeljevali do te prodaje. Ampak v politiki je pač normalno, da se obljube ne izpolnjujejo, verjamejo pa jim le naivneži. Toda glej vraga: po isti logiki je neresno ali vsaj neobvezujoče, če naj našim (čigavim konkretno?) obljubam, da bomo prodali petnajsterico, verjame EU ! Torej naše državljane lahko vlada vleče za nos, pri EU pa mora izpolnjevati vsako, tudi tja v tri dni dano obljubo ?

Novopečeni predsednik vlade je med drugim obljubil, da bo raziskal, kako bi bilo možno odstopiti od obljubljene prodaje. Menda pa je kasneje izjavil, da je stvar pregledal in da odstop ni možen. Torej - prodali bomo, pa naj stane, kolikor hoče !!!

Spoštovani predsednik dr. Cerar! Če naj bo delo vlade, kot ste obljubljali, transparentno in odgovorno, vas v imenu mnogih državljanov Slovenije prosim, da javno in detajlno objavite, kako in kaj ste ugotovili glede dajanja obljube ter „obveznosti“ in ˝nepreklicnosti˝ te prodaje, med katero so tudi temeljni infrastrukturni objekti. V to ugotavljanje sodi tudi, kako je bila omenjena obljuba dana, ali je bila zgolj ustna, ali pa so prejšnja predsednica vlade ali kakšni njeni ministri podpisall kakšen obvezujoči dokument ter odkod je obljubljevalec dobil za to potrebna pooblastila. Saj se taka, za Slovenijo usodna obveznost, menda ne sprejema kar tako, brez dokumenta in brez ustrezne pooblastilne podlage! Ali pač ?

Če pa je edini motiv te obveznosti, da se s to prodajo izognemo sankcijam EU (tudi za te mora obstajati pravna podlaga!), pa nam prosim razložite, zakaj se je npr. Italija lahko javno uprla prodaji svojega „paketa“ državnih podjetij, češ da za prodajo ni primeren čas, pa ji niso bile zagrožene kazni? Zakaj pa grozijo nam? In zakaj se tudi Francija javno opredeljuje, da še nekaj let ne bo ustrezno znižala svojega proračunskega primanjkljaja - pa kot kaže, „nikome ništa“ ? In če je to posledica tega, da smo mi pač majhni in nevplivni, zakaj ne bi pred vso javnostjo Evrope enkrat vendarle sprožili javni spor za dokazljivo neenakost ?

In še argument, da potrebujemo denar. Toda - ali se danes kaj odzivamo na dejstvo, da so obrestne mere kreditov padle skoraj na nič ?

Spoštovana vlada, ta „razprodaja pod pultom“ je zadnja prilika, da vsaj deloma popravimo katastrofalno izvedbo nekdanje tkim certifikatne ho-ruk privatizacije, ki je bila podlaga za dolgoletno ropanje in izčrpavanje nekdaj cvetočega slovenskega gospodarstva. Ali pa mu bomo s to prodajo izničili potrebno domačo razvojno perspektivo in jo dali v roke tujim kapitalskim interesom ?

V zadnjem času je javnosti predstavljeno kar nekaj prispevkov, ki problematizirajo s koalicijskim dogovorom predvideno ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To namero ne kritizirajo samo predstavniki prizadetih zavarovalnic, kar je razumljivo saj jim dopolnilno zavarovanje zagotavlja zelo visoke dohodke. S posebno pozornostjo pa je potrebno obravnavati predvsem tiste kritike, ki opozarjajo na potencialno velike negativne posledice te spremembe kot so zvišanje davkov (zdravstvenega prispevka), zmanjšanje konkurenčne sposobnosti gospodarstva, znižanje obsega in kvalitete zdravstvenih pravic, omejevanje konkurence v okviru zdravstva in zavarovalništva ter slično. Navajanje vseh teh škodljivih posledic (pospremljeno s propagandno in lobistično aktivnostjo) vnaša negotovost zato se tudi vsi dosedanji poskusi uveljavljanja sprememb na tem področju klavrno propadli. Ljudje in politiki večinoma ne dojamejo, da gre pri vsem tem le za, z materialnimi interesi pogojeno, zavestno deloma pa nezavedno zavajanje javnosti. Namreč v primeru, da republiški zavod za zdravstveno zavarovanje prevzame plačevanje vseh standardnih zdravstvenih storitev, ki so na nivoju povprečne evropske kvalitete in uvede manjše participacije pri tistih zdravilih in storitvah za katere se na osnovi strokovne presoje upravičeno domneva da je njihov obseg pretiran in da lahko takšna participacija prispeva k gospodarnejšemu zdravljenju in boljši preventivi brez škodljivih posledic za splošno zdravstveno stanje prebivalstva in da se prostovoljna dodatna zavarovanja uveljavljajo le še za nadstandardne storitve, se lahko stopnja obveznega prispevka za zdravstveno zavarovanje iz bruto osebnih dohodkov zaposlenih zelo enostavno ustrezno poviša in istočasno brez kakršnihkoli problemov uveljavi tudi ustrezen prispevek na druge neto osebne prejemke zavarovancev.

Z izkoriščanjem združitvenih prednosti velikega enotnega zdravstvenega sistema bi vsekakor bistveno poenostavili, pocenili in povečali njegovo učinkovitost. Povečani prispevek ne povečuje stroškov dela, niti ne zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva saj obremenjuje neto prejemke prebivalstva. Res pa je da se s tem povečuje delež davkov v domačem proizvodu, kar za nekatere iz načelnih razlogov ni sprejemljivo. Glede na to, da so sedanji ˝prostovoljni˝zdravstveni prispevek primorani plačevati praktično skoraj vsi zavezanci pa bi bila višja davčna obremenitev le formalna (sedaj v resnici prikrivamo resnično obremenitev državljanov torej goljufamo samega sebe). Višji davčni delež v DP pa nas pravzaprav niti ne bi smel motiti saj imajo nekatere, čeprav ekonomsko zelo uspešne države, še bistveno višji davčni delež. Kvaliteta države namreč ni v zmanjševanju ali ukinjanju storitev, ki jih prebivalstvo potrebuje in želi, ampak nasprotno, podobno kot to velja za podjetja, v čim bolj kvalitetnem, racionalnem in obsežnem servisiranju javnih storitev. Država naj se praviloma ne zavzema za zmanjševanje obsega javnega delovanja ampak predvsem za čim večjo učinkovitost in racionalizacijo svojega dela ter išče za večino državljanov sprejemljivo ravnotežje med skupno državno usmerjeno potrošnjo na eni in individualno opredeljeno osebno porabo na drugi strani. Doseči je torej potrebno okvirno družbeno soglasje o tem za katere javne potrebe in v kakšnem obsegu smo pripravljeni žrtvovati del svoje individualne potrošnje. Z neprestanim opozarjanjem na problem višjih davkov, stroškov, manjše konkurenčnosti in podobno poskušajo namreč izvajalci dopolnilnih zavarovanj samo preusmeriti pozornost drugam in tako v resnici samo prikriti svoje materialne interese. Na podoben način poskušajo svoj interes prikrivati tudi mnogi drugi podporniki dopolnilnega zavarovanja med katerimi prevladujejo tisti z nadpovprečnimi dohodki, ki težijo za zmanjšanjem družbene solidarnosti. Čeprav so tudi takšna stališča legitimna pa je le malo verjetno da se bodo izražala odkrito. Razumljivo, saj je v javnosti težko opravičevati sistem, ki koristi največ 1/3 državljanov, za ostali 2/3 pa je škodljiv, še posebej, ker vse več analiz kaže na to, da naraščanje socialnih razlik bolj destimulira kot stimulira učinkovit družbeno- ekonomski razvoj posameznih držav. Kljub temu ne bo lahko uveljaviti širše družbeno prepričanje, da je enoten zdravstveni sistem, ki omogoča vsem državljanom enakopravno dostopnost do standardnih zdravstvenih storitev in ki ga z določenim odstotkom od svojih dohodkov vsi solidarnostno financirajo, izjemno koristen civilizacijski dosežek, ki pomembno izboljšuje kvaliteto življenja v posamezni državi. Namreč velik problem je v tem, da imajo veliko večje možnosti javnega nastopanja, propagiranja in vplivanja na odločitve zainteresirani posamezniki in družbe z večjimi materialnimi sredstvi, kar na žalost mnogokrat prevlada nad resničnimi splošnimi družbenimi koristmi. Propagiranje koristnosti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je samo eno od številnih zavajanj, manipulacij in demagogij pri nas. Socialna kapica, ki naj bi zagotovila večjo zaposlitev domačih strokovnjakov je prav tako čisto navadno zavajanje z namenom lažjega opravičevanja predvsem poslovodskih in drugih najvišjih plač. Celo uveljavljanje drugega pokojninskega stebra je v glavnem stimulirano z vzbujanjem pretiranega strahu pred predvidenim bodočim radikalnim zmanjšanjem pokojnin s prikrito željo da se prispevek za temeljni pokojninski steber zmanjša v korist prebivalstva z visokimi dohodki. Ta manipulacija, ki jo s predolgo časa trajajočimi davčnimi oprostitvami spodbuja tudi država, omogoča da se dopolnilno pokojninsko zavarovanje pretežno uveljavlja pri posameznikih in delodajalcih z nadpovprečnimi dohodki.

No, če so že vsi vrgli kamen, bi ga še jaz. Namreč v gospo Alenko Bratušek. Ker res ni prav, da na vprašanje o tem, kako bi ravnala kot energetska komisarka, če bi Putin zaprl plinsko pipo, ni odgovorila kakor ji je prec’ prišlo na um, se pravi po resnici: da bi o tem vprašanju itak odločila Angela Merkel.

Ja, pa še nekaj ji zamerim, že od prej, ko je bila še predsednica vlade. To pa je, da je šla k papežu. Ampak to še ni vse, če je že šla, zakaj ni šla z bandero v roki (barvo uganite). Ni dovolj, da samo poje bandiero rosso, pa še to samo na proslavah.

In sem te dni, ko je v Sloveniji menda zmanjkalo kamnov, ker so nagrmadeni na AB, slišala od znanca, da je gospod Juncker ženskar in pijanček. Da je Alenko zvabil k sebi, ker mu je všeč kot ženska. Že mogoče, da mu je všeč, saj je fejst ženska, čeprav pri pijančkih nikoli ne veš, ali so mu všeč ženske samo ko ga srknejo, ali pa moški, ampak pustimo to, torej, če bi jo res hotel imeti ob sebi, bi po moje poskrbel, da ji bodo postavljali situaciji primerna vprašanja. Ne pa obratno, oprostite, kaj se pa to pravi, da bi ona pred javnostjo razkrivala strategijo EU zoper vzhodne povezave. Normalno je, da se je morala kot izkušena političarka izmotavati s splošnimi odgovori.

Ko takole opazujem to tragikomedijo, se mi zdi, da je evropski parlament pod prevlado Nemčije namenoma povzdignil Alenko Bratušek v komisarsko kandidatko, da bi bila bolj vidna, ko jo bo – žensko, ki diši po volji do moči – zrušil in osmešil. Oseba, ki javno črti fašizem, ni kompatibilna. Sporočilo junkerjev, pred katerimi se je, ojej, treba zagovarjati zaradi prepevanja himne, ki je bodrila tisoče v boju za pravičnejšo Evropo, to sporočilo prek zlorabe AB kot kandidatke, je torej kaj?

Potem, ko je komisarska vloga Alenke Bratušek na bruseljskem parketu neslavno končana, delno tudi zaradi njene diplomatske in konceptne šibkosti, je prišel čas, da se vendar ozremo še na pomembno vlogo lastnih političnih elit, pa tudi naših medijev pri tem dogodku. Še zlasti ker z našo novo uradno ponudbo: Violeto Bulc vzbujamo nelagoden vtis, da gre pri tem skoraj za zrcaljenje prve, a z, žal, še manj izkušenim diplomatskim in prepoznavnim obrazom.

V Slovencih je nekaj patološko psevdo-pravičniškega, zlasti še ko gre za mednarodni parket in pri tem še za naše in vaše na njem. Tedaj se v strankah: poziciji, opoziciji in v ljudeh, v medijih in na spletu prebudi toliko, v glavnem negativne energije, da je ni osebnosti, ki bi iz nje lahko izšla nepopljuvana. Temu je bila v Bruslju grobo izpostavljena predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek, tista, ki je bila do EU nekoliko manj servilna z: »Dajte nam čas!« od svojih prednikov na istem mestu, ki so trojko naravnost moledovali, da pride; in ki je morda celo s tistim, česar ni storila, omogočila 2,9 odsotno rast. A njeni, za naše: celo leve in zlasti desne neizbrisljivi domači, komulativni, »veliki grehi« so bili, da naj bi bila osebno kriva za vse bančne luknje, nastale od 2005-2013, izgubila vlado zaradi spora z Jankovičem, posledično zato odstopila, v prostem času pa na koncertu tržaškega Partizanskega pevskega zbora celo sopela pri »Bandieri rossi«! Pa še, da se je sama promovirala, ko se je dala na listo predlagane trojice, čeprav povsem enako, kot sta to storila tudi oba vladina sokandidata iz DESUS-a in SD-ja. V prvem je njen »sončni kralj Karl Večni« s prisluhi zaslutil, da je prav on, dolgoletni minister kateregakoli resorja in v katerekoli vladi, za to funkcijo najbolj poklican in zato celo odklonil predsedovanje našemu parlamentu; pri SD-ju pa je njen, še nesojeni, predsednik poleg kandidatke lastne stranke, hvaležen utiral, tacite, še pot na prijetno bruseljsko sonce tudi svojem bivšemu šefu Lukšiču. Nobenemu od vseh treh pa pogled ni segal preko plota skromnega kadrovskega vrtička v vrhu lastne stranke; toliko o poziciji. Na opozicijski strani pa je, že kar praviloma, bruhnil ogenj v strehi še višje: komisar(-ka) naj bi pripadala edino njim, saj naj bi to mesto dobili za povrh, ker so se pri volitvah za evropski parlament najbolje odrezali.

Kot je poznano, za evropske poslance ni nobenega preverjanja moralnosti ali celo preteklosti, kaj šele zahtevnega hearinga v EU parlamentu. Tako so vanj zato izvolili, še tretjič, nekdanjega predsednika naše prve vlade, zaslužnega za zakon o izbrisu l.1992 in zunanjega ministra v času ustavnega zakona o NLB l. 1994, kot podlagi za kasnejše neizplačilo hranilnim vlog varčevalcem iz sosednjih republik. Za oboje nas je ustrezno sodišče pri isti EU pravkar »nagradilo« s plačilom odškodnin istim v skupnem znesku vsaj 800 milijonov pa vse do 1,5 milijarde €; kakšna malenkost je skromni znesek cca 3,5 mio €, ki jih bo isti v treh mandatih vtaknil v žep, pa še na orgelce je nam in njim igral. No pa imajo še enega asa v rokavu: evroposlanca, ki se je v Grahovem solidarno in v strankinem imenu poklonil tistim padlim bratom Slovencem, ki so se že v 2.svetovni vojni, a na strani okupatorjev, borili proti komunizmu za Hitlerjevo »Novo Evropo«. In ki v evropski parlament vnaša še našo lokalno ulično folkloro izpred sodišč. Njegov šef pa je, kar »iz puščave« poslal šefu njihove EU strankarske asociacije Junckerju prijazno pismo o »sunku z nožem v hrbet«, ki da jim ga je on zadal. K sreči še ni globokoumne mednarodne pravne diskusije, če bi lahko bil arestant hkrati tudi evrokomisar. Moralno ogorčena sta celo tista dva poslanca, ki sta za svoje bruseljske ambicije zastavila svoji stranki, tako da ena, po vseh uspešnih letih ni več prišla v parlament, drugi pa se ji, po izvolitvi v Bruselj, sam dejansko hvaležno odpoveduje.

Ni vrag, da je taka naveza naših, visoko moralno zavzetih evroposlancev, ko je interesno združila svoje moči, tudi uspela v Bruslju, seve po ovinkih, spodnesti lastno Slovenko pod geslom: »homo homini lupus«. Opozicija je svojo sestrsko avstrijsko ljudsko stranko v Evropski ljudski stranki namreč obširno obvestila o spornosti kandidature Bratuškove, pri tem sledeč svoji tradiciji iz 2. svetovne vojne, ko so, tem podobna, »obvestila« okupatorjem stala glavo na stotine zavednih ljudi v Ljubljanski pokrajini, na Gorenjskem in Štajerskem.

Kaj pa si o taki kolektivni kulturi, morali in bontonu Slovenceljnov iz evropske deželice pod Triglavom, po vsem tem, misli ostala Evropa, pa zgleda ne zanima nikogar v Bruslju, kot tudi ne v naših, vse bolj rumenih, medijih. Kar pa je še najbolj usodno, tudi ne, da zato doma s takim nepotrebnim paraliziranjem nove vlade in parlamenta z dvema, že večnima temama: mandat JJ in pa evrokomisar, v nedogled čakajo na stranskem tiru vse aktualne in žgoče teme, (zlasti: ali je privatizacijska razprodaja lahko sploh trajnejša rešitev ali pa le trajna pavperizacija družbe?), pomembne za naše trenutno ekonomsko preživetje. Ob vsem tem pa predsednik republike le modro in »uravnoteženo« molči in se raje nedolžno fotografira; skupaj z osnovnošolčki, pa še s stoletniki.

Eden vodilnih slovenskih kolumnistov Janko Lorenci v svojem prispevku »Kompradorji« izraža razočaranje nad Socialnimi demokrati. Ocenjuje, da privatizaciji (mišljen je projekt razprodaje Slovenije v povezavi z očitno namenoma napačno prikazanim makroekonomskim ravnotežjem v 2013) sicer nasprotujemo, a se kasneje prestrašimo. Ne bo držalo. V koalicijski pogodbi o prodaji oziroma razprodaji podjetij ni govora, omenja pa se nadzorovana in strateško premišljena privatizacija. V ta razmislek sodi investitorjeva vrednost podjetja kjer država prodaja svoj delež (ta vrednost je pomembna pri infrastrukturnih podjetjih z velikimi eksternimi ekonomijami - pri Aerodromu Ljubljana d.d., na primer, znaša od pol milijarde evrov navzgor), dolgoročno povečanje števila delovnih mest, poslovna samostojnost družbe ter njena sposobnost uvajanja novih tehnologij, oziroma prilagajanja razmeram na zanjo relevantnem trgu (ne da bi bila omejena le na slovenski trg). V tem smislu sem razpravljal na seji Odbora za finance in monetarno politiko Državnega zbora Republike Slovenije in se opredelil, da mora Državni zbor ponovno presojati tudi o podjetjih, ki so se lani znašla na spisku za razprodajo.

V štirideseti številki Mladine je župan Mestne občine Ljubljana omenil, da Pahorjeva vlada Ljubljani ni ničesar vzela ali vrnila. Pri tem je »pozabil« na novelo Zakona o glavnem mestu (Ul. RS 110/09). V 6.a členu te novele je mesto dobilo dodatne 0.73% dohodnine (približno 15 milijonov evrov letno) namenjenih financiranju pogojev za delovanje organov in organizacij ter predstavništev v slovenskem glavnem mestu. Gre za varstvo okolja, urejanje prostora, javno varnost, prometno varnost, mestni promet in druge javne službe.

Iz odgovora 3.10.2014 PR službe HSE bi lahko sklepali, da je g. Blaž Košorok povsem neveden postal generalni direktor HSE v novembru 2012. To zagotovo ne drži, kar lahko potrdijo priče, pa tudi dokumenti. Še pred prijavo na mesto generalnega direktorja HSE je g. Košorok komuniciral s tedanjim direktorjem g. Matjažem Janežičem, zagotovo pa tudi z g. Matjažem Eberlincem, ki se je januarja 2012 zaposlili na HSE, pred tem pa je bil zaposlen na TE–TOL, kjer je bil do jeseni 2012 direktor g. Košorok. Oče Matjaža Eberlinca g. Marjan Eberlinc, direktor Geoplin Plinovodov pa je sodeloval 2011 v vladni strokovni ekipi, ki je bila imenovana za pregled postopkov pri izgradnji bloka 6 TEŠ. Poročilo je bilo pripravljeno 30. 4. 2012 in obravnavano na 16. Seji Vlade RS 31.5. 2012.

Torej že avgusta 2012 je bil g. Košorok imenovan za direktorja HSE. Od takrat dalje se je redno udeleževal sej nadzornega sveta in je bil seznanjen o vseh podrobnostih poslovanja. Tedanji direktor g. Janežič je moral pripravljati tedenska poročila. Skupaj z mano pa je tudi aktivno sodeloval pri usklajevanju pogodbe med TEŠ in Republiko Slovenijo.

Na lanskih in letošnjih razpravah o projektu blok 6 TEŠ in o Premogovniku Velenje na odborih in sejah Državnega zbora, sta g. Košorok in direktor TEŠ g. Peter Dermol govorila o izjemnih podražitvah projekta in zavajanju moje ekipe glede vrednosti in časovnega poteka izvedbe projekta. Zaključek razprav je bil, da se pripravi Novelirani investicijski program 6 in se ga predstavi vladi. Tega programa še sedaj ni, ker ga na podlagi njunih razprav v državnem zboru ni mogoče izdelati, ne da bi pri tem sebe postavila na laž. G. Košorok in g. Dermol s svojo ekipo še do danes nista realizirala nobenega sklepa državnega zbora ali vlade glede investicije v blok 6.

Okoli cene premoga pa – g. Košorok je imel na mizi ob prihodu študijo »Projekt 2,25 ; Zmožnosti in potrebni ukrepi v družbi Premogovnik Velenje, d. d., ki bi omogočili prodajno ceno lignita v višini 2,25 EUR/GJ z 26. 10. 2012«, pa poleg veliko kadrovskih menjav, ki se niso obnesle, le naročil novo študijo, ki pa še do danes ni končana. Težko se je odreči sladkemu grehu, še težje ga priznati!

Generalni direktor Holdinga slovenskih elektrarn (HSE) Blaž Košorok se je minuli teden odzval na naš zapis, da je v letu 2012 tudi sam lobiral za TEŠ6, oziroma za pridobitev državnega poroštva za šesti blok termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6). Zapisal je, da naše informacije ne držijo. In sicer zato ne, ker je funkcijo prevzel šele 4. 11. 2012, ko so bile vse ključne pogodbe že podpisane in zaveze določene, „sprejet pa je bil tudi že novelirani investicijski program številka 5, ki je ponovno določil ceno premoga 2,25 evra/ GJ (septembra 2012).“ Ravno nasprotno naj bi gospod Košorok ob nastopu funkcije preučil vso dokumentacijo ter domnevno prvi javno opozoril, da so podatki v dokumentih zavajajoči.

Trditev, da je gospod Košorok leta 2012 lobiral za TEŠ6 v Mladini opiramo na dokumentacijo protikorupcijske komisije, natančneje, na zabeležene lobistične stike. Gospod Košorok je denimo 16. 11. 2012 obiskal tedanjega predsednika državnega zbora Gregorja Viranta, kjer je lobiral za, citiramo iz dokumenta „poroštvo TEŠ6,“ kot je zapisal Virant. Res je gospod Košorok funkcijo generalnega direktorja HSE prevzel šele 4. 11. 2012. Toda dokumentacija, s katero razpolagamo, kaže, da se je že septembra 2012 udeleževali sej nadzornega sveta HSE kot „opazovalec.“ Glavna točka na teh sejah pa je bila prav peti novelirani investicijski program, ki je bil podlaga za sprejem zakona o poroštvu. Sicer pa je gospod Košorok dobival že od avgusta 2012 naprej vso dokumentacijo v zvezi z projektom, od kvartalnih poročil vladi glede investicije, mesečnih poročil o nadzoru nad projektom TEŠ6, seznanjeni pa je bil že tedaj z vsemi pogajanji in aneksi. Teh torej ni preučil šele novembra 2012.

Je poslanec hkrati, ko je poslanec, tudi v delovnem razmerju in ima iz tega razmerja vse pravice ter zanj veljajo tudi vse obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, vključno s plačo in letnim dopustom ter regresom za ta dopust? V vsakem primeru mora tudi on podpisati pogodbo o zaposlitvi oz. mora biti izdan adekvaten akt, katerega vsebina je v naprej določena. Glede na poročanje medijev je »naš« poslanec prejel že prvo plačo. Bo prejel tudi regres za letni dopust? Bo tega preživel doma ali v tujini? Bo v tujino odšel v okviru kakšne parlamentarne delegacije in v izvrševanju svoje poslanske funkcije? Je poslanec iz zapora poslanec v celoti ali je le delni poslanec? So volivci volili takega poslanca z omejenimi funkcijami ali so mu podelili mandat brez »zaporniških« omejitev in omejevanj? So bili volivci seznanjeni z morebitnimi omejitvami? So res vedeli, poslanca s kakšnim mandatom volijo? Ali gre zgolj za privilegij »Quod licet Janši (Iovi), non licet bovi«?

Vrsta neodgovorjenih vprašanj. Ali veljajo torej za poslanca, ko opravlja javno funkcijo, glede na 5. člen Zakona o javnih uslužbencih ista pravila kot za vratarje, rudarje, gradbene delavce, trgovke itd. in ali je za opravljanje dela poslanca, za katero ta prejema plačo, vključujoč zdravstvene in pokojninske prispevke, teče mu torej pokojninska doba, potrebna tudi prisotnost na delovnem mestu. Se lahko poslanec, obsojen na več kot šestmesečno zaporno kazen prosto sprehaja po državi in izven nje, do kam gredo morebitne omejitve, če te zanj sploh veljajo? Ali poseben zakon sploh lahko a priori posebej za poslance, kot posebno privilegirano skupino določi karkoli izven splošnih načel delovnega prava in s tem povezanega delovnega razmerja in splošnih načel izvrševanja zapornih kazni. Prenehanje poslanske funkcije poslancu in delovnega razmerja delavcu, če sta obsojena na zaporno kazen v trajanju več kot šest mesecev, izhaja iz narave stvari same. Iz narave delovnega razmerja in iz narave zaporne kazni. Zapor, iz katerega lahko zapornik ali zaporniki odhajajo in vanj prihajajo, kadar se jim zljubi, ni zapor, je hotel in bivanje v njem je bivanje na račun davkoplačevalcev. Bi to isto, kar naj bi veljalo a priori za poslance, veljalo tudi za sodnike, tožilce itd. Kje se to potem neha? Kaj je presojati enake situacije enako in različne različno v tem primeru? Ker je vsakomur jasno, da to, kar naj bi veljalo za Janšo, ne bi in ne more veljati za vratarje, rudarje, gradbene delavce in snažilke, ki bi bili obsojeni na tovrstno kazen po izboru in pred nastopom delovnega razmerja, ne glede na to, da tu ne gre kot pri poslancih za full time job, prav tako ne za sodnike in tožilce v enaki situaciji in da gre za spoštovanje splošnih načel, ne le moralnih, temveč zakonskih, je to vse skupaj zares parvi Absurdistan, ki pa nekomu ali več njim zelo ustreza in so za to te diskusije za vse njih dobrodošel paravan. Na ta način namreč ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Janša v tem trenutku ni niti zaprt niti svoboden. Ustanoviti je potrebno zgolj še eno komisijo, ki naj razpravlja in da mnenje o tem, kar je vsakemu kmetu jasno. Da namreč biti kmet in biti hkrati v zaporu, ne gre. Razen seveda v Absurdistanu ali na kakšnem gulagu. Smo bliže enemu ali drugemu?

Vsa zadeva pa se je še dodatno zapletla po objavi mnenja te komisije. Ta je sprejela nekakšen kompromisen predlog, ki ne zdrži strokovne kritike. Delovno razmerje obsojenca je za komisijo sekundarne narave. Po odsluženi kazni se ta po njihovem mnenju vanj lahko nemoteno vrne. Vrne se namreč v delovno razmerje in na funkcijo. Gre za suspenz pogodbe o zaposlitvi, ki pa za navadne državljane ne velja. Komisija ne pove, za koga vse še velja. Se bo tudi obsojeni sodnik lahko po odsluženi kazni vrnil na svoje delovno mesto, da se nanj ne more, ko mu to enkrat preneha, vrniti navaden državljan, je več ali manj jasno. Dikcija iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da delavcu delovno razmerje v primeru več kot šestmesečne zaporne kazni lahko preneha, ne spremeni ničesar. Državo v primeru javnih uslužbencev za razliko od zasebnih delodajalcev veže spoštovanje in upoštevanje smisla posamezne zakonske določbe in v tem primeru nima možnosti izbire, kot jo ima zasebni delodajalec. Povedano z drugimi besedami, država pri opravljanju svoje funkcije ni svobodna, temveč je vezana na izvrševanje javnih pooblastil, med katere vsekakor spada tudi zagotavljanje prisotnosti poslancev na delovnem mestu oz. prisotnosti pri opravljanju funkcije. Pri vsem gre torej za osnovno vprašanja, vprašanje enakosti pred zakonom.

Spoštovani,

V Mladini z dne 3.10.2014 smo v članku Nenavadni pogledi, katerega avtor je dr. Dimitrij Rupel, zasledili napačno navedbo o zaposlitvi gospoda Jožefa Petroviča. V članku avtor navaja, da je gospod Petrovič, citiram: »… je doslej delal v Petrolu, v DZS (Petan) in Delu, …«, kar je napačen podatek, saj gospod Petrovič v družbi Delo d.d. ni bil nikoli zaposlen, niti ni drugače povezan z družbo Delo d.d. Napačna navedba avtorja je verjetno nastala, ker je bil gospod Petrovič zaposlen v družbi s podobnim imenom (Delo Prodaja d.d.), ki pa z družbo Delo nima nobenih povezav, delimo si zgolj naslov sedeža.

Prijazen pozdrav,

Direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič v intervjuju z Juretom Trampušem med drugim pove: »Ne razumem, zakaj bi filharmonija v svojo škodo nadaljevala z brezplačno oddajo dvorane. Sicer pa tudi ostali organizatorji za najeme dvoran, katerihkoli, ne samo naših, plačujejo.« (stran 29, desni stolpec).

Gre za arogantno sprenevedanje direktorja nacionalne kulturne ustanove. Ne javljam se iz podpore društvu, ki organizira Festinice, ampak ker se tovrstno sprenevedanje prepogosto pojavlja v širšem slovenskem prostoru in hromi učinkovitost njegove kulture. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) je že novembra 2002 v 75. členu jasno reguliral vprašanje uporabe prostorov: Če upravljavec ali uporabnik javne kulturne infrastrukture odda infrastrukturo ali njen del v uporabo javnemu zavodu, javnemu skladu ali javni agenciji s področja kulture ali drugim kulturnim izvajalcem za izvajanje javnih kulturnih programov ali kulturnih projektov, je od njih upravičen zahtevati samo nadomestilo v višini dejanskih dodatnih stroškov, ki so s tem nastali.

Glede na objavo logotipov na spletni strani Festinic te očitno sodijo v javni interes tako na državni kot lokalni ravni. Slovenska filharmonija v tem primeru enostavno nima pravice zahtevati plačila najemnine, enako kot tudi država ne more zaračunavati najemnine Slovenski filharmoniji za uporabo zgradbe v državni lasti (in ne v osebni lasti g. Damjanoviča).

Ker je vse od 2002, ko je bil ZUJIK sprejet, vedno znova prihajalo do zavestnega sprenevedanja pri upoštevanju 75. člena (v vrsti naših primerov zagotovo, očitno pa še marsikje drugje), je državni sekretar na Ministrstvu za kulturo dr. Aleš Črnič v januarju 2014 izdal tolmačenje (objavljeno na naši spletni strani: www.seviqc-brezice.si / Na sceni / Aktualno / 7.1.2014: Mnenje Ministrstva za kulturo o dodatnih stroških po 75. členu ZUJIK), naslovljeno tudi na vse slovenske javne zavode. Očitno pa starim okostenelim strukturam v slovenski kulturi niti spoštovanje zakona niti njegovo tolmačenje ne pomeni veliko, čeprav večinski del njihovega proračuna hrani denar davkoplačevalcev. Vsekakor menim, da si direktor ugledne ustanove, kjer v njen ugled prispevajo tudi mnogi domači in tuji umetniki ter zainteresirana mednarodna javnost, takšne arogance ne bi smel privoščiti niti v svojem kurniku niti pri potegovanju za župana Ljubljane.

Kar zmore velik slovenski esejist ne zmore vrsta ekonomistov, izgubljenih v visokih teorijah. Prav to se kaže tudi v sedanji vladi, ki še vedno ne razume, da je osnovno zlo in največji del koruptivnih dejanj povezanih z dejanji politike, ki še naprej vztraja na zgrešeni gospodarski zakonodaji in prepričanju, da sami nimajo nič pri izčrpavanju gospodarstva. Zato bi si morali novi ministri prispevek Marcela Štefančiča jr. vzeti ne samo k srcu, ampak ga tudi upoštevati v svojem delovanju. Pri sedanji sestavi vlade je to vprašljivo, delajo na žalost po inerciji in na izhodiščih ekonomsko-finančnega eksperta, ki med prednostne naloge postavlja razprodajo državnega premoženja. Tako kot večina neotov ne razume, da je slovenski problem v zagonu gospodarstva in v ustvarjanju nove vrednosti, pa naj se to sliši še tako obskurno. Če minister in vlada ne bodo takoj spremenili svojih usmeritev bo slovenska ceha grozljiva. Povečevala se bo brezposelnost in kar je še slabše, ne bo zmanjševala korupcije in ne bo povečevala konkurenčnosti. Tako kot je nekdaj Rop izbral napačnega ministra ga je sedaj tudi novi »etični vladar«. Sedanji kazalci izvoza kažejo zgolj utvaro o izhodu iz krize.

V Mladini je bil 19. septembra 2014 objavljen članek Boruta Mekine z naslovom Sladki greh, v katerem med drugim piše, da je Blaž Košorok parlament in vlado zavedel z informacijami glede TEŠ 6, zato da je država HSE odobrila poroštvo za kredite. To ne drži; glavne aktivnosti za pridobivanje državnega poroštva za investicijo v TEŠ 6 so se intenzivno odvijale v letih 2010 in 2011, ko Blaž Košorok sploh še ni bil generalni direktor HSE. To funkcijo je prevzel 4. novembra 2012, ko so bile vse ključne pogodbe za blok 6 TEŠ podpisane, zaveze do lastnika HSE predhodno določene, sprejet pa je bil tudi že NIP 5, ki je ponovno določil ceno premoga 2,25 €/GJ (septembra 2012). Pred tem se sedanji generalni direktor HSE ni ne z vlado, ne s poslanci, ne s kom drugim dogovarjal o zadevah, povezanih s TEŠ 6. Res pa je, da je kmalu po nastopu funkcije podrobno proučil zadnja dva investicijska programa za blok 6 TEŠ (NIP 4 in NIP 5) in pripadajoče anekse k pogodbi o dobavi glavne tehnološke opreme ter prvi javno opozoril, da so podatki v obeh programih zavajajoči in da Premogovnik Velenje ne bo mogel zagotavljati cene premoga 2,25 €/GJ. Ravno tako Blaž Košorok ni dopustil sprejema NIP 6 – niti oktobra 2013 niti februarja 2014, ker je dokument vseboval napačne vhodne podatke.

Članek, ki je namenjen dokazovanju oziroma navajanju primerov političnega kadrovanja v državnih podjetjih v Sloveniji, se začne kar z mojim »primerom«. Novinar se je zadovoljil z nekakšnimi splošnimi sodbami in površnimi ali nepopolnimi podatki, ki jih na noben način ni poskušal preveriti tudi pri meni.

Tako ne drži, da sem »dobil« funkcijo v NS ELES kot politično nagrado, saj sem bil na to funkcijo imenovan pod istimi pravili in postopki kot ostali člani NS ELES. Prav tako ne drži, da ob imenovanju nisem imel izkušenj z energetiko, saj sem pred tem vodil in sodeloval v nadzoru več nadzornih svetov, med drugim tudi energetskega podjetja v javno-zasebni lasti, ki smo ga uspešno sanirali in prestrukturirali prav v času mojega vodenja, vodil pa sem kar nekaj energetskih projektov. Prav tako ne drži, da sem pred nastopom te funkcije bil »le« policist, saj sem v svoji 28 letni karieri ob končanju dela kot policist leta 1989 bil na številnih vodstvenih funkcijah tako v zasebnem kot v javnem sektorju. Prav tako je danes znano in javno preverljivo, da nisem odstopil zaradi t.i. »črne gradnje«, in ali osebne krivde, temveč zaradi strahovitega medijskega pritiska name, mojo družino in prijatelje. Po letu dni trajajočem inšpekcijskem postopku glede domnevne »črne gradnje« je Inšpektorat za promet, energijo in prostor z odločbo z dne 11. 3. 2014 nedvoumno ugotovil, da je klet, zaradi katere sem moral takrat odstopiti kot minister, legalna gradnja.

Novinar najprej navede, da sem kariero začel kot policist, pa čeprav je bilo to v letih med 1986 in 1989, od takrat naprej pa sem vedno zasedal različne vodstvene funkcije, ki s tem »začetkom« niso imele nobene zveze. Sodeč po članku, naj bi pred domnevno politično namestitvijo opravljal le eno nadzorniško funkcijo, in sicer med letoma 2007 in 2011. To je preverljiva neresnica. Če zanemarim nadzorniške funkcije v 90. letih, ko sem v različnih zasebnih podjetjih zasedal vodstvene funkcije, sem bil v zadnjih desetih letih nadzornik v petih različnih organizacijah, med drugimi tudi v energetiki. Med letoma 2007 in 2010 sem bil tudi predsednik nadzornega sveta Javnega podjetja Ogrevanje Piran d.o.o., ki je bilo takrat v delni lasti Petrola. Vodil sem in nadziral uspešen proces sanacije in prestrukturiranja tega podjetja, ki je obveljal za eno uspešnejših in bolj transparentnih sanacij in privatizacij na področju energetike. Poleg tega sem bil v zadnjih letih tudi član nadzornega sveta Slovenske odškodninske družbe in Regionalnega razvojnega centra Koper, po pooblastilu pa sem zastopal tudi občino Piran na skupščinah Aerodroma Portorož in Casinoja Portorož. Pri delu v občini Piran sem pred osmimi leti vodil uspešen projekt postavitve prve večje sončne elektrarne na Primorskem in energetske sanacije javnih stavb, za kar je občina dobila nagrado kot najuspešnejša občina v Sloveniji na tem področju.

Trditev, da sem funkcijo v gospodarstvu - s tem je verjetno mišljena pozicija člana nadzornega sveta ELES - dobil kot politično nagrado, je žaljiva. V času mojega imenovanja je bil ELES v upravljanju SDH oziroma Sod-a. Postopki imenovanja v nadzorni svet julija 2013 so bili enaki za vse. Imam opravljen izpit za člana nadzornega sveta in izpolnjeval sem vse pogoje za vpis v evidenco potencialnih nadzornikov, kjer se bil vpisan že dve leti prej, še v času obstoja AUKN. Po pogovoru z akreditacijsko komisijo sem bil predlagan v ožji izbor, potem pa me je nadzorni svet Soda predlagal upravi za potrditev. Po kakšni logiki je torej najmanj 18 ljudi različnih strokovnih profilov in političnih prepričanj, ki so potrdili tudi druge člane nadzornih svetov v podjetjih v upravljanju Soda, ravno mene za razliko od vseh ostalih imenovalo za politično nagrado!?

Pri povzetku članka na spletni Mladini daje sedanja objava vtis, kot da se celoten članek nanaša samo name zato prosim za umik teksta v takšni obliki, saj zaradi neresnic škodi mojemu ugledu in imenu.

Urednik gospod Grega Repovž je spet zadel v središče političnega vesolja. Na lažnem nebu je dregnil v radioaktivno (torej razpadajočo) zvezdo Demokracijo, sklicajoč se na Stiglitza, ki ga skrbi demokratična konkurenčnost trgov. Pogrešam tehtnejšo izmero opozorila znanega ekonomista. Če je demokracija naš osrednji problem, se o njej vse manj govori. Ob evropskih in naših volitvah so pritlehni miselni ognjemeti osenčevali »najboljše programe«, na novo poslikane obraze, strankarske in druge kapice (čeprav so vsi mislili na debele plašče in žepe) - o demokraciji pa skoraj ni bilo besede. Tudi zdaj je to neskončno pomembnejše kot - ali bo med upravniki evropske hiralnice v Bruslju maševala tudi Alenka Bratovšek, - ali bo Janez Janša prvi častni član poslanske skupine zapornikov v državnem zboru. Tudi ob gnetenju kvasa za novo vodstva EU, je razprava o demokraciji prisotna le kot odsotnost - v financah, bankah in na trgih ni demokracije, ta velja samo za ljudi, o teh pa ni govora ne v Bruslju, ne v Sloveniji in ne v Natu, ki zapoveduje več orožja v imenu trgov in dobičkov.

Če je zamisel demokracije, preprosto rečeno, »ljudska vlada, politična ureditev z vladavino večine«, stvarnost táko usmeritev grobo zavrača. Svet je razdeljen po več ostrinah, glavna pa je na tiste, ki imajo, in na tiste, ki nimajo. Poleg strašnega podrejanja in obrednih zgodovinskih pokolov, ki se izvajajo tudi danes, je prav v demokraciji človek kot »krona vesolja« spremenjen v blago in vržen na »trg dela«. V starem veku so na tržnicah prodajali sužnje, zdaj je posodobljena samo oblika in sužnjev je več. Ostri pisec N’toko v tej številki Mladine zapiše: »Očitno smo prva generacija, ki sami sebe dojemamo le še kot prodajalce in potrošnike.« Do takega stanja smo prišli - ali po naravnih zakonih (kot je gnitje) ali po človeških odločitvah, in to času sklicevanja na demokracijo in na človekove pravice. Dokler bodo prevladovali trgi (dešifrirano: lastniki) in dobički (zasebni kupi na silo prisvojenaga bogastva), je demokracija odveč, saj je neučinkovita in hkrati predraga. Ni jasno, kako si gospod Stiglitz predstavlja alternativo sedanji tržni demokraciji.

V ključni točki te polemike (ali je uporaba pravila lex certa ter in dubio pro libertate v zadevi „zapornik - poslanec“ tista, ki problem rešuje - ali ne) se kolega Žgur „pridružuje kolegi Bauku“. Če to drži, potem moj odgovor g. Bauku seveda velja tudi g. Žguru. G. Bauk namreč pravilu ne oporeka, trdi le, da je zanj sporna zakonska določba zakona o poslancih dovolj jasna (čeprav jo zakonodajno-pravna služba DZ, trije doktorji prava in jaz razumemo bistveno drugače kot on) - g. Žgur pa razmišlja takole. Povsem „jasnih“ zakonskih določb naj po njem - zaradi ohlapnosti in pomenske odprtosti jezika - pravzaprav sploh ne bi bilo - oziroma, citirajmo točno: „Jasnost pravnih določil je tako šele posledica razlage in ne njihova apriorna lastnost.“ Med povsem jasno pravno normo (npr., da v tej državi zakon ne sme predpisati smrtne kazni za nobeno kaznivo dejanje) in táko, ki jo je možno razumeti na različne načine, sicer res ni ostre meje, ampak kontinuum (ene norme so bolj, druge manj jasne), zaradi česar se je s citiranim Žgurovim stavkom seveda možno strinjati v tem smislu, da tudi do ugotovitve, da je pa neka zakonska določba vendarle povsem jasna, pravzaprav pridemo šele z njeno razlago (kadar je možna le ena). Pri vprašanju, kaj pomeni tukaj sporna določba zakona o poslancih, pa je to že pripeljalo do več nasprotujočih si razlag. In če nobena od njih v dosedanjih razpravah ni pridobila niti večinskega, kaj šele splošnega soglasja, je iz tega zelo jasno samo eno: da ta določba nikakor ni tako jasna, da bi jo bilo dopustno uporabiti kot pravno podlago za odvzem zakonito pridobljenega in potrjenega poslanskega mandata. Ponavljam od zadnjič: zame je s tem razumne debate konec. Tudi primer nejasnosti ustavne določbe, da je nekdo za predsednika republike lahko izvoljen „največ dvakrat zaporedoma“, ki ga je navedel kolega Žgur, tu ničesar ne spreminja: da, tudi ta ustavna določba je res premalo jasna, dopušča dve različni razlagi - a da je med njima treba dati prednost tisti, ki ustreza načelu in dubio pro libertate, je zame v tem „Kučanovem“ primeru enako nesporno kot v sedanjem Janševem. Za vas, g. Žgur, morda ni?

To, kar v tej polemiki g. Žgur navaja o pomenu pravnomočnosti sodbe, je pa očitno slabo premislil. To, kar citira iz neke odločbe ustavnega sodišča (da po pravnomočnosti sodbe lahko upravičeno sklepamo, „da je kazenski pregon zoper posameznika končan“), seveda drži samo do takrat, ko pa so (če so) zoper pravnomočno sodbo vložena izredna pravna sredstva. V primeru Janša so bila vložena takoj po pravnomočnosti - in od tistega trenutka naprej je povsem neresno trditi, da se v tem primeru „dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena“. Niti po sodbi Vrhovnega sodišča, če bo ta sodbo potrdila kot zakonito, še niti v Sloveniji ne bodo „dokončno rešena“, ker bo v tem primeru zadeva šla ponovno še pred Ustavno sodišče.

Najhujši trenutni problem primera Janša pa je v tem, da prav za vse primere, ko so vložena izredna pravna sredstva, zakon omogoča zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, dokler o sodbi ne bo res dokončno odločeno - Vrhovno sodišče pa o tem sploh ni hotelo hitro odločiti! Ob tem se je izkazalo, da ustavne pravice vlagateljev izrednih pravnih sredstev ignorira (z načinom svojega odločanja o tem) kar vedno, ne le „diskriminatorno“ pri Janši - toda nedopustnost takega načina odločanja zato ni nič manjša, le še večja. V tem konkretnem primeru je sodišču sicer malo „pomagala“ tudi zgrešena taktika Janševega odvetnika Matoza, ki ni izkoristil možnosti, da bi zadržanje izrecno predlagal (kar pa po zakonu sploh ni nujno!), pa njegovo zavlačevanje postopka z zahtevami za izločitev nekaterih sodnikov - toda za predmet spora v moji polemiki z g. Baukom in Žgurom je v tej točki pomembno nekaj drugega: preden bi državni zbor odločal o morebitnem prenehanju Janševega poslanskega mandata, bi moral počakati na dokončno sodno odločitev o tem, ali je bil Janša obsojen zakonito ali ne - dokler te odločitve še ni, pa bi sodišče moralo zadržati izvrševanje zaporne kazni. In bi s tem tudi razbremenilo državni zbor skrajno težko rešljivega vprašanja, kaj narediti s poslancem, ki je v zaporu (kar pa je posledica tega, da državni zbor v prejšnjih sestavah kandidiranja takim obsojencem ni prepovedal in je bil Janša zato povsem zakonito izvoljen).

Kako je prišel g. Žgur do misli (trditve), da gre tu za vprašanje „politične smelosti“ drugačnega ravnanja in da tega, kar navajam jaz, ni mogoče razumeti „kot resen pravni argument“, je pa res težko razumeti. Zato sem se potrudil in sem še enkrat (tudi poljudno, za laične bralce, ki zapletenega razmerja med rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi seveda ne poznajo tako dobro kot pravnika Žgur in Bauk) pojasnil, kateri pravni (poudarjam, pravni - ne „politično-smelostni“) argumenti zahtevajo ravnanje, za kakršnega se zavzemam. G. Bauk je v „komisiji neodvisnih pravnikov“, ki bo državnemu zboru priporočila, kako ravnati. Le še malo potrpite: bomo kmalu videli, kaj mu bo priporočila - in kako bo državni zbor potem ravnal.

V Butalah se je primerilo, da je kandidat v noči pred volitvami umrl od razburjenja in je bil v parlament izvoljen – mrtev. Takšnega primera zakonodaja ni predvidevala. Če bi poslanec umrl sredi mandata, bi mu mandat prenehal po zakonu. Ker pa je bil mrtev že ob izvolitvi, so se znašli v škripcih.

Zagovorniki so vztrajali, »da mandata poslancu nihče ne more odvzeti in da je ustava nad zakoni«.

Staknili so glave, brskali po zakonih, in na ustanovni seji pokojniku potrdili mandat. Ljudje so se sicer rogali in muzali ... pa kaj ... »navadni ljudje se v pravo ne razumejo«. Našli so tudi rešitev za udeležbo pokojnika na sejah: žaro so posadili na njegov poslanski sedež, pri glasovanjih pa so po izteku glasovalnega časa njegov glas zabeležili kot ’vzdržan’. Seveda so mu na račun nakazovali plačo, regres, dodatke ...

Po številnih pripetljajih, tudi takih, za katere tu ne smem delati reklame, je parlament končno popustil pred ogorčenjem javnosti in odpravil fantomski mandat.

V Butalah je spet zavladalo normalno stanje. Nobena oblast na dolgi rok namreč ne more delovati v nasprotju s tistim, kar državljani dojemajo kot pravično.

Besedilo je povzetek besedila neznanega avtorja, ki je zaokrožilo te dni.

Administrator e-dokumentacije na Gimnaziji Nova Gorica Andrej Šušmelja se je s pismom, ki je bilo objavljeno v prejšnji Mladini, odzval na članek Predobro obveščeni starši, ki obravnava elektronsko obveščanje staršev o tem, kaj se v šoli dogaja z njihovim otrokom. V članku sem zapisal, da to otroku škoduje, Šušmelj pa trdi, da je tak sklep grobo zavajajoč. Zapisal je, da niso vsi otroci ali dijaki enaki in potrebujejo različno pomoč staršev, ter da orodja, ki staršem omogočajo elektronsko spremljanje otrokovega šolanja, delujejo kot ojačevalec vplivov, dobrih in slabih: »dobri starši bodo z elektronskim obveščanjem postali še boljši starši, tisti, ki so zafrustrirani z neuspehi otroka kot družinskega projekta, pa najverjetneje postanejo grozni starši«. Vendar sem poskušal v članku poudariti, da je povečevanje nadzora staršev nad tem, kaj se dogaja z otrokom v šoli, škodljivo ne glede na to, ali so starši dobri ali slabi. Šola mora biti prostor oziroma obdobje, v katerem se otrok osamosvaja od družine. Če so problemi, ki tam nastanejo, njegovi problemi, se otrok uči, kako se soočiti z njimi. Ta možnost je manjša, če je reševanje vsakega šolskega problema družinski projekt. Orodja, ki staršem omogočajo hitrejšo in enostavnejšo dostopnost informacij o otrokovih ocenah in izostankih, težko ocenimo kot korak, ki je v nasprotju s trendom prekomernega vtikanja staršev v šole, na katerega v Sloveniji opozarjajo mnogi, med drugimi tudi Andrej Šušmelj v svojem pismu. Strinjam se, da je ob obravnavi vpletanja staršev v šole smiselno starše obravnavati v ločenih skupinah, vendar jih sam ne bi razdelil tako kot Šušmelj, torej na dobre in slabe, ampak glede na to, ali imajo prave sposobnosti, da otroku v šoli pomagajo do boljšega uspeha, bodisi, da se z njim učijo ali mu plačajo inštrukcije, bodisi, da »ustrezno« pritiskajo na njegove učitelje. Te sposobnosti so večje pri bolje izobraženih (in bolje situiranih) starših, zato vpletenost staršev v šole pomeni ohranjanje neenakosti, saj boljši šolski uspeh vodi do prednosti na trgu delovne sile v odraslosti.

V prejšnji številki Mladine smo v članku »Vstajniška ministrica« pomotoma zapisali, da je odvetnik dr. Peter Čeferin upokojen. To ne drži, dr. Peter Čeferin je še vedno v rednem delovnem razmerju pri Odvetniški družbi Čeferin. Za napako se opravičujemo.

V hvalnici misli in dejanj nekdanjega in bodočega finančnega ministra Dušana Mramorja se je novinarki Urši Marn posrečilo, da je celo njegovo nasprotovanje ukinitvi dopolnilnega zavarovanja pred desetimi leti prikazala ne kot napako, ki je javnemu zdravstvu od takrat do danes odvzela skoraj milijardo milijarde evrov, temveč zaslugo, ker naj bi nasprotoval temu, da bi opuščeno dopolnilno zavarovanje spremenili v dvig prispevne stopnje delodajalcev, kar bi dodatno obremenilo gospodarstvo. To naj bi po njenem pisanju predlagal jaz kot tedanji minister za zdravje.

Naj zato napišem še enkrat: nisem predlagal obremenitve delodajalcev (zato jih Mramorju ni bilo potrebno reševati), temveč delojemalcev, kar je bilo takrat in je še danes edino smiselno, saj je tudi premija dopolnilnega zavarovanja strošek delojemalcev. Predlagal sem, da bi povečali prispevno stopnjo za zdravstvo pri plačah, pokojninah in drugih dohodkih za toliko, da bi pokrili izpadle premije dopolnilnega zavarovanja. Natanko tisto, kar bo moral minister storiti sedaj – tudi če bo to zavil v drugačno embalažo, da mu ne bo treba pojasnjevati, zakaj uresničuje tisto, kar je zavrnil pred desetimi leti. Bojim se, da se taka rešitev že nakazuje, saj v koalicijski pogodbi oprezno govorijo o “novi dajatvi”. Vseeno upam, da bo prevladal razum in da bomo denar za javno zdravstvo zbirali na enoten način z enim samim prispevkom, ne pa z dvema dajatvama, ki bi povečali stroške zaradi dvojnega administriranja. Razen če ga vključijo v nek drug že obstoječi davek, na primer dohodnino. V vsakem primeru bo to denar državljanov.

Na rob povedanega naj zapišem, da so tudi moj predlog predstavniki gospodarstva označevali kot škodljiv za gospodarstvo. In to ponavljajo tudi danes. Razlaga (v zadnjem času je nihče več ne upa ponoviti) se je glasila nekako takole: če nekdo plačuje) mesečno premijo 30 € dopolnilnega zavarovanja, to plača šele po tistem, ko je v žep že vtaknil (neto) plačo, če pa bi mu namesto te premije zdravstveni prispevek povečali za deset ali petnajst € in mu ga odvajali od plače, bi zaposleni v kuvertah dobili nekaj manj in bi to razumeli kot znižanje plač, kar naj bi sprožilo nezaustavljiv sindikalističen pritisk za povečanje plač. V skladu s to norostjo nekateri gospodarstveniki trdijo, da se bo zaradi spojitve obveznega in dopolnilnega zavarovanja povečala brezposelnost (pri čemer ne mislijo na zaposlene v zavarovalnicah). Pazite: zgolj zato, ker bomo povsem enako vsoto denarja, ki smo jo doslej zbirali od državljanov na nesolidaren način, poslej zbirali solidarno, naj bi se povečala brezposelnost! Naj razume, kdor more. Morda to razumejo novinarji, ki dopuščajo, da gospodarski guruji ta zlonamerna zavajanja širijo po vseh medijih, ne da bi jih enkrat samkrat natančno utemeljili. Podobno kot to počnejo s socialno kapico.