V Mladini št. 46 direktor Heliosa Aleš Klavžar odgovarja na članek novinarja Petra Petrovčiča iz prejšnje številke, češ da je njegov zapis z »vidika časovne dimenzije nejasen«. Jaz trdim, da so Klavžarjeve trditve enoznačne in sprenevedave.

Kot je znano, je pred tremi tedni avstrijski Ring, kateremu je konzorcij državnih in privatnih prodajalcev pod vodstvom SDH letos aprila prodal Helios, v Londonu prejel prestižno nagrado »Deal of the year«. Novo vodstvo je to nagrado na celostranskih oglasih promoviralo v več slovenskih medijih. Upam, da so naši levi in desni neoliberalci doumeli, da je nagrada jasno sporočilo slovenski vladi, da je bila najmanj cena, za katero je bil Helios prodan, prenizka in da je Ring kupil odlično družbo. Knjigovodska vrednost Heliosove delnice je bila 727,38 evra. Začetna prodajna cena 600 evrov se je lani poleti nenadoma znižala na 520 evrov. Kako so se pogajali strokovno podkovani prodajalci? So imeli druge cilje? Vsekakor so oškodovali državo in delničarje Heliosa. Jim lahko zaupamo?

Z »vidika časovne dimenzije« je Ring po podpisu Kupoprodajne pogodbe s konzorcijem 16. oktobra 2013, pol leta preden je nakazal kupnino (3.4.2014), gospodaril po Heliosu. Ali je to zakonito? Ne le virtualno, tudi fizično so nekateri Ringovci sedeli v prostorih Heliosa, Heliosovci pa so večkrat odhajali na Dunaj. Vse z namenom, da se pripravi čist teren za vstop kupca. Eden glavnih špicljev je bil prav zdajšnji direktor.

V Prevzemni ponudbi in prospektu za odkup delnic družbe, ki jo je pripravila Alta invest (kdo pa drug?) aprila 2014, so v Sporazumu o poslovni združitvi (BCA), podpisan 16. oktobra 2013, zapisane zaveze Ringa. Med drugim o stopnji zaposlenosti, kjer piše, da bo ostala nespremenjena ali se celo povečala. Kakorkoli obračamo, te obveze se novi lastnik ni držal. Za tiste, ki želijo čimveč dobička spraviti v svoj žep, je najlažji in najhitrejši način zmanjšanje števila zaposlenih. Za take podvige je pač treba imeti dober želodec. Izgubil pa se je pri iskanju novih trgov in kupcev, kar dokazujejo letošnji rezultati. V tromesečju junij, julij, avgust 2014, ki velja v lakarstvu za enega boljših v letu, je prodaja za 11,9 % manjša od istega obdobja leta 2013, ko je Helios še vodila od novega lastnika močno kritizirana prejšnja uprava. Seveda ne smemo zanemariti objektivnih razlogov, kot je vojno stanje v Ukrajini, posledično slabše razmere v Rusiji. Vendar je dobro vedeti, da je nova metla to prodajno linijo kadrovsko in strokovno močno oslabila.

V Altini prevzemni ponudbi lahko najdemo še izjavo, da »prevzemnik ni in niti v prihodnje ne namerava zastaviti premoženja ciljne družbe kot zavarovanje za financiranje prevzema«. 24ur.com je 1. julija 2014 objavil vest, da je revizorska hiša Deloitte potrdila, da Helios ni financiral prevzema in da bo vodstvo skupine Helios vse nadaljne javne izjave, ki bodo v nasprotju z ugotovljenimi podatki, razumljene kot zlonamerne in škodoželjne, zato se bo družba temu primerno odzvala. Jaz zdaj sprašujem, čemu so služili podpisi večine direktorjev posameznih podjetij v skupini bivšega Heliosa marca na Dunaju (še pred prevzemom!) in aprila v Ljubljani. V teh dokumentih je omenjenih več kot sto milijonov evrov, namenjenih prav za akvizicijo Heliosa.

Mimogrede. Zaradi zlorabe notranjih informacij pri prodaji delnic Heldoma, kamor je okrog 150 zaposlenih v Heliosu vložilo delnice Heliosa, in s tem oškodovanja ostalih delničarjev, bi morala Aleša Klavžarja obravnavati vsaj protikorupcijska komisija.

Medtem ko se na dolgo in široko razpravlja o smiselnosti premikanja ure dvakrat letno, in se marsikomu zdi ta administrativni ukrep povsem nesmiseln, se pa la redko kdo vpraša o smiselnosti ure, uradnega časa, ki na neki dani lokaciji velja, ne da bi ga skozi leto kakorkoli spreminjali. Govorimo seveda o astronomskem času, edinem pravemu času, če temu lahko tako rečemo, namreč, da je ura poldne, ko je sonce najvišje na nebu. In to je vse, kar šteje. In če so nekdaj ljudje čas doživljali povsem ciklično, vstajali ob sončnem vzhodu in hodili spat ob sončnem zahodu, poleti spali manj in pozimi več, v novodobnih časih, ne le neoliberalnega kapitalizma, temveč npr. Mao Cetungove Kitajske, še zdaleč ni nič tako, kot v astronomiji sicer brezpogojno velja. Med l. 1912 in 1949 je Kitajska poznala tri časovne pasove, od 1949 pa vse do danes ima Kitajska po dekretu Mao Cetunga en sam čas in se požvižga na navidezno gibanje Sonca še mnogo bolj, kot nekdanje cesarske dinastije, ki so sicer obladovale marsikaj, a si le nikdar niso domišljale, da vladajo Soncu. Tudi sicer je nasploh videti, da imajo vsi imperiji težave s Soncem, oz. če hočete z vrtenjem Zemlje okrog osi, zadnja aktualna varianta neoliberalnega kapitalizma pa še posebej. Njega dni se je bilo treba zmeniti kako določiti časovne pasove, in od kod sploh pričeti šteti. Gre za t.i. geografsko dolžino, ki je povsem arbitrarna, šteti lahko pričnete od koder koli že, če so drugi to vaše štetje pripravljeni priznati, in ker je bila Britanija nekdaj imperij in pomorska velesila ji je nekako uspelo prepričati ostali svet, da šteje časovne pasove od Greenwicha vzhodno in zahodno, po eno uro na vsakih 15 stopinj. Seveda se niti s Soncem niti z Angleži niso strinjali Francozi, ki so želeli, da se nulti meridian postavi v Pariz, no to se ni zgodilo, so se pa odločili, da bodo eno uro naprej, čeprav zato ni nobene potrebe. Bretanja npr. leži zahodno od Greenwicha in bi se glede na svojo lego morala ravnati po angleškem času, pa se ne. To še v večji meri velja za Španijo. Ste vedeli, da je bil do l. 1940 v Španiji v veljavi “angleški čas”, torej eno uro nazaj, kar je tudi prav, astronomsko dosti ustrezneje. Za eno uro naprej ga je l. 1940 prestavil general Franco zaradi usklajevanja z Nemčijo in Italijo. Tu imamo čudovit primer, kako politika poseže v astronomijo. Francov čas velja v Španiji še danes, pač pa ima angleški čas Portugalska.

Na srečo se uradni čas v Sloveniji lepo pokriva z astronomskim časom, eno uro vzhodno od Greenwicha. V isti pas sodi tudi Poljska, vendar npr. ne Grčija, čeprav bi lahko, ta je še eno uro naprej, tako kot cela Turčija, čeprav ta sega vse do 45 poldnevnika vzhodno in bi si zaslužila dvoje časovnih pasov, a ima samo enega.

Na kratko lahko sklenemo, da je čas prej politična in ekonomska kategorija kot pa astronomsko dejstvo. Domorodno pleme v Amazoniji s tem nima nobenih težav. V čas se je politika vtikala že od nekdaj. Ste se kdaj vprašali zakaj imata julij in avgust, eden za drugim po 31 dni. A obstaja za to kak pameten razlog? Nobenega, razen tega, da je hotel biti Avgust prav toliko pomemben kot Julij Cezar in je hotel, ne le da se mesec imenuje po njem, temveč da ima prav tako 31 dni. So pa potem zato skrajšali februar.

Da sklenemo, Slovenci imamo s časom še najmanj težav, pa je videti da delamo največji cirkus. Največji cinizem pri vsem skupaj pa je, da ob tem ko dvakrat na leto premaknemo uro in stokamo zaradi porušenega bioritma, spregledamo da se nanj kapitalizem prav nič ne ozira. Delovni čas v kapitalizmu nikoli ni bil prilagojen nikakršnemu bioritmu, temveč produkcijskemu procesu. Vstajanje pozimi ob 4h zjutraj

npr. , večizmensko delo, ste se kdaj vprašali v katerem času živijo letalski piloti? Produkcijskemu procesu se morajo prilagoditi celo domače živali, krave v hlevu je treba pomolsti glede na poletni čas in ne glede na njihov bioritem!

Kapitalizem se globalizira in z njim tudi čas. Rusija je najprej zreducirala število časovnih pasov z enajst na devet, zdaj se je Moskva, da bi se bolj približala Nemčiji? odločila ostati skozi vse leto v zimskem času, Kanada in ZDA z Aljasko bi šle rade s šestih na pet pasov, Samoa pa je celo premaknila dan naprej!

Kapitalizmu gre vrtenje Zemlje in astronomski čas na živce. Kapitalizem potrebuje en sam čas, eno samo uro, povsod, globalno pač. Zgled pa je dal Mao Cetung.

Dr. Božo Repe ima sicer prav, ko med drugim ugotavlja, da smo z vključevanjem v Evropo nanjo prenesli tudi suverenost razpolaganja s slovenskim prostorom. Ampak zakaj bi to bilo nekaj slabega? Da smo v bivši državi Jugoslaviji bili Slovenci sami gospodar slovenskega prostora, da na primer nismo imeli skupnega ministrstva za okolje v Beogradu, kot ga sedaj imamo v Bruslju, in da je zadnja instanca odločanja o okolju in prostoru bila v Ljubljani, je bilo pravzaprav slabo. Spomnimo se samo, kako nesrečno so morali v Dobovi menjavati električne lokomotive, ker nam iz Beograda nisi mogli vsiliti skupnega tehničnega standarda. Na tem področju smo pač bili suvereni in ’se nismo dali’. Sicer je to nesrečno dejstvo odigralo pomembno vlogo pri slovenskem osamosvajanju, ker srbske lokomotive niso mogle privleči ’mitingašev’ do Ljubljane. Ampak to s tehniško odličnostjo ureditve nekega prostora nima veliko skupnega. Tudi zakonodajo s področja urejanja prostora in varstva okolja smo si pisali sami. A to je potem samo razkrilo sebičnost Slovencev, ki so hoteli biti v korak z najboljšimi in ne v korak z bratskimi narodi. Biti v korak z najboljšimi, pa je bila seveda čista utvara. To kar so na področju industrijskega varstva okolja v 70-tih in 80-tih letih ob pomoči Inštituta J. Stefan počeli v koncernu Iskra, v Ljubljanski banki in mnogih drugih gospodarskih organizacijah v Sloveniji, je bilo čista domišljavost, proizvod onesnažujočega političnega sistema, ki že zaradi tega, ker je bil onesnažujoč, ni mogel zagotavljati čistega okolja. Suverenost ti pač dovoljuje, da počneš karkoli, in če si z Balkana, pač ne moreš početi kaj pametnega. Ali bi, na primer, če nas v to ne bi prisilila širša skupna domovina Evropa, zavarovali tako velik kos (37,85 %) nacionalnega ozemlja (http://ec.europa.eu/environment/nature/natura2000/ barometer/index_en.htm). Res je, da smo si s tem močno omejili možnosti za prostorski razvoj. Ampak to je vendar nekaj povsem zanemarljivega v primerjavi s splošno koristjo, s prispevkom, ki ga obsežno varovanje pomeni za ohranjanje biotske raznovrstnosti na Zemlji. Tudi zato je tako pomembno, da se na Balkanu oblikuje veliko naravno območje (Hrvaška je v Naturo 2000 že vključila 36,53 % državnega ozemlja, Bolgarija 34,32 %, in te številke, vključno s slovensko, iz leta v leto naraščajo - spletni naslov glej zgoraj). Tako bo Evropa lahko pokazala vsem drugim kontinentom, da tudi sama žrtvuje veliko svojega ozemlja v dobro Zemlji, njeni naravi, in ne, da v ta namen zgolj zahteva žrtve od drugih: na primer od Brazilcev, da varujejo Amazonsko območje pred gospodarskim izkoriščanjem, ali od Afričanov, da preženejo pastirje iz velikih naravnih parkov (Serengeti, Kruger itd.), od Malezije in Indonezije, da nehata krčiti džunglo in saditi oljne palme itd. In kakorkoli na to pogledamo, izguba suverenosti je v tem primeru zares nekaj pozitivnega. Konec bo balkanizacije. Nemirni del Evrope se bo umiril, ko se bo nanj vrnila samorasla narava, ko bodo po prostoru tekale samo še prosto živeče živali, med njimi tudi sedaj ogrožene. Ne bo več etničnih in verskih razprtij. Ne bo več rezanje vratov in preprodaje organov in kar je še podobnih balkanskih razvad. Zato je, spoštovani dr. Repe, vstop v EU in izguba suverenosti nekaj najboljšega, kar se je zgodilo slovenskemu narodu, kot je bilo nekaj najboljšega za Kristusu, ko so ga pribili na križ. Izginili bomo, pa kaj zato. Za nami bo ostalo veliko delo (žrtvovanje) v dobro Evrope, človeštva in Zemlje.

Naši in tuji pospeševalci za ekonomske in pravne prevare pri prehranskih verigah nas peljejo v pogubo, čeprav imajo na slinastih ustih vedno samo naš napredek in razvoj. Začeli so s kostno moko, končali bodo pa šele takrat, ko bo od naše države ostala samo še kost in koža.

Pospeševalci dobička pri vzreji goveje živine in pri mlečnosti krav so bili dolgo v verigi, ki se je pretrgala šele takrat, ko se je bolezen norih krav prenesla na ljudi, ki so na koncu prehranske verige od njive do mize. Pospeševalci novih produktov so ostali, ker jih je oblast nujno potrebovala v svoji novi prehranski verigi pri izpolnjevanju obrazcev za subvencije. Verige so ostale trdne do akademskih krogov, kjer se raziskovalne naloge samo širijo in množijo, saj znanost vedno hitreje napreduje. Raziskave o donosih pri reji živine s kostno moko se lahko hitro preoblikujejo, če je le dovolj denarja, v raziskave o škodi pri takem krmljenju. Kratko so pri tem potegnile samo krave, čeprav so norost zakuhali visoko šolani pospeševalci dobička.

Še močnejše prehranske verige so bile potrebne v finančni obrti in industriji, da se veriga z novimi in norimi produkti pri bančnih prevarah ne bi pretrgala. Finančni in politični pospeševalci so jo zato utrdili tako, da smo vsi dokapitalizirali banke z nekaj milijardami. Z novimi pravnimi in ekonomskimi prevarami sedaj izbranci nadaljujejo zajedanje v slabi banki in v državnem holdingu, kjer sta novi prehranski verigi, ki sta razpeti od goljufije do bogatije in izgub, nato pa na račun vseh ponovno pripeljeta do bogatije. Kratko bodo pri tem potegnili vsi pohlevni in nori osli na dnu prehranske verige, ki je sklenjena do vrha akademske in politične elite.

Prehranske verige v finančni industriji se vedno obnavljajo, ker imajo lastnosti trakulje, ki se zajeda v živ organizem, razmnožuje se pa z jajčeci v odpadkih gostitelja. Taki zajedavci se vedno zalezejo v nova in donosna mesta doma in po svetu. Sedaj se je taka trakulja zažrla še v našo skupno državno lastnino, kolikor jo je še ostalo. Ta zajedavska veriga, ki prodaja državna podjetja, se je razvlekla že čez meje naše države in poštenega razuma.

Vse to bi bilo zelo zanimivo, če ne bi bila večina v naši državi na začetku in na dnu te prehranske verige domačih in tujih zajedavcev.

Prodaja državnega premoženja še naprej upravičeno buri duhove slovenske javnosti. Zadnja oddaja Tarča na TV1 je olje na ogenj v veliki meri še dodatno prilila.

Toda kljub številnim kontroverznim mnenjem in (proti)argumentom se ni mogoče izogniti občutku, da se temeljni argument za prodajo skoraj ne izpostavlja in se bolj s puhlicami kot pa z realnimi, logičnimi dejstvi, skuša prodajo tujcem pred slovensko javnostjo na vsak način upravičiti.

Najbolj za lase privlečen, obenem pa najbolj izpostavljan je »argument«, da je treba državna podjetja prodati zato, ker je država slab lastnik, ki ne zna dobro in učinkovito voditi podjetja; samo tuji, nedržavni lastnik je tisti, ki bo podjetje »prestrukturiral« in ga pripeljal v uspešne vode. Toda s tako logiko se zavestno mešata vlogi lastnika in upravljalca in se zamolčuje, da država, če je lastnik, ni nujno, da je tudi upravljalec. Če so državna podjetja slaba, torej pomeni, da so nesposobni njegovi upravljalci, ne pa nujno tudi lastniki!

Absolutno se strinjam z dosedaj komaj izpostavljeno ugotovitvijo, da so za uspeh ali neuspeh podjetij, ne glede na lastništvo, v odločilni meri zaslužni ali krivi sposobni ali nesposobni upravljalci, torej menedžerji, direktorji, upravniki in upravni odbori podjetij. Le-te pa nastavlja lastnik in jih preko nadzornega organa tudi kontrolira!

Zato je na dlani vprašanje, zakaj pa država ne poskrbi za nastavitev sposobnih upravljalcev in poslovodnih menedžerjev tako, kot bi za to poskrbel tuji lastnik, ki bi kupil državno podjetje? Če res nimamo ustreznega menedžerskega kadra (v kar ne verjamem, saj so cvetoča gospodarska podjetja, ki so bila pred osamosvojitvijo Slovenije poslovno zelo uspešna, vodili slovenski menedžerji!), zakaj za upravljanje naprimer ne najamemo uveljavljenih tujih gospodarstvenikov ter jim damo ustrezno visoke plače, ki jih vežemo na izkazan uspeh podjetja? In zakaj že sedaj niso plače menedžerjev državnih podjetij vezane na izkazano uspešnost podjetja? Torej je očitno toliko ponavljan »argument« o nujni prodaji »boljšim« tujim lastnikov na trhlih nogah in rabi le prikrivanju pravih razlogov za prodajo.

Tudi argument, da je bila prodaja »obljubljena« (konkretno komu?), da je ni mogoče ustaviti brez posledic, ki bi sledile z zvišanjem obresti, odtegnitvi evropskih sredstev za druge namene itd ter verodostojnosti Slovenije nasploh – ne »drži vode«. (V kratkem vmesnem spotu v omenjeni oddaji je to priznala tudi »obljubovalka«, bivša predsednica vlade Bratuškova). Lahko celo verjamemo, da bi res nastala morebitna škoda, toda zanesljivo bi le-ta bila kratkoročna; dolgoročne posledice izgube naše ekonomske suverenosti in identitete pa so in bodo s takšnimi prodajami usodne za državo in predvsem nepopravljive!

Tudi argument, da moramo prihodnje leto doseči javnofinančni primanjkljaj po zahtevi EU in tudi zato potrebujemo kupnino, je šibak, kar je v oddaji – poleg že prej mnogih ekonomistov – izpostavil Luka Mesec, saj bi vsa kupnina prispevala k javnofinančni stabilizaciji in zadolženosti Slovenije skorajda zanemarljiv znesek. O »nepopustljivosti« Komisije EU glede njenih javnofinančnih zahtev pa imamo že izkazane zglede v Franciji in Italiji, ki znata za obrambo interesov svojih držav reči odločen NE!

Ali obstaja potem še kak bistven in realen, toda neizpostavljen argument ? Žal, ta obstaja. To je vdor in povečanje vpliva tujega kapitala, neizprosnega vladarja današnje neoliberalistične ekonomije, ki si prizadeva postopoma, toda vsestransko obvladati ne le naše proizvodne zmogljivosti, ampak tudi našo infrastrukturo in za tem še naše splošno družbene dejavnosti. Torej tudi zdravstvo, šolstvo, trgovino, kmetijstvo, okoljsko politiko, bančništvo, promet, informatiko in vse drugo, iz česar bi se dalo ustvarjati dobičke; na koncu celo s kulturo...!!! Obenem bi ta kapital postopoma krčil javne dejavnosti in delal državo »vitko«, saj bi absolutna prevlada tržnega neokapitalima in njegove finančne potence v končni fazi imela državo le še zgolj za »fasado« brez efektivne moči. Tudi zakone in druge normativne funkcije v skrbi za državljane bi država sprejemala zgolj pod vplivom kapitala in izključno v njegovem interesu. Interesi ljudi, državljanov in njihove kvalitete življenja bi pomenili le marginalne interese kapitala, za uveljavitev katerih država, praktično oropana lastnih kompetenc v politiki do državljanov, ne bi več imela zadostne izvršne moči.

V tem dejstvu se skriva »potreba« po prodaji državnih, tudi infrastrukturnih in razvojno strateških podjetij, kar je začetni proces dolgoročnega dogajanja, da se državo oslabi in jo v vseh segmentih postopoma spravi pod vpliv svetovnega neoliberalističnega kapitala.

In kakšna je pri tem dolgoročna perspektiva države, za katero smo si Slovenci tako živo prizadevali dvesto let...?

Na to naj si odgovori bralec sam....!

V predzadnji številki Mladine sem se odzval na popravek, ki ga je v Mladini objavil odvetnik Jani Soršak. Najina polemika se nanaša na članek o pritiskih na aktualnega direktorja Agencije za varstvo konkurence (AVK) Andreja Kraška. V odzivu sem v delu, kjer je tekla debata o tem, kdo bi lahko prvi vnaprej obveščal medije, zapisal: »Soršak recimo zapiše, da naj bi HSE za sporno odločbo izvedel iz medijev in da je o njej prvi javno spregovoril Krašek. Drži: Na AVK so povratnico dobili šele po približno dveh tednih in vmes je Krašek že moral odgovarjati na novinarska vprašanja. A se Soršakova zgodba vseeno ne izide. Medtem, ko HSE dva tedna ni hotela prevzeti pošte je njegova odvetniška pisarna oziroma on, kot HSE-jev odvetnik, sam vpogledal v sodni spis.« Na podlagi pojasnil in dokumentov, ki nam jih je po tem zapisu poslal Soršak, se je izkazalo, da zapis ni točen. Prvi članek v medijih je bil namreč objavljen 23. 4. 2013 v Delu. Res je, da je odvetniška pisarna Janija Soršaka v spis vpogledala dan prej, 22. 4. 2013, vendar je na tisti dan AVK izrek odločbe objavil tudi na spletni strani, kar torej pomeni, da so javnost dejansko prvi obvestili v AVK. V odzivu sem omenil še, da je uredništvo Mladine obiskala policija, po tem, ko smo pisali o spornem prevzemu Večera iz strani družbe 3 LAN. Ovadbe tedaj proti Mladini, v imenu AVK, ni podal Soršak, temveč njegov naslednik Damijan Matičič.

Za zapis se Soršaku opravičujem,

V prispevku: Neznosnost videti, je avtor Bernard Nežmah glede aktivnosti računskega sodišča pod mojim vodstvom med drugim zapisal: »A nazaj k računskemu sodišču. Za obelodanitev tako usodnih ignoranc ministrov, ki so soodgovorni za del poplavnih škod, je potreboval sedem (!!!!!!!!!) let. Vsako leto na novo so se dogajale, a RS jih ni opazil. In kdo je že vodil to institucijo? - Nihče drug kot Igor Šoltes!«

Navedeno zahteva prikaz nasprotnih dejstev.

Revizijo z naslovom Učinkovitost uporabe sredstev kohezijske politike za zaščito pred poplavami, katere ugotovitve so bile predstavljene pred dnevi, smo uvrstili v program revizijskega dela za leto 2013, prav tako je bil sklep o pričetku te revizije izdan dne 28. 2. 2013, oboje torej v času, ko sem vodil Računsko sodišče RS. Vendar pa to ni edina revizija, ki obravnava tematiko poplav in drugih neugodnih vremenskih razmer; že marca 2010 smo izdali revizijsko poročilo Pomoč Republike Slovenije ob naravnih nesrečah, kjer smo presojali učinkovitost sistema zagotavljanja pomoči ob naravnih nesrečah, ki so se zgodile v letih 2007 in 2008, saj je Slovenija v tem času utrpela šest močnih neurij z večjo škodo. Revidirali smo sistemsko ureditev in ukrepe Vlade RS, posebej Ministrstva za okolje in prostor ter Uprave RS za zaščito in reševanje. Podrobne ugotovitve in priporočila je moč prebrati v revizijskem poročilu, ki je objavljeno na spletu www.rs-rs.si. Področje urejanja voda oziroma zbiranja sredstev v vodnem skladu in njihove porabe smo v letih mojega mandata do maja 2013 prav tako večkrat revidirali in javno predstavili, tako med drugim neplačevanje koncesijskih dajatev proizvajalcev pijač, term, itd., zaradi česar vodni sklad ne zbere dovolj sredstev. Na to vpliva tudi prenos koncesije za gradnjo HE na Spodnji Savi, kar smo prav tako revidirali, iz HSE na HESS, zaradi česar so državni in občinski proračuni oškodovani vsaj za 300.000 € mesečno. Opozarjali smo tudi, da gre 60 % sredstev koncesijskih dajatev v občinske proračune in se lahko uporabijo za katerikoli namen, od zbranih namenskih sredstev jih vsaj 20 % ostane v integralnem delu proračuna, od preostanka pa gre več kot 50 % v izgradnjo infrastrukture na Spodnji Savi, pri čemer bi bili protipoplavni ukrepi brez gradnje HE bistveno drugačni in cenejši, zato smo z revizijo že septembra 2011 opozorili na tveganje nedovoljene državne pomoči koncesionarju.

Vse navedeno so dejstva, ki jih tudi avtor prispevka ne bi mogel zaobiti, če bi prebral katero od navedenih poročil računskega sodišča in posledično ne bi tako vehementno zapisal trditev, ki ne ustrezajo dejanskemu stanju. Če torej obsojamo neznosnost (ne)videti, je vredno opozoriti tudi na neznosnost posploševati.

S spoštovanjem in lepimi pozdravi,

Mladina je v 46. številki poročala, da je vlada podprla kandidaturo dr. Ernesta Petriča za člana komisije Združenih narodov za mednarodno pravo.

Ali je ta podpora vlade znak priznanja za Petričev prispevek h krepitvi ugleda Slovenije kot suverene države v mednarodnih odnosih?

Ker gre za komisijo za mednarodno pravo, bi rad obudil spomin na Petričevo vlogo pri odločanju o notifikaciji nasledstva Republike Slovenije glede Avstrijske državne pogodbe (ADP) iz leta 1955, s katero je bila izničena Hitlerjeva priključitev Avstrije k Nemčiji in je bila Avstrija ponovno vzpostavljena kot suverena država. K tej pogodbi, ki so jo podpisale zavezniške zasedbene sile v Avstriji (ZDA, ZSSR, Združeno kraljestvo in Francija) in Avstrija, je pristopila tudi Jugoslavija. Za Jugoslavijo je bil pomemben 7. člen ADP, ki določa pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.

Po razpadu Jugoslavije bi morala Slovenija uveljaviti pravno nasledstvo po Jugoslaviji glede ADP. To bi moralo biti urejeno že na podlagi Ustavnega zakona o izvedbi Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije leta 1991, vendar pa to še danes ni urejeno.

Med tistimi, ki so »zaslužni« za to, da notifikacija nasledstva še ni bila izvedena, je tudi dr. Ernest Petrič, ki je bil naš ambasador v Avstriji.

Da je nasledstvo Slovenije glede ADP za Slovenijo pomembno vprašanje, je prišlo javno do izraza zlasti ob obisku slovenske parlamentarne delegacije na Dunaju februarja 2005. Naša delegacija se je želela pogovarjati o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP. To pa je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Andreas Khol kategorično odklonil. Khol se je čudil, da slovenski ambasador ni podučil delegacije, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije in se torej ne more pogovarjati o 7. členu ADP.

Kot je znano, se je Avstrija postavila na stališče, da je ADP zaprta pogodba in da pri njej ni mogoče uveljaviti nasledstva novih držav, torej tudi ne naslednic nekdanje Jugoslavije, češ da ne izpolnjujejo pogojev iz 37. člena ADP.

To avstrijsko stališče sta argumentirano zavrnila profesorja mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani Borut Bohte in Mirjam Škrk (Pomen avstrijske državne pogodbe za Slovenijo in mednarodnopravni vidiki njenega nasledstva, Pravnik, št. 11-12/1997). Bohte in Škrkova poudarjata, da je potrebno upoštevati načelo kontinuitete multilateralnih mednarodnih pogodb, po katerem te pogodbe veljajo tudi za države naslednice. Razen tega opozarjata, da je Odbor ILA za pravo sukcesije držav ugotovil, da so države naslednice v velikem obsegu uporabile načelo kontinuitete multilateralnih pogodb, katerih pogodbenica je bila država predhodnica.

Jugoslavija je pristopila k ADP, ker je izpolnjevala pogoje iz prvega odstavka 37. člena ADP. Po tej določbi so k pogodbi lahko pristopile države članice protihitlerjevske koalicije, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo in so tudi bile članice ZN.

Vendar pa Slovenija ne uveljavlja nasledstva po Jugoslaviji na podlagi 37. člena ADP, ampak po splošnih načelih mednarodnega prava o nasledstvu. Razen tega pa ima Slovenija za to nasledstvo neposreden pravni interes zaradi 7. člena ADP, ki določa pravice slovenske manjšine v Avstriji. V tej zvezi pa bi lahko rekli, da je bila Slovenija kot del Jugoslavije posredno članica protihitlerjevske koalicije in je bila v vojni z Nemčijo ter je prispevala k zmagi protihitlerjevske koalicije. To se je ob otvoritvi muzeja holokausta v Washingtonu simbolično izrazilo s tem, da je med zastavami zavezniških vojska bila tudi zastava sedmega korpusa slovenske partizanske vojske. Slovenija je torej po svoje prispevala tudi k ponovni vzpostavitvi neodvisne Republike Avstrije leta 1955. Nespodobno bi bilo, da bi Avstrija sedaj Sloveniji zapirala pot do nasledstva po Jugoslaviji, ki je ratificirala ADP.

Dr. Ernest Petrič kot ambasador Slovenije na Dunaju ni podprl zahteve za notifikacijo nasledstva Slovenije glede ADP. Dejal je, da so analize in konzultacije pokazale, da notifikacija ne bi bila produktiven ukrep. Omenjal je primer Češke, ki ji je Avstrija odgovorila, da je ne priznava za članico ADP, da pa mi nočemo, da bi nam Avstrija tako odgovorila, kot je odgovorila Češki.

Po mojem je bilo to stališče dr. Petriča napačno in škodljivo za ugled Slovenije kot suverene države. Nobene potrebe ni bilo, da bi spraševali Avstrijo, ali nas ima za naslednico SFRJ, ampak bi morali akt o nasledstvu poslati depozitarju ADP, to je Ruski federaciji. Če bi kaj dali na svoj ugled, bi to morali storiti naslednji dan potem, ko je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Khol na Dunaju dal za Slovenijo žaljivo izjavo, namreč ko je izjavil, da Slovenija ni pravna naslednica Jugoslavije, in da je večina Slovencev vesela, da njihova država ni naslednica starega komunističnega režima.

Za razliko od mednarodnega pravnika dr. Boruta Bohteta, ki je poudarjal pravno utemeljenost slovenskega nasledstva ADP in nujnost njene realizacije, pa mednarodni pravnik in naš ambasador v Avstriji dr. Ernest Petrič zahteve za notifikacijo ni podpiral, ampak je poudarjal, da to ne bi bilo dobro in se je zadovoljil s tem, da se samo delamo, da smo naslednica SFRJ. Tako je dr. Petrič prispeval pomemben delež k temu, da Slovenija še po triindvajsetih letih ni notificirala nasledstva ADP.

Pravzaprav je težko razumeti, zakaj je dr. Petrič vztrajal pri stališču, da zaradi stališča Avstrije ne moremo notificirati nasledstva ADP. Ni jasno, katere konzultacije in katera prigovarjanja so ga pripravila do tega stališča. Ali je morda kdo na Dunaju obljubil, da Slovenija ne bo notificirala nasledstva ADP?

Dejansko je bilo s pravnega stališča od vsega začetka jasno, da Avstrija s svojim stališčem ne more zainteresiranim državam, naslednicam podpisnic ADP, preprečiti notifikacije nasledstva. To je prva dokazala Češka. Ne glede na stališče Avstrije je notificirala nasledstvo ADP in Ruska federacija je kot depozitar ADP vse prizadete države obvestila, da je Češka notificirala nasledstvo ADP.

Da stališče Avstrije glede nasledstva ADP zainteresiranim državam, med njimi Češki in Sloveniji, ne preprečuje notifikacije nasledstva ADP, je potrdil tudi Predsednik Republike Avstrije dr. Heinz Fischer, ko je aprila 2011 na povabilo Predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka obiskal Slovenijo.

Dr. Fischer je poudaril, da stališče Avstrije glede nasledstva ADP ne ovira Slovenije, da bi notificirala nasledstvo ADP. Pojasnil je, da je avstrijsko uradno stališče sicer takšno, da je bila ADP sklenjena z državami, ki so bile 8. maja 1945 v vojni z Nemčijo, in da k pogodbi ne morejo pristopiti države, ki jih takrat še ni bilo, npr. Češka in Slovenija. Če pa druge države zastopajo drugačno pravno stališče, kot ga zastopa Avstrija, bo Avstrija to stališče vzela na znanje in ne bo ovirala notifikacije nasledstva. To pomeni, da je mogoče notificirati nasledstvo pri depozitarju ADP, to je Ruska federacija. Avstrija bo notifikacijo nasledstva vzela na znanje in to dejstvo ne bo vplivalo na odnose med državama.

Če bi se dr. Petrič postavil na korektno mednarodnopravno stališče o nasledstvu Slovenije glede ADP, ki sta ga od vsega začetka zastopala dr. Borut Bohte in dr. Mirjam Škrk, bi na svojem položaju že zdavnaj lahko sprožil pobudo za izvedbo notifikacije nasledstva Slovenije glede ADP. Spodobilo bi se, da bi to storil potem, ko je predsednik avstrijskega parlamenta dr. Khol odklonil, da bi se s slovensko parlamentarno delegacijo pogovarjal o položaju slovenske manjšine v Avstriji na podlagi 7. člena ADP. Žal se to ni zgodilo.

Tako Kulturno društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko, ki ima sedež v Gradcu, še ni dočakalo logične diplomatske poteze Slovenije, torej notifikacije nasledstva ADP.

Jani Soršak, ki ga poznamo kot bivšega vodjo Agencije za varstvo konkurence (AVK), je minuli teden želel in zahteval, da Mladina njegovo pismo bralcev postavi tako, kot da gre za članek. Zaradi zakona o medijih, ki ga je sprejela prva Janševa vlada v svojem pogromu proti novinarjem, uredništvo ni imelo druge možnosti, kot da Soršakovi želji ustreže - čeprav seveda Jani Soršak ni novinar, temveč odvetnik, ki proti plačilu brani svoje posebne interese oziroma interese svojih klientov.

Članek, na katerega se je Soršak odzval, se je nanašal na pogovor z njegovim naslednikom, Andrejem Kraškom, ki je odkrito spregovoril o gonji proti njemu in perfidnih metodah, ki jih ubirajo kapitalsko močni klienti. To so klienti, ki plačujejo tudi Soršaka. Da ponovimo ta primer, o katerem teče beseda: AVK je nekega popoldneva odločala o vlogi za koncentracijo, ki jo je podal Holding Slovenskih elektrarn (HSE). Isti dan, natančneje, ob štirih popoldne pa je HSE po faksu poslala umik zahtevka.

Razumljivo je, kot pravi Krašek, da svet AVK za faks sporočilo v času sestanka ni vedel. In je tako še naprej sestankoval, odločal in sprejel zavrnitveno odločbo. Ker v zakonu piše, da senat AVK sprejema akte, “s katerimi se postopek pred agencijo konča,” se zdi razumljivo tudi, da je AVK nato zavrnitveno odločbo poslala po pošti naprej. Pa čeprav so za faks potem že vedeli in ugotovili, da je HSE od zahtevka odstopila. Razumljivo pa je tudi, da se je nato vrhovno sodišče postavilo na drugačno tolmačenje zakona. In sicer, da bi AVK lahko svojo odločbo kljub vsemu odpravila.

Vse to je razumljivo. A če je HSE tako ali tako odstopila od primera, če več ni hotela prevzeti ciljne družbe, zakaj potem takšna jeza nad »Kraškovo« zavrnitveno odločbo, ki tega ni dovoljevala? Če je HSE tako ali tako umaknila zahtevek, zakaj proces vse do vrhovnega sodišča, plačila odvetnikom, naročanje pravnih mnenj? V tem delu članka smo seveda pisali o tem, da je vsa ta pravna kolobocija imela drug namen. In sicer, poslati nad Kraška upravno inšpekcijo in druge organe ter na ta način diskreditirati njegovo delo v javnosti. In očitno so v državnem podjetju HSE za to plačali bivšega direktorja AVK Soršaka.

Takšno ravnanje, ki se na podlagi pojasnil Kraška zdi zelo verjetno, je seveda sporno. In Soršakov »članek,« v katerem ta ekstenzivno spet citira iz sodbe vrhovnega sodišča in na ta način polemizira s Kraškom, vtisa ne popravi. Ravno obratno. Soršak recimo zapiše, da naj bi HSE za sporno odločbo izvedel iz medijev in da je o njej prvi javno spregovoril Krašek. Drži: Na AVK so povratnico dobili šele po približno dveh tednih in vmes je Krašek že moral odgovarjati na novinarska vprašanja. A se Soršakova zgodba vseeno ne izide. Medtem, ko HSE dva tedna ni hotela prevzeti pošte je njegova odvetniška pisarna oziroma on, kot HSE-jev odvetnik, sam vpogledal v sodni spis.

Tudi drugi njegovi argumenti so na podoben način interesno prirejeni in nikakor ne sledijo novinarskim standardom. Soršak recimo zapiše, da »ne drži niti to« da naj bi mu letos za zastopanje HSE plačal 6000 evrov. Ta podatek smo sicer dobili iz javnih evidenc, tokrat pa smo ga, za zadnji dve leti preverili pri HSE. In ugotovili, da Soršak ni delal pro bono, kot mnogi ustvarjalci, ki delajo v javnem interesu, ampak da je to počel za 30 tisoč evrov. Skratka, spoštovani gospod Soršak, niste še novinar. Ostajate zgolj plačani zastopnik, specializiran za posebne metode dela. Te metode smo občutili tudi na uredništvu. Se spomnite, ko smo zadnjič v Mladini pisali o vas, o neki drugi odločbi AVK, s katero ste bili povezani, je tudi nas obiskala policija?

Članek Petra Petrovčiča, objavljen v Mladini, dne 7. novembra 2014 z naslovom 8 dni/teden v razdelku »Privatizacija« vsebuje napačne informacije.

Novinar v članku navaja, da »je Helios odtlej odpustil 155 delavcev, zastavil nepremičnine in ima okrog 300 milijonov evrov dolga«. Ta zapis je z vidika časovne dimenzije nejasen, prav tako pa vsebuje napačne podatke.

1. Z vidika časovne dimenzije bralec težko razume, na kaj se nanaša beseda »odtlej«. Dejstvo je, da je družba Helios 155 sodelavcev odpustila v zaključku leta 2013, torej nekaj mesecev pred zaključkom transakcije ob prevzemu družbe Helios s strani družbe Ring International Holding.

2. Ne drži podatek, da ima družba 300 milijonov evrov dolga. Dejstva so naslednja: 102 milijona evrov so znašale finančne obveznosti družbe Helios do bank konec leta 2013. Po prevzemu so ostale skoraj enake v znesku, vendar z bistveno izboljšano ročnostjo dolga. Medtem ko je bilo konec leta 2013 63% finančnih obveznosti do bank kratkoročnih, so zdaj te skoraj v celoti dolgoročne. Neto dolg pa se je v letošnjem septembru v primerjavi z enakim obdobjem prejšnjega leta znižal za 43% oz. iz 101 mio EUR na 58 mio EUR.

Enako kot Janko Lorenci sem nezadovoljen z dosedanjimi nastavki bodoče ekonomske politike nove vlade. Toda v dosedanjih postopkih ne vidim toliko »katastrofalno zgrešene politične in ekonomske presoje«, kot res veliko nerodnost v tem kako se lotevajo urejajo ekonomskih in javno finančnih problemov. Cerar pač ni prvi predsednik vlade, ki se je takoj na začetku spotaknil v presoji možnega in sprejemljivega za slovensko javnost. Spomnimo se, da je tudi Janez Drnovšek na začetku svojega vladanja z zakonom o plačah pognal sindikate na ulice. Pozneje se je pa pokazal kot človek, ki je znal poiskati ravnotežje med posameznimi interesi. Upam, da bo tako tudi pri Cerarju in njegovi vladi. Tudi tej vladi mora postati jasno, da ni nič slabšega, kot je politika, ki ji ne verjamejo niti sindikati, niti gospodarstvo, niti ostalo prebivalstvo.

Slovenska javnost je vse bolj nezadovoljna z urejanjem naših zadev v okviru EU. Očita se tudi tej vladi prevelika servilnost pri udejanjanju zahtev EU. Toda poglejmo v kakšnem položaju je sedanja vlada. Dejstvo je, da je že Pahorjeva vlada dala določene obljube EU, ki jih ni izpolnila. Spomnimo se, da so opozicija skupaj z delom sindikatov minirali vse njene reformne poizkuse. Zato je zaupanje v slovensko državo zelo padlo, kar se je odrazilo tudi v nizkih bonitetnih ocenah in visokih obrestih pri najemanju kreditov v tujini. Zato se Cerar pač trudi, da bi utrdil verodostojnost Slovenije in s tem zagotovil čim cenejše zadolževanje v tujini. V ta okvir sodi , po mojem, tudi obisk pri Angeli Merkel in pri institucijah EU, ker njihove pohvale vplivajo tudi na bonitetne ocene. Mislim, da ni nič narobe s tem delom Cerarjeve aktivnosti, zelo je pa narobe, da ob tem vlada za njegove obiske ni pripravila svoje vizije kako naj deluje EU v bodoče. Denimo, jasno bi morali povedati, da EU lahko postavlja cilje, ki jih mora doseči posamezna država, ne more pa določati posameznih poslovnih ukrepov, kot je denimo prodaja državnega premoženja. Poslovne ukrepe lahko sprejema samo tisti, ki zanje odgovarja in nosi tudi njihove posledica. Opozoriti bi moral, da je dosedanja praksa pokazala, da ni možna veliko večja zaposlenost v EU, če bo EU spoštovala visoke socialne in okoljske standarde, hkrati pa dovolila konkurenco iz držav, ki ne spoštujejo niti minimalnih socialnih in okoljskih standardov. Znova bi morali načeti vprašanje evroobveznic. Dejstvo je, da najbolj zadolžene države najemajo kredite tudi zato, da lahko odplačujejo obresti od najetih kreditov. To je pa začarani krog. Torej,če bi se sami frontalno uprli zahtevam EU bi bilo za nas še slabše kot je sedaj. Treba se je angažirati na izdelavi drugačne politike EU in o taki politiki lobirati v vseh državah članicah in vseh institucijah EU. V to bi morali vključiti vse, ki imajo stike z EU, ne samo vladne predstavnike, pač pa tudi poslance v Evropskem parlamentu in vse zaposlene Slovence v institucijah EU. Toda tudi skupni dogovor v Sloveniji o drugačni politiki EU ne bo enostaven. Še nedavno je Lojze Peterle v TV oddaji zagotavljal, da je bila varčevalna politika dobra, saj že daje rezultate. Dalje, slovenski volivci so na volitvah za Evropski parlament dali več glasov strankam, ki zagovarjajo varčevalno politiko, kot tistim, ki jo ne. Dalje programi NSi, SDS in tudi delovanje GZS so še vedno usklajeni z dosedanjo politiko EU.

Ko je finančni minister Mramor govoril o potrebi, da si čimprej izborimo ekonomsko suverenost države, je s tem pokazal, da se globoko zaveda zelo težke poti za uravnoteženje javnih financ. Naj navedem primer Avstrije, ki jo pri nas pogosto dajejo za zgled dobro urejene in uspešne države. Leta 1986 so v javnih financah dosegli kritične vrednosti: primanjkljaj 4,9 % v bruto domačem proizvodu, anuitete vseh državnih dolgov so znašale 5,4 % bruto domačega proizvoda oziroma 15,2 % proračunskih izdatkov, samo izdatki za obresti za najete kredite pa so znašali 18,8% proračunskih prihodkov. Že v sedemdesetih letih so ustanovili družbo za posebna financiranja, prek katere so financirali izgradnjo cest, šol, bolnic, kulturnih centrov in podobno. Tako so se izognili prikazu še večje stopnje zadolženosti države, čeprav so morali iz proračuna včasih pokrivati tudi nekatere zapadle obveznosti družbe. Tega leta so si zastavili kot cilj znižanje primanjkljaja na 2,5 % do leta 1992. Dejansko se pa še danes ukvarjajo s problemom prevelikega primanjkljaja v proračunu. Zato ni vprašanje ali varčevati ali ne, ampak kakšna naj bo mera in kje, predvsem pa kako postaviti občutljivo ravnotežeje med spodbujanjem rasti in varčevanjem.

V Mladini je bil 7.11.2014 objavljen članek Boruta Mekine, na katerega se zaradi nekaterih netočnosti odzivam.

Ne drži, da sem bil v HSE d.o.o. zaposlen od januarja 2012, temveč od decembra 2011. Ravno tako sem od začetka leta 2012, torej že v času, ko Blaž Košorok še ni bil generalni direktor HSE, pa vse do danes, sodeloval v Odboru za aktivni nadzor naložbe v blok 6. Dalje je nerazumna trditev, da se z elektrogospodarstvom ukvarjam dobri dve leti; v elektrogospodarstvu sem zaposlen, ukvarjam pa se z elektroenergetiko, in to sedem let. Ne gre torej za bliskovit karierni skok, temveč za logično karierno pot, ki ustreza mojemu izobrazbenemu oz. strokovnemu profilu.

Nenehno povezovanje moje poklicne in karierne poti z Marjanom Eberlincem je v Mladini postala stalnica. Pri svojem delu sem se vedno zanašal zgolj na lastno znanje in izkušnje.

V članku z naslovom „Temna plat ministrovega odstopa“ in podnaslovom: „Napadi na direktorja AVK, zaradi katerega je odletel gospodarski minister Jožef Petrovič“, je novinar navedel več nepreverjenih dejstev, ki ne držijo. Vsebina članka, brez podlage v dejstvih, namiguje, da naj bi Jani Soršak izvajal oz. svetoval napade na AVK in za takšno »svetovanje« prejemal plačilo, kar seveda ne drži. V kolikor bi avtor članka zasledoval cilj objektivnega novinarskega poročanja, v interesu javnosti, bi dejstva moral preveriti, pa jih ni. Ker je določene okoliščine, pomembne za objektivno razumevanje zadeve, izpustil, jih pojasnjujem v nadaljevanju.

Ne drži, da je AVK pod vodstvom direktorja Kraška HSE prepovedala povezovanje z lokalnimi distributerji električne energije. AVK je izdala dve ugodilni odločbi, odločbo, ki jo omenja članek, pa je Vrhovno sodišče RS odpravilo. AVK je potem v zadevi HSE s sklepom ustavila postopek presoje nameravane koncentracije in torej ni prepovedala ničesar. Odločba, ki jo omenja članek, je bila zaradi nezakonitosti odpravljena, zato se šteje, da nikdar ni bila izdana in nima nikakršnih pravnih posledic, tako kot na primer nična odločba.

Nadalje, ne drži, da AVK za odstop (pravilno: umik zahtevka) ni vedela, zaradi česar naj bi sprejela odločbo in s tem kršila postopek. Inšpekcijski nadzor je pokazal, da je AVK umik zahtevka prejela, ni pa ga zavedla v spis niti ga ni obravnavala vse do dne, ko je nezakonito odločbo poslala na pošto. Inšpekcijski nadzor je pokazal tudi, da je AVK strankam postopka poslala v obrazložitvi drugačno odločbo od tiste, o kateri je odločal svet AVK. Poleg tega je stranka za odločbo, ki sploh ne bi smela biti izdana, izvedela iz medijev, saj je še pred vročitvijo strankam direktor AVK podal izjavo za medije, izrek odločbe pa objavil, s čimer je AVK ponovno ravnal v nasprotju s predpisi. Zaradi omenjenih in več drugih kršitev zakona je bil inšpekcijski nadzor brez dvoma upravičen in potreben. Da je temu tako, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je odločbo AVK zaradi nezakonitosti odpravilo, v obrazložitvi sodbe pa, med drugim, navedlo: »Napotitev na uporabo določb ZUP glede vprašanj, ki jih ZPOmK-1 ne ureja, je jasna, prav tako je jasna tudi določba ZUP o umiku zahteve.«, »Če stranka zahtevo umakne, podlaga za meritorno odločitev v postopku, ki je tekel na zahtevo stranke, ni več podana.« in »Glede na navedeno se je tožena stranka pri presoji pravočasnosti umika zahteve brez potrebe ukvarjala z vprašanjem, kdaj se postopek pred Agencijo konča, saj je ključno zgolj vprašanje, ali je stranka umik podala pred vročitvijo odločbe.«

Ker AVK kljub temu, da je umik prejela, in kljub »jasni določbi zakona« ni ravnala v skladu z zakonom, je bilo potrebno sodno varstvo pred Vrhovnim sodiščem RS, kjer je AVK v celoti propadla, plačala pa je tudi stroške postopka. Ob tem pa je AVK za razlago te »jasne določbe zakona« naročila kar dve pravni mnenji, čeprav se je po obrazložitvi Vrhovnega sodišča RS »pri presoji pravočasnosti umika« AVK »brez potrebe ukvarjala z vprašanjem, kdaj se postopek pred Agencijo konča«. AVK bi nadalje lahko kadarkoli sama odpravila svojo nezakonito odločbo, pa tega ni storila, kljub pozivu stranke v postopku. Ukrepanje Upravne inšpekcije in sodno varstvo Vrhovnega sodišča RS sta bila zato potrebna zaradi varstva pravic strank v nezakonitem postopku pred AVK, ki ga vodi direktor Andrej Krašek, nekdanji odvetnik.

Glede na opisano je povsem neupravičeno in v nasprotju z načelom pravne države, da se uporabo zakonitih pravnih sredstev zoper nezakonito odločbo AVK predstavlja kot »napad« na direktorja AVK. Vsakomur je namreč zagotovljena pravica do pravnega sredstva proti odločbam državnih organov, vsakdo lahko iz utemeljenih razlogov poda prijavo na pristojno inšpekcijo, in vsakdo ima pravico do zakonitega in pravilnega postopka pred državnimi organi. AVK pri tem ni izjema.

Neresnična je tudi trditev o medijski diskreditaciji. Prvo izjavo o zadevi je za medije podal direktor AVK sam, ko je izdajo (nezakonite) odločbe predstavil kot dosežek AVK, pa čeprav je vedel, da so stranke zahtevo umaknile. Ne drži niti to, da naj bi mi letos HSE plačal 6000 evrov. Očitno je, da ne drži namigovanje, da naj bi prejemal plačilo za nekakšne domnevne pritiske na AVK. Navedena dejstva bi novinar mogel in moral preveriti pred objavo članka, česar pa ni storil, čeprav mu takšno ravnanje nalaga Kodeks novinarjev Slovenije.

Nadalje, AVK je sprejela odločitve v zadevah, ki jih je kot tekoče zadeve prevzela, in pod prejšnjim vodstvom še niso bile zrele za odločitev, niso pa pozabljene »ležale v predalih«, kot se to neutemeljeno prikazuje. V primeru kartelnega dogovarjanja pri prodaji pisarniškega materiala sem kot direktor UVK leta 2010 uvedel postopek, konec leta 2010 pa sem odstopil s položaja direktorja UVK, zato ni mogoče trditi, da »nisem storil ničesar«. AVK je pod trenutnim direktorjem zgolj končal postopek, ki sem ga uvedel leta 2010. Novinar pri pisanju članka ni preveril niti tega, do kdaj je trajal mandat posameznega direktorja. S koncem leta 2012 je namreč prenehal tudi mandat Damjana Matičiča in torej njegov mandat ni trajal v leto 2013. V članku je torej več nepreverjenih in napačnih podatkov, zato le-ta očitno ni bil pisan s ciljem objektivnega informiranja javnosti.«

Iz članka z naslovom »Dvojna merila«, ki je bil 24. oktobra 2014 objavljen v Mladini, je mogoče napačno sklepati, da je z začasnim vodenjem Centra za izobraževanje v pravosodju (CIP), ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje, nekaj narobe.

Gaja Štovičej, sekretarka v Ministrstvu za pravosodje, zakonito s pooblastilom ministra začasno vodi CIP, ker postopek imenovanja dodeljenega sodnika še ni zaključen.

V članku je zavajajoče navedeno, da je bila Štovičejeva za vodenje CIP pooblaščena tri tedne pred letošnjimi državnozborskimi volitvami. Pooblastilo za vodenje CIP je Gaja Štovičej prejela po tem, ko je dodeljeni sodnici potekel triletni mandat za vodenje, kar pa je sovpadalo s časom pred državnozborskimi volitvami.

Kratek odgovor na kritično noto red. prof. dr. Dimitrija Rupla v Mladini

Z zanimanjem sem prebral mnenje svojega nekdanjega profesorja dr. Dimitrija Rupla, ki se je v komentarju v nekaterih točkah »obregnil« ob moje izjave. Žal ugotavljam, da je cenjeni profesor nekatere izjave malo priredil skladno z licentio poetico in zato zvenijo krepko drugače, kot so zvenele v celotnem kontekstu intervjuja.

Prof. dr. Dimitrija Rupla cenim. Priznam tudi, da je s svojim delom v začetkih postavljanja slovenske demokracije in države za demokracijo in državo veliko naredil. Čeprav ima včasih drugačne poglede, kot jih imam sam, menim, da se je v komentarju »mojih« tez (ki dejansko niso moje, ampak so iztrgane iz konteksta) bolj kot nekdo, ki ima bogate zunanjepolitične izkušnje, odzval kot nekdo, ki ima bogate notranjepolitične izkušnje.

Pri tem želim poudariti, da čeprav si profesor Rupel želi, da bi jaz sam »užival v svojem protokolu« in »molčal«, tega ne mislim storiti. Politiko tkejo pomeni besed in ravnanj, izrečenega in zamolčanega, storjenega in opuščenega. V politiko sem stopil, da bi jo spremenil iz »čaščenja sebe« ali »zaslužka zase in svoje« v »služenje državi in ljudem«, ki v njej (in jo) žive. To so državljani tudi zahtevali, ko so z visokim odstotkom potrdili odločitev za lastno državo. Zato so edini, ki se lahko pohvalijo s tem, da so našo državo osamosvojili. Če in ko to počnejo politične elite, potem je to le in zgolj »prilaščanje zaslug«. In to je daleč od tistega, za kar se sam zavzemam v politiki. Še to: nikogar ne mrzim in zelo cenim vse, ki so za našo državo naredili karkoli dobrega in s poštenimi nameni. Tudi delovanje prof. dr. Dimitrija Rupla.

Glede »srbohrvaščine« le tole. Prof. dr. Dimitrij Rupel se je verjetno ’zatipkal’, ko je pri navajanju, da naj bi se zavzemal za »srbohrvaščino«, izpustil navednice (ki so v intervjuju bile). To pomeni, da sem ta izraz uporabil kot generični termin za jezike, ki na območju nekdanje Jugoslavije izhajajo iz ’skupnih imenovalcev’. Poleg tega prof. dr. Dimitrij Rupel navaja nekaj, česar nisem nikoli izrekel, in sicer, da »da bi pa v šolah nemščino, angleščino ali francoščino nadomestili s ’srbohrvaščino’«. Tega nisem dejal, tako da ne vem, kje je prof. dr. Dimitrij Rupel to prebral. Gotovo ne v mojem intervjuju v Mladini.

Na druge zadeve, ki se bolj kot predsednika državnega zbora tičejo predsednika vlade in Vlade Republike Slovenije (kot izvršne veje oblasti), ne morem odgovarjati. Državni zbor je zakonodajna veja oblasti in lahko le sprejema zakone in druge odločitve v skladu z našo ustavo in zakonodajo. Kdo ima kdaj kakšne pomisleke in stališča (v vladi), pa je stvar tega posameznika in predsednika vlade. Prof. dr. Dimitrij Rupel, ki je bil član tako ’levih’ kot ’desnih’ vlad, bo to gotovo (iz prakse) najbolje vedel.

Glede zunanjepolitičnih dokumentov želim poudariti le, da bi manjkrat prišlo do podvajanja in neusklajenosti v zunanji politiki, če bi se vsi akterji slovenske zunanje politike bolj usklajevali. Žal nekatere prigode iz naše preteklosti (v katerih je kot zunanji minister sodeloval tudi prof. dr. Dimitrij Rupel!) kažejo na to, da smo namesto sodelovanja v zunanji politiki imeli notranje tekmovanje. Tudi z njim smo zamudili skupne priložnosti za bolj trajnostno naravnan družbeni, gospodarski in politični razvoj.

Nekdanjemu zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu želim vse dobro, pri tem pa poudarjam, da je vabljen k oblikovanju nove politike, ki jo želimo udejanjiti v SMC. Saj veste, spoštovani profesor, spremembe se dogajajo počasi in vztrajno. Dopustite mi, da si sposodim navedek iz vaše knjige Skrivnost države: »Gutta cavat lapidem, non vi sed saepe cadendo.«

Spoštovani mag. Goran Klemenčič, minister Vlade Republike Slovenije za pravosodje

Ovadbe, ki so bile nedavno vložene zoper nekatere odgovorne za vodenje projekta TEŠ 6, in stresni testi slovenskih bank ter podatki o ponovnem naraščanju slabih kreditov, so opomin, da si TEŠ 6 in bančna luknja, ki sta po svojem obsegu in povzročeni škodi v Sloveniji povsem izjemna, zaslužita tudi preiskavo političnih, sistemskih in širše družbeno-tranzicijskih okoliščin, v katerih se je takšen projekt lahko zasnoval, upravičil in izpeljal. Zdi se nam srečna okoliščina, da pravosodno ministrstvo vodi minister, ki je kot predsednik KPK opozoril, da gre v teh dveh primerih za vzorčen primer sistemske korupcije, ki sta potrebna celovite (ne zgolj kazenskopravne) preiskave, če se v prihodnje želimo kot družba takim napakam izogniti.

3. 12. 2013, le nekaj dni po vašem odstopu z mesta predsednika KPK (skupaj s preostalima dvema članoma KPK), ste namreč napisali Javno pismo senata Komisije za preprečevanje korupcije in ga poslali poslancem Državnega zbora, predsedniku in članom Vlade, Predsedniku Republike in slovenski javnosti. V tem pismu ste predstavili »nabor ukrepov ter dejanj, ki bi po mnenju senata komisije pomenila korak od razprav(ljanja) o (sistemski) korupciji h konkretnim aktivnostim zoper njo«. Slabo leto po tem, ko ste to pismo odposlali, vam torej pišemo kot ministru za pravosodje, v upanju, da vam bo članstvo v vladi omogočalo zastaviti in uresničiti tisto, kar ste kot predsednik KPK zagovarjali in za kar je politika, kot ste takrat pravilno ugotavljali, imela v izjavah zmeraj veliko razumevanja, storila pa zelo malo.

To upanje je - zaradi pomena, ki ga imata za obračun s sistemsko korupcijo - še posebej vezano na prva dva izmed 15 omenjenih ukrepov: to je ustanovitev javne in transparentne preiskave TEŠ 6 in ustanovitev javne in transparentne preiskave bančne luknje. Kot ste sami zapisali v omenjenem javnem pismu, je TEŠ 6, ta “daleč največja investicija v Republiki Sloveniji po izgradnji avtocest”, obremenjena “s številnimi sumi kaznivih dejanj, nasprotij interesov, nesmotrnosti in negospodarnosti porabe denarja”, bančna luknja pa je “strošek davkoplačevalcev – z drugimi besedami – izgube bank so se socializirale”. Glede TEŠ 6 pa ste dodali (po našem mnenju to velja tudi za problem nastanka in sanacije bančne luknje) tudi utemeljitev potrebe po posebni preiskavi, ko ste zapisali: “Noben od organov, ki se trenutno ukvarja s TEŠ 6, zaradi zakonskih omejitev ne more celovito obdelati problematike in dati ključnega odgovora, zakaj se je to zgodilo, kdo je kaj storil, in kaj moramo storiti, da se ne bo ponovilo.”

S takšno trditvijo ste pravzaprav povedali, da je za resno in celovito preiskavo teh dveh “ponikalnic denarja” in evidentnih primerov sistemske korupcije potreben sprejem posebnega zakona, ki bo opredelil cilje in obseg preiskave, poleg tega pa tudi preiskovalno-revizijski organ in njegova pooblastila. Zavedamo se, da gre za politično, pravno in strokovno izjemno zahteven projekt, ki potrebuje temeljit premislek, zato v tem trenutku ni smiselno ponujati konkretnih rešitev. Smo pa prepričani, da mora biti izhodiščna predpostavka takega zakona, da tovrstna preiskava zahteva multidisciplinaren organ, ki ga sestavljajo neodvisni profesionalci (vključno z izkušenimi eksperti iz tujine; npr. islandskimi preiskovalci tamkajšnjega špekulativnega bančnega zloma) in nikakor ne politiki. V to nas prepričujejo negativne izkušnje vseh dosedanjih parlamentarnih preiskav in dejstvo, da – naj se spet sklicujemo na trditev iz vašega javnega pisma – je TEŠ 6 točka, “na kateri se križajo interesi koalicije in opozicije.” Slednjega tudi zadnje parlamentarne volitve niso spremenile.

Spoštovani g. Klemenčič! Tega pisma vam seveda ne pišemo, ker bi mislili, da vas moramo spomniti na to, kaj ste zagovarjali pred slabim letom dni, – navsezadnje je bilo vaše opozorilo identično mnogočemu, o čemer smo glasno govorili znotraj vlade in DZ. Ravno obratno, če bi menili, da za temi predlogi kot minister niste pripravljeni stati oz. ne stojite (več), bi vam sploh ne pisali. Pišemo vam zato, ker se zavedamo političnih in širših odporov, s katerimi se boste soočili, ko tak projekt resno in profesionalno brezkompromisno zastavite (nenazadnje smo tudi sami izkusili medijski in politični linč, ker smo si drznili nasprotovati spornemu bančnemu reševanju nasedlih prilaščevalcev podjetij ali pa brezglavi izgradnji TEŠ 6). Vaš najmočnejši zaveznik na tej poti bo namreč javnost, zato je prav, da ji takoj na začetku sporočite, na kakšen način boste pristopili k realizaciji tega zahtevnega projekta. Za ta odgovor vas torej prosimo, ker smo prepričani, da vam bo javna zaveza, ki bo na ta način vzpostavljena, lahko bistveno pomagala pri spopadanju z močnimi nasprotniki znotraj tistega dela politike, medijev in stroke, ki si bodo, zaradi zaščite lastnih interesov, javno in v zakulisju, prizadevali, da vam v teh prizadevanjih spodrsne.

Na našo sicer skromno podporo lahko vedno računate, v vsakem primeru pa vam želimo vztrajnosti pri uspešnem delu.

Za ohranjanje zdrave pameti je koristno ločevati uradne laži od gostilniških resnic. Resnice bi morale biti javne, da bi bila njihova krepostna lepota vsem na očeh, vendar je večina resnic prikritih in tajnih, da ne bi prišle na dan, ker bi potem razgalile velike sramote in hudobije oblasti. Do skritih resnic se dokopljemo lahko sami, pogosto jih izvemo pa kar pri klepetu ob pijači, ki postavijo uradne resnice pogosto na laž. Kar poglejmo.

Naše državne banke so dobile za pokrivanje izgub nekaj milijard dobrodelnih prispevkov iz naših žepov, saj je vse državno vendar last vseh državljanov, zato naj njihove izgube tudi vsi poplačamo. Kdo je pa vse te milijarde pogoltnil, na katere davčne oaze je kdo skril milijone in kdo je vse to odobril, nas pa ne sme brigati, ker je to bančna tajnost. Vse to naj bi bile poslovne skrivnosti, sicer se bo zaupanje v naše banke porušilo. Take uradne vesti širijo prevaranti, zato jih že ob prvem razmisleku po slabo neprespani noči zlahka dobimo na laži. Odkrita resnica je, da smo ravno zaradi prikrivanja izgubili zaupanje v naše banke, bankirje in še v našo oblast. Ob pijači se krepi prepričanje, da je bilo med redkimi izbranci, bankirji in vrhom oblasti vnaprej dogovorjeno, da jim izposojenih milijonov ne bo treba vračati, kar so tudi premeteno izpeljali. Pri tem so prišli na svoj račun tudi zaupni prijatelji svojih prijateljev.

In to še ni vse o njihovih lažeh in naših resnicah. Naša in evropska oblast nam gledata v oči in lažeta o demokraciji, o prostem trgu in novih delovnih mestih ter varčevanju za našo bodočo srečo. Na tajnih pogajanjih o trgovinskih sporazumih med EU in ZDA naklepajo pa novo suženjstvo za bogatenje gospode iz multinacionalk. Resnico krotovičijo za trdno zaprtimi vrati, vendar je prišla na dan. Sedaj kapital vodi politiko in postavlja ter kupuje politike za svoje zasebne interese, vse drugo je samo poceni poulično in lutkovno gledališče, da s tem oblasti zamotijo svoje ljudstvo. Vendar vsi ljudje vse vedo, zato je že znana resnica o sporazumih CETA, TTIP in TISA, katerih botri so zloglasne svetovne organizacije IMF in WTO. Tajni naklepi kapitala so že jasni, to je privatizacija vseh javnih dobrin ( vodni viri, morje, državni gozdovi, semena… ) in vseh javnih storitev ( zdravstvo, izobraževanje, energetika, pošta…). Korporacije bi uveljavile celo svojo zakonodajo, kar pomeni, da pristopne države k tem sporazumom nebi bile več suverene.

Kako naj še zaupamo takim evropskim in domačim oblastem, če v strogi tajnosti pripravljajo pravno preureditev našega sveta tako, da bodo lahko ropali lastne ljudi in naravo ter uničili suverenost držav. Rešimo se lahko samo z uporom, kot je bilo to že uspešno pri nakani za privatizacijo vodnih virov. Z uporom bi preprečili, da bi se ponovila v novi in še bolj zahrbtni obliki medvojna kolaboracija naše posvetne in cerkvene gospode s pohlepnimi tujci.

Medtem, ko slovenska javnost še naprej opozarja na veliko škodljivost prodaje „paketa 15 državnih podjetij“, se dejavnosti, potrebne za izpeljavo prodaje, nemoteno nadaljujejo. Psi torej lajajo, karavana pa gre naprej in jo pasji lajež kaj malo briga.

Skoraj je odveč spominjati, kako negativno in zadržano so se sedanji glavni akterji, predvsem predsednik vlade, pa tudi finančni minister, pred volitvam opredeljevali do te prodaje. Ampak v politiki je pač normalno, da se obljube ne izpolnjujejo, verjamejo pa jim le naivneži. Toda glej vraga: po isti logiki je neresno ali vsaj neobvezujoče, če naj našim (čigavim konkretno?) obljubam, da bomo prodali petnajsterico, verjame EU ! Torej naše državljane lahko vlada vleče za nos, pri EU pa mora izpolnjevati vsako, tudi tja v tri dni dano obljubo ?

Novopečeni predsednik vlade je med drugim obljubil, da bo raziskal, kako bi bilo možno odstopiti od obljubljene prodaje. Menda pa je kasneje izjavil, da je stvar pregledal in da odstop ni možen. Torej - prodali bomo, pa naj stane, kolikor hoče !!!

Spoštovani predsednik dr. Cerar! Če naj bo delo vlade, kot ste obljubljali, transparentno in odgovorno, vas v imenu mnogih državljanov Slovenije prosim, da javno in detajlno objavite, kako in kaj ste ugotovili glede dajanja obljube ter „obveznosti“ in ˝nepreklicnosti˝ te prodaje, med katero so tudi temeljni infrastrukturni objekti. V to ugotavljanje sodi tudi, kako je bila omenjena obljuba dana, ali je bila zgolj ustna, ali pa so prejšnja predsednica vlade ali kakšni njeni ministri podpisall kakšen obvezujoči dokument ter odkod je obljubljevalec dobil za to potrebna pooblastila. Saj se taka, za Slovenijo usodna obveznost, menda ne sprejema kar tako, brez dokumenta in brez ustrezne pooblastilne podlage! Ali pač ?

Če pa je edini motiv te obveznosti, da se s to prodajo izognemo sankcijam EU (tudi za te mora obstajati pravna podlaga!), pa nam prosim razložite, zakaj se je npr. Italija lahko javno uprla prodaji svojega „paketa“ državnih podjetij, češ da za prodajo ni primeren čas, pa ji niso bile zagrožene kazni? Zakaj pa grozijo nam? In zakaj se tudi Francija javno opredeljuje, da še nekaj let ne bo ustrezno znižala svojega proračunskega primanjkljaja - pa kot kaže, „nikome ništa“ ? In če je to posledica tega, da smo mi pač majhni in nevplivni, zakaj ne bi pred vso javnostjo Evrope enkrat vendarle sprožili javni spor za dokazljivo neenakost ?

In še argument, da potrebujemo denar. Toda - ali se danes kaj odzivamo na dejstvo, da so obrestne mere kreditov padle skoraj na nič ?

Spoštovana vlada, ta „razprodaja pod pultom“ je zadnja prilika, da vsaj deloma popravimo katastrofalno izvedbo nekdanje tkim certifikatne ho-ruk privatizacije, ki je bila podlaga za dolgoletno ropanje in izčrpavanje nekdaj cvetočega slovenskega gospodarstva. Ali pa mu bomo s to prodajo izničili potrebno domačo razvojno perspektivo in jo dali v roke tujim kapitalskim interesom ?

V zadnjem času je javnosti predstavljeno kar nekaj prispevkov, ki problematizirajo s koalicijskim dogovorom predvideno ukinitev prostovoljnega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To namero ne kritizirajo samo predstavniki prizadetih zavarovalnic, kar je razumljivo saj jim dopolnilno zavarovanje zagotavlja zelo visoke dohodke. S posebno pozornostjo pa je potrebno obravnavati predvsem tiste kritike, ki opozarjajo na potencialno velike negativne posledice te spremembe kot so zvišanje davkov (zdravstvenega prispevka), zmanjšanje konkurenčne sposobnosti gospodarstva, znižanje obsega in kvalitete zdravstvenih pravic, omejevanje konkurence v okviru zdravstva in zavarovalništva ter slično. Navajanje vseh teh škodljivih posledic (pospremljeno s propagandno in lobistično aktivnostjo) vnaša negotovost zato se tudi vsi dosedanji poskusi uveljavljanja sprememb na tem področju klavrno propadli. Ljudje in politiki večinoma ne dojamejo, da gre pri vsem tem le za, z materialnimi interesi pogojeno, zavestno deloma pa nezavedno zavajanje javnosti. Namreč v primeru, da republiški zavod za zdravstveno zavarovanje prevzame plačevanje vseh standardnih zdravstvenih storitev, ki so na nivoju povprečne evropske kvalitete in uvede manjše participacije pri tistih zdravilih in storitvah za katere se na osnovi strokovne presoje upravičeno domneva da je njihov obseg pretiran in da lahko takšna participacija prispeva k gospodarnejšemu zdravljenju in boljši preventivi brez škodljivih posledic za splošno zdravstveno stanje prebivalstva in da se prostovoljna dodatna zavarovanja uveljavljajo le še za nadstandardne storitve, se lahko stopnja obveznega prispevka za zdravstveno zavarovanje iz bruto osebnih dohodkov zaposlenih zelo enostavno ustrezno poviša in istočasno brez kakršnihkoli problemov uveljavi tudi ustrezen prispevek na druge neto osebne prejemke zavarovancev.

Z izkoriščanjem združitvenih prednosti velikega enotnega zdravstvenega sistema bi vsekakor bistveno poenostavili, pocenili in povečali njegovo učinkovitost. Povečani prispevek ne povečuje stroškov dela, niti ne zmanjšuje konkurenčnost gospodarstva saj obremenjuje neto prejemke prebivalstva. Res pa je da se s tem povečuje delež davkov v domačem proizvodu, kar za nekatere iz načelnih razlogov ni sprejemljivo. Glede na to, da so sedanji ˝prostovoljni˝zdravstveni prispevek primorani plačevati praktično skoraj vsi zavezanci pa bi bila višja davčna obremenitev le formalna (sedaj v resnici prikrivamo resnično obremenitev državljanov torej goljufamo samega sebe). Višji davčni delež v DP pa nas pravzaprav niti ne bi smel motiti saj imajo nekatere, čeprav ekonomsko zelo uspešne države, še bistveno višji davčni delež. Kvaliteta države namreč ni v zmanjševanju ali ukinjanju storitev, ki jih prebivalstvo potrebuje in želi, ampak nasprotno, podobno kot to velja za podjetja, v čim bolj kvalitetnem, racionalnem in obsežnem servisiranju javnih storitev. Država naj se praviloma ne zavzema za zmanjševanje obsega javnega delovanja ampak predvsem za čim večjo učinkovitost in racionalizacijo svojega dela ter išče za večino državljanov sprejemljivo ravnotežje med skupno državno usmerjeno potrošnjo na eni in individualno opredeljeno osebno porabo na drugi strani. Doseči je torej potrebno okvirno družbeno soglasje o tem za katere javne potrebe in v kakšnem obsegu smo pripravljeni žrtvovati del svoje individualne potrošnje. Z neprestanim opozarjanjem na problem višjih davkov, stroškov, manjše konkurenčnosti in podobno poskušajo namreč izvajalci dopolnilnih zavarovanj samo preusmeriti pozornost drugam in tako v resnici samo prikriti svoje materialne interese. Na podoben način poskušajo svoj interes prikrivati tudi mnogi drugi podporniki dopolnilnega zavarovanja med katerimi prevladujejo tisti z nadpovprečnimi dohodki, ki težijo za zmanjšanjem družbene solidarnosti. Čeprav so tudi takšna stališča legitimna pa je le malo verjetno da se bodo izražala odkrito. Razumljivo, saj je v javnosti težko opravičevati sistem, ki koristi največ 1/3 državljanov, za ostali 2/3 pa je škodljiv, še posebej, ker vse več analiz kaže na to, da naraščanje socialnih razlik bolj destimulira kot stimulira učinkovit družbeno- ekonomski razvoj posameznih držav. Kljub temu ne bo lahko uveljaviti širše družbeno prepričanje, da je enoten zdravstveni sistem, ki omogoča vsem državljanom enakopravno dostopnost do standardnih zdravstvenih storitev in ki ga z določenim odstotkom od svojih dohodkov vsi solidarnostno financirajo, izjemno koristen civilizacijski dosežek, ki pomembno izboljšuje kvaliteto življenja v posamezni državi. Namreč velik problem je v tem, da imajo veliko večje možnosti javnega nastopanja, propagiranja in vplivanja na odločitve zainteresirani posamezniki in družbe z večjimi materialnimi sredstvi, kar na žalost mnogokrat prevlada nad resničnimi splošnimi družbenimi koristmi. Propagiranje koristnosti dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je samo eno od številnih zavajanj, manipulacij in demagogij pri nas. Socialna kapica, ki naj bi zagotovila večjo zaposlitev domačih strokovnjakov je prav tako čisto navadno zavajanje z namenom lažjega opravičevanja predvsem poslovodskih in drugih najvišjih plač. Celo uveljavljanje drugega pokojninskega stebra je v glavnem stimulirano z vzbujanjem pretiranega strahu pred predvidenim bodočim radikalnim zmanjšanjem pokojnin s prikrito željo da se prispevek za temeljni pokojninski steber zmanjša v korist prebivalstva z visokimi dohodki. Ta manipulacija, ki jo s predolgo časa trajajočimi davčnimi oprostitvami spodbuja tudi država, omogoča da se dopolnilno pokojninsko zavarovanje pretežno uveljavlja pri posameznikih in delodajalcih z nadpovprečnimi dohodki.

No, če so že vsi vrgli kamen, bi ga še jaz. Namreč v gospo Alenko Bratušek. Ker res ni prav, da na vprašanje o tem, kako bi ravnala kot energetska komisarka, če bi Putin zaprl plinsko pipo, ni odgovorila kakor ji je prec’ prišlo na um, se pravi po resnici: da bi o tem vprašanju itak odločila Angela Merkel.

Ja, pa še nekaj ji zamerim, že od prej, ko je bila še predsednica vlade. To pa je, da je šla k papežu. Ampak to še ni vse, če je že šla, zakaj ni šla z bandero v roki (barvo uganite). Ni dovolj, da samo poje bandiero rosso, pa še to samo na proslavah.

In sem te dni, ko je v Sloveniji menda zmanjkalo kamnov, ker so nagrmadeni na AB, slišala od znanca, da je gospod Juncker ženskar in pijanček. Da je Alenko zvabil k sebi, ker mu je všeč kot ženska. Že mogoče, da mu je všeč, saj je fejst ženska, čeprav pri pijančkih nikoli ne veš, ali so mu všeč ženske samo ko ga srknejo, ali pa moški, ampak pustimo to, torej, če bi jo res hotel imeti ob sebi, bi po moje poskrbel, da ji bodo postavljali situaciji primerna vprašanja. Ne pa obratno, oprostite, kaj se pa to pravi, da bi ona pred javnostjo razkrivala strategijo EU zoper vzhodne povezave. Normalno je, da se je morala kot izkušena političarka izmotavati s splošnimi odgovori.

Ko takole opazujem to tragikomedijo, se mi zdi, da je evropski parlament pod prevlado Nemčije namenoma povzdignil Alenko Bratušek v komisarsko kandidatko, da bi bila bolj vidna, ko jo bo – žensko, ki diši po volji do moči – zrušil in osmešil. Oseba, ki javno črti fašizem, ni kompatibilna. Sporočilo junkerjev, pred katerimi se je, ojej, treba zagovarjati zaradi prepevanja himne, ki je bodrila tisoče v boju za pravičnejšo Evropo, to sporočilo prek zlorabe AB kot kandidatke, je torej kaj?

Potem, ko je komisarska vloga Alenke Bratušek na bruseljskem parketu neslavno končana, delno tudi zaradi njene diplomatske in konceptne šibkosti, je prišel čas, da se vendar ozremo še na pomembno vlogo lastnih političnih elit, pa tudi naših medijev pri tem dogodku. Še zlasti ker z našo novo uradno ponudbo: Violeto Bulc vzbujamo nelagoden vtis, da gre pri tem skoraj za zrcaljenje prve, a z, žal, še manj izkušenim diplomatskim in prepoznavnim obrazom.

V Slovencih je nekaj patološko psevdo-pravičniškega, zlasti še ko gre za mednarodni parket in pri tem še za naše in vaše na njem. Tedaj se v strankah: poziciji, opoziciji in v ljudeh, v medijih in na spletu prebudi toliko, v glavnem negativne energije, da je ni osebnosti, ki bi iz nje lahko izšla nepopljuvana. Temu je bila v Bruslju grobo izpostavljena predsednica vlade v odstopu Alenka Bratušek, tista, ki je bila do EU nekoliko manj servilna z: »Dajte nam čas!« od svojih prednikov na istem mestu, ki so trojko naravnost moledovali, da pride; in ki je morda celo s tistim, česar ni storila, omogočila 2,9 odsotno rast. A njeni, za naše: celo leve in zlasti desne neizbrisljivi domači, komulativni, »veliki grehi« so bili, da naj bi bila osebno kriva za vse bančne luknje, nastale od 2005-2013, izgubila vlado zaradi spora z Jankovičem, posledično zato odstopila, v prostem času pa na koncertu tržaškega Partizanskega pevskega zbora celo sopela pri »Bandieri rossi«! Pa še, da se je sama promovirala, ko se je dala na listo predlagane trojice, čeprav povsem enako, kot sta to storila tudi oba vladina sokandidata iz DESUS-a in SD-ja. V prvem je njen »sončni kralj Karl Večni« s prisluhi zaslutil, da je prav on, dolgoletni minister kateregakoli resorja in v katerekoli vladi, za to funkcijo najbolj poklican in zato celo odklonil predsedovanje našemu parlamentu; pri SD-ju pa je njen, še nesojeni, predsednik poleg kandidatke lastne stranke, hvaležen utiral, tacite, še pot na prijetno bruseljsko sonce tudi svojem bivšemu šefu Lukšiču. Nobenemu od vseh treh pa pogled ni segal preko plota skromnega kadrovskega vrtička v vrhu lastne stranke; toliko o poziciji. Na opozicijski strani pa je, že kar praviloma, bruhnil ogenj v strehi še višje: komisar(-ka) naj bi pripadala edino njim, saj naj bi to mesto dobili za povrh, ker so se pri volitvah za evropski parlament najbolje odrezali.

Kot je poznano, za evropske poslance ni nobenega preverjanja moralnosti ali celo preteklosti, kaj šele zahtevnega hearinga v EU parlamentu. Tako so vanj zato izvolili, še tretjič, nekdanjega predsednika naše prve vlade, zaslužnega za zakon o izbrisu l.1992 in zunanjega ministra v času ustavnega zakona o NLB l. 1994, kot podlagi za kasnejše neizplačilo hranilnim vlog varčevalcem iz sosednjih republik. Za oboje nas je ustrezno sodišče pri isti EU pravkar »nagradilo« s plačilom odškodnin istim v skupnem znesku vsaj 800 milijonov pa vse do 1,5 milijarde €; kakšna malenkost je skromni znesek cca 3,5 mio €, ki jih bo isti v treh mandatih vtaknil v žep, pa še na orgelce je nam in njim igral. No pa imajo še enega asa v rokavu: evroposlanca, ki se je v Grahovem solidarno in v strankinem imenu poklonil tistim padlim bratom Slovencem, ki so se že v 2.svetovni vojni, a na strani okupatorjev, borili proti komunizmu za Hitlerjevo »Novo Evropo«. In ki v evropski parlament vnaša še našo lokalno ulično folkloro izpred sodišč. Njegov šef pa je, kar »iz puščave« poslal šefu njihove EU strankarske asociacije Junckerju prijazno pismo o »sunku z nožem v hrbet«, ki da jim ga je on zadal. K sreči še ni globokoumne mednarodne pravne diskusije, če bi lahko bil arestant hkrati tudi evrokomisar. Moralno ogorčena sta celo tista dva poslanca, ki sta za svoje bruseljske ambicije zastavila svoji stranki, tako da ena, po vseh uspešnih letih ni več prišla v parlament, drugi pa se ji, po izvolitvi v Bruselj, sam dejansko hvaležno odpoveduje.

Ni vrag, da je taka naveza naših, visoko moralno zavzetih evroposlancev, ko je interesno združila svoje moči, tudi uspela v Bruslju, seve po ovinkih, spodnesti lastno Slovenko pod geslom: »homo homini lupus«. Opozicija je svojo sestrsko avstrijsko ljudsko stranko v Evropski ljudski stranki namreč obširno obvestila o spornosti kandidature Bratuškove, pri tem sledeč svoji tradiciji iz 2. svetovne vojne, ko so, tem podobna, »obvestila« okupatorjem stala glavo na stotine zavednih ljudi v Ljubljanski pokrajini, na Gorenjskem in Štajerskem.

Kaj pa si o taki kolektivni kulturi, morali in bontonu Slovenceljnov iz evropske deželice pod Triglavom, po vsem tem, misli ostala Evropa, pa zgleda ne zanima nikogar v Bruslju, kot tudi ne v naših, vse bolj rumenih, medijih. Kar pa je še najbolj usodno, tudi ne, da zato doma s takim nepotrebnim paraliziranjem nove vlade in parlamenta z dvema, že večnima temama: mandat JJ in pa evrokomisar, v nedogled čakajo na stranskem tiru vse aktualne in žgoče teme, (zlasti: ali je privatizacijska razprodaja lahko sploh trajnejša rešitev ali pa le trajna pavperizacija družbe?), pomembne za naše trenutno ekonomsko preživetje. Ob vsem tem pa predsednik republike le modro in »uravnoteženo« molči in se raje nedolžno fotografira; skupaj z osnovnošolčki, pa še s stoletniki.

Eden vodilnih slovenskih kolumnistov Janko Lorenci v svojem prispevku »Kompradorji« izraža razočaranje nad Socialnimi demokrati. Ocenjuje, da privatizaciji (mišljen je projekt razprodaje Slovenije v povezavi z očitno namenoma napačno prikazanim makroekonomskim ravnotežjem v 2013) sicer nasprotujemo, a se kasneje prestrašimo. Ne bo držalo. V koalicijski pogodbi o prodaji oziroma razprodaji podjetij ni govora, omenja pa se nadzorovana in strateško premišljena privatizacija. V ta razmislek sodi investitorjeva vrednost podjetja kjer država prodaja svoj delež (ta vrednost je pomembna pri infrastrukturnih podjetjih z velikimi eksternimi ekonomijami - pri Aerodromu Ljubljana d.d., na primer, znaša od pol milijarde evrov navzgor), dolgoročno povečanje števila delovnih mest, poslovna samostojnost družbe ter njena sposobnost uvajanja novih tehnologij, oziroma prilagajanja razmeram na zanjo relevantnem trgu (ne da bi bila omejena le na slovenski trg). V tem smislu sem razpravljal na seji Odbora za finance in monetarno politiko Državnega zbora Republike Slovenije in se opredelil, da mora Državni zbor ponovno presojati tudi o podjetjih, ki so se lani znašla na spisku za razprodajo.

V štirideseti številki Mladine je župan Mestne občine Ljubljana omenil, da Pahorjeva vlada Ljubljani ni ničesar vzela ali vrnila. Pri tem je »pozabil« na novelo Zakona o glavnem mestu (Ul. RS 110/09). V 6.a členu te novele je mesto dobilo dodatne 0.73% dohodnine (približno 15 milijonov evrov letno) namenjenih financiranju pogojev za delovanje organov in organizacij ter predstavništev v slovenskem glavnem mestu. Gre za varstvo okolja, urejanje prostora, javno varnost, prometno varnost, mestni promet in druge javne službe.

Iz odgovora 3.10.2014 PR službe HSE bi lahko sklepali, da je g. Blaž Košorok povsem neveden postal generalni direktor HSE v novembru 2012. To zagotovo ne drži, kar lahko potrdijo priče, pa tudi dokumenti. Še pred prijavo na mesto generalnega direktorja HSE je g. Košorok komuniciral s tedanjim direktorjem g. Matjažem Janežičem, zagotovo pa tudi z g. Matjažem Eberlincem, ki se je januarja 2012 zaposlili na HSE, pred tem pa je bil zaposlen na TE–TOL, kjer je bil do jeseni 2012 direktor g. Košorok. Oče Matjaža Eberlinca g. Marjan Eberlinc, direktor Geoplin Plinovodov pa je sodeloval 2011 v vladni strokovni ekipi, ki je bila imenovana za pregled postopkov pri izgradnji bloka 6 TEŠ. Poročilo je bilo pripravljeno 30. 4. 2012 in obravnavano na 16. Seji Vlade RS 31.5. 2012.

Torej že avgusta 2012 je bil g. Košorok imenovan za direktorja HSE. Od takrat dalje se je redno udeleževal sej nadzornega sveta in je bil seznanjen o vseh podrobnostih poslovanja. Tedanji direktor g. Janežič je moral pripravljati tedenska poročila. Skupaj z mano pa je tudi aktivno sodeloval pri usklajevanju pogodbe med TEŠ in Republiko Slovenijo.

Na lanskih in letošnjih razpravah o projektu blok 6 TEŠ in o Premogovniku Velenje na odborih in sejah Državnega zbora, sta g. Košorok in direktor TEŠ g. Peter Dermol govorila o izjemnih podražitvah projekta in zavajanju moje ekipe glede vrednosti in časovnega poteka izvedbe projekta. Zaključek razprav je bil, da se pripravi Novelirani investicijski program 6 in se ga predstavi vladi. Tega programa še sedaj ni, ker ga na podlagi njunih razprav v državnem zboru ni mogoče izdelati, ne da bi pri tem sebe postavila na laž. G. Košorok in g. Dermol s svojo ekipo še do danes nista realizirala nobenega sklepa državnega zbora ali vlade glede investicije v blok 6.

Okoli cene premoga pa – g. Košorok je imel na mizi ob prihodu študijo »Projekt 2,25 ; Zmožnosti in potrebni ukrepi v družbi Premogovnik Velenje, d. d., ki bi omogočili prodajno ceno lignita v višini 2,25 EUR/GJ z 26. 10. 2012«, pa poleg veliko kadrovskih menjav, ki se niso obnesle, le naročil novo študijo, ki pa še do danes ni končana. Težko se je odreči sladkemu grehu, še težje ga priznati!

Generalni direktor Holdinga slovenskih elektrarn (HSE) Blaž Košorok se je minuli teden odzval na naš zapis, da je v letu 2012 tudi sam lobiral za TEŠ6, oziroma za pridobitev državnega poroštva za šesti blok termoelektrarne Šoštanj (TEŠ6). Zapisal je, da naše informacije ne držijo. In sicer zato ne, ker je funkcijo prevzel šele 4. 11. 2012, ko so bile vse ključne pogodbe že podpisane in zaveze določene, „sprejet pa je bil tudi že novelirani investicijski program številka 5, ki je ponovno določil ceno premoga 2,25 evra/ GJ (septembra 2012).“ Ravno nasprotno naj bi gospod Košorok ob nastopu funkcije preučil vso dokumentacijo ter domnevno prvi javno opozoril, da so podatki v dokumentih zavajajoči.

Trditev, da je gospod Košorok leta 2012 lobiral za TEŠ6 v Mladini opiramo na dokumentacijo protikorupcijske komisije, natančneje, na zabeležene lobistične stike. Gospod Košorok je denimo 16. 11. 2012 obiskal tedanjega predsednika državnega zbora Gregorja Viranta, kjer je lobiral za, citiramo iz dokumenta „poroštvo TEŠ6,“ kot je zapisal Virant. Res je gospod Košorok funkcijo generalnega direktorja HSE prevzel šele 4. 11. 2012. Toda dokumentacija, s katero razpolagamo, kaže, da se je že septembra 2012 udeleževali sej nadzornega sveta HSE kot „opazovalec.“ Glavna točka na teh sejah pa je bila prav peti novelirani investicijski program, ki je bil podlaga za sprejem zakona o poroštvu. Sicer pa je gospod Košorok dobival že od avgusta 2012 naprej vso dokumentacijo v zvezi z projektom, od kvartalnih poročil vladi glede investicije, mesečnih poročil o nadzoru nad projektom TEŠ6, seznanjeni pa je bil že tedaj z vsemi pogajanji in aneksi. Teh torej ni preučil šele novembra 2012.

Je poslanec hkrati, ko je poslanec, tudi v delovnem razmerju in ima iz tega razmerja vse pravice ter zanj veljajo tudi vse obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja, vključno s plačo in letnim dopustom ter regresom za ta dopust? V vsakem primeru mora tudi on podpisati pogodbo o zaposlitvi oz. mora biti izdan adekvaten akt, katerega vsebina je v naprej določena. Glede na poročanje medijev je »naš« poslanec prejel že prvo plačo. Bo prejel tudi regres za letni dopust? Bo tega preživel doma ali v tujini? Bo v tujino odšel v okviru kakšne parlamentarne delegacije in v izvrševanju svoje poslanske funkcije? Je poslanec iz zapora poslanec v celoti ali je le delni poslanec? So volivci volili takega poslanca z omejenimi funkcijami ali so mu podelili mandat brez »zaporniških« omejitev in omejevanj? So bili volivci seznanjeni z morebitnimi omejitvami? So res vedeli, poslanca s kakšnim mandatom volijo? Ali gre zgolj za privilegij »Quod licet Janši (Iovi), non licet bovi«?

Vrsta neodgovorjenih vprašanj. Ali veljajo torej za poslanca, ko opravlja javno funkcijo, glede na 5. člen Zakona o javnih uslužbencih ista pravila kot za vratarje, rudarje, gradbene delavce, trgovke itd. in ali je za opravljanje dela poslanca, za katero ta prejema plačo, vključujoč zdravstvene in pokojninske prispevke, teče mu torej pokojninska doba, potrebna tudi prisotnost na delovnem mestu. Se lahko poslanec, obsojen na več kot šestmesečno zaporno kazen prosto sprehaja po državi in izven nje, do kam gredo morebitne omejitve, če te zanj sploh veljajo? Ali poseben zakon sploh lahko a priori posebej za poslance, kot posebno privilegirano skupino določi karkoli izven splošnih načel delovnega prava in s tem povezanega delovnega razmerja in splošnih načel izvrševanja zapornih kazni. Prenehanje poslanske funkcije poslancu in delovnega razmerja delavcu, če sta obsojena na zaporno kazen v trajanju več kot šest mesecev, izhaja iz narave stvari same. Iz narave delovnega razmerja in iz narave zaporne kazni. Zapor, iz katerega lahko zapornik ali zaporniki odhajajo in vanj prihajajo, kadar se jim zljubi, ni zapor, je hotel in bivanje v njem je bivanje na račun davkoplačevalcev. Bi to isto, kar naj bi veljalo a priori za poslance, veljalo tudi za sodnike, tožilce itd. Kje se to potem neha? Kaj je presojati enake situacije enako in različne različno v tem primeru? Ker je vsakomur jasno, da to, kar naj bi veljalo za Janšo, ne bi in ne more veljati za vratarje, rudarje, gradbene delavce in snažilke, ki bi bili obsojeni na tovrstno kazen po izboru in pred nastopom delovnega razmerja, ne glede na to, da tu ne gre kot pri poslancih za full time job, prav tako ne za sodnike in tožilce v enaki situaciji in da gre za spoštovanje splošnih načel, ne le moralnih, temveč zakonskih, je to vse skupaj zares parvi Absurdistan, ki pa nekomu ali več njim zelo ustreza in so za to te diskusije za vse njih dobrodošel paravan. Na ta način namreč ni treba prevzeti nobene odgovornosti. Janša v tem trenutku ni niti zaprt niti svoboden. Ustanoviti je potrebno zgolj še eno komisijo, ki naj razpravlja in da mnenje o tem, kar je vsakemu kmetu jasno. Da namreč biti kmet in biti hkrati v zaporu, ne gre. Razen seveda v Absurdistanu ali na kakšnem gulagu. Smo bliže enemu ali drugemu?

Vsa zadeva pa se je še dodatno zapletla po objavi mnenja te komisije. Ta je sprejela nekakšen kompromisen predlog, ki ne zdrži strokovne kritike. Delovno razmerje obsojenca je za komisijo sekundarne narave. Po odsluženi kazni se ta po njihovem mnenju vanj lahko nemoteno vrne. Vrne se namreč v delovno razmerje in na funkcijo. Gre za suspenz pogodbe o zaposlitvi, ki pa za navadne državljane ne velja. Komisija ne pove, za koga vse še velja. Se bo tudi obsojeni sodnik lahko po odsluženi kazni vrnil na svoje delovno mesto, da se nanj ne more, ko mu to enkrat preneha, vrniti navaden državljan, je več ali manj jasno. Dikcija iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da delavcu delovno razmerje v primeru več kot šestmesečne zaporne kazni lahko preneha, ne spremeni ničesar. Državo v primeru javnih uslužbencev za razliko od zasebnih delodajalcev veže spoštovanje in upoštevanje smisla posamezne zakonske določbe in v tem primeru nima možnosti izbire, kot jo ima zasebni delodajalec. Povedano z drugimi besedami, država pri opravljanju svoje funkcije ni svobodna, temveč je vezana na izvrševanje javnih pooblastil, med katere vsekakor spada tudi zagotavljanje prisotnosti poslancev na delovnem mestu oz. prisotnosti pri opravljanju funkcije. Pri vsem gre torej za osnovno vprašanja, vprašanje enakosti pred zakonom.

Spoštovani,

V Mladini z dne 3.10.2014 smo v članku Nenavadni pogledi, katerega avtor je dr. Dimitrij Rupel, zasledili napačno navedbo o zaposlitvi gospoda Jožefa Petroviča. V članku avtor navaja, da je gospod Petrovič, citiram: »… je doslej delal v Petrolu, v DZS (Petan) in Delu, …«, kar je napačen podatek, saj gospod Petrovič v družbi Delo d.d. ni bil nikoli zaposlen, niti ni drugače povezan z družbo Delo d.d. Napačna navedba avtorja je verjetno nastala, ker je bil gospod Petrovič zaposlen v družbi s podobnim imenom (Delo Prodaja d.d.), ki pa z družbo Delo nima nobenih povezav, delimo si zgolj naslov sedeža.

Prijazen pozdrav,

Direktor Slovenske filharmonije Damjan Damjanovič v intervjuju z Juretom Trampušem med drugim pove: »Ne razumem, zakaj bi filharmonija v svojo škodo nadaljevala z brezplačno oddajo dvorane. Sicer pa tudi ostali organizatorji za najeme dvoran, katerihkoli, ne samo naših, plačujejo.« (stran 29, desni stolpec).

Gre za arogantno sprenevedanje direktorja nacionalne kulturne ustanove. Ne javljam se iz podpore društvu, ki organizira Festinice, ampak ker se tovrstno sprenevedanje prepogosto pojavlja v širšem slovenskem prostoru in hromi učinkovitost njegove kulture. Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) je že novembra 2002 v 75. členu jasno reguliral vprašanje uporabe prostorov: Če upravljavec ali uporabnik javne kulturne infrastrukture odda infrastrukturo ali njen del v uporabo javnemu zavodu, javnemu skladu ali javni agenciji s področja kulture ali drugim kulturnim izvajalcem za izvajanje javnih kulturnih programov ali kulturnih projektov, je od njih upravičen zahtevati samo nadomestilo v višini dejanskih dodatnih stroškov, ki so s tem nastali.

Glede na objavo logotipov na spletni strani Festinic te očitno sodijo v javni interes tako na državni kot lokalni ravni. Slovenska filharmonija v tem primeru enostavno nima pravice zahtevati plačila najemnine, enako kot tudi država ne more zaračunavati najemnine Slovenski filharmoniji za uporabo zgradbe v državni lasti (in ne v osebni lasti g. Damjanoviča).

Ker je vse od 2002, ko je bil ZUJIK sprejet, vedno znova prihajalo do zavestnega sprenevedanja pri upoštevanju 75. člena (v vrsti naših primerov zagotovo, očitno pa še marsikje drugje), je državni sekretar na Ministrstvu za kulturo dr. Aleš Črnič v januarju 2014 izdal tolmačenje (objavljeno na naši spletni strani: www.seviqc-brezice.si / Na sceni / Aktualno / 7.1.2014: Mnenje Ministrstva za kulturo o dodatnih stroških po 75. členu ZUJIK), naslovljeno tudi na vse slovenske javne zavode. Očitno pa starim okostenelim strukturam v slovenski kulturi niti spoštovanje zakona niti njegovo tolmačenje ne pomeni veliko, čeprav večinski del njihovega proračuna hrani denar davkoplačevalcev. Vsekakor menim, da si direktor ugledne ustanove, kjer v njen ugled prispevajo tudi mnogi domači in tuji umetniki ter zainteresirana mednarodna javnost, takšne arogance ne bi smel privoščiti niti v svojem kurniku niti pri potegovanju za župana Ljubljane.

Kar zmore velik slovenski esejist ne zmore vrsta ekonomistov, izgubljenih v visokih teorijah. Prav to se kaže tudi v sedanji vladi, ki še vedno ne razume, da je osnovno zlo in največji del koruptivnih dejanj povezanih z dejanji politike, ki še naprej vztraja na zgrešeni gospodarski zakonodaji in prepričanju, da sami nimajo nič pri izčrpavanju gospodarstva. Zato bi si morali novi ministri prispevek Marcela Štefančiča jr. vzeti ne samo k srcu, ampak ga tudi upoštevati v svojem delovanju. Pri sedanji sestavi vlade je to vprašljivo, delajo na žalost po inerciji in na izhodiščih ekonomsko-finančnega eksperta, ki med prednostne naloge postavlja razprodajo državnega premoženja. Tako kot večina neotov ne razume, da je slovenski problem v zagonu gospodarstva in v ustvarjanju nove vrednosti, pa naj se to sliši še tako obskurno. Če minister in vlada ne bodo takoj spremenili svojih usmeritev bo slovenska ceha grozljiva. Povečevala se bo brezposelnost in kar je še slabše, ne bo zmanjševala korupcije in ne bo povečevala konkurenčnosti. Tako kot je nekdaj Rop izbral napačnega ministra ga je sedaj tudi novi »etični vladar«. Sedanji kazalci izvoza kažejo zgolj utvaro o izhodu iz krize.

V Mladini je bil 19. septembra 2014 objavljen članek Boruta Mekine z naslovom Sladki greh, v katerem med drugim piše, da je Blaž Košorok parlament in vlado zavedel z informacijami glede TEŠ 6, zato da je država HSE odobrila poroštvo za kredite. To ne drži; glavne aktivnosti za pridobivanje državnega poroštva za investicijo v TEŠ 6 so se intenzivno odvijale v letih 2010 in 2011, ko Blaž Košorok sploh še ni bil generalni direktor HSE. To funkcijo je prevzel 4. novembra 2012, ko so bile vse ključne pogodbe za blok 6 TEŠ podpisane, zaveze do lastnika HSE predhodno določene, sprejet pa je bil tudi že NIP 5, ki je ponovno določil ceno premoga 2,25 €/GJ (septembra 2012). Pred tem se sedanji generalni direktor HSE ni ne z vlado, ne s poslanci, ne s kom drugim dogovarjal o zadevah, povezanih s TEŠ 6. Res pa je, da je kmalu po nastopu funkcije podrobno proučil zadnja dva investicijska programa za blok 6 TEŠ (NIP 4 in NIP 5) in pripadajoče anekse k pogodbi o dobavi glavne tehnološke opreme ter prvi javno opozoril, da so podatki v obeh programih zavajajoči in da Premogovnik Velenje ne bo mogel zagotavljati cene premoga 2,25 €/GJ. Ravno tako Blaž Košorok ni dopustil sprejema NIP 6 – niti oktobra 2013 niti februarja 2014, ker je dokument vseboval napačne vhodne podatke.