Klemnu Košaku ne morem očitati, da se ni potrudil v članku osvetliti teme s strani zgodbe dijaka, z izjavami ponudnikov šolske e-dokumentacije, staršev, ravnateljev in strokovnjakov. Vendar je podnaslov „Hitro in preprosto obveščanje staršev o ocenah in neopravičenih izostankih škoduje otroku“ grobo zavajajoč.

Članek se začne z zgodbo o protestu dijaka Macuha, ki si je pred tem nabral več slabih ocen, za katere staršem ni povedal, tako da „se je to nakopičilo v eno veliko katastrofo“, ki pa ga je nazadnje nekaj naučila. Čeprav sem vesel, da se je za dijaka tako izteklo, dvomim, da njegova zgodba vsebuje neko uporabno sporočilo, ki bi ga učitelji in starši sprejeli kot „pustimo jim, naj se zaletijo v svoje katastrofe, ker se bodo tako bolje naučili samostojnosti. Če bi bili Macuhovi starši sprotno obveščeni, takšne katastrofe najverjetneje ne bi bilo.

Ob radovednem brskanju po članku, od kod takšen zaključek v podnaslovu, naletim na izjave dr. Mirjane Ule, ki govori o starših, katerim je otrok družinski projekt. Pa so res vsi starši takšni za tak povzetek? Sama pravi, da v časih njenega otroštva „starši sploh niso vedeli, kaj se z nami dogaja“. Vendar niso vsi otroci ali dijaki enaki in potrebujejo različno pomoč staršev, najbrž pa dr. Mirjana Ule v otroštvu ni povzročala sivih las z negativnimi ocenami in neopravičenimi izostanki, tako da je njena izjava precej subjektivna. Pohvala avtorju, da v nadaljevanju članka navaja tudi pritiske staršev na ocene in posebnost slovenskih staršev, ki se v evropskem merilu najbolj vtikajo v šolsko področje, vendar to s prehodom na elektronsko dokumentacijo nima nikakršne zveze! Vse to smo videli že v papirnih časih! Moj povzetek izkušenj z eAsistentom, ki se najbrž ne razlikujejo bistveno od Lo.Polisa, je naslednji: kot e-orodje deluje kot ojačevalec vplivov, dobrih in slabih! Dobri starši bodo z elektronskim obveščanjem postali še boljši starši, tisti, ki so zafrustrirani z neuspehi otroka kot družinskega projekta, pa najverjetneje postanejo grozni starši, domnevam. Ne avtorji teh programov, ne učitelji nimamo nič s tem. Kot razrednik sem doživljal primere neproblematičnih dijakov, ko so starši prišli na pogovorne ure 50 km daleč samo zato, da so si ogledali ocene in izostanke, in ker kakšnih posebnih pripomb ali opažanj ni bilo, so se vljudno poslovili. Če ne drugega, je elektronsko obveščanje veliko bolj ekološko v porabi časa in goriva in starši prihajajo na pogovorne ure res na pogovor, ne pa na opazovanje nekih števičnih stanj, ki jih od doma dosežejo z nekaj kliki.

Članek tudi ustvarja zmešnjavo v dojemanju tega, kar vključuje brezplačni paket eAsistenta in je vezano na šolsko zakonodajo ter na plačljive pakete obveščanja, ki sprotno obveščajo o vsem dogajanju, ocene pa sporočajo z zamikom ravno zaradi razlogov, ki so v članku navedeni, tako da omogočajo učencu ali dijaku, da sam pove staršem ocene, še preden jih zvejo z e-obveščanjem. Ali podnaslov problematizira javno, vsem dostopno storitev, ali nadstandardno obveščanje za doplačilo, ki je osebna izbira staršev, tako da javno šolstvo s tem naročniškim razmerjem nima nikakršne zveze?

Kar v članku pogrešam, je dopolnitev naivnega razmišljanja učencev in dijakov, da so samo oni hitreje opaženi tako v dobrem kot slabem. Isto velja za učitelje, ki jih lahko vsak ravnatelj sprotno nadzira pri izpolnjevanju šolske dokumentacije, prav tako pa tudi starši lahko opazijo, če kakšen učitelj pri sporočanju izostankov nekoliko zamuja z zaključevanjem ur. Razredniki z e-obveščanjem hitreje dobijo povratne informacije o takšnih in drugačnih starših svojega oddelka. Ministrstvo za šolstvo uporablja e-evidenco CEUVIZ za hiter pregled nad vpisov djakov po posameznih šolah. In ne navsezadnje, domnevam, da tudi ponudniki teh storitev, kot sta podjetji eAsistent in Lo.Polis, hitreje dobijo povratno informacijo o bolj ali manj šalabajzarskih šolah v Sloveniji na področju urejanja e-dokumentacije.

V 21. e-stoletju postajamo vsi vse bolj razgaljeni. Tako lahko samo pritrdim dijaku Macuhu, ki je ugotovil, da „se je bolje spoprijeti s težavami, kot jih pomesti pod tepih“. Elektronsko vodenje podatkov in e-obveščanje je pač odpihnilo veliko tepihov, takih in drugačnih.

Spoštovani kolega mag. Matevž Krivic v zadnji številki Mladine zoper argumente, ki sem jih podal v prid prenehanju mandata poslanca Janše (Mladina, 5. september) usmeri vrsto kritik. Žal na vse ne morem odgovoriti, na nekatere niti nima smisla, saj za trenutno razpravo (tako kot moji prvotni argumenti) niso bistveni. Želim pa oporekati dvema tam zapisanima trditvama. Prvič, nikakor se ne morem strinjati s Krivičevim razumevanjem pravnomočnosti kazenske obsodbe in posledic, ki iz nje izhajajo. Pravnomočnost je en najpomembnejših procesnih institutov. Med drugim na področju kazenskega postopka pomeni ovrženje domneve nedložnosti. Prav tako pa je pravnomočnost sodbe »tista navezna okoliščina, na katero lahko upravičeno navežemo sklepanje, da je kazenski pregon zoper posameznika končan. Pravnomočnost sodbe pomeni, da so dejanska in pravna vprašanja pojmujejo kot dokončno rešena« (Up-3871/01). Tako o pravnomočnosti Ustavno sodišče. Zato je argument o tem, da v Janševem primeru še ni bilo odločitve o izrednih pravnih sredstvih in bi zato z odločitvijo o prenehanju mandata morali počakati, mogoče razumeti zgolj kot argument o političnosti smelosti takšnega ravnanja, ne pa kot resen pravni argument o tem, da je potrebno počakati na odločitev Vrhovnega sodišča, saj da še ni jasno »ali sploh je kršil pravo (storil kaznivo dejanje)«. S pravnomočnostjo sodbe je na to vprašanje odgovorjeno. S tem prehajam na drugo trditev – tisto o lex certa in In dubio pro libertate: jezik je po svoji naravi ohlapen in pomensko odprt, zato ga je potrebno venomer razlagati. »Jasnost« pravnih določil je tako šele posledica razlage in ne njegova a priorna lastnost. Možnost različnih (tudi diametralno nasprotnih) razlag posameznega določila je neizogibna. Spomnimo se na primer zapletov glede 103. člena Ustave: ta pravi, da je predsednik republike lahko izvoljen »največ dvakrat zaporedoma«. Določilo je nejasno, saj ga je mogoče razlagati, kot da pomeni »največ dvakrat zaporedoma in nikoli več« ali pa tako, da skupno število mandatov predsednika ni omejeno, omejeno pa je število zaporednih mandatov. Skladno s Krivičevim razumevanjem, kako naj gre razlagati določbe v primerih omejevanja ustavnih pravic in volilne volje ljudstva, bi bila ustaljena razlaga te določbe tako nepravilna in celo protiustavna. Končno se v povezavi s problemom, kako Krivic v tem primeru uporabi argument »lex certa« v njegovi kritiki te rabe načela pridružujem kolegi Bauku (glej Pisma bralcev, Mladina 12. september).

Razžalostilo me je, ko sem prebral, v kakšno „polemično akrobacijo“ (da ne uporabim kakšne močnejše, morda primernejše domače besede) se je v svojem odgovoru zadnjič spustil moj dotlej korektni polemični nasprotnik g. Dino Bauk. Pravi, da se strinja z načelom „in dubio pro libertate“ (da je treba v dvomu razsoditi v prid omejevani pravici, ne njenemu omejevanju) - ampak tega dvoma naj tu sploh ne bi bilo! Zakon, ki po njegovem mnenju jasno omejuje Janševo pravico do nadaljevanja že uradno potrjenega mandata, naj bi bila tretja alinea 9. člena zakona o poslancih - čeprav dobro ve, da to zakonsko določbo čisto drugače od njega in somišljenikov „berejo“ parlamentarna zakonodajno-pravna služba, dr. Teršek, dr. Zagorc, dr. Čebulj in jaz. Vse nadaljnje „črkobralsko“ prepiranje, kdo bo bolj „umetelno“ utemeljil svojo interpretacijo, je povsem nepotrebno - med razumnimi ljudmi zadošča ugotovitev, da med resnimi pravniki obstaja veliko nesoglasje o tem, kaj ta določba res pomeni. In namesto „pravniškega nadmudrivanja“, katera od obeh nasprotujočih si interpretacij sporne zakonske določbe je bolj ali edino pravilna (o tem se lahko pravniki, ki nimajo pametnejšega dela, mirno in z veseljem še naprej prerekajo med seboj), sem jaz iz zelo preproste ugotovitve, da sta tu pač dve popolnoma nasprotni interpretaciji iste zakonske določbe, „potegnil“ tudi zelo preprost sklep, da ta zakonska določba potem pač že ni tako jasna, kakor bi določba o tem, kdaj se mandat odvzame, morala biti. Zame je s tem razumne debate konec. Kako si končanje te debate predstavljajo g. Bauk in preostali člani „skupine neodvisnih pravnikov“, ki so jih tja imenovale politične stranke, nam bodo pa, upam, kmalu povedali. Tam jih mi, drugače misleči, ne bomo nič motili, ker nas ni zraven. Z zanimanjem pričakujem, kaj bodo ugotovili in nam sporočili.

Mag. Krivic v svojem zadnjem pismu napravi zanimiv obrat. Kot argument v prid svoji tezi izpostavi načelo „in dubio pro libertate“, po katerem naj bi bilo v dvomu vedno potrebno razsoditi v prid omejevani pravici. S tem načelom sicer ni nič narobe in mu je na splošno težko oporekati, če seveda spregledamo kontekst obravnavane zadeve. Kontekst pa je naslednji: določba tretje alinee 9. člena Zakona o poslancih je akt samoomejitve oblastnikov, izraz njihove vnaprejšnje zaveze, da bodo, kljub svoji oblastni poziciji, spoštovali pravni red. Kakršnekoli možnosti naknadnega odstopanja oziroma izjem od takšne zaveze, če naj bo ta količkaj kredibilna, je zato potrebno razlagati zelo restriktivno. Interpretacija mag. Krivica pa gre ravno v nasprotno smer. Dovolj je vzpostaviti kakršenkoli dvom v jasnost zakonske dikcije in že naj bi bilo njeno veljavo potrebno suspendirati v prid oblastniku, ki naj bi se z njo samoomejeval. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da v obravnavanem primeru ne gre za dvom oziroma nejasnost zakonske določbe kot jo denimo pojmuje Dworkin, ko pravi, da nekega zakona ne moremo imeti za nejasnega, če ne mislimo, da obstajajo dobri argumenti za vsako od tekmujočih razlag, pač pa bolj za nejasnost kot posledico „črkobralskega prerekanja o pikah in vejicah“, ki ga mag. Krivic kot očitek meče v mojo smer. Fascinira kako z lahkoto nekdo, ki svojo interpretacijo ves čas te polemike izpeljuje iz „dlake v jajcu“ (trditev, da tretja alinea 9. člena ne govori izrecno o obsodbi pred nastopom oziroma kandidaturo za poslanca, namreč ni nič drugega kot to) s „črkobralci“ obklada tiste, ki od njega želimo slišati vsebinske argumente v prid njegovi interpretaciji zakona. Najino nadaljnje polemiziranje oziroma izmenjava mnenj je smiselna zgolj, če se mag. Krivic vrne na točko argumentiranja svoje razlage zakonske določbe kot ene od tekmujočih razlag in jo poskuša utemeljiti tako, da bi lahko obstala samostojno, torej tudi če na mizi ne bi bilo nobene konkurenčne razlage. Njegova dosedanja interpretacija namreč svojo moč črpa zgolj iz dejstva domnevne nejasnosti zakonske določbe, torej iz domnevnega obstoja konkurenčnih interpretacij in s tem preskakuje fazo njihovega vzpostavljanja. Kolikor pa bo vztrajal pri poziciji „v dvomu zmaga Krivic“, pa s tem pismom najino debato zaključujem.

V Mladini št. 35 je bil objavljen komentar Petra Medice, vodje kabineta ministra za finance 2009-2012, na intervju s predsednikom koncerna Kolektor Stojanom Petričem, ki je bil objavljen v 34. številki Mladine. G. Medica je v svoj komentar zapisal, da bi bralec iz intervjuja z g. Petričem lahko dobil napačen vtis, da Kolektor med letoma 2009 in 2011 ni bil deležen ukrepov slovenske razvojne politike in naštel vse finančne spodbude, ki jih je Kolektor prejel v omenjenih letih. Žal zapis g. Medice zahteva naš komentar. Predsednik koncerna Kolektor g. Stojan Petrič v intervjuju nikoli ni omenil, da Kolektor ne bi bil deležen finančnih spodbud ali kakor koli drugače namigoval na to. Je pa odločno poudaril, da morajo podjetja preživeti sama, zato ni naklonjen oziroma ne podpira državnih subvencij oz. nepovratnih sredstev, vloženih v slabo vodeno in upravljano podjetje oziroma v podjetje, ki teh subvencij ne porabi v prave namene. Kolektor je bil vsekakor deležen finančnih spodbud, ki jih je pametno porabil, saj jih je investiral v svoj razvoj. To nenazadnje kažejo tudi dobri poslovni rezultati koncerna.

Iz Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) pišejo, da sem v članku Obdavčitev plač moti le bogataše necelovito prikazal razmere pri obdavčitvi dela v Sloveniji in iz tega oblikoval pomanjkljive sklepe. Kot pravijo na GZS, naj bi obdavčitev motila najrevnejše, ki od 1150 evrov bruto bruto plače prejmejo le 600 evrov neto, in ne najbogatejših. A kar pri GZS izpostavljajo kot težavo, je dejansko ključni element socialne države. Kot je namreč na svojem blogu opozoril Bine Kordež, delavci res plačujejo del plače državi, a si s tem financirajo obdobje, ko ne delajo: plačajo za šolanje, ki ga je »brezplačno« zagotovila država; plačajo prispevke za pokojnino, ki jih nato dobijo vrnjene, ko ne delajo (seveda, če prej ne umrejo); plačajo prispevke za zdravstveno varstvo, ki jih nato dobijo povrnjene v obliki zdravstvenih storitev, če zbolijo; z dohodnino plačajo še ostale dejavnosti in storitve države. Skratka, če si še želimo socialne države in drugih državnih storitev, socialni prispevki od plač in plačilo dohodnine ne bi smeli biti tarča kritik. Prav tako ne prispevki delodajalca, ki gredo prav tako povečini za financiranje socialnih storitev države, in torej nazaj delavcem, državljanom. Še to: prispevek delodajalca od plače (16,1 odstotka) je med najnižjimi v EU.

Pri GZS ne oporekajo ugotovitvi v članku, da so slovenske plače povprečno davčno obremenjene v primerjavi s plačami v drugih članicah EU in OECD, opozarjajo pa, da bi namesto primerjave stroškov dela na splošno moral za realnejšo sliko primerjati stroške dela v bruto dodani vrednosti na zaposlenega. Slovenska podjetja namreč v povprečju porabijo skoraj tri četrtine vseh sredstev bruto dodane vrednosti za plačila zaposlenim, po čemer smo na prvem mestu, torej najslabši v EU, pišejo iz GZS. Pravijo, torej, da so plače preveč obremenjene, ker podjetja proizvajajo proizvode z nizko dodano vrednostjo. A čigava težava je to? Prav težava vodstev podjetij, menedžerjev, ki jih zastopa GZS.

Na GZS pravijo, da bi z znižanjem obdavčitve plač dosegli večjo dodano vrednost na zaposlenega, saj bi podjetjem ostalo več sredstev za investicije v proizvode z višjo dodano vrednostjo. Ne oporekajo pa trditvi v članku, da so podjetja v preteklosti že bila deležna olajšav, a jih niso porabila za investicije v inovacije ali zvišanje plač zaposlenih. Olajšave so zgolj povečale luknjo v državnem proračunu in dobičke podjetij, ki so si jih razdelili lastniki. Kako naj vemo, da ne bo ob morebitnem znižanju obdavčitve plač, kar zahtevajo, enako?

Iz GZS še pišejo, da je »zaradi strukture slovenskega gospodarstva razlika med prihodki in odhodki nizka, saj stroški blaga, materiala in storitev predstavljajo kar tri četrtine vseh odhodkov«. To zopet ni problem članka in podatkov v njem, ampak problem vodstev podjetij.

Če bi bila obdavčitev plač in stroški dela nižji, bi lahko pritegnili tuje vlagatelje, tuji kapital, ki namesto Slovenije raje izberejo druge, cenejše države, kot so Slovaška, Hrvaška, Srbija, še pišejo iz GZS. Pa si res želimo takih vlagateljev? Bi to povečalo dodano vrednost na zaposlenega, o kateri govorijo v GZS?

»V članku tudi ni upoštevanih razlik v širših stroških dela, ki jih ima delodajalec v Sloveniji, v marsikateri drugi konkurenčni državi, članici OECD, pa ne, in sicer: visoko nadomestilo za bolniško odsotnost do 30 delovnih dni v breme delodajalca, čakalni dnevi na bolniški (v tujini niso plačani), različne odpravnine, jubilejne nagrade, visoko število dni letnega dopusta, izplačilo regresa, itn.« Nasprotno od GZS menim, da je to vredno hvale, in ne kritike. Delavci niso roboti.

Z odločbo Vlade RS sem bil 20. februarja 2012 imenovan za vršilca dolžnosti generalnega sekretarja na MZ; generalni sekretar ni kabinetna zaposlitev, ampak je položajna uradniška zaposlitev. Pred tem imenovanjem sem imel pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na MDDSZE (zaposlen od 21. 5. 2001), tako sem bil z dnem 20. 2. 2012 trajno premeščen na MZ, in sicer na delovno mesto generalnega sekretarja. 

Z odločbo Vlade RS sem bil na lastno željo z dnem 9. 3. 2014 razrešen s položaja GS na MZ. Z dnem 10. 3. 2014 sem bil premeščen na delovno mesto sekretarja v Direktoratu za javno zdravje na MZ. Premestitev na drugo ustrezno delovno mesto je v skladu s sedmim odstavkom 83. člena ZJU, ki določa, da po prenehanju položaja po 1. točki drugega odstavka ter tretjem, četrtem in petem odstavku tega člena se uradnika, ki je bil že pred začetkom opravljanja položaja kot uradnik zaposlen v istem ali drugem državnem organu ali upravi lokalne skupnosti, premesti na delovno mesto, ki ustreza njegovemu nazivu in za katero izpolnjuje pogoje.

Ob tem pa želim eksplicitno pojasniti, da sem bil v državni oz. javni upravi zaposlen od maja 2001; in sicer od maja 2001 do februarja 2012 na MDDSZE (pod različnimi ministri: Dimovski, Drobnič, Cotman, Svetlik, Vizjak) ter od maja 2012 do marca 2014 na MZ. Tako torej ne gre za zaposlitev za en dan, temveč za skoraj 13 (trinajst) let dolgo delovno dobo na obeh ministrstvih, kar tudi nekaj pove o moji strokovnosti in korektnosti.

Želim tudi izpostaviti, da sem imel kot direktor Doma pod gorco pogodbo vezano zgolj na mandatno obdobje in nobenih dodatnih pravic in ugodnosti in v kolikor ne bi imel na ministrstvu vsaj minimalnega jamstva v obliki aneksa o mirovanju pravic, se ne bi odločil za nobeno drugo, še tako dobro plačano službo.

Prepričan sem, da v konkretnem primeru ne gre za nikakršno pravno, še manj pa moralno sporno dejanje. Ob tem sem osebno zelo prizadet tako jaz, kot moja družina. Občutek imam, da se me skuša moralno diskvalificirat oz. prikazati, da skušam uveljaviti superiorni položaj - slednje pa je seveda daleč od resnice.

S spoštovanjem,

Zadnje dni smo v različnih medijih zasledili prispevke, ki se ukvarjajo z novo zaposlitvijo Boška Šrota, ki je pred kratkim postal prokurist in namestnik direktorja NT&RC. Ob tem se omenja tudi delo uredništva Novega tednika in Radia Celje, ki delujeta v okviru omenjene medijske hiše. Želimo opozoriti na naslednja dejstva.

Sredi poletja je medijska hiša ostala brez vodstva, saj je direktorja Srečka Šrota težka bolezen prisilila k intenzivnemu zdravljenju. V časih, ko je zaradi zaostrenih razmer na trgu treba ves čas bdeti nad poslovanjem hiše, je uredništvo zato pozvalo lastnika, da čim prej najde rešitev, da bolezen ne bi ustavila uspešnega delovanja. Tako je Boško Šrot prevzel vodenje medijske hiše, ki zagotavlja delo in redne plače 30 ljudem. Za razliko od mnogih medijskih hiš v Sloveniji NT&RC v zadnjih letih ni odpuščala svojih novinarjev, pač pa jih še vedno zaposluje. Nazadnje se je znašla na »prangerju« novinarskih kolegov, ki se v svojih uredništvih s čim podobnim žal ne morejo pohvaliti.

Vsak od nas se zaveda, da je za obstoj obeh medijev pomembna njuna kakovost. Zato se svojega dela lotevamo profesionalno in odgovorno do več tisoč bralcev in poslušalcev, ki nas spremljajo že desetletja in ki nam zaupajo kot osrednjima medijema v Savinjski regiji. Novi tednik in Radio Celje smo novinarji in sodelavci, ki ustvarjamo oba medija, so tudi vsi naši bralci in poslušalci in ne le Srečko ter Boško Šrot. Tega se je vodstvo hiše dobro zavedalo že v preteklosti, zato sta bili izbira tem in njihova obdelava že od nekdaj domena uredništva, torej novinarjev časopisa in radia na čelu z odgovornima urednikoma. Bi se sicer lahko oba medija obdržala v tem prostoru toliko časa (radio 60 in časopis 69 let), če bi se ravnala po trenutnih navdihih lastnikov in vodstva?

Zato verjamemo v prihodnost obeh medijev. Želimo, da se vodenje hiše čim prej dokončno uredi v korist vseh, ki ustvarjamo časopis in radio in tudi vseh tistih, za katere vse to počnemo.

Najprej odgovor g. Dinu Bauku, ki se vsaj skuša držati teme polemike, ki jo imava z Bogdanom Biščakom, čeprav njeno bistvo tudi on zgreši. Midva sva doslej polemizirala le o „časovni komponenti“ zakonske določbe, ki dovoljuje odvzem mandata obsojenemu poslancu, in na to sem mu zadnjič zelo jasno odgovoril, on pa mi zdaj očita, da svojega stališča še vedno nisem utemeljil. Dlakocepska pravniška prerekanja „o pikah in vejicah“ so ugledu prava in pravnikov med širšo javnostjo povzročila že toliko škode, da se jim v poljudnih razpravah izogibam, kolikor je to le mogoče. Zato sem tudi g. Bauku glede tega odgovoril le z enim stavkom, poudaril pa sem (nekoliko obširneje) pomembnejšo, namreč ustavnopravno dimenzijo tega vprašanja. Zaman - kot mnogo drugih uglednih in drugače zelo dobrih pravnikov je tudi on ta to („ustavnopravno“) uho malo gluh, ali, recimo, naglušen. No, pa dodajmo doslej povedanemu še en „sprej“ za odpiranje takih slušnih poti. Volilna pravica, aktivna in pasivna, je ena od zelo pomembnih ustavnih pravic: z njo ljudstvo izvršuje svojo oblast neposredno (z referendumi) in posredno, z volitvami poslancev, ti pa potem sprejemajo ustavo in zakone. Kot vsaka, je tudi ta ustavna pravica lahko omejena samo tako, kot to ustava dovoljuje. In zakonske omejitve vseh ustavnih pravic, ne le volilne, morajo biti v zakonih jasno določene. Brž ko se pojavi nejasnost ali dvom, stopi v veljavo ustavno načelo „in dubio pro libertate“ - v dvomu je treba razsoditi v prid omejevani pravici. Glede volilne pravice so pa ustavna sodišča, tudi naše, to načelo še dodatno že večkrat podkrepila z argumentom, da morajo biti omejitve v kandidacijskih in volilnih postopkih zakonsko zelo jasno urejene tudi (še dodatno) zato, ker je v teh postopkih treba odločati zelo hitro in ni časa za dolgotrajna razglabljanja, kaj neka zakonska določba pomeni. Biti mora jasna („lex certa“) in takoj uporabljiva.

Vse sedanje poskuse, kako naknadno, potem ko je bil Janšev mandat že potrjen kot popolnoma nesporen, ta mandat z nekimi čudnimi pravnimi zvijačami odvzeti, zavračam kot povsem nedopustne „pravniške akrobacije“, ki pravu in še zlasti pravnikom še nadalje zmanjšujejo že tako močno omajani ugled. Zanimivo, a nič presenetljivo je sicer zdaj poslušati, kako „ljudski glas“ (namreč njegov antijanševski, sedaj prevladujoči del) naravnost hlepi po takih „pravnih akrobacijah“, ki bi mu potrdile njegov prav, da je Janša kriminalec, ki v parlamentu nima kaj početi - čeprav drugače take pravne zvijače ljudski glas zaničuje in se marsikdaj upravičeno iz njih norčuje („dva pravnika - tri pravna mnenja“ itd.). Jaz pa sem tudi tu za doslednost - Janša gor ali dol.

A na eno od teh (za rešitev Janševega primera sicer nepomembnih) pravnih fines, ki se zdi g. Bauku pomembna, bom pa tu odgovoril - da ne bi kdo mislil, da ne znam. Kot enega od „dokazov“ za to, da tista „časovna dimenzija“ problema ni tako enoznačna, kot trdimo mi trije z dr. Terškom in dr. Zagorcem, g. Bauk navaja vprašanje, kaj pa v primerih, ko se tisto, zaradi česar se mandat že izvoljenemu poslancu odvzame ali celo avtomatično preneha (smrt, izguba poslovne sposobnosti, izguba državljanstva, pravnomočna obsodba itd.) zgodi v vmesnem času med kandidaturo in potrditvijo mandata. Odgovor ni težak: vse, kar se takega zgodi po potrditvi kandidature in pred potrjevanjem mandatov, je pa (popolnoma logično, brez najmanjšega dvoma) treba upoštevati kot oviro za potrditev mandata. Tudi pravnomočno obsodbo, če bi do nje prišlo šele v tem času. Ne boš menda zakonito potrjenemu in nato izvoljenemu kandidatu, ki pa je pred potrjevanjem mandatov (morda celo že pred volitvami) izgubil življenje, razum ali državljanstvo, mandat najprej potrdil, potem pa z dodatnim sklepom odvzel? Vseh podrobnosti, ki jih življenje prinese, noben zakon ne more izrecno predvideti, kot si to nerazumno želijo naši „črkobralci“ - zato naj bi bili vsaj sodniki v pravni državi res ljudje, ki so sposobni razumne in pravno korektne interpretacije predpisov, ne pa „obešanja na črko zakona“. Temeljna razmejitev Baukove „časovne dimenzije“ obravnavanega problema pa je jasna: imamo jasne zakonske določbe o tem, kdo sme kandidirati, in jasne zakonske določbe o tem, kdaj se tako izvoljenemu poslancu že potrjeni mandat potem lahko odvzame - za tisti kratki vmesni čas, ki izrecno z zakonom ni urejen, pa logično interpretacijo. Upam, da se bo tudi g. Bauk s tem strinjal.

Polemika z g. Biščakom, ki se temi polemike kar naprej izmika in sogovorniku podtika izmišljena stališča, je pa povsem neplodna. Tokrat mi je že kar v prvem stavku (ponovno!) podtaknil, da bi po mojem mnenju vrhovno sodišče Janšo moralo obravnavati prioritetno, čeprav sem zelo jasno zapisal nasprotno. Bom citiral samo en stavek: „ Sodnikom v nobenem od takih primerov, ne le pri politikih, ni treba najprej preštudirati vsega dolgega spisa, ampak bi v vseh primerih morali najprej hitro odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahteve za odlog ali prekinitev kazni - šele potem pa v normalno potrebnem času o izpodbijani sodbi sami.“ O začasnem zadržanju torej v vseh primerih hitro, o sami zadevi pa „v normalno potrebnem času“. Le v mlinu naj bi se dvakrat povedalo - g. Biščaku pa tudi trikrat nič ne zaleže?

Takoj v drugem stavku mi spet podtakne meni povsem tujo misel, da je za posamezen pravni primer možna le ena pravilna rešitev. Včasih (pri preprostejših primerih) - da, včasih, pri zelo zapletenih primerih ali pri nejasni pravni ureditvi - ne. A ko sem pri takih bolj zapletenih primerih včasih celo javno branil stališča tistih, ki so problem presodili drugače od mene, kot ustavnopravno korektno argumentirana, so me javno napadali prav z „argumentom“, da je nekaj vendar lahko samo v skladu z ustavo ali pa ne, ne pa, da je pet ustavnih sodnikov za eno rešitev, štirje pa za nasprotno. Pa se ne spomnim, da bi me g. Biščak kdaj branil pred takimi primitivnimi napadi.

V drugem in tretjem odstavku nato popolnoma potvori moja stališča - naj vse še enkrat citiram? Naj si bralec, ki ga to zanima, prebere sam. V četrtem nato še enkrat potrdi, da ne razume ne, kaj je to pravno vprašanje, ne, kaj so to pravno zaščitene vrednote - oziroma po kakšnih vrednotah odločajo sodišča. V zadnjem odstavku pa nato pomeša še svoja in Baukova stališča. Popolnoma neresni in nekorektni očitek, da moje in Terškovo stališče „odpira pot stranki zapornikov in parlamentu kriminalcev“, namreč ni bil Baukov, ampak Biščakov (oziroma izvorno Petrovčev) očitek. In g. Biščak pravi, da sem na ta očitek odgovoril „z demagoškim argumentom, da na svetu ni volilcev, ki bi volili splošno znane kriminalce v parlament„. Da, in to še vedno trdim. Da to seveda ne velja za take ali drugačne obsojence za dejanja iz političnih motivov, sem pa tako v polemiki z dr. Petrovcem kot tudi tu v Mladini zelo jasno napisal - ampak g. Biščak vse, na kar ne zna odgovoriti, preprosto „presliši“. Še ena tipična „polemika po slovensko“, kakršnih sem v 50 letih svoje polemične „kariere“ doživel žal mnogo več kot korektnih polemik, kjer sodelujočim res gre za stvar, o kateri so različnih mnenj.

V članku se necelovito prikazujejo razmere pri obdavčitvi dela v Sloveniji, iz tega pa so oblikovani pomanjkljivi sklepe. Poleg tega Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) pripisuje stališča ali nakane, ki ne držijo.

Obdavčitev ne moti le bogatašev, temveč predvsem revne. Ob vseh izplačilih je bruto bruto zaslužek delavca z minimalno plačo približno 1.150 evrov na mesec, izplačan neto znesek pa je nižji kot 600 evrov.

V uvodu članka se povzema svetovalca generalnega direktorja GZS, da je najhujše breme podjetij visoka obdavčitev plač. Zapis je necelovit in nenatančen. Visoka obdavčitev plač je eno od hujših bremen podjetij, razbremenitev plač pa je v Sloveniji nujna zaradi zaposlitvenega in razvojnega krča. V gospodarstvu smo od leta 2008 izgubili okoli 100.000 delovnih mest, dodana vrednost pa je le na 65 odstotkov povprečja EU. Slovenija je po višini stroškov dela res na 9. mestu, a po dodani vrednosti v predelovalni industriji je šele na 15. mestu.

Avtor ugotavlja, da slovenski zaposleni pri povprečni plači plača 42,3 odstotka davkov in prispevkov. Na podlagi tega izvede sklep, da so slovenske plače le povprečno obremenjene. V članicah EU je povprečna plača le 42-odstotno obremenjena, kar drži. Toda primerjava ni korektna. Na tej lestvici sta med članicami EU, ki imajo nižjo dodano vrednost kot Slovenija, le Madžarska in Češka višje kot naša država. Številne države, ki so mnogo razvitejše, pa imajo nižje obremenitve plače (Švica, Irska, Velika Britanija, Nizozemska, Luksemburg, Norveška, Danska …). Povprečje torej zelo vara.

Ob tem je iz študije očitno, da so od Slovenije po tem kazalcu cenejše tiste članice EU, ki s Slovenijo konkurirajo po privlačnosti za kapital. To velja za Slovaško, Portugalsko in druge, tudi za Hrvaško in Srbijo, ki ju v primerjavi ni. Tja se selijo naša delovna mesta - tako v nižje plačanih delovno intenzivnih sektorjih kot tudi na področjih, ki zahtevajo kreativno in dobro plačano znanje.

Zato je bistveno bolj korektna primerjava stroškov dela zaposlenih v deležu bruto dodane vrednosti (Gre za BDV. Običajno se BDP računa po potrošni metodi, ki že vključuje davke in druge podpore. Če pa se BDP računa po proizvodni metodi, se ta računa brez tega učinka. V primerjavah se BDP zato popravi za znesek, ki ga pobere država). Leta 2011 smo bili po podatkih Evropske komisije na neslavnem 1. mestu med evropskimi državami, pred Švico in Veliko Britanijo. Tega leta smo skoraj tri četrtine BDV porabili za plačila zaposlenim, preostalo pa je ostalo podjetjem za naložbe, razvoj in morebitni dobiček. Lani smo bili še vedno prvi v EU. Za plačila zaposlenim še naprej trošimo skoraj tri četrtine BDV (72,3 odstotka). Za primerjavo: Madžarska le 60,1 odstotka. Drugače povedano: skupni strošek plač je glede na to, kar ustvarimo, v bruto znesku tudi primerjalno z drugimi članicami EU izjemno visok.

Avtor znižuje breme obdavčitve plač v Sloveniji kar tako, da prišteje še neobdavčeni nadomestili za malico in prevoz. Ti dve nadomestili sta res neobdavčeni, toda primerjava je popačena, ker avtor hkrati ne razkrije, da je v Sloveniji odmor za malico plačan, v drugih državah pa ne. Dejansko je slovenski delovnik 7,5-urni, ne 8-urni, plača pa se 8-urni. V drugih državah čas za malico ni ne plačan in ne obdavčen.

V članku tudi ni upoštevanih razlik v širših stroških dela, ki jih ima delodajalec v Sloveniji, v marsikateri drugi konkurenčni državi, članici OECD, pa ne, in sicer: visoko nadomestilo za bolniško odsotnost do 30 delovnih dni v breme delodajalca, čakalni dnevi na bolniški (v tujini niso plačani), različne odpravnine, jubilejne nagrade, visoko število dni letnega dopusta, izplačilo regresa, itn.

Delež stroškov dela v celotnih odhodkih podjetij je res zgolj 14 %, vendar so razlike sledeče: stroški dela so v večjem delu EU variabilni, v Sloveniji so bolj kot ne fiksni. To pomeni večje stroške za delodajalce v časih krize, pa tudi manjše zaposlovanje v časih gospodarske rasti. Zaradi strukture slovenskega gospodarstva je razlika med prihodki in odhodki nizka, saj stroški blaga, materiala in storitev predstavljajo kar tri četrtine vseh odhodkov (na stroške vhodnih surovin podjetja nimajo večjega vpliva). Od preostanka predstavljajo stroški dela kar 54-odstotni delež. Posledično delež stroškov dela v celotnih odhodkih nikakor ni nizek, kot ga poskuša prikazati avtor prispevka.

Koristi od socialne kapice bi imela le peščica, je zapisano v članku, ker ima 95 odstotkov zaposlenih nižje plače od 2.000 evrov neto. To drži. Toda ne upošteva se bistveni razlog, zaradi katerega GZS predlaga socialno kapico pri 37.000 evrov bruto letne plače. V tem primeru bi zajeli visoko kakovosten inženirski in inovatorski kader, ki prispeva največ k dodani vrednosti. Res bo treba luknjo v javnih blagajnah zapolniti z drugimi viri, vendar bo ta ukrep pripomogel k višji dodani vrednosti v podjetjih, njihovi višji konkurenčnosti in posledično k več delovnim mestom v gospodarstvu, kot bi jih bilo brez uvedbe socialne kapice, skupaj še z drugimi ukrepi za nov razvojni zagon.

Nikakor ne drži, da bi od socialne kapice imeli koristi le direktorji, kot se namiguje v članku. V GZS zagovarjamo in predlagamo kombinacijo ukrepov: poleg socialne kapice (pomembna za razvoj novih izdelkov in storitev) še razbremenitev najnižjih plač (višji standard te skupine zaposlenih in večja kupna moč), prečiščenje vseh vrst neučinkovitih subvencij, energetsko-zeleno davčno reformo, 100-odstotno davčno olajšavo in eliminiranje učinkov socialne kapice pri najvišjih plačah v državi z dohodninskimi spremembami. Torej prav pri direktorskih plačah.

V pokojninski in zdravstveni blagajni bi ob uvedbi socialne kapice res prišlo do izpada prihodkov, zato smo že julija in v začetku avgusta navedli tudi možne vire za njihovo zapolnitev: višjo obdavčitev premoženja, preoblikovanje nepovratnih sredstev v ugodna povratna sredstva, že omenjeni prečiščenje subvencij in spremembe pri dohodninski lestvici. Vire je treba iskati širše od običajnih virov za omenjeni blagajni.

Slovenska podjetja bodo letos na zahtevnih tujih trgih izvozila za več kot 27 milijard evrov storitev in izdelkov. To je za štiri milijarde evrov več kot leta 2008, torej pred krizo, ko se je najlažje prodajalo v tujini, in za kar osem milijard evrov več kot leta 2009, ko je svet zašel v hudo krizo. Brez pretanjene skrbi za razvoj v številnih slovenskih izvoznih podjetjih to brez dvoma ne bi bilo mogoče. Zato posplošena obtožba sindikalista Gorana Lukića, da gospodarstveniki z zahtevami po dodatni razbremenitvi stroškov dela skrivajo svojo lenobo in neznanje največ pove o samem avtorju te izjave. Gospodarstveniki so zaskrbljeni zaradi razvojnega, demografskega in zaposlitvenega krča, ki škoduje vsem v Sloveniji.

V 34. številki Mladine je Urša Marn objavila zanimiv intervju s Stojanom Petričem. Oglašam se, ker bi ob odpiranju različnih tem, obdelanih v intervjuju, bralec lahko dobil napačen vtis, da Kolektor med 2009 in 2011 ni bil deležen ukrepov slovenske razvojne politike. Po podatkih, ki jih je pred decembrskimi volitvami v Državni zbor zbral Urad vlade za komuniciranje, so podjetja v skupini Kolektor v mandatu Pahorjeve vlade prejela 6,3 milijona evrov različnih spodbud pretežno vezanih na tehnološki razvoj. Poleg tega je Kolektor od Slovenske izvozne in razvojne banke (SID) prejel 20 milijonov evrov dolgoročnega kredita, ki ga je Evropska investicijska banka (EIB) na pobudo nosilcev slovenske ekonomske politike namenila proizvajalcem dobavne verige v avtomobilski industriji, pa še 10 milijonov evrov dodatnega kredita SID. In rezultati niso izostali.

Ker mag. Matevža Krivica kot pravnika in njegovo družbeno angažiranost izjemno spoštujem, sem natančno prebral njegov odziv na članek Svoboda je prav v teh stvareh, v katerem sem predstavil argumente za prenehanje mandata poslancu, ki je bil pravnomočno obsojen že pred izvolitvijo v parlament. Mag. Krivic vztraja, da „časovna komponenta“ (veljavnost tretje alineje 9. člena Zakona o poslancih samo za poslance, ki bi bili obsojeni po pridobitvi mandata) tako očitno izhaja iz gramatikalne in logične interpretacije te določbe, da se mu tega v dosedanji razpravi niti ni zdelo potrebno utemeljevati. Tega žal ni storil niti v odzivu na moje pisanje, kjer zgolj ponovi, da so v primeru poslanca, ki je bil pravnomočno obsojen že pred izvolitvijo, volivci to dejstvo torej v času volitev že poznali. Da navedena zakonska določba gramatikalno ni tako nedvoumna kot trdi mag. Krivic izhaja že iz različnih argumentacij, ki jih imamo o njej različni pravniki. Tudi pri preostalih petih razlogih za prenehanje mandata, ki so našteti v isti zakonski določbi ni tako zelo enoznačno, da morajo nujno nastopiti po nastopu mandata, da bi le ta po zakonu prenehal. Ni si namreč prav težko predstavljati situacije, ko je izvoljeni poslanec v času med kandidaturo in izvolitvijo oziroma potrditvijo mandata bodisi postal trajno nezmožen za opravljanje funkcije bodisi nastopil neko drugo funkcijo, nezdružljivo s poslansko. Kaj torej v teh primerih? O dodatnem argumentu piše tudi dr. Matej Accetto v kolumni Težavno vprašanje obsojenih poslancev objavljeni na portalu Ius info. Sprašuje se: „…je »biti obsojen« opis trenutka ali stanja? Če trenutka, katerega trenutka: izreka sodbe na prvostopenjskem sodišču, vročitve sodbe, trenutka pravnomočnosti obsodbe po izčrpanju rednih pravnih sredstev?“ in sklene, da zakonske določbe „nemara vendarle ni mogoče razlagati brez presoje širšega konteksta, namena zakonodajalca in upoštevanja temeljnih načel pravnega sistema“. Za dr. Accetta, ki se mu zdi vprašanje težavno, se delo z argumentacijo torej začne, kjer se za mag. Krivica, ki se mu zdi vprašanje preprosto, pravzaprav konča. Tudi sam sem mnenja, da je vprašanje vredno dodatnega razmisleka in še kakega argumenta, tudi s strani mag. Krivica. Tisti o »seznanjenosti volivcev s pravnomočno obsodbo«, ki ga je podal v svojem odzivu, me, že zaradi dejstva, da volivci in volivke na volitvah volimo liste in ne posamičnih kandidatov neposredno, ne prepriča.

Ne vem, če ima kak smisel debata z Matevžem Krivicem o tem, ali bi moralo Vrhovno sodišče RS obravnavati zahtevo za varstvo zakonitosti Janeza Janše prioritetno ali ne. Njegova v polemikah večkrat opazna predpostavka, da je pravo nekakšen programirani stroj, ki, potem ko vanj vstaviš nek konkreten primer, lahko vrže ven le eno pravilno rešitev, (ob predpostavki, da je program pravilen, seveda – program pa je pravilen, če je strukturiran, kot njegova misel), je namreč za argumente sogovornika povsem nedojemljiva. Pa ne gre za to, da bi se g. Krivic s sogovornikom ne strinjal, problem je v tem, da ne sliši nikogar razen samega sebe.

V njegovem zadnjem odgovoru gre to tako daleč, da se sprašujem ali govoriva v istem jeziku. V prvem odgovoru na moj zapis Absurdistan (v njem skušam pojasniti, da različna obravnava različnih primerov pač ne pomeni obvezno prednostne obravnave Janševe zahteve), tako najprej reče, da pravo razumem tehnično, ker da ne sprejemam načela »v različnih primerih različno«, v drugem odzivu pa (kjer seveda z besedo ne komentira mojega odgovora, da je to povsem neresnično) pa naenkrat ugotovi, da ni problem v različnosti najinih pogledov na to, ali je treba v različnih primerih odločati različno, ampak v tem, da očitno ne vem, da je vprašanje, kdaj gre za bistveno različne primere in kdaj ne, eno od najpomembnejših vprašanj zakonitega in pravičnega sojenja. In iz česa g. Krivic izpelje to velepomembno ugotovitev (ne da bi pojasnil, seveda, kako lahko takšno nevedenje očitaš nekomu, ki izrecno zapiše, da je načelo »v različnih primerih različno« splošno sprejeto pravno načelo)? Komaj verjetno - ampak iz tega, da trdim, da vprašanje, ali zahtevo nekega politika obravnavati prioritetno ali ne, ni pravno vprašanje, ampak vprašanje vrednot neke družbe.

Preden pojasnim, zakaj je s tem brcnil v temo, naj opozorim še na en primer težavnosti pogovora z g. Krivicem. Najprej zatrdi, da mu skušam podtakniti (in to tako, da namerno premeščam polemiko drugam) stališče, da bi bilo treba zahtevo Janeza Janše obravnavati prednostno, stavek naprej pa zapiše »da se je v tem primeru takrat mudilo zato, da bi se stvar razjasnila še pred začetkom volilne kampanje«. Je možno, da g. Krivic ne ve, v kakšnih rokih vrhovno sodišče odloča o zahtevah Nejanezov Nejanša? Je možno, da beseda prednostno v njegovem miselnem sistemu pomeni kaj drugega kot »pred ostalimi«? Je možno, da meni, da bi o vseh odložitvah kazni v primerih zahteve za varstvo zakonitosti sodišče lahko odločilo takoj? Je možno, da je imel v mislih (le zakaj ni tega še izrekel), da bi moralo sodišče, preden bi odločilo o Janševi odložitvi kazni, odločiti o odložitvah vseh tistih, ki so zahtevo vložili pred njim? Samo v tem primeru bi namreč Janševe zahteve ne obravnavali prednostno. Pa načelo »v različnih primerih različno« gor ali dol. Kot sem že dvakrat zapisal – vsi primeri so različni, ne zaslužijo pa si vsi prednostne obravnave.

Kako je torej z vrednotami in pravnostjo načela »v različnih primerih različno«? Vzemimo kar primer, ki ga g. Krivic tako rad navaja: obravnava zahteve obsojene matere z bolnim otrokom. Varstvo matere z bolnim otrokom je v naši družbi vrednota, zaradi katere bi sodišče v takem primeru verjetno dovolilo odlog izvršitve kazni zapora in večina ljudi bi to podprla. Ne zato, ker je ta vrednota (pravno) zaščitena , ampak zato, ker je to vrednota. Vendar: ali bi tako ravnalo tudi sodišče (če bi ga imeli) na tistem pacifiškem otoku, kjer domorodsko pleme z detomori skrbi, da populacija ne zraste preko 1500 ljudi, kolikor jih ta otok lahko preživi? Najbrž ne. Bi tako odločilo sodišče na Kitajskem, kjer so drugi in naslednji otroci nezaželeni, šlo pa bi za drugega otroka te matere? Dvomim. Vrednote neke družbe so namreč tiste, znotraj katerih poteka razmislek sodnikov o usodi te matere. Če je g. Krivicu ljubše, da temu reče pravno vprašanje, naj mu pač bo. Sam sem želel poudariti, da gre za vprašanje, na katerega zna odgovoriti vsak državljan, nobene pravne izobrazbe za to ne potrebuje. Drugače bi bilo, če bi na temo zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo poda politik pred volitvami, obstajala kaka pravna praksa, ki bi jo sodnik moral preštudirati, vendar je ni. Sicer pa želim še enkrat poudariti, da ne nasprotujem prednostni obravnavi zahteve Janeza Janše (le samoumevna se mi ne zdi). To sem zapisal že prvič. Sem pa dodal, da bi v tem primeru sodišče ravnalo prav, če bi odločilo, da obsojeni politik nima kaj iskati v volilni kampanji. Če sam tega ne ve (z njim pa še nekateri umni pravniki), bi mu/jim vsaj sodišče to lahko povedalo.

Meje argumentacije g. Krivica se sicer bolje kot v polemiki z menoj pokažejo v tisti z g. Baukom. V njej namreč pride do točke, ko mora svojo argumente braniti s sklicevanjem na modrost volilcev in ne več na ustavo in zakon. Očitek, da njegovo in Terškovo stališče (tokrat ne o potrebni prioriteni obravnavi, ampak o tem, da mora Janez Janša ohraniti mandat poslanca) odpira pot stranki zapornikov in parlamentu kriminalcev, se namreč »postavi po robu« z demagoškim »argumentom«, da »na svetu namreč ni volilcev, ki bi volili splošno znane kriminalce v parlament.« To izreče in ostane živ. Kljub temu, da se postavlja v bran prav takemu primeru. Razumi, kdo more.

Parlament »na temeljih iz peska« ni v vseh sestavah doslej uredil zakonodaje tako, da bi preprečil unikatne absurde (obsojenec, ki mu je bilo dovoljeno kandidirati, je lahko ljudski poslanec; deležen je pravic, ki ga lahko celo rešijo prestajanja kazni). Se bo zapornik Ivan kot poslanec zavzemal, da se ta anomalija odpravi?

Razvnemajo se kontroverzne pravne interpretacije zakonov, enako o »luknji« v sodbi po krivem preganjane ikone (ojej, slovenskega »Mandelo-Gandija«). Luknje v zakonu(ih) se lahko, kot kaže, sestavijo v konsistenten pravni red. Če pa se luknja naseli v sodbo, mora ta pasti. Nobena vljudna skepsa piscev v Delu, Objektivu, v Mladini, ... ne velja nič. Trčijo ob načelo »po črki ustave«, ker ta eksplicitno ne prepoveduje kriminalcem kandidirati na volitvah. Kot v opravičilo beremo, da na svetu ni volilcev, ki bi volili kriminalce v parlament - pred nosom pa imamo zgleden primer z »brado« tja v devetdeseta leta in z neštetimi kaznivimi pikantnostmi vmes. Anonimni lumpi bi sproti polagali račune. S pozicije moči, politične »solidarnosti« (vrana vrani ...) in »princu teme« lojalnih oportunistov, pa je vse pometeno pod preprogo. Pravobranilstvu v sramoto, državljanom v škodo.

Zakaj se še najdejo volilci, ki takega politika podpirajo, je racionalno nedojemljiv kompleksen fenomen. Zgleda pa, da večji del podpore lahko pripišemo nasedanju četrt stoletja skrbno samo-negovanemu mitu o zaslugah pri osamosvojitvi, sproti aktualiziranemu z namišljenim likom borca zoper zarote »kontinuitete«. Pred to fantazmo niso imuni niti vsi pravniki. Ko bi se vsaj neutralni dosledni legalisti med njimi toliko ukvarjali z zaščito »ljudstva« pred kriminalci, kot se trudijo s pravicami kriminalcev, ki jim jih podarja luknjasta zakonodaja.

Destilat, ki se nam obeta, spominja na lucidno zapoved: »You have to follow your own rule to be consistantly wrong!«. Zaupanje v »prav« rahlja še rahločutni predsednik države, ki je najprej okrcal sodišče, nato se je z, ojej, mučenikom »neuspele tranzicije« (po agitki SDS) še javno rokoval. Pomeni, da pristaja na maziljenje hirajočega mita in je simbolna druga zaušnica sodnikom. Če bo sodba zares padla, naj odločitev vsaj ne razglasijo »v imenu ljudstva«, ampak »v imenu zakona«. Sklicevanje na ljudstvo je po mnenjski raziskavi Dela Stik 19.7. - nelegitimno.

Spoštovana ga. Maja Novak,

s kolumno Sholastika in kubizem ste znova zabili „glavico na žebljico“. Dobesedno tako. „Kajti namreč“ (kot je v plodnih letih Pavlihe v svoje komentarje vpletal veseljak s totega konca in poleg legendarnega Zlatousta uperil prst v tak ali drugačen problem, nesmisel, absurd ... na katerikoli ravni funkcioniranja takratne skupne države): glavo dajete pri polni zavesti na tnalo slovenske javnosti; enako velja za prav tako človeško čutečo in pri zdravi pameti go. Heni Erceg za javnost obeh novopečenih EU (menda dobro-)sosed.

Obožujem izraz sufražetka, saj od začetka 20. stoletja pove srž: pripadnica gibanja (Google pravi, da moške oblike ni) za volilno pravico in enakopravnost žensk in posledično za vse drugokategorne; dandanes je to skoraj ekvivalent čarovništvu, gnusu nad čemerkoli drugačnem, pa naj se ji/mu reče ženska, homoseksualec, spolno pravoverno naravnan/a, multiseksual(ec)ka, lezbijka, samohranil(ec)ka, maničnodepresivrni ljubitelj školjk ali klošar.

Moja domovina-država pa „menda“ (kot utopična res publica) vedno znova presenečeno odkriva sranje „prejšnjih“, a ji je bolj po duši aliteracija in se pač preprosto in po svoje - zajebava; z nami in posledično sama s sabo. Čigava že je?!

Znova „kajti namreč“: če je najbolj znani domovalec dobovske Puščave deležen tolikšne medijske in obče pozornosti (tudi tole pisanje se, žal, vrti okrog tega), država pa je v riti (od kod sploh samoumevnost, da si zmagovalci volitev take ali drugačne provenience v časih, ki so več kot kritični, že kar na začetku namesto na koncu opravljenega zaupanega jim dela nazdravljajo in je njihova slaščičarsko vedno izvirna torta velikanska? Da ne bi kdo ostal brez?! Fuck me, bi dejal chef Gordon Ramsey.), me je tudi nove vlade in delitve visokih funkcij samo še - strah.

Tretji „kajti namreč“: kaže, da tudi z nemajhno vplivnostjo, kljub upadajočemu številu aktivnih duhovnikov, še vedno dokaj udobno pozicionirane slovenske RKC (ki dosledno pozablja na ustavno ločenost cerkve in države; mašni Rode si je urbi et orbi 15. avgusta ’14, na marijinovnebovzetje, v maši privoščil poduk vsem nam, butalcem zagamanim, o tem, kaj – za božjo voljo! - demokracija je in kaj to ni), vse bolj lezemo v sholastiko, namesto da bi bili kreativni v vsakem pogledu in vsaj malček kubistični.

Glede na trmo vsak dan svečeprižigajočega bolj starodobno kot SDS-podmladkarskega odbora 2014, ki kot njihov vodja, „ne priznava te države in sodišč“, je več kot umesten vaš predlog, da bi bile seje parlamenta (vsaj najkrucialnejše, ki za preživetje države terjajo večinsko udeležbo poslancev) res na oddelku dobovske Puščave. Press (tak ali drugačen) se bo moral pač znajti.

Spoštovani,

veseli smo pohvale in soglašamo z mnenjem Grege Repovža, zapisanim v uvodniku Mladine, ki je izšla 14. 8. 2014, da bi se država lahko na marsikaterem področju zgledovala po Ljubljani. Prepričani smo, da to velja tako za področje kulture, kot tudi za mnoga druga področja, na katerih smo v Ljubljani v preteklih letih pomembno prispevali k dvigu kakovosti življenja in posledično k večjemu zadovoljstvu prebivalcev, prepoznavnosti in ugledu mesta doma in v tujini.

Nikakor pa ni prav, da se avtor uvodnika postavlja v vlogo sodnika, ko govori o županovih »nesprejemljivih ravnanjih, zaradi katerih bi moral zapustiti položaj«. Vnaprejšnje pavšalno obtoževanje in obsojanje posameznih medijev kot sooblikovalcev javnega mnenja, ki pred pristojnimi organi in predvsem sodiščem »vedo«, kdo je kriv in kdo ne, predstavlja pomemben pritisk na sodstvo, za katerega si vsi želimo, da bi bilo neodvisno in učinkovito. Preidimo od besed k dejanjem in počistimo vsak pred svojim pragom, da bo temu v prihodnje res lahko tako.

Dobro znana metoda: ko ne znaš odgovoriti na to, kar je res predmet polemike, skušaš speljati pozornost drugam. Predmet te polemike ni bilo, kot to skuša zdaj zamegliti g. Biščak, vprašanje, ali je v različnih primerih treba odločati različno ali ne, ampak ... bom kar citiral: „To gotovo ve tudi g. Biščak - očitno pa ne ve tega, da je vprašanje, kdaj gre za bistveno različne primere in kdaj ne, eno od najpomembnejših vprašanj zakonitega in pravičnega sojenja, torej izrazito pravno vprašanje.“ Kar dvakrat je namreč izrecno zatrdil nasprotno - da to ni „pravno vprašanje, ampak vprašanje vrednot neke družbe“. Moj odgovor je bil: pravo ni zgolj nekakšen sistem „tehničnih“ pravil za človeško ravnanje, ampak sistem pravil, ki varujejo ravno „vrednote neke družbe“. Ravno pravo (in znotraj njega še posebej ustava) vzpostavlja vrednotni sistem družbe.

In g. Biščak? Namesto odgovora (vztrajanja pri svoji tezi ali odstopa od nje) skuša speljati pozornost drugam - in to celo tako, da mi podtakne, da skušam „pravno utemeljiti potrebo po prioritetni sodni obravnavi“ Janševe zadeve, ker gre za politika. Jasno sem povedal, da se je v tem primeru takrat mudilo zato, da bi se stvar razjasnila še pred začetkom volilne kampanje (ali nato vsaj pred začetkom dela državnega zbora) - kakor se lahko v kakšnem drugem primeru mudi zaradi takratne bolezni otroka obsojene matere, umiranja obsojenčeve žene ipd. In nato sem le malo kasneje (v strokovnem tedniku) pojasnil, da zavlačevanje vrhovnega sodišča pri odločanju o tem vprašanju pri Janši sicer ne pomeni nikakršne politične zlorabe sodstva, da pa temelji na že dolgo ustaljenem, vendar povsem protiustavnem načinu odločanja o vseh tovrstnih vprašanjih (kdaj prekiniti izvrševanje kazni, dokler ne bo sprejeta dokončna odločitev). Sodnikom v nobenem od takih primerov, ne le pri politikih, ni treba najprej preštudirati vsega dolgega spisa, ampak bi v vseh primerih morali najprej hitro odločiti o utemeljenosti ali neutemeljenosti zahteve za odlog ali prekinitev kazni - šele potem pa v normalno potrebnem času o izpodbijani sodbi sami. Nobenega odgovora na ta moj hudi očitek doslej - od nikogar. Jasno, zakaj ne: lažje je igrati na demagoško karto, da hoče Krivic privilegije za Janšo. To mnogi hitro sprejmejo, čeprav ni res - kaj je v našem sodstvu res narobe, so pa težja vprašanja, s katerimi se površnim kritikom ne ljubi resno ukvarjati. Kaj šele, da bi prizadeti priznali kakšno napako, ki jim jo jasno dokažeš.

Ampak malo kasneje pa g. Biščaka vendarle zanese spet k vrednotam - in tam se spet jasno vidi, da so zanj vrednote nekaj zunaj prava. Takole pravi: „Če bodo sodniki odločili, da bi obravnava morala biti prednostna, bodo to storili v nasprotju z vrednotami večine ljudi v teh državi ...“ (skrajšano: ker si politiki v kazenskih zadevah zaslužijo strožjo, ne milejšo obravnavo). Spet demagoški, površnemu bralcu všečen „argument“. V resnici pa bi v vseh nujnih primerih (pa naj bodo politični ali nepolitični) sodišča morala odločati ustrezno hitro, ne pa z nedopustnim zavlačevanjem povečevati nevarnost nastanka večje škode, še zlasti na temeljnih človekovih pravicah. To so vrednote, ki so vpisane v naš pravni red - Biščakova trditev, da bi bilo to „v nasprotju z vrednotami večine ljudi v tej državi“, pa pomeni trditev, da so v ustavo vgrajene vrednote v nasprotju z vrednotami večine državljanov.

In to je seveda lahko kdaj tudi res. Če ustava npr. prepoveduje smrtno kazen, to še ne pomeni, da se s tem večina ljudi strinja. Ampak v pravni državi so sodišča vezana na ustavo in zakon, ne na to, kaj o nečem misli večina ljudi v državi. Kadar je ljudska volja drugačna, mora ta najprej doseči spremembo ustave in zakonov. Da moram to v polemiki dopovedovati celo nekomu, ki je pravnik, je pa tudi eden od simptomov stanja „pravne države“ pri nas.

Na bistveno višji argumentacijski ravni podobna vprašanja v isti številki Mladine obravnava pravnik Dino Bauk, le da se ne morem strinjati z njegovo razlago zakonske določbe, da poslancu preneha mandat, če je obsojen na več kot šest mesecev zapora. Pravi, da v tej določbi ni „časovne komponente“, ki da smo jo vanjo vnesli Teršek, jaz in drugi, ne da bi to „podkrepili z ustreznimi argumenti“. Tega doslej nisem štel za potrebno, ker je že po gramatikalni, kaj šele po logični interpretaciji jasno, da se vseh šest alinej tega člena (če izgubi volilno pravico, če postane trajno nezmožen za opravljanje funkcije, če nastopi nezdružljivo funkcijo itd.) nanaša na to, kar se zgodi po pridobitvi mandata - in že zato isto velja tudi za primer obsodbe na nadšestmesečno zaporno kazen. A prav pri tej alineji njeno „časovno komponento“ dodatno utrjuje še močan ustavnopravni argument: če so volilci za to obsodbo v času volitev vedeli in so obsojenca kljub temu izvolili za poslanca (v državi, kjer ustava in zakon tega ne prepovedujeta), potem je spoštovanje aktivne volilne pravice volilcev in pasivne volilne pravice izvoljenega vrednota, v katero bi lahko posegel samo zakon. A če mu je zakon dovoljeval kandidirati in postati poslanec, si ne znam predstavljati ustavno dopustnega zakona, ki bi takemu, zakonito izvoljenemu poslancu naknadno (retroaktivno) odvzel mandat zaradi že poprej znane obsodbe, ki mu kandidiranja ni preprečevala. Komur to ni všeč, naj se jezi nad pisci ustave in zakonov, ne nad tistimi, ki vztrajamo pri njihovem spoštovanju.

Prej omenjeno je hkrati tisti „vsebinski razlog“ za upoštevanje te „časovne komponente“, za katerega g. Bauk pravi, da ga ni mogoče najti. Res ne - če pozabiš na ustavo in na pomen v njej vzpostavljenih temeljnih pravic.

Še nekaj o zame neresnem „argumentu“, da moje in Terškovo stališče odpira pot „zaporniškim strankam“ in „parlamentu kriminalcev“: na svetu ni volilcev, ki bi volili splošno znane kriminalce v parlament. Če začne kje iz političnih razlogov, ker npr. oblast politične nasprotnike obsoja kot kriminalce, nastajati ta „nevarnost“, jo pa oblast z zakonom hitro prepreči. Ali pa (iz drugačnih razlogov) npr. v Indiji, za katero sem prebral, da je že 30% poslancev osumljenih korupcije, spolnega nasilja in podobnih dejanj. Toda v Indiji je obsojencem (nad dve leti) prepovedano tako kandidirati kot tudi ostati poslanec - bomo pač tudi pri nas morali stvar ustrezno pravno urediti.

In še ena zanimivost iz indijske izkušnje. Lani je vrhovno sodišče razglasilo za neustavno zakonsko določbo, po kateri mandat obsojenemu poslancu ne preneha, dokler niso izčrpana vsa pravna sredstva zoper obsodbo. V indijski ustavi namreč piše, da mandat preneha z obsodbo - in pooblastila za drugačno zakonsko ureditev v ustavi ni. Konec debate. Zato bi tudi pri nas ustavi zvesti vrhovni sodniki morali hitro in „suho“ (kot indijski) odločiti: ker je bil Janša izvoljen v skladu z ustavo in zakonom, ga je treba do dokončne odločitve o njegovi obsodbi takoj izpustiti (z opombo: če hočete v kasnejših primerih kako drugače, pa popravite ustavo in/ali zakon). Težko vprašanje, kako rešiti zadrego, če bi bila Janševa obsodba doma na koncu potrjena, preden se mu bo mandat iztekel, pa si prepustimo za takrat, ko bi se to zgodilo. Upam, da se ne bo - kajti potem bi sledil še Strasbourg. Tam smo bili že dvakrat hudo „tepeni“ - bomo tvegali še tretjo osramotitev?

V vaši reviji je bil pred kratkim objavljen prispevek – avtor je Marcel Štefančič jr. – ki javnost seznanja, kako ena od lestvic politične stabilnosti meri in ocenjuje položaj Slovenije v primerjavi z drugimi državami (»Številka, ki ne laže – Zakaj Slovenija spada med najstabilnejše države na svetu«, Mladina, 25. 07., str. 32-33). Avtor razgrinja dognanja iz mednarodne primerjalne analize stabilnosti/krhkosti na osnovi kazalnikov oziroma indeksa, ki se je letos preimenoval v Fragile States Index. Ta indeks oz publikacijo, kjer je ta obelodanjen ta indeks izdaja in ureja Fund for Peace, ki ima sedež v Washinghtonu (www.fundforpeace.org) Iz prispevka izhaja, da je naša država izjemno dobro ocenjena, saj spada v prestižno skupino »zelo stabilnih držav«. Po stopnji stabilnosti je pred nami le 15 držav (od 177 kolikor jih je zajetih v analizo).

Avtor prispevka v Mladini je fasciniran nad temi podatki (»številke ne lažejo«), v podtonu je zaznati patriotizem in ponos, da je državljan tako stabilne in perspektivne države. Tudi ideološko mu to imponira, saj je Slovenija v skupnem seštevku predstavljena kot stabilnejša država od ZDA (kot trdnjave globalnega neoliberalizma in kapitalizma). V času malodušja in že kar bizarnega dramatiziranja (recimo a la Srečo Dragoš ali Franček Drenovec v Mladini ali na drugi strani kakšen Boštjan Turk), bi takšni optimistični podatki lahko bili pohvale vredni. Seveda le v primeru, če so podatki oziroma izsledki vsaj približno zanesljivi in strokovno neoporečni. Pa je temu tako? Potem, ko sem proučil omenjeno publikacijo, imam celo vrsto pomislekov.

Indeks fragilnosti je sestavljen iz dvanajstih socio-ekonomskih in politično-vojaških (v bistvu varnostnih) kazalnikov, ki vsebujejo vrsto spremenljivk oziroma subindikatorjev. Zatakne se že pri prvem indikatorju, ki ga imenujejo »demografski pritiski«. Verjeli ali ne, naša država se tu odreže fantastično, saj je peta najboljša na svetu! Pred njo se le Finska, Islandija in Luksemburg ter malenkostno Norveška Isto število točk imajo še Češka, Švica in Nova Zelandija. Pri tem kazalniku si je Slovenija nabrala odločilne točke za skupno uvrstitev. Vendar to pomeni, da imamo pri nas napačno predstavo, da je eden od najhujših problemov prav v demografiji oziroma staranju prebivalstva.

Podoben primer je z indikatorjem, ki poskuša zajeti razcepljenost elit (Factionalised elites). Edini konsenz, ki ga imamo pri nas je v tezi, da je naša (zlasti politična) elita polarizirana in nesposobna doseganja bazičnega soglasja. Na tej tezi sloni tudi zmaga SMC na nedavnih volitvah. Toda avtorji iz Fund for Peace nam kažejo popolnoma drugačno sliko. Pozicija Slovenije na tem indikatorju je še osuplivejša, je namreč peta najboljša na svetu v smislu obstoja nekonfliktne elite! Pred nami so le Finska, Nova Zelandija, Danska in Norveška kot države, ki imajo najmanj razcepljeno in nekonfliktno elito. Isto število točk ima Avstralija. Avtorji tu uporabljajo podindikatorje, ki jih težko razumeti, še težje je dobiti vpogled v baze podatkov, ki so empirična podlaga teh podindikatorjev.

Nasprotno, pa bi pri kazalniku »neenakomeren ekonomski razvoj« pričakovali višjo uvrstitev Slovenije, saj naj bi tu pomembno vlogo igrali podatki o dohodkovnih razlikah (Gini) in dostopnosti storitev tudi v ruralnih predelih. Toda izsledki kažejo, da smo tu med slabšimi v skupini razvitejših držav. Celo več – in to M. Štefančiču ne bo všeč – smo zelo blizu ZDA (razlika je le 0.3 točke)! Glede na podindikatorje (ki so tu relativno dobro opredeljeni oziroma razumljivi), bi morali biti v ospredju. Namreč Slovenija ima (po Evrostatu) najmanjši Ginnijev količnik v EU, morda je glede na ta količnik celo prva v svetovnem okviru. Seveda pa se tu zastavlja vprašanje, ali je ta kazalnik pravilno izračunan in kako ga interpretirati. Ne glede na to, pa ni jasno, katere podatke so avtorji indeksa stabilnosti/fragilnosti držav sploh uporabili pri opredelitvi tega kazalnika, ki pa se v precejšnji meri prekriva z drugim kazalnikom »revščina in ekonomsko nazadovanje« (kar je z vidika celotnega indeksa problematično). Pravzaprav ta indikator v svoji operacionalizacij vsebuje dva več različnih in neusklajenih vidikov, od zadolženosti države do brezposelnosti in BDP na prebivalca oz. kupne moči. To je pojmovna zmeda. Vendar se Slovenija – spet proti vsem pričakovanjem – tu dobro odreže, vendar slabše od ZDA. Kot, da ne bili v ekonomski in socialni krizi!

Menim, da to zadostuje za sklep, da gre pri indeksu stabilnosti za teoretsko nedodelano, metodološko sporno in skrajno netransparentno analizo. Ta ugotovitev lahko podkrepimo s podatkom, da so avtorji tega indeksa v znanstveni skupnosti neznani, da jih ni v nobeni resni mednarodni primerljivi bibliografski bazi (kot je Scopus). Ne bom rekel, da ne opravljajo koristnega dela na drugih področjih, toda njihov indeks je neuporaben v znanstvene namene. Bojim pa se, da ni uporaben niti za širšo javnost in medije.

Novinar Denis Vičič je v svojem članku Pomembna simbolika poleg mojih stališč, napisanih v pismu Massimilianu Lacoti, povzel tudi mnenje dr. Jožeta Pirjevca, ki je med drugim opozoril, da bi morala »Spomenka Hribar pismo nasloviti na Erjavca in njegovega italijanskega kolega«. Kdor je naredil eno, naj bi še drugo? Sama menim takole: nekdo napiše nekaj, kdo drug pa kaj drugega oziroma drugemu. Upam, da je dr. Jože Pirjevec napisal pismo Karlu Erjavcu in njegovemu italijanskemu kolegu. Sicer pa sem svoje pismo Massimilianu Lacoti poslala v informacijo našemu (začasnemu) ministru za zunanje zadeve, g. Karlu Erjavcu, s komentarjem, ki ga prilagam.

Spoštovani g. Karl Erjavec, minister za zunanje zadeve (začasne) Vlade R Slovenije

V priponki Vam pošiljam svoje pismo Massimilianu Lacoti ob njegovem prihodu na ljubljanski Grad, kjer je položil venec v spomin pobitim Italijanom. Pismo je objavil tržaški Primorski dnevnik (v četrtek, z datumom 1. junij), pa tudi Sobotna priloga Dela. 

Pismo Vam pošiljam v vednost in hkrati z vprašanjem: Ali je generalna konzulka Ingrid Sergeš z Generalnega konzulata RS v Trstu obvestila zunanje ministrstvo in Vas osebno o tej nameri Unije Istranov z Lacoto na čelu? Če je, ali ste kaj reagirali na to – videti, slišati ni bilo! In če vas ni obvestila, kako pa zasleduje to, kar se dogaja v Trstu in zadeva tržaške Slovence in, še več, nas v Sloveniji?

In zanima me tudi to, ali boste zdaj reagirali na to nesramno politično provokacijo in poskus ponižati Slovenijo in Slovence?

Prijazen pozdrav, Spomenka Hribar

Seveda mi minister Erjavec na moje pismo ni odgovoril! Tako pač poslujejo z državljani naši ministri!

Še slabše je! Predsednik države Borut Pahor, hrvaški predsednik dr. Ivo Josipović in italijanski predsednik Georgio Napolitano so se v Sredipolju (tudi Rodopolje) pred spomenikom (kostnico) družno poklonili spominu v I. svetovni vojni padlim italijanskim vojakom. Prvo simbolično dejstvo je, da so v tej kostnici pokopani samo italijanski vojaki – toda na Soški fronti so padli tudi številni Slovenci in Hrvati, Avstrijci, Čehi … kot avstro-ogrski vojaki! Torej je ta poklonitev zgolj enim žrtvam dejansko bila sakrilegij: povzdigneš ene, druge spregledaš, zamolčiš!

Ob tem je treba opozoriti, da je v Foljanu, le 2,5 km od tega, za Italijane simbolnega svetišča (Sacrario Militare di Redipuglia), avstro-ogrsko pokopališče, kjer je pokopanih okrog petnajst tisoč vojakov, tako Italijani, kot Slovenci, Avstrijci, Čehi in drugi. Drugo pa je dejstvo, da se je ta poklonitev samo italijanskim vojakom zgodila 6. julija, na (87.) obletnico rimskega sklepa o odpravi vseh manjšinskih pravic Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini, s čimer so bili dokončno prepovedani slovenščina in hrvaščina v javni rabi, razpuščeni vsi manjšinski časopisi in organizacije … in se je začel kulturni genocid nad Slovenci in Hrvati, dvajsetletno trpljenje še pred II. svetovno vojno! Slaviti zgolj italijanske žrtve ob tem, ko smo po I. svetovni vojni izgubili velik del Primorske, torej našega ozemlja (precejšnji kos za vedno)? Na obletnico take rimske politike se je šel poklonit zgolj italijanskim žrtvam naš predsednik države!

Ko vzameš skupaj ti dve dejstvi, šele uvidiš, kako bedna sta slovenski in hrvaški predsednik; ali je šlo za nevednost, ignoranco, za slepoto, ali za italijansko zvitost niti ni pomembno; gre za ponižnost, uslužnost, brez zgodovinskega spomina, brez nacionalnega dostojanstva, brez pietete.

Sicer pa je tako ravnanje značilno za večino naših zunanjih ministrov in političnih veljakov že od osamosvojitve naprej: udinjanje tujim interesom, da ne rečem klečeplazenje. Njihovo osebno dostojanstvo me ne zanima – toda z njim so poniževali slovensko nacijo!

No, pa to še ni bilo dovolj! Naslednjega dne, v ponedeljek, 7. julija, sta slovenski in italijanski predsednik na Sveti Gori nad Novo Gorico odkrila »klopco miru« z medeninasto ploščo z dvojezičnim napisom. Na tej klopci sta se potem pogovarjala o spravi. Ampak tisti »ploščici« se očitno ni zdelo, da izreka resnico, pa je že naslednjega dne sama odpadla.

Da se pri tem svojem poniževalnem in (samo)ponižujočem ravnanju sklicujejo na spravo, je absurdno: pri spravi vsakdo ohrani osebno in nacionalno dostojanstvo in zvestobo resnici – ob hkrati pripravljenosti enako dopustiti drugemu!

Goriški nadškof Carlo Redaelli je objavil, da se bo papež Frančišek 13. septembra udeležil spominske slovesnosti na avstro-ogrskem pokopališču – torej tam, kamor bi trije predsedniki morali iti najprej – in potem se bo poklonil vsem žrtvam I. svetovne vojne ob kostnici v Sredipolju oziroma Rodopolju. Poudarjeno: vsem žrtvam! Vsaj papež ve, kaj je pieteta!

Blaznost dajanja prednosti pravici voliti in biti voljen pred izvajanjem polnomočne kazni je mogoče ilustrirati z naslednjo sci-fi fabulo: tik pred naslednjimi volitvami nekdo izvede uspešen atentat na Janeza Janšo, se preda, prizna krivdo, je pravnomočno obsojen in gre kot urejena osebnost prostovoljno v zapor. Na volitvah nastopi na listi stranke in to v izvoljivem volilnem okraju, po možnosti takem, kjer rumeno-modra stranka niti približno ne uživa kak-

šnega spoštovanja, kvečjemu nasprotno. Na listi je ta naš kandidat-antentator izvoljen in ker je po logiki dela pravne stroke volja ljudstva nad pravosodjem, se znajde v parlamentu kot poslanec.

Pri stanju duha pravniške stroke se mu lahko celo zgodi, da se mu kazen zaradi dobrega dela v parlamentu celo skrajša, kakršno je stanje političnega duha pa ni dvakrat reči, da ne bi postal član parlamentarne komisije za človekove pravice ali nadzor obveščevalnih služb ...

Pod naslovom Monsanto obvlada Peter Petrovčič (Mladina 8. 8. 2014) kratko poroča o nameri ameriškega podjetja Monsanto, da s »kukavičjim jajcem« pomaga prizadetim v poplavah v Srbiji, Hrvaški in Bosni in Hercegovini. Bilo bi seveda prav, če ne bi novinar z navedbo, da gre za gensko spremenjene sorte (GSO) krepko zavajal bralce.

Oglašam se zato, ker je zgodba tipična. Ob novici o donaciji (16 junij 2014), ki jo lahko preberete v izvirniku na http://monsantoblog.eu/monsanto-helps-serbia-croatia-and-bosnia-after-worst-flooding-in-more-than-a-century/ in kjer izrecno piše, da gre za donacijo »tradicionalnih« sort, se je že tri dni potem pojavil zapis http://revolutionandbeer.com/?p=2021, ki namerno zavaja in govori o donaciji GSO sort. Jasno, tako hrvaški kot slovenski tisk je pograbil le tale potvorjen zapis (ali njemu podobne), novinarjem se pa očitno ni zdelo primerno preveriti točnosti navedb.

Tovrstno poročanje se vleče pri tematiki o GSO že dolga leta. Seveda ni čudno, da je prav slovensko javno mnenje med najbolj nenaklonjenimi sodobnim sortam, saj jih tako mediji kot aktivisti vseh barv in vztrajno strašijo z najrazličnejšimi prijemi, politiki pa to pridno izkoristijo za lastno promocijo. Zapis kot je tale v Mladini (ki sicer par strani naprej poroča o uspelem zdravljenju ebole s transgenim tobakom) seveda dopolnjuje sliko. Bodimo enkrat iskreni: Slovenci se imamo za napreden narod, a verjamemo prav vsaki babji čenči. Dejansko nismo nič boljši od Nigerijcev, ki so tudi z umori zdravstvenih delavcev preprečili cepljenje proti otroški paralizi in s tem onemogočili izkoreninjenje bolezni s celega sveta. V Nigeriji je bil argument, da je cepljenje dejansko namenjeno sterilizaciji

žensk. Podobne argumente slišimo o GSOjih, s tem da ne verjamem, da bi vam provprečen državljan sploh znal pojasniti, kaj naj bi bilo s sodobnim sortimentom narobe. S tem se seveda kar sami uvrščamo na rep razvitih držav, izgubljamo številne poslovne priložnosti in onemogočamo generacijam strokovnjakov tržno uspešno delo.

Kadar pravniki iz prava izločijo vrednote

Lep (bolje: žalosten) primer za tak „tehnični“ pristop k pravu je to, kar je v prispevku „Absurdistan“ v rubriki Pisma napisal pravnik Bogdan Biščak (Mladina, 11. julija). Ker na to - zaradi obremenjenosti z nujnimi tekočimi zadevami izbrisanih, azilantov itd. - lahko reagiram šele zdaj, ni več potrebno odgovarjati na to, kar je bilo medtem pojasnjeno že drugje, in se lahko omejim na temo, nakazano v naslovu.

Bogdan Biščak je svoj „tehnični“ pogled na pravo zelo jasno (bolj, kot je morda hotel) pokazal s svojim nasprotovanjem mojemu opozorilu, da načelo enakosti pred zakonom zahteva različno odločanje v (bistveno) različnih primerih in da primer obsojenega politika (s še odprtim postopkom pred vrhovnim in ustavnim sodiščem) v času volilne kampanje ni enak primerom večine drugih obsojencev v podobni fazi postopka. Pa tudi primer obsojene matere s trenutno hudo bolnim otrokom ne, ali primer obsojenca z bolno ženo, ki ravno takrat nujno potrebuje njegovo pomoč - itd. itd. Primeri so različni - in če se bistveno razlikujejo, jih ni dopustno obravnavati vse po enem kopitu.

To gotovo ve tudi g. Biščak - očitno pa ne ve tega, da je vprašanje (presoja), kdaj gre za bistveno različne primere in kdaj ne, eno od najpomembnejših vprašanj zakonitega in pravičnega sojenja, torej izrazito pravno vprašanje. Kar dvakrat namreč zatrdi ravno nasprotno - da to „ni pravno vprašanje, ampak je vprašanje vrednot neke družbe“, in da „je to v osnovi razprava o vrednotah“. Toda pravo nikakor ni (oziroma ne sme biti, čeprav ga ljudje zaradi njegove prevelike zapletenosti pogosto tako razumejo, še zlasti, kadar je to res slabo pravo!) zgolj nekak-

šen sistem „tehničnih“ pravil, kako v družbi ravnati, kaj se sme in kaj se ne sme, ampak gre za sistem pravil, ki varujejo, podpirajo in spodbujajo ravno „vrednote neke družbe“. Pravo (in znotraj njega še posebej ustava) vzpostavlja vrednotni sistem družbe - seveda tistega prevladujočega, pravno podprtega in sankcioniranega. Z njim konkurirajoči vred-

notni sistemi so z njim seveda lahko tudi v konfliktnem razmerju.

To vprašanje „pravno določenih“ vrednot neke družbe prav gotovo „ni odvisno le od pogleda enega bivšega in treh sedanjih ustavnih sodnikov“, kot nelogično ironizira g. Biščak. Ti štirje (pa medtem še kdo zraven - glej npr. zadnjo številko Pravne prakse) namreč zelo dobro vedo, da je glavni varuh tega „ustavnega reda vrednot“ sodstvo in zadnji varuh ustavno sodišče, ne katerikoli posamezniki. Seveda so pogledi posameznih sodnikov in drugih ljudi na ta vprašanja lahko marsikdaj tudi različni - in obvelja (vsaj začasno, do morebitne spremembe pogledov) mnenje večine v sodišču. Kako bo s tem pri zadevi Patria, bomo šele videli - počakajmo.

Če naša ustava in zakon obsojencu ne prepovedujeta kandidirati (v nekaterih državah jim prepovedujeta), je nujna posledica take ureditve, da mu je potem omogočeno tudi enakopravno sodelovati v volilni kampanji. Janša je bil povsem zakonito izvoljen za poslanca - vsi ljudski izvoljenci pa morajo imeti zagotovljene možnosti, da to svojo ustavno funkcijo tudi neovirano izpolnjujejo. Če seveda spoštujemo to, da je ustava najvišji zakon - in da je zato na volitvah izraženo voljo ljudstva treba spoštovati, pa če nam je to všeč ali ne.

Ogromna večina volilcev je na teh volitvah - sicer le indirektno, a vendarle dovolj jasno - povedala, da trditvam o „politično montiranem procesu“ zoper Janšo ni verjela - in ta poraz je za Janšo in za SDS mnogo hujši kot obsodba na sodišču. Tudi iz tega razloga Janševim političnim nasprotnikom priporočam, da se „urazumijo“ in da se nehajo zaletavati ob njegovo povsem nesporno izvolitev za poslanca. Še zlasti zdaj, ko še niti v Sloveniji ni dokončno odločeno, ali bo njegova obsodba obveljala ali ne. Sam upam, da bo razveljavljena, ker morajo pač tudi pri Janši za kazensko obsodbo obveljati enako stroga pravila kot za vse druge. Da se ne presliši, ponavljam: enako stroga pravila kot za vse druge! Prevladujoče „ljudsko mnenje“, da je nekdo kriv, namreč v pravni državi še nikakor ne zadostuje tudi za kazensko obsodbo.

In - za konec - morda še tole vprašanje: ali Sloveniji ni bilo dovolj, da se je v Strasbourgu že dvakrat hudo osramotila (pri izbrisanih in pri tujih deviznih varčevalcih) - bi se zdaj rada še tretjič? Tudi tam nas je slovenskemu kršenju pravic nasprotovala le peščica posameznikov, vsi drugi so to tiho ali glasno podpirali, podobno kot zdaj. Dr. Mencinger je v zadevi deviznih varčevalcev že pred 18 leti javno pozval k razumu in k spoštovanju prava - zaman. Politika je prevladala nad pravom. In dlje ko kršenje pravic traja, hujše posledice pusti. Tudi finančne - a posledice v izkrivljeni zavesti, v izkrivljenem dojemanju, kaj je veljavni „red vrednot“ v družbi, so lahko še hujše in usodnejše.

V prispevku »Sejem ničevosti. Darko Horvat med londonsko konservativno elito« avtor povzema članke angleškega časnika The Guardian, ki govorijo o seznamu gostov na donatorski večerji britanske konservativne stranke, ki je potekala leta 2013. Avtor prispevek zaključi z navezavo na dogajanje doma. Bralca in zainteresirano javnost bom morda razočaral, saj se bom vzdržal komentiranja, ker namreč menim, da bi sleherni odgovor na navedbe tujih novinarjev, pa naj bo samo navedba, da ne držijo, potreboval dodatno razlago in umestitev v konkretno okolje, ki je bralcu gotovo tuje in povečini neznano. Moje pisanje bo tako namenjeno navedbam o mojem vplivu na delovanje Faktor banke in navedbam o dolgovih do domačih bank.

Naj uvodoma pojasnim, da nikdar nisem obvladoval Factor banke. Res je, da sem bil član nadzornega sveta, vendar je tudi res, da sem kot član nadzornega sveta odstopil. Moj odstop pa se je dogajal v času, ko nihče ni mogel vedeti, da se bo banka znašla v današnjem položaju, saj je banka poslovala z dobičkom. Kako se je zgodba banke razvijala od mojega odstopa kot člana nadzornega sveta banke, predvsem pa zakaj se je tako končala, je piscu neznanka.

Odgovor na navajanja o mojih dolgovih in dolgovih mojih nekdanjih družb do slovenskih bank potrebuje kratek predgovor. Iz Slovenije sem se odselil leta 2002 in takrat začel s prodajo mojih posrednih lastniških udeležb. Večino naložb sem prodal takoj, zadnja prodaja pa se je zgodila leta 2007. Tako že nekaj časa v Sloveniji nimam naložb, na usodo družb, ki so bile v moji neposredni ali posredni lasti, pa seveda nimam vpliva. Ker je od tega minilo toliko časa, pa bi razpravljanje o moji odgovornosti za dolgove in stanje družb, ki so bile v moji posredni ali neposredni lasti oziroma sem v teh družbah imel delež, neresno.

Takšne povezave so iskanje grešnega kozla. Ker iskanje grešnega kozla ni novinarstvo, sklepam, da gre preprosto za diskreditacijo, zato mi na tem mestu ne preostane drugega, kot da bralca napotim na članek Darko Horvat ni več lastnik Aktivinega imperija, ki je leta 2006 izšel v časniku Dnevnik in je v celoti dostopen na spletnem portalu Dnevnika.

Glede mojih dolgov do domačih bank, bančnih preiskavah in Factor banki, tako lahko samo ponovim, da nobena posredno ali neposredno povezana družba nima dolgov do slovenskih, niti tujih bank in nobena slovenska ali tuja banka me ne terja. O dogajanjih v tujini in mojem delu v tujini pa ne bom razlival črnila.

Komentar Igorja Koršiča na moj zapis v Mladini št. 27 z uredniškim nadnaslovom Le da so lepi in čisti in mojim naslovom »Politični državljan in državljanka ali nikoli zadovoljen in zadovoljèn individuum« je nazoren dokaz tega, kako radikalno različna so lahko branja in razumevanja istega besedila.

Ker se mi ob tem zdi, da so v tekstu gospoda Koršiča izpeljani tudi sklepi, ki nikakor ne morejo izhajati iz mojega zapisa, bom opozorila zgolj na nekaj mojih izhodišč, ki jih je g. Koršič povsem spregledal, in obenem vabim bralke in bralce, da se, če želijo, s ponovnim branjem o vsebini prepričajo tudi sami.

1.Namen mojega zapisa ni bila celovita analiza stanja naše družbene stvarnosti, to bi bilo domišljavo in pretencionzno, je pa iz pisanja g. Koršiča mogoče dobiti tak občutek. Opozoriti sem skušala predvsem na nezadostnost tistega dela kritik našega političnega prostora, ki ob volitvah vedno znova govorijo o tem, da na njih nimamo med čem izbirati, da so vsi političarke in politiki enaki, da vedno glasujemo PROTI nekomu, ne pa ZA nekoga. Skratka, na kratko(vidno)st in poenostavljenost nenehnega iskanja nečesa novega, tokrat „novih obrazov“ in ne, denimo, novih programov, idej ali konceptov). Na to sem opozorila, ker so tudi vstaje in ljudje, ki so v njih aktivno delovali (a ne leti) prispevali k temu, da smo imeli tokrat širši spekter izbir. Težko je torej razumeti potrebo g. Koršiča, da pred mano brani vstaje in v njih sodelujoče.

2. Ob tem sem v zapisu želela opozoriti tudi na delovanje tistega dela medijev, ki so predstavitve kandidatk in kandidatov zastavili tako, da so ali iz njih hoteli narediti medijske zvezde ali zabavljače (in pri tem izpostavljali za politiko ne ravno ključna vprašanja glede na trenutno stanje v družbi) ali pa jih prikazovali kot popolne nesposobneže, ki jih je treba osmešiti in prikazati kot na sebi nevredne kandidature oziroma opravljanja politične, npr. poslanske funkcije. Ne en ne drug pristop po mojem prepričanju ne vodita v opustitev skrajno anti-politične nastrojenosti dela medijev in javnosti, temveč v to, da bi tisti, ki se na koncu odločamo, dobili za svoje odločitve potrebne informacije in bi torej lahko na podlagi karseda objektivnih informacij (pa tudi intepretacij!) izbirali ter se odločali za po naši oceni najprimernejše kandidate in kandidatke za opravljanje političnih funkcij. Nasprotno – oba omenjena pristopa povečujeta delež ne-volilk in ne-volilcev, ki se še vedno odločajo za abstinenco volitev.

3. Naj poudarim še, da v članku nisem nikjer ne posredno ne neposredno „branila“ politikov, ki so nam, kot navaja g. Koršič, doslej vladali, niti jih nisem prikazovala kot „kamikaze“, ki da se „žrtvujejo za nas“. Tega vprašanja v svojem tekstu nisem podrobno obdelala, ker za ugotavljanje odgovornosti nosilcev javnih funkcij za nastalo situacijo kot posledico napačnih odločitev v pravni državi obstajajo druge instance oziroma organi, svoje pa vedno povedo tudi državljanke in državljani na volitvah, in tako je tudi prav.

Grega Repovž je v uvodniku Mladine (’Razkrivajoči dokument’, 1. 8. 2014, str. 2) zapisal trditev, da je minister Jernej Pikalo, socialdemokrat, poskušal uvesti šolnine v šole. Ta trditev je popolnoma neresnična in v nasprotju z dejstvi. Predlog Zakona o visokem šolstvu (ZViS-1), ki je v pretežni meri že usklajen tudi s predstavniki reprezentativnih sindikatov, ne uvaja šolnin. Nasprotno. Zagotovilo brezplačnega študija je prvič v zgodovini jasno zapisano ravno v predlogu ZViS-1. Predlog namreč določa, da ima vsakdo enkrat v življenju pravico do brezplačnega študija na prvi in drugi stopnji. Ta bo dana po novem tudi zaposlenim, ki te pravice še niso izkoristili. Minister dr. Pikalo tudi sam osebno, kar je že večkrat javno izrazil, tudi v intervjuju za Mladino, katere odgovorni urednik je g. Repovž, sicer nikdar ne bi pristal na uvedbo šolnin.

S spoštovanjem,

V 30. številki letošnje Mladine je Borut Mekina predstavil pet izzivov za novo koalicijo oziroma za nove nosilce slovenske ekonomske politike. S člankom in njegovimi sklepi se v glavnem strinjam, imam pa dve pripombi.

Prvič. Avtor članka je dal četrtemu izzivu nove koalicije napačen naslov. Namesto »zaustavitev privatizacije« bi moral napisati »zaustavitev razprodaje slovenskih podjetij«. Gre za proces poceni (na koncu recesije in že zato z velikim popustom) prodaje privatnih podjetij. Tudi, če je država v njih delničar, ima tam položaj osebe civilnega prava. Praksa kaže, da se ne prodaja samo državni delež pač pa celo podjetje in to v glavnem njegovemu konkurentu. Proces je dobro organiziran, rezultat učinkovitega lobiranja uradnikov Direktorata za gospodarske in finančne zadeve Evropske komisije, in medijsko podrt.

Drugič. Avtor članka v petem izzivu predlaga spremembo gospodarske politike. V bistvu govori o razvojni politiki. Včasih zanjo uporabljamo tudi izraz »industrijska politika«. To politiko smo na Slovenskem začeli voditi z zamudo in v glavnem šele, ko smo lahko zanjo angažirali t.i. evropska sredstva. Torej nekako od leta 2004 dalje, še zlasti intenzivno pa od leta 2009. Zanjo smo uporabljali evropske standarde (pravila državnih pomoči na enotnem evropskem trgu). Pri malih in srednje velikih podjetjih ta politika spodbuja investicije v nove tehnologije, pri večjih podjetjih pa v glavnem razvojno in raziskovalno dejavnost ter povezavo z inštituti in univerzami. Načeloma v tej politiki ni prioritet, pač pa je zaveza po soudeležbi gospodarstva pri investiranju v razvojne projekte (nove izdelke ali storitve, nove tehnologije,…). V slovenski razvojni politiki zadnjih let bi lahko elemente oblikovanih prioritet sicer opazili pri t.i. »centrih odločnosti« in »kompetenčnih centrih«. Danes se te politike preoblikujejo v t.i. »strategijo pametne specializacije«. Učinkovitost državnih sredstev, namenjenih razvojni politiki, je nadzirala ustanova, ki je ta sredstva prek javnih razpisov podeljevala (TIA – Javna agencija za tehnološki razvoj Republike Slovenije – v 2012 vključena v SPIRIT, Podjetniški sklad, Ministrstvo za gospodarstvo,…), pa tudi Urad za nadzor proračuna. Zlorabe so bile sankcionirane.

Poleg nepovratnih sredstev so del slovenske razvojne politike od leta 2009 dalje predstavljali krediti Slovenske izvozne in razvojne banke (SID) ter krediti Evropske investicijske banke (v Sloveniji jih je plasirala v glavnem preko SID in včasih tudi preko SKB). Kot obliko povratnega financiranja razvoja je slovenska država ustanovila sklade tveganega kapitala.

Slovenija v vodenju intenzivne razvojne politike ni osamljena. Ta politika je značilna za vsa sodobna razvita gospodarstva. Se pa po metodah razvojna politika (lahko tudi industrijska politika ali pa strateška politika) med razvitimi gospodarstvi nekoliko razlikuje. Za nas je, kot rečeno, značilen evropski tip razvojne politike, kakršnega dopušča in omogoča institucionalni okvir delovanja na enotnem evropskem trgu. Ta okvir dovoljuje nekoliko intenzivnejšo razvojno politiko (višji delež državnega financiranja razvoja in raziskav, v malem gospodarstvu tudi investicij) pri gospodarsko manj razvitih državah in regijah. Zato ima Slovenija pri tej politiki nekoliko več manevrskega prostora kot Avstrija ali pa na primer Nemčija. Pri slednji lahko dodamo, da je bil bistveni del t.i. Schröderjevih reform, poleg zamrznitve plač in povišanja starosti pri upokojevanju, ravno intenzivna razvojna politika. Rezultati niso izostali.

Ob recesiji na naših glavnih trgih (EU, države, nastale na območju bivše Jugoslavije) in omejevalni kreditni politiki Banke Slovenije (po juliju 2010) je bila intenzivna razvojna politika z vplivom na izboljšano konkurenčnost našega gospodarstva edini vzvod odpravljanja gospodarske krize. V to krizo je Slovenija vstopila kot velik neto uvoznik (na poti v položaj strukturno odvisnega gospodarstva), izstopila pa kot velika neto izvoznica. Premik je bil takšen:

- med recesijo 2009 je slovenski izvoz blaga in storitev upadel za 4.3 milijarde evrov (17%);

- od 2009 do 2013 se je slovenski izvoz blaga in storitev povečal za 6.5 milijarde evrov (31%);

- leta 2013 je bil slovenski izvoz blaga in storitev za 2.3 milijarde evrov (9%) večji kot med konjunkturo na svetovnem trgu leta 2008;

- leta 2008 je bil slovenski izvoz blaga in storitev za 0.9 milijarde evrov manjši, leta 2013 pa z 2.4 milijarde evrov večji od ustreznega uvoza.

Ti rezultati so bili doseženi brez pomoči politike deviznega tečaja in ob počasni rasti realnih plač. Te so se na zaposleno osebo od 2008 do 2011 povečale za slabih 5% in leta 2012 upadle v novi recesiji, povezani s kreditno politiko Banke Slovenije in ZUJF. Pa še takrat je slovenski izvoz blaga in storitev naraščal.

Avtor članka »Pet izzivov za Mira Cerarja« navaja rezultate slovenske razvojne politike v EMO orodjarni d.o.o. kot slab primer te politike. Po meni dostopnih podatkih se je konkurenčnost EMO orodjarne d.o.o. s pomočjo ukrepov slovenske razvojne politike okrepila in to podjetje je nato tudi povečalo prodajo na najzahtevnejše trge. Problem je nastal, ko se je solastnik tega podjetja vključil v vodenje razvojne politike. O rezultatih te politike na ravni posamezne gospodarske organizacije je v lanski 25. številki Mladine na primer govoril tudi mag. Iztok Seljak, izvršni direktor Hidrie.

V zvezi s člankom »Nezdružljivosti navkljub«, objavljenim na strani 35 v tedniku Mladina št. 30 z dne 57.7.2014, v katerem sem navedena, vas prosim, da v skladu z določbami 42. in 43. člena Zakona o medijih objavite moj odgovor .

Svojo poklicno pot sem začela kot sodnica, vmes sem bila odvetnica in se vrnila v sodstvo. Vedno sem delovala v skladu s predpisi, ki sodnikom postavljajo določene omejitve v njihovem zunaj poklicnem udejstvovanju. 133. člen Ustave določa, da funkcija sodnika ni združljiva s funkcijami med drugim tudi političnih strank. Ne glede na to, da Kodeks sodniške etike zavezuje člane Sodniškega društva, katerega članica nisem, sem ga in ga vedno bom upoštevala pri svojem izven sodnem ravnanju, prav tako zakonska določila 4. člena Zakona o sodiščih in 42. člena Zakona o sodniški službi. Slednji v 7. točki prvega odstavka 29. člena določa kot merilo pri ocenjevanju sodniške službe sodelovanje v zakonodajnih postopkih.

V svoji iskreni želji, da lahko s svojimi več desetletnimi izkušnjami na različnih področjih sodstva, morebiti prispevam k razvoju pravne kulture, sem sodelovala v, po moji presoji sicer nerodno poimenovani komisiji, ki ni navedena v nobenih pravilih stroke stranke SDS. Ni organ stranke in zato, tudi če bi si prizadevala v tej smeri, ne bi mogla biti v njej funkcionarka. Delovala je zgolj kot nepovezani »civilni debatni krožek« v strokovnem delu Odbora za pravosodje in javno upravo Strokovnega sveta SDS. Tako kot ima možnost vsak sodnik podati kakšno strokovno pripombo ali predlog na zakonske predloge, ki se pošiljajo tudi predsednikom sodišč in jih ti po lastni presoji posredujejo sodnikom, tako se je lahko takšna pripomba, predlog ali mnenje za izboljšanje delovanja sodstva, podala tudi tukaj. Ta skupina je namreč delovala na podlagi pridobljenih izkušenj v pravosodju, vključno s pravosodno upravo. Sodelovanje pri nikomur ni bilo pogojevano s članstvom v stranki in ni bilo nagrajeno z nobenimi političnimi pričakovanji.

Parlament kot zakonodajno telo sestavljajo politične stranke. Stranke dajejo smer razvoju družbe in brez strank ne moremo sugestivno družbe spreminjati. Za predstavitev svojega strokovnega pogleda, ne da bi se mi bilo treba pred več leti aktivno vključiti v politično stranko, sem videla samo možnost, da vse ljudi odprtem povabilu k sodelovanju v takšni civilni strokovni skupini in njenemu načinu delovanja. Nikoli nisem skrivala svojega sodelovanja, ki sem ga udejanjila predvsem v svojem skromnem prispevku k pluralnosti strokovnih mnenje, po katerem naj bi se odlikovala vsaka normalna demokratično urejena družba.

V upravnem sporu takratnega predsednika vlade in predsednika stranke SDS Ivana Janeza Janše zoper Komisijo za preprečevanje korupcije, se mi je zdelo povsem prav, da zaradi politične odmevnosti zadeve, ki je vendarle imela za posledico padec vlade, predlagam predsednici sodišča mojo izločitev iz senata (zadeva ni bila dodeljena meni kot sodnici poročevalki) in da s tem ne dopustim niti najmanjšega dvoma o svoji nepristranskosti pri senatnem sojenju in posledično tudi celotnega sodstva. To sem storila v iskreni veri, da sem sodnica vseh državljanov in tako dolžna prispevati k vzpostavitvi visoko etičnega sodstva. Po ugoditvi mojemu predlogu za izločitev v navedenem sporu, se je zoper mene začel postopek pri Sodnem svetu. Upravno sodišče je mojo tožbo zoper odločbo Sodnega sveta zavrnilo. Vrhovno sodišče je revizijo zoper sodbo kot nedovoljeno zavrglo z obrazložitvijo, da nisem zastavila pomembnega pravnega vprašanja. Za nadaljnjo vložitev ustavne pritožbe na Ustavno sodišče zoper takšne odločitve sem se odločila, ker verjamem, da pravilno razumem svojo ustavne pravice in da v mojem primeru ne gre za noben poizkus politične prepletenosti z opravljanjem sodniškega dela.

V članku: Razmere resne, panika odveč, je novinarka Urša Marn glede dviga plač v javnem sektorju zapisala: »Nekateri javni zavodi, celo računsko sodišče, so obe zadnji tranši izplačali že ob koncu lanskega leta, čeprav bi tretjo tranšo smeli izplačati šele februarja letos, četrto pa šele v letu 2015. Pri tem ni šlo za malomarnost ali birokratsko napako, temveč za zavestno kršitev zakonodajnih pravil. Računsko sodišče, ki je sicer do porabe javnega denarja skrajno pedantno, je tokrat ravnalo povsem v nasprotju z lastnimi načeli.« Navedena trditev ne drži in zahteva prikaz nasprotnih dejstev:

Zakon o načinu izplačila razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 100/13; v nadaljevanju: ZNIRPJU) opredeljuje vsebino izplačila iz naslova odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah v skladu z Anek-

som 2, določa upravičence in zavezance, način in skrajne roke za izplačilo ter obveznost delodajalca javnega uslužbenca seznaniti z vsebino izplačila (obvestilo).

3. člen zakona opredeljuje, da se izplačilo razlike v plači zaradi odprave tretje četrtine nesorazmerij v osnovnih plačah opravi v največ dveh obrokih, pri čemer je prvi obrok treba izplačati najkasneje do konca februarja 2014, drugega pa najkasneje do konca januarja 2015. Zakon torej določa skrajne roke izplačila, kar posameznemu subjektu javnega sektorja dovoljuje, da v primeru, če razpolaga s sredstvi za izplačilo, le-to izvede pred zakonsko določenima rokoma, prav tako pa lahko izplačilo za celotno obdobje izvede v enkratnem znesku.

Izplačilo pred določenimi skrajnimi roki izplačil hkrati pomeni manjše obveznosti za izplačilo zakonskih zamudnih obresti in gospodarnejše ravnanje z javnimi sredstvi. Iz 2. člena zakona namreč izhaja, da zakonske zamudne obresti tečejo do datuma izplačila. Enkratno izplačilo je opredeljeno tudi v pojasnilu št. 0100-159/2013-25, z dne 17. 12. 2013, ki ga je v zvezi z izvajanjem tega zakona na podlagi 5. člena ZNIRPJU pripravilo Ministrstvo za notranje zadeve.

Računsko sodišče je že v oktobru 2012, ko spremembe Kolektivne pogodbe za javni sektor še niso bile uveljavljene, opozarjalo, da bo obveznost iz naslova tretje četrtine odprave plačnih nesorazmerij treba izpolniti, če kolektivna pogodba do datuma zapadlosti obveznosti v izplačilo ne bo spremenjena. Računsko sodišče tako ni ravnalo niti nepravilno niti v nasprotju z lastnimi načeli, kot navaja avtorica prispevka. Svojo odločitev je sprejelo glede na razpoložljivost sredstev za izplačilo razlik v plačah ter predvsem z namenom minimiziranja višine zamudnih obresti, ki so bile povezane s temi izplačili. S tem je bilo zagotovljeno pravilno in smotrno ravnanje z razpoložljivimi proračunskimi sredstvi.

Naše velike sramote in pretekle zablode se plazijo na dan in nam izstavljajo visoke račune. Sprotne norosti so pa tudi vsem na očeh. Svet in naši volivci po dveh desetletjih presojajo oblast samo še po tem, kaj sedaj delamo in kaj smo naredili ali zagrešili, ne pa po tem, kaj vse smo si v zanosu ob osamosvojitvi obljubljali, zapisali in tudi sanjarili.

Tako nas je evropsko sodišče za človekove pravice in krivice pred vsem svetom že drugič oklofutalo kot politične paglavce in prevarante ter razsodilo, da moramo poplačati z obrestmi vred vse dolgove varčevalcem iz drugih republik, ki so vlagali svoje prihranke v našo državno banko. Po več kot dveh desetletjih bomo morali izbrisanim po sodbi tega sodišča poplačati za vse prestane krivice in hudobije še tisočim, da niti ne govorimo o sprotnih tožbah posameznikov, ki tudi zaradi zakonske zmede niso dočakali sodbe v razumnem roku na vseh stopnjah naših sodišč.

Da je naša sramota in krivda še večja, smo vse to omogočili volivci, ki smo v parlament izvolili prevarante, tatove in puhle nastopače, kjer so s pomočjo lobistov za pravne prevare sprejemali zakone, ki so vse te sramotne odločitve prekrile z navidezno parlamentarno demokracijo. Šele sedaj lahko razumemo, zakaj naši politiki niso hoteli in še vedno nočejo povzeti zakonskih ureditev iz sosednjih in urejenih pravnih držav. To bi jih samo oviralo pri zlorabah. Nekateri naši politiki, ki so nam vse to zakuhali, sedaj sramotijo našo državo pred svetom in v evropskem parlamentu še s tem, da njihovi člani in privrženci razsajajo pred sodišči in zapori ter trdijo, da naša sodišča po krivem obsojajo njihove politike, da zato tudi ne priznavajo naših sodišč in ne volitev...

Vsaka naša izvoljena oblast je najprej pohitela podrejati zakone svojim interesom, da jih je priredila za svoje prevare in grabeže javnega denarja, zato sedaj zadolžujemo že naslednje generacije, da lahko ohranjamo vse uradništvo, uvažamo cunje in česen ter še vse drugo iz daljnega vzhoda in od drugod, nepredelan les pa izvažamo mimo uničenih in praznih tovarn, dajemo subvencije za košnjo opuščenih njiv, morske ribe vozimo od morja v predelavo na Kras, ustanavljamo in trošimo javni denar za nove univerze, po diplomi si morajo mladi in izobraženi ljudje poiskati delo pa v drugih državah… Tudi to in še marsikaj so naše velike sramote, ki so že dolgo vsem na očeh.

In vendar se vrti, bi se lahko tolažili po zadnjih volitvah. Upajmo, da sedaj v novo in pravo smer. Preteklim sramotam itak ne uidemo. Upajmo, da se bomo izognili vsaj prihodnjim zablodam in sramotam.

Kaj nam pravi Evropsko sodišče za človekove pravice?

V sedanjih evropskih razmerah krepitve nacionalno-državnega egoizma se lahko jemlje, da je Evropsko sodišče za človekove pravice ena od luči, ki osvetljuje temno noč gospodarske krize, ki prizadeva predvsem navadne ljudi. Primeri iskanja pravice, ki jih ESČP obravnava, so najbolj različni, in sicer od vprašanja, ali hrup letališča pomeni vdor v zajamčeno zasebnost (britanski primer), do tega, ali zavračanje registracije neke pravoslavne cerkve v Moldaviji pomeni kršitev verske svobode. Čeprav nekateri menijo, da to sodišče ni vedno konsistentno v svojih sodbah in je v Italiji dovolilo križce v učilnicah javnih šol, vseeno veliko prispeva k spoštovanju človekovega dostojanstva – kolikor tem posameznikom in skupinam uspe priti do sodišča samega.

V zadnjem času je to sodišče dvakrat, in sicer s t.i. pilotnimi sodbami (ki se nanašajo na vse prizadete posameznike v isti kategoriji) obsodilo Slovenijo, sicer drugič v dobri družbi Srbije. Obe sodbi se nanašata na početje države v prvi polovici devetdesetih let, ko je država sebe štela za utelešenje demokracije in človekovih pravic, tako v primerjavi s tedanjim »Balkanom« kot s svojo državno predhodnico socialistično Jugoslavijo (in Slovenijo). Sedaj pa se kaže popolnoma drugačen obraz te države.

Sodbi imata nekaj skupnega: gre za to, da je slovenska država sistematično in množično prizadela pripadnike drugih narodov Jugoslavije. Torej tega niso storili Slovenci, navadni državljani, to je storjeno z državnimi, »pravnimi« akti. Poglejmo, s kakšnimi pravnimi akti.

»Izbrisani« so bili izbrisani iz registra državljanstva z nekim navodilom ministrstva za notranje zadeve iz februarja 1992, za katero je kasneje ustavno sodišče ugotovilo, da je bilo nezakonito in protiustavno. Vendar je to storilo šele leta 1999. Sodba ustavnega sodišča pa skorajda ni bila udejanjena, saj so krivice popravljene le v manjšem delu ne le med prizadetimi (vse spoštovanje gre ge. Kresalovi), temveč tudi manjšemu delu med prosilci za popravo krivic, za priznanje pravic, ki so jih imeli do leta 1992. Zato je bilo potrebno, da se skupina obrne na ESČP, ki je Slovenijo obsodilo za hudo, sistemsko in množično kršitev človekovih pravic. Žal, svoje materialne pravice so izbrisani izterjali le simbolno.

Drugi pravni akt pa je bil kar ustavne narave. Leta 1994, v neki poletni noči, je državni zbor sprejel »ustavni zakon«, s katerim je premoženje dotedanjih dveh bank preneseno na »novi« banki, gotovo z namenom, da se »tujim« varčevalcem prepreči, da bi prišli do svojega denarja. V skladu z ustavno teorijo ustavna norma ni namenjena ustanavljanju bank, podjetij, celo ministrstev ne. Še manj je ustavna norma namenjena takšnim potegavščinam, da se več tisočim sedaj tujcem prepreči, da pridejo do svojih zasebnopravnih terjatev. Ustavna norma je namenjena splošnem urejanju državne zgradbe, jamstvu človekovih pravic, kot Kelsen pravi določanju, kako se sprejemajo zakoni. To je bila zloraba ustave, kljub temu da je sedaj od »uglednih« finančnikov (akterjev tedanjih dogodkov) slišati, da sta se s tem hotela ohraniti »boniteta« in dobro ime Ljubljanske banke, ki naj bila ena od vodilnih ne samo na Balkanu, ampak celo v srednji in morda celi Evropi. Zgodba ni naključno šla v popolnoma v nasprotno smer, tudi zaradi tega ukrepa. To zvijačo so v bančniškem in političnem svetu razumeli, ta ukrep je tudi postlal pot »Novi« Ljubljanski banki ter našemu (dojemanje, da jo država in njeni »klienti« lahko neomejeno črpajo) in tujemu odnosu (nezaupanje) do nje.

Sicer je predmet druge obsodbe morda razumljivejši kot prvi: dejansko stanje je bilo zapleteno, res je imelo kaj opraviti tudi z nasledstvom, izkazano pa je vseeno hudo nepoznavanje prava. ESČP pravi, da pride v poštev le princip »sorazmerne pravičnosti« v odnosu do domačih varčevalcev, ne pa neki princip teritorialnosti, ki v takšni situaciji ni nikakršen »princip«. Med bankami v nekdanji državi je sicer obstajalo solidarnostno razmerje, vendar to po mednarodnem pravu z razpadom države preneha. Slovenska država izkazuje diletantizem pri nepoznavanju prava, zaradi enostavnega dejstva, ker gre za hranilne vloge posameznikov v neki banki, da o čutu za pravičnost ne govorimo.

Torej, jasno je, da je šlo v obeh primerih za jasen primer državnega nacionalizma, ksenofobnega do pripadnikov narodov nekdanje države, države, ki jo ESČP popolnoma upošteva, kot upošteva veljavnost njene zakonodaje v obeh zadevah, v katerih je bila Slovenija obsojena. Jugoslovanske zakonodaje o državljanstvu, prebivališču, bančništvu, čeprav nekoliko čudne, to sodišče ni nikoli obravnavalo kot neskladne s pojmom prava. Zato se lahko spomnimo ločenega mnenja sodnika tega sodišča iz vrst Slovencev v zadevi »starih varčevalcev«, ki je prihranke v bankah v nekdanji državi ocenil kot prihranke v »piramidalnem sistemu«. S piramidalnimi sistemi smo se srečali šele po zlomu socializma in Jugoslavije.

Iz obeh primerov je torej jasno tudi, da gre za isto državno politiko. To ni samo politika, ki jo je Warren Zimmermann, zadnji veleposlanik ZDA v nekdanji državi, označil za »držo Grete Garbo«, tako smo lepi, samo pustite nas same. To je bila politika, ki je do drugih hudo škodoželjna in jim hoče odvzeti različne pravice, v nekaterih primerih tudi »pravico do imetja pravice«.

Ko popravimo te krivice, bomo na čistem? Dvomim. Obstajajo še zadeve nediskriminatornega vračila premoženja. Slovenska država se pri zavračanju vračila pomembnega premoženja sklicuje na »avnojske sklepe«, čeprav ji do Avnoja ni veliko mar (pa je prav ta Avnoj Sloveniji potrdil pravico do Slovenskega Primorja, že leta 1943, ko je to nekaj pomenilo). Avnoj v Sloveniji velja samo za družino Karađorđević, tudi če so za lasten denar kaj kupili v Sloveniji. Torej obstaja razlika med tem, ko občina kralju kot državnemu poglavarju podari neko nepremičnino, to velja le za čas trajanja države, in tem, če nekdo (pa še kronana glava ni) kaj kupi za svoj denar (npr. Brdo pri Kranju).

Pa se bo še kaj našlo.