Partizani in domobranci

Takorekoč vsako jutro nam mediji postrežejo z imenom novega kraja, v katerem so našli množično grobišče iz časov po drugi vojni. Povsod ista zgodba: z žico zvezana okostja, na rokah pa nobenih ur in prstanov. Nihče izmed tisočev pobitih ni nosil ure, medaljončka, spominskega obeska ali prstana. Edina izjema je prstan, ki so ga našli v grobnem rudniškem jašku pri Slovenski Bistrici. A tudi to ni zadoščalo, da bi njegovo fotografijo dnevno časopisje namesto na kriminalnih straneh objavilo na naslovnicah.

Kaj pravzaprav sporočajo ta skrita morišča sama po sebi?

Prvič, da je dala komunistična oblast sistematično pobijati svoje nasprotnike in njih trupla skriti na skrivnih krajih.

Drugič, da so bili partizanski eksekutorji obenem tudi tatovi, ki so žrtvam pokradli osebne dragocenosti.

Tretjič, da so slovenske vlade in njihove policijske enote vse od leta 1945 pa tja do 1990 organizirano prikrivale in zakrivale storjene zločine.

Po teh spoznanjih postane tradicionalna krilatica o junaških partizanih in izdajalskih domobrancih nesmiselna. Doslej je učinkovala dihotomija: partizani so resda pobijali brez sojenja, toda pobiti so bili izvorno krivi, saj so pred tem kolaborirali z okupatorjji. Beseda kolaborantstvo je imela magični učinek, ki je vse relativiziral, saj je opravičevala še takšen teror partizanskih oz. komunističnih sil.

Partizanstvo je gledati kot partizanstvo, neodvisno od domobranstva. Če za odkrita grobišča ne obstaja seznam pomorjenih, potem pobojev tudi ne moremo interpretirati kot geste nekoliko pretiranega maščevanja, češ, da so žrtve bili le domobranci, ustaši ali nemški vojaki. Sicer pa je tudi za te veljala ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki, ki ne predvideva eksekucij.

Argument v prid partizanskim pobojem je povojna Francija, ki je znana po tem, da so nekaj kvizlingov postrelili tudi brez sojenja. Toda: ali tudi Francozi odkopavajo tovrstna grobišča s stotinami trupel? In to pol stoletja kasneje? Nak.

Podobnosti med rabotami jugoslovanskih partizanov in francoskih makijev se tu končajo. Na Francoskem so se antifašisti le maščevali - kdaj tudi mimo justice -, na Slovenskem so antifašisti svoje nasprotnike spremenili v nič, za katerim ni ostalo niti sledi, niti groba.

Facta bruta, toda takšna je naša zgodovina. Travmatična. A predvsem zato, ker v Sloveniji ni bilo še nobene vsenarodne žalne komemoracije. - Kako? Kaj pa spravna slovesnost v Kočevskem rogu l. 1990 s predsednikom Milanom Kučanom in nadškofom Alojzijem Šuštarjem? Le zunanja forma. Kako lahko iskreno organiziraš takšno usodno spravo, ne da bi sočasno Zveza borcev in Zveza komunistov poiskali in predali seznam vseh množičnih grobišč in pobitih žrtev? To je bil le zaigran ceremonijal larpurlartistične sprave.

Ko je potem parlamentarna komisija raziskovala povojne poboje, so nam mediji prinašali sliko spopada med njenim predsednikom Jožetom Pučnikom (SDS), ki je vneto raziskoval, in njegovim nasprotnikom Miranom Potrčem (ZLSD), ki mu je s svojimi na vsakem koraku oponiral in na koncu dosegel, da so ugotovitve komisije razvodenele.

Združena lista je pred slabim desetletjem ob pomoči liberalne demokracije dosegla, da je tema protipravnih pobojev za nekaj let končala v predalu. Vlad Janeza Drnovška to obdobje sploh ni zanimalo: ne v smislu formiranja ekipe javnega tožilstva, ki bi sodno preganjala vršilce genocida, ne v samem financiranju odkopavanja grobišč. Še več, vlada niti ni osnovala fonda, ki bi podprl zgodovinske raziskave teh obdobij.

Kdo je ostal na prizorišču? Javna tožilka Zdenka Cerar, ki se je šele sedaj spomnila, da bi lahko zaprosila državni zbor za gradivo "Pučnikove komisije", ki je med drugim zabeležilo, da so poboje izvrševale lokalne enote KNOJ-a in OZNE.

"Zveza borcev NOB", ki je pred dnevi spet javno sporočila, da obsoja povojne poboje, da pa zavrača namigovanja nasprotnikov NOB, ki trdijo, da so zločine vršili člani njihove organizacije. Predsednika Zveze borcev bi prosil, da mi reč logično pojasni. Vojake in civile kvizlinških formacij so zajele oz. od zaveznikov prevzele partizanske enote. Kako so ti lahko potem prešli iz njihovih rok v neznane roke banditskih eksekutorjev?

Logika Zveze borcev pada v protislovje sama s seboj, zakaj pripelje do sklepa, da v eksekucijskih oddelkih KNOJ-a in OZNE maja 1945 ni bilo partizanov. So torej elitne partijske enote sestavljali anonimusi, ki so jih polovili po ulicah v tednu po koncu vojne???

Kakorkoli obrnemo zgodovino, madež povojnih pobojev pade na partizane. Res je le, da so bili tudi med partizani in seveda tudi med komunisti borci številni, ki niso sodelovali v zločinih. Toda, še bolj je res, da ti celo zdaj molčijo, ko njihova organizacija Zveze borcev NOB obsoja povojne zločince samo v primeru, da ne gre za partizane.

Najglasnejši so zatorej "Združeni ob lipi sprave", ki prek Stanislava Klepa in Vitomirja Grosa obsojajo zločine komunističnega režima. In učinkujejo kot križarski pravičniki - antipatično in nemoderno.

Strukturni učinek. Ker državni organi v hladni formi ne obsodijo terorja partijskega režima, so posamezniki, ki kričijo o krivicah, videti kot zadrti revanšisti.