MLADINA Trgovina
Heni Erceg

Heni Erceg

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    6. 10. 2017  |  Mladina 40  |  Hrvaška  Za naročnike

    Država zombijev (v slovenščini)

    Kako imenovati družbo, v kateri sprejemajo zakone, potem pa jih umikajo, še preden sploh pridejo v parlamentarni postopek? Demokratična? Ali pač partijska tiranija, v kateri je usoda zakonov odvisna zgolj od premierovega diskretnega »tipanja utripa narodu«? Tako se je predsednik hrvaške vlade odrekel zakonu o davku na nepremičnine, ker mu je prišlo na uho, da za takšen harač še ni pravi čas. Potem je umaknil še novi družinski zakon, pripravljen po navodilih trde konservativne desnice, s katerim naj bi država določila, kaj je družina. Po njem zakonski par brez otrok ne bi več imel pravice imenovati se družina, v to vzvišeno kategorijo bi se uvrščali le še Jožef, Marija in jata malih Jezuščkov, vsi drugi pa bi obveljali za brezbožne in jalove zgube. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Hrvaška

    Francoski poduk

    Hrvaški premier se je tistega dne, 16. septembra, gotovo namrgodil, prezirljivo pa je zapihala tudi šefica države, ko je slišala govor, ki ga je imel francoski predsednik Emmanuel Macron pred člani vlade, preživelimi taboriščniki, rabini in župani. S tem govorom je pretrgal 70-letno zavezo molka in priznal francosko odgovornost za Vel’ d’Hiv – leta 1942 so v Franciji aretirali več kot 13 tisoč Judov in večina jih je končala v Auschwitzu, med njimi pa je bilo tudi 4115 otrok. Vsekakor je bilo teh Judov precej manj od Srbov, Judov in komunistov, ki so umrli v hrvaškem Jasenovcu. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Hrvaška

    Smokvica

    Vse se je začelo, ko je predsednik Franjo Tuđman pred zbrano množico vzkliknil: »Imamo Hrvaško!« in si nemudoma uresničil sanje – preselil se je v ogromno vilo v elitnem delu Zagreba, seveda pa je iz nje najprej izselil tedanje stanovalce. Še danes v tem skritem poslopju živi njegova družina: sinova, žena, hči, vnuki, pravnuki. Po istem modelu je kmalu tudi njegov najljubši trgovec od države dobil dvorec, katerega fotografije so se v medijih začele pojavljati šele zdaj, ko se je po Agrokorju razširil vonj po propadu. Še včeraj je Ivica Todorić sanjal, kako bo v svojih trgovinah iz ljudi izmolzel še kako kuno več s tem, da bo v njih uredil priročne ambulante, da bi tisti, ki bi prišli po kruh in mleko, lahko na istem kraju dali še kri, si izmerili tlak … Nekako so mu le dopovedali, da to ni najprimernejša rešitev. Ko se je naučil plavati, si je privoščil nesramno drago jahto, potem še helikopter, da bi bil čim hitreje v svoji novi vili Medeji v bližini Opatije, veliki zgradbi na kilometrski parceli in nedostopnih morskih čereh. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Hrvaška

    Doletel nas je turizem

    Zdaj ni več vprašanje, kako jih privabiti, ampak kako se jih ubraniti. Govorimo o turistih. Kako ta nenadzorovani množični pojav spraviti v normalne, sprejemljive okvire? Se Hrvaška lahko česa nauči od drugih evropskih držav, iz omejitev množičnega turizma, za katere so se odločile? Kajti to, kar se dogaja letos poleti, le stežka imenujemo civiliziran dopust, prej gre za nevzdržno barbarstvo, pri katerem se dela škoda oziroma se uničuje sleherni še preostali košček javnega dobrega na obali in otokih. V osebni interakciji med gosti in tistimi, ki oddajajo apartmaje, hiše, garaže, lope … se s tihim blagoslovom lokalnih oblasti vsem na očeh uničuje že tako neustrezna infrastruktura mest na obali in ona še bolj pomilovanja vredna v otoških mestecih. Brezbrižnost, pogosto tudi koruptivnost lokalnih oblasti, odsotnost nacionalne strategije razvoja turizma, popolna in namerna administrativna zmeda, kar zadeva pristojnosti in odgovornost za ohranjanje javnega dobrega resno grozijo z nepopravljivim uničenjem Dalmacije, ki se zdaj oglašuje kot »nedotaknjena, čista narava« in območje razkošnih kulturnih znamenitosti. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Hrvaška

    Hrvaška puška

    Kaj počnejo Hrvati, ko je zunaj neznosnih 40 stopinj? Mislite, da so, medtem ko vročinski val tali asfalt in povzroča najrazličnejše nevarne neprijetnosti, doma, za zaprtimi naoknicami, v klimatiziranih prostorih? Motite se, Hrvati so bojevit narod, ne bojijo se niti veliko hujšega sovraga, kot je ta peklenska vročina, zato so te dni, oviti v domoljubje kot v nekakšen nepremočljiv dežni plašč, množično drli v mestece Knin, na mitski kraj mogočne zmage nad srbskim okupatorjem. Tam so že dvaindvajsetič proslavili obletnico Nevihte, osvobodilne akcije, s katero je bil v borih treh dneh osvobojen velik del okupirane Hrvaške. V borih treh dneh? Takrat, leta 1995, so se vojaški izvedenci po svetu čudili, kako je to mogoče. Kako ne bi bilo, saj je bila to »osvoboditev« ozemlja, kjer srbske vojske ni bilo več, ostala sta le peščica vojakov in del domačega srbskega prebivalstva. Kljub temu se ta pohod po zapuščenem ozemlju imenuje junaško dejanje, čudežna vojaška akcija, med katero je Hrvaško zapustilo približno 250 tisoč njenih državljanov srbske narodnosti, nekateri izmed tistih, ki so ostali, pa so vero v hrvaško državo plačali z glavo. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    28. 7. 2017  |  Mladina 30  |  Hrvaška

    Obramba odpadkov

    Za vsako ceno je treba obvarovati Karepovac! Samo da ne zajame Karepovca … Tako so dva dni molili Splitčani, ko je ognjena ujma, ki je že zajela predmestja, grozila, da se bo razdivjala tudi v samem mestu. Pa vendarle se je zdelo, da je Karepovac pomembnejši od vseh stanovanjskih hiš, katerih okolico so že oblizovali velikanski ognjeni jeziki, od požganih gozdov, vasi in ohišnic okoli Splita. Da je skoraj tako pomemben kot kak kulturni spomenik, kot sama Dioklecijanova palača. Karepovac je legendarno, ogromno smetišče pred vstopom v mesto, kjer se gromozanske količine odpadkov, ki jih je poleti seveda še dvakrat več kot sicer, ne reciklirajo, niso deležne nikakršne sodobne predelave, ampak jih samo zasujejo z zemljo. Tako zdaj pod površjem tiktaka smrtonosna ekološka bomba. Če bi jo zajel ogenj, bi plini preprosto eksplodirali, močni kemijski strupi pa ne bi ugonobili zgolj meščanov Splita, ampak bi mračni strupeni oblak najverjetneje prekril precejšen del naše male države. Njen nagrobni napis bi se potemtakem glasil: Zadušila se je v lastnih smeteh! Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Hrvaška

    Tito gre čez Romanijo...

    Pred dnevi sem iz trgovine v središču Sarajeva stopila z belo vrečko, na kateri je bil z velikimi črnimi črkami izpisan naslov: Titova 46. Nihče ni buljil vame, nihče me ni gledal postrani. V Sarajevu pač še ne mislijo, da je bil Tito samo peklenski diktator in krvnik, zato Sarajevčanom ne pade na pamet, da bi mu odvzeli lepo, dolgo mestno alejo. Dobro, tudi tam se najdejo biseri in novejše poimenovanje ulic z imeni kakih sumljivih tipov, vendar je to vse naravnost omembe nevredno v primerjavi s Hrvaško, kjer se v glavnem mestu prav zdaj spreminja ime osrednjega Trga maršala Tita. Sicer pa, če bi vprašali mene, ulice in trgi ne bi nikjer nosili imen politikov, osvoboditeljev, tako imenovanih pomembnih zgodovinskih osebnosti, ampak imena cvetja, ptic, rib … Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    30. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Hrvaška

    Morska pena (v slovenščini)

    Bilo je leta 1941, ko je Ante Pavelić, vodja Neodvisne države Hrvaške, nacistične pripadnice Hitlerjevih sil osi, ustregel željam fašistične Italije in ji galantno prepustil Dalmacijo, otoke, Istro in Hrvaško primorje. Leta 1945 so Titovi partizani osvobodili to propadlo in razprodano državo, vzpostavili Jugoslavijo in spet pridobili odvzeta ozemlja. Jadransko morje je bilo potem več desetletij skupno, Črna gora je uživala v svojem delu, Bosna je dobila izhod na morje, Hrvatje in Slovenci so nemoteno lovili »tuje« ribe, ob vsej obali od Črne gore do Piranskega zaliva pa so zrasle številne tovarne za predelavo sardin. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    30. 6. 2017  |  Mladina 26  | 

    Morska pjena (v hrvaščini)

    Bila je godina 1941. kada je Ante Pavelić, šef Nezavisne države Hrvatske, naci sastavnice Hitlerove osovine, izišao u susret fašističkoj Italiji pa joj galantno predao Dalmaciju, otoke, Istru i slovensko primorje. Onda su 45. Titovi partizani oslobodili tu raspadnutu i rasprodanu državu, uspostavili Jugoslaviju i vratili oduzete teritorije. Desetljećima je potom Jadran bio zajednički, Crna Gora uživala je u svom moru, Bosna je dobila izlaz na Jadran, Hrvati i Slovenci nesmetano su lovili „tuđe“ ribe, a brojne tvornice sardina niknule su duž čitave obale, od Crne Gore do Piranskog zaljeva. Da bi danas u suverenim državicama postojala samo jedna u Hrvatskoj i druga u Sloveniji, sve ostale rasprodane su voljom mudrih, nacionalističkih vlada ovdašnjih država. Več

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Hrvaška

    Koncesija za življenje

    Tistega večera je iz Zagreba proti Dubrovniku poletelo letalo s 124 potniki. Med poletom se je dvignila močna burja in pilot se je po polurnem kroženju nad letališčem odločil za vrnitev v Zagreb. Poklical je na številko 01 88 …, vendar se na klic ni odzval nihče. Zato je telefoniral direktorju letališča, a se je oglasila le telefonska tajnica. Potem je, že čisto na koncu z živci, poklical na številko v Franciji. Zaspan glas ga je odpravil z besedami, da so pravila glede delovnega časa v kapitalizmu popolnoma jasna in da menda ne pričakuje, da bo mednarodno letališče zaradi nekakšne burje in 124 potnikov odprto vso noč. Oprostite, na vašem letališču se delovni čas konča opolnoči, mu je še pojasnil gospod v Franciji in odložil slušalko. Potem je pilot airbusa 320 s 124 potniki na krovu poklical na letališče v Splitu, toda tudi tja zaman. Po sklepu ministra za promet je to letališče pač odprto nekako tako kot obnemogli Todorićev Konzum, od 6.00 do 22.00. Pilot s potniki s precej zrahljanimi živci, večinoma tujci, ki so bili v zraku že nekaj ur, se je nazadnje odločil za klic na letališče v Rimu in tamkajšnje osebje skrušeno zaprosil, ali bi morda sprejelo hrvaško letalo. V italijanski prestolnici je nato pristal sredi gluhe noči, potniki so v hotel prispeli okoli treh zjutraj, številne družine pa so morale prenočiti kar na letališču, saj otroci niso imeli potrebnih papirjev. Več