pamflet / Bernard Nežmah: Razsodnik na nacionalki

Parlamentarna razprava o predlogu zakona o RTVS je bila razen redkih izjem arena ideoloških floskul. Poslanci LDS in SD so strašili z mrkom v črnobeli svet, ako bo zakon sprejet, medtem ko so poslanci vladajoče koalicije kar tekmovali, kdo bo povedal več pikrih na "neuravnotežene" oddaje in žaljive pristope nacionalke.

Glavni vtis je bil, kot da oboji vsak na svojo stran gomilajo argumente, ne da bi sploh poskusili prisluhniti drug drugim.

Toda, ali sta strani res tako na različnih bregovih?

Poglejmo benevolentno kaj pripovedujejo: Ropovi in Pahorjevi pravijo, da bo konec civilne televizije, da bomo namesto televizije dobili ideološki aparat države. Poslednja žebljica v krsto demokracije je novi Programski svet, v katerega bo parlament predlagal 16 članov po predlogih civilne družbe.

Recimo, da imajo prav. Kaj je potemtakem garant za demokracijo? Dosedanji svet, ki mu že drugi mandat predseduje nekdanji predsednik Združene liste!??

Toda, ali to drži vodo? Spomnimo se usode nekdanjega odgovornega urednika Uroša Lipuščka. Mož je nekega dne izgubil živce in interveniral v program, da bi preprečil objavo številk o falconu , ki so dramatično škodovale ugledu LDS.

Zgodba je odličen primer, ker uredniki sami od sebe praktično nikoli ne pripovedujejo o političnih pritiskih. Konec koncev v starem partijskem režimu ni nikoli vrhovnik nacionalke, Dela ali Dnevnika javno spregovoril o direktivah, ki jim je moral slediti. Nelagoden psihološki položaj, zakaj, če urednik prizna, pade čudna luč nanj: zakaj je sploh sodeloval kot transmisija oblastnikov.

A gospod Lipušček ni bil navadni aparatčik. Poprej je bil dolgoletni dopisnik iz ZDA, napravil je magisterij in po odstaviti celo doktorat, napisal knjigo o zakulisjih mirovnih pogodb po prvi svetovni vojni. Človeško gledano, moral je biti pod hudimi pritiski, če se je iz uglednega novinarja prelevil v cenzorja. In to v času, ko je deloval idealni "civilni" svet. Bil je tudi edini črni raček, saj je bil tarča kritike on, ne pa politiki, ki so mu dirigirali. Ker je oblastniško posegel v korist LDS, je tuhtanje, kdo da je bil zadaj, odveč.

Poglejmo torej princip tega konflikta. Program nacionalke ni bil povšečen oblastni garnituri, pa je prek svojih tipalk poskusila korigirati televizijsko sliko o sebi. Kdo je tedaj zaščitil novinarsko profesijo? - Soglasni protest samih urednikov in novinarjev zoper nedopustne standarde urednikovanja. Moč nacionalne televizije in radia so lahko le ideje profesionalnosti, ki veljajo v sami medijski hiši.

Najbolj pomenljiva na zadnji parlamentarni seji pa je bila lahkotnost nekaterih članov vladajoče koalicije, s katero so nizali primere svojih nezadovoljstev s prikazi RTVS. Ne, da bi ne imeli prav, ko z občutljivostjo in prizadetostjo opisujejo nekorektnosti, ki so jih doživeli. Problem je v miselnosti, da jim prihod na oblast lahko zagotovi, da se kaj takega ne bo več dogajalo.

In v tej točki razlike med staro in novo oblastjo ni. Tako ena kot druga besedno pravita, da sta prav oni garant demokratičnosti, pri obeh pa najdemo željo korigiranja novinarskih prispevkov.

Na koga staviti? Moj velečislani kolega dr. Vlado Miheljak je stavil na stari Svet, ki da je bolj demokratičen od novega Programskega sveta. Pri čemer je zapadel v svojsko predstavo demokratičnosti, ko mi v polemiki inputira, da imam v tej dilemi lahko samo podoben pogled kot on, ali pa se odpovedujem drži mislečega intelektualca.

Ključni branik avtonomnega novinarstva naj bi torej bila drugačna sestava Programskega sveta, zakaj sedanji predlog je okužen s tem, da ga v večini imenuje parlament.

Negativna konotacija parlamenta je dvomljiva, poglejmo le primer ombudsmana. Gospod Matjaž Hanžek je izvrsten varuh, dovolj je tečen in siten, vseskozi se oglaša in brani šibkejše v spopadu z državnim aparatom. Toda, kako je prišel na ta položaj? Ga je postavila civilna družba? Nak, izvolil ga je parlament. Ta sicer vedno ne "zadane", pred njim je za ombudsmana inavguriral policijskega ministra Ivana Bizjaka, tudi v času kandidature Hanžka je bilo v igri nekaj nekdanjih politikov. Toda ob Hanžkovem liku in medijski podpori je tudi večina poslancev klonila v prid ne-politika.

Zelo pa se je razmahnila predstava o civilni družbi kot superiorni obliki nad politiko. Odmislimo fantom SZDL in delegatskega sistema, ki ju je izumil enopartijski režim. Vzemimo aktualni konflikt v Hokejski zvezi, ki ji je načeloval Nestl Aljančič. Mož je pred prvenstvom obljubljal nagrade, če se ekipa uvrsti v A skupino, potem pa je pozabil na obljubo. Največja ignoranca, ko kot prvi mož ni držal obljube oziroma je obljubljal več, kot je lahko izpolnil! Namesto njega se je tako pojavil čudežni princ poslanec Pavle Rupar, ki je navdušil s svojo energično ekspeditivnostjo, s katero je zagotovil podjetniški denar hokejistom. Eklatantni primer vmešavanja politike v šport, čeravno pod načelom pragmatične uspešnosti.

Toda fenomen hokejski car Rupar je nastal kot odgovor na miškulance športne civilne družbe, kateri je ideja demokratičnosti in profesionalnosti večkrat nezamisljiv pojem. Ne le v hokeju, še bolj v alpskem smučanju z večnim kraljem Tonetom Vogrincem, ki za najvišji položaj že 30 let ni dočakal tekmeca, pa so se vmes pojavili športni asi in menedžerji, kot so Bojan Križaj, Jure Franko in pokojni Tomaž Cerkovnik. Predsednik slovenskega olimpijskega komiteja bo očitno doživljenjsko nekdanji partijski funkcionar Janez Kocijančič, ne pa kdo iz plejade športnih šampionov in svetovnih legend tipa Miro Cerar ali Ivo Daneu.

Če torej postavimo kot vrednoto nacionalke avtonomnost in profesionalnost novinarjev ter urednikov, ki politično realnost prikazujejo kot konfrontacijo političnih strank - kateri izmed zakonov, stari ali novonastajajoči, ji je bolj blagodejen?

Med njima ni razlike. Dosedanji svet je na svojih sejah odločal tudi o pritožbah na oddaje in uredniško politiko, v predlogu novega zakona pa stoji dikcija, da obravnava pripombe in predloge gledalcev in poslušalcev ter se do njih opredeljuje.

Kdo bo torej ta, ki bo presojal v konfliktih političnih strank, institucij ali posameznikov, ki so prizadeti ali užaljeni zaradi postopkov nacionalke? Kadar seveda spor ni dimenzij, ki bi jih reševalo sodišče.

Racionalni odgovor je dodatna vpeljava posebnega ombudsmana za RTVS.