pamflet / Bernard Nežmah: Oblast, maškarade in človekoljubje

Volitve v programski svet nacionalke so pokazale, kako trdna je vladajoča koalicija. Njene stranke so vnaprej določile kandidate, ki so jim najljubši in potem enoglasno izvolile ducat televizijskih svetnikov, za katere so presodile, da bodo najbolj verno zastopali njihova stališča.

Koncept, ki je kajpak drugačen od prvotnih napovedi, da bodo v svetu sedele avtonomne osebnosti z veliko mero družbenega ugleda. In bard LDS Jožef Školč je lahko dramatično našteval ugledno deseterico leve in desne provenience, ki ni bila izbrana. Dejansko, politična izbira par excellence!

Izmed neizbranih pa je eno ime, ki izstopa - dr. Jože Vogrinc, profesor sociologije na Filozofski fakulteti. Ne le, da leta predava in proučuje koncepte televizijskih oddaj, o fenomenu televizije je napisal izjemno tehtno delo Televizijski gledalec.

Factum brutum kadrovske zasedbe je, da v programskem svetu ni mesta za prvovrstnega medijskega strokovnjaka?

Res da ga ni izvolila koalicijska večina, toda tudi opozicijski Školč ga ni uvrstil med deseterico uglednih, ki so izpadli. - ???

Vendar pa ima novi zakon vseeno nazorno prednost: zdaj je definitivno, da so vladne stranke postavile svoje svetnike in če bo temu sledila televizija enoumja, za volilca ne bo dileme ugotoviti, kdo je kreator takega stanja.

Prve kritike so sicer posebej izpostavljale dejstvo, da prihaja kar nekaj novih članov iz vrst katoliških intelektualcev. In kot dodatno znamenje klerikalizacije in poslušnosti televizijcev so navedle primer, ko je zadnjo nedeljo nacionalka namesto rokometne tekme oz. svečanosti ob obletnici Dražgoške bitke prenašala inavguracijo novega škofa Antona Jamnika. Škandal, ki dokazuje, da cerkev prevzema osrednjo TV hišo?

Toda, kaj je kriterij, da oporekamo tej izbiri? - Nasprotovanje izvira iz načelnega nasprotovanja verskim dogodkom, ne pa pa iz gledanosti, ki je bila povsem spodobna. S stališča vernikov je imenovanje novega škofa pač velik in izjemen dogodek, tako kot je za nogometne navdušence tekma nogometne reprezentance, za občudovalce lepote izbor miss Slovenije ali pa epizode Naše male klinike za ljubitelje zabavljaštva.

Toda, za vsakega od navedenih primerov boste istočasno našli še večje število teh, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi gledali maše, nogomet, lepotičke ali štoserstvo. Pa to ne bo razlog, da bi iz tega nastala politična polemika.

Če je pogoj demokratičnosti družbe najširši spekter idej in nazorov, zakaj bi v tem repertoarju apriori ne smele sodelovati tudi verske vsebine?

Pri volitvah televizijskih svetnikov je bolj od vsebine zarezal drobni detajl, ki se je pripetil tik pred koncem poslanskih nastopov. Na voljo je ostalo slabe pol ure diskusijskega časa, za repliko se je prijavilo 32 poslancev in ko je predsedujoči dal na glasovanje, če vsakemu nameri dve minuti časa, je dobil frapanten rezultat. Za ZA je bilo manj kot 20 glasov, kar je imelo za posledico, da je kakršnakoli dodatna razprava odpadla. . -!??!!????!!!

Parlamentarci koalicije, ki so se prijavili za besedo, so zdaj odstopili od napovedane namere in s tem onemogočili opozicijskim poslancem, da povedo nekaj jedkih na račun programskega sveta.

Vse je bilo seveda v duhu zakona, toda tokrat so delovali kot valjar, ki je brezobzirno povozil politične tekmece. Opoziciji niso pustili niti glasu vpijočega v puščavi.

Stara francoska čitanka še iz časov jugoslovanske kraljevine je navajala lekcijo o Karlu Velikem, ki je nekoč z oprodo jezdil po bojnem polju, na katerem so ležali pobiti Saraceni. Naenkrat zasliši grgrajoč glas težko ranjenega, ki ga prosi za vodo. Karl se človekoljubno skloni proti umirajočemu s čutaro, takrat pa Sarcen vseka s sabljo proti njegovi glavi. Vladar se bliskovito umakne, pridirja oproda, ki hoče pokončati nehvaležneža, toda Karl ga ustavi rekoč: Vseeno mu daj vode!

Gesta ženeroznosti, ko nasprotnika ne izničiš, ampak mu pustiš do sape in besede. Gesta, ki jo pozablja vladajoča koalicija, ko spontano ponavlja politiko iz najbolj samovšečnega obdobja Ropove vlade.

Toda v času, ki je kot nalašč za reafirmacijo poražene LDS in SD, ti dve stranki vztrajata z usodnimi spopadi na vseh frontah. Največ energije vlagata v preiskovanje zgodbe o Mercatorju, ki je krepko zasenčila celo njihovo nekoč dežurno temo izbrisanih. Predvsem pa ravnata po načelu, kako vse pore družbenosti spremeniti v svoje politične fanfare.

Na Dražgošah so tako stari partizani slavili svoj junaški spopad zoper premočne nemške okupatorske sile. Jim je z nostalgijo obujal spomine na patriotsko uporništvo kdo izmed partizanskih komandantov? Nak, v imenu partizanov je govoril predsednik LDS Jelko Kacin, ki pa je govor zabelil z napadom na Janševo vlado, ki da širi politično nezaupanje, zamenjave, izključevanje, lustracije ... Kot da je bil nasprotnik dražgoškega bataljona Janšev kabinet in ne nemški nacizem?????????

Si predstavljate, da bi na obletnici odprtja Aljaževega stolpa Jelko Kacin planincem pripovedoval o ukinitvi Kosove komisije in o tragični usodi direktorja Jankovića?

Toda prisvajanje partizanstva za sodobni poligon političnih spopadov deluje groteskno. Sploh, ko človek zagleda v Dražgošah poslanca Guliča v partizanski kokardi, ali pred meseci v identičnih kokardah Ropa in Pavliho. Abotnost priložnostnega pavlihovanja!

Če katoliška cerkev dobiva večji vpliv med televizijskim svetniki, pa je predsednik Drnovšek ob sodelovanju s Tomom Križnarjem začel predstavljati mizerijo črne Afrike kot nekaj, kar ni le televizijski fantom, ampak se tiče tudi prebivalcev Slovenije. Idejo in misel, da lahko Evropejec sistematično pomaga Afričanom blažiti revščino, bolezni in lakoto, so doslej pri nas udejanjali le katoliški misijonarji.