Bleferendumomanija

Od švicarske resnosti - preko kalifornijskih trikov - do blefiranja pri nas

Mladina 22 | 4. 6. 2004

Referendumomanija ni isto kot bleferendumomanija. S prvo so že sto let obsedeni Švicarji - ampak ta njihova "obsedenost" ni nerazumna. Nasprotno, v njihov popolnoma edinstveni politični sistem, neprimerljiv z vsemi drugimi na svetu, se pogostost referendumskega odločanja ljudstva kar lepo vklaplja - zakaj, se ne da kar na kratko razložiti. Za Kalifornijo, drugo na lestvici držav z najbolj pogostimi referendumi, bi pa lahko rekli, da je že močno obsedena tudi s tistim drugim, z "bleferendumomanijo". Ameriški pragmatični duh je sicer švicarsko razpotegnjenost referendumov skozi vse letne čase in skozi vsa leta parlamentarnega mandata "racionaliziral" tako, da imajo referendume samo enkrat na več let, namreč hkrati z volitvami - zato pa takrat poleg hkratne izvedbe več volitev še na desetine referendumov. Pred leti, ko sem to zadnjič natančneje proučeval, je znašal rekord 52 referendumov hkrati, na dan rednih volitev.

Da taka "demokracija" ni več čisto resna, je seveda jasno na prvi pogled. Sedaj, ko so Kalifornijci komaj po enem letu vladanja na recall-referendumu nagnali prejšnjega guvernerja in nato izvolili Schwarzeneggerja, pa po vseh Bushevih demonstracijah, kako si on predstavlja demokracijo, bo tudi kalifornijska "bleferendumomanija" pri nas morda lažje dojeta. Kot na ameriških sodiščih ni prvo vodilo, naj zmaga resnica, ampak, naj zmaga boljši advokat (kjer reveži brez denarja za dobre advokate praviloma nastradajo) - tako tudi na ameriških referendumih ni prvo vodilo, katera od več možnih zakonskih ureditev je za državo boljša, ampak, kateri od predlagateljev bo znal (in finančno zmogel) uporabiti boljše propagandne trike za reklamiranje svojega referendumskega predloga - ali, še bolj pomembno, za onemogočanje nasprotnih oziroma za ustvarjanje zmede med volilci.

V enem od svojih ločenih mnenj, ko sem se s temi vprašanji ukvarjal še na ustavnem sodišču, sem že navedel znameniti kalifornijski primer, ko je naftna družba preprečila zanesljivo zmago okoljevarstvenikov (njihovega referenduma proti vrtanju nafte pred kalifornijsko obalo) tako, da je sama predlagala dodaten, "konkurenčni" referendum. Toda, pazite - z njim ljudi ni pozivala: glasujte za zakon, ki bo črpanje nafte pred vašo obalo dovolil. Ne, tudi sami so predlagali referendum proti lastnim interesom, torej prepoved vrtanja pred obalo - ampak besedilo predlaganega zakona je bilo malo drugačno od tistega, ki so ga predlagali zeleni, in cilj je bil dosežen: glasovi so se razbili in noben od obeh predlogov ni dobil zadostnega števila glasov. Toda krona zgodbe šele sledi: zeleni so zahtevali od vrhovnega sodišča, naj tak očitno zavajajoč referendumski predlog prepove, sodišče pa jim je odvrnilo, da so pač vsi referendumski predlogi bolj ali manj zavajajoči! Češ, tako demokracijo ste hoteli, sprijaznite se z njo! It's the name of the game: bleferendumomanija.

Pa pri nas? Zelo se strinjam z opozorili prof. dr. Igorja Kaučiča, našega edinega strokovnjaka za referendumsko problematiko, da našega unikatnega tipa "predhodnega referenduma" nikjer na svetu v praksi ni - in da bi resna država morala to hazardersko, zgolj kvazi-demokratično možnost ukiniti, preden bo prepozno, preden bo zaradi otročjega igranja z vžigalicami zagorela hiša. Ne strinjam se samo s tistimi (mnogimi), ki trdijo, da so bili pri nas že doslej (pred "bleferendumom" o izbrisanih) referendumi zlorabljeni za odločanje o vprašanjih, ki na referendum ne sodijo. Celo o "referendumomaniji" bi težko govorili, če smo imeli v desetih letih devet ali deset referendumov - italijansko ustavno sodišče jih včasih samo v enem letu deset dovoli in deset prepove kot protiustavne.

Teme teh referendumov pa so bile čisto "normalne" in za referendume primerne. No, dobro, tista dva o vračanju milijard za telefonsko napeljavo in o reorganizaciji železnic sta bila že bolj "v švicarskem stilu", kjer lahko slabo obveščeni ljudje odločajo (do neke mere) celo o davkih in podobnih stvareh, na katere se eno figo razumejo, ampak usodne škode od njiju še ni bilo. Toda najbolj napadana referenduma o "moralnih" vprašanjih, kot so nedeljsko odpiranje trgovin ali oplojevanje z biomedicinsko pomočjo, sta bila pa referenduma o vprašanjih, ki so za referendum še kako legitimna. Jaz osebno sem bil recimo rezultata prvega vesel (in sem tam torej dajal prav tako Cerkvi kot sindikatu - vsemoči in pohlepu kapitala se upirajmo, kolikor se pač da!) - rezultata drugega pa seveda ne. Ampak razumen človek bi se (po mojem mnenju) moral strinjati ali vsaj brez pretiranega rogoviljenja sprijazniti s tem, da so vprašanja spočenjanja otrok po naravni ali "biomedicinski" poti ter s tem povezani pogledi na družino itd. nekaj za družbo in njeno notranje sožitje tako pomembnega, da morajo bolj liberalni pogledi na ta vprašanja pač najprej doseči neko "kritično maso" v javnem mnenju, torej v njem odločilno prevladati, preden je pametno v taka vprašanja zakonsko posegati. Še tam, kjer referendumov "na ljudsko zahtevo" sistem sploh ne pozna, še tam zakonodajalci na to še kako mislijo, razen morda na Nizozemskem v obdobju prejšnjih ekstremno liberalnih vlad - če imamo pri nas v ustavi zapisano ekstremno širokogrudno referendumsko svobodo, je pa prav zoper pretirano zaletavost ekstremno liberalnih zakonodajalcev referendumska "konzervativna" bremza še kako legitimna. Pa če smo bolj liberalno usmerjeni volivci zaradi njenih rezultatov včasih še tako nesrečni. Se takrat pač preštejemo, koliko nas v družbi v resnici je - in se streznimo, se znebimo iluzij. Vsaj nekateri.

Drugače pa je, kadar ksenofobne (ali v drugi smeri nestrpne) sile posežejo po referendumu z namenom, da bi "uzakonile nestrpnost". Torej ne z namenom obrambe (konzervativnih?) vrednot proti (pretirano?) liberalnim zakonom, kar je v demokratični družbi povsem legitimno, ampak z namenom, da bi posegli v ustavno in zakonsko že priznane in zagotovljene pravice drugih ljudi. To pa so referendumi proti pravicam izbrisanih, katerih uzakonitev naša parlamentarna desnica (nepojmljivo škandalozno in nepojmljivo "neevropsko") v celoti zavrača, naša parlamentarna "levica" pa je temu od oktobra do decembra lani sramotno popuščala - ko se je (pod pritiskom iz Strasbourga?) končno zavedela, v kakšne nevarne vode jo je to že pripeljalo, pa je bilo že prepozno in se iz pasti, ki si jih je sama nastavila, ni več mogla izviti. Ti referendumi - ta, ki je (zgolj zaradi neverjetne šlamparije Pahorja in njegove pravne službe) že bil, in tisti, ki bi jih desnica sedaj še rada izsilila - pa niso očitna zloraba demokracije samo zato, ker imajo očitno protiustaven cilj (preprečevanja izvršitve ustavno in sodno že priznanih pravic izbrisanih), ampak dodatno še zaradi naravnost neverjetnega zavajanja volivcev z vprašanji, ki jih postavljajo. Na to zadnje sem meril z naslovom "bleferendumomanija", žal pa mi je tu zmanjkalo prostora (in časa), da bi prav to nesramno blefiranje natančneje prikazal. No, pa kdaj drugič - saj ga še ne bo tako hitro konec.