Zakaj Auschwitz še zdaleč ni le stvar preteklosti

"Zgodilo se je, kar se spet lahko zgodi... Zgodi se lahko povsod." Primo Levi

Mladina 34 | 28. 8. 2004

Drage gledalke, spoštovani gledalci,

Gotovo boste mislili, da mora ob najverjetnejšem koncu avgustovskih vročih dni in noči slediti še kakšna lahka poletna tema. A vas morava razočarati. Za vaše lahko poletno vzdušje naj kar lepo še naprej skrbijo Janša, Rupel in Bajuk s svojimi predpredvolilnimi vzgibi, poletni in drugi festivali ter olimpijske igre, pa dosežki Urške Žbogar in poslušanje izjav njenih tetic in stricev, bratrančkov in sosedov. Midva sva z nogometnim prvenstvom zaključila najin odtujeni tujski pogled: vrnila sva se nazaj, na gorenjski konec naše preljube. A ne direktno, in tu se začenja resna plat. Zares domov sva prišla šele po ovinku, namreč po obisku Auschwitza.

Morda se vam bo zdelo čudno, zakaj. Saj se zdi, da je Auschwitz nekaj oddaljenega, neaktualnega, stara in, "bodimo vendar odkriti", bi rekli slovenski razumniki, oguljena zgodba nacizma in druge svetovne vojne, o kateri smo slišali nešteto zgodb v šoli starega režima, zgodba, za katero mnogi, desni in levi dandanes bodisi trdijo, da je zastarela in da ni nič posebnega, holokavstomanija, ali pa da je simbol enkratnega trpljenja in mučeništva, neprimerljivo nasilje in teror, ki se zaradi grozljivosti več ne more ponoviti, ki je skorajda sveto in posvečeno in ga lahko z dodatnimi tematiziranji in paralelami, takorekoč skrunimo ter žalimo žrtve (nekako tako je ne tako daleč nazaj sugeriral naš slavni pisatelj Jančar). Ali pa bodo rekli, da imamo toliko sodobnih ekscesov mučenja, izkoriščanja in nasilja, da je zgodbo že odveč ponavljati... In, "bodimo odkriti", ali je to res problem današnjega naprednega slovenskega človeka in naše zlate mladine, ki po vstopu v EU in Nato pogumno stremi v nov svet globalizacije in izvoznih ter osvajalskih izzivov zahodnega sveta, ko "s korenčkom in palico", kot je zapisala preljuba nam nacionalka, osvajajo Balkan in svet. Ne, Auschwitz je stvar preteklosti, nekaj, kar se več ne more zgoditi, saj menda "vemo", kako se je zgodil in zakaj.

A midva, ki prihajava iz plemena nejevernih Tomažev, sva se naravnost tja napotila iz povsem določenega, sicer zastarelega, a izjemno preprostega razloga: najprej sva to že dolgo hotela. Namreč ne le brati pričevanja, ampak se fizično postaviti na platformo med železniškimi tiri sredi Auschwitz-Birkenaua, in si skušati predstavljati tisto, čemur bi bilo mogoče s preprostimi besedami reči absolutni zločin, grozodejstvo ali dobesedno ne-delo, nedejanje (Un-tat) ter ne-mesto, ne kraj, Un-ort, oziroma dogodek, za katerega sta Primo Levi in Hannah Arendt, avtorja, katerih dela so v Sloveniji začela izhajati šele nedavno, dejala, da je bil nekaj, kar se ne bi bilo smelo zgoditi (fabrikacija trupel in podobno) in da je bil nekaj nepričakovanega in nepredvidenega ter (tudi za tiste redke, ki so ga preživeli) izjemno težko razumljivega.

Toda ali se je mogoče v nasprotju z znanim Heglovim rekom iz izkušnje Auschwitza česa na/učiti? Zdi se, da edinole, če ga ne vzamemo za zgodovino oziroma za dogodek, ki sodi v preteklost... Primo Levi, ena izmed najverodostojnejših prič uničevalskega konclagerja - ki je čedalje bolj aktualen in ki ga je treba vedno znova prebirati - na uvodnem mestu v nedavno prevedeno Ali je to človek zapiše naslednje besede: "Mnogim, posameznikom ali narodom, se lahko zgodi, da imajo, bolj ali manj zavestno 'vsakega tujca za sovražnika'. Največkrat je tako prepričanje prisotno globoko na dnu duše kot prikrita okužba, ki se pokaže le občasno in nepovezano ter ne utemeljuje nekega miselnega sistema. Vendar pa, ko se to zgodi, ko neizrečena dogma postane prva premisa silogizma, tedaj je na koncu verige lager. Le-ta je proizvod nekega vesoljnega nazora, katerega posledice so izpeljane skrajno dosledno: dokler nazor obstaja, nam te posledice grozijo. Zgodovino uničevalnih taborišč bi vsi morali doumevati kot zlovešč znak nevevarnosti".

V zadnjem desetletju slovenskega razcveta in postsocialističnega vnebovzetja ste ob tematiziranju izključevanja, rasizma, homofobije, nestrpnosti, izbrisanih, sovraštva do Romov in njihove diskriminacije nenehno poslušali tudi o visoki kulturi slovenskega naroda, o tem, da je le-ta ravzaprav najbolj sovražen do samega sebe, razcepljen navznoter in da je v svojem jedru nedolžen, majhen in ogrožen subjektek, ki da nikomur noče nič zlega, nasprotno, le čuva in ohranja svojo kulturno, jezikovno in običajno narodovo dediščino... Nazadnje so o tem nedavno pisali tudi nekateri nacionalni pomembneži in filozofi, ki so nas malo pred ustanovitvijo zbora za republiko poučili celo o "desetletja partijsko dirigirane birokracije, vselej ostre do domačih in nadvsepopustljive do tujcev iz drugih jugoslovanskih republik..." ter o tem, da gre pri nas za "običajno domoljubje". Potem ste bili priče najprej molku, nato pojavu organizirane nedolžnosti spričo katastrofalnega kršenja elementarnih človekovih pravic izbrisanim, ki se je izšla v pravi referendumski linč proti izbrisanih in njihovim zagovornikov. Nato so se nekateri zgražali nad primerjavami postopkov proti izbrisanim z nacističnimi metodami, češ da se s tem pravzaprav "žali žrtve holokavsta". Ker da so se izbrisani zgodili bodisi popolnoma ali pa vsaj malo po njihovi lastni krivdi ali pa da je prišlo do manjše pomote, ki da se običajno zgodi ob vseh velikih prenarejah.

Primo Levi pravi, da je pri nacizmu in pri vsej moriji in trpljenju v uničevalnem konclagerju bilo najbolj neverjetno prav to, da je "omikani narod, ki je izšel iz ... kulturnega razcveta, ... v celoti sledil glumaču, ki danes vzbuja smeh...". A vendar so Hitlerja ubogali in poveličevali ne le vse do katastrofe, tudi po njej, saj številni to počno še dandanašnji. Levi priča torej ravno nasprotno od stereotipne domneve, da pravzaprav vemo, kaj Auschwitz je in da se ravno zato ne more ponovno zgoditi. Pravi nam, da v resnici ne vemo, oziroma, da je zelo malo tistih, ki zares poskušajo razumeti, kaj se je zgodilo. Večina se prepušča klišejem, ki jih odvežejo lastne odgovornosti, razsojanja in mišljenja. Zgodilo se je torej, kar se, kot pravi Levi "lahko spet zgodi". In ravno to "je bistvo tega, kar imam povedati..." Gre za tisto, kar se širi najprej nedolžno "v obliki občasnih ali zasebnih dogodkov ali državne nazakonitosti" in kar "čaka samo še na novega glumača (kandidatov ne manjka), ki bi organiziral, uzakonil, razglasil za potreben in primeren morebitni bodoči val nasilja..."

Glumači so seveda nenehno aktivni, in današnji televizijski verniki se lahko kljub nektaerim šokantnim zgodbam, ki smo jih slišali v zadnjem času, še vedno tolažijo, da tovrstne stvari niso mogoče, podobno kot se zgodi v eni od pesmic iz začetka dvajsetega stoletja. V njej zglednega nemškega državljana povozi avto v ulici, kjer je promet prepovedan. Ko potolčen vstane, in dobro razmisli, ugotovi, da ga avtomobil pravzaprav ni mogel povoziti, saj v ulici, v kateri je promet prepovedan, vozila ne morejo voziti.

Drage gledalke, spoštovani gledalci, ob dnevni dozi lahkotnih tem, medalj in nacionalno-ekonomskega ponosa se mirno tolažite še naprej. In preprosto sklepate: kar ne sme, tudi biti ne more...