Predvolilni čas presneti

Kmalu bodo volitve in človek se sprašuje, koga naj voli

Mladina 36 | 11. 9. 2004

Res, kakšen bi bil program, za katerega bi glasoval? Recimo, da bi si vzel kar najbolj splošno merilo. Od stranke, ki bi jo bil pripravljen voliti, bi zahteval, da se zavzema, da bo človeštvo preživelo. Torej bi se morala zavzemati za odpravo kapitalizma: saj neskončna akumulacija kapitala pelje v uničenje planeta. Ker se nobena izmed parlamentarnih strank ne zavzema za odpravo kapitalizma, bi bilo mojih predvolilnih dilem zelo hitro konec. Znašel bi se seveda pred veliko pomembnejšim vprašanjem: kaj storiti, če se nobena izmed etabliranih političnih sil noče soočiti z odločilnim vprašanjem - a za taka vprašanja predvolilni čas ni pravi čas.

Vzeti si moram kakšno manj zahtevno in bolj kratkoročno načelo. Recimo, da od vladajočih pričakujem, da bodo varovali človeško dostojanstvo vsakogar, ki tu živi - in varovali medčloveške odnose, da se ne skvarijo, da se ne začnejo trgati. Z drugimi besedami: oblast naj odpravlja krivice in preprečuje, da bi prišlo do novih krivic. Najpreprostejše in osnovne krivice so neenakosti med ljudmi. Želim si torej oblast, ki bo odpravila neenakosti. To bi bil zares minimum. Ker ta čas vir neenakosti med ljudmi niso toliko razlike v dohodkih, kolikor razlike v premoženju - bi rad oblast, ki bo odpravila razlike v premoženju. To se pravi politiko, ki ne bo povečevala razlik z denacionalizacijo in privatizacijo. Temveč narobe: želim si politiko, ki bo de-privatizirala. Ker sem minimalist, pričakujem de-privatizacijo le za domači kapital, za tujega pa samo jasna in stroga pravila in omejitve.

Rad bi torej politiko, ki se bo uprla sedanjemu neo-liberalizmu Evropske unije. Ki bo v EU organizirala politični blok za humano politiko po meri ljudi, ne po koristih kapitala. Taka politika bi morala najprej odpraviti tajnost v delovanju EU. (Kar bi bilo tudi sicer priporočljivo: ali ni Jugoslavija propadla v krvi in ognju zaradi tajnega dokumenta?) Nadalje bi morala zagotoviti vsaj minimum demokratičnosti v delovanju EU. To zahteva notranjo in zunanjo reformo. Navznoter bi morali vlado spremeniti nazaj v izvršno telo parlamenta, se pravi, odvzeti ji pooblastila, da samostojno in skrivno deluje v zadevah EU. Navzven pa bi morali postaviti evropsko komisijo pod demokratičen nadzor evropskih ljudstev - se pravi, v temelju bi morali prevrniti politično usmeritev, ki jo ne glede na siceršnja razhajanja uveljavljajo vse vlade v sedanjih manevrih za sprejem "ustave" EU.

Glasoval bi za politiko, ki se bo uprla liberalni politiki Svetovne trgovinske organizacije - in bo znala znotraj STO organizirati blok držav za boj proti neoliberalizmu. Tudi tu sem minimalist: ne zahtevam niti tega, da spremenijo žargon. Zadosti je, da STO usmerijo proti ekološkemu dumpingu in proti dumpingu na trgu delovne sile. Zadosti bi bilo, da bi v svetovnem merilu uveljavili minimalne ekološke standarde in minimalne pravice iz dela (omejitve izkoriščanja, omejitve ali kar prepoved prekarnih delovnih pogodb, urejene delovne čase, varnostne standarde, pokojnine, bolniške, porodniške, starševske dopuste, počitnice - itn., saj vse to še dobro poznamo iz svoje mladosti).

Podprl bi politiko, ki bi izstopila iz zveze NATO in bi začela organizirati svetovno omrežje mirnega in solidarnega sodelovanja.

Take politike, četudi je minimalistična, mi na sedanjih volitvah nihče ne ponuja. Vprašanje, koga naj volim, zato nima odgovora - saj ne morem voliti nikogar. Ali naj zato sploh ne grem na volitve? Abstinenca bi bila smiselna, če bi z njo lahko vsaj na daljši rok upal spremeniti ustroj političnega prostora. Se pravi, če bi skupaj z menoj abstiniralo zadosti veliko volivk in volivcev. Torej bi moral pozvati še druge, naj ne gredo na volitve. - Ali pa je to pametna odločitev?

Volitve v evropski parlament so pokazale, da volilna abstinenca koristi tukajšnji post-fašistični desnici. Če nas zadosti ne bo šlo na volitve, zato ker preprosto nimamo koga voliti - bo zmagala sedanja opozicija. V grobem je to seveda popolnoma isto, kakor če bi zmagala sedanja vladna koalicija. Glede tistih točk, ki zadevajo prizadevanje za čim hitrejši prehod iz kapitalizma v kaj boljšega, med sedanjo opozicijo in sedanjo vlado ni posebnih razlik. Kvečjemu v tem, da je program sedanje opozicije bolj surovo neoliberalen kakor politika sedanje vlade.

Vendar pa so velikanske razlike, če upoštevamo osnovna načela človekovega dostojanstva in znosnih medčloveških odnosov. Sedanja opozicija odkrito goni politiko sovraštva. Njen program je rasizem, zatiranje drugačnih, naposled tudi zatiranje drugače mislečih.

Če zmaga sedanja opozicija, bomo imeli surov bananski neoliberalizem in razne oblike zatiranja na rasni, verski, ideološki podlagi. Če zmaga sedanja koalicija, bomo imeli neoliberalizem s ceneno ideologijo javnega spektakla in reklamarskih trikov. Če zmaga kakšna tretja kombinacija (se pravi: liberalci in post-fašisti) - bomo spet imeli neoliberalizem z verskim, rasnim in ideološkim terorjem.

Izbira je torej: neoliberalizem s postfašizmom - ali neoliberalizem kar tako. Ali naj grem na volitve zgolj zato, da podprem sedanjo dekadentno periferno obliko zatiranja in izkoriščanja? Ali pa naj s tem, da ne grem na volitve, omogočim še vse bolj teroristično obliko zatiranja in izkoriščanja?