kolumna / Matevž Krivic: Nas vodijo pravno-politični ignoranti - ali zgolj bleferji?

Dokler so bili na oblasti Drnovšek, Pahor, Rupel, Podobnik in podobni (ne recite, da Rupel ne sodi v to druščino, saj on se dobro znajde v vsaki, samo da je na oblasti!), sem se - zlasti v tej rubriki, pa tudi drugje - večkrat že hudo norčeval iz njihovih političnih in pravnih diletantizmov in neznanja. Toliko za uvod, da ne bi kakšen eksaltiran privrženec sedanje oblasti spet hinavsko "nakladal", kako da so mediji kritični le do sedanje vlade, do prejšnje pa da niso bili. Kar v resnici za nikogar od njih ne velja, za moje pisanje pa še toliko manj. V tem smislu morda le Potrča in Gabra nisem nikoli kritiziral - ker sta vedno daleč odstopala od našega žalostnega povprečja ne le po splošni kulturnosti in uglajenosti nastopanja ter po trdem delu in temeljitem poznavanju tistega, o čemer sta govorila, ampak tudi po tem, da sta bila (in sta še) med redkimi našimi politiki, ki res razumejo, kaj so to parlamentarna demokracija, pravna država itd.

Potrču sem nekajkrat "očital" samo to, da pretirava, kadar tudi na največje neumnosti in nesramnosti nasprotnikov reagira preveč umirjeno in uglajeno, ker da po mojem opažanju pri nas ljudje tega sploh ne znajo ceniti in da to celo narobe razumejo. Tako sem morda do neke mere "sokriv", da je v zadnjem času v parlamentarnih debatah nekajkrat že vendarle manj diplomatsko rekel bobu bob - in da je ta torek v televizijskem Žarišču neki očitni neumnosti tudi naravnost rekel, da je neumnost. Namreč tisti iz zadnje afere ob Matejevem nezakonitem poseganju v policijske pristojnosti, da tu notranji minister Mate ni kršil nobenega zakona, saj da on tu vendar predstavlja civilni nadzor nad policijo!

A ni nič pomagalo. Tam navzoči minister Zver (doktor politologije!) v sebi lastni preproščini tudi s prstom pokazane neumnosti še vedno ni bil sposoben prepoznati kot take in jo je mirno še sam ponovil. Kaj ponovil - še "poglobil" in "utemeljil". Dobesedno takole: "Je pa tudi on (notranji minister) predstavnik civilne sfere, civilnega nadzora nad samo policijo, včasih se spomnim, ko smo rekli: 'aha, prvi pogoj za demokratično državo pa je takrat, kadar ni general minister za vojsko'. Hkrati je rekrutiran iz civilne sfere in opravlja posredno tudi eno obliko civilnega nadzora nad policijo ali pa nad vojsko. Zelo pomembno je, da te funkcije niso prežete. Seveda pa se civilni nadzor dogaja še na vrsti drugih stvari, preko parlamentarnih komisij in javnosti neposredno in podobno, tako da mu ne moremo, civilnemu ministru, reči, da to ni ena od oblik civilnega nadzora nad represivnim aparatom države."

In te neumnosti je pripovedoval s tako nedolžno-poučujočim šolmoštrskim glasom in tonom, kot da učenčkom v prvem razredu razlaga kaj zelo samoumevnega, kar tako in tako že vsi vedo, recimo, da je na močnem soncu vroče, v senci pa hladneje, ali kakšno podobno "učenost". Kar zgrozil sem se ob spoznanju, da je nevednost našega ministra (ki je ob tem hkrati celo doktor politologije!) o razvoju moderne demokracije tako huda, da očitno sploh ne ve, da je problem civilnega (tj. nevojaškega!) nadzora nad vojsko bil in je ponekod še vedno realen problem modernih demokracij, da pa problema "civilnega nadzora nad policijo" v modernih demokracijah sploh ni (le v vojaških diktaturah, ki pa med demokracije seveda ne spadajo). In je torej "branil" našega notranjega ministra Mateja pred očitki, da je nezakonito posegel v policijske pristojnosti, s skrajno smešnim "argumentom", da notranji minister vendar predstavlja "civilni nadzor nad policijo"! To je podobno, kot če bi nekdo direktorja, ki je nezakonito vrgel delavca na cesto, branil z "argumentom", da je direktor vendarle predstavnik lastnikov podjetja in torej organ njihovega zakonitega nadzora nad delavci. Seveda je, o tem nihče ne dvomi - vprašanje je čisto drugo: ali je delavca odpustil zakonito ali nezakonito.

Tale zadnja primerjava nam seveda pokaže, da pri ministru Zveru v opisanem primeru ni šlo samo za skrajno osupljivo nevednost o modernih demokracijah, ampak žal hkrati tudi za zavestno sprenevedanje in manipulacijo. Tudi če ne ve, da se s poudarjanjem, da je pri nas notranji minister predstavnik civilne (torej nevojaške) sfere družbe, kot minister in kot doktor politologije samo smeši, ostaja še vedno huda manipulacija s poslušalstvom, če se s smešnim poudarjanjem te samoumevnosti skuša izmakniti odgovoru na zelo preprosti in jasno argumentirani očitek, da je ta minister, "civilni" ali ne, storil nekaj očitno nezakonitega, nekaj, za kar je po zakonu pristojen storiti samo strokovni šef policije (zaradi ohranitve njene strokovne avtonomnosti) - njen politični "nadšef", torej notranji minister, pa nikoli.

In to, da se vladni politiki odgovorom na tako jasna in preprosta vprašanja upajo pred javnostjo izmikati s tako očitnim sprenevedanjem, je po svoje še precej hujše kot njihova še tako huda nevednost o stvareh, ki bi jih sicer ministri morali obvladati "kot poštevanko". Še bolj poražujoče od gornjega bi utegnilo biti kvečjemu še spoznanje, da tudi na tako očitna sprenevedanja naša javnost nasede in da se politikom torej splačajo, pa če so še tako nemoralna. Ali je naša javnost res tako skrajno naivna, površna in kritičnega vrednotenja političnih izjav nesposobna? Upam, da vendarle ne.

Nekoliko težje kot v zgoraj opisanem res škandaloznem primeru je laični javnosti tovrstno izmikanje možno spoznati pri sicer podobnem demagoškem manevru, ki si ga je ob isti zadevi privoščil sam Janša. Tu je Janša namreč "zaigral" na pri nas široko razširjeno nepoznavanje nekega temeljnega razlikovanja, ki ga v "normalnih" državah sicer dobro pozna tudi širša javnost, pri nas pa žal ne - namreč na nerazlikovanje pojmov "nezakonito dejanje" in "kaznivo dejanje". Tudi zgolj povprečno izobražen človek "teoretično" sicer najbrž ve, da vsako nezakonito dejanje še ni hkrati tudi kaznivo - ko se z nekim konkretnim dejanjem čuti prizadetega (čisto osebno - ali pa na splošno, kot državljan), pa je na to "teoretično" razlikovanje pripravljen v trenutku pozabiti in iskati pot reševanja nastalega problema samo še skozi kazensko ovadbo. Ali gre v našem konkretnem primeru tudi pri Janši za tovrstno neverjetno pravno ignoranco ("Ali je minister ravnal nezakonito, naj ugotavlja sodišče - vlade to ne zanima!?") ali "samo" za vrhunsko demagoško zlorabljanje obstoja take nevednosti v laični javnosti, seveda ne bomo nikoli izvedeli - to ve le Janša sam. O tem, kaj od obojega je za demokratično državo slabše - imeti za predsednika vlade takega pravnega ignoranta ali tako vrhunskega demagoga, je pa prav tako vprašanje, na katero je odgovor težak.

Citirajmo (iz Dela) dobesedno, kako je na to nerazlikovanje "nezakonitega" in "kaznivega" zaigral naš vrli in ljubljeni predsednik vlade: "Če menite, da je kdo kršil zakone, vložite kazensko prijavo! V Sloveniji so sodišča tista, ki odločajo, ali je nekdo kršil zakone ali ne." In trik (če ga je uporabil zavestno) mu je spet uspel: od prejšnjega petka, ko ga je uporabil, do današnjega četrtka, ko tole pišem, še nisem zasledil nobene reakcije nanj. Sprijaznimo se: v taki "gluhi provinci" pač živimo - in prav ta "gluha provinca" bo leta 2008 predsedovala Evropski uniji. Živela pravna država!