kolumna / Matevž Krivic: In ustavna presoja zakona o RTVS?

Nekaj dni pred referendumom o RTVS sem zapisal, da sicer dvomim, da bi vladi uspelo zmagati kar s 60 : 40, kolikor (približno) še vedno znaša njena javnomnenjska podpora, saj del njenih "sredinskih" podpornikov tega njenega povsem očitnega naskoka na javno RTV vendarle ne podpira, da pa - ob mobilizaciji zagovornikov zakona tudi pri 700 nedeljskih mašah na sam dan glasovanja - seveda zmaga nasprotnikov zakona preprosto ni mogoča. S komentarjem: "Tudi to bo seveda popolnoma pravičen izid glasovanja - imeli bomo pač tak zakon o RTV (ne le takšno vlado), kakršnega hočemo in zaslužimo. Bog nam pomagaj."

No, pred Bogom na modrem nebu oziroma pod njim pa je, kot vemo, še ustavno sodišče. Bog nam najbrž lahko tu pomaga samo tako, da nam pusti, da se iz napak in izkušenj prav počasi kaj naučimo - in prav to metodo so navdušeno zagovarjali tudi avtorji vladnega zakona z besedami: "Ne bojte se, ta oblast ne bo zlorabila moči, ki ji jo ta zakon daje - če jo vseeno bo, jo pa čez tri leta na naslednjih volitvah tako in tako lahko zamenjate in zakon spet spremenite!" Pri tem so pozabili omeniti samo neko malenkost: da hočejo oni ta tri leta neomejeno gospodariti na RTVS (pa vsaj omejeno tudi na Delu itd.) prav zato, da bi si s tem zagotovili bolj naklonjeno medijsko obravnavo na prihodnjih volitvah in da bi si tako podaljšali bivanje na oblasti še za nadaljnja štiri leta. Namreč v (možnem) primeru, da bi jim brez tega to več ne uspelo.

Da do uresničitve tega možnega scenarija tudi njim samim dolgoročno ne bi smel biti, sem povedal že zadnjič. Takole: "Zato, ker bo utišanje medijske kritike proti vladi dolgoročno škodilo tudi njej sami. Če bo delala dobro, je nobena medijska kritika ne bo mogla spodnesti, toda tudi dobre vlade seveda delajo napake - in tu je bistvo zadeve: če je kritika teh napak s prevlado nad mediji ovirana, potem se napake ne odpravljajo, ampak razraščajo, in do padca že slabe vlade pride kasneje, kot bi prišlo sicer, zato pa je takrat ta padec toliko trši."

A kaj, ko vsako vlado sestavljajo ljudje - ti pa so, levi ali desni, vedno prepričani, da bi bilo kljub vsem njihovim napakam za ljudstvo vendarle bolje, če bi mu prav oni vladali še nadaljnja štiri leta. Saj veste, ljudstvo je nevedno, kaj pa se ljudstvo spozna na politiko, gospodarstvo in take zapletene reči - če ne bo zadovoljno s standardom, podražitvami, zdravstvom itd., bi nas lahko že čez tri leta v svoji nevednosti kar spet "odvolilo", ne vedoč, da bo s tem škodilo samo sebi. Ali ni potem bolje, in to prav v interesu ljudstva, da mu s primernim "doziranjem" in usmerjanjem informacij prek glavnih medijev malo pomagamo, da ne bi preveč nasedalo opozicijski propagandi?

Vsaka vlada misli tako, to je človeško. Ampak tudi zato, ker so vse vlade v svojih presojanjih in v svoji zakonodaji včasih nujno pristranske, so si v modernih državah že pred sto in dvesto leti izmislili še neko višje merilo ravnanja od zakonov, namreč ustavo, in nekega bolj nepristranskega razsojevalca od vlade in parlamenta, namreč ustavno sodišče. Njegova modrost se z božjo seveda ne more meriti - ampak na nekoliko krajši rok kot subtilne in navzven neopazne božje intervencije v človeške zadeve pa intervencije ustavnih sodišč gotovo delujejo. Ne vedno optimalno, tudi ustavni sodniki so samo ljudje - toda ustavnosodna presoja načelno globoko spornih zakonov je vendarle preizkušeno sredstvo, ki ima vsaj praviloma ugodne učinke. In kakšno prav hudo napako vendarle odstrani malo hitreje kot prej omenjena metoda "če bo slabo, bomo (ali boste) pa kasneje popravili".

Za ustavnosodno presojo zakona o RTVS sem se javno, na tem mestu, zavzemal že pred zahtevami po referendumu. Mnenja mnogih, da po referendumski potrditvi nekega zakona tega ni več "spodobno" poslati v presojo ustavnemu sodišču, so zgolj še en dokaz nerazvite ustavnopravne kulture pri nas. V svetu so s takimi pomisleki že zdavnaj opravili: referendumsko sprejet zakon je lahko prav tako protiustaven kot vsak drug, za ustavno presojo je pomembna le vsebina zakona, ne to, kdo ga je sprejel.

Politiki - pobudniki referenduma so že prvi večer po razglasitvi izidov na novinarska vprašanja, kaj sedaj, odgovarjali, da tudi ustavnosodne presoje zakona ne izključujejo, a da bodo o tem seveda še premislili. Ker kasneje o tem niso več rekli ne bele ne črne, sem že pred časom njim in predvsem drugim nasprotnikom tega očitno in grobo protiustavnega zakona o RTVS pisal, da predlagam zlasti Društvu novinarjev Slovenije kot enemu od stebrov odpora proti takemu zakonu, da bi morda prav to društvo nastopilo kot pobudnik ustavnosodne presoje. Iz težko razumljivega odgovora, ki sem ga čez čas od predsednika DNS vendarle prejel, sem razbral oziroma sklepal, da na to društvo pri tem žal ni računati - ima očitno preveč drugih težav za vratom, da bi si bilo sposobno in pripravljeno obesiti še to.

Škoda - društvo novinarjev bi bilo za kaj takega gotovo najprimernejše in najbolj poklicano. No, tudi katerakoli druga civilnodružbena organizacija, ki je doslej imela pravico izbirati enega člana Sveta RTVS, bi pred ustavnim sodiščem enako kot DNS zlahka izkazala svoj pravni interes za presojo in bi torej smela nastopiti kot pobudnik take presoje - samo če bi hotela. Pobudo bi ji (seveda brezplačno) lahko hitro napisal tudi na primer jaz - ustavnopravna argumentacija je že dolgo zbrana in jasna. Če poenostavim, skoraj ni treba drugega kot prepisati odločbo nemškega ustavnega sodišča, ki je v takem sporu že popolnoma jasno in soglasno odločilo, da je vsak sistem, ki vladi omogoča premočan vpliv ali, bognedaj, celo prevlado nad javno RTV, protiustaven oziroma ustavno nedopusten - zato se je v Nemčiji kot eden od sistemov, ki to politično prevlado preprečujejo, uveljavil in tam obstaja že 50 let prav sistem neposrednega zastopstva civilnodružbenih organizacij (ali "relevantnih družbenih skupin", če uporabim njihov izraz). Bi lahko naše ustavno sodišče o enakem spornem vprašanju (in to celo ob naši ustavni ureditvi, ki je nemški zelo podobna) razsodilo bistveno drugače kot nemško? Bi pa res rad videl, kako bi to zmoglo - tudi če bi hotelo.

Ampak s pobudo, če jo kdo hoče vložiti, bi bilo treba pohiteti. Možno jo je sicer vložiti tudi še sredi novembra in kasneje, ko bo zakon že objavljen in bo 15 dni po objavi začel veljati - ampak bolje bi jo bilo vložiti še pred tem, da bi ustavno sodišče lahko zadržalo izvrševanje zakona še prej, preden bi stekli postopki za oblikovanje novih organov (razpisi, imenovanja itd.), ali vsaj, preden bi bili končani. Ko bodo novi organi že imenovani, pa bo najbrž prepozno.

Najpreprosteje bi seveda bilo, če bi ustavnosodno presojo zahtevalo kar istih 30 poslancev, ki so zahtevali že referendum. Ampak tistih prvih 23 (iz LDS) nisem niti spraševal, kaj si o tem mislijo, ker bi si bilo ob tem, kako je "dragi Borut" brezobzirno potopil vse upe že pri referendumu, skrajno naivno domišljati, da jih sedaj ne bi še enkrat. Zato še enkrat: če ljudstvo (civilna družba) to zmore in hoče, lahko ta grobo protiustavni zakon učinkovito izpodbijamo pred ustavnim sodiščem - drugače bomo imeli pač (poleg vlade) tudi tako "javno" RTV, kakršno hočemo in kakršno zaslužimo.